English    


Grda zasebnost

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 23. 06. 07 | Avtor:

panopticon_editPo ulicah petih velikih ameriških mest so počasi križarili kombiji, opremljeni z visokoločljivimi videokamerami. Njihovi objektivi so natančno popisovali okolico: avtomobile, hiše, poslovne stavbe, napise na cestnih svetilkah in naključne mimoidoče. Pridobljene digitalne zapise je obdelalo na tisoče zmogljivih računalnikov in ustvarilo skoraj popolne panoramske posnetke mestnega vsakdana. Dve študentki v bikinkah sta lovili sončne žarke, starejši možak je raziskoval svojo nosno votlino, skupina protestnikov proti splavu je pripravljala transparente, nekdo je ravno zapuščal trgovino z erotičnimi pripomočki.

Prebivalci San Francisca, New Yorka, Las Vegasa, Denverja in Miamija so pred mesecem dni nehote postali statisti v novi Googlovi storitvi street view, ki je dopolnila njihovo zbirko podrobnih satelitskih posnetkov zemeljskega površja, zbranih v brezplačnem programu google earth. Novi ulični pogled je še potrdil Googlov občutek za razvoj koristnih, uporabniško prijaznih in tehnično osupljivih rešitev. Pogled na ulice ameriških velemest, ki so ga bili prej deležni samo sprehajalci, je nenadoma mogoče podoživeti na domačem računalniškem zaslonu. Posnetki so tako natančni, da lahko spletni sprehajalec prebere registrsko tablico na parkirišču lokalnega trgovskega centra ali prepozna črno-belega mačkona na oknu enodružinske hiše.

Ta natančnost pa je spodbudila številne pisce spletnih dnevnikov (blogerje), da so se podali na lov za pikantnimi prizori, ki so jih nehote (in brez soglasja) ujele Googlove kamere. Na njihovih straneh so se takoj pojavili posnetki komaj oblečenih deklet, ki so se sončile na terasah, prizor moškega, ki pleza skozi okno, in sprehajalca, ki se je olajšal v bližnjem grmu. Na Google so prispela pisma jeznih meščanov, ki so se prepoznali na posnetkih, tabloidi pa so poročali o družinskih prepirih, ker enemu izmed zakoncev ni uspelo pojasniti, čigav avto je bil parkiran pred hišo, ko se je mimo pripeljal Googlov snemalni kombi.

Varuhi pravice do zasebnosti so opozorili, da je šel Google tokrat predaleč, in od podjetja zahtevali, naj s posnetkov odstrani osebne podatke (registrske tablice) ter zamegli obraze posnetih sprehajalcev. Nekateri strokovnjaki za področje zasebnosti, denimo britanski pravnik Struan Robertson, je Googlovo potezo primerjal celo z objavo posnetkov nadzornih kamer, kar bi v Evropi zagotovo obveljalo za nedopusten poseg v zasebnost državljanov. Odločen odziv varuhov zasebnosti in prizadetih posameznikov je bil pričakovan. Bolj zanimiv pa je bil odziv številnih spletnih komentatorjev, ki so kritike Googlove novosti označili za nazadnjaške zadrteže, ki s poudarjanjem nekakšne pravice do zasebnosti zmanjšujejo uporabnost koristnih elektronskih storitev. Po njihovem mnenju je pravica milijonov potencialnih uporabnikov street viewa, ki jim bo storitev približala oddaljena mesta in odprla nove poslovne priložnosti, pomembnejša od želje redkih, po možnosti »grešnih« posameznikov, da bi ostali anonimni. Tezo, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in zmanjšuje potrošniško izbiro, že dolgo ponavljajo zagovorniki mobilne industrije, oglaševalci, policisti, trgovci in elektronski bančniki, saj jim predpisi o varstvu zasebnosti povzročajo številne preglavice in onemogočajo nenadzorovano brkljanje po osebnih podatkih. Dejstvo, da so jo ponotranjili tudi običajni uporabniki, pa ima lahko daljnosežne posledice.

Zasebnost, ena najbolj temeljnih človekovih in ustavnih pravic, v javnosti pridobiva vse več negativnih pomenov. Nanjo ne pritiskajo le potrošniki, ki se ji brezskrbno odrekajo v zameno za male pozornosti (nagradne igre, popuste, udobje …). Zasebnost postaja vse večja nadlega za najrazličnejše borce proti terorizmu in drugim »sovražnikom svobode«. Franco Frattini, evropski komisar za pravosodje, je tako sredi maja v Benetkah izjavil, da je zagotavljanje varnosti pomembnejše od varovanja zasebnosti. Britanski notranji minister John Reid je na istem zasedanju celo zahteval spremembo zakonodaje o človekovih pravicah, saj bi morala po njegovem mnenju pravica do varnosti, varovanja življenja in svobode postati tista temeljna pravica, ki bi ji morale biti podrejene vse druge pravice, tudi zasebnost. Njuno sporočilo, izrečeno med vrsticami, je zgovorno: več varnosti je mogoče zagotoviti le z omejevanjem zasebnosti. Prostovoljno odrekanje pravici do zasebnosti je po njunem mnenju znamenje dobrega državljanstva, uporaba programov za šifriranje elektronske pošte ali nasprotovanje vse daljši hrambi elektronskih komunikacijskih podatkov pa v najboljšem primeru – sumljivo.

Želja po zasebnosti ne pomeni le oviranja tehnološkega napredka ali protidržavnega delovanja. Za svetovni splet, ki vse bolj temelji na izmenjavi uporabniških vsebin in druženju, je postalo samorazgaljanje najvišji dokaz iskrenosti. Mlajši uporabniki svetovnega spleta so prepričani, da jih lahko le skrajno osebni dnevniški zapisi in videoposnetki prikažejo »take, kakršni so v resnici«. Odrekanje zasebnosti je v njihovih skupnostih nova družbena norma, brez katere jih spletni vrstniki ne bodo sprejeli. Zelo podobno velja tudi za nastopajoče v resničnostnih oddajah, kjer je umikanje v zasebnost obsojeno kot »skrivanje«, »igranje« in »neiskrenost«. Igralci, ki z javnostjo nočejo deliti prav vseh svojih skrivnosti, so med prvimi izločeni iz igre, saj gledalci občutijo njihovo potrebo po zasebnosti kot nesprejemljivo obliko nedružabnosti, ki jo je treba kaznovati.

Pravice do zasebnosti seveda ni mogoče zagovarjati dogmatično. Od varnostnika, ki spremlja dogajanje na zaslonih nadzornih kamer, bi upravičeno pričakovali, da pokliče policijo, če skozi okno zasebnega domovanja po naključju opazi vlomilce, iskane teroriste ali nesrečo. Še tako načelen varuh zasebnosti bi se verjetno strinjal, da lahko operater mobilne telefonije pomaga reševalcem izslediti mobilnik izgubljenega ponesrečenca v gorah, čeprav tega uradno ne sme početi. Vendar pa te izjeme ne opravičujejo brutalnih napadov nekaterih visokotehnoloških podjetij, predstavnikov države in televizijskih producentov na samo idejo zasebnosti kot vrednote in pravice. Ko si bodo prijazni posegi v zasebnost – imenitne tehnološke storitve, obljube o večji varnosti in družbena sprejetost – postopno nadevali manj dobrohotne obraze, se bodo posledic njihovih ravnanj začeli zavedati tudi običajni, »nedolžni« državljani. In spoznavati, da so se svoji pravici do zasebnosti že zdavnaj odpovedali.

(Sobotna priloga Dela, 23. junij 2007)

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt