English    


Računalnik pravi ne

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 02. 04. 11 | Avtor:

Londonski Francoz David Mery je zamujal na zmenek z dekletom. Ker so bili avtobusi zaradi gostega prometa prepočasni, se je odločil za podzemno železnico. Tik preden je vstopil na vlak, so ga obkrožili policisti, mu vzeli nahrbtnik in ga vklenili.

Davidu so med zasliševanjem pojasnili, da so ga aretirali zaradi sumljivega obnašanja, značilnega za bombne teroriste. Operaterji nadzornih videokamer so ocenili, da je bil oblečen »pretoplo za letni čas« (bil je prehlajen). Nosil je večji nahrbtnik, iz katerega so štrlele nekakšne žice (slušalke glasbenega predvajalnika). Pri vstopu na postajo se je »s pogledom izognil« uniformiranim policistom, na peronu pa je ves čas opazoval ljudi in »nemirno« pogledoval na mobilni telefon.

Odpeljali so ga na policijsko postajo, ga večkrat fotografirali in mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK. Ko je bil priprt, so mu policisti doma zaplenili več računalnikov, računalniške opreme in papirnih dokumentov (fotografij, pošte, vizitk …). Med zasliševanjem je preiskovalce med drugim zanimalo, zakaj se je odločil za podzemno železnico, če izpiski iz njegove elektronske vozovnice kažejo, da se sicer vedno vozi z avtobusi, in kaj pomenijo »šifrirani zapiski«, ki so jih našli na listu papirja v njegovem žepu (osnutki delovnega projekta). Zgodaj zjutraj so ga po plačilu varščine izpustili. Ko se je vrnil na policijsko postajo skupaj z odvetnikom, so mu policisti povedali, da odstopajo od vseh obtožb, in se mu opravičili.

Zgodilo se je pred približno šestimi leti, nekaj tednov po londonskem bombnem napadu julija 2005.

Z Davidom Meryjem sva se prvič srečala jeseni 2005 – pred staro pivnico blizu londonske ulice Farringdon, v kateri je nekoč rad posedal pisatelj Charles Dickens. Poiskal sem ga zaradi članka, v katerem je za časnik Guardian opisal, kako je tistega hladnega julijskega dne ustavil podzemne vlake, saj sem ravno pripravljal serijo prispevkov o varovanju zasebnosti in nastajajoči družbi nadzora v Veliki Britaniji. Povedal mi je, da policijsko opravičilo ni končalo njegovih težav, saj ima policija po britanski protiteroristični zakonodaji pravico obdržati vse njegove podatke, čeprav ni bil ničesar obtožen. Prav tako ni mogel zahtevati popravka dosjeja, v katerem je zapisano, da je bil aretiran zaradi suma naklepa terorističnega dejanja. Zato je slutil, da mu bo problematičen dosje v prihodnosti povzročil še veliko težav pri potovanjih in iskanju zaposlitve.

»Žal se tedaj nisem prav dosti zmotil,« mi je pred nekaj dnevi odpisal David. »Mojo ženo še vedno zagrabi paničen strah, če zamudim nekaj minut ali me ne more priklicati na telefon, saj se vedno spomni na dan moje aretacije, ko sem preprosto – izginil,« je dejal. Sam se še vedno sprašuje, ali se v javnih prostorih obnaša dovolj nesumljivo, ali je primerno oblečen in ali iz nahrbtnika štrli kaka žica. Potrdili pa so se tudi njegovi strahovi, da zaradi »terorističnega« dosjeja ne bo mogel pridobiti ameriškega vizuma ali leteti čez ZDA, kar je v njegovem poklicu računalniškega programerja velika ovira. Po dobrih štirih letih prizadevanja mu je od londonske policije sicer uspelo pridobiti uradno potrdilo o nedolžnosti in doseči izbris večine obremenilnih zapisov (dosjeja, vzorca DNK …), vendar je prepričan, da se bodo zapisi o njegovi aretaciji še dolgo pretakali po različnih računalniških omrežjih in vplivali na njegovo življenje, saj ne bo nikoli izvedel, kje vse so shranjeni njegovi podatki.

Kakšno je neznano življenje računalniških podatkov, ki odločajo o vizumih, bančnih kreditih in vpisih na ugledne fakultete, ostaja eno izmed najbolj spregledanih vprašanj v debatah o problematiki (elektronske) zasebnosti. Članki in predavanja, ki se začnejo z grozečimi podobami orwellovskega velikega brata in foucaultovske družbe nadzora, sicer lahko dosežejo določene svarilne učinke. Vendar s temi metaforami ne pokažejo, da družbe nadzora ne bodo uvedle posamezne vlade, politiki, korporacije ali policijske uprave, temveč jo pospešujeta predvsem vse večja količina elektronskih informacij in prepričanje, da bo mogoče družbo nekoč upravljati po znanstvenih načelih.

O utopični družbi, v kateri bi vladala znanost, je že v začetku 17. stoletja razmišljal angleški filozof in politik Francis Bacon, kar kažejo njegovi zapisi, posmrtno objavljeni v knjigi Nova Atlantida (1627). Uresničevati pa so se začele po koncu tridesetletne vojne (1648), ko so nastali zametki prvih nacionalnih držav, ki so prinesle nove poglede na vladanje in upravljanje s človeškimi skupnostmi.

Meje so postale stabilnejše in jasneje določene, zato so hotele države ugotoviti, koliko ozemlja, prebivalcev in drugih dobrin si lasti njihova nacija. Vlogo temeljne državne znanosti je prevzela statistika, ki je prinesla dve pomembni novosti: idejo normalnega in povprečnega. Ko so države pridobile prve sistematično zbrane podatke o državljanih (njihovi lastnini, zdravju, izobraženosti …), so začeli v njih iskati vzorce, kategorije in pravila. Ti vzorci so bili ključni za določanje standardov – enotnih postopkov, po katerih bo država odmerjala davke, mobilizirala vojake, gradila javne šole ter nadzirala pretok blaga in ljudi čez njene meje. Vendar statistika ni obljubljala le večje učinkovitosti vladanja, temveč je upravljavcem države prinašala tudi občutek, da bodo z njeno pomočjo znali predvideti prihodnost. Če bodo vedeli, kaj je normalno, bodo znali zaznati tudi odklone in se nanje ustrezno pripraviti – naj gre za izbruh bolezni, lakoto, politično revolucijo ali gospodarsko krizo.

Pomena matematične analize podatkov se je kmalu začelo zavedati tudi gospodarstvo. Zaradi prekomorskih odkritij in navigacije so morale države poenotiti merjenje časa. Trgovina in obrt sta zahtevali enotne merske in računske standarde, saj nista bili več omejeni le na mestne ali državne meje. Industrializacija je prinesla natančne meritve in analize vsakega koraka v proizvodnem procesu, ki ga je konec devetnajstega stoletja razvil ameriški inženir Frederick Winslow Taylor. Po industriji so se vse bolj zgledovale tudi moderne države, zato je postajalo vodenje človeških skupnosti vse bolj tehnokratsko. Policisti, sodniki in psihologi so z iskanjem, kategoriziranjem in preganjanjem neprilagojenih posameznikov skrbeli za »družbeno higieno«. Ure, ki so merile učinkovitost delovnega procesa v tovarnah, so se kmalu znašle tudi v javnih ustanovah, šolah in vojašnicah. Države pa so začele svojo uspešnost ugotavljati s podobnimi (številčnimi) merili kot podjetja: konkurenčnostjo, učinkovitostjo in višino BDP.

Prizadevanje po večji »optimizaciji« družbenih procesov ni prineslo samo temeljitejšega izkoriščanja človeških virov, temveč je krepilo tudi vero v moč številk, vzorcev in kategorij. David Mery je bil in ostal žrtev obljube, da je mogoče potencialne teroriste pravočasno ustaviti, če bomo z elektronskim nadzorom prepoznali teroristične vzorce obnašanja. Zaradi podobnega prepričanja v ZDA marsikdo ne more pridobiti kredita ali zavarovanja, saj se banke in zavarovalnice vse bolj zanašajo na algoritme za ugotavljanje tveganj, ki v praksi vse pogosteje odločajo o njihovih vlogah. Ker pa so vzorci za prepoznavanje teroristov in algoritmi za ocenjevanje tveganj večinoma neznani ali skriti v komercialne, patentirane rešitve, ni mogoče ugotoviti, po kakšnih merilih se odločajo računski stroji. Vse večja odvisnost od številk ni nedolžna, saj lahko že danes vidimo, da zaradi neustreznih statističnih ocen celotne družbene skupine izgubljajo možnosti najema kredita, sklenitve zdravstvenega zavarovanja ali pridobivanja kakovostne izobrazbe – kar postaja legalizirana oblika diskriminacije, pri kateri ni uradnega sklepa ali možnosti pritožbe.

Prihodnja družba nadzora zato morda ne bo spominjala na totalitarno, s podobami druge svetovne vojne zaznamovano družbo, o kateri je pisal George Orwell v romanu 1984, ampak jo je bolje opisal prizor iz britanske humoristične nanizanke Little Britain. V eni izmed epizod se na banki oglasi mama, ki hoče za hčerko odpreti bančni račun. Bančna uslužbenka se prijazno pogovarja z dekletcem, ji podari hranilnik in našteva številne ugodnosti, ki jih bo imela kot uporabnica njihove banke. Ko pa v računalnik vpiše vse potrebne podatke, se uslužbenka namršči, pospravi darilni šparovček in hladno odvrne: »Računalnik pravi – ne.«

Morda zaradi zapisa, ki ga je deklica pred nekaj tedni brezskrbno objavila na facebooku. Morda zato, ker očeta prihodnji mesec čaka tvegana operacija. Ali zato, ker je mama izgubila službo. To bo vedel samo računalnik.

(Sobotna priloga Dela, 2. april 2011)

Popravek: v omenjeni epizodi Little Britain nastopa fantek. Neverjetno, kako zavajajoč je lahko kratkoročni spomin :-p

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt