English    


Chris Kirkley, zbiralec saharske glasbe

Kategorija: Intervjuji | Datum objave: 14. 01. 12 | Avtor:

Na glasbenih straneh britanskih medijev se je med najbolj zanimivimi albumi lanskega leta večkrat pojavila naslovnica, na kateri je bil le preprost, na roko napisan naslov: Glasba s saharskih mobilnih telefonov. Opisi glasbenih novinarjev so bili slikoviti. Plošča zveni, kot bi poslušal živčnega pastirja, ki nenehno menja radijske kanale na nekem čudnem puščavskem radiu, so zapisali pri Guardianu.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,14. januar 2012

Glasbeni blogerji so glasbeno zbirko primerjali s pozabljenim kasetnim snemalnikom, na katerega se je za zabavo posnela kopica uličnih glasbenikov, Tuaregov in lokalnih mladostnikov. Novica o nenavadnem posnetku se je hitro širila in v nekaj tednih ga je preneslo več kot sto tisoč uporabnikov spleta po vsem svetu.

Saharsko glasbo je zbral ameriški glasbenik, producent in ljubiteljski muzikolog Chris Kirkley, ki je začel v malijskem puščavskem mestecu Kidal odkrivati omrežje za izmenjavo glasbenih datotek, ki ne potrebuje internetne povezave. Poceni kitajski pametni mobilniki, ki po imenih spominjajo na znane izdelovalce zabavne elektronike (Sonny, Shamzung …), so prevzeli vlogo videokamer, glasbenih predvajalnikov in celo glasbenih studiev, v katerih uporabniki poslušajo, prenašajo, snemajo in celo montirajo posnetke. Datoteke prenašajo iz mobilnika v mobilnik in jih preprodajajo na posebnih glasbenih tržnicah. Glasba potuje s karavanami in avtobusi, se srečuje v prometnih križiščih in pridobiva nove poslušalce.

Naključni zapis, ki je nastal v Slonokoščeni obali, zato včasih postane velika mobilna uspešnica v Mavretaniji, je povedal Kirkley. Spremljanje popotovanja glasbenih datotek pa ne pomaga le zaznavati poti, po katerih se prek Sahare pretakajo kulturni vplivi, ampak tudi pomagajo razbijati stereotipne predstave, kakšna bi morala biti afriška glasba.

Zakaj ste za svoje glasbeno raziskovanje izbrali ravno malijsko mestece Kidal?

V resnici nisem prav dosti izbiral. Vzel sem kitaro, snemalnik in poceni prenosnik ter se odpravil na glasbeno popotovanje v zahodno Afriko. Hotel sem se družiti s tamkajšnjimi glasbeniki in pri tem snemati, kakšna glasba nastaja na robu Sahare. Posnetke sem zbiral dobro leto in vmes postavil spletno stran, na kateri sem pisal dnevnik in objavljal glasbene najdbe. V Kidal sem zašel pozneje, po skoraj dveh letih potepanja.

Niste sledili zgledu ameriškega glasbenika Rya Cooderja, ki je ravno v Maliju odkril pokojnega kitarista Alija Farko Toureja, poznejšega zvezdnika afriške glasbe?

Ne, nisem iskal novega Toureja, s katerim bi zaslovel po vsem svetu. Za tak podvig sem čisto premalo ambiciozen (smeh). Gnala me je predvsem radovednost, kako zveni tradicionalna glasba, ki še ni čisto okužena z zahodnimi vplivi. Radovednosti se je pridružila še želja, da bi jo ohranil, preden izgine – lep primer zahodnjaškega nostalgičnega pokroviteljstva. Vendar sem kmalu spoznal, da so bile moje predstave preveč idealizirane. Mladostniki ne poslušajo in ne ustvarjajo izvirne ljudske glasbe, kakršno si predstavljamo na zahodu. Tudi tuareški glasbeniki ne izvajajo folklore, ampak iščejo nove glasbene izraze, se spogledujejo z elektroniko in so navdušeni nad možnostmi, ki jih ponuja glasbeni studio. Zato sem nehal iskati domnevno izginjajoče zvoke in postal pozornejši na tisto, kar nastaja danes – na ulici, v domači produkciji, na računalnikih in mobilnikih. Prav mobilniki so bili moje najbolj zanimivo afriško glasbeno odkritje.

Zakaj?

Internetne povezave so redka dobrina, prav tako računalniki, glasbeni predvajalniki in druga osebna elektronika, zato so mobilniki za Afričane verjetno najpomembnejša tehnologija. Glasba z mobilnih telefonov je vsepovsod, saj jih ljudje uporabljajo za poslušanje – podobno kot pri nas ipade in druge predvajalnike mp3. A s pomembno razliko: ker ne uporabljajo slušalk, se glasba ves čas razlega iz mobilniških zvočnikov: na avtobusih, ulici, v kavarnah, med prijatelji. Poslušanje zato ni individualna izkušnja, ampak družabna. Nenehno hreščanje malih zvočnikov me je sprva motilo, nato pa sem začel poslušati, kaj vse je shranjeno na mobilnikih.

Kdaj ste opazili, da ljudje uporabljajo mobilnike tudi za izmenjavo glasbenih datotek?

Nekega večera smo v Kidalu posedali v šotoru, kuhali čaj in poslušali gostiteljevega bratranca, ki se je ravno vrnil z daljšega trgovskega popotovanja s karavano. Nekje med potjo je kupil poceni kitajski pametni mobilnik, ki je že imel nekatere napredne funkcije – velik pomnilnik, videokamero, brezžično povezavo –, in ga začel preizkušati. Snemal je dogodke, ulične glasbenike in pesmi, ki so jih člani karavane izvajali ob večernem ognju. S sopotniki si je izmenjeval glasbo in na glasbeni tržnici nakupil nekaj glasbenih datotek. Ves večer smo gledali in poslušali njegove posnetke, nato se je začela izmenjava. Vsak je na svoj telefon prenesel tisto, kar mu je bilo najbolj všeč. Tedaj sem sklenil, da moram tudi sam postati del te glasbene izmenjave.

In ste kupili poceni kitajski mobilnik?

Najprej sem pomislil na to, vendar bi bilo prenašanje datotek po povezavi bluetooth prepočasno. Ta način je primeren, če hočete prenesti nekaj pesmi, videoposnetki pa bi se pretakali predolgo. Zato sem uporabil kar prenosnik in univerzalni čitalec pomnilniških kartic, s katerim sem lahko presnel vse podatke na trdi disk. Najprej sem prosil prijatelje in znance, če mi dovolijo kopiranje mobilniške vsebine, nato sem se preselil ob nogometno igrišče v Kidalu, ki je središče družabnega življenja. Začel sem se srečevati z mladimi in izmenjevati posnetke. Zanje sem bil zanimiv, ker sem glasbo ponujal zastonj. To ni bilo običajno, saj maloštevilni lastniki računalnikov za glasbo ponavadi računajo.

Glede na strogo piratsko zakonodajo, ki jo sprejemate v ZDA, vaše raziskovalne metode ne smete razglašati preveč naglas …

V Afriki še niso preveč tankovestni. Trgovine, v katerih prodajajo telefone, pogosto ponujajo tudi glasbo. To pomeni, da ima lastnik trgovine računalnik z glasbeno zbirko – seveda piratsko –, kupec pa si lahko izbere pesmi, ki jih želi imeti na telefonu. Še bolj nenavadne so prave tržnice, kjer na stotine prodajalcev prodaja datoteke mp3. Cene so nizke, verjetno ravno pokrijejo ceno elektrike in internetne povezave.

Ste bili uspešen izmenjevalec? Je mlade zanimala vaša glasba?

Najprej sem moral rešiti tehnični problem, na katerega nisem niti pomislil: pomnilniški prostor. Glasba, ki sem jo imel na računalniku, je bila shranjena v preveč kakovostnem zapisu, zato so bile moje datoteke zanje prevelike. Povedali so mi, da bi morali zaradi ene moje skladbe pobrisati deset njihovih, kar ni bilo sprejemljivo. Zato sem moral datoteke najprej pomanjšati, šele nato se je lahko začela izmenjava. Mlade je najbolj zanimal ameriški hiphop, zlasti priljubljen izvajalec je bil Akon. Tuaregi pa so se najbolj razveselili britanske skupine Dire Straits – menda zato, ker ima kitarist te skupine Mark Knopfler podoben način igranja kot njihovi kitaristi. Presenetilo me je, kako pogosto sem na njihovih telefonih našel Straitse, saj pri nas že dolgo veljajo za staro glasbo, ki je radii in televizije skoraj ne vrtijo.

Kakšna glasbena lestvica bi nastala, če bi jo sestavili iz glasbe na kidalskih mobilnikih? Kdo so največji zvezdniki?

Poleg Dire Straitsov sem od zahodne glasbe pogosto našel tudi Michaela Jacksona in Celine Dion. Nenavadno priljubljena je tudi skupina Scorpions.

Veliko priljubljenost Scorpionsov so zahodni glasbeni novinarji pred desetimi leti presenečeno ugotavljali tudi v Albaniji in vzhodni Evropi …

Res je, Scorpionse sem pogosto videval tudi na piratskih stojnicah v Braziliji. Najdeš jih povsod, podobno kot Iron Maiden. Zelo raznolika je bila tudi domača glasbena produkcija – od tuareških ljudskih pesmi in bamaškega hiphopa do plesov iz Slonokoščene obale, nigerijske elektronske glasbe in napevov iz filmskih mjuziklov.

Ste lahko presneli vse, kar je bilo na telefonih?

Ljudje niso imeli skoraj nikakršnih zadržkov. Presnel sem lahko vse, le včasih mi je kdo diskretno namignil, naj kako mapo pustim pri miru. Večinoma so bili tam shranjeni pornografski videi (nasmešek).

Ste našli še kaj razen glasbe?

Zelo veliko je kratkih komičnih videoposnetkov iz televizijskih serij, šovov in reklam. Sledijo glasba in športni posnetki, zelo veliko je tudi montaž – domačih posnetkov, ki jih podložijo z glasbo, predelanih televizijskih oddaj ali glasbenih spotov … Mladi vse to naredijo na mobilnikih s preprostimi programskimi orodji, saj nimajo računalnikov. Tehnično ti posnetki niso najboljši, ampak so velikokrat zelo izvirni. Zelo zanimiva najdba so bili tudi posnetki iz domače produkcije, ki so bili namenoma narejeni za distribucijo prek mobilnih telefonov. Avtorji so te posnetke prilagodili tako, da so majhne glasbene datoteke razmeroma dobro zvenele na mobilnikih.

Je bila ta glasba posneta samo za mobilnike?

Nekatere pesmi so bile izdane že prej. Predvajale so jih nekatere radijske postaje, nekatere so se znašle celo na videoportalu youtube. Vendar so imele preveč omejen doseg, zato so jih uporabniki priredili za mobilne telefone. Kar nekaj glasbe pa je obstajalo samo na mobilnikih, saj so avtorji namenoma izrabljali mobilniško omrežje za razširjanje glasbe. Ta oblika distribucije je bila presenetljivo uspešna. Zasledil sem posnetek, ki je nastal nekje v Slonokoščeni obali, a je postal velik hit v Mavretaniji – skoraj 1500 kilometrov stran, čeprav je potoval samo po mobilnikih, ne prek interneta.

So bile iz zbranih posnetkov razvidne poti, kako se glasba pretaka čez puščavo, katera so pomembna vozlišča, kje se zgodi največ izmenjave?

Zelo bi me zanimalo primerjati in analizirati, kakšna glasba se posluša v posameznih mestih in kakšne so njene poti. Mesta so pomembna vozlišča za srečevanje in izmenjevanje glasbe, prav tako manjši puščavski zaselki, kjer se sekajo poti saharskih karavan in nomadskih selitev. Vendar me taka raziskava še čaka.

Kako ste izbrali glasbo za prvo različico saharskih zvokov?

Iz gradiva sem izbral predvsem sodobnejšo glasbo, tudi elektronsko, saj sem bil čisto navdušen nad domačimi posnetki, v katerih so glasbeniki uporabili digitalne učinke, ki so jih sami ustvarili. Med njimi najbolj izstopa skupina Anmataff, ki temelji na tuareškem kitarskem zvoku, a je uporabila tudi elektronski ritem, ki so ga sami sprogramirali. Povedali so mi, da so hoteli ujeti starodavno ritmiko, ki je zelo značilna za njihovo glasbo in posnema umirjeno, skoraj hipnotično hojo kamele. Zelo zanimiv je tudi pevec Mdou Moctar, ki je med snemanjem verjetno kot prvi puščavski glasbenik uporabil digitalne učinke. Njegova skladba Tahoultine, ki je tudi na moji kompilaciji, je bila na mobilniškem omrežju velika uspešnica. Slišal sem jo povsod.

Zvoke s saharskih mobilnikov ste najprej izdali kot glasbeno kaseto. Zakaj ste se v času spletnih trgovin odločili za tako star medij?

Verjamem, da se spletna trgovina marsikomu zdi logična odločitev, a ima glasbena skupnost, ki ji pripadam, malce drugačno filozofijo. Svoj glasbeni izbor sem posnel na kaseto, ki je najprej zaokrožila med glasbenimi zanesenjaki po Orlandu – kot nekoč v časih panka. Ti so jo nato pretvorili v digitalni zapis in jo objavili na internetu, kjer se je začela širiti po glasbenih blogih in družabnih omrežjih. Vedel sem, da imam veliko zanimivega gradiva, a sem se tudi zavedal, da to ni projekt, ki bi pritegnil večje založbe. Ko pa so o albumu začeli pisati britanski mediji, so kmalu prišle prve ponudbe za komercialno izdajo plošče. Zato sem moral poiskati avtorje glasbe.

Kako najdete avtorja posnetka, za katerega veste samo, da je ulični glasbenik, ki ga je nekdo posnel neznano kje?

Če je bilo le mogoče, sem si avtorja zapisal že takoj, ko sem našel posnetek. Vendar avtorjev večinoma niso poznali niti tisti, od katerih sem dobil posnetke. Včasih so znali povedati, da je glasbenik neki Tuareg iz Nigerije, še večkrat nisem izvedel ničesar. Pri iskanju mi je še najbolj pomagal facebook. Iskal sem uporabnike, pri katerih sem iz osebnih profilov in fotografij sklepal, da jih zanima glasba. Pisal sem vsakemu posebej in spraševal, ali poznajo kakega glasbenika z moje kasete. Najprej sem našel Mdouja Moctarja. Izvedel sem, da poje v narečju, ki je značilno za okolico Tahoue, zato sem lahko zožil iskanje in začel pisati lokalnim ljubiteljem glasbe, dokler nisem našel nekoga, ki je Moctarja osebno poznal. V nekaj mesecih sem našel večino glasbenikov, ki sem jih objavil na kaseti.

So bili pripravljeni sodelovati na vašem albumu?

Zelo različno. Nekateri zmerno uveljavljeni avtorji niso hoteli biti na naši kompilaciji, ker sem jim lahko ponudil premalo denarja ali ker se jim je zdela kompilacija preveč alternativna. Večinoma pa so bili glasbeniki navdušeni, da se kdo zanima za njihovo ustvarjanje – do takrat je kaseto preneslo že več kot 100.000 uporabnikov spleta – in da lahko prvič nekaj zaslužijo. Malce nenavadna se jim je zdela samo moja odločitev, da bom album izdal kot vinilno ploščo.

V duhu časov panka?

Ne, odločitev je bila poslovna. V tistem času sem delal pri več projektih za lokalno alternativno založbo Mississippi Records, ki kljubuje trenutnim tehnološkim trendom in glasbo še vedno izdaja na vinilkah in kasetah. Vedeti morate, da so vinilne plošče v zadnjih letih postale pomemben nišni trg, ki ima vse več odjemalcev – zlasti v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Poslušalci vinilk so zanimiva skupina zanesenjakov, ki imajo zelo specifičen glasbeni okus, ki ga na komercialnih radijskih postajah in v velikih spletnih trgovinah ne morejo potešiti. Nekatere zanima neznana glasba, druge pritegne fizični objekt ali toplina analognega zvoka. Naše izkušnje so bile doslej zelo spodbudne, saj smo večinoma prodali celotne naklade, pokrili stroške in celo nekaj zaslužili. Tudi prva izdaja pesmi s saharskih mobilnikov je že skoraj pošla, saj nam je ostalo samo še kakih sto plošč, ki bodo verjetno pošle do konca meseca. Prodali smo jih že več kot dva tisoč.

Boste izdali tudi drugi del saharskih zvokov?

Čez nekaj dni se vračam v Afriko, kjer bom ostal nekaj mesecev, poiskal še nekaj avtorjev in posnel novo gradivo. Trije glasbeniki želijo posneti vsak svojo ploščo, ki jo bomo prav tako izdali kot vinilko. Vsi trije so sodobni ustvarjalci in se zelo razlikujejo od stereotipnih predstav, kako bi morala zveneti afriška glasba. Hkrati bom še vedno nabiral glasbo na mobilnikih, preden to nenavadno glasbeno omrežje izgine.

Zaradi razmaha interneta?

Med iskanjem avtorjev sem videl, kako hitro se v Afriki povečuje uporaba družabnih omrežij, kar kaže tudi na hitro rast internetnih priključkov. Ker sedanje improvizirano mobilniško omrežje in glasbene tržnice verjetno ne bodo preživeli internetnih časov, za zbiranje mobilniškega ustvarjanja nimam več veliko časa.

Glasbo tistih, ki si ne morejo privoščiti interneta, izdajate na vinilnih ploščah in jo ponujate tistim, ki se internetu namenoma odrekajo. Se ponavlja stari zgodovinski cikel in se razvite družbe že oddaljujejo od idealov napredka, ki jih prevzema preostanek sveta?

Priljubljenost vinilk kaže, da je na zahodu vse več ljubiteljev glasbe, ki imajo fizično izmenjavo nosilcev raje od spletnih trgovin in glasbenih datotek. Vendar zelo dvomim, da bo to gibanje nekoč preraslo v novo glasbeno avantgardo, saj smo zahodnjaki pri sebi globoko potlačili sproščeno ustvarjanje in doživljanje glasbe, ki sem ga doživel med afriškimi glasbeniki. Zato med poslušanjem vedno občutim neko neoprijemljivo nostalgijo. Občutja, s katerimi so me okužila mala saharska mesteca in njihova glasba.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt