English    


Internetne revolucije?

Kategorija: Blog | Datum objave: 08. 03. 11 | Avtor:

Ko je leta 1979 izbruhnila islamska revolucija v Iranu, so pomembno vlogo odigrale  zvočne kasete – nova tehnologija, s katero je bilo mogoče snemati in presnemavati govore ajatole Homeinija ter jih predvajati na političnih shodih. Homeinijevi privrženci so s kasetami premagovali medijsko blokado, saj ajatolov glas ni imel dostopa do radia in televizije. Hkrati so jih lahko poceni razdeljevali  med udeležence shodov, ki so jih razširjali med sorodnike in znance.

Če bi se iranska revolucija zgodila danes, bi jo mediji namesto »islamska« verjetno poimenovali kar »kasetna« – podobno kot se je pred dvema letoma zgodilo z iransko in moldavsko »revolucijo twitter«. Poimenovanje prelomnih družbenih in političnih dogodkov po internetnih tehnologijah je namreč v zadnjih desetih letih postalo skoraj samoumevno. Filipinskega predsednika Estrado je leta 2001 odnesla »revolucija sms«. Predsedniške volitve v južni koreji leta 2002 je odločila »blogerska revolucija«. Ameriški predsednik Barack Obama je 2008 zmagal v »internetni volilni kampanji«, severnoafriške režime pa letos z istoimenskimi revolucijami ruši »generacija facebook«, ki je domnevno odgovorna tudi za nedavne proteste na Hrvaškem.

Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku februarja zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem (iz njune analize sem si sposodil uvodni primer s kasetami). Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi – predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda –, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov.

Nove komunikacijske tehnologije sicer lahko postanejo pomembno orodje za širjenje idej in organizacijo političnih gibanj, kadar jih stari politični režimi ne nadzorujejo tako temeljito kot tradicionalnih (centraliziranih) medijskih in komunikacijskih sistemov. Prav tako lahko pomagajo spletati decentralizirane (mrežne) oblike povezovanja, ki jih ne omejujejo meje nacionalnih držav. Vendar se revolucije se ne zgodijo zato, ker se je na facebooku zbralo 60.000 podpornikov neke skupine, ideje ali pobude, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic – ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.

Razplamtijo se šele tedaj, ko se v nekem okolju dovolj dolgo slabšajo življenjske razmere, da revščine ne občutijo samo nižji sloji, temveč tudi delavski in srednji družbeni razred. Poleg padanja življenjskega standarda pa se mora hkrati stopnjevati tudi nezadovoljstvo zaradi politične, gospodarske, socialne in kulturne nestabilnosti ter spoznanje, da na tradicionalne, pogosto režimske medije, ni mogoče računati. V takih okoliščinah ni več bistveno, kakšna orodja imajo protestniki na voljo, saj lahko revolucionarne plamene zaneti katera koli komunikacijska iskra – kasete, mobilniki ali nožno raznašanje natisnjenih letakov.

Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki in na Hrvaškem pa ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje. Za precenjevanje vpliva interneta je kriva tudi internetna ideologija in pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire.

Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko …), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, ki zelo dobro vedo, kaj želijo od njih slišati zahodni novinarji.

To, kar želijo slišati zahodni novinarji, pa je povezano s predstavami, ki jih o novih tehnologijah zadnji dve desetletji pridno širijo vplivni spletni ideologi. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.

Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov zato pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost, posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma in zmanjševanje medijskega pluralizma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Predvsem pa poudarjanje internetnosti nedavnih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči.

Poleg vsega naštetega pa je vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče.

Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska …). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.

Na take podrobnosti pa lahko opozorijo kvečjemu izkušeni analitiki in dopisniki, ki dobro poznajo okolja, o katerih poročajo, zato družbe ne poskušajo razlagati s spletnimi fenomeni. Ljudje, ki jih zaradi dolgoletnega krčenja dopisniških mrež, komercializacije in prevladujoče internetne ideologije v medijih praktično – ni.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt