English    


Odpiranje podatkov po evropsko

Kategorija: Članki | Datum objave: 07. 01. 12 | Avtor:

Javne ustanove zbirajo veliko informacij. V njihovih podatkovnih zbirkah so shranjene najrazličnejše demografske statistike, zemljevidi, podatki o stopnji kriminala, gospodarski kazalci in šolski rezultati. Zagovorniki elektronske javne uprave in odprte države so prepričani, da bi morali zbrane podatke uporabiti za povečanje učinkovitosti javnega sektorja, preganjanje korupcije in nadzor nad vladajočimi.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. januar 2012

Konec lanskega leta pa je evropska komisija predstavila še en argument za odpiranje javnih podatkovnih zbirk: pozitivne gospodarske učinke, saj ocenjujejo, da bi bilo mogoče s podatki vsako leto ustvariti za več kot 40 milijard evrov.

To številko je oznanila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes, ko je v svojih nastopih in blogerskih zapisih predstavila novo evropsko strategijo za odpiranje podatkov, s katero so dopolnili evropsko direktivo o uporabi javnih podatkovnih zbirk iz leta 2003. Velike denarne vabe so za članice zelo pomembne, saj jim nova direktiva nalaga precej sprememb, ki jih bodo morale v 18 mesecih vključiti v nacionalno zakonodajo. Vsi podatki, ki jih z javnim denarjem zbirajo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni dobrega razloga za njihovo zaprtost (avtorske pravice, varstvo osebnih podatkov …). Upravljavci jih morajo posredovati brezplačno ali prosilcem zaračunati le minimalne (najnujnejše) stroške. Izročiti jih morajo v standardnem in odprtem zapisu, ki ga lahko prebere in obdela vsak računalnik. V direktivi so prvič zajete tudi knjižnice, muzeji in arhivi, za izvajanje direktive bo – prav tako prvič – skrbel ustrezen regulator.

Evropska komisija se je pri pripravi direktive zgledovala po Veliki Britaniji in Franciji, ki sta prvi sprejeli podobne ukrepe za odpiranje javnih podatkovnih zbirk. Vendar njune izkušnje kažejo, da načela odprtih podatkov zahtevajo od javnih ustanov in državnih uradnikov veliko prilagajanja, ki je precej težavnejše od usklajevanja zakonodaje. Vprašljivi pa so tudi pozitivni gospodarski in družbeni učinki, ki jih obljublja komisarka Kroes.

Oživljanje mrtvega kapitala

Teorija je preprosta. Neznanske količine podatkov, ki jih javne ustanove z javnim denarjem zbirajo in hranijo za lastne potrebe, so nekakšen mrtev kapital, ki se ne more plemenititi, dokler ostaja zaprt. Če jih odpremo, pa lahko postanejo dragocena surovina za podatkovno industrijo: analitike, razvijalce aplikacij za pametne telefone in elektronske tablice ter druge ponudnike, ki znajo surove podatke predelati v koristne uporabniške storitve.

Evropska komisija je prepričana, da lahko iz podatkov nastanejo zelo uporabni lokacijski programi (iskalniki dogodkov, trgovskih ponudb, živih mobilnih iger …), prometne informacije, vremenski napovedniki, orodja za primerjavo cen in številne druge poslovne priložnosti za mlada podjetja, velike korporacije in nevladne organizacije. Ti podatki niso zanimivi le za gospodarstvo, temveč se bodo iz njih napajali tudi novinarji, raziskovalci na univerzah in učitelji, ki bodo digitalizirano kulturno dediščino laže uporabljali pri pouku. Ta podatkovni ekosistem bi lahko čez nekaj let ustvarjal za več kot 140 milijard evrov prihodkov, zato je komisija poleg direktive pripravila tudi denarne spodbude – za razvoj podatkovnih orodij in storitev bodo do leta 2013 podelili približno sto milijonov evrov in predstavili podatkovni evroportal.

Odpiranje podatkov ima tudi druge zagovornike. Julian Assange, najbolj znani predstavnik spletne skupnosti wikileaks, je v javnih nastopih zagotavljal, da osvobajanje podatkov prinaša transparentnejše in odgovornejše vodenje države, saj lahko državljani in novinarji spremljajo, kaj počnejo vladajoči. Analitik protikorupcijske komisije Matej Kovačič je ob lanski predstavitvi spletne aplikacije supervizor pojasnil, da bi lahko z učinkovitejšo uporabo že zbranih (javnih) podatkov izboljšali nadzor nad porabo javnega denarja in krotili zahteve nadzorovalcev po novih podatkovnih zbirkah. Prizadevanje za odpiranje podatkov pa podpirajo tudi številni neodvisni programerji in računalniški hekerji, ki v podatkovnih rudnikih vidijo velik potencial – tako podjetniški kot državljanski.

»Za razvijalce mobilnih aplikacij je komercialno najbolj zanimiv dostop do osnovnih podatkovnih virov, denimo natančnih zemljevidov, avtokart, prometnih in drugih lokacijskih podatkov, ki jih potrebujejo lokacijske storitve,« je povedal sodelavec ljubljanske Kiberpipe in heker Gašper Žejn, ki je med drugim pripravil aplikacijo za prikaz proračunske porabe in ljubljanski zemljevid odvozov vozil s pajkom. »Kot državljan pa bi se z veseljem lotil analize izvedenih inšpekcij delovnega inšpektorata. Ko sem iz poslanskega vprašanja izvedel, da je bilo v Luki Koper v zadnjih dveh letih odkritih več kot trideset kršitev delovne zakonodaje in je prišlo do več kot šestdeset resnih poškodb pri delu, sem pomislil, da bi bilo zanimivo videti celotno sliko. Podobno na področju zdravstva, sodstva in še kje,« je dejal sogovornik. Vendar do teh podatkov v praksi ni prav lahko priti.

Odprta država, zaprti uradniki

Komisarka Kroes je v svojem govoru povedala, da bodo po novem vsi javni podatki odprti, če ne bo zelo dobrega razloga za njihovo zaprtost. Ta pristop je ravno nasproten uradniški logiki, po kateri so vsi podatki zaprti, če nas nekdo ne prisili, da jih odpremo, je pojasnil Žejn. To pomeni, da je treba tudi za dostopne podatke napisati neštete prošnje in pritožbe, preden jih dobimo – čeprav smo do njih upravičeni po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja ali prejšnji direktivi o uporabi javnih podatkov. Zato se programerji pri vsakem podatkovnem projektu sprašujejo, kako se lotiti zbiranja podatkov, kako dolgo bo trajalo in kaj bodo sploh dobili, namesto da bi razvijali aplikacije, ki bi pomagale tako državljanom kot tudi uradnikom.

»Drugi problem je oblika, v kateri vam javna ustanova izroči podatke,« je povedal urednik podatkovnega bloga pri Guardianu Simon Rogers. Evropska komisija je v novi direktivi sicer zapisala, da morajo biti podatki shranjeni v standardnih in odprtih zapisih – podobno kot prej britanska vlada –, vendar številni uradi še vedno izročajo podatke v zapisu pdf, ki ga skoraj ni mogoče računalniško obdelovati, ali jih celo natisnejo na papir. Včasih poskušajo na ta način otežiti delo novinarjem, večinoma pa je kriva nevednost, še zlasti na ravni mestnih uprav in občin, ki so s politiko odprte vlade precej slabše seznanjene kot ministrstva in vladne službe, je prepričan Rogers.

Poleg tega javne ustanove moti nedoslednost vladnih ukrepov, saj jih je britanska vlada v preteklosti spodbujala, naj začnejo tržiti svoje podatke (vremenske podatke, zemljiško knjigo, muzejske zbirke …) in tako prihranijo nekaj proračunskega denarja. Zdaj od njih pričakujejo, da bodo tudi komercialno zanimive podatke izročale skoraj zastonj, a jim kljub temu ne bodo vrnile nekdanjega financiranja, kar utegne sprožiti nov val privatizacije javnih ustanov.

Vabljive obljube evropske komisije, ki državam obljubljajo predvsem pozitivne gospodarske učinke, bodo zagrešile še veliko podobnih zadreg. Retorika komisarjev je sicer razumljiva, ker morajo za izvajanje podatkovne direktive navdušiti predvsem gospodarske in finančne ministre – najpomembnejše odločevalce v današnjih vladah, vendar države za odpiranje podatkov ne smejo imeti samo negotovih ekonomskih motivov. Odprte podatke so doslej znale komercialno izrabiti le redke francoske in angleške ustanove, zato so napovedi komisarke Kroes o stomilijardni podatkovni industriji verjetno pretirane. Če bi države zaradi razočaranja nad neuresničenimi napovedmi zavrle izvajanje direktive, pa bi to prizadelo državljanske pobude, ki prav tako temeljijo na odpiranju javnih podatkov.

Ministrstva za javno upravo, ki predlog stališča do nove podatkovne direktive še pripravlja, zato ne čaka samo prevajanje direktive v slovensko zakonodajo, skrb za računalnikom prijazne zapise in prepričevanje državnih uradnikov, naj se sprijaznijo z vse glasnejšimi zahtevami po odpiranju podatkovnih zbirk. Pripraviti se bodo morali tudi na nepremišljeno odpiranje podatkov, kakršno je ta teden zagrešila geodetska uprava, saj je bila pri objavi vrednosti nepremičnin po mnenju informacijske pooblaščenke nekoliko preveč temeljita in je omogočila dostop do podatkov o lastnikih. Podatkovna direktiva bo zahtevala nenehno iskanje kompromisov med zapiranjem in odpiranjem podatkov, ekonomskimi in državljanskimi interesi ter varstvom zasebnosti in pravico do obveščenosti. Kompromisov, ki jih ne bo mogoče najti samo z birokratskim izpolnjevanjem evropskih dokumentov.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt