English    


Elektronsko preganjanje plagiatorstva

Kategorija: Članki | Datum objave: 14. 11. 09 | Avtor:

Na britanskih in številnih ameriških fakultetah morajo študenti svoje izdelke že nekaj let obvezno oddajati tudi v elektronski obliki. Njihovih seminarskih nalog, izpitov, diplom, magisterijev in doktoratov ne pregledujejo le njihovi človeški mentorji, ampak tudi posebni računalniški programi za ugotavljanje plagiatorstva. Če tak program v nalogi najde prepisane (necitirane) odstavke ali celo ugotovi, da je študent nalogo ukradel, čakata kršitelja izključitev in negativno priporočilo, zaradi katerega se najverjetneje ne bo mogel vpisati na nobeno drugo fakulteto.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. novembra 2009

Diplomirati z ukradeno diplomo

Tako strogo »protiplagiatorsko« politiko so britanske fakultete uvedle zaradi prepleta različnih družbenih in tehnoloških dejavnikov. Klasične ustne in pisne izpite – odgovarjanje na vprašanja v predavalnici ali kabinetu – so skoraj v celoti nadomestile izpitne naloge, ki jih študenti pripravljajo sami in jih oddajo do predpisanega izpitnega roka. Skrajševanje študija je povečalo intenzivnost študijskega dela, saj so morali študenti v krajšem času napisati več nalog. Vse močnejša komercializacija visokega šolstva in vsakoletno dvigovanje šolnin so stopnjevali psihološke pritiske na študente, ki si niso mogli privoščiti neuspeha, saj so morali za šolnino in bivanje v univerzitetnem mestu plačevati tudi po več deset tisoč evrov na leto. Hkrati so se angleške in ameriške fakultete trudile pritegniti čim več mednarodnih študentov (ki plačujejo najvišje šolnine), ti pa so na šole poleg denarja in talentov včasih prinesli tudi drugačne študijske navade in bolj sproščen odnos do intelektualne lastnine.

Tem spremembam sta se pridružila še globalizacija angleškega jezika in razvoj komunikacijskih tehnologij. Iznajdljivejši študenti so hitro ugotovili, da so na podobna izpitna vprašanja odgovarjali že njihovi kolegi iz drugih letnikov in fakultet – ne nujno britanskih, ampak tudi ameriških, avstralskih, kanadskih, indijskih in vseh drugih, kjer je postala angleščina uraden akademski jezik. Zato so si poskušali z »izposojami« teh nalog nekoliko olajšati študijsko tlako, saj so vedeli, da njihovi univerzitetni profesorji – ki pogosto ne sodijo med najbolj tehnološko razgledano skupino prebivalstva – take goljufije skoraj zagotovo ne bodo odkrili. Mlajšim študentom, ki so se z informacijskimi tehnologijami spoznali že v osnovni šoli, je postala uporaba internetnih vsebin tako samoumevna, da se niso niti zavedali, da je lahko z nekritično uporabo Googla, Wikipedie ali tujega avtorskega dela sploh kaj narobe. Profesorji pa se z novimi študentskimi izpitnimi strategijami niso imeli časa ukvarjati, saj so imeli preveč lastnih težav. Po eni strani so morali pritegniti čim več študentov na svoje študijske programe, ker je to od njih zahteval fakultetni delodajalec, po drugi pa izvajati čim bolj kakovostno raziskovalno in pedagoško delo, kar je postalo zaradi množičnosti študija vse težje.

Strah pred internetom kot poslovna priložnost

Študentsko prepisovanje in plagiatorstvo sta zato postali tudi tržno zanimivi. Na svetovnem spletu so se najprej razširile amaterske strani za izmenjevanje študijskih zapiskov, literarnih povzetkov, formul, računalniških programov in izpitov, kjer so študenti brezplačno delili svoje izdelke s spletno javnostjo in si jih prav tako brezplačno tudi izposojali. Nekomercialnim stranem so sledile prve plačljive storitve, ki so včasih prerasle v prave globalne agencije za izdelavo izpitov, diplom in magisterijev po naročilu. Ker so postajale te agencije zaradi želje po hitrem zaslužku vse bolj površne, so študentom prodale na desetine enakih ali izjemno podobnih nalog, kar so profesorji med prebiranjem izpitov hitro opazili. Ko so začeli o problemu plagiatorstva poročati množični mediji, pa so se na zaskrbljenost fakultet odzvali tudi ponudniki najrazličnejših tehnoloških storitev za odkrivanje plagiatorstva.

Čeprav je danes na trgu kar nekaj izdelkov za preganjanje plagiatorstva (Moss, DOC Cop, Copyfind …), je strah pred domnevno prepisovalno pandemijo najbolje izrabil John M. Barrie, ustanovitelj in predsednik uprave podjetja iParadigms, ki ponuja eno najbolj razširjenih protiplagiatorskih storitev Turnitin. Barrieju je uspelo prepričati fakultete, da za uspešno preganjanje študentskih prestopnikov ni dovolj le zmogljiv spletni iskalnik, ki bi opozarjal na nepravilno rabo spletnih virov, ampak tudi obsežna podatkovna zbirka, v kateri so shranjeni vsi študentski pisni izdelki. V nekaj letih so začele Barriejevo storitev uporabljati vse britanske fakultete in večina srednjih šol, sledile pa so jim tudi druge izobraževalne ustanove po vsem svetu. Do danes se je sistemu pridružilo več kot 8500 šol in fakultet v 109 državah, ker pa je uporaba storitve na večini uporabnic obvezna, se Turnitinova podatkovna zbirka po nekaterih ocenah vsak dan napolni s 40.000 novimi študentskimi izdelki in vsebuje že več kot sto milijonov vnosov.

Velika Turnitinova zbirka podatkov in vse večji Barriejev vpliv na preverjanje znanja v visokem šolstvu pa sta začela vzbujati pomisleke, da je postalo zdravilo za preganjanje plagiatorstva nevarnejše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo. Študenti so se pritoževali, da imajo zaradi obveznega preverjanja nalog s Turnitinom občutek, da so vnaprej osumljeni plagiatorstva in morajo ob vsaki oddaji izpita dokazovati svojo nedolžnost, kar je v hudem nasprotju s kulturo zaupanja, ki jo uradno zagovarjajo njihovi profesorji. Nekateri preizkusi so pokazali, da so tovrstna orodja v praksi precej nezanesljiva, zato bi morali profesorji uporabljati več različnih protiplagiatorskih orodij, preden bi se lahko vsaj približno zanesli na njihove diagnoze. V ZDA so kalifornijski srednješolci neuspešno tožili Turnitin, saj so trdili, da iParadigms kot komercialno podjetje uporablja njihova avtorska dela za ustvarjanje dobička, zato bi morali biti upravičeni do določenega nadomestila (Barrie je doslej zmagal v vseh tožbah, ki so ga obtoževale zlorabe avtorskih del ali posega v pravico do zasebnosti). Drugi kritiki pa so opozarjali, da so se začele fakultete nekritično zanašati na tehnološke rešitve, namesto da bi se zavedale, da je plagiatorstvo večplasten problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj s preganjanjem in izključevanjem kršiteljev.

Nekaznovane kraje tujega dela

Kljub omenjenim dilemam so se za preizkus in uvedbo Turnitina letos odločile tudi nekatere članice ljubljanske univerze: Fakulteta za družbene vede (FDV), Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta in Fakulteta za upravo. Če bodo z rezultati zadovoljne in se bo storitev uspešno spopadla s slovenščino, bo postalo preverjanje pisnih nalog s Turnitinom obvezno za vse študente (fakultete bodo v zbirko najprej vnesle vse stare izdelke študentov, ki jih imajo shranjene v elektronski obliki). Pobudniki projekta pa upajo, da jim bo uspelo s programom odkriti vsaj nekatere najhujše prekrškarje – tiste, ki so ukradli tujo nalogo ali jo kupili prek spleta – in prisiliti študente, da se študijskih obveznosti ne bi več lotevali tako lahkomiselno.

Kako velik problem je plagiatorstvo na slovenskih fakultetah? Prodekanja za študentske zadeve Monika Kalin Golob, ki na FDV skrbi za uvajanje Turnitina, nam je povedala, da so vodstvo Univerze v Ljubljani že pred dvema letoma pozvali, naj pripravi strategijo uvajanja sistemov za preprečevanje plagiatorstva, saj so začeli plagiatorstvo opažati že med študenti nižjih letnikov. »Včasih nas presenetijo študenti, ki se podpišejo pod tujo seminarsko nalogo in so pri tem tako nerodni, da pozabijo celo spremeniti spol, če jo je, denimo, napisala študentka,« je dejala profesorica Kalin Golobova, vendar so tako očitni primeri razmeroma redki. Med najpogostejšimi grehi so uporaba gradiv, ki jih je študent našel na svetovnem spletu (in ni navedel vira), ter prirejanje tujih diplomskih in seminarskih nalog, kar profesorji težko odkrijejo – sploh če morajo pregledati tudi po več sto študentskih izdelkov, kar postaja zaradi vse večje množičnosti družboslovnih študijev skoraj pravilo. Na FDV tako vsako leto obravnavajo približno deset tovrstnih »disciplinskih primerov«, še precej več pa jih ostane nekaznovanih.

Čeprav se je Kalin Golobova strinjala, da študenti včasih ne goljufajo nalašč, ampak preprosto ne znajo pravilno uporabljati spletnih gradiv, je tudi poudarila, da se v večini primerov ne morejo sklicevati na nevednost, saj jih na fakulteti redno seznanjajo s pravili akademskega pisanja. Večji problem je prepričanje, da je prepisovanje ali celo kraja tujega avtorskega dela le manjši prekršek ali celo dokaz študentove iznajdljivosti, je prepričana Kalin Golobova. Ker se Univerza v Ljubljani s problemom plagiatorstva ni ukvarjala, njene članice težko kaznujejo plagiatorske prekrške, najhujše sankcije – začasne izključitve – pa skoraj ne morejo izreči niti pri najbolj očitnih goljufijah. Vendar na področju plagiatorstva ne zaostajajo le pravilniki ljubljanske univerze in njenih članic, ampak tudi sodna praksa. »Neka naša študentka je ugotovila, da ji je študent z druge fakultete ukradel celotno diplomsko nalogo. Ker jo je že uspešno zagovarjal, ni mogla ničesar storiti. Ostala ji je le možnost civilne tožbe, kar je smešno,« je povedala Kalin Golobova.

Da študentje ne plagirajo le zaradi nevednosti, sta opozorila tudi profesor Robi Kroflič in asistentka Vida Vončina z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vončinova je pojasnila, da je nepoznavanje pravilne uporabe in navajanja virov po njenih izkušnjah le redko razlog za plagiatorstvo. »Prej bi rekla, da študenti v teh pravilih ne vidijo pravega smisla. Lepljenja delčkov, ki jih je zapisal nekdo drug, ne razumejo kot zlonamernega ali etično spornega dejanja, saj je odnos do avtorstva danes tako v praksi kot teoriji še v tranziciji,« meni Vončinova. Tudi zato, ker profesorji študentom verjetno jasneje ne razložijo, da je uporaba idej drugih dovoljena, celo zaželena, a le ob doslednem navajanju avtorstva ideje. »Premalo jih opozarjamo, da pomembni avtorji celo ob ideji, ki so jo razvili sami na podlagi pogovora z akademskim kolegom, to v besedilu zapišejo in se kolegu zahvalijo za kritično pripombo,« je dodal Kroflič.

Vendar pa študentom ne manjka le zavedanje, da je akademska poštenost ena izmed najpomembnejših sestavin akademske kulture, ampak je vprašanje plagiatorstva povezano tudi z osebnim osmišljevanjem študija, je pripomnila Vončinova. Študenti namreč občutijo, da se značaj univerz v zadnjih letih spreminja – vse bolj postajajo podobne »tovarnam« za proizvodnjo formalno izobraženih kadrov –, njihove diplome pa jim po koncu študijske poti pogosto ne zagotavljajo niti najosnovnejših pogojev za prehod v samostojno življenje: dela in zaposlitve.

Tehnologija kot blažilka družbenih problemov

Je uvajanje storitev za preganjanje plagiatorstva sploh smiselno, če ujetih kršiteljev ni mogoče ustrezno kaznovati, študentom pa se zdi spoštovanje akademske poštenosti le nepotreben napor, ki jim bo podaljšal pot do nekoristne diplome? Si bodo profesorji sploh mogli prizadevati za dvigovanje akademskih meril, če jih bolonjski sistem celo sili k zniževanju zahtevnosti in kriterijev, ker je financiranje programov – in s tem njihove plače – odvisno od vpisa študentov in števila izdanih diplom?

Monika Kalin Golob se je strinjala, da je razmah plagiatorstva tudi v Sloveniji – podobno kot v Veliki Britaniji – predvsem odsev razmer v visokem šolstvu. »Fakultete smo postale ustanove, ki študentom zagotavljajo status, s katerim pridobijo pravice do subvencionirane prehrane, neobdavčenega dela prek študentskega servisa in zdravstvenega zavarovanja. S podaljševanjem študentskega statusa državi rešujemo problematiko nezaposljivosti mladih, saj bomo lahko po novem bolonjskem sistemu zanje skrbeli kar devet let,« je pojasnila. Profesorji so zato postali predvsem podeljevalci študentskega statusa ali ovira do tega statusa, namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim in pedagoškim delom. Hkrati se številni profesorji in asistenti ne upajo več zameriti študentom z vztrajanjem pri strožjih ocenjevalnih merilih, ker se bojijo, da bodo ostali brez študentov ali da zaradi njihove negativne ocene ne bodo mogli napredovati (podaljšati habilitacije). Vse to pa so idealne razmere za razmah plagiatorstva in padanje akademskih standardov, je bila kritična Kalin Golobova.

Uporaba vedno novih »najsodobnejših« tehnoloških rešitev je postala v zadnjih desetih letih zelo priljubljen in politično sprejemljiv način za reševanje kompleksnih družbenih problemov, kar kaže tudi vse večja priljubljenost orodij za elektronsko preganjanje plagiatorstva po svetu. Stroga protiplagiatorska pravila morda pomagajo vzdrževati akademske standarde v britanskem visokošolskem sistemu in ohranjati vrednost visokošolske izobrazbe, vendar hkrati z ničimer ne zmanjšajo obremenjenosti študentov in profesorjev zaradi vse močnejše komercializacije visokega šolstva. Prav tako ne omilijo dejstva, da si lahko študij zaradi visokih šolnin privošči vse manj ljudi, kar še povečuje izobrazbeno, socialno in razredno razslojenost prebivalstva.

Zelo podobno velja tudi za Slovenijo. Turnitinu in podobnim storitvam bo morda celo uspelo izkoreniniti nekatere najbolj sporne plagiatorske prakse in študentom sporočiti, da se bodo morali za izpite in diplome tudi na družboslovnih fakultetah potruditi bolj kot doslej. Vendar bi bil njihov uspeh le simboličen, saj s takimi kozmetičnimi izboljšavami nekaterih najhujših visokošolskih anomalij kmalu ne bo več mogoče utišati vse glasnejših kritik, da država nima dovolj denarja za financiranje kakovostnega visokega šolstva. Kaj šele ustrezne visokošolske politike.

Reblog this post [with Zemanta]

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt