English    


Jello Biafra, panker in aktivist

Kategorija: Intervjuji | Datum objave: 11. 09. 10 | Avtor:

Jello Biafra, ustanovitelj kultnega kalifornijskega pankerskega benda Dead Kennedys, ki je sprožil glasbeno in kulturno revolucijo, je pri 52 letih bolj živahen, aktiven, aktivističen in udaren od vseh tistih, ki mu, preroku boja proti režimu in korporacijam, skušajo slediti. V sredo je skupaj s svojim bendom Jello Biafra and the Guantanamo School of Medicine gostoval v organizaciji društva Kapa z Metelkove v ljubljanskem Kinu Šiška in pokazal, da je pank še kako živ.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 11. september 2010, Lenart J. Kučić in Boštjan Videmšek, foto Igor Zaplatil

Velikega govorca – in enega najvidnejših članov ameriške zelene stranke – nekateri omenjajo kot morebitnega kandidata na naslednjih ameriških predsedniških volitvah. To ne bi bil njegov prvi poskus skoka v politiko. Konec sedemdesetih let je namreč na vrhuncu pankerske kariere kandidiral za župana San Francisca.

Počitnice v Guantanamu

Z artikulirano in načitano ikono sveta alternativne glasbe ter svetovnih nazorov, ki ne pozna kompromisov, politične korektnosti ali vljudnostnih fraz, smo se v družbi razposajenih upokojenk pogovarjali v Gostilni pod Rožnikom. Z ostrim kritikom ameriške politike in družbe smo se sprehodili med vzroki in posledicami 11. septembra ter se z glavo zaletavali v korporacijske zidove. Jello se ne da in mlajše generacije kliče k uporu z geslom: »Nikoli se ne predajte!«

Kaj ste počeli 11. septembra 2001?

Bil sem v motelu v Tuscaloosi v Alabami, v središču ameriškega juga, kjer sem sodeloval na pesniškem in predavateljskem večeru. Ob devetih zjutraj me je poklical prijatelj iz Atlante. Vprašal me je, ali gledam televizijo. Zakaj me kličeš tako zgodaj, sem mu dejal, civilizirani ljudje spijo vsaj do dveh popoldne. Povedal mi je, da sta se dve letali ravno zaleteli v Svetovni trgovinski center, tretje pa je zadelo Pentagon. Mislil sem si, o sranje! Prižgal sem televizijo in menjaval kanale. CBS je poročal najbolje, FOX News najslabše. Njihov novinar se je, denimo, resno spraševal, ali bo napad na New York postal večja zgodba kot Monica Lewinsky.

Kako ste si po padcu newyorških dvojčkov predstavljali bližnjo prihodnost sveta?

Bil sem zelo žalosten zaradi žrtev, saj se je sprva zdelo, da je v napadu umrlo najmanj 20.000 ljudi, a je bila ocena na srečo pretirana. Takoj pa me je začelo skrbeti za prihodnost, saj sem vedel, da je George W. Bush daleč najslabši človek za obvladovanje takšnih razmer. Ena izmed televizijskih mrež je za mnenje o tem, ali je njegov sin v tistem trenutku sposoben voditi Združene države, vprašala starejšega Busha. Ta je odvrnil, da ni prepričan, da je kdor koli pripravljen za kaj takega. Vendar je takoj dodal, da ima George mlajši okoli sebe odlično ekipo, in s tem priznal, da njegov sin nikoli ni bil zares predsednik – bil je le igralec za na televizijo, tako kot nekoč Richard Nixon ali danes Sarah Palin. Niti v svojih najbolj norih paranoidnih sanjah pa si nisem predstavljal, da bosta George W. Bush in resnični predsednik Dick Cheney storila to, kar sta storila. Nikoli nisem mislil, da bo Amerika mučila ljudi tako, kot so jih mučili nacisti. Barack Obama zato ni razočaral s tem, kar je naredil, ampak s tem, česar ni.

Kaj bi moral narediti Obama?

Vojne zločince iz Busheve administracije bi moral pripeljati pred roko pravice. Da ne omenjam tistih, ki so prejemali podkupnine, uničili naše gospodarstvo, kradli in zmanipulirali dvoje predsedniških volitev ob pomoči spornih glasovalnih naprav na dotik, ki bodo na naslednjih predsedniških volitvah verjetno zrušile Obamo. Nisem mogel verjeti, da bodo Američani tako pasivni. Med turnejo po nekdanji Jugoslaviji sprašujem gostitelje, kako je Slobodanu Miloševiću uspelo tako dolgo zdržati na oblasti in početi tako strašne reči, ne da bi ga ljudje ustavili. A odgovor je na dlani. To smo videli v nacistični Nemčiji in zdaj to vidimo v Ameriki. Ko smo izvedeli za mučenje, smo dejali, ojoj, nič ne moremo storiti, saj nas Bush in Cheney nikoli ne bosta poslušala. Zato se mučenje še vedno dogaja. Američani so postali imuni na zločine, proti katerim so se med drugo svetovno vojno borili naši dedje in pradedje. O stvareh, ki se dogajajo po svetu, ne vemo skoraj ničesar. Vemo pa vse o penisu Tigerju Woodsa.

Zveni neozdravljivo.

Potrebovali bi nov nürnberški proces. Ali vsaj Haag. Ne gre le za Busha, Cheneyja, Donalda Rumsfelda, Condoleezzo Rice ali Karla Rova. Pred sodnike bi morali pripeljati tudi veliko ljudi, ki so delali zanje. Enako velja za politike in njihove podpornike iz časov vietnamske vojne – tiste, ki še danes verjamejo, da v My Laiu ni bilo pobitih dovolj ljudi. A Busheva administracija je bila celo hujša od administracije Richarda Nixona ali Ronalda Reagana. Kaj se bo zgodilo, ko bodo priložnost dobili novi skrajneži, ki mislijo, da sta bila Bush in Cheney premehka, ker nista mučila dovolj ljudi in nista vrgla jedrske bombe na Bagdad ali Kabul? Zato je pomembno krivce za vojne zločine tukaj in zdaj pripeljati na sodišče!

Namesto nürnberškega procesa smo dobili protiteroristično zakonodajo, ki jo najbolj občutijo običajni državljani …

Po 11. septembru sem moral odleteti na Dunaj, ker sem imel predavanje. Ker letala po notranjosti niso letela, sem v Tuscaloosi najel zadnji avto, ki je bil na voljo, se odpeljal v Memphis in od tam v San Francisco, od koder sem po nekaj dnevih čakanja vendarle poletel proti Evropi. Na letališčih je bilo grozno. Obsedeno stanje. Kam to pelje? Bomo kmalu leteli nagi? Bomo svetovne probleme reševali z rentgeni na letališčih ali pa se bomo vendarle vprašali po resničnih vzrokih za konflikte na Bližnjem vzhodu? V ZDA imamo že tako veliko težav z radikalnimi katoliki in ortodoksnimi Judi, če pa v to enačbo postavimo še islamske fundamentaliste, ki so se pripravljeni razstreliti, da bi razstrelili vse druge, se pojavlja ključno vprašanje: koliko generacij bo trajalo, da se sovraštvo poleže? Na koncertu v Beogradu sem pred dvema dnevoma spoznal super fanta, bobnarja. Imela sva zanimiv pogovor, zdelo se je, da razume stvari, potem pa je nenadoma rekel: »Kljub vsemu pa moraš vedeti, so Hrvati ubili mojega dedka.« To lahko traja stoletja.

Saj traja.

Tako ne bomo prišli daleč. Ne vem, kako bi se obnašal, če bi ubili mojega dedka. Ne vem, kaj bi storil, če bi ustrelili mojega otroka. A začaran krog nasilja je treba enkrat prekiniti. Med Izraelci in Palestinci je veliko ljudi, ki želijo živeti v miru, a žal ne predstavljajo večine – elite vodijo fanatiki. Ste vedeli, da je Busheva administracija želela organizirati srečanje ameriške verske desnice in ortodoksnih Judov, da bi se pripravili na prihod mesije? Tudi za iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada pravijo, da pripada apokaliptičnemu mesijanskemu kultu. Kaj se bo zgodilo, če bo Sarah Palin postala predsednica Združenih držav? Še bolj je nevedna kot Bush mlajši, hkrati pa je tako rekoč tiskovna predstavnica verske desnice, ki vztrajno pridobiva na svojo stran republikanske senatorje. Morda se bo razglasila za mesijo. Zakaj ne? To je res strašljivo. Morda nam zavlada že tretji Bush – Jeb. Veliko bolj nevaren je od svojega brata, ker je pametnejši. Ali pa bogataš Newt Gingrich, ki pridobiva največ denarja med potencialnimi republikanskimi kandidati.

Če sodimo po vašem sredinem koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška, mora človek danes obiskati alternativni koncert, če želi srečati radikalno politiko in izvedeti, kakšne so posledice privatizacije ječ v ZDA, kako sta lahko zakonodaja in pravosodje podrejena dobičku.

Američani se vse manj zavedajo, kaj se dogaja po svetu. Zato se trudim nagovarjati ljudi. Ne potrebujejo zgolj še enega rokerskega nastopa, za katerega bodo plačali vstopnino, kupili majčko in se malce naplesali. Vidim, da marsičesa preprosto ne vedo, saj nimajo kje izvedeti. Ameriški mediji stvari ne predstavljajo celovito. Ponavadi se lotijo resnično nepomembnih tem in jim posvetijo skoraj ves čas in prostor. Ta razpad medijev se je začel že pod Reaganom, ko so korporacije z jasno agendo – dobiček in samo dobiček – dokončno prevzele nadzor nad mediji in med drugim ukinile večino dopisništev iz tujine. Podjetje Westinghouse, ki ima pogodbe z obrambnim ministrstvom, je, denimo, prevzelo televizijsko mrežo CBS. General Electric, še eno podjetje, ki je povezano z obrambnim ministrstvom, je prevzelo nadzor nad mrežama NBC in MSNBC. Lastnik ABC-ja je korporacija Disney, Rupert Murdoch je lastnik Fox Newsa. Medijska agenda je prevladujoča desničarsko-religiozno-nacionalistična propaganda. Še zlasti na radiu. Marsikje na ameriškem podeželju iz zvočnikov odmeva le trditev, da je Obama musliman, ali grožnja, da nam bodo povišali davke in vzeli orožje. Ljudje poslušajo, verjamejo in se jezijo. Mediji nas poskušajo prepričati, da se moramo veliko bolj bati samomorilskega napadalca iz Iowe kot pa bančnih uslužbencev, ki vam bodo zasegli vse premoženje. Uporabljajo logiko iz tridesetih let, ko so ljudi strašili z gangsterji in je bil javni sovražnik številka ena John Dillinger. Zdaj so to islamski skrajneži. Zaradi tega so pravi sovražniki ljudstva varni: tedaj in danes so se resnični sovražniki skrivali na Wall Streetu. Tega ste se verjetno že naučili tudi pri vas. Najprej ste morali obračunati s komunizmom, zdaj boste morali obračunati še s korporacijami, ki so precej trši nasprotnik.

Ker jih niti ne vidimo kot nasprotnika?

Že na začetku glasbene kariere z Dead Kennedysi sem opazil, da se po vsem zahodnem svetu dogaja nekakšen državni udar, s katerim oblast prevzemajo korporacije. V Ameriki je to med drugim povzročilo nastanek enopartijskega demo republikanskega sistema, ki je v službi velikega kapitala. Tudi Obama je velik del finančnih donacij pridobil z Wall Streeta in iz bank, ki so prej podpirale republikanske predsedniške kampanje. Obama se jim je lepo oddolžil – dal jim je denar, ki bi ga moral dati revnim. To je bila ena največjih kraj v ameriški zgodovini. Kapital včasih sicer dobi malo po prstih, recimo v Seattlu, a potem ruši naprej. V valovih. Ob tem moram priznati, da je 11. september protikorporacijskim gibanjem v ZDA povzročil veliko škode. Kar nekako iztirili smo se. V državah, ki niso ujete v iraško ali afganistansko vojno, je precej bolje. Recimo v Braziliji in Argentini, kjer so delavci uspešno začeli prevzemati tovarne, ko so jih kapitalisti namenoma pustili propasti. V Ameriki so zaradi naštetega meje med družbenimi razredi bolj ostre kot kdaj koli. Postajamo fevdalna družba.

Na odru poskušate ohranjati veliko stika z občinstvom. So se odzivi na vašo glasbo spremenili od časov Dead Kennedysov?

Spremembe najbolj konkretno vidim po zaslužku, ki ga ustvari naš bend (nasmešek). Z Guantanamo School of Medicine zaslužimo približno deset odstotkov več kot smo v začetku osemdesetih letih zaslužili z Dead Kennedysi. Drugo vprašanje je, ali lahko s tem denarjem preživimo. Najemnine so se povišale za 500 odstotkov, cene goriva so se najmanj potrojile, vsi življenjski stroški so zrasli za nekajkrat. Zato je Američane danes lažje upravljati kot pred desetletji. Prepričanje, da lahko odločamo o svoji usodi, da smo lahko del neke širše skupnosti, je padlo pod streli, ki so ubili oba Kennedyja in Martina Lutherja Kinga. Od tedaj se vse več ljudi zapira v svoje lupinice. Občutek gospodarske krize še krepi družbeno izolacijo, saj poskuša vsak zavarovati svoje premoženje, družino, kredite … Vse je usmerjeno v posameznika, zato postajamo družba, v kateri je pomemben le jaz, jaz in jaz – kar še krepijo propagandna orodja velikega kapitala. Ta egocentrizem se lepo kaže tudi v gibanjih proti davkom. Američani ne vidijo povezave med davki in univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem ali javnim prevozom. Vedno jih je mogoče prestrašiti z grožnjo, da jim bodo povečali davke. Nikoli pa se ne lotijo računanja, koliko bi morali dejansko plačati za te višje davke in kaj bi zanje dobili. Zato se upirajo še tako majhnemu povišanju davkov in se hkrati čudijo, ko čez eno leto bankrotirajo zaradi astronomskega zdravstvenega računa, če imajo smolo, da se poškodujejo ali zbolijo.

Zakaj taka pasivnost?

Na svetu je veliko ljudi, ki jih iskreno skrbi pogled na ledenike, ki se topijo kot sladoledne lučke. Ampak so ves dan v službah, da nekako preživijo. Ko pridejo domov in pomislijo, da bi nekaj naredili za ta planet, morda ustanovijo skupino na facebooku. Taka navidezna aktivnost je nevarna, ker nikomur ne povzroča težav. Ne strinjam se, da je Obama tisti, ki je razočaral ameriške volivce, ker ni izpolnil njihovih nerealističnih pričakovanj. Kako so lahko pričakovali velike spremembe od nekoga, ki ni nikoli v politični karieri zares zagovarjal zdravstvenega zavarovanja za vse? Ki so ga med kampanjo financirale enake banke kot prej Busha? Ki je govoril, da je treba še okrepiti vojne operacije v Afganistanu? Če bi hoteli boljše ekonomske in zdravstvene reforme, bi morali od Obame zahtevati podobno, kot so v tridesetih letih prejšnjega stoletja obupane ameriške množice zahtevale od Roosevelta – ostati bi morali na ulicah, se utaboriti na Kapitolskem griču in vztrajati tako dolgo, dokler nam ne bi prisluhnil. Saj tudi Roosevelt – premožen in izobražen predstavnik ameriške elite – ne bi prostovoljno uvedel new deala in drugih reform, če se ne bi ustrašil obupanih in jeznih ljudi. Dva milijona Američanov se je včlanilo v komunistično partijo, predstavljajte si to grozoto! Revolucija v Ameriki? Nedopustno! Zdaj pa se vprašajte, zakaj bi Obama in njegovi korporativni podporniki Američanom dali zdravstveno zavarovanje in jim olajšali socialne stiske, če tega sploh niso zahtevali?

Od kod samooklicani dekadentni roker črpa toliko idealistične vere v skupnost, ki jo zahteva vaš tridesetletni glasbeno-politični aktivizem?

Nisem samo anarhist, socialist ali kar koli tretjega. V nasprotju z marsikaterim radikalcem hodim na volitve. Seveda je del moje osebnosti tudi muhasti dekadentni roker, ki povzroča težave, kjer koli se pojavi. Vendar ta del ne sme prevladati, ker lahko začne povzročati škodo idejam in ciljem, v katere verjamem. Ti so se izoblikovali med odraščanjem, saj se moji starši niso bali pogovarjati o političnih temah. Med prizori vietnamske vojne smo otroci izvedeli, zakaj je vojna slaba. Ko smo videli, kako policisti na konjih pretepajo temnopolte Američane, smo se zavedeli, kako nevaren je rasizem. Ker sem imel o teh področjih že od malega zelo trdno oblikovana stališča, sem se zlahka prepoznal v gibanjih, ki so se začela v šestdesetih letih. Takrat so se izoblikovale zelo napredne zamisli – nasprotovanje vojni, zavest o civilnih svoboščinah in človekovih pravicah, gejevska gibanja, zahteve po ohranjanju okolja in rasni enakopravnosti … V poznih sedemdesetih letih smo lahko spremljali neštete poskuse, kako zatreti te ideje. Vse je izginjalo. Predsednik Jimmy Carter se je začel spet povezovati s kapitalom in je demokrate zasukal na desno. Duh LSD-ja so nadomestili prijazni rokerji in disko glasba. Če se ne bi tedaj pojavil pank in mi dal nekaj, česar sem se lahko v življenju veselil, verjetno ne bi preživel tistih depresivnih časov. Verjel sem, da je mogoče z glasbo šokirati tudi bolj destruktivno, kot so to počeli Sex Pistols – ki so nosili majice s svastikami in podobno. Hotel sem ustvariti nekaj, kar bo obstalo, zato sem vedel, da moram pisati dobra besedila in jih podložiti z glasbo, ki se bo vtisnila v spomin. Pank se mi je zdel najbolj obetaven, ker so se ga vsi bali kot hudiča.

Vendar ste z Dead Kennedys kmalu prerasli okvire panka kot gibanja …

Glasbenikov ni mogoče opredeliti kot del nekega posamičnega gibanja. Sam nisem nikoli občutil, da je pank družbeno gibanje. Za družbeno gibanje potrebujete politično sestavino in jasne cilje. Kaj je bil cilj panka? Nimam pojma. Dal pa je zmes dobre glasbe, uporniške kulture in zabave, ki je navdihnila nekatera nova gibanja ali spodbudila ljudi, da so se pridružili obstoječim družbenim gibanjem – boju proti jedrski energiji, skupinam, ki so zagovarjale pravice živali … To so bila gibanja, ne pank. Mojemu egu je morda včasih ustrezalo, da so prihajali poslušalci do mene, prosili za avtograme, se fotografirali z mano, si tetovirali moje ime na svoja jajca … Vedno sem vedel, da lahko naredim dober šov, ampak to ni dovolj. Naj se obnašam kot stari pankerski fosil, ki vam je prišel slabo zapet stare komade, ki jih že vsi poznate, vam pobrat nekaj denarja in se poslovit? Ne, hvala. Obiskovalce poskušam spodbuditi k razmišljanju in – kar je še veliko težje – k delovanju. Veliko mi pomeni, če mi kdo pove, da je zaradi moje glasbe nekaj ustvaril ali spremenil. Neki srednješolski učitelj zgodovine mi je povedal, da je zaradi naše glasbe začel drugače poučevati zgodovino. Drugi poslušalci so mi pisali, da so se namesto študija menedžmenta raje lotili nečesa, kar jih je res veselilo, ali da se po končanem študiju prava niso zaposlili v veliki korporaciji, temveč so se odločili zastopati malega človeka. To so tista mala zadoščenja, zaradi katerih vztrajam.

***

Jello Biafra, ki je prva leta življenja preživel kot Eric Reed Boucher, je v zadnjih treh desetletjih zelo dobro spoznal delovanje ameriške politike. Leta 1979 je kandidiral za župana San Francisca in med drugim zagovarjal prepoved avtomobilov v mestu, legalizacijo skvotinga in obvezno nošenje klovnovske oprave za poslovneže. Leta 2000 je kandidiral za predsedniškega kandidata zelene stranke, kar namerava ponoviti na prihodnjih predsedniških volitvah 2012. Velja za zagretega podpornika Ralpha Naderja in protiglobalizacijskih gibanj, hkrati pa poskuša ohraniti tudi status glasbenika, ki svoje glasbe noče prodati tistim, ki jih kritizira. Ker družbi Levis ni dovolil uporabe skladbe Holidays in Cambodia v oglasu, so ga tožili preostali člani skupine Dead Kennedys – ker da jim nisem privoščil zasluženega denarja, prodanim dušam, prezirljivo doda Biafra.

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt