English    


Pomarančni olupki v kopalni kadi

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 14. 05. 11 | Avtor:

Zakaj je v ameriški zvezni državi Nevadi prepovedano poljubiti žensko, če nosite brke? Zakaj boste v Massachusettsu kaznovani, če boste na zadnjem sedežu avtomobila prevažali gorilo, in je v Oklahomi kaznivo odgrizniti košček tujega hamburgerja? Zakaj glava umrlega kita, ki ga je morje naplavilo na obale Velike Britanije, po zakonu pripada kralju, njegov rep pa kraljici?

Razlogi so različni. Nekatere nenavadne predpise so vladarji sprejeli že pred davnimi stoletji in so ostali veljavni do danes, ker jih pač ni nihče preklical. Druge so zagrešili navihani poslanci, ki so hoteli dokazati, da predlaganih zakonov nihče zares ne prebere, ampak bodo njihovi kolegi prepovedali tudi lupljenje pomaranč v kopalni kadi, če jim bo nekdo pred glasovanjem za šalo podtaknil protipomarančni zakonski člen (podoben zakon velja v Kaliforniji).

S takimi in podobnimi anekdotami profesorji prava radi začinijo svoja predavanja o zakonodajnih postopkih v sodobnih demokratičnih družbah, saj se je podtikanje zakonskih členov in prirejanje ciljev v strateških dokumentih razvilo v poklicno dejavnost, s katero se danes ukvarjajo lobisti, svetovalci za odnose z javnostjo in strankarski strategi. Njihove tarče niso le poslanci, ki o zakonih glasujejo, ampak tudi anonimni birokrati, ki v neštetih evroorganih pripravljajo zelene knjige, strategije in direktive.

Ti dokumenti so za lobiste zelo pomembni, saj se bodo njihovi poudarki skoraj zagotovo preselili v nacionalne strategije in zakone, kamor jih pridno prepisujejo državni uradniki – brez vsebinskega premisleka ali upoštevanja lokalnih posebnosti. Avtorji kritičnih filmskih dokumentarcev in knjig zato opozarjajo, da zakonov že dolgo več ne določa javni interes ali odprta javna debata, temveč jih s pritiski, podkupovanjem politikov, trgovanjem z uslugami in usmerjanjem medijske pozornosti krojijo močne interesne skupine in korporacije (pri nas je trenutno na sporedu zelo nazoren dokumentarec o ameriškem superlobistu Jacku Abramoffu Casino Jack in Združene države denarja).

Nekateri interesi so konkretni – lobiranje avtomobilske industrije proti sprejemanju strožje zakonodaje o dovoljenih avtomobilskih izpustih –, drugi ideološki. Prve je razmeroma preprosto spregledati, drugi se skrivajo za znanimi, neštetokrat ponovljenimi pojmi, ki so postali samoumevni, čeprav le malokdo ve, kako so nastali in kaj dejansko pomenijo. Med take izraze sodijo tudi »ustvarjalne industrije«, ki so jih v analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo 2012–2015 (pdf) v posebnem poglavju opisali avtorji slovenskega kulturnega ministrstva.

Na ministrstvu verjamejo, da mora Slovenija sprejeti dolgoročni strateški dokument razvoja kulturnih in ustvarjalnih industrij, s katerim bodo kulturno ustvarjanje tesneje povezali z gospodarstvom, izobraževanjem, znanostjo in tehnologijo. Z ustrezno strategijo ne bodo le »promovirali kulturnih dejavnosti kot dejavnikov ustvarjalnosti in inovativnosti« ter spodbudili večjega zasebnega vlaganja v kulturo, ampak bodo spodbujali tudi zaposlovanje v obeh industrijah: umetniških sektorjih (uprizoritveni in vizualni umetnosti, kulturni dediščini …), starih in novih medijih, produkciji videoiger in računalniškega programja, glasbi, grafičnem in modnem oblikovanju ter oglaševanju. Pri definiciji panog so si pomagali z zeleno knjigo o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (pdf), ki jo je aprila lani pripravila evropska komisija, iz nje pa so povzeli tudi večino kulturno-gospodarske retorike in strateških ciljev.

Nekritična odvisnost od evropske zelene ustvarjalnostne knjige opozarja na dve veliki slabosti slovenskega zakonodajnega in političnega procesa. Ker je postalo nekritično prepisovanje evropskih dokumentov v zadnjem desetletju popolnoma samoumevno, niso slovenski politiki in državni uradniki nikoli razvili sposobnosti kritične presoje ideološko zaznamovanih pojmov, ki se v evrodokumentih niso znašli po naključju. Hkrati so med pripravo analize zapravili tudi priložnost, da bi v javni razpravi o ustvarjalnih industrijah prepoznali nekulturne tematike, o katerih morajo državljani odločati na referendumu – problematiko malega dela in pokojninske reforme.

Ideja ustvarjalnih (»kreativnih«) industrij je namreč neposredno povezana z vprašanjem prihodnosti dela, ki je v začetku tisočletja zaposlovalo številne zahodne intelektualce, podjetniške guruje in politike. Med prvimi jo je uporabilo britansko kulturno ministrstvo, ko je moralo leta 1998 za tedanjo laburistično vlado Tonyja Blaira pripraviti oceno vrednosti kulturnega sektorja in njegovega prispevka nacionalnemu gospodarstvu. Vladna zahteva je britansko kulturno ministrstvo prisilila, da so pomen kulturnega sektorja utemeljili na njegovi zmožnosti ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti. Zato je ministrstvo nekomercialni kulturi in kulturni industriji pridružilo nekatere nove, tržno usmerjene dejavnosti (oglaševanje, arhitekturo, oblikovanje …) ter jih leta 2001 združilo pod sedanjim imenom »kreativne industrije«.

Ker je novi kulturno-gospodarski ustvarjalni sektor zaradi vse večje vrednosti intelektualne lastnine že v nekaj letih postal eden najpomembnejših in najhitreje rastočih delov britanskega gospodarstva, so ustvarjalne industrije hitro posvojili tudi v evropskih ustanovah. Prepoznali so jih kot eno izmed gonilnih sil evropskega gospodarstva, ki naj bi Evropo v duhu lizbonske strategije spremenila v »najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«, zato je ustvarjalnost postala nepogrešljiva ključna beseda neštetih razvojnih evrodokumentov. Hkrati je britanska iznajdba ustvarjalne industrije na trg delovne sile prinesla tudi »ustvarjalnega delavca«, ki je poosebljal ideale nove ekonomije: mladost, nevezanost in prilagodljivost. Te mlade kreativce so vplivni ideologi ustvarjalne ekonomije (Richard Florida, Charles Leadbeater …) prepoznavali kot znanilce novega družbenega ustvarjalnega razreda, na katerem bosta temeljili prihodnji »družba znanja« in »ustvarjalna ekonomija«. Pomen ustvarjalnih industrij pa so redno potrjevali podatki evropskega statističnega urada, kjer so preštevali nova delovna mesta in se veselili svežih odstotkov dodane vrednosti.

Vendar so nekateri sociologi in raziskovalci (Matthew Fuller, Naomi Klein …) že kmalu opozorili, da ima velika zgodba o uspehu ustvarjalnih industrij tudi temno plat. Evropske vlade so zadovoljno spoznale, da je britanska vlada z iznajdbo ustvarjalnih industrij in samozaposlenega ustvarjalnega delavca izvedla zelo učinkovit ukrep, s katerim ji je uspelo umetno povišati gospodarske kazalce nekdanjega kulturnega sektorja in administrativno zmanjšati brezposelnost. Ustvarjalni delavci so večinoma spominjali na mezdne intelektualne delavce, obsojene na nizke prihodke, negotove zaposlitve in (samo)izkoriščevalske razmere, ki so bile še zlasti neizprosne do žensk in starejših. Hkrati ustvarjalni delavci zaradi umetne, birokratsko vsiljene raznolikosti ustvarjalnih industrij niso razvili nikakršne skupne identitete, zato se niso interesno ali sindikalno organizirali, kar je še povečevalo njihovo socialno ranljivost.

Modela ustvarjalne industrije in ustvarjalnega delavca sta v prvem desetletju drugega tisočletja navdihnila zelo živahno debato o prihodnosti dela ter drugih izzivih tehnološko naprednih, a vse starejših postindustrijskih družb. Futurolog Jeremy Rifkin je ugotavljal, da bodo ljudje že čez nekaj desetletij opravljali samo še ustvarjalna opravila, ker bodo za vse drugo poskrbeli stroji. Sociologi in filozofi so razpravljali o novih konceptih nematerialnega (Maurizio Lazzarato), čustvenega (Michael Hardt), civilnega (Ulrich Beck) in brezplačnega dela (Tiziana Terranova), ki bodo zamenjali dosedanje modele zaposlovanja in tradicionalne ukrepe za zagotavljanje socialne varnosti (socialno pomoč, pokojnine …). Belgijski filozof in politični ekonomist Philippe van Parijs pa je verjel, da tedanji preplet tehnoloških, demografskih in gospodarskih trendov zahteva radikalnejši pogled na prihodnost dela, zato je predstavil idejo univerzalnega temeljnega dohodka, do katerega bi imel pravico vsak – tudi če ni vključen na trg dela ali v sistem socialnih transferjev.

Evropska zelena knjiga o ustvarjalnih industrijah, na kateri bo temeljila tudi slovenska ustvarjalnostna strategija, omenjenih dilem in svežih premislekov ne vsebuje. Izoblikovali so jo zastarele ideje interesnih skupin, ki družbo presojajo po statističnih podatkih in kazalcih gospodarske rasti, ter lobistični pritiski delodajalskih združenj, ki jim ustreza izkoriščanje ustvarjalnega proletariata. Prav tako zanje niso slišali slovenski politični in sindikalni obrazi, ki s svojimi pogledi na prihodnost dela razkrivajo zazrtost v neke pretekle čase. Zazrtost, ki ne prinaša odgovorov na probleme, ki jih imajo pred nosom: starajoče se prebivalstvo, brezposelno mladino, brezciljnost izobraževalnega sistema in okolje, v katerem je spodbujanje ustvarjalnosti predvsem fraza, prepisana iz uradniških strategij.

(Sobotna priloga Dela, 14. maj 2011)

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt