English    


Pravica do nefotografiranosti?

Kategorija: Blog, Temnica | Datum objave: 20. 07. 11 | Avtor:

V zadnjih tednih je slovenske fotografske spletne strani in forume razgibal primer slovenskega panoramskega fotografa Boštjana Burgerja. Burger je povedal, da je informacijski pooblaščenec v začetku meseca uvedel inšpekcijski postopek za njegovo spletno stran MojaSlovenija.si, ker so se na panoramskih fotografijah domnevno znašli tudi sporni »osebni podatki«. Zato je stran s posnetki slovenskih motivov začasno umaknil s svetovnega spleta. 

Odzivi na svetovnem spletu so bili ogorčeni – koga je nenadoma zmotila Burgerjeva spletna stran, s katero že petnajst let skrbi za promocijo Slovenije? Bodo »neživljenjski informacijski pooblaščenci« pokopali reportažno in ulično fotografijo, če bodo morali fotografi pridobivati pisna privoljenja vsakega mimoidočega, ki se bo slučajno znašel na njihovem posnetku? Ali bodo morale imeti vse fotografije zamegljene obraze ljudi, če jih bomo hoteli razstaviti ali objaviti v časopisu? Se bo zaradi pravice do zasebnosti razmahnila nova oblika cenzure, zaradi katere mediji in umetniki ne bodo več mogli opravljati svojega poslanstva?

Mnenj je bilo veliko, odgovorov malo. Na primeru Burger sta namreč trčili dve človekovi pravici – pravica do svobode izražanja, kamor posredno sodi tudi medijsko poročanje in umetniško delo, ter pravica do zasebnosti, zaradi katere smemo zahtevati, da nas med sprehodom po javnih površinah ne snemajo ali fotografirajo. Obe pravici sta pomembni, vendar nobena ni absolutna. Burgerjeva prizadetost je razumljiva, prav tako odgovori informacijskega pooblaščenca, ki je že večkrat odločil, da je treba pri fotografiranji ali snemanju javnih površin upoštevati določena pravila – nazadnje v primeru Googla, ki se je zanimal za snemanje ulic slovenskih mest, da bi jih ponudil v svoji storitvi street view.

Pooblaščenec je v lanskem mnenju zapisal, da je snemanje ulic načeloma dovoljeno, vendar mora izvajalec s posnetkov izbrisati vse osebne podatke, ki bi omogočale identifikacijo oseb – obraze naključnih sprehajalcev, registrske tablice avtomobilov, hišne številke stavb in podobno. Te naloge pa izvajalec ne sme prepustiti Googlu, temveč mora za brisanje poskrbeti sam, še preden posnetke izroči (»izvozi«) naročniku. Podobno argumentacijo je pooblaščenec uporabil tudi leta 2009, ko ga je Burger sam zaprosil za mnenje, na kaj mora biti pozoren pri fotografiranju javnih površin. Pri pooblaščencu so zapisali (pdf), da morajo fotografi pred objavo poskrbeti, da na posnetkih javnih površin (trgov, ulic …) ni osebnih podatkov, če niso pridobili soglasij vseh fotografirancev. Zato bi podobna naloga čakala tudi njega – podroben pregled objavljenih panoram in brisanje morebitnih osebnih podatkov. Vendar tedaj ni upošteval njihovega mnenja.

Burger je povedal, da se še ni odločil, kako bo razrešil spor z informacijskim pooblaščencem – se bo lotil brisanja ali bo raje protestno zaprl stran. Prav tako primera nisi želeli komentirati pri pooblaščencu, ker postopek še ni zaključen. Kljub temu so mi odgovorili na nekaj sorodnih vprašanj, ki sem jih povzel iz dogajanja na fotografskih forumih.

Zanimalo me je, kako bi se moral fotograf v Sloveniji lotiti fotografsko-spletnih projektov, kakršne so začeli izvajati na londonskem stadionu Wembley, kjer na velikih 360-stopinjskih fotografijah zajamejo obiskovalce tekem in koncertov ter jim omogočijo, da se poiščejo na posnetkih. Kako se fotografiranje javnih dogodkov loči od panoramskih posnetkov, ki jih objavlja Burger ali člani skupnosti 360cities? Na kaj morajo biti pozorni fotoreporterji in časopisni uredniki in kako morajo domače fotografske arhive urediti fotografi, ki v objektive nujno zajamejo tudi najrazličnejše »osebne podatke«?

Njihovi odgovori (pdf) so se, pričakovano, ujemali z dosedanjimi mnenji. Medijski posegi v zasebnostne pravice posameznika niso samoumevni, ampak jih lahko upraviči samo višji javni interes. Posamezniki imajo pravico, da se ne znajdejo na objavljenih fotografijah, če niso seznanjeni s fotografiranjem in se ne zadržujejo na javnem dogodku, kjer veljajo nekoliko drugačna zasebnostna pravila. Fotografom ni treba anonimizirati domačih ali zasebnih arhivov, dokler posnetkov javno ne objavijo. Strinjali pa so se z mojim pomislekom, da so pravila v praksi še premalo dorečena, zato fotografi niti ne vedo, kdaj pri fotografiranju kršijo zasebnostno zakonodajo in kdaj ne.

Kaj to pomeni v praksi? Če zelo poenostavim – slovenski fotograf, ki hoče popolnoma zakonito zajeti in objaviti panoramski posnetek ljubljanskega Tromostovja ali kake druge javne površine, ima na voljo štiri možnosti:

  • na posnetku pred objavo zabrisati vse obraze in druge podatke,
  • zapreti trg in fotografirati samo neživo naravo (če odmislimo drevesa in golobe),
  • zapreti trg in fotografirati samo tiste mimoidoče, ki so se s fotografiranjem strinjali, ali …

… izbrati drugačen motiv.

Ta pravila se zdijo morda v času brezmejnega prostovoljnega objavljanja osebnih podatkov na družabnih omrežjih popolnoma neživljenjska, vendar lahko že prve odmevnejše odškodninske tožbe precej spremenijo pravila fotografskega dela. Pred nekaj leti bi se fotografi še lahko izgovarjali, da se pri delu niso zavedali zasebnostnih predpisov. Po epilogu primera Burger te možnosti ne bodo več imeli.

***

Dodano 15. novembra 2011: pooblaščenka je po štirih mesecih izdala mnenje, v katerem je pojasnila razlike med ulično in prostorsko fotografijo.

5 Responses to “Pravica do nefotografiranosti?”

  1. Don Marko M on July 21st, 2011 at 13:47

    seveda ima tudi peto možnost…..ljubljansko Tromostovje fotografira v času prireditve, torej javnega dogodka….
    zadeva je sicer zakonsko določena že nekaj let, ampak včasih se je pač lažje narediti malo "francoza" za dvig popularnosti (svojega) določenega medija….pred ene tremi leti sem doživel, da sva s hčerko kolesarila ob morju….in ene 50m naprej sem videl dva mlajša mladinca in mladinko, ki so fotografirali morje in okolico, na lepem pa se je eden s fotoaparatom obrnil na kolesarsko stezo in naju začel slikati med turistično vožnjo….ker v tistem trenutku to ni bil javni dogodek, niti posledica višjega javnega interesa, sva s hčerko ob njiju ustavila in vprašal sem, kdo jim je dovolil naju slikati….ker, razen mencanja, niso izustili nič primernega, sem zahteval, da fotografije pobrišejo, kar so sicer meni na vpogled storili…..absolutno pa nisem nikoli komentiral, ko sem se znašel na objavljenih fotografijah javnih prireditev, ker pač za to nimam podlage….sicer pa, če bi bilo res tako vse dovoljeno slikanje in snemanje vsepoprek in vsakega, potem ne vem, zakaj paparrazzi občasno dobivajo na grbo tožbe in kazni zaradi določenih fotografij…….ampak, kot sem uvodoma omenil, če interes fotografa pokasira dosti več, kot pa je višin akazni za njegovo početje, potem si pač kdo dovoli izzivati usodo, čeprav so mu posledice znane že vnaprej….

  2. Lenart J. Kučić on July 21st, 2011 at 15:55

    @marko Ups, res je, pozabil sem še enkrat poudariti, da so javni dogodki izjeme …

  3. Jurij on July 22nd, 2011 at 08:56

    Zdaravo Lenart. Sem prebral tvoj prispevek in moram reči, da imam sam problem, ker menim, da smo šli z določenimi stališči predaleč. Zasebnost ni absolutna in vsak posameznik živi tudi javno življenje. Poleg tega bomo morali začeti varstvo osebnih podatkov začeti obravnavati znotraj zasebnosti, kamor tudi sodi, in sicer kot civilno pravno kategorijo, ne da pa vse bolj živijo svoje samostojno upravno – "administrativno" – življenje, pogosto brez upoštevanja logike, ki stoji za celotnim sistemom. Govorimo namreč o sistemu, rešitve pa vidijo pogosto le osnove, brez razumevanja celote. In končno bi rad imel pri takšnih in podobnih odločitvah več citatov mednarodnih sodb. Za začetek bi lahko začeli "s pričakovanim poljem zasebnosti" in evropsko in nemško teorijo.

  4. Nataša on November 15th, 2011 at 11:41

    Pri Pooblaščencu se zavedamo vseh težav, s katerimi se srečujejo fotografi. Primer Burger in GSV nista enostavna, da bi lahko čez noč in vehementno na izust rekli – tole nedovoljeno. Podorbno smo preštudirali zadevo in spisali tole. Bom hvaležna za kakšen komentar, morda bodo tale naša razmišljanja vsaj malo razčistila dileme in fotografom pomagala umestiti njihova dela v ta nori informacijski svet, kjer resnici na ljubo, zasebnosti res ne smemo pozabiti in se postaviti na stališče, da je zato, ker tehnologije omogočajo marsikaj, preprosto ni več. LP Nataša

    TOLE SMO OBJAVILI DANES:
    https://www.ip-rs.si/novice/detajl/kje-je-z-vidika-varstva-osebnih-podatkov-razlika-med-ulicno-in-prostorsko-fotografijo-ulice/?cHash=40b98256fbf3aa9c9a14ea5975fb5b57

  5. Boštjan on November 16th, 2011 at 19:47

    “Burger” je na spletu s prostorskimi slikami že petnajst let in ni nobena tehnološka ali informacijska novost. Ciklorame, predhodnice prostorskih slik; ki so zgolj matematična projekcija katerekoli fotografije – običajno z zornim kotom od 120° – 360° in celo večjim pri “time lapse” – recimo 720°; so v uporabi že skoraj poldrugo stoletje. Metodologija prikaze slike ali fotografije je zgolj ena od vej fotografije z globokimi časovnimi koreninami. Dober zgled prostorskih slik z osnovo na 360° panoramah narejenih takoj po ekspoloziji atomske bombe v Hirošimi: http://www.360cities.net/image/hiroshima-after-atomic-bomb-nuclear-3#190.01,-18.23,20.7
    So seveda še številne starejše, recimo številne, narejene po požaru v Baltimoru, San Franciscu…i.t.d. pred več kot sto leti…

    Morda dobro razmišljanje na to temo v članku: http://dliberation.org/2011/11/11/in-slovenia-panoramic-photography-comes-under-regulatory-attack/

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt