English    


Pulitzerjeva nagrada v internetni dobi

Kategorija: Članki | Datum objave: 17. 04. 10 | Avtor:

Prestižne ameriške Pulitzerjeve nagrade, ki so jih podelili ta teden, so resno zamajale trenutno razlago medijske realnosti, ki je v zadnjih letih obveljala skoraj za nesporno dejstvo: raziskovalno novinarstvo je v krizi. Časopisi so zaradi staranja bralcev in tehnoloških sprememb v zadnjih letih ostali brez nekaterih najpomembnejših virov prihodkov. Njihovi kupci so spremenili dnevne medijske navade in večino svoje pozornosti namenili elektronskim medijem, kamor so se preselili tudi oglaševalci.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 17. april 2010

Novi medij raziskovalnega novinarstva

Mali oglasi in zaposlitvene ponudbe so se prilagodili svetovnemu spletu, nekdanje časopisne vsebine pa so začeli brezplačno ponujati novi spletni ponudniki vsebin – novičarski agregatorji, blogerji in internetna podjetja. Vendar tem novim medijem kljub velikim obljubam ni uspelo nadomestiti informacijskega primanjkljaja, ki sta ga povzročila kriza časopisne panoge in odpuščanje časopisnih novinarjev. Časopisi so bili namreč najpomembnejši vir raziskovalnih novinarskih zgodb, njihove vloge pa ni prevzel noben novomedijski igralec, saj so internetni mediji predvsem povzemali vsebine tradicionalnih medijskih podjetij in jih komentirali, izvirnih zgodb pa jim večinoma ni uspelo izbrskati.

Ta teden pa so se med prejemnike Pulitzerjeve nagrade, ki jih za posebne novinarske dosežke od leta 1917 podeljuje Univerza Columbia iz New Yorka, prvič uvrstili spletni mediji. Za raziskovalni novinarski članek o nenavadnih smrtnih žrtvah v neworleanski bolnišnici, ko je mesto leta 2005 prizadel orkan Katrina, je bila nagrajena novinarka neprofitne medijske organizacije ProPublica Sheri Fink. Nagrado za najboljšo karikaturo pa je prejel samostojni spletni animator Mark Fiore, ki na različnih spletnih straneh že več let objavlja odmevne animirane politične karikature.

Priznanje, ki si ga je z raziskovalnim novinarskim delom prislužila Finkova, ima velik simbolen pomen, saj opozarja na nekatere spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile na področju starih in novih medijev. Njen delodajalec – neprofitna medijska organizacija – ji je dal več kot dve leti časa in dovolj denarja za drago raziskovalno delo, ki ga zaradi vse močnejšega zniževanja stroškov in pomanjkanja časa opuščajo tudi največje medijske ustanove. V tem času je nastal poglobljen novinarski prispevek, ki obsega več kot 13.000 besed (Finkova je med zbiranjem gradiva opravila več kot 140 pogovorov), kar je v popolnem nasprotju z dolgoletno doktrino kratkega in zgoščenega spletnega poročanja. Poleg tega je njeno zgodbo (so)objavil New York Times, čeprav zanjo ni imel ekskluzivnih pravic in so njegovi uredniki že tradicionalno zadržani do objavljanja »tujih« zgodb. Finkova je tako dokazala, da lahko poglobljeno (raziskovalno) novinarstvo obstaja tudi zunaj tradicionalnih medijev, in napovedala, da bo takih sodelovanj med starimi in novimi medijskimi organizacijami v prihodnosti vse več – čemur je pritrdil tudi podeljevalec Pulitzerjevih nagrad Sig Gissler.

Uspeh Finkove pa je tesno povezan tudi s samo ProPublico, ki sta jo raziskovalca množičnih medijev Leonard Downie in Michael Schudson v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism prepoznala kot enega najobetavnejših poskusov, kako v internetni dobi ohraniti kakovostno novinarstvo.

Pomemben je učinek, ne nagrade

Novinarsko organizacijo ProPublica, ki ima svoj sedež na newyorškem Manhattnu in trenutno zaposluje 32 novinarjev, sta si pred dobrima dvema letoma zamislila kalifornijska milijarderja Herbert in Marion Sandler. Zakonca Sandler sta ugotovila, da tradicionalni mediji vse redkeje opravljajo svojo nadzorniško funkcijo oblasti, ker njihovi lastniki niso več pripravljeni financirati dolgotrajnega, dragega in tveganega novinarskega raziskovalnega dela, ki edino lahko razkrije nepravilnosti v delovanju države, zasebnih podjetij in drugih ustanov. Zato sta najela nekdanjega izvršnega urednika Wall Street Journala Paula Steigerja, mu ponudila popolno uredniško svobodo pri izbiri raziskovalnih tem in ProPublici namenila za deset milijonov dolarjev letnega proračuna. S tem denarjem je Steiger najprej sestavil močno ekipo izkušenih raziskovalnih novinarjev, nato pa je začel razmišljati, kako bo tradicionalne medije prepričal, naj objavljajo njihove zgodbe – ki bi jih medijem ponudili zastonj.

»Najbolj nas je skrbelo, kako se bodo mediji odzvali na naše ponudbe,« je za Sobotno prilogo Dela povedal izvršni urednik ProPublice Stephen Engelberg. »Raziskovalno novinarstvo prinaša udarne prispevke, ki so objavljeni na naslovnicah in dobijo prostor v najbolj gledanih terminih. Zato si lahko predstavljate odzive zaposlenih, če njihovo naslovnico zasede neka zunanja novinarska organizacija, znan televizijski voditelj mora napovedati tujo zgodbo in to celo javno povedati. Morda se sliši banalno, ampak če vsaj malo poznate tekmovalno ozračje v novinarskih redakcijah, potem veste, da to niso malenkosti,« je pojasnil Engelberg. Prav tako so se zavedali, da bi se jim lahko mediji prijazno zahvalili za ponujeno zgodbo, jim prevzeli idejo in jo obdelali sami, vendar se to doslej ni zgodilo, čeprav so sodelovali že z več kot petdesetimi različnimi medijskimi partnerji, je dodal Engelberg.

Sklepanje partnerstev z medijskimi organizacijami je bilo za ProPublico ključno, saj so vedeli, da lahko njihove zgodbe le prek drugih medijev dosežejo dovolj veliko število bralcev. »Sandlerja sta že na začetku povedala, da mora imeti naše delo konkretne družbene posledice. Zato pri izbiri partnerjev vedno poskušamo poiskati medije, v katerih bodo naše zgodbe najbolj odmevne. Včasih merimo na množična občinstva, drugič nagovarjamo odločevalce v vladi ali gospodarstvu,« je medijsko strategijo ProPublice povzel Engelberg. Ko so nedavno razkrili velike nepravilnosti pri nadzoru nad delom kalifornijskih medicinskih sester, so se povezali z Los Angeles Timesom, saj je bila zgodba zanimiva za najširšo javnost. »Primer je bil tako odmeven, da je guverner že čez nekaj dni zamenjal nekaj odgovornih ljudi,« je povedal Engelberg.

»In to so učinki, kakršne hočemo doseči z našim delom. Nagrade so sicer dobrodošle, ampak niso najpomembnejše.«

Omejitve neprofitnih medijskih organizacij

Kako si zakonca Sandler, sicer znana podpornika ameriške demokratske stranke, predstavljata »doseganje konkretnih družbenih posledic«? Ali politična opredelitev glavnih donatorjev kakorkoli vpliva na izbiro raziskovalnih tem, ki se jih lotevajo novinarji ProPublice?

Engelberg je potrdil, da so morali prvo leto delovanja zelo pogosto odgovarjati na podobna vprašanja, vendar jim je do danes uspelo dokazati, da so do Obamove administracije enako kritični, kot so bili do Busheve. »Naš odgovorni urednik Paul Steiger se je v intervjujih večkrat pošalil, da mu je uspelo tudi pod skrajno konservativnimi lastniki Wall Street Journala ohraniti toliko uredniške neodvisnosti, da so bralci zaradi mnenjske raznolikosti včasih kupili dva časopisa za ceno enega, zato bo znal svojo držo ohraniti tudi pod liberalnimi donatorji,« je povedal Engelberg. Drugi razlog, zakaj doslej niso imeli težav z novinarsko neodvisnostjo, je kalifornijska podjetniška miselnost zakoncev Sandler. Čeprav sta ProPublico podprla predvsem zaradi prepričanja, da je raziskovalno novinarstvo nujno za delovanje demokratične družbe, o njej razmišljata tudi kot o podjetju, ki mora imeti pogoje za ustvarjanje dobrega »izdelka«, ki bo konkurenčen na trgu raziskovalnih zgodb. Dobre raziskovalne zgodbe pa morajo biti kar najbolj verodostojne, je dejal Engelberg. Zato Sandlerja na njihovo delo doslej nista poskušala vplivati.

Tretja varovalka, ki Sandlerjema otežuje morebitno politično zlorabo ProPublice, pa je ameriška davčna zakonodaja, saj se neprofitne organizacije, ki prejemajo denar od dobrodelnih organizacij (donacije štejejo v davčno olajšavo), ne smejo politično opredeljevati. Ta omejitev ima določene prednosti, a tudi slabosti. Ko sta David Swensen in Michael Schmidt lani v New York Timesu zapisala, da lahko časopisi v prihodnosti preživijo le kot neprofitne organizacije, sta se na njun uvodnik odzvala britanski profesor Dan Kennedy (v londonskem Guardianu) in kolumnist Evening Standarda Roy Greenslade. Opozorila sta, da bi se utegnili neprofitni mediji izogibati pisanju o notranji (strankarski) politiki, da bi si »zaslužili« davčne olajšave, njihovi upravitelji pa bi morali poskrbeti, da uredniki in novinarji v prispevkih ne bi poskušali vplivati na sprejemanje zakonov ali se opredeljevati do politikov.

Engelberg se je strinjal, da je lahko njihova neprofitna narava omejujoča, če bi se odločili izvesti aktivistično medijsko kampanjo, vendar je tudi poudaril, da jih to ne zanima. »Zavedamo se, da moramo biti kot neprofitna medijska organizacija pri pokrivanju določenih tem previdni. Vzemimo finančno krizo. Večina Američanov bi se najbrž strinjala, da je finančna kriza nekaj slabega. Precej manj enotnosti pa je glede vprašanja, kaj je krizo povzročilo in kako jo reševati – z več regulacije ali manj. O tej temi po zakonu ne smemo izražati stališč,« je pojasnil. Vendar je tudi zagotovil, da je o finančni krizi kljub predpisani politični neopredeljenosti še vseeno mogoče kritično poročati – kar jim je nazadnje uspelo z razkritjem spornega ravnanja tveganega finančnega sklada Magnatar, ki so ga objavili skupaj z ameriškim javnim radiem NPR.

»V resnici se z omejitvami neprofitnih novinarskih organizacij ne ukvarjamo preveč, saj v ZDA obstaja nešteto raziskovalnih zgodb, ki ne zahtevajo nobene strankarske opredelitve in se jih ne bo nihče lotil namesto nas. Zato nam dela še dolgo ne bo zmanjkalo,« je prepričan Engelberg.

Iskanje medijskih niš

Čeprav se ProPublica rada pohvali, da je njeno osnovno poslanstvo podpiranje novinarstva v javnem interesu in odpravljanje informacijskega primanjkljaja, ki ga povzroča kriza komercialne medijske industrije, sta njena ustanovitelja pokazala tudi veliko občutka za poslovne priložnosti.

Ker ProPublica zaposluje več kot trideset specializiranih raziskovalnih novinarjev, ki jim ni treba poročati o dnevnih dogodkih, razmišljati o »oglaševalcem prijaznih vsebinah« in loviti prekratkih rokov za oddajo člankov, bodo medijska podjetja z njimi vse težje tekmovala na področju raziskovalnih zgodb. Če bodo mediji zaradi klestenja stroškov pogosteje objavljali njihove (brezplačne) prispevke, bo to krepilo vpliv ProPublice in povečevalo njene možnosti za pridobivanja denarja od dobrodelnih organizacij, zasebnih donatorjev in posameznih bralcev. Poleg tega jim je desetmilijonska donacija zakoncev Sandler omogočila sestavo ene največjih raziskovalnih novinarskih redakcij v ZDA, s katero lahko zelo uspešno tekmujejo tudi z nekaterimi starejšimi neprofitnimi medijskimi tekmeci – predvsem kalifornijskim centrom za raziskovalno novinarstvo (Center for Investigative Reporting), newyorško alternativno medijsko mrežo TPM (Talking Points Memo) in washingtonsko nevladno organizacijo Center for Public Integrity. Zato lahko ProPublica čez nekaj let postane eden najpomembnejših igralcev na novem, nišnem medijskem trgu, kjer bodo alternativna medijska podjetja tekmovala za pozornost velikih medijev, javni vpliv in donatorski denar.

Je iskanje tovrstnih medijskih niš, ki jih odpira kriza tradicionalnih medijev, edina možnost za novinarje in urednike, ki se želijo ukvarjati z raziskovalnim in drugim zahtevnejšim novinarstvom? Stephen Engelberg je poudaril, da neprofitne in druge alternativne medijske organizacije niso čudežno zdravilo, ki bi odpravilo vse tegobe medijske panoge, saj so za kaj takega preprosto premajhne in finančno prešibke. ProPublici je letos uspelo iz različnih virov zbrati za približno milijon dolarjev prispevkov, a bo ostala še dolgo odvisna od donacije zakoncev Sandler, je priznal Engelberg. »Vemo tudi, da ne bomo mogli nikoli zaposliti in plačevati večjega števila novinarjev. V zadnjem letu dni smo dobili več kot tisoč prošenj za zaposlitev, a bomo verjetno vzeli samo enega novega sodelavca, čeprav je med prosilci toliko dobrih kandidatov, da bi lahko sestavili kar nekaj novih ProPublic,« je dejal Engelberg. Na vprašanje, kako bo mogoče v prihodnosti plačevati novinarsko delo, zato kljub številnim uspehom alternativnih medijskih organizacij in nekaterim obetavnim poslovnim zamislim, o katerih obširno pišeta Downie in Schudson, še ni pravega odgovora.

Komisija, ki je letos podeljevala Pulitzerjeve nagrade, pa je poskrbela še za eno simbolično dejanje. Eno najuglednejših priznanj, ki ga prejme medij za poročanje v javnem interesu, je podelila malemu časopisu Bristol Herald Courier. Čeprav ima časopis samo sedem zaposlenih novinarjev, je poročevalcu Danielu Gilbertu – sedmini svojih zaposlenih – omogočil nekajmesečno raziskovalno delo, ki je na koncu razkrilo velike nepravilnosti pri razdeljevanju nadomestil za uporabo zemeljskega plina, ki je oškodovalo več tisoč zasebnih posestnikov v jugozahodni Virginii.

»To kaže, da je raziskovalno novinarstvo kljub tarnanju nad majhnostjo ter pomanjkanjem časa in denarja še vedno odvisno predvsem od odločitve urednika in lastnika časopisa. Vsak medij se mora odločiti, ali bo pokrival tiskovne konference ali pa bo podprl resno novinarsko delo,« se je nasmehnil Engelberg. Ne glede na velikost, organizacijsko obliko in trenutno stanje na medijskem trgu.

Reblog this post [with Zemanta]

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt