English    


Simon Rogers, Guardian

Kategorija: Intervjuji | Datum objave: 08. 10. 11 | Avtor:

Razkritja zaupnih vojnih dokumentov in dopisovanja ameriških diplomatov, ki jih je v zadnjih dveh letih zagrešila spletna skupnost wikileaks, niso vznemirila samo državnikov, ampak tudi novinarje in celotno medijsko panogo. Anonimni računalniški hekerji, programerji in aktivisti so razkrili več informacij o delovanju zunanje politike in logiki novodobnih vojn kot desetletje novinarskih prispevkov. Najvidnejši predstavnik wikileaks Julian Assange pa je v vsakem nastopu spregovoril tudi o »znanstvenem novinarstvu« – novem novinarskem žanru, ki bo ob pomoči računalnikov, matematične analize, programiranja in oblikovanja znalo prepoznati velike zgodbe, ki se skrivajo v morju elektronskih podatkov.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. oktober 2011

Informacije nimajo revolucionarnega naboja. Ima pa ga njihova uporaba

Assange je opozarjal, da ljudje medijem preprosto ne verjamejo več,« pravi Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri britanskem časopisu Guardian. Bralci se vse bolje zavedajo, da jim novinarji v prispevkih ne povemo celotne resnice. Sprašujejo se, kje smo dobili podatke, kako smo jih obdelali in kaj smo zamolčali. Vse pogosteje želijo sooblikovati zgodbe, nam gledati pod prste in preveriti, ali nam lahko zaupajo. Sklenili smo, da bo odprtost postala naša konkurenčna prednost. Zato morajo biti vse naše zbirke podatkov javne, odprte in zbrane v zapisih, ki vsakomur omogočajo lastno raziskovanje in preverjanje dejstev, je pojasnil sogovornik.

Ali bralci tudi v resnici izrabljajo možnosti, ki jih prinašajo osvobojeni podatki? Večina ne, je priznal Roberts, vendar se njihove navade počasi spreminjajo. Interaktivne vojne infografike so bile med bralci zelo dobro sprejete, prav tako vabilo, naj novinarjem pomagajo prebirati parlamentarna poročila o poslanskih izdatkih in elektronska pisma ameriške političarke Sarah Palin. Kljub temu ne smemo pozabiti, da podatki sami od sebe ne dosežejo ničesar, je opozoril Roberts. So le orodje, ki nam lahko pomaga pri boljšem upovedovanju zgodbe. Mi pa smo tisti, ki moramo računalniku zastaviti prava vprašanja.

Svoja predavanja radi začnete z naslovnico Guardiana, ki je izšla 5. maja 1821. Tedaj je bila na zadnji strani prvič objavljena velika tabela s podatki o financiranju osnovnih šol – prvi primer podatkovnega novinarstva v vašem časopisu. Zakaj danes razglašamo 190 let staro prakso za nekaj revolucionarnega?

Večkrat lahko slišimo, da tudi razkritja wikileaks niso nič novega, saj so v začetku sedemdesetih let podobno razburjenje povzročili pentagonski dokumenti – veliko razkritje zaupnih podatkov o vietnamski vojni, ki so pokazali, da je tedanja administracija predsednika Lyndona Johnsona načrtno zavajala javnost in kongres glede razlogov in interesov za vojno. Vendar so razlike med dogodkoma precejšnje. Še nikoli v zgodovini niso javne in zasebne ustanove zbirale toliko podatkov, ki lahko pomagajo razumeti delovanje družbe. Ti podatki niso več shranjeni v knjigah in drugih podatkovnikih, ampak v elektronskih zbirkah, ki jih je mogoče obdelovati, primerjati in preiskovati. Preprosta in brezplačna računalniška orodja nam danes omogočajo analize, ki so jih še pred nekaj desetletji izvajali samo vrhunski matematiki in statistiki, internet pa je poskrbel za globalno distribucijo in povezovanje podatkovnih zbirk. Hkrati so se zaradi preteklih škandalov in močnejše zakonodaje za dostop do podatkov javnega značaja zelo povečali pritiski na države, ki danes vse teže ohranjajo nekdanjo skrivnostnost ali prepričanje, da so njihovi podatki namenjeni samo oblastnikom, državnim uradnikom in institucijam.

Vaš uredniški kolega pri washingtonskem centru za javno integriteto David Donald je posvaril, da zagovorniki odpiranja podatkov potenciale pogosto nekritično enačijo z delovanjem. Koliko bralcev v resnici aktivno uporablja podatke, ki jih zbirate in objavljate na podatkovnem blogu?

Naša začetna pričakovanja so bila morda res prevelika. Ko smo pripravljali zasnovo podatkovnega bloga, smo računali, da bodo naše zbirke zanimive za razvijalce, oblikovalce in programerje, ki bodo ustvarjali lastne zamisli, pobude, aplikacije in analize. Vendar smo kmalu ugotovili, da velika večina obiskovalcev na naš blog zaide po naključju – ker sledijo kaki spletni povezavi ali članku. Zelo redki pa se sami lotijo podatkov in izdelajo kako analizo ali vizualizacijo.

Ali ni to pričakovano?

Je, vendar me bolj zanimajo izjeme. Ko smo objavili poročila o izdatkih naših parlamentarcev, je ena oseba prebrala več kot 20.000 poročil in nas opozorila na številne zanimive podrobnosti. David McCandless, ki danes ureja spletno stran o predstavitvah podatkov Information is Beautiful in je na to temo napisal več knjig, je sedanjo kariero začel z našimi podatki. Takih ljudi je po svetu kar nekaj. So zelo motivirani in imajo veliko več znanja kot mi. Če jim odpremo podatke, povečamo verjetnost, da potenciale spremenijo v dejanja. Ne moremo pa pričakovati, da bodo milijoni uporabnikov analizirali, primerjali in vizualizirali velike podatkovne zbirke.

V medijih, znanosti in marketingu je vse več poskusov, kako pritegniti take posameznike in s tem izrabiti »modrost množic«. Vi ste množicanje uporabili že nekajkrat. Se je obneslo?

Množicanje je koristno, ker nas lahko opozori na zgodbe in podrobnosti, ki smo jih morda spregledali. Prav tako je lahko za medij zelo dober način navezovanja stika z občinstvom, saj bralcem omogočiš, da se tudi sami vključijo v proces in ti povedo, kaj jih zanima. Manj uporabno je pri analitiki, saj je skoraj nemogoče vzdrževati enotno metodologijo, ki je nujna za primerljivost rezultatov. Verjetno je bilo tudi zato tako malo res dobrih primerov množicanja.

Je lahko množicanje za medije tudi tvegano? Ko ste bralce pozvali, naj vam pomagajo prebirati pisma nekdanje guvernerke Aljaske in podpredsedniške kandidatke Sarah Palin, so vam očitali, da ste postali rumeni, saj da ste ljudi spodbujali, naj namesto vas iščejo začinjene podrobnosti iz njenega zasebnega življenja. Odzvati se je moral celo vaš varuh pravic bralcev.

V pridobljenih pismih Sarah Palin ni bilo prav nobene zgodbe, čeprav smo jo morda pričakovali. Zdaj vemo, da pri množicanju ne smemo vnaprej namigovati, kaj pričakujemo od neke podatkovne zbirke, ker je to resna metodološka napaka. Pisma Sarah Palin so bila za nas zanimiva izkušnja s pridobivanjem informacij javnega značaja, a tudi nauk, da moramo biti previdnejši.

Ko se je dogajal wikileaks, ste bili eden izmed petih velikih svetovnih medijev, ki je imel privilegiran dostop do njihovih dokumentov. Ste dobro izrabili ta dostop ali bi se danes podatkov lotili drugače?

Ko so se pojavili afganistanski dokumenti, nas je omejevalo pomanjkanje izkušenj. Očitki, da mediji nismo najbolje pripravljeni na poplavo podatkov, so deloma upravičeni. Ko sem se tedaj pridružil našim izkušenim preiskovalnim novinarjem, ki so pripravljali našo medijsko strategijo, sem med drugim ugotovil, da v karieri še niso imeli opravka z veliko računalniško preglednico (nasmešek). Na srečo smo na podatkovnem blogu že objavili nekaj velikih analiz, zato se nismo ustrašili podatkovne gmote. Poznejše iranske dokumente smo zato bolje izrabili od afganistanskih – tudi zato, ker smo bralcem tedaj že omogočili dostop do vseh zbranih podatkov in so se lahko sami poglobili v zgodbe. Dobre odzive smo dobili tudi na urejene diplomatske depeše, ki so precej olajšale iskanje po zbirki in določanje ključnih poudarkov. Verjetno najpomembnejša posledica wikileaksov pa je ozaveščenost medijev in javnosti, da je treba pozorneje preverjati uradne vladne resnice.

Bi se danes mediji drugače odzvali na zatrjevanje ameriške in britanske vlade, da je vojna v Afganistanu in Iraku neizogibna? Bi bolje preverili besede tedanjega premiera Tonyja Blaira, da ima Irak velike količine orožja za množično uničevanje?

Danes britanska javnost ve, da jih je Blairova vlada zavajala s popolnoma neutemeljenimi trditvami o nevarnosti iraškega orožja za množično uničevanje. Prav tako ve, da so mediji ta sporočila nekritično povzemali, zato sem prepričan, da bi bila vlada danes previdnejša, mediji pa bi temeljiteje preverili njihove trditve.

Kritiki so tudi pred desetimi leti opozarjali, da vlade zavajajo javnost, vendar je bil dvom za skoraj celotno medijsko industrijo nesprejemljiv – podobno kot je danes dvom o uradnih razlagah globalne finančne krize. Bi bilo danes zaradi večje dostopnosti podatkov res drugače?

Če pogledamo, kako britanski mediji pokrivajo konflikte v Libiji, lahko vidimo, da se je poročanje vseeno nekoliko spremenilo. Precej bolj je podprto z dejstvi, saj smo lahko med drugim pridobili podatke, koliko je prispevala vsaka članica Nata, koliko orožja smo prodali posamezni severnoafriški državi, s kom sodelujemo, koga podpiramo … Prav tako smo lahko zelo natančno izračunali, koliko poseg v Libiji stane britanske davkoplačevalce, kar še pred nekaj leti ne bi bilo mogoče. Moj občutek je, da mediji zastavljamo boljša vprašanja, vlada pa zaradi zapuščine Blairove administracije bistveno teže zavrne dostop do podatkov, kar je dober trend.

Kljub temu se večkrat pritožujete, da vam državne ustanove podatke še vedno najraje izročajo v zapisu pdf ali celo natisnjene na papir. Ker hočejo namenoma otežiti vaše delo? Ali se niti ne zavedajo, da je s tem kaj narobe?

Večinoma ne poskušajo namenoma ovirati našega dela. Omejitev obupno neprijaznega zapisa pdf se večinoma niti ne zavedajo, imajo pa dober občutek, da so izpolnili dolžnost in nam dali podatke – in to v elektronski obliki. Javna uprava je izdala več priporočil, kako izdajati podatke v odprtih zapisih, vendar številni uradniki še vedno ne poznajo temeljnih načel odprtega dostopa do podatkov, še zlasti na lokalni ravni.

Za novinarje velja podobna predstava – da se premalo zavedajo pomena odprtega dostopa do podatkov in da jih podatki celo strašijo.

Novinarji imajo s številkami v resnici težave. Če se pogovarjajo s človeškim virom, dobro vedo, da ga morajo zaslišati, večkrat preveriti informacije, da mu ne smejo nekritično zaupati … Pri številkah vse to odpove. Ko vidijo graf ali tabelo, jih prevzame nekakšno strahospoštovanje. Ne upajo si vrtati vanj ali kritično preveriti, od kod so prišle številke in kako so uporabljene. Zaupajo jim brez vprašanj, kar je lahko nevarno. Vedno poudarjam, da bi moral vsak novinar na pamet poznati vsaj ključne velike podatke – koliko prebivalcev ima država, kolikšen je BDP, proračun, koliko je aktivnega prebivalstva, koliko prebivalcev se rodi in umre … Pri delu s podatki morate imeti občutek za količine in razmerja, ker lahko le tako opazite najbolj očitne napake, ne zamešate milijonov z milijardami in podobno.

Strah pred številkami je begal tudi sodelavce wikileaks, hekerje in druge zagovornike osvobajanja podatkov: zakaj novinarji ne vidijo, da so številke njihove zaveznice?

Ne vem. Morda številke še niso postale del novinarske poklicne identitete.

Vas kolegi zato vidijo kot nadlogo, ki jih sili, naj se učijo novih veščin in orodij?

Sprva sem res imel tak občutek (nasmešek), danes pa takih pomislekov v našem časopisu ni več. Novinarji in uredniki so videli, da lahko premišljena raba podatkov in lepo oblikovanih infografik precej izboljša njihove članke – jih naredi bolj verodostojne, razumljive, pregledne in nazorne. Naučili smo jih tudi, da podatki niso le ilustracija, temveč tudi vir udarnih novinarskih zgodb, ki bi jih sicer spregledali. Nazadnje smo zelo uspešno pokrivali ulične nemire v Veliki Britaniji, saj smo z analizo opozorili na vzorce, ki iz posamičnih primerov niso bili vidni.

Vzorcev?

Sprva se je zdelo, da so bili dogodki spontani in naključni. Vedeli smo, kaj se je dogajalo v posameznih delih mesta, nismo pa videli celotne slike, zato smo začeli sistematično zbirati podatke o incidentih. Najprej nas je zanimalo, koliko jih je bilo in kje so se zgodili. Pomagali smo si z našimi terenskimi novinarji, medijskimi arhivi, policijskimi poročili o aretacijah, informacijami meščanov, intervjuji, analizo družabnih omrežij in nazadnje tudi sodnimi spisi o obtožencih, ki smo jih pridobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Te informacije smo začeli vnašati v veliko podatkovno zbirko, ki zdaj vsebuje več kot 11.000 vnosov in nam je pomagala odgovoriti na zanimiva vprašanja: so mladi razgrajali v domačih soseskah ali v drugih mestnih predelih? So v nemirih res sodelovali predvsem mladostniki? Je bila to revna mladina ali so se jim pridružili tudi mladostniki iz premožnejših okolij? Iz te zbirke so naši novinarji črpali navdihe za številne odmevne zgodbe o razredni razslojenosti, kakovosti življenja v določenih soseskah, financiranju policije … Nato so nas poklicali kriminologi z londonske School of Economics in nam povedali, da tako izčrpnega vzorca za preizkušanje teorij o dinamiki urbanih nemirov in kriminala še niso imeli. Iz podatkovnega novinarskega projekta je nepričakovano nastala …

… velika sociološka raziskava?

Prav zares! Hkrati smo tudi malce omajali prepričanje, da je podatkovno novinarstvo neskončno dolgotrajen proces, ker da je treba tedne in tedne kopati po podatkih, preden najdete nekaj uporabnega. Pokazali smo, da je lahko podatkovno novinarstvo izjemno hitro in odzivno.

Čigavo prepričanje je to? Uredniki običajno verjamejo ravno nasprotno – da je mogoče zapletene analize izdelali in vizualizirali v enem popoldnevu.

Dobro poznam obe skrajnosti. Nekateri uredniki se bojijo, da hočemo zganjati znanstvene raziskave, drugi pričakujejo, da je mogoče v kratkem času in s peščico ljudi narediti čudeže. Ko smo pripravljali gradiva za ulične nemire, smo od sodišča v ponedeljek pridobili spise v zapisu pdf, ki smo jih seveda morali ročno pripraviti za analizo. V sredo se je pri nas oglasil urednik notranje redakcije in vprašal, koliko časa bomo potrebovali za analizo podatkov in izdelavo zemljevida. Odgovoril sem mu, da verjetno nekaj tednov, on pa je vztrajal, da hoče imeti zemljevid v časopisu že v petek.

Je bil zemljevid v časopisu že v petek?

Bil. Vendar sem mu povedal, da sicer lahko končamo delo do petka, ampak moram v redakcijo pripeljati pet sposobnih ljudi, ki bodo delali po dvajset ur na dan in ne bodo zastonj.

Se je strinjal?

Če je hotel dobiti zemljevid, se je moral (nasmešek).

Vam pri komunikaciji z uredniškimi kolegi pomaga tudi to, da ste bili sami več let dnevni urednik?

Zelo. Pomaga mi spremljati dnevne dogodke in dogajanje v časopisu ter ob tem razmišljati, kako lahko novinarske zgodbe izboljšamo s podatkovnimi prispevki. Poznavanje medija in njegovega mesta na medijskem trgu mi pove, katere so naše zgodbe in s kom se moram pogovoriti, če jih hočem spraviti v časopis. Predvsem pa mi novinarska kilometrina pomaga izbirati podatke in jim zastavljati novinarska vprašanja. Podatki sami od sebe ne bodo povedali ničesar.

Imate kako sanjsko podatkovno zbirko, v katero bi se želeli poglobiti, če bo kdaj dostopna?

Veliko jih je. Zelo me zanimajo podrobni podatki o javni porabi. Ne smo makroekonomski, ampak čisto konkretni – koliko denarja država namenja za policijski nadzor na moji ulici, koliko za čiščenje, menjavo žarnic na javni razsvetljavi … Prav tako bi me mikali natančni podatki, koliko zares stanejo naše vojne, koliko posamezne operacije in katera podjetja pri tem sodelujejo, saj se mi zdi ekonomika vojne zelo pomembna za razumevanje zunanje politike. Iz gole radovednosti pa bi hotel videti tudi vse podatke, ki jih o meni zbirajo država in zasebna podjetja – o letalskih poletih, ki sem jih opravil v zadnjih desetih letih, koliko bencina in električne energije sem porabil, kaj zapravim v trgovini, kaj o meni vedo telekomunikacijski operaterji … Tak širok vpogled v moje potrošniške navade in življenjske vzorce mi verjetno ne bi bil prav nič všeč, a bi ga nekoč hotel doživeti.

Država je včasih s cenzuro sama povedala, katere informacije se ji zdijo pomembne in katera razkritja bi lahko povzročila revolucijo. Danes je cenzuro zamenjalo poplavljanje, saj poskušajo interesne skupine vsako pomembno informacijo utopiti v poplavi neuporabnega. Ali kljub ideji odprtosti še vedno obstajajo tudi razkritja z revolucionarnim nabojem?

Meje skrivnostnega se zelo pomikajo. Naša država danes objavlja podatke, ki bi verjetno še nedavno veljali za državne skrivnosti: razkriva javno porabo, izdatke poslancev in lokalnih skupnosti, stroške za vojsko … A država še vedno stoji. Nič drastičnega se ni zgodilo. Informacije same po sebi nimajo revolucionarnega naboja, ima pa ga lahko njihova uporaba. Naša zgodba o šolah iz leta 1821 ni bila odmevna, ker smo objavili tabelo, temveč zato, ker smo s tem opozorili na resen družbeni in politični problem. Da pristojni prirejajo podatke, da je šolanje dostopno le otrokom bogatih staršev, da mora večina otrok delati doma ali v tovarnah. Namen novinarja je bila družbena kritika, podatki so bili le orodje. Enako načelo velja tudi danes.

***

Simon Rogers je kot dnevni urednik Guardiana prvič prišel v službo 10. septembra 2001, le dan pred napadom na newyorška dvojčka. Čeprav ni programer in računalniška orodja pozna le kot malce naprednejši uporabnik, je idejni pobudnik večine analiz, infografik in podatkovnih zgodb, ki jih objavijo v časopisu, spletu ali na podatkovnem blogu, ki ga je zasnoval pred nekaj leti. Oxfordski internetni inštitut mu je letos podelil nagrado za najboljšega britanskega internetnega novinarja, njegov podatkovni blog pa zagovorniki podatkovnega novinarstva redno predpisujejo kot obvezno oblikovalsko, infografično in novinarsko čtivo.

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt