English    


Veliki brat – hiter, nežen in učinkovit

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 16. 01. 10 | Avtor:

V francoski enciklopediji (Encyclopédie française), ki je izšla avgusta 1937, je bilo med gesli, ki so poskušala razložiti tedanji svet, objavljeno tudi razmišljanje o prihodnosti enciklopedij, ki ga je prispeval angleški pisatelj Herbert George Wells. Eden izmed očetov znanstvene fantastike, ki je med drugim napisal Časovni stroj, Nevidnega človeka in Vojno svetov, je tedaj napovedal, da bo tehnološki napredek že kmalu omogočil nastanek čisto nove vrste enciklopedije, v kateri bo zbrano vse znanje in spomini celotnega človeštva. Te »enciklopedije sveta« pa ne bodo več pisale, urejale in prebirale le izobražene elite, ampak bo nastajala kot nekakšen živ odsev človeškega delovanja in bo dosegljiva vsem prebivalcem našega planeta.

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Reblog this post [with Zemanta]

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt