English    


Le gospodar se lahko odklopi

Kategorija: Članki | Datum objave: 20. 04. 07 | Avtor:

gospodar_editNa eni izmed okroglih miz, ki so jo pripravili prireditelji svetovnega telekomunikacijskega kongresa v Hong Kongu novembra 2006, so govorniki med drugim predstavljali tudi neverjeten razvoj človeške “večopravilnosti”, ki naj bi jih sprostile nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. Vendar nekateri raziskovalci opozarjajo, da ljudje v resnici nismo večopravilna bitja, ampak se lahko izurimo kvečjemu v hitrem preklapljanju pozornosti. Vprašanje pa je, ali je to dovolj za uspešno preživetje in delovanje v času neprekinjenih motenj, ki jih prinašajo elektronske komunikacijske tehnologije …

Prva objava: Arzenal 20. aprila 2007

»Tekoče« novinarstvo v dobi nepretrganih motenj

»Pri pisanju ne maram uporabljati osebnega računalnika,« je britanski pisatelj Julian Barnes pred približno desetimi leti odgovoril glasu iz ljubljanskega občinstva, ki so ga zanimale podrobnosti o avtorjevem ustvarjalnem procesu. »Premlad sem za tehnofoba in prevelik razvajenec, da bi se iz mazohizma predajal mukam pisalnega stroja,« je zamišljeno nadaljeval Barnes. »Zavest, da pomeni vsaka nerodno zapisana besedna zveza, nepremišljen stavek ali okoren dialog dolge ure nepotrebnega dodatnega dela, me prisili, da zares razmišljam o besedah. V glavi si tudi po nekaj ur zelo natančno oblikujem celotne odstavke, ki jih nato v enem zamahu zapišem. Računalnik mi narekuje drugačen način dela: na zaslon mečem posamezne povedi in fraze, ki mi prihajajo na misel. Te fragmente nato povezujem v nasilno smiselne celote in porabim ogromno časa za odpravljanje površnosti, ki jih s pisalnim strojem ne bi nikoli zapisal.« »Računalniki piscem omogočajo delovanje v razdrobljenem času in povezovanje delcev ustvarjalne pozornosti v avtorske izdelke,« je dodal Barnes, »zato pisatelji, glasbeniki, akademiki in drugi ustvarjalci pogosto ne znamo več razmišljati v celotah«.

Barnesovih razmišljanj o vplivu računalnikov na pisanje sem se spomnil pred nekaj tedni na poti v Hongkong, ko sem na münchenskem letališču v mislih tehtal, ali si moja osebna prtljaga lahko privošči njegov zadnji roman Arthur & George, ki je bil lani uvrščen v ožji izbor za elitno knjižno nagrado Booker. Barnesovo ime sem namreč povezal s člankom, ki sem ga pred pristankom iztrgal iz časopisa, v katerem se je novinarka pogovarjala s psihologom dr. Edwardom Hallowellom. Dolgoletni raziskovalec sindroma zmanjšane pozornosti je pojasnjeval, da nenehno elektronsko čebljanje, ki prihaja iz osebnih telekomunikacijskih naprav – mobilnikov, prenosnih računalnikov in t. i. blackberryjev – povzroča hudo obliko motnje pozornosti, ki je v številnih poklicih že popolnoma ohromilo delovno učinkovitost »večopravilnih« delavcev.

Hallowell je prepričan, da je hlepenje za vse večjo učinkovitostjo, ki jo obljubljajo nova komunikacijska sredstva, v popolnem nasprotju z delovanjem človeških možganov: »Večopravilnost je pojem, ki so ga skovali računalniški inženirji in velja za računalnike. Če poskusite računalniško večopravilnost prenesti na zaposlene, boste dosegli le eno – hkrati se bodo ukvarjali z množico različnih nalog, nobeni pa ne bodo posvetili zadosti časa, da bi jo opravili do konca. Tako postanejo podobni žonglerjem, ki poskušajo žonglirati z več žogicami, kot v resnici zmorejo.« Možgani so namenjeni analizi, razmisleku in ustvarjanju, ne pa nenehnemu odzivanju na delce različnih informacijskih spodbud. Če hkrati gledamo na televizijski in računalniški zaslon ter zraven še telefoniramo, to ne pomeni, da delamo tri stvari hkrati. Nasprotno: naša pozornost se mora nenehno preusmerjati iz enega opravila na drugo, ker možgani ne znajo izvajati dveh kognitivnih procesov istočasno. Čeprav se zmotno zdi, da nekateri brez težav opravljajo več opravil hkrati in jih živahna miselna dejavnost celo krepi.

Varljiv občutek učinkovitosti

Količina različnih informacij, ki jih moramo nujno ujeti, da ne izgubimo stika z delovnim okoljem, nenehno narašča. Odzivi, ki jo zaradi naše nenehne dosegljivosti pričakujejo sodelavci, nadrejeni, stranke in prijatelji, postanejo neobvladljivi, mehanski, formalni. Sredi pisanja poslovnega poročila odgovarjamo na elektronska pisma in sporočila sms, med pomembnim pogajanjem nas prekine telefonski klic, kronično nenaspanost še povečuje naša nezmožnost, da bi se poslovili od spletne klepetalnice, poslovnih novic ali računalniške igre. Neprebrana in neodgovorjena elektronska pošta nam vzbuja slabo vest, ker imamo občutek, da pisma predstavljajo nedokončana opravila. Zato se zalotimo, da kljub dolgim uram, preživetim v službi, in sistematično preobremenjenim možganom, ne moremo pokazati nič konkretnega. Hallowell poudarja, da so omenjene težave precej resnejše od tradicionalne delovne preobremenjenosti, kjer nam utrujenost vsaj malo omili zadoščenje po opravljenem delu. Tega zadoščenja je danes vse manj.

Nekdanja Microsoftova raziskovalka Linda Stone, ki se je ukvarjala s proučevanjem spletnih skupnosti in načrtovanjem programskih orodij za skupinsko delo, je pri svojem delu prišla do zelo podobnih ugotovitev in Hallowellov pojav opisala kot »nenehno delno pozornost«. To motnjo naj bi povzročali dve napačni domnevi. Če nam bo uspelo početi več stvari hkrati, nam bo ostalo več časa zase in za poglobljeno ukvarjanje s pomembnejšimi nalogami. Če se te veščine (večopravilnosti) ne bomo naučili, utegnemo spregledati pomemben poslovni stik ali se prepozno odzvati na novico, ki lahko pomeni naš karierni preboj. »Biti zaposlen pomeni biti povezan, biti povezan pa pomeni biti prisoten, živ, cenjen, vreden zaupanja in upoštevanja,« povzema vzorec Stonova. Nenehna delna pozornost je naš odgovor na željo, da ne smemo ničesar zamuditi. Ta vedno-in-povsod-prisoten način delovanja v naših možganih ustvarja občutek nepretrgane krize, ki je lahko v manjših količinah izjemno spodbujajoča, preveliki odmerki pa nas prepričajo, da se moramo odzivati »krizno«, kar zmanjša našo sposobnost refleksije, ustvarjalnosti in preudarnega delovanja. Zaradi nenehne dostopnosti v resnici postanemo odsotni, opozarja Stonova.

Nicholas G. Carr, ameriški tehnološki analitik in avtor vplivnih člankov o posledicah novih tehnologij (najbolj znan je članek IT Doesn’t Matter iz leta 2003), se sicer strinja, da živimo v svetu neštetih digitalnih motenj, kjer nenehno obdelovanje podatkov jemlje možganom energijo in čas za premislek. Vendar pa na svojem blogu zavrača poenostavljene pozive Stonove in Hallowella, da moramo »bolje usmerjati svojo pozornost, se posvetiti pomembnim osebam, znati izključiti komunikacijske naprave, si privoščiti daljša obdobja brez motenj in jih posvetiti razmišljanju ali ustvarjalnosti«. Carr je prepričan, da bodo nove telekomunikacijske tehnologije in naraščajoča prepustnost telekomunikacijske infrastrukture povzročale vse močnejšo poplavo digitalnih spodbud, ki je ne bo mogoče zajeziti le z dobronamernimi nasveti. Čeprav ne naslika bradburyjevske prihodnosti iz Fahrenheita 451 – zgoščenosti, izvlečkov, skopih člankov, nekajsekundne pozornosti in popolne intelektualne otopelosti –, se Carr boji, da nas še tako dobro obvladovanje tehnologije in samodisciplina ne moreta rešiti pred vse agresivnejšimi digitalnimi odvračevalci pozornosti.

Prizadevanje računalniške strokovnjakinje Gine Trapani, ki na svojem blogu Lifehacker prizadevno išče načine, kako z uporabo novih tehnologij prihraniti nekaj dragocenega časa in obvladati informacijsko preobilje, je sicer hvalevredno, a tudi dvorezno. Boljše obvladovanje tehnologije je lahko za delavca pomembna konkurenčna prednost, ki omogoči hitrejše in učinkovitejše izpolnjevanje delovnih obveznosti. A le do takrat, ko njegova storilnost postane nova norma. Posledice tega pojava so najbolje vidne v intelektualnih poklicih, ki morajo v natanko določenih časovnih okvirih prikazovati rezultate. Denimo v novinarstvu.

Tekoče novinarstvo

Na hitrem vlaku, ki povezuje središče Hongkonga z letališčem in velikim konferenčnim kompleksom Asia Expo, opazujem svojega soseda, ki na prenosniku sestavlja novinarski prispevek. Predstavil se mi je kot Brian, iz njegove akreditacijske izkaznice, ki jo nosi okrog vratu, pa izvem, da piše za elitni ameriški poslovni tednik. V ušesu ima brezžično slušalko, povezano z mobilnikom, pred sabo blackberry in dlančnik. Med vožnjo, ki traja slabe pol ure, je odgovoril vsaj na deset telefonskih klicev, odtipkal nekaj elektronskih sporočil in nenehno preverjal domačo stran tiskovnega središča konference, spremljal poročanje drugih novinarjev, odgovarjal na elektronsko pošto in po videokonferenci na hitro pozdravil svoja otroka. Besedilo na zaslonu se počasi daljša, čeprav mu je kljub hitremu tipkanju uspelo napisati le po nekaj stavkov med eno in drugo prekinitvijo. Do zadnje postaje je bil prispevek že objavljen na časopisni spletni strani, v Brianov poštni predal pa sta priletela dva odziva njegovih spletnih bralcev. Ura se je bližala deveti dopoldan.

»Danes moram napisati še vsaj dva prispevka za internetno stran, pripraviti zgodbo za azijsko tiskano izdajo in komentar za ameriško. Zvečer bom verjetno posnel še zvočno poročilo za t. i. podcast in odgovarjal na komentarje bralcev. Prej ali slej se bom moral naučiti tudi videomontaže, saj urednik internetne izdaje vztraja pri krajših posnetkih, ker jih obiskovalci menda zelo radi gledajo,« je svoje načrte opisal Brian. Med sprehodom do novinarskega središča mi je povedal, da mu še ni uspelo, da bi se zares sprehodil med razstavljavci ali obiskal kakšno predavanje. »Na srečo v tiskovnem središču predvajajo neposredne prenose forumov, dogovoril pa sem se tudi za datoteke s predstavitvami in povzetki predavanj,« je pojasnil in se otožno spomnil predinternetnih novinarskih časov. »Od nekdaj sem bil navdušen uporabnik novih tehnologij. Še pred nekaj leti sem lahko prispevke pisal v hotelu ali prijetni kavarnici, ker sta me prenosnik in mobilnik odrešila odvisnosti od prepolnih tiskovnih središč. Zato sem imel veliko časa za klepet z razstavljavci in novinarskimi kolegi. Skupaj smo iskali zanimive izdelke in analizirali trende, ker so naši prispevki izhajali na različnih koncih sveta in si nismo bili tekmeci. Internet je vse to spremenil. Kar koli izvem, kakršen koli podatek, vse mora biti takoj na spletni strani, da nas kdo ne prehiti.«

Zamišljen nad njegovimi besedami se pred vrati novinarskega središča ustavim in poslovim – od Briana, predavateljev, konference in svojih bralcev. Udobno se namestim v zgornjem nadstropju avtobusa in opazujem vzletajoča letala, ki se skoraj dotikajo vrhov stonadstropnih stanovanjskih stolpnic. V gondoli, ki se vzpenja k velikemu bronastemu kipu Bude, z mobilnikom fotografiram priletna zakonca in jima pomagam poslati fotografije na njun mobilni blog, namenjen otrokoma, ki študirata v ZDA. Pred vhodom v budistični samostan najdem poličko, na katero obiskovalci odlagajo svoje elektronske naprave, preden vstopijo in zmolijo pred zlatimi kipci. V gneči Nathan Roada poslušam, kako se prodajalec in kupec neusmiljeno pogajata o ceni izdelka, saj je kupec s pomočjo dlančnika, povezanega na internet, ugotovil, da je ogledani digitalni fotoaparat vsaj za petnajst odstotkov predrag. Na podzemnem vlaku se umikam mladim fantom, ki pogledov niti za hip ne odmaknejo od svojih igralnih konzol, in dekletom, ki se hihitajo vsebinam na zaslonih mobilnih telefonov. Taksistu pa dopovedujem, da me najboljša poklicna posteljna družica v Hongkongu, s katero je bil nekoč zadovoljen celo Bruce Willis, danes kljub njegovim prizadevanjem ne bo spoznala. Zato se zadovoljiva z neopisljivim nočnim pogledom na osemmilijonsko mesto in njegovimi zgodbami o kitajskem manjvrednostnem kompleksu in perverznih japonskih poslovnežih na lovu za dekleti v šolskih uniformah. Svoj članek bom napisal zjutraj.

Oddaljena bližina

Zgovornega taksista, ki mi je med hitrim vijuganjem med stolpnicami v polomljeni angleščini razkrival preteklost in prihodnost tega velikega, nikoli zares kitajskega mesta, sem nehote primerjal z njegovim finskim kolegom, ki me je nekoč pričakal na helsinškem letališču. Svojega finskega taksista sem prepoznal po tabli, na kateri je bilo napisano moje ime. Ker je ravno telefoniral, se nisva niti pozdravila. V taksiju sem mu pokazal listek z naslovom hotela (telefonski pogovor je še kar trajal), ki ga je vtipkal v napravo za satelitsko navigacijo. Na zaslonu se je izrisala najkrajša pot do hotela in avto je skoraj sam sledil elektronskim navodilom. Taksist je z enim očesom spremljal dogajanje na zaslonu satelitskega navigatorja, z drugim pa odgovarjal na sporočila sms. Ker sem si vmes še sam nadel slušalke in se prepustil glasbi, med vožnjo po finskem somraku nisva spregovorila niti besede.

Zelo podobno izkušnjo je opisal tudi kolumnist New York Timesa Thomas L. Friedman, ki ga je po Parizu prevažal taksist, z ušesi prikovan na telefonski pogovor, z očmi pa na zaslon avtomobilskega predvajalnika dvd, kjer se je vrtela najnovejša filmska uspešnica. »V tisti uri vožnje sva s taksistom počela šest različnih stvari: on je vozil, telefoniral in gledal film, jaz sem se prevažal, tipkal na prenosni računalnik in poslušal glasbo. Le spregovorila nisva,« je zapisal Friedman. Veteranski ameriški kolumnist je zato napovedal konec dopisniških zgodb in komentarjev, kjer v glavnih vlogah nastopajo taksisti in njihove življenjske modrosti, saj so postali vozniki taksijev tako zaposleni, da niti pozdraviti ne utegnejo, kaj šele, da bi novinarju pomagali razumeti predvolilno vzdušje ali začutiti okoliški utrip.

Bežen prizor voznice, ki je v rokah držala mobilnik in na prehodu za pešce skoraj zbila tekača, ki je s slušalkami na ušesih planil na cesto v hipu, ko je zasvetila zelena luč, je tudi Friedmana opomnil na Lindo Stone in njene opise nenehne delne pozornosti. »Čeprav imam rad občutek nenehne povezanosti in obilice stikov, vse teže prenašam ljudi, ki nepovabljeno izrabljajo to mojo vseprisotnost, me kličejo, pišejo elektronska pisma in zasledujejo po elektronskih kanalih. Dobe nepretrganih motenj ne morem več obvladovati, zato vse bolj pogrešam čase, ko sem se lahko ukvarjal le z enim opravilom naenkrat,« je priznal in zaključil s primerom jeruzalemskega prijatelja Yarona, ki so mu pred nekaj meseci ukradli mobilnik. »Vsako jutro se zahvalim lopovu ter mu zaželim zdravja in dolgega življenja,« je Friedmanu zaupal Yaron, »saj me je odrešil naprave, ki je neprestano zvonila in motila moj mir«.

Nenehna delna pozornost

Preden zaspim, na internetu preberem Brianova besedila. Zdijo se mi podobna vsem ostalim agencijskim poročilom in blogerskim zapiskom: enak izbor podatkov, podobna sporočila, kratki, nametani odstavki. Pomislim, da mu morda delam krivico, ker vem, kako so nastajala, in si le potrjujem jutranja opažanja. Pobrskam po arhivu Brianovega časopisa in preberem nekatere njegove starejše prispevke – med njimi tudi internetne –, ki potrdijo moja pričakovanja: Brian zna pisati. Zmore videti skozi tančice telekomunikacijske industrije in iz navidez nepovezanih dogodkov napovedati prihodnje smernice. Marsikaj zveni sveže in uporabno tudi za današnje analitike svetovnih telekomunikacijskih smernic – kljub pregovorni kratkoživosti tehnoloških člankov. Za zapis, ki je nastajal na jutranjem vlaku, tega ne morem trditi.

Z Arthurjem in Georgeom se družim na poletu domov. Roman – kot večino leposlovja v zadnjih nekaj letih – preberem na letalu. Mobilni telefon mora biti ugasnjen, elektronska pošta nedosegljiva, deset ur budnosti imam lahko samo zase, zato sem se naučil ceniti neudobje čezoceanskih poletov v ekonomskem razredu. Barnesovi odstavki lepo tečejo, ne glede na to, ali res še vedno vztraja pri pisalnem stroju. Do njegove razlage o vplivih pisalne naprave na njegovo delo, ki je name nekoč naredila velik in trajen vtis, sem danes zadržan – podobno kot do Brianovega prepričanja, da je njegovo delo spremenil predvsem internet. Briana, vrhunskega novinarskega obrtnika stare šole, bo iztrošilo prilagajanje normam tekočega novinarstva: zahteve po večji storilnosti za enako ali manjše plačilo, nerazumni časovni pritiski, obvladovanje novih tehnologij, ki bo pomembnejše od vsebine, in strah pred nenehno delno pozornimi mlajšimi kolegi, ki jih ne bodo obremenjevale družinske obveznosti in nostalgični spomini na nekdanje novinarske čase.

Mobilni telefon določa novodobno delitev na gospodarje in sužnje, je nekoč izrekel filozof Slavoj Žižek. Le gospodar ga sme izključiti in spraviti v predal. Zato ne bo dovolj, če se bomo novinarji naučili ukrotiti poplavo digitalnih motenj in omiliti posledice nenehne delne pozornosti. Bistveno vprašanje je, ali bomo smeli izklapljati svoje mobilne naprave.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt