English    


Osamljenost med prijatelji

Kategorija: Kolumne | Datum objave: 28. 04. 12 | Avtor:

Na poštnem nabiralniku nekdanje Playboyeve zajčice in igralke Yvette Vickers se je med orumenelimi pismi razpredala pajčevina. Sosedo je njeno izginotje vse bolj skrbelo, zato je skozi razbito okno odprla vrata, se prebila skozi kupe oglasne pošte in v zatemnjeni sobi zagledala Yvettino mumificirano truplo. Prostor je osvetljevala le hladna svetloba računalniškega zaslona, na katerem so se prikazovali ovojnice neodprtih elektronskih pisem in nikoli zaključeni spletni klepeti.

Pozabljena dvainosemdesetletna gospa, ki je v stanovanju ležala najmanj pol leta, je lani postala simbol človeške osamelosti v komunikacijski dobi. Na njeno smrt so se spomnili številni medijski komentatorji in raziskovalci, ki so opozarjali na epidemijo osamljenosti med Američani ter med razlogi naštevali tudi negativne posledice internetne povezanosti. Medijskim naslovnicam se je lani pridružil še val kritične internetne literature, ki je dokazovala, da komunikacijske tehnologije niso ustavile razpadanja človeških skupnosti na razdrobljene posameznike, ampak so ga morda še pospešile in razširile družbeno neenakost tudi na medosebne odnose.

Najbolj omreženi posamezniki – večinoma izobraženi in premožnejši pripadniki višjih družbenih slojev – v elektronskih omrežjih še krepijo svoj neelektronski družbeni kapital, si izboljšujejo zaposlitvene možnosti in odpirajo poslovne priložnosti na globalnem trgu. Tisti, ki v fizičnem svetu nimajo razpredenega omrežja, si ga tudi v elektronski obliki ne morejo postaviti, zato kljub uporabi družabnih orodij ostajajo na obrobju, brez možnosti vstopa v elitnejše omrežne klube. A tudi za elite je cena uspeha visoka, saj elektronsko mreženje zahteva nenehno dejavnost: vzdrževanje in dodajanje stikov ter upravljanje z elektronsko identiteto.

Tehnološki komentator Nicholas Carr je v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja z nevroznanstvenimi odkritji pokazal, kako nenehna elektronska dejavnost (motnje) spreminja možganske procese ter nam jemlje sposobnosti za opravila, ki zahtevajo poglobljenost in dolgotrajnejšo zbranost (tudi druge študije so v zadnjih letih pokazale, da je »večopravilnost« pri ljudeh samo mit). Ameriški vizionar Jaron Lanier je v manifestu You Are Not a Gadget (Niste tehnološka igračka) ugotavljal, da nove tehnologije kljub dobrim namenom stvariteljev niso sprostile pozitivnih človeških potencialov, razširile znanja in izboljšale kakovosti življenja, ampak so nas razčlovečile, prilagodile potrebam strojev in tako še okrepile izkoriščevalsko moč tehnološko globaliziranega kapitala. Še nazornejša je bila raziskovalka univerze MIT in psihologinje Sherry Turkle, ki je v knjigi Alone Together povzela svoje raziskave o družabnih vezeh, ki jih ljudje navežejo s stroji.

Pokazala je, da znamo ljudje izjemno hitro razviti »človeška« čustva do robotov, ki so programirani, da vzbujajo sočutje, zaupanje in občutek sprejetosti – še prej kot do plišastih igračk ali hišnih ljubljencev. Zato na univerzah in zasebnih raziskovalnih inštitutih razvijajo družabne robote, s katerimi bo mogoče v prihodnosti skrbeti za osamljene in bolne starostnike, ki ne bodo mogli računati na družinske člane ali človeške negovalce (prilagojeni modeli bi lahko zabavali otroke ali tiste, ki imajo moralne zadržke do človeške prostitucije). Načrtovalci družabnih robotov so morali zelo temeljito spoznati psihološke potrebe, ki jih morajo izpolniti njihove naprave, in odpraviti največje ovire, ki bi lahko odvrnile človeške lastnike. Pri razumevanju teh potreb pa so jim veliko pomagale raziskave mladih uporabnikov tehnologij, ki so z elektronskimi napravami že razvili zelo intimen odnos.

Turklova je z mladostniki in mladimi odraslimi opravila na stotine poglobljenih pogovorov, s katerimi je spoznavala njihove komunikacijske navade, uporabo tehnoloških orodij in dejavnosti na elektronskih omrežjih. Ugotovila je, da pri posredovani komunikaciji najbolj cenijo občutek nadzora (kdaj in kako se bodo odzvali, kakšno informacijo bodo objavili …). Osebni profili na družabnem omrežju jim pomagajo oddajati želeno podobo in jim ponujajo umik pred napornimi odnosi, s katerimi se srečujejo v razredu, družini ali na zabavah. Stroji – tako roboti kot avtomatske blagajne in algoritmi za družabnimi omrežji – namreč ne poznajo človeških muh, niso slabe volje, ne zamerijo in ne pričakujejo, da bomo nanje poskušali ustvariti dober vtis. Zato Turklova meni, da nove tehnologije pri mladih ne spodbujajo le narcisističnih vzgibov, kar je pogost očitek facebooku in drugim spletnim izložbam, ampak tudi zmanjšujejo pripravljenost za spletanje in vzdrževanje odnosov z ljudmi, ki niso vedno preprosti – kar zelo poveča verjetnost za njihovo prihodnjo osamljenost.

Omenjeni tehnokritiki v knjigah večkrat poudarjajo, da so tehnologije samo orodja, ki same po sebi ne povzročajo pozitivnih ali negativnih družbenih učinkov – tudi zato, da jih ne bi obtožili tehnološkega determinizma. Vendar se njihovi predlogi, kako zmanjšati negativne vplive interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, omejujejo skoraj izključno na »odgovornejšo« uporabo elektronskih orodij. Uporabniki bi se morali samodisciplinirati, se poučiti o zasebnostnih tveganjih, izklapljati mobilnike, preživljati več časa z družino in prijatelji ter brez elektronskih motenj prebrati kako knjigo – kar je zelo podobno splošnim nasvetom za zdravo življenje, varovanje okolja in umirjanje potrošniških razvad. Pri tem pa spregledajo – ali le bežno nakažejo –, da naša odvisnost od novih tehnologij ni le posledica šibke volje, premajhne ozaveščenosti ali svobodnega zadovoljevanja človeških potreb.

Uvajanje »informacijske družbe« je aktiven gospodarski in politični proces, prav tako spodbujanje »kreativne ekonomije« (komercialnega izkoriščanja intelektualne lastnine) in globalizacija. Medijski, telekomunikacijski in internetni industriji države ne postavljajo nobenih resnejših omejitev, ker hočejo uspešnim podjetjem omogočiti rast in globalno širitev (najbolj značilni ukrepi so spodbujanje samoregulacije in financiranje programov informacijske vzgoje). Osebne računalnike je med otroke in mladostnike naselilo prepričanje staršev, da jim kupujejo pomemben izobraževalni pripomoček, o čemer so jih prepričevale javno-zasebne pobude za elektronsko opismenjevanje. Številnim informacijskim delavcem zaposlitvene pogodbe prepovedujejo izklapljanje mobilnih naprav in od njih zahtevajo neprekinjeno poslovanje, ki se lahko v globalni ekonomiji razteza čez vse časovne pasove. Nameščanje elektronskih telefonskih odzivnikov, bankomatov, samopostrežnih blagajn je prizadelo tudi tiste potrošnike, ki se ne bi nikoli odrekli živemu trgovcu, bančnemu uslužbencu ali telefonskemu pomočniku. A niso imeli izbire.

Kritični sociološki analitiki potrošniške družbe (Richard Sennett, Pierre Bourdieu, Adorno in Horkheimer …) so že od sredine dvajsetega stoletja opisovali širjenje trga na nekoč netržna področja: umetnost, socialo in družino. Družbo so začeli nadomeščati pogodbeni odnosi med ekonomskimi posamezniki, kar je v osemdesetih in devetdesetih letih na zahodu omogočilo prevlado storitev in začasno rešilo gospodarsko krizo, a tudi pospešilo razkroj države blaginje in povečalo občutek negotovosti med prebivalstvom. Strah pred (družbeno) osamljenostjo zato ni naključen stranski učinek teh procesov, ampak čustvo, iz katerega se napaja potrošniški sektor in brez katerega komunikacijske tehnologije na prelomu tisočletja ne bi mogle razširiti trga na prosti čas (izkoriščanje neplačanega ustvarjalnega dela na spletu), medosebno komunikacijo in celo gibanje – z razvojem lokacijskih mobilnih storitev. A tudi čustvo, ki ga v času krize ne more omiliti nobeno racionalno priporočilo o odgovornejši rabi interneta in komunikacijskih naprav.

Pozabljena trupla, srhljivo prijazni robotski negovalci in prazni pogledi najstnikov, v katerih odsevajo bledikasti zasloni mobilnih naprav, bodo še dolgo ostali močni simboli informacijske osamljenosti, ki jih bodo v svojih delih uporabili številni raziskovalci, novinarji in režiserji kritičnih dokumentarcev. Vendar ti simboli nikoli ne opozarjajo na pogubne vplive tehnoloških orodij kot takih, ampak na družbene, politične in kulturne dejavnike, ki vplivajo na njihovo uporabo. Še zlasti na ideologe varčevanja, krčenja države in ukinjanja socialnih pravic, ki po vsem svetu uvajajo osamljenostno družbo, da bodo lahko še naprej reševali krizo, ki jo spodbujajo in povzročajo sami.

(Sobotna priloga Dela, 28. april 2012)

 


Leave a Reply

Komentar bo pred objavo uredniško pregledan. Vsi komentarji, primerni za objavo, so objavljeni v roku 24 ur od časa oddaje, ponavadi prej.

Dejavnosti

Novice in kontakt

Videos


Vse vsebine © Lenart Kučić | Avtor | Kontakt