Po dnevni sobi se nežno širijo zvoki Schubertove nedokončane simfonije. Na fotelju sedi poslušalec in joče. Pri tem ga pozorno opazuje skupina znanstvenikov s tujega planeta, ki poskuša ugotoviti, kaj je sprožilo tak odziv. V prostoru ni ničesar drugega kot zvok, ki prihaja iz zvočnikov. Ti so priključeni na predvajalnik, v katerem se vrti srebrna [...]
Nad goro, na kateri je Mojzes pred tisočletji prejel deset božjih zapovedi, je zahajalo sonce. Pogorje Sinaj je žarelo v rdečkastih tonih, prizor pa je opazovalo nekaj naključnih popotnikov, ki so pred dvema tednoma dopustnikovali na obalah Rdečega morja. Čeprav bi lahko večerni prizor iz neznancev izvabil čisto drugačne pogovore, so se ukvarjali z zelo [...]
Ali Božiček obstaja? Preprosto otroško vprašanje nas je spomnilo na pismo, ki ga je osemletna Virginia O’Hanlon pred več kot stoletjem napisala uredniku ameriškega časopisa New York Sun. Njegov odgovor je postal eden najbolj znanih časopisnih uvodnikov v zgodovini, ki je bil doslej neštetokrat ponatisnjen, povzet ali uporabljen kot navdih za božično-novoletne kolumne.
Medijsko dejavnost so v zadnjem desetletju mendrali številni jezdeci medijske apokalipse. Liberalizacija in deregulacija sta spodbudili koncentracijo medijske lastnine, zato globalne in lokalne medijske trge danes obvladuje peščica velikih igralcev. Komercializacija je oklestila tuja in lokalna dopisništva, zmanjševala število novinarjev in nižala vsebinske standarde.
Knjige in predavanja o globalizaciji se ponavadi začnejo z anekdotičnimi primeri. Prebivalci Gane opuščajo tradicionalna oblačila in nosijo kavbojke. Polinezijci jedo hamburgerje namesto rib in pijejo kokakolo. Kitajska dekleta si z operacijami popravljajo oči, da bi se približale belemu lepotnemu idealu, vsi pa gledajo enake glasbene videospote. Prva objava: Sobotna priloga Dela, 4. december 2010
Objava diplomatskih depeš med ameriškim State Departmentom in veleposlaništvi, ki jih je razkrila spletna organizacija WikiLeaks, ne razkriva le neprijetne narave mednarodnih odnosov. Opozarja tudi na velike zadrege urednikov in novinarjev, kako se odzivati na spletne dokumente (anonimke?), kakršne objavlja WikiLeaks – jih povzeti, ignorirati ali uporabiti le kot izhodišče za preiskovalno novinarsko delo?