English    


Kako razmišlja Google?

Kategorija: Blog | Datum objave: 06. 03. 12 | Avtor:

Ameriško zasebno podjetje Google je lani zaslužilo skoraj 40 milijard dolarjev. Več kot 98 odstotkov teh milijard so ustvarili s spletnim oglaševanjem. Namen oglaševanja je pospeševanje prodaje izdelkov in storitev, ki temelji na poznavanju in oblikovanju potrošniških navad.

 

Čeprav bi morala biti ta tri preprosta dejstva več kot očitna, je Googlova napoved novih zasebnostnih pravil znova pokazala, da imamo do spletnih podjetij precej drugačna merila kot do drugih gospodarskih panog. Internetno ekonomijo ovija trdovratna ideološka meglica, zaradi katere verjamemo neuradnemu sloganu „don’t be evil” ter ne razmišljamo o poslovnih modelih, interesih in politikah, ki se skrivajo za „brezplačnimi” storitvami na drugi strani zaslona – kljub temu, da so pravila spletnega poslovanja precej dobro znana.

Taka je tudi zgodovina Googla, saj so tehnološki publicisti in ekonomisti v zadnjem desetletju napisali že veliko knjig o njegovih začetkih, ustanoviteljih in „guglonomiki”. Verjetno najtemeljitejši pogled na delovanje iskalniškega velikana pa je lani izdal znani tehnonovinarski veteran Steven Levy, ki je podjetje spremljal od začetka in je med zbiranjem informacij preživel dve leti tudi v njihovem kampusu (googleplexu).

Levy v knjigi In The Plex – How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives ne niza le biografskih podrobnosti o njegovih najpomembnejših predstavnikih – da je montessorijevski otrok Larry Page obseden z Nikolo Teslo, da Sergej Brin verjame v popoln matematični algoritem, in da Eric Schmidt sanjari o politični karieri -, ampak predstavi skoraj vsakega ključnega zaposlenega, ki se je podjetju pridružil v prvih nekaj letih. Skozi njihove zgodbe prikaže, kakšen je bil iskalniški trg pred googlom (se še kdo spomni altaviste?), kako nerodni so bili prvi oglaševalski poskusi, katere tehnične težave so morali rešiti, kako so organizirali delo v visokotehnološkem podjetju in kako so prepričevali vlagatelje, da je mogoče z brezplačnim spletnim iskalnikom bogato povrniti naložbe.

Na ta način Levy razkrije tudi ozadja nekaterih najpomembnejših nakupov in storitev. Zakaj so ponudili brezplačno spletno elektronsko pošto gmail? Zato, ker so se uporabniki elektronske pošte vajeni registrirati (to za spletni iskalnik ne velja), in ker dopisovanje razkrije veliko informacij o dopisovalcih (intenzivnost stikov, interese, politična stališča …). Zakaj so ponudili tako velik poštni predal? Zato, da uporabniki ne bi brisali sporočil. Zakaj hoče Google shranjevati vsa sporočila? Zato, ker analiza nekajletnega dopisovanja precej bolje „spozna” uporabnika kot analiza posameznih pisem – sploh če dopisovanje združimo še z drugimi „zgodovinsimi” podatki, ki jih je zbiralo podjetje: o spletnem iskanju, ogledanih videih, prebranih knjigah in izbranih časopisnih novicah.

Vendar gmail ni bil pomemben samo za profiliranje uporabnikov in učinkovitejše posredovanje oglasov, ampak je povečeval tudi natančnost matematičnega algoritma za urejanje informacij – kar je druga bistvena sestavina guglonomike. Če je hotel Google „razumeti”, kakšne informacije se pretakajo po svetovnem spletu, je moral umetno inteligenco naučiti človeškega obnašanja, razmišljanja in jezika. Skeniranje knjig za projekt google books zato ni bilo namenjeno predvsem prihodnji spletni prodaji knjig – kar bo morda nekoč postalo pozitiven stranski učinek -, temveč spoznavanju pravil pisnega jezika. Podobno je gmail prispeval veliko zbirko neformalne pisne komunikacije v različnih jezikih, kar je Googlu med drugim pomagalo izboljšati strojna prevajalska orodja. Podobno nalogo so imele tudi druge besedilne storitve – novice, klepet in telefonija.

Vse storitve, ki jih je predstavil ali prevzel Google, so povečevale količino informacij, s katerimi se je „hranil” njegov algoritem, in razširjale njegov oglaševalski doseg. Hkrati z velikostjo pa se je povečevalo tudi število odprtih front.

Ko so začeli telekomi groziti, da bodo začeli komercialnim ponudnikom spletnih storitev dodatno zaračunavati uporabo infrastrukture, so googlovci podprli idejo nevtralnosti interneta in zanjo zelo intenzivno lobirali. Ko je njihova mednarodna širitev zajela Kitajsko, so morali uslišati zahteve kitajskih oblasti, filtrirati iskalne zadetke in pozabiti nekatera (uradna) kalifornijska načela o svobodnem pretoku informacij. Sprememba zakonodaje po enajstem septembru jih je opomnila, da se za obsežne zbirke uporabniškuh podatkov ne zanimajo samo oglaševalci, ampak tudi preganjalci teroristov, kriminalcev in spletnih piratov. Mlajši in brezobzirnejši tekmeci so postali zanimivejši za oglaševalce in zaposlene, saj so obljubljali bolj dinamično delovno okolje in nove poslovne modele. Napadalne strategije so se vse bolj umikale obrambnim.

Ali to pomeni, da je nekoč dobri Google „postal zloben”? Ne, saj enaka pravila in cikli veljajo za vso internetno gospodarstvo. Stari monopolisti izrabljajo vse pravne in druge možnosti, da bi ohranili monopolne položaje, njihovi tekmeci jih poslušajo izriniti z novimi zamislimi, tehnologijami in poslovnimi modeli. Regulatorji so razpeti med varovanjem pravic državljanov in željami vsake države po mednarodno uspešnih informacijskih podjetjih, ki ne prinašajo le denarja, ampak tudi geopolitični vpliv. Zato ne upajo preveč omejevati njihove „inovativnosti” in raje upajo, da se bodo spletna podjetja tudi brez jasnih predpisov obnašala družbeno odgovorno. Kar se, zelo presenetljivo, nikoli ne zgodi.

Spremembe zasebnostnih pravil, ki od četrtka veljajo za milijardo uporabnikov googlovih storitev po vsem svetu, so le manjša epizoda v boju za prihodnjo informacijsko prevlado in nove uporabnike brezplačnih spletnih storitev. A tudi napoved, kako bo potekal ta boj.

4 Responses to “Kako razmišlja Google?”

  1. jernejpro on March 6th, 2012 at 14:13

    Fino napisano. Christian Fuchs je s soavtorji pred kratkim izdal zbornik “Internet and Surveillance”, ki se v veliki meri osredotoča tudi na politično ekonomsko plat delovalna spletnih podjetij v povezavi z nujnostjo nadzorovanja (izpostavlja pa tudi številne druge plati, mene osebno najbolj zanima ta). In v primeru kritičnega politično-ekonomskega pogleda je bolj pomembno, da Google izkorišča in privatizira skupno ustvarjene vrednosti (sam jo pretvarja v menjalno vrednost), torej gre za obliko novodobne eksploatacije. In to ne z irelevantnim uspehom, z nekaj deset tisoč zaposlenimi letno že ustvarja profit, ki je višji od slovenskega proračuna.

    Ali je Google ‘postal zloben’ je moralno vprašanje in zlobo je precej težko kolikor toliko dobro nekontekstualno definirati; precej velik del populacije se je zavoljo boja proti abstraktni ideji bil pripravljen odrečti številnim svoboščinam in zelo velikemu delu zasebnosti (za njih bi Google najbrž bil zloben, če na primer *ne bi* dajal svojih informacij politiki).

    … Torej, čeprav je dejstvo, da se Google preprosto drži neke logike poslovanja, so bili prav oni med zastavonošami te poslovne logike, ki jo v resnici malo briga za zasebnost uporabnikov in se poslužuje vedno bolj invazivnih metod in tehnik nadzora ter ekstrahira informacije in skupno ustvarjeno delo kjerkoli in kakorkoli pač lahko. Nič ni determinističnega v “pravilih” in “ciklih”, to je tudi največji problem Wujeve knjige, ki za razlago družbeno-tehnoloških sprememb prevzema okvir schumpeterianske logike ciklov in kreativnih destrukcij. Gre za solidno knjigo s kupom zanimivih informacij, ampak Schumpetrov pristop je precej problematičen in močno omejen (vsak je do določene mere), nenazadnje v tem, da je res zelo determinističen. To se pokaže tudi skozi Wujevo knjigo, ker precej parcialno jemlje stvari, ki pašejo v ta mišljenski aparat, ostale pa izpušča.

  2. Ateis on March 6th, 2012 at 15:13

    Ljudje pričakujejo vedno boljše iskalnike, vedno večje poštne predale, vedno boljše spletne storitve kot npr. google docs, maps, koledarje, brezplačne prevajalnike, socialna omrežja in chate, digitalne knjižnice… in to vse BREZPLAČNO. Pa a vi veste, da mora tisti, ki je vse to naredil, tudi PLAČAT ta razvoj. In glavnina tega razvoja se mora financirati preko nečesa in če pogledamo internet, je tukaj najbolj popularno oglaševanje. In oglasi pač morajo biti ciljani, saj le tako prinesejo željen učinek za oglaševalca.

    Če pa vam ni všeč, pa si naročite plačljive storitve in vam noben ne bo prikazoval oglasov in vas profiliral. Ampak fantje in dekleta, to stane. Vsi se bojimo profilirana, hkrati ni pa noben pripravljen dat niti 10€ mesečno za uporabo 5GB poštnega predala in 20 za uporabo stoitev kot jih ponuja google. Ne to je pa preveč in predrago, denarja jim pa že ne bom dal, saj je na internetu vse zastonj. There ain’t no such thing as a free lunch. In to velja za ZDA, EU, Rusijo, Indijo, Kitajsko, Butan.

  3. Apollo on March 7th, 2012 at 00:34

    Bo že res, da ima, populistično rečeno, na koncu Veliki brat korenine v udobju ter liniji najmanjšega odpora, ki nas začarata v lažniv občutek varnosti.

    Ni najbolj jasno, kaj tem zasebnim podjetjem prinaša ta nova digitalna moč – z vseprisotnostjo mreže so namreč stopila tudi globoko v našo zasebnost ter stanovanja. To bo pokazala prihodnost in nekaj že kaže sedanjost. Izguba neke osnovne vrste svobode postaja obledel spomin prejšnjih generacij (mene spominjajo na zgodbe starih atev, kako si pred 60 leti lahko šel povsod po svetu in pričel s kakšnim poslom, pa so te sprejeli, če si le bil uspešen – ne pa mogoče šele po dolgem trepetanju po oddaji gore papirjev…).

    In Google ima vizijo transparentnosti, kjer naj bi zavestno ne delal dejanj, ki bi ti lahko škodila, ker se zdaj pač vedno več stvari posname za vedno. Če bi se bilo potrebno izogibati zgolj nelegalnim ali egoističnim dejanjem, ob recimo ‘totalnem spominu velikega drugega’, to pomeni izkoreninjenje kriminala skupaj z večino prebivalstva, ki je zdaj v zaporih, da ne govorimo o subtilnejših prednostih zasebnosti in anonimnosti, ki sta dragoceni predvsem v stanju enoumja.

    To ni paranoja, ampak poskus razmišljanja. Tudi ni nujno, da je zaradi tega zdaj Google tudi zloben, če je to res pot razvoja, se mogoče iz neke vrste ‘nadzorovane transparentnosti’ lahko razvijejo pozitivne in napredne družbe, ki recimo temeljijo na ekonomijah ugleda, ki jih zdaj omogočajo te mega baze. Mislim, da si šele prisvajamo besednjak za pogovore o teh dogodkih. Ter hkrati postavljamo novo definicijo zasebnosti, kjer pa Google jasno in močno nagiba celo ladjo v svojo smer izkoriščanja rudarjenja po celo-skupnosti baz, kar je mogoče doseči samo ob skrajnih interpretacijah pomena zasebnosti v digitalnem svetu.

  4. Miha on March 8th, 2012 at 13:33

    Mene moti pri spletno tehnoloških firmah skoraj popolna odsotnost “tradicionalnih” etičnih načel, med drugimi tudi spoštovanje pravice do zasebnosti. Sam se tudi ukvarjam s spletnim razvojem, pri katerem opažam, da so startapovci nekrvoločna bitja, ko govorimo do realizacije njihovih izdelkov in poslovnih modelov. Če bo poslovni model povozil vsa osnovna etična načela, ni važno, važen je uspeh, profit. Morda se ravno med tehnološkimi strokovnjaki na takšen način kaže nerazgledanost, ki je nedvomno tudi posledica pomanjkljivih izobraževalnih sistemov.

    Kar se pa tiče odvisnosti od Googlovih storitev, sam se počasi odstranjujem z njihovega sistema, vendar gre počasi že zaradi samega obsega storitev in računov, ki jih moram pozapreti. Iskanje primernih nadomestnih storitev se je prav tako izkazalo za križev pot, saj res dobre alternative stanejo. Anonimni email računi z zagotovilom varstva podatkov in izven ameriške jurisdikcije ni majhen denar v kontrastu z brezplačilno alternativo. Vendar verjamem, da bo Googlovskim ideologijam kmalu nastopila dovolj učinkovita protiutež. Še vedno je.

Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt