Navidezna brezstrukturnost

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 08. 05. 10 | Avtor: Lenart J. Kučić

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)