Švejk v medvrstičju

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 21. 07. 07 | Avtor: Lenart J. Kučić

»Zatreskana sem v Obamo!« poje privlačna mlada ženska, ki na svojem domačem videoposnetku zasanjano čeblja v telefon, nosi izzivalne majice s predvolilnimi slogani in v bikiniju poplesuje pred veliko fotografijo mladostnega ameriškega predsedniškega kandidata Baracka Obame. Neznano oboževalko, ki jo ameriški mediji poznajo kot »Obamovo dekle« (Obama Girl), si je na spletnem videoportalu Youtube doslej ogledalo že več kot 2,3 milijona obiskovalcev. Posnetka, ki je nastal za zabavo, ni predvidel ali naročil noben mojstrski volilni strateg.

Ameriške predsedniške volitve so za raziskovalce interneta in novih medijev tradicionalno nepogrešljiv dogodek. Domiselne rabe novih tehnologij, ki jih kandidatom priporočajo njihovi svetovalci, namreč pomenijo pravo kristalno kroglo, iz katere je mogoče prerokovati nove oblike političnega marketinga, ki se bodo v prihodnjih letih razširile po vsem svetu. Na predsedniških volitvah leta 2000 so se ameriški predsedniški kandidati prvič predstavili na premišljenih, sodobno oblikovanih spletnih straneh. Leta 2002 so se z internetnimi kampanjami spoznavali nekateri kongresniki in guvernerji. Leta 2004 pa je bil svetovni splet že nepogrešljivi del predsedniške volilne kampanje.

Politiki so nagovorili svoje volivce z vsemi tedanjimi »vročimi« internetnimi novostmi: e-poštnimi seznami, spletnimi dnevniki (blogi), orodji za spletno sodelovanje in prijaznimi rešitvami za učinkovito zbiranje denarnih prispevkov. Skoraj neznani demokratski kandidat Howard Dean, ki je imel pred začetkom kampanje 432 registriranih pristašev in približno 100.000 dolarjev na računu, je s pomočjo interneta pridobil več kot 640.000 podpornikov in z drobnimi internetnimi prispevki (od deset do sto dolarjev) zbral več denarja od vseh ostalih tekmecev. Alternativni viri novic (blogi, različna spletna mesta) so pritegnili prve odstotke rednih obiskovalcev in z razkritji predvolilnih afer dosegli naslovnice tradicionalnih medijev. Pomena internetnih občinstev so se tedaj zavedli tudi najbolj zadrti republikanski kandidati, vajeni dvoranskih nastopov in pošiljanja papirnih letakov po neelektronski pošti.

Predsedniška tekma 2008 bo zato še bistveno bolj internetna. Analitiki ameriškega raziskovalnega zavoda PEW ugotavljajo, da ima vseh 19 predsedniških kandidatov (osem demokratskih in enajst republikanskih) izdelane premišljene e-nastope, ki tudi tokrat upoštevajo (in sooblikujejo) ključne internetne trende. Predsedniški tekmeci izrabljajo svetovni splet za dialog z volivci in ga hkrati ponujajo kot platformo, na kateri se lahko srečujejo njihovi simpatizerji in izvajajo samostojne politične akcije – prireditve, shode in spletne kampanje. Skoraj vsi omogočajo spletno oddajanje denarnih prispevkov (Obama je z internetnimi mikroprispevki zbral tretjino vseh sredstev, doslej skoraj 18 milijonov dolarjev), prepričujejo državljane, naj se udeležijo volitev in se trudijo ustanavljati dejavne spletne skupnosti. Barack Obama tako »prijateljuje« z mladimi uporabniki interneta na družabnih spletiščih (Facebook, Myspace), Hillary Clinton je dejavna v navideznem računalniškem svetu (Second Life), prav vsi pa so že v dosedanjih predizborih ugotovili, kako neverjetno pomembna sestavina kampanje so postali – internetni videoposnetki.

Internetni svetovalci ameriških predsedniških kandidatov so se sicer zavedali, da so videoposnetki na internetu zelo uporabni. Posnetek kandidata je prepričljivejši od še tako dobro napisanega bloga, poleg tega je internetna slika bistveno cenejša od dragih televizijskih spotov. Niso se pa uspeli pripraviti na nepredvidljive videodogodke, kakršen je bil glasbeni spot Obamovega dekleta. Šaljivi posnetek se je izjemno hitro razširil med uporabniki interneta in dosegel tudi tiste, ki komaj vedo, da so prihodnje leto predsedniške volitve, in kdo je Barack Obama. Zaradi »televizičnosti« so ga predvajale vse nacionalne televizijske mreže, zato so ga videli (ali zanj slišali) tudi gledalci, ki interneta ne uporabljajo. Ker ti posnetki ne nastajajo znotraj institucionalnega političnopropagandnega sistema in nimajo vidnega naročnika, je skoraj nemogoče ugotoviti, kdo je avtor posnetka: ga je v resnici zagrešila navihana skupinica študentov, se v ozadju skrivajo škodoželjni politični nasprotniki ali pa ga je skrivoma naročil kar kandidatov volilni štab.

Obama je imel tokrat srečo, saj mu je »njegovo« dekle prineslo kar nekaj pozitivnih točk. Njegovima tekmecema Johnu Edwardsu in Johnu McCainu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Nekajminutni posnetek, na katerem si Edwards potrpežljivo ureja pričesko pred televizijskim nastopom, v ozadju pa igra skladbica »kako sem lep« (I feel pretty), je pošteno pokvaril njegovo javno podobo. Podobno so jo McCainu zagodle nepremišljene šale o bombardiranju Iraka, ki so zaokrožile po spletnih videoportalih in dosegle nacionalne televizijske programe. Njuna grenka izkušnja je prinesla kandidatom zelo dragoceno sporočilo: internetni doseg se je s pohodom videa bistveno povečal, zato se povečujejo tudi škode in koristi, ki jih prinaša internetna izpostavljenost.

Skoraj popoln nadzor nad »spoliranimi« televizijskimi nastopi, ki so ga bili politiki vajeni doslej, na internetu ni več mogoč. V predvolilne kampanje se lahko vključi vsakdo, kar bistveno spremeni tradicionalno delitev na prijatelje (prinašajo koristi) in sovražnike (delajo škodo), saj internetne skupnosti ne delujejo po načelih političnih taborov z jasno določljivimi, pragmatičnimi interesi. Če lahko verjamemo ameriški internetni kristalni krogli, bodo morali politiki po vsem zahodnem svetu čimprej spoznati, da zgolj tradicionalno obvladovanje medijev, nadzor nad vsebino in denar za nakup televizijskih minut ne bodo več mogli zagotoviti želene javne podobe. Zato bodo verjetno sledili zgledu Hillary Clinton, ki je imela na začetku kampanje težave z negativno nastrojenim anonimnim videospotom »Hillary 1984«, a se je pozneje celo sama odločila za nastop v internetni (samo)parodiji, kjer skupaj z možem Billom oponašata znano televizijsko mafijsko družino Sopranovih. Dostojanstveno prenašanje internetne kritike in ironije je namreč postalo pomembna veščina političnega preživetja, saj bodo nespodobni javni odzivi ali celo preganjanje internetnih kritikov v prihodnosti zanesljivo pomenili politični samomor.

Se lahko iz ameriških volitev navdihujejo tudi nadebudna slovenska »Obamova dekleta«? Bojim se, da bodo morala namesto svežih internetnih volilnih trendov previdno spoznavati pretekle prigode dobrega vojaka Švejka, ki jih je pred več kot osemdesetimi leti popisal češki satirik Jaroslav Hašek. Švejk je med drugim povedal tudi zgodbo o gostilničarju, ki ga je tajni agent avstroogrske cesarske policije pobaral, zakaj v gostilni nima obešene cesarjeve slike. Ko mu je gostilničar prostodušno priznal, da jo je »umaknil, ker so po njej srale muhe«, je policist nesrečnika takoj aretiral zaradi žalitve vladarjevega lika in dela. V deželi, kjer veliko pomembnih mest v medijih, gospodarstvu in politiki zasedajo duhovni nasledniki prizadevnih avstroogrskih varuhov vladarjeve podobe, se morata še tako nedolžna javna kritika in ironija obnašati podobno kot v Švejkovih časih – ponikniti v medvrstičju. Tudi na demokratičnem in odprtem internetu.

(Sobotna priloga Dela, 21. julij 2007)