English    


Portret: Viviane Reding, Evropska komisija

Kategorija: Članki | Datum objave: 26. 05. 07 | Avtor:

DR. VIVANE REDING

Doktorica humanističnih ved: Rojena 27. aprila 1951 v luksemburškem kraju Esch-sur-Alzette. Na pariški Sorboni je doktorirala iz humanističnih ved, je ločena in ima tri otroke.

Politična veteranka: Leta 1979 je postala poslanka luksemburškega parlamenta, deset let pozneje pa tudi evropska poslanka. Leta 1999 je postala evropska komisarka za izobraževanje in kulturo, leta 2004 pa je prevzela vodenje direktorata za informacijsko družbo in medije.

Nekdanja časopisna novinarka: Zelo rada nastopa pred kamero, a se hkrati izogiba intervjujem. Med njenimi sodelavci krožijo govorice, da osebno popravi vsak govor in izjavo za medije, saj njeni predstavniki za stike z javnostjo včasih premalo poudarijo bistvo sporočila ali ga celo zgrešijo. Zato so ključni poudarki v njenih sporočilih vedno podčrtani, odebeljeni ali kar oboje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. maj 2007, foto AFP

Komisarka, ki je znižala cene mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih

Ko je evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding pred tremi leti prvič pozvala evropske operaterje mobilne telefonije, naj znižajo cene gostovanja v javnih mobilnih omrežjih (roaminga), so se poznavalci telekomunikacijskega sektorja le prizanesljivo nasmehnili. Telekomunikacijska podjetja veljajo za eno najmočnejših lobističnih skupin v evropskih ustanovah. Veliki evropski telekomi – denimo Deutsche Telekom, France Telecom, Telefonica in British Telecom – imajo v svojih matičnih državah kljub privatizaciji še vedno nekakšen neformalen »nacionalen status« in so ključni oblikovalci domače telekomunikacijske politike. Možnost, da bi jim utegnila neka evropska komisarka ogroziti za skoraj deset milijard evrov dobička od mobilnega gostovanja, se je zdela neznatna. Tudi zato, ker je direktorat za informacijsko družbo veljal za neškodljivo birokratsko ustanovo, ki je sestavljala neživljenjske strategije, v praktične probleme telekomunikacijskih uporabnikov in interese industrije pa se ni vtikala. Približno tako kot nekoč slovensko ministrstvo za informacijsko družbo.

Sredino glasovanje, na katerem so evropski parlamentarci z veliko večino izglasovali komisarkino uredbo o nižjih cenah mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih, ni zanimivo le zaradi morebitnih nižjih telefonskih računov evropskih mobilnih potrošnikov. Redingova je v svojem boju s telekomunikacijskimi lobisti povlekla kar nekaj potez, ki za evropsko komisijo niso bile značilne. Telekomunikacijski industriji je dala možnost, da sama zniža cene gostovanja, česar mobilni operaterji niso storili. Tako je utišala vse poznejše kritike, da regulacija cen ni potrebna, ker bo zanje najbolje poskrbel trg. Interese operaterjev pa ji je uspelo prikazati kot tržno neupravičene in sebične, saj naj bi visoke cene gostovanja negativno vplivale na konkurenčnost malih in srednje velikih evropskih podjetij ter mobilnost prebivalstva.

V nasprotju s siceršnjo komisarsko vzvišenostjo do evropskega parlamenta in javnega mnenja je Redingova poskrbela tako za podporo potrošnikov (»nižji telefonski računi«) kot evropskih poslancev (»vaši državljani zahtevajo nižje cene«). S pragmatično zmesjo političnih, populističnih in gospodarskih argumentov je tako zelo zmanjšala manevrski prostor operaterskih lobistov, da so pri evroposlancih in medijih večinoma naleteli na gluha ušesa. Njihove tarče so jim vedno znova odgovarjale s trditvami iz komisarkinih javnih nastopov: visoke cene roaminga so v nasprotju z enotnim evropskim trgom, zavirajo razvoj mobilnih storitev in kaznujejo evropopotnike.

Spretnega krmarjenja med mediji, politiko, gospodarstvom in stroko pa ambiciozna Luksemburžanka ni uporabila le v boju z mobilnimi operaterji. V nekoč nedotakljive interese evropskih nacionalnih šampionov ji je uspelo dregniti tudi na drugih področjih delovanja svojega direktorata. Do konca mandata leta 2009 jo tako čaka direktiva o čezmejni televiziji, ki bo temeljito spremenila oglaševalska in vsebinska pravila v televizijskem sektorju. Zavzema se za ustanovitev vseevropskega telekomunikacijskega nadregulatorja, ki ga ne bi hromili interesi posameznih držav in neusklajena zakonodaja. Do konca leta 2012 hoče ugasniti vse evropske analogne radijske in televizijske oddajnike in jih nadomestiti z digitalnimi, saj naj bi učinkovitejša raba radiofrekvenčnega spektra spodbudila razvoj novih, donosnejših telekomunikacijskih storitev. Lotila se je urejanja problematike financiranja evropskega filma in priprave obsežne vseevropske raziskave o stanju medijskega pluralizma, ki ji bo morda omogočila sprejetje prve tovrstne medijske direktive v zgodovini EU. Hkrati poskuša zagotoviti kar največ denarja za raziskave in razvoj novih tehnologij, s katerimi naj bi Evropa obdržala korak z razvitimi tehnološkimi velesilami in poskrbela za varnejšo starost svojih prebivalcev.

Med dolgim sprehodom skozi evropske institucije se je Viviane Reding izoblikovala v nekakšen prototip učinkovitega evropolitika novega kova, ki zna ohlapno definirane »evropske interese« uveljavljati z zelo jasnimi, pragmatičnimi odločitvami. Argumente, s katerimi so nadnacionalne korporacije in nacionalne države zagovarjale deregulacijo telekomunikacijskega trga ali ohranitev obstoječega stanja (razvoj, konkurenčnost, prosti trg, evropski nacionalni interes …), je uporabila kot najmočnejši dokaz, da so potrebne korenite spremembe. Vseevropska regulacija maloprodajnih cen, ob kateri so ideologi svobodnega trga kar poskočili, je postala nenadoma tudi politično sprejemljiva.

Reblog this post [with Zemanta]

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt