English    


Zakaj številke ne marajo novinarjev

Kategorija: Blog | Datum objave: 01. 11. 11 | Avtor:

Če se novinarji pogovarjajo s človeškim virom, dobro vedo, da ga morajo zaslišati in večkrat preveriti informacije, saj mu ne smejo nekritično zaupati. »Pri številkah vse to odpove«, je v pogovoru za Sobotno prilogo povedal urednik podatkovnega bloga pri londonskem Guardianu Simon Rogers. »Ko vidijo graf ali tabelo, jih prevzame strahospoštovanje. Ne upajo si vrtati vanj ali preveriti, od kod so prišle številke. Zaupajo jim brez vprašanj, kar je nevarno.«

»Zakaj novinarji ne marajo številk?« je eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo zagovorniki podatkovnega novinarstva, odprte države in transparentne vlade. Številke namreč pomagajo prepoznavati vzorce v navidezno naključnih dogodkih in ugotavljati, kdaj so domnevno povezani dogodki v resnici naključni. Če se naučimo uporabljati vsaj osnovne matematične in statistične analize, lahko pozorneje beremo uradne statistike in hitreje opazimo, kaj nam hoče država prikriti. Številkasta razgledanost je najboljša preventiva proti »slabi znanosti«, marketinškim zavajanjem in napačnim posploševanjem, zaradi katerih mediji kronično izgubljajo verodostojnost. In vendar novinarji številkam večinoma nočejo priznati statusa zaveznic.

Vedenjski in eksperimentalni ekonomisti bi verjetno povedali, da so novinarji pač ljudje, ljudje pa že kot vrsta nismo najbolje prilagojeni na družbo, v kateri vse bolj vladajo številke. Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znamo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti, a so se zmotili, pojasnjujejo avtorji, kot je slovenski matematik in ekonomist Aljaž Ule. Ljudem na tisoče let ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Zato se večinoma ne odločajo razumsko, temveč le sledijo naučenim pravilom, posnemajo obnašanje nekoga drugega ali se preprosto »prepustijo občutku« – kar spretno izkoriščajo igralništvo, zavarovalništvo, bančništvo, trgovina, oglaševanje in druge gospodarske panoge, ki so se specializirale za izrabljanje naših evolucijskih pomanjkljivosti, je dejal Ule.

Ali je novinarska številčna slepota potemtakem le negativna stranska posledica starih evolucijskih vzorcev? Nikakor, je prepričan kritični znanstveni kolumnist Ben Goldacre. V svoji knjigi o slabi znanosti (prevedena je tudi v Slovenščino) je večkrat zapisal, da ljudje niso naravno prikrajšani za številske gene, ampak se lahko najpomembnejših številskih veščin naučimo skoraj vsi, če smo le deležni ustreznega številskega in metodološkega urjenja. Vendar v medijih takih urjenj ni, prav tako jih novinarji večinoma niso opravili med šolanjem. Zato medijski delavci (zlasti uredniki, bi pripomnil Goldacre) pogosto nimajo niti osnovnega občutka za količine, razmerja in deleže, ki bi jim pomagal zaznati najbolj očitne napake − kaj šele spregledati bolj prefinjene metodološke napake in manipulacije.

Ideologi podatkovnega novinarstva so prepričani, da so vse omenjene ovire rešljive, če bi mediji spoznali, da si lahko z izobraževanjem novinarjev in najemanjem številskih strokovnjakov (analitikov, programerjev in drugih »numeratijev«, o katerih piše ameriški novinar Stephen Baker) pripravljajo boljše zgodbe, z njimi prehitevajo tekmece in temeljiteje opravljajo delo varuhov demokracije. Vendar pri tem pozabljajo na naravo medijske industrije in nelagodje, ki ga v družbenih sistemih zbuja ideja transparence.

Komercialna medijska industrija ima z javnim interesom približno toliko skupnega kot farmacevtska panoga z javnim zdravjem in hipokratovo prisego. Tržno usmerjena medijska podjetja imajo za spodbujanje kakovostnejših vsebin in negovanje demokracije (namesto senzacionalizma) prav tako malo finančnih motivov kot farmacevti za razvoj zdravil, ki jih potrebujejo revni prebivalci podsaharske Afrike (namesto nove viagre). Javni mediji, ki bi morali odpravljati posledice omenjenega informacijskega primanjkljaja, so večinoma ponotranjili ideologijo komercialne medijske industrije ali podlegli politični retoriki, ki od njih pričakuje »državotvornost«. Hkrati je vprašanje, zakaj mediji »ne marajo številk«, tesno prepleteno tudi z dejstvom, da mediji že po svoji naravi niso alternativa, ki bi zahtevala družbene spremembe.

Vloga medijev je ravno nasprotna, saj večinoma ohranjajo trenutno stanje v družbi, vzdržujejo ustaljeno razmerje moči, opravljajo vlogo ideoloških aparatov države (oblasti) in utrjujejo kulturno hegemonijo, na kar so opozorili številni kritični družbeni teoretiki (Louis Althusser, Antonio Gramsci, frankfurtska šola …). Ideja transparence pa ne posega le v dosedanje novinarsko delo, temveč pomeni zahtevo po radikalno drugačni organizaciji družbe – denimo utopiji, kakršno je leta 1624 opisal angleški filozof, znanstvenik in državnik Francis Bacon v knjigi Nova Atlantida.

Baconova Atlantida velja za enega prvih opisov »družbe znanja«, v kateri vladajo znanstveniki in razum, kjer sta znanje in raziskovalni duh največji vrlini, ljudje pa so zavezani skupnemu dobremu. Javne funkcije zasedajo posamezniki, ki jim skupnost priznava avtoriteto (in integriteto) zaradi njihovih sposobnosti in osebnostne trdnosti. Zato je lahko v baconovski utopiji moč argumenta dokončno prevladala nad argumentom moči, ki temelji na sili, zavajanju in netransparentnosti – dejavnikih, ki upravljajo večino realnih človeških družb. Zato od države in medijev ni mogoče pričakovati resnih prizadevanj za uresničitev baconovskih ali drugih utopij − kljub supervizorjem, interaktivnim infografikam in strategijam, ki obljubljajo večji pomen znanja in odprtejšo javno upravo.

Na srečo novinarsko delo ni omejeno samo na komercialno medijsko industrijo. Kolumnistični zdravnik Ben Goldacre in okoljski aktivist George Monbiot kažeta, kako veliko občinstvo lahko danes nagovori vztrajen posameznik z občutkom za številke in posluhom za družbene probleme. Simon Rogers na podatkovnem blogu vsak dan prikazuje, kaj vse lahko iz javno dostopnih podatkov izlušči majhna ekipa zanesenjakov, če le premore dovolj znanja in motivacije. Če se bodo hoteli poklicni novinarji kdaj pridružiti njihovemu zgledu, je pot zelo jasna. Vprašanje je le, ali jo še lahko najdejo v svojih medijskih podjetjih.

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt