Kakšen fotoaparat kupiti v srednjem zmogljivostnem in cenovnem razredu

Trg digitalne fotografije je v zadnjih nekaj letih postal hkrati zelo preprost in zapleten. Med ponudniki najzmogljivejše fotografske opreme je ostalo samo nekaj največjih fotografskih imen (Canon, Nikon …), zato se je še nekoliko zmanjšala možnost izbire brezkompromisnih fotografskih orodij za poklicne fotografe. Na drugi strani cenovne lestvice je izbira prav tako preprosta, saj lahko uporabniki izbirajo med več sto spodobnih (in podobnih) digitalnih fotoaparatov in fotofonov, ki že od 150 evrov naprej ponujajo vse, kar potrebuje povprečen družinski fotograf. V srednjem fotografskem razredu pa je postala odločitev bistveno težja.

Ponudniki fotografske opreme se zavedajo, da imajo prav v srednjem zahtevnostnem in cenovnem razredu največ tržnih priložnosti. Zato poskušajo s svojimi izdelki poiskati uporabnike, ki so pripravljeni za digitalni fotoaparat odšteti nekaj več kot nujnih 150 evrov, ali nagovoriti tiste, ki jim je nekaj tisoč evrov vredna poklicna oprema predraga. Pri tem uporabljajo dve najpogostejši strategiji. Prva je dodajanje ali odvzemanje zmogljivosti obstoječim modelom fotoaparatov, druga pa je ustvarjanje povsem novih fotoaparatov (in tehnoloških standardov) in s tem novih uporabniških skupin, ki jim klasični kompaktni ali digitalni zrcalno-refleksni (DSLR) modeli ne ustrezajo.

primerjava velikosti senzorjev

Dodajanje in jemanje zmogljivosti je za izdelovalce fotografske opreme razmeroma preprosto, saj je mogoče že z manjšimi inženirskimi in programerskimi posegi precej spremeniti lastnosti fotoaparata. Če plastičnemu fotoaparatu za sto evrov dodajo imenitnejše kovinsko ohišje in zmogljivejši objektiv (daljši »zum«), mu omogočijo nekaj ročnih nastavitev in ga opremijo s hitrejšim procesorjem, to postane »zmogljivejši kompakt«, ki ga lahko prodajajo za 300 evrov in več. Zelo podobno velja za fotoaparate DSLR, le da je postopek ravno nasproten. Zmogljivemu (pol)profesionalnemu fotoaparatu, ki stane več kot tisoč evrov, izdelovalci odvzamejo kovinsko ohišje in ga zamenjajo s plastičnim, mu zmanjšajo ločljivost procesorja, ga opremijo s počasnejšo elektroniko in mehaniko ter mu odvzamejo nekatere napredne zmogljivosti.Tako nastanejo »vstopni« zrcalno-refleksni fotoaparati, ki stanejo tudi manj kot 500 evrov, a kljub temu omogočajo vstop v svet večjih senzorjev in izmenljivih objektivov.

Ustvarjanje novih uporabniških skupin je nekoliko zahtevnejše, saj morajo izdelovalci poleg novih modelov poiskati (ali ustvariti) nove potrebe. Prve primere takih potreb so naznanili »zmogljivi kompakti«, po katerih so posegali nekoliko zahtevnejši fotografi, ki jim »zmogljivejši kompakti« niso bili dovolj, hkrati pa niso hoteli kupovati dražje, večje in težje zrcalno-refleksne opreme (ti modeli so zanimivi tudi kot rezerva za lastnike fotoaparatov DSLR). Zadnje čase pa so se jim pridružili še različni modeli »brezzrcalnih fotoaparatov« (Olympusov in Panasonicov standard mikro štiri tretjine ali m4/3, Sonyjev NEX …), ki poskušajo z večjimi senzorji in majhno težo pridobiti uporabnike vstopnih zrcalno-refleksnih modelov.

V nadaljevanju bomo poskusili na kratko predstaviti glavne prednosti in slabosti omenjenih fotografskih razredov (posameznih modelov fotoaparatov tokrat ne bomo primerjali). Končnega odgovora, katera izbira je za uporabnika najboljša, vsaj za zdaj ni mogoče podati, saj vse ostrejša tržna tekma med starimi in novimi proizvajalci fotografske opreme (Panasonic, Sony, Samsung …) spet prinaša nove, nezdružljive fotografske standarde. Ti pa povečujejo razdrobljenost trga in odpirajo vprašanje, katera tehnologija bo sploh preživela več kot prihodnjih nekaj let.

Zmogljivi malčki

Čeprav je mogoče med zmogljivejše fotografske malčke šteti že bolje opremljene modele z zmogljivejšimi objektivi, kakovostnim zajemom videa in nekaj ročnimi nastavitvami, smo v to kategorijo uvrstili tri modele, ki po fotografskih lastnostih najbolj izstopajo iz ponudbe zmogljivih kompaktov: Canonova fotoaparata G11 in S90 ter nekoliko starejši Panasonicov LX3. Za vse tri je značilen nekoliko večji senzor z ločljivostjo deset milijonov svetlobnih pik, kakovosten in svetlobno močan objektiv, možnost uporabe dodatne opreme (zunanje bliskavice, filtrov …) in zajemanje v zapisu RAW, ponujajo pa tudi veliko ročnih nastavitev (časa, zaslonke, samodejnega ostrenja, bliskavice …). Izbrani fotoaparati v Sloveniji stanejo od 450 do 550 evrov.

V dobrih svetlobnih razmerah lahko vsi trije fotoaparati zajamejo zelo kakovostne posnetke, ki se pri povečavah do velikosti A4 ne ločijo od tistih, ki so bili ujeti z bistveno dražjimi fotoaparati DSLR. Večji senzorji jim omogočajo razmeroma spodobne posnetke pri občutljivosti 400 ISO, zajem v zapisu RAW pa izkušenejšim fotografom ponuja dodatne popravke nastavitve beline in odpravo digitalnega šuma pri večjih občutljivostih. Zmogljive kompakte omejujejo premajhni senzorji, ki kljub precejšnjemu napredku v zadnjih letih in nižanju ločljivosti tipal še vedno niso primerni za fotografiranje v slabših svetlobnih razmerah (preveč šuma), in vgrajeni (neizmenljivi) objektivi, ki so svetlobno razmeroma šibki, poleg tega pa zaradi fizikalnih lastnosti ne omogočajo doseganja učinka globinske neostrine, ki je pomembno predvsem za portretno fotografijo.

Zmogljivi malčki so zato primerni predvsem kot »žepna rezerva« izkušenejših lastnikov zrcalno-refleksnih fotoaparatov, saj njihovih dodatnih možnosti manj zahtevni fotografi ne bodo znali izrabiti, hkrati pa zaradi majhnega senzorja in neizmenljivih objektivov ne morejo nadomestiti modelov DSLR.

»Brezzrcalni« fotoaparati

Olympusov pen E-P2 in E-PL2, Panasonicov GF1, Sonyjev NEX5 in Samsungov NX 10 imajo nekoliko drugačno filozofijo kot zmogljivi kompakti ali DSLR. Brezzrcalni fotoaparati so nekakšni pomanjšani zrcalno-refleksni fotoaparati in nekoliko spominjajo na nekoč priljubljene fotoaparate z optičnim iskalom (»rangefinder«). Imajo primerljive fotografske zmogljivosti kot fotoaparati DSLR (izmenljive objektive in drugo dodatno opremo, ročne nastavitve, večje senzorje, zajem RAW …), hkrati pa so skupaj z objektivi bistveno manjši in lažji od DSLR. Izbrani modeli v Sloveniji stanejo – ­odvisno od opremljenosti in dodatnega objektiva – od 550 do 850 evrov.

Brezzrcalni fotoaparati v nasprotju z zmogljivimi kompakti niso dopolnilo fotoaparatom DSLR, ampak jih poskušajo nadomestiti (vsaj vstopne modele). Kako uspešen nadomestek za DSLR je lahko brezzrcalni fotoaparat, pa je zelo odvisno od fotografskih potreb. Zaradi manjše teže ohišja in objektivov so brezzrcalni fotoaparati zelo primerni za popotno fotografijo, saj teža fotografske torbice ne preseže dveh kilogramov (ohišje, več objektivov in dodatna oprema). Večji senzorji (pri Sonyju in Samsungu celo velikosti APS-C, enaki kot pri večini zrcalno-refleksnih aparatov) omogočajo tako rekoč enake rezultate kot pri DSLR do občutljivosti najmanj 800 ISO, kakovostni objektivi (na fotoaparatih m4/3 je mogoče s pomočjo posebnih nastavkov uporabiti tako rekoč vsak objektiv) pa so kos večini fotografskih izzivov – od pokrajinske do portretne in reportažne fotografije.

Zaradi razmeroma počasnega samodejnega ostrenja (avtofokusa), omejene ponudbe objektivov in še vedno previsokega šuma pri občutljivostih nad 800 ISO so brezzrcalni fotoaparati manj primerni za športno in reportersko fotografijo. Ker lahko cena celotnega sistema z nekaj dražjimi objektivi hitro doseže (in preseže) ceno primerljive opreme DSLR, si mora morebitni kupec brezzrcalnih fotoaparatov najprej odgovoriti na vprašanji, kako pomembni sta zanj priročnost in »dovolj dobra« fotografska kakovost teh fotoaparatov ter ali je pripravljen tvegati, da izbrani fotografski standard (m4/3, NEX, NX …) dolgoročno ne bo preživel.

Preprosti fotoaparati DSLR

Zrcalno-refleksni fotoaparati že iz časov filma niso posebna skrivnost. Zaradi zmogljivega ohišja, izmenljivih objektivov, oblilice dodatne opreme in hitrega delovanja že tradicionalno pomenijo najpogostejšo izbiro zahtevnejših fotografov. Canon 550D, Nikon D5000 in D90 in Sony Alpha A550, ki v Sloveniji skupaj z osnovnim (»kit«) objektivom stanejo od 700 do 900 evrov, zmogljive kompakte in brezzrcalne fotoaparate presegajo po vseh tehničnih merilih – po hitrosti delovanja, šumu pri fotografiranju v slabih svetlobnih razmerah (občutljivosti nad 1600 ISO) in izbiri objektivov.

Vendar pa vstopni DSLR kljub omenjenim prednostim niso nujno najboljša izbira za vsakega fotografskega uporabnika. Prvi omejitvi sta teža in velikost, saj fotoaparati DSLR z nekaj dodatne opreme (objektivi, baterijami, bliskavico …) hitro zahtevajo večjo fotografsko torbo ali nahrbtnik, kar je lahko moteče na družinskih izletih ali počitniških potovanjih. Druga omejitev sta znanje in čas, ki ju potrebuje fotograf, če hoče dejansko izrabiti tehnične prednosti, ki jih ponujajo fotoaparati DSLR, saj se lahko zdijo posnetki »iz fotoaparata« na računalniškem zaslonu celo slabši od tistih iz kompaktnih fotoaparatov (mehkejši, manj kontrastni …). Obdelava digitalnih posnetkov pa poleg znanja in časa prinašata precej dodatnih stroškov – dovolj zmogljiv osebni računalnik, posebna programska oprema in dovolj prostora za shranjevanje podatkov.

Razmislek pred nakupom

Zato si je treba pred nakupom digitalnega fotoaparata odgovoriti na nekaj zelo preprostih netehnoloških vprašanj: kaj, kje in kdaj bomo fotografirali. S prav vsemi preizkušenimi fotoaparati je mogoče v veliki večini primerov narediti posnetke, ki so dovolj dobri tako za domačo rabo kot tudi za objavo v časopisu ali reviji. Hkrati lahko pri vsakem fotoaparatu najdemo tudi pomanjkljivosti – sploh če ga uporabljamo v skrajnih svetlobnih razmerah ali si močno povečane posnetke pozorno pogledamo na računalniškem zaslonu. Recept za dobro fotografijo pa ostaja enak: ujeti pravi trenutek s fotoaparatom, ki ga imamo takrat pač pri roki.

(Delo Infoteh, 6. julij 2010)

***

Pri fotografijah, posnetih ob lepem vremenu in pri normalnih povečavah, med fotoaparati praktično ni razlike (razen v bravni temperaturi, ki so jo jo zaznali fotoaparati). Fotografiranje pri visokih občutljivostih pokaže veliko prednost Canonovega DSLR, prav tako se DSLR bistveno bolje obnesejo, kadar želi fotograf poudariti motiv z zabrisanim ozadjem (galerija fotografij – Flickr).

Murdochovo zaračunavanje Timesovih vsebin bodo zelo pozorno spremljali časopisni založniki po vsem svetu, saj bodo prihodnji meseci odgovorili na nekatera velika vprašanja časopisne panoge. Bodo uporaniki pripravljeni plačati en funt za dnevni dostop do časopisne številke (in dva funta za tedenski dostop)? Bodo ostali zvesti svoji blagovni znamki časopisa ali bodo podobne vsebine pač poiskali drugje? Bodo čaospisi s plačljivimi zidovi pridobili vir prihodka, ki jim bo omogočil preživetje, ali le izgubili še tiste bralce, ki so jim še ostali? Kakšne bi bile posledice zatona dnevnega čaospisja, ki še vedno priskrbi veliko večino ekskluzivnih medijskih zgodb? Bodo njihovo vlogo prevzeli drugi, predvsem internetni mediji, ali bo zaradi novega informacijskega primanjkljaja ogožen obstanek demokracije kot družbene ureditve?

Bill Thompson, BBC-jev komentator tehnoloških trendov, je včeraj na svojem amsterdamskem predavanju opozoril (mp3), da se moramo pri iskanju teh odgovorov zavedati, da je vsak medij dosegel svoj vrhunec v določenih zgodovinskih in družbenih okoliščinah. Prihodnost časopisov nam zato lahko pomaga napovedati zelo preprost premislek: najprej poskusimo ugotoviti, kdaj, kako in zakaj so časopisi kot medij dosegli svoj vrhunec, nato pa se vprašajmo, ali lahko danes ta vrhunec ponovijo na internetu (njegov odgovor: verjetno ne, ker se je spremenilo praktično vse – od bralnih navad in porabe prostega časa do spremenjenih predstav, kaj pomenita izobrazba in razgledanost). Zelo podobno metodo lahko uporabimo tudi pri napovedovanju prihodnosti novinarstva. Če bomo ugotovili, kdaj, kako in zakaj je ta poklic postal pomemben za delovanje demokracije, bomo morda videli, ali ga je smiselno ohraniti tudi na novih medijskih platformah (njegov odgovor: verjetno da, ker je za demokratično odločanje potrebna tudi zadostna obveščenost o dogajanju v družbi in svetu, zato bi morale demokratične družbe tako obveščenost omogočiti in podpirati). Šele potem lahko začnemo razmišljati, s kakšnimi organizacijskimi oblikami in načini financiranja lahko kakovostno novinarstvo preživi v digitalni dobi.

Predvsem pa moramo biti zelo pozorni na to, kdo vse se danes »boji za prihodnost novinarstva«. So to medijska podjetja, ki jim je gospodarska kriza zmanjšala prihodke? So to novinarski sindikati, ki se bojijo za novinarske službe? Je to politika, ki interneta ne more več nadzorovati na podobne načine kot tradicionalnih medijev? So to oglaševalska podjetja, ki bi rada oglase še vedno prodajala na enake udobne načine in za enako pretirane zneske kot so to počela zadnjih nekaj desetletij?

Vse to so pomembna vprašanja, ki bodo morda pokazala, da reševanje medijskih podjetij še ne pomeni reševanja novinarstva, v kar nas poskušajo prepričati najrazličnejši Murdochi. Reševanja kakovostnega novinarstva prav tako ni mogoče neposredno enačiti z reševanjem novinarskih služb, v kar nas prepričujejo predstavniki novinarskih poklicnih organizacij in sindikatov. Medijska zgodovina namreč zelo jasno opozarja, da bogata medijska podjetja in socialno varni novinarji še ne delujejo nujno v javnem interesu, saj lahko hitro postanejo sestavni del tistih družbenih elit, ki bi jih morali nadzorovati.

Pri iskanju novih načinov financiranja »kakovostnega novinarstva« se moramo zelo dobro zavedati, čigave interese zastopa določen poslovni model. Pričakovati, da bi Murdochovo uspešno zaračunavanje časopisnih vsebin »rešilo novinarstvo«, je zato zelo naivno. Prej nasprotno. Če bo Murdochu z ekonomsko močjo, lobiranjem in podporo politike uspelo uveljaviti spletno plačevanje in povečati prihodke News Corporation, bo s tem zgolj ohranil stare poslovne in medijske prakse in zavrl iskanje prepotrebnih alternativ.

Related articles by Zemanta

• Roy Greenslade: The Times needs niche agenda to win paywall audience (guardian.co.uk)
• News consumers, paywalls, and useless tourists (blogs.reuters.com)
• Paywall debate: Witherow v Rusbridger (guardian.co.uk)
• paidContent:UK: What is News Corp’s new ‘innovative’ subscription plan? (blogs.journalism.co.uk)

V konferenčnem okolju je internet deloval »normalno« – pokazale so se vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj je bilo drugače, saj uporabniki niso mogli odpreti določenih strani, ki so omenjale človekove pravice, ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem in njihovim vrednotam. Tunizija je namreč ena izmed številnih držav, ki iz takih ali drugačnih razlogov filtrirajo dostop do svetovnega spleta.

To anekdoto sta v uvodu zapisala Jonathan Zittrain in John Palfrey, sourednika knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering. Omenjena knjiga je povzela obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med leti 2003–2006 izvedlo združenje Open Net Initiative, in je do danes ostala eden izmed redkih poskusov, s katerim so poskušali avtorji odgovoriti na nekaj temeljnih dilem, povezanih s filtriranjem interneta.

Zanimalo jih je, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Poleg načelnih vprašanj pa so pripravili tudi podrobne analize primerov, s katerimi so ugotavljali, kako se filtriranje interneta obnese v praksi, koliko držav ga tudi v resnici uporablja ter kakšne obrambne mehanizme so razvili uporabniki interneta in ponudniki spornih storitev, da bi kljub filtriranju prišli do želenih spletnih vsebin in storitev.

Ugotovili so, da ukrepi za nadzor internetnega prometa popolnoma neučinkoviti, če se jih država ne loti sistemsko in v sistem filtriranja zajame celoten sistem internetnega ekosistema: ponudnike dostopa, storitev, davčno upravo, finančne ustanove (banke, izdajatelje plačilnih kartic …), diplomacijo, lobiranje v mednarodnih organizacijah, varnostne službe in zakonodajo. Če se država odloči za tako temeljit pristop, pa skoraj nujno krši načelo sorazmernosti, saj so »učinkovite« metode internetnega nadzora tako restriktivne, da povzročajo več škode kot koristi. Predvsem zato, ker brez pravega premisleka in javne debate ustvarijo sisteme, ki jih je mogoče zelo preprosto uporabiti (zlorabiti) tudi v drugačne namene in sprožijo verižno reakcijo dogodkov, ki jih kmalu ne more več nihče obvladovati.

Lep primer je zahteva po blokadi tujih spletnih stavnic, ki jo je v novi zakon o igrah na srečo zapisal slovenski Urad za prirejanje iger na srečo. Njihov namen je bil preprost: preprečiti slovenskim hazarderjem, da bi stavili na tujih spletnih stavnicah, ker ima država nad igrami na srečo pač monopol. Vendar si ni zakonodajalec zastavil niti najbolj preprostih vprašanj, ki jih zahteva načelo sorazmernosti: ali bo predlagan ukrep – blokada spletnih stavnic, za katere morajo poskrbeti ponudniki internetnih storitev – v resnici dosegle svoj uradni namen (ubranile državni monopol nad igrami na srečo) in kakšne bodo posledice tega ukrepa.

Odgovor na prvo vprašanje je jasen: predlagan model je popolnoma neučinkovit in ne bo odpravil stav na tujih spletnih stavnicah (o tem Slo-tech in Delo). Predvidljive pa so tudi njegove posledice. Ko država ugotovi, da njena metoda nadzora interneta (ali česar koli drugega) ne deluje, se praviloma ne začne spraševati o smiselnosti ukrepa, ampak poskusi najti nove, domnevno učinkovitejše rešitve: sprejemati strožjo zakonodajo, večati pooblastila represivnim organom ali uvajati obsežne zbirke zasebnih podatkov, ki bodo domnevno izboljšale učinkovitost njenega nadzora.

Hkrati se v proces začnejo vključevati najrazličnejše interesne skupine in lobiji, ki poskusijo v zakonodajo zapisati svoje interese: uradi za intelektualno lastnino, zasebna »kreativna industrija«, verske skupnosti, združenja za zaščito otrok na spletu in vsi ostali, ki jih sedanja »razpuščenost« svetovnega spleta moti – zaradi političnih, finančnih ali svetovnonazorskih razlogov. Te interese pa zmore prepoznati in ustrezno (»sorazmernostno«) pretehtati le zakonodajalec, ki razume, da lahko nekaj nepremišljenih odstavkov zakona o igrah na srečo že v bližnji prihodnosti neposredno vpliva na usodo svobode izražanja in pravice do zasebnosti na svetovnem spletu.

Od slovenskih poslancev, ki so med spreminjanjem zakona o igrah na srečo v parlamentu razkazovali le svoje popolno nepoznavanje interneta, take razsvetljenosti ni mogoče pričakovati. Prav tako ne od pristojnega direktorata za informacijsko družbo, ki bi kot pristojni organ edini lahko vplival na vsebino spornega zakona, a se je raje omejil na objavljanje zaskrbljenih stališč, ko je bil zakon že sprejet.

(So)objavljeno na portalu E-demokracija.

Related articles by Zemanta

• How To Beat the Internet Censors (gigaom.com)
• Hillary Clinton’s Historic Speech on Global Internet Freedom (pff.org)
• Filtering Sex in the Arab World (jilliancyork.com)

Zato sem zelo pozorno spremljal uporabnike starih Thinkpadov serije x, ki so se ubadali z vprašanjem, kako se znebiti počasnih, glasnih in nezanesljivih Hitachijevih 1,8-palčnih trdih diskov, s katerim je IBM opremil svoja verjetno najlažja modela x40 in x41. Pri mojem x40 mi je pred leti uspelo zamenjati 20 GB disk za 40 GB in pridobiti nekaj prostora (kupiti sem ga moral na ameriškem Ebayu), za novejši 60 GB model pa se nisem odločil, saj je bil enako počasen kot predhodnika.

Pred časom pa sem med naključnim preverjanjem cen diskov SSD naletel na dva zapisa (tukaj in tukaj), v katerih sta avtorja opisala, kako pomladiti starega iksa z novim diskom SSD. Podoben poskus sem nato ponovil tudi sam in ga objavil na straneh delovega Infoteha.

Preizkusni prenosnik bo kmalu dobil novega lastnika, sam pa sem enak disk namestil tudi na svojem iksu. Me zanima, ali bo velika osemcelična baterija brez hotspotanja in v varčevalnem načinu zdržala večji del čezatlanskega poleta. Tak podvig mi s starim diskom še ni uspel.

Primerjava z enim najnovejših Asusovih netbookov (1005) me je presenetila tudi zato, ker je razlika v velikosti, teži in debelini precej manjša kot sem pričakoval.

Sploh za to ceno:

• Rabljeni prenosnik IBM Thinkpad X40: 130 eur (s poštnino)
• Nova osemcelična baterija: 50 eur (s poštnino)
• Trdi disk SSD 64 GB PATA: 160 eur (s poštnino)
  skupaj: 340 eur

Če še koga zanima podobna nadgradnja, mi lahko piše. SSDji so sicer še vedno dragi (glede na pomnilniški prostor), imajo določene posebnosti (nekatere operacije počasnejše, defragmentiranje ni več priporočljivo …), starejši računalniki pa še ne znajo izrabljati vseh njihovih prednosti. Kljub temu je prenovljeni iks zelo konkurenčen današnjim netbookom. Z veliko baterijo je sicer nekoliko težji, ampak ga je mogoče mirno uporabljati kot “pravi” računalnik. Netbooki so, nasprotno, po uporabnosti bližje pametnim telefonom kot resnim prenosnikom.

Related articles by Zemanta

• Before the iPad, there was the ThinkPad (news.cnet.com)
• Lenovo ThinkPad X201 leaked (ubergizmo.com)
• The Best Windows Laptops, From $400 to $1500 [Laptops] (gizmodo.com)

Velike tiskovne agencije in medijske hiše so se odzvale šele bistveno pozneje, čeprav je letalo predstalo skoraj pred nosom Reutersove stolpnice, je poudaril Mathison in sklenil, da so državljanski novinarji znova dokazali, da lahko premagajo tudi največje tradicionalne medijske orjake.

Pristanek na reki Hudson, ki naj bi prosto po Mathisonu napovedal zaton velikih tiskovnih agencij, je dodobra zaznamoval debate na nedavni zagrebški mednarodni konferenci o vplivih digitalizacije na medijske trge jugovzhodne Evrope, saj je sprožil predvidljive obrambne odzive predstavnikov tradicionalnih medijskih hiš ter navdušene komentarje blogerjev in »čivkačev«. Hkrati pa je tudi nakazal, katerega primera se bomo v prihodnjih letih ali vsaj mesecih naposlušali obiskovalci najrazličnejših marketinških, novomedijskih, e-političnih in drugih konferenc, na katerih nas bodo poskušali nastopajoči prepričati, naj se čim prej lotimo ustreznih novomedijskih strategij, če nočemo, da nas odplavi digitalna revolucija.

Podobni zvezdniški trenutki, kakršnega je na reki Hudson doživel Twitter, so namreč v zadnjih letih postali nepogrešljiva sestavina konferenčnih nastopov in medijskih zapisov o priljubljenih novomedijskih fenomenih. Filipinska »revolucija sms«, ki je leta 2001 spodkopala predsednika Josepha Estrado, je dokazovala obstoj političnega potenciala »pametnih množic«, s katerimi je pozneje zaslovel ameriški spletni prerok Howard Rheingold.

Predsedniška kampanja ameriškega kandidata Howarda Deana iz leta 2004 je postala simbol nove internetne politike, saj je pokazala, da je mogoče kampanjo financirati tudi brez bogatih sponzorjev in korporacij. Južnokorejski spletni časopis OhMyNews je dokazal, da »državljansko novinarstvo« ni le utopistična želja nekaterih spletnih idealistov, blogerski zapis pa je leta 2002 zaradi rasističnih izjav spodnesel vplivnega ameriškega senatorja Trenta Lotta ter opozoril na vse večjo težo novih medijev pri nastanku odmevnih novinarskih zgodb.

Čeprav omenjeni primeri nedvomno opozarjajo na nekatere zanimive spremembe v delovanju medijev in politike, je njihova nekritična uporaba v predavanjih, člankih in knjigah vseeno tvegana, saj večina avtorjev svojega retoričnega učinka noče zmanjšati s priznanjem, da gre večinoma za posamične izjemne dogodke, ki se niso nikoli (in nikjer) več ponovili.

Če so se že ponovili – v nekih drugih okoliščinah -, pa niso bistveno spremenili razmerij moči na medijskih trgih in v politiki, saj so jih največkrat uporabili kar stari nosilci politične in ekonomske moči. Včasih celo kot popolno manipulacijo, ki je zgolj izrabljala spletno demokratičnostno ideologijo za ustvarjanja vtisa politično in ekonomsko nevtralne »državljanskosti«.

Raziskovalec, ki hoče v resnici ugotoviti, kako je digitalizacija vplivala na medijsko pokrajino v neki državi ali regiji, se zato ne sme omejiti le na preštevanje širokopasovnih priključkov, blogov in uporabnikov Twitterja. Prav tako ne na iskanje Mathisonovskih izjemnih primerov novomedijskih zmagoslavij ali na ugotavljanje, koliko uporabnikov interneta išče novice o dnevnih dogodkih na svetovnem spletu.

Dejanske spremembe lahko potrdijo ali ovržejo čisto drugačni podatki: kdo so lastniki tradicionalnih medijev, kolikšen delež medijskega trga zasedajo (glede na doseg, prihodke in medijsko porabo) in kolikšen je njihov vpliv pri sprejemanju nove medijske zakonodaje. Poleg tega je pomembno tudi ugotoviti, koliko novih medijev je zares »novih« tudi v lastniškem in uredniškem smislu – da ne gre le za spletne izdaje obstoječih medijskih igralcev ali njihove hčerinske družbe, ki jih urejajo staromedijski novinarski veterani.

Teh vprašanj pa ni na zagrebški konferenci odpiral skoraj nihče. Še najmanj gostujoči ameriški predavatelji.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija, ilustracija Reuters

Takemu ukrepu so se ameriški telekomunikacijski operaterji zadnjih nekaj let krčevito upirali, zagovarjala pa so jih potrošniška združenja in internetna ali novomedijska podjetja, ki v internetni nevtralnosti vidijo zagotovilo, da bo svetovni splet še naprej ostal demokratičen in odprt prostor, kakršnega so si domnevno zamislili njegovi ustanovitelji.

Kaj sploh pomeni nevtralnost interneta? Ko se je pred dobrimi tremi leti v ZDA prvič razplamtela razprava o prihodnosti odprtega interneta in se je FCC zaradi pritiskov telekomunikacijskih podjetij zadovoljil le z nekaj internetno-nevtralnostnimi priporočili, sem poskusil na spletnem mestu Slo-Tech razložiti problematiko internetne nevtralnosti s hipotetičnim primerom, kako bi se lahko brez ustreznih pravil začela obnašati neelektronska pošta.

Običajna pošta namreč deluje približno takole: napišete pismo, ga opremite z znamko, oddate na pošto in – če je pošiljka oddana do 19. ure – v Sloveniji naslednji dan praviloma prispe do naslovnika. Kadar si ne morete privoščiti enodnevnega čakanja, lahko pismo pošljete tudi po hitri pošti. V tem primeru vam pošta zagotavlja, da bo pošiljka prispela še isti dan ali (zanesljivo) navsezgodaj zjutraj, to nadstandardno skrb za pošiljko pa vam tudi dodatno zaračuna.

Nato se zgodi privatizacija in nekdanjo monopolistično pošto prevzame novo vodstvo. Ker se jim zazdi, da ustvarjajo z običajnimi univerzalnimi poštnimi storitvami premalo dobička, hočejo lastniki spodbuditi rabo dodatnih (dražjih) poštnih storitev z “višjo dodano vrednostjo”. Vendar pa na veliko žalost ugotovijo, da je večini uporabnikov čisto sprejemljivo, če njihova pisma prihajajo prihodnji dan. Tudi kaka manjša zamuda jih ne moti preveč.

Zato se njihov oddelek za trženje dodatnih storitev spomni bistroumnega ukrepa. Običajna pisma začnejo nenadoma prihajati z vse večjo zamudo ali se celo izgubljati, za kar so uradno krive nedoločljive tehnične težave, poštni roparji ali pregost promet na cestah, v resnici pa poštni operater načrtno posega v “promet” pisemske pošiljke ter zavira nepriporočena pisma ali nagaja konkurenčnim kurirjem. Ker postaja kakovost univerzalne storitve vse slabša, se za priporočeno ali hitro pošto odločajo vsi, ki želijo vsaj minimalno zagotovilo, da bo pošiljka sploh prispela na cilj. Ko je pošiljanje navadnega pisma dokončno neuporabno, vsi pošiljajo priporočeno, a le zato, da za nekajkrat dražjo poštnino pismo prispe – naslednji dan.

Kar je nekoč že omogočala navadna univerzalna poštna storitev.

Zagovorniki nevtralnosti interneta opozarjajo na zelo podobne zadrege: ali je treba internetnim in mobilnim operaterjem z zakonom preprečiti obnašanje, kakršnega sem opisal na primeru prebrisane pošte. Ali imajo pravico začeti ovirati običajno (univerzalno) elektronsko pošto, video in voip, ko sami ponudijo svoje komercialne storitve, ker tako pač branijo svoje poslovne interese? Je naloga telekomunikacijskega omrežja zgolj “nevtralno” prenašati informacijske paketke od enega uporabnika do drugega ali sme omrežje prevzeti tudi aktivnejšo vlogo: filtrirati podatkovni promet in ga urejati v interesu lastnika omrežja? Ta vprašanja v ZDA niso samo hipotetična, saj ameriški internetni trg za razliko od evropskega skoraj ni reguliran, zato so si veliki telekomunikacijski operaterji v preteklosti privoščili že kar nekaj spornih posegov v spletni promet: blokiranje internetne telefonije, omejevanje uporabe mobilnih naprav in zaviranje prometa konkurenčnih storitev.

Vendar pa tudi zagovorniki internetne nevtralnosti niso čisto nedolžni. Internetna in novomedijska podjetja (Google, Amazon …) so svoje poslovne modele utemeljili na dejstvu, da je bila uporaba internetne infrastrukture zanje – relativno gledano – praktično zastonj. Telekomunikacijski operaterji so začeli zato opozarjati, da bi morala podjetja, ki na internetu opravljajo komercialne dejavnosti in so veliki obremenjevalci njihove telekomunikacijske infrastrukture (Google, YouTube …) plačevati drugačno internetno tarifo – podobno kot v drugih industrijskih panogah, kjer topilnice aluminija in papirnice plačujejo drugačne račune za vodo in elektriko kot gospodinjstva. Poleg tega so telekomunikacijski operaterji trdili, da država nima pravice posegati v njihovo zasebno lastnino (omrežje) in jim ukazovati, kako jo upravljati, zato bi bila kakršna koli uzakonitev pravil za zagotavljanje nevtralnosti interneta v nasprotju z duhom svobodnega trga.

Da bi se izognili dodatnemu plačilu za telekomunikacijske storitve, so lobisti spletnih podjetij za pritisk na telekomunikacijska podjetja in zakonodajalce spretno izrabili nekatera potrošniška in civilnodružbena gibanja, ki v debatah o nevtralnosti interneta niso prepoznala predvsem spopada različnih poslovnih modelov in interesov, ampak so verjela, da se borijo za ideale svobodnega in demokratičnega interneta. Pri tem so zagovorniki internetne nevtralnosti zahtevo do nevtralnega (svobodnega?) prenosa informacij izenačili kar z demokratično zahtevo po svobodi izražanja, kar jim je zagotovilo naklonjenost spletne javnosti in demokratskega dela ameriške politike.

Čeprav je nekritično izenačevanje svobodnega pretoka nekakšnih neoprijemljivih “informacij” s svobodo izražanja zelo problematično, ker ne razločuje med kvantitativno in kvalitativno (vsebinsko) opredelitvijo informacije (vsaka informacija še ni izražanje, vsako izražanje pa ne nekaj, kar varujejo ustave zahodnih demokracij), pa ameriška debata o nevtralnosti interneta pravilno opozarja, da imajo v dobi elektronskih komunikacij tehnološke spremembe nujno tudi politične razsežnosti. Če želijo telekomunikacijski operaterji nadzorovati spletni promet, morajo vedeti, kakšne informacije nosijo informacijski paketki. Če to vedo, pa te vednosti ne bodo mogli uporabljati le za pozitivno diskriminacijo lastnih storitev, ampak se bodo morali prej ali slej ukloniti tudi drugačnim zahtevam – denimo zahtevam založb, da onemogočijo prenose nelicencirane glasbe in filmov, ali zahtevam državnih organov, da iz prometa odstranijo sporne politične vsebine, kar se dogaja na Kitajskem.

Zato bi bilo za svobodo izražanja bolje, da telekomunikacijska omrežja ostanejo “neumni” prenosniki podatkov. Hkrati pa gospodarski in politični trendi, o katerih sem pisal v eni izmed prejšnjih objav, napovedujejo, da se bo sedanje stanje kmalu spremenilo. Ne glede na trenutno slavje ameriških zagovornikov nevtralnosti interneta.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Francoska vlada je nedavno predstavila osnutek zakona, po katerem naj bi ponudniki internetnih storitev nadzorovali internetne dejavnosti uporabnikov in jih opozarjali, da kršijo zakon. Na tisoče uporabnikov YouTuba, ki so na svojih objavljenih videoposnetkih odigrali ali odpeli določene znane skladbe, pa je v zadnjih mesecih ugotovilo, da so jim upravitelji spletnega videoservisa njihove nastope izbrisali s strežnika, saj naj bi z njimi kršili pravila »poštene rabe«, ki jih je za svojo glasbeno lastnino predpisala založba Warner.

Ti dogodki so spet razvneli večne debate o varstvu intelektualne lastnine, etični (ne)upravičenosti elektronskega piratstva, pohlepu glasbenih in filmskih založb, internetnih svoboščinah, ustvarjanju orwellovske vladavine velikega brata in omejevanju uporabniške »kreativnosti«. Poleg tega so znova opozorili, da uporabniki, ki si preko spleta izmenjujejo avtorsko zaščitene vsebine, niso neodvisni od zakonov in razmerji moči, ki veljajo v fizičnem svetu.

Gospodarski in politični interesi so bili v primeru elektronskega piratstva zelo zanimivo prepleteni in so si v nekaterih primerih celo nasprotovali. Imetniki avtorskih pravic so trdili, da jim je nelegalna izmenjava filmskih, glasbenih in programskih datotek povzročala veliko poslovno škodo, zato so zahtevali od držav, naj z doslednim uveljavljanjem avtorske zakonodaje zaščitijo njihove interese in (avtorsko) lastnino. Države in nadnacionalne ustanove so sicer načeloma priznavale, da je zaščita intelektualne lastnine pomembna, vendar so v zadnjih dvajsetih letih svoje razvojne politike dodobra prepojile z ideologijami informacijske družbe. Te so za izpolnitev obljub o brezmejni gospodarski rasti potrebovale kar najširše dostopno informacijsko infrastrukturo, ki bo omogočila neoviran globalni pretok informacij in kapitala, zato niso hotele tvegati, da bi s preveč doslednim preganjanjem kršiteljev avtorskih pravic odvrnile svoje državljane od uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij: novih generacij mobilne telefonije, širokopasovnega dostopa do interneta in spletnih storitev. Telekomunikacijska podjetja, ki so po prihodkih in finančni moči neprimerno močnejša od »industrije vsebin« in imajo ustrezno večjo tudi lobistično težo, pa so večino prihodkov ustvarjale z oddajanjem informacijske infrastrukture. Zato jih uporabniško kršenje avtorskih pravic ni neposredno (pri)zadevalo – oziroma jim je celo koristilo, saj je spodbujalo sklepanje širokopasovnih naročniških razmerij, ker so uporabniki z naročnino »brezplačno« (brez vlaganja operaterja) dobili še bogato filmsko in glasbeno ponudbo.

V zadnjih letih so se razmere nekoliko spremenile, prav tako interesi. Informacijska infrastruktura je po večini zahodnega sveta dosegla velik delež prebivalstva. Dostopnost internetnega dostopa je vplivala na politični besednjak, v katerem so začeli težo (na račun dostopa) pridobivati novi pojmi: digitalna ekonomija, kreativna industrija in druge panoge, ki temeljijo na izkoriščanju intelektualne lastnine. Medijska, novomedijska in oglaševalska industrija so začele iskati nove poslovne modele, ki bi jim tudi na spletu omogočile preživetje, in razvijati rešitve za učinkovito zaračunavanje (»brezplačnih«) vsebin in trženje oglaševalskih storitev. Hkrati so telekomunikacijski operaterji ugotovili, da so trgi širokopasovnega in mobilnega dostopa vse bolj zasičeni, zato se pri povečevanju prihodkov ne morejo več zanašati na »organsko rast« uporabnikov, ampak morajo ponuditi (zaračunavati) tudi izdelke in storitve z »višjo dodano vrednostjo«, kar spet pomeni predvsem glasbo, filme in druge avtorsko zaščitene vsebine.

Če so bile glasbene in filmske založbe prej nekakšne žrtve politike širjenja internetnega dostopa, so se zdaj njihova pogajalska izhodišča precej okrepila. Posledično se je povečala tudi verjetnost, da bodo imele države več posluha za predloge glasbene in filmske industrije, kako »rešiti« vprašanje piratstva, telekomunikacijski operaterji pa bodo v zameni za dragocene avtorske vsebine morda pripravljeni prevzeti vlogo spletnih »policajev«, ki so se ji doslej upirali. Jack Goldsmith in Tim Wu sta v svoji knjigi Who Controls the Internet že pred tremi leti pokazala, da obstajata tako tehnološka kot pravna podlaga, s katero bi bilo mogoče »dovolj dobro« omejiti domnevne piratske dejavnosti. Vprašala sta se le, kdaj bosta postali politična volja in gospodarski interes tako močna, da bodo začele države te tehnološke in pravne možnosti tudi (množično) uporabljati …

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Related articles by Zemanta

• Pirate Bay’s would-be saviour hit by ‘bankruptcy order’ (theregister.co.uk)
• 25 Great Pirate Bay Alternatives (torrentfreak.com)

Vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Maloštevilni posamezniki, ki jih je javno delovanje privlačilo, niso oblikovali lastnih politik, ampak so se zgolj vključili v politično kasto in postali del obstoječih političnih struktur. Ideja javnega delovanja je bila vse bolj omejena na članstvo v politični stranki ali podmladku te stranke. Nekdanje partijske elite so se umaknile in – podobno kot v gospodarstvu – prepustile prostor novi generaciji tranzicijskih povzpetnikov, ki so v politiki videle predvsem obetavne karierne priložnosti. Poleg tega se je politika pospešeno profesionalizirala. Odločitev, ali bo nekdo prevzel mesto državnega sekretarja na domačem gospodarskem ministrstvu ali se bo raje potegoval za mesto asistenta kakega evropskega poslanca, je postala zgolj pragmatična. Vse to pa je poglabljalo prepad med politiko in državljani ter stopnjevalo ciničen odnos mladih do javnega delovanja, zaradi česar so se začeli umikati iz javnosti ter se zapirati v svoje družine in najožje prijateljske kroge.

Tak tranzicijski razplet je zahodne proučevalce post-socialistične mladine zelo presenetil. Izhajali so namreč iz domneve, da so bile možnosti mladih za politično udeležbo v enopartijskih (»nedemokratičnih«) komunističnih in socialističnih režimih zelo omejene. Smeli (ali celo morali) so delovati v različnih pionirskih in mladinskih organizacijah, ki so bile neposredno pod nadzorom partije, angažiranje v zunajpartijskih političnih zametkih pa je že dišalo po družbeno škodljivem in kaznivem oporečništvu. »Ko je sprememba družbenega sistema v začetku devetdesetih let dokončno odpravila vstopne ovire v svet javnega delovanja in so post-socialistične države uvedle parlamentarne demokracije, smo pričakovali, da bo to sprostilo nakopičene demokratične potenciale, ki naj bi jih dolga desetletja dušil enopartijski sistem,« je pojasnil Roberts. Vendar se to ni zgodilo.

»Zdaj vem, da je bilo naše pričakovanje naivno. Še bolj pa naše razočaranje nad dejstvom, da post-socialistična mladina ni izrabila svoje zgodovinske priložnosti in poiskala lastne poti. Nismo pomislili, da je zanje ‘boljša prihodnost’ pomenila predvsem to, da bi postali čim bolj podobni zahodu, ki so si ga nekritično predstavljali kot ideal« je priznal Roberts. In to kljub temu, da je bilo zahodnim družboslovcem že vsaj od konca sedemdesetih let jasno, da ne morejo biti zahodne države nikakršen zgled za vzhodnjaško mladino, saj so jih že tedaj pestile visoka brezposelnost mladih, negativni demografski kazalci in naraščajoča kriza demokracije zaradi vse manjše politične udeležbe državljanov.

Upanje, da bi morala sociopolitična »tehnologija« zahoda – tržno gospodarstvo in parlamentarna demokracija – čudežno razrešiti vse družbene in politične probleme post-socialističnega vzhoda in hkrati navdihniti še ideološko utrujeni zahod, se nam danes najverjetneje zdi naivno. Po drugi strani še vedno nekritično prikimavamo skorajda identičnim napovedim, da bo vsesplošna razširjenost informacijsko-komunikacijskih tehnologij dokončno odpravila vstopne ovire v svet javnega delovanja, kar bo v mladih sprostilo nakopičene demokratične potenciale, ki naj bi jih dolga desetletja dušila sistem institucionalne »stare« politike in komunikacijska prikrajšanost.

Ob tem pa žal pozabljamo, da tehnologija – naj bo politična, komunikacijska ali organizacijska – nikoli ni tisti čudežni reformator, ki iz ljudi izvabi le najbolj imenitne potenciale in odpravi njihove napake, ampak je, prosto po Walterju Benjaminu, predvsem ojačevalec obstoječih družbenih procesov.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Problem nezanimanja mladih za politiko ter večino drugih »resnih« novic o domu in svetu sicer ni nekaj novega, nam je priznala Lesley Henderson, profesorica na univerzi Brunel, ki bo v prihodnjih mesecih zaključila obsežno raziskavo o mladih gledalcih (Television News, Young People, and Politics – Generation Disconnected). Vendar je postal v zadnjem desetletju še precej bolj pereč, saj se je izkazalo, da politične vzdržnosti mladih ne morejo več pojasniti preproste teze, kakršna je denimo generacijska razlaga – da se začnejo državljani šele s prevzemanjem pomembnejših življenjskih odgovornosti (zaposlitve, družine …) zavedati pomena odločitev, ki jih sprejemajo sivolasi gospodje v parlamentarnih dvoranah, zato se tedaj poveča tudi njihovo zanimanje za »politiko«.

Ta razlaga temelji na najmanj dveh spornih domnevah, je prepričana Hendersonova. Vse več mladih odraslih iz takih ali drugačnih razlogov ne prevzema »pomembnih življenjskih odgovornosti« do tridesetega leta in naprej, kar precej spremeni tradicionalno dojemanje mladosti. Hkrati se ti mladi odrasli (udeleženi v raziskavi) dobro zavedajo pomena socialnih, gospodarskih in drugih političnih vprašanj, ampak se zavestno odrekajo spremljanju političnih novic, ker se v njih preprosto – ne najdejo. Politika je zanje le prazen medijski spektakel, namenjen tistim naivnim odraslim, ki še verjamejo, da lahko z udeležbo na volitvah kar koli spremenijo.

Od spremljanja poročil pa jih ne odvrača le nezanimanje za politiko, ki v novičarskih medijih še vedno prevladuje, ampak tudi način, na katerega mediji obravnavajo – njih. Ko so med raziskavo analizirali 2130 televizijskih poročil, so ugotovili, da mladi nastopajo le v približno 200 prispevkih, kjer so večinoma prikazani kot problem ali del problema, je pojasnila Hendersonova. Medijska podoba mladega Britanca je zato omejena na prestopnika, žrtev nasilja, pijanca ali terorista. Edina izjema je prikazovanje »mladih uspešnežev«, na primer športnikov, zvezdnikov ali aktivistov, a se tudi oni pogosto pojavijo v negativnem kontekstu: kot žrtve prezgodnje slave. Dekleta so zastopana še slabše od fantov, zelo pomembna je tudi etnična pripadnost. Afrokaribski fantje praviloma nastopijo v vlogi prestopnikov, dekleta so žrtve ali ponudnice spolnih storitev, mladi Arabci pa osumljeni terorističnih naklepov. Ton, ki spremlja te novice je praviloma pokroviteljski, celo odkrito slabšalen, so raziskovalcem povedali mladi intervjuvanci.

Kako lahko pričakujemo, da bodo mladi postali obveščeni, politično dejavni državljani, če upoštevamo, da sodobna politika nagovarja svoje potencialne volivce skoraj izključno preko množičnih medijev, ki mlade gledalce dejavno odvračajo od spremljanja informativnega programa, se sprašuje Hendersonova. Sploh zato, ker večina njenih političnih in uredniških sogovornikov niti ne zazna svojega deleža krivde. Politiki krivijo medije, ker s pretirano kritičnim poročanjem ustvarjajo vtis, da je s politiko vse narobe. Uredniki razmišljajo, da bi morali mladim gledalcem ponuditi »zanimivejše«, bolj mnenjsko obarvane oblike poročil, ki jih ne bi obremenjevala dolgočasna dejstva. Sporočila, ki jim ga namenjajo mladi gledalci, pa ne sliši nihče.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Davida Camerona, njegovega najpomembnejšega političnega nasprotnika in vodjo torijevske opozicije, je čakal podoben govorniški izziv. Ustaviti je moral Brownovo vzpenjanje na javnomnenjskih lestvicah, prepričati volivce, da so resnična alternativa dolgoletni laburistični vladavini in pridobiti zaupanje strankarskih veteranov, ki ga še vedno vidijo kot »zelo obetavnega, a še premalo izkušenega politika«.

Brown je spregovoril v zanj nenavadno čustvenem tonu, navedel številne slike iz otroštva in dogodke, ki so zaznamovali njegovo odraščanje. V njegovem govoru ni manjkalo spominov na starše (predvsem očeta), življenjskih izkušenj in drugih, skrajno osebno-človeških podob.

Cameron se je pred občinstvom pojavil brez zapisanega govora in tehničnih pripomočkov, se opravičujoče priklonil in izrekel morda nove zgodovinske besede – it may be messy, but it will be me. Nato je brez prestanka govoril dobro uro. Ko je končal, so morali tudi največji novinarski dvomljivci priznati, da Brownova prednost ni več tako neulovljiva.

Oba govora sta bila seveda izjemno natančno premišljena. Britanski mojstri politične odrske umetnosti, ki po izkušenosti celo prekašajo svoje ameriške kolege, poskušajo ob vsaki priložnosti uporabiti zakonitosti sodobnih komunikacijskih trendov. Uspeh resničnostnih televizijskih oddaj in analize družabnih internetnih dejavnosti tudi empirično potrjuje domnevo, da se »potrošniki« teh vsebin najbolje odzivajo na dve jasno izraženi lastnosti: iskrenost in spontanost. Oziroma na videze iskrenosti in spontanosti – naj se pojavijo na fotografijah, videoposnetkih, blogih ali televizijskih nastopih. Zato je Brown poskušal zveneti iskreno, Cameron pa spontano. Oba zelo uspešno.

Njuna nastopa potrjujeta, da se sodobno politično komuniciranje zelo dobro zaveda teh »internetnih družabnih trendov«. Hkrati pa tudi opozarjata, da se politična »internetna govorica« najverjetneje sploh ne bo odvijala na svetovnem spletu, ampak jo bodo začeli politični in drugi govorci začeli prenašati na televizijske zaslone, govorniške odre in druga tradicionalna mesta javnega nastopanja. Napovedi tehnonavdušencev, da se bodo na politično prizorišče vsak čas prebili novi »internetni politiki«, ki bodo na internetu prepričali internetno občinstvo in ogrozili tradicionalna mesta političnega nastopanja (in odločanja), se zato zdijo precej manj verjetne.

Tudi zaradi ugotovitev, kako svoje politično delovanje razume velika večina internetnega občinstva. Kot bi dejal eden izmed mojih mentorjev: politics has become something you read about, see on the television, or make instant Internet yes/no responses to. It is not something that you would actually do …

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija