Sedanji ameriški predsednik letos ne bo več mogel nastopati kot razmeroma neznan kandidat, ki je s preprostimi sporočili, oznanjanjem sprememb in premišljeno izrabo spletnih orodij najprej izločil demokratsko veteranko Hillary Clinton in nato končal predsednikovanje republikanca Georgea Busha. Pri zbiranju prispevkov se ne bo mogel predstavljati kot politik brez močnih finančnih sponzorjev, ki so mu navadni Američani množično prispevali manjše zneske za financiranje kampanje. Gverilske spletne strategije so v zadnjih dveh letih množično prevzeli oglaševalci, nevladne organizacije in pripadniki gibanja čajank, kar je precej zmanjšalo njihov učinek in verodostojnost. Hkrati Obama ne bo več smel ponavljati starih političnih nagovorov, ker bo mogoče iz bogatega arhiva prejšnje spletne kampanje zelo hitro izbrskati izjave, ki bodo v današnjih okoliščinah izzvenele kot neizpolnjene ali celo prelomljene obljube.

Zato so njegovi spletni svetovalci sklenili, da se bodo zgledovali po metodah in prijemih, ki so jih v zadnjih letih izpopolnili trgovci, oglaševalci in spletna podjetja, je ugotovil washingtonski dopisnik Financial Timesa Richard McGregor, ki je konec lanskega leta pokukal v Obamov čikaški internetni štab. Čeprav je od vodje kampanje Michaela Slabyja in njegovih sodelavcev izvlekel le malo uradnih informacij, je izvedel, da tokratna kampanja ne bo temeljila na mobilizaciji in širjenju informacij prek družabnih omrežij, ampak bodo analitike zanimale predvsem informacije o spletnih uporabnikih in njihovo obnašanje.

Prostovoljci so opravili že za več kot milijon podrobnih pogovorov z volivci in jih vnesli v posebne sisteme za besedilno analizo. Računalniški analitiki so začeli premlevati podatke o registriranih uporabnikih demokratskih spletnih strani in blogov, prijateljih Baracka Obame na facebooku (teh je trenutno več kot 24 milijonov), bralcih njegovih tvitov in prejemnikih demokratske elektronske pošte. Na svetovnem spletu so začeli iskati sledi, ki bi jim pomagale najti prihodnje nove volivce in darovalce, določiti neopredeljene volivce in ugotoviti, kateri volivci so že prepričani – zapriseženi demokrati ali republikanci – in jim nima smisla pošiljati mobilizacijskih sporočil. V podatkovne zbirke so nato vnesli tudi druge pomembne osebnostne in demografske podatke, ki jim bodo pomagali pri natančnem naslavljanju predvolilnega gradiva.

Če bodo za volivca ugotovili, da je vojaški veteran, mu bodo pošiljali pisma in letake s temami, ki so zanimive za veterane. Če je nekdo med Obamovim mandatom izgubil službo, ga ne bodo prosili za prispevke, saj bi se mu lahko še bolj zamerili. Namesto tega mu bodo predstavili ukrepe za odpravljanje brezposelnosti in ga poskusili prepričati, da razumejo njegove težave in mu želijo pomagati, je od neimenovanih prostovoljcev izvedela novinarka ameriškega poslovnega tednika Businessweek Julianna Goldman, ki je prav tako pripravila reportažo o pripravah na predsedniško volilno tehnokampanjo. Druge podrobnosti sodelavci kampanje zelo skrbno skrivajo, saj samo najpomembnejši strategi vedo, katere podatke iščejo računalniški analitiki in katere informacije jim lahko pomagajo izslediti politične podpornike ali nasprotnike.

Ameriška predsedniška tekma je v zadnjem desetletju že večkrat postavila nova pravila političnega spletnega komuniciranja in vodenja kampanj. Demokratski predsedniški kandidat Howard Dean je leta 2004 uspešno uporabil svetovni splet za financiranje kampanje, saj je z mikroprispevki volivcev zbral prve dolarske milijone. Njegova orodja je leta 2008 izpopolnil Obamov štab, ki je od Američanov zbral za več kot pol milijarde dolarjev prispevkov in na spletnih družabnih omrežjih sistematično nagovarjal mlajše volivce. Glavni strateg Georgea Busha Karl Rove je iskal povezave med potrošniškimi navadami in političnimi preferencami (pivci določene znamke piva so pogosto simpatizerji republikancev, a ne hodijo na volitve), poleg tega je začel internet vse bolj dopolnjevati ali celo določati medijsko poročanje o kampanji (posnetki z mobilnikov, blogerski zapisi in tviti, prikrite kampanje, širjenje dezinformacij …).

Če bo Obami ob pomoči računalniških hekerjev in skrajne »personalizacije« političnih sporočil uspelo prepričati dovolj volivcev in kljub številnim težavam ohraniti predsedniški položaj, bodo njegovo strategijo kmalu posnemali politiki po vsem svetu. Napredne podatkovne analize se bodo iz znanstvenih laboratorijev, spletnih trgovin, obveščevalnih služb in financ množično preselile v politiko, zato se bodo tudi volitve kot priložnost za prodajanje določenega politika še bolj približale izkušnji nakupovanja na spletnih trgovinah – s premišljenim sistemom priporočil, merjenega oglaševanja in triki za spodbujanje potrošniškega obnašanja.

Opozorila, da so postali državljani v sodobnih demokracijah podobni pasivnim političnim potrošnikom, ki spremljajo politiko kot nekakšen medijski resničnostni šov, so kritični politični teoretiki v zadnjih desetletjih zapisali že velikokrat. Priprave na Obamovo predsedniško kampanjo pa kažejo, da se bo treba dokončno posloviti tudi od idealiziranih napovedi, da bo politične potrošnike obudila čudežna demokratična moč interneta in politiko znova vrnila državljanom. Prej nasprotno, saj si lahko natančno spoznavanje uporabniških navad, obsežno zbiranje podatkov in pošiljanje prilagojenih sporočil privoščijo samo elite, ki internet uporabljajo kot učinkovito orodje za uveljavljanje interesov in koncentracijo informacijske moči. »Običajnim državljanom« take storitve večinoma niso dosegljive.

Vendar dogajanje v čikaškem nebotičniku ne opozarja le na neenakomerno razporejenost informacijske moči, ki je obstajala tudi v časih tradicionalnih medijev. Ameriški pravnik in publicist Cass Sunstein je v knjigi Republic 2.0 že pred petimi leti zapisal, da blogi, forumi, družabna omrežja in druga internetna orodja niso nujno razširili obzorja, spodbudili izmenjave različnih pogledov in ustvarili novega prostora za demokratično debato, temveč so imeli nepričakovan stranski učinek. Internet se ni razvijal kot razvejana mreža, ampak je postajal vse bolj podoben mnenjski milnici, sestavljeni iz večjih in manjših mehurčkov, v katerih se zbirajo podobno misleči posamezniki. Demokratski blogerji so nagovarjali demokratske blogerje in objavljali povezave na naklonjene članke, enako republikanci. Homogene spletne skupnosti so ponudile zelo primerno okolje za skrajna politična stališča, ki jih niso več mogli prevetriti zunanji vplivi. Ker mnenjski mehurčki med sabo niso komunicirali, je začela zamirati tudi javna debata.

Sunsteinove zapise je lani dopolnil ameriški aktivist in predsednik vplivne nevladne organizacije Moveon.org Eli Pariser, ki je v knjigi The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You opisal delovanje priljubljenih spletnih storitev ter njihovo odvisnost od sistemov za priporočanje, razvrščanje in filtriranje informacij. Zmotilo ga je spoznanje, da Google, Facebook, Amazon in drugi spletni igralci vse bolj samovoljno presojajo, katera informacija je zanj zanimiva, kdo je pravi prijatelj, kateri izdelek mu najbolj ustreza in kakšna politična stališča se bodo znašla na njegovi elektronski napravi. Pojasnil je, kako ga ti filtri brez njegove vednosti ali vpliva zapirajo v mnenjske mehurčke, kakršne je opisal Sunstein, in nakazal njihove negativne učinke, če jih bodo začeli množično uporabljati politiki: razkroj javnosti v posameznike, spreminjanje državljanov v potrošnike in še močnejše spodbujanje »potrošniške« politike, ki bo poskušala hkrati ustreči vsem in nikomur.

Natančno merjena in prilagojena politična sporočila, kakršna volivcem pripravlja Obamov volilni štab, so lahko zelo učinkovita pri prodajanju predsedniškega kandidata, vendar pospešujejo tudi natanko tiste pojave, pred katerimi je svaril Pariser. Če bo Obama tokrat zmagal predvsem zato, ker bodo njegovi računalniški algoritmi uspešnejši od nasprotnikovih, bi ta zmaga napovedala politiko, ki je še precej manj »demokratična« od tega, kar zadnjih nekaj mesecev spremljamo v Sloveniji. Naj zveni še tako neverjetno.

(Sobotna priloga Dela, 21. januar 2012)

Če bi imeli dostop do ustreznih podatkov − statistik, meritev, zapisnikov in drugih podatkovnih virov − bi lahko take in podobne fenomene preiskovale ekipe novinarjev, računalniških hekerjev in analitikov, verjamejo zagovorniki podatkovnega novinarstva in odprte države. Hkrati bi odpiranje javnih podatkov pomagalo tudi gospodarstvu, saj je mogoče iz podatkovnih surovin izdelati številne komercialno zanimive aplikacije, storitve in izdelke, so prepričani pri evropski komisiji. Zato so predstavili novo direktivo, ki bi morala državljanom in podjetnikom precej olajšati pridobivanje javno dostopnih podatkov, in bo najpozneje čez 18 mesecev veljala tudi v Sloveniji.

Ali lahko ta direktiva izboljša razmeroma skromno ponudbo podatkovnih aplikacij pri nas? Komisarji obljubljajo dve pomembni spremembi. Podatki, ki jih zbirajo in shranjujejo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni zares dobrega razloga za njihovo zapiranje. To načelo bo po zagotovilih komisije precej olajšalo pridobivanje podatkov, saj ne bo treba vsakič pisati prošenj in pritožb. Druga sprememba je obvezno izročanje podatkov v univerzalnih in odprtih zapisih, ki jih lahko odpre in obdeluje vsak računalnik. Na ta način prosilci ne bi več prejemali podatkov v precej neuporabnem zapisu pdf ali celo natisnjene na gori papirja, ki jih je treba pred analizo še predelati v uporabno podatkovno zbirko.

Spremembi sta koristni, saj so se slovenski programerji večkrat pritožili, da jim največ časa pobere prav pridobivanje podatkov, do katerih so načeloma upravičeni. Sogovorniki s protikorupcijske komisije so povedali, da so imeli med pripravo aplikacije supervizor precej težav s pridobivanjem javnih podatkov in neurejenostjo podatkovnih zbirk. Vendar omenjene ovire niso glavni razlog za neizkoriščenost podatkov.

Ker na ministrstvu za javno upravo še pripravljajo stališče o novi direktivi, o konkretnih spremembah niso govorili. So pa v daljšem odgovoru (pdf) precej natančno predstavili pravno podlago in postopke za pridobivanje podatkov ter dosedanje ukrepe javne uprave za večjo transparentnost. Zatrdili so, da Slovenija velja za državo, v kateri zakonodaja omogoča prosilcem razmeroma veliko možnosti dostopa do javnih podatkov, kar potrjujejo tudi izkušnje programerjev, ki so informacije dejansko poskušali pridobiti (o proračunski porabi, delovanju prometnih pajkov …). Zato je vprašanje, zakaj je teh poskusov kljub prijazni zakonodaji razmeroma malo.

Razlogov je več. Podatkovne aplikacije večinoma nastajajo kot prostočasni projekti programerskih zagnancev − včasih kot izziv, drugič kot igra ali radovednost. Zasebni vlagatelji z njimi še niso pripravljeni tvegati, mediji v podatkovnih zgodbah ne vidijo konkurenčnih prednosti. Voditelje (javnih) podjetij in ustanov podatkovne analize prej strašijo kot spodbujajo, podobno njihove zaposlene, ki so do orodij za merjenje učinkovitosti in optimizacijo procesov zelo zadržani − včasih upravičeno. Manjka tudi občutek, da je s podatki, analizami in dokazovanjem nepravilnosti v sedanji družbi mogoče kar koli spremeniti, saj so politiki, uradniki, regulatorji in sodstvo izgubili preveč državljanskega zaupanja.

Evropska komisija bo za razvoj podatkovnih orodij v prihodnjih dveh letih namenila približno sto milijonov evrov, za katere se bodo lahko potegovali tudi slovenski podjetniki, programerji in civilnodružbene organizacije. Zunanjih spodbud bo več kot kdajkoli. V slovenskih podatkovnih rudnikih ne manjka surovin, ki jih je mogoče razmeroma preprosto izkopati. Tržišče za zanimive ideje, kako osmišljati javne podatke, je najmanj evropsko.

Koliko domačih razvijalcev bo pri sebi našlo željo in motiv, ki ju ne more nadomestiti nobena direktiva, finančna spodbuda ali zakonska sprememba?

Šprajc je kljub prepovedi predstavil novinarsko stališče: prispevki o Vukovarju so bili narejeni profesionalno. Njegovi avtorji so pravilno presodili, da je bila objava pogovorov med branilci mesta in predstavniki hrvaške vlade upravičena, čeprav je pokazala, da odločitve oblasti morda niso bile idealne. Svetnikom je poslal zelo odločno sporočilo: o vsebini prispevkov odločajo uredniki in novinarji, ne svet HRT, novinarski profesionalizem pa ne pomeni služenja nacionalnim interesom.

Televizijskega voditelja so takoj suspendirali. Vodstvo televizije ga je obvestilo, da ne bo več vodil dnevnika. Znižali so mu plačo in mu izrekli opomin pred odpovedjo službe.

Bi se tak nastop lahko zgodil tudi pri nas? Ugleden televizijski voditelj nacionalke, ki bi tvegal službo in javno povedal, da svetniki pritiskajo nanj in na njegove urednike? Ki bi jasno razmejil novinarski profesionalizem od domnevne državotvornosti in nacionalnega interesa? Ki bi vodstvu televizije pojasnil, kaj pomeni uredniška avtonomija in jim sporočil, naj se vanjo ne vtikajo?

Za tako dejanje ni potreben samo pogum, ampak tudi nekaj manj oprijemljivega: družbena in razredna zavest. Novinarstvo je moralo vso svojo zgodovino vrvohoditi med vladno propagando in družbeno kritiko, medijskimi lastniki in javnostjo, med večinsko politiko in disidenti, sistemom in alternativnimi družbenimi gibanji. Na novinarje pritiskajo politiki, ki želijo medije uporabiti kot orodje za pridobitev ali ohranitev oblasti, ali lastniki, ki od njih pričakujejo dobičke, pomoč pri uresničevanju poslovnih interesov in družbeni vpliv. Novinarji so včasih privilegirana družbena skupina, partnerji oblasti in kapitala, del kulturne elite. Drugič je ravno nasprotno, saj se skupaj s političnimi oporečniki znajdejo med preganjanci in se morajo bojevati za svobodo govora. V nekaterih okoljih so dobro plačani profesionalci, v drugih so postali mezdna delovna sila v medijski industriji, ki ji delodajalci ne priznavajo niti najosnovnejših delavskih pravic.

Zadnji dve desetletji kažeta, da slovenski novinarji niso bili dobri vrvohodci. Niso vedeli, kaj početi z medijsko lastnino, ki jim jo je prineslo lastninjenje. Ni jih motila prepletenost medijskih podjetij z državo in koncentracija lastništva v rokah maloštevilnih, večinoma problematičnih medijskih lastnikov. Niso razumeli, da ima komercialna medijska industrija drugačna pravila od nekdanjih državnih medijskih podjetij, ki so zaposlovala družbenopolitične delavce. Niso spremljali trendov na zahodnih medijskih trgih, ki so opozarjali, da so lahko pritiski kapitala za novinarsko avtonomijo enako nevarni kot pritiski politike.

Redno zaposleni novinarji velikih ljubljanskih medijskih hiš v slabo plačanih honorarcih in regionalnih kolegih niso prepoznali lastne prihodnosti. Uredniki niso videli, da jih izpolnjevanje vsiljenih načel uravnoteženosti ponižuje v uradnike, ki s štoparicami in ravnili merijo medijski pluralizem – koliko sekund in kvadratnih centimetrov papirja so namenili posamezni politični stranki. Nekateri novinarji so celo ponotranjili strankarske delitve, ki so postale neločljivo prepletene z njihovim delom. Zato so (p)ostali novinarji zelo razpršena družbena skupina, ki ne zmore prepoznati svojih skupnih interesov, identitete in nasprotnikov.

Opazovalci slovenskega medijskega prostora so iskali različne razlage za to razpršenost – od pomanjkanja novinarske tradicije in splošne državljanske zavesti do običajnih (domnevnih) „slovenskostnih” značajskih potez: upogljivosti, privoščljivosti in zaprtosti. V zadnji številki revije Medijska preža pa se je sociolog Gorazd Kovačič vprašal nekaj drugega: je za družbeno in razredno zmedenost novinarjev morda kriva tudi njihova izobrazba?

V svoji raziskavi je ugotavljal, kakšne so bile teme zaključnih nalog (diplom, magisterijev in doktoratov) na temo novinarstva in medijev, ki so jih od leta 1990 zagovarjali študenti Fakultete za družbene vede (FDV). Zanimalo ga je, koliko avtorjev se je ukvarjalo s tistimi sodobnimi ekonomskimi in političnimi problemi novinarskega in medijskega polja, ki najbolj pereče določajo pogoje in možnosti za delo novinarjev: razredni položaj novinarjev, lastništvo medijev, vplivi medijskih lastnikov in financerjev, pritiski politikov in medijska politika.

Ko je analiziral podatke, je ugotovil, da so študente večinoma zanimale obrtne teme (novinarski žanri, študije primerov …), analiza medijskih reprezentacij in diskurzov (oglaševanje, zastopanost manjšin …) ter novinarska etika. Njihove naloge so od začetka devetdesetih let postajale bolj kritične ali problemske, vendar med njimi prevladuje kulturna kritika in kritika diskurza (izključevanje manjšin, potrošništvo na področju telesa) ter etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem). Kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela so zelo redke in večinoma posredne (raziskav pritiskov skoraj ni), prav tako so se študentje izjemno redko dotikali vprašanja prekarnosti.

Kovačič v zaključku zapiše, da študij novinarstva prihodnje poklicne novinarje usposablja za dobre obrtne delavce, ki poznajo pravila posameznih novinarskih žanrov, zvrsti in stilov. Ozavešča jih o politično (ne)korektni govorici, predsodkih in marketinških trikih, ki lahko okužijo novinarske izdelke. Poudarja pomen etičnega samoomejevanja pri javnem poročanju o moralno občutljivih temah. Opominja jih na nekatere temeljne moralne zahteve liberalne ideologije, ki verjame v nasprotovanje diskriminaciji in spoštovanje zasebnosti. Razredna razmerja, v katera so vpeti novinarji v praksi, so med študijem novinarstva obrobna tema, zato lahko tipičnega novinarja opišemo kot obrtno dobro podkovanega in liberalno ideološko ozaveščenega posameznika brez razredne zavesti.

Ko takšni »delovno marljivi in ideološko naivni nadebudneži« spoznajo kruto realnost trga novinarske delovne sile, kjer »kraljujejo koncentracija nereguliranega medijskega kapitala, odvisnost medijskih podjetij in delavcev od premožnih naročnikov oglasov in prikritih oglasov, prekarne zaposlitve in mizerna cena delovne sile, se razredno dezorientirani posvetijo individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan,« je prepričan Kovačič. Ker med bojem za preživetje težko razvijejo razredno in družbeno zavest – ki je niso dobili med študijem in je ne morejo prevzeti od starejših kolegov -, se z medijsko in razredno politiko namesto njih ukvarjajo drugi: politiki, birokrati, lobisti medijskih podjetij in poklicni sindikalisti.

Kriza medijske industrije, ki je zaradi tehnoloških, gospodarskih in političnih dejavnikov zajela panogo, od novinarjev zahteva enako tehtne premisleke kot nekoč medijska tranzicija iz netržnega v (uradno) tržni sistem. Cena dela se niža, medijska podjetja bodo kmalu začela odpuščati tudi redno zaposlene delavce, pritiski politike, lastnikov in oglaševalcev na preživele medijske delavce se bodo stopnjevali. Novinarje zato čaka novo vrvohodenje: med spletnimi skupnostmi in medijskimi podjetji, med aktivizmom in mezdnim delom, med odprtim in zaprtim internetom, med javnostjo in interesnimi skupinami, ki bodo lahko plačevale kakovostne vsebine.

Vendar so slovenski novinarji tudi danes – podobno kot pred dvajsetimi leti – (pre)slabo opremljeni za tak podvig.

Vendar so uporabniki kmalu ugotovili, da Facebook nima namena spoštovati evropske zasebnostne zakonodaje, saj uporabnikom nočejo izročiti vseh podatkov, do katerih so upravičeni.

Teden dni po pogovoru s Schremsom za Sobotno prilogo sem od Facebooka zahteval svoj elektronski »dosje«, ki ga je mogoče naročiti z njihovim spletnim obrazcem. Naslednji dan me je pričakalo elektronsko pismo s povezavo do spletnega mesta, od koder sem lahko prenesel datoteko s podatki. V približno 20-megabajtni datoteki so mi poslali seznam prijateljev, zapise na zidu, zasebna sporočila (poslana in prejeta), vse fotografije, videoposnetke in javno objavljene podatke. V njej pa so manjkali vsi zanimivejši podatki, ki jih je omenjal Schrems: izbrisana sporočila, vabila na dogodke in skupine, senčni uporabniški profili, seznam označenih fotografij in podobno (nekateri primeri datotek so objavljeni na spletni strani kampanje).

Ker z izpisom nisem bil zadovoljen, sem na irsko podružnico Facebooka poslal novo zahtevo (pdf) za dostop do lastnih podatkov (po elektronski in običajni pošti). V spremnem besedilu sem pojasnil, da sem že prejel svoj prvi uporabniški dosje, vendar v njem manjkajo podatki, ki so jih v začetku Schremsove kampanje izročali uporabnikom. Po več kot enem mesecu so mi na elektronski naslov odgovorili (pdf), da se v mojem dosjeju že nahajajo vsi podatki, ki so mi jih »po njihovem mnenju« dolžni izročiti na podlagi direktive 95/46/EC. Zelo podobna pisma so dobili tudi drugi uporabniki, ki so zahtevali dostop do podatkov. Na njihov odgovor sem se že pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu, vendar njihovega odgovora ne pričakujem prav kmalu.

Odziv Facebooka je potrdil Schremsove napovedi, da podjetje kljub evropski direktivi ne bo izročalo uporabniških podatkov. Namesto tega bodo poskušali prepričati irskega informacijskega pooblaščenca, da so zahteve uporabnikov neutemeljene, in hkrati lobirati pri irski vladi, da lahko »preveč stroga« razlaga zasebnostne zakonodaje vznemiri spletna podjetja, ki so jih v zadnjem desetletju privabile irske davčne spodbude. To potrjujejo nekatere nedavne izjave irskih uradnikov in članov vlade, ki se bojijo, da lahko varovanje zasebnosti zmanjša njihovo konkurenčnost in upočasni gospodarski razvoj.

Razmišljanje irskih vladnih predstavnikov ni osamljeno, kar kažejo tudi odzivi na nedavno razkritje dejanske razsežnosti globalne prisluškovalne industrije, za katerega je poskrbela spletna skupnost wikileaks. Ne le, da zahodna podjetja brez zadržkov oskrbujejo nedemokratične režime s tehnologijami za nadzor elektronskih komunikacij in preganjanje političnih nasprotnikov, ampak za svoje početje uporabljajo enaka opravičila kot Facebook. Ko se je podjetje za izdelavo nadzorne opreme Intelligence Support Systems pritožilo uredništvu Wall Street Journala zaradi kritičnega članka o prisluškovalni industriji, so v javnem pismu zapisali, da bi morebitno omejevanje izvoza nadzorne opreme slabo vplivalo na rast ameriškega gospodarstva in zavrlo nastanek novih delovnih mest. Zelo podobno razmišljanje pa je zapisal tudi novinar Daily Beasta Dan Lyons v prispevku, kaj Facebook v resnici meni o naši pravici do zasebnosti.

Max Schrems je v intervjuju izpostavil zelo pomembno vprašanje: ali je kršenje zakonov res samo logična posledica novih poslovnih modelov, na katerih temeljijo internetne storitve, ali ga moramo spregledati kot kriminalno početje, ki ga je treba preganjati in omejiti? Ali smemo spregledati, da je Facebook poslovno uspešen tudi ali predvsem zaradi sistematičnega zavajanja uporabnikov, nezakonitega preprodajanja njihovih osebnih podatkov in namernega prikrivanja, kaj zbira in kaj z našimi podatki v resnici počne? Ali lahko zaupamo podjetju, ki uporabnikom namenoma onemogoča vpogled v podatke in jim s tem odreka pomembno državljansko pravico?

Njegovi odgovori so jasni. Prav tako sklep, da lahko Facebook za zlorabe zares kaznujemo samo njegovi uporabniki, če se poslovimo od storitve in izbrišemo uporabniške račune.

Ker o samem sporazumu nisem izvedel ničesar, sem po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za vpogled v dosje ACTA, ki ga hranijo na gospodarskem ministrstvu (besedilo sporazuma, zapisniki pogajanj, morebitne analize gospodarskih in pravnih vplivov …).

Državni sekretar na ministrstvu Andrej Piano je na zahtevo odgovoril:

»V zvezi z vašo prošnjo z vašo prošnjo za vpogled v dosje ACTA vam sporočam, da je večina dokumentov v tem dosjeju označena z oznako CONFIDENTAL, RESTREINT ali LIMITE. Ti dokumenti se morejo posredovati javnosti saj tako določa informativna opomba generalnega sekretariata Sveta Evropske unije iz leta 2006. Vse slovenske depeše, ki tudi vključujejo razprave v zvezi z ACTO pa so označene pod zaupno. Ker ta gradiva ne sodijo v katalog informacij javnega značaj Vam jih žal ne morem posredovati.«

Zelo podoben odgovor so v začetku meseca prejeli tudi aktivisti FFII, ki so zahtevali, da morajo biti pogajanja o tako pomembnem sporazumu transparentna, saj dosedanja skrivnostnost nasprotuje vsem načelom demokratičnosti in evropskega parlamentarizma.

Kljub temu so z ministrstva poslali tri dokumente, ki ponujajo nekaj vpogleda v ACTA in razloge, zakaj slovenska država sporazum podpira:

• predlog sklepa Sveta EU o podpisu ACTA med Evropsko unijo in njenimi državami članicami (v slovenščini in angleščini), v katerem je tudi predlog (besedilo) sporazuma
• sklep slovenske vlade o podpori
• »prečiščeno« spremljevalno gradivo, v katerem so razlogi za slovensko podporo

V spremljevalem gradivu je med drugim zapisano, da Slovenija podpira sporazum brez pridržkov. Avtorji obrazložitve so ocenili, da sporazum ne bo prinesel nobenih sprememb za pravni red (»Sporazum je namenjen izključno uveljavljanju pravic zato ne posega v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine.«). Prav tako ne bo obremenil javne uprave, okolja in proračuna. Sloveniji bo kvečjemu koristil, saj bo »omogočal večjo učinkovitost v boju proti ponarejanju«.

Iz gradiv je razvidno, da Slovenija ni izdelala nobenih lastnih ocen in učinkov sporazuma ACTA. Prav tako ni obravnavala pomislekov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma, ali problematizirala tajnosti pogajanj.

Članice EU to možnost imajo, kar je nedavno pokazal nizozemski parlament. Poslanci so sklenili, da ACTA ne bodo podprli, dokler vsa pogajalska besedila ne bodo javno objavljena. Vprašanje, ali bodo podobno transparentnost zahtevali tudi slovenski poslanci, je seveda retorično.

V zadnjem prispevku za Sobotno prilogo sem na kratko predstavil glavne značilnosti zakona SOPA in sporazuma ACTA. Ker je med pogajalci tudi EU, me je zanimalo, kakšno stališče ima do ACTA slovenska država in kaj o njej menijo slovenski evroposlanci.

Do zaključka redakcije se je odzvala večina poslancev. Iz kabineta Lojzeta Peterleta so odgovorili z nekajdnevno zamudo, na vprašanja že drugič ni odgovarjal Jelko Kacin. Poslanci z besedilom in problematiko večinoma niso bili seznanjeni, zato se bodo do ACTA opredelili pred glasovanjem, verjetno pa bodo glasovali usklajeno s poslanskimi skupinami.

Zaradi nazornosti objavljam celotne odgovore.

Od poslancev sem hotel izvedeti:

1. Je parlamentu (in parlamentarcem) že znano končno besedilo ACTA? Ste z njim seznanjeni vi osebno?
2. Kakšno je vaše stališče do sporazuma ACTA? Ga podpirate? Mu nasprotujete? Se do njega ne opredeljujete? Predlagate spremembe, da bi bil sprejemljivejši? Kakšno je stališče vaše poslanske skupine?
3. Ali ste vi ali vaša poslanska skupina sodelovali pri nastajanju deklaracije WD 12 o ACTA iz leta 2010? Ste jo podprli? Ji nasprotovali? Se niste opredeljevali?
4. Kako boste glasovali, ko bo parlament znova odločal o sporazumu ACTA?

Milan Zver je v telefonskem pogovoru povedal, da se z ACTA doslej ni ukvarjal in se bo pri glasovanju prilagodil strankarskim kolegom. Na vprašanje, kako bo glasovala stranka, pa je dejal, da so pri vprašanjih intelektualne lastnine načeloma zagovorniki strožjega preganjanja piratstva, ker povzroča gospodarsko škodo in uničuje delovna mesta.

Mojca Kleva je zapisala, da je besedilo sporazuma ACTA trenutno še v rokah Evropske komisije, kjer čaka na odobritev s strani Sveta Evropske unije, preden bo lahko o sporazumu odločal v Evropski parlament. Prepričana je, da bo sporazum v prihodnjih mesecih postal ena izmed perečih tem v Evropskem parlamentu, saj je parlamentarce v preteklosti že zmotila netransparentnost, s katero se je pripravljala ACTA.

»Pomembno je, da zagotovimo, da sporazum ACTA ne bo vplival na varovanje pravice do zasebnosti, npr. pri pregledu osebnih stvari in prtljage potnikov na mejah, pri pregledu datotek na računalniku, ki so namenjene osebni uporabi, nenazadnje pri svobodi obveščanja in izražanja prek interneta. To je hkrati tudi stališče moje poslanske skupine.

Glede na to, da sem delo evropske poslanke začela opravljati šele maja 2011, pisne deklaracije o sporazumu ACTA nisem podpisala, sta pa bila dva izmed pobudnikov pisne deklaracije tudi predstavnika poslanske skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Strinjam se z vsebino pisne deklaracije, saj menim, da je bilo potrebno opozoriti na pomanjkljivosti takratnega sporazuma. Pisna deklaracija se je zavzela za to, da ponudniki dostopa do interneta ne bi bili odgovorni za podatke, ki se pretakajo po njihovih omrežjih, opozorila je na na problem harmonizacije evropske zakonodaje o avtorskih pravicah ter na omejitve svobode izražanja.

Evropske poslanke in poslanci moramo sporazum najprej podrobno preučiti preden podamo kakršnokoli odločitev. Držali se bomo zastavljenih smernic in načel, pomembno pa je, da izvajanje sporazuma ACTA ne bo imelo učinka na temeljne pravice in varstvo podatkov ter na dosedanja prizadevanja Evropske unije za uskladitev ukrepov uveljavljanja pravic intelektualne lastnine.«

Tanja Fajon je povedala, da s končnim besedilom ni seznanjena. Do besedila se v tem trenutku ne more dokončno opredeliti, saj ji manjkajo nekatera ključna mnenja (prav tako poslanski skupini). Delno pa je svoje stališče pojasnila že s podpisom pisne izjave (5)WD 12 (pdf), s katero je 377 evropskih poslancev od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka.

»S&D poslanci horizontalne delovne skupine (odbori LIBE, JURI, IMCO) in zainteresirani poslanci so se na rednem mesečnem sestanku o intelektualnih pravicah (8. novembra letos) sicer dotaknili tudi ACTE in največjih zagat v zvezi s tem sporazumom, vendar pa bo ACTA glavna točka na dnevnem redu 6. decembra. Takrat bodo razpravljali o pravnem mnenju, ki ga bo o ACTI na prošnjo INTA izdelala pravna služba EP (pravni temelji za sprejetje sporazuma; skladnost z acquis ipd).

Kljub temu da, kot rečeno, pravna služba pripravlja mnenje, bo tudi LIBE kot odgovorni odbor za varovanje pravic državljanov, človekovih pravic in temeljnih pravic na ozemlju Unije na pobudo skupine Zelenih (pobuda je bila podana konec oktobra) pripravil svoje mnenje.

Mnenje pristojnega odbora, ali je ACTA sporazum, skladen z acquis in ali ščiti temeljne pravice, bo v razpravi o ACTI izjemno koristno in pomembno. Kot kompetenten odbor bo LIBE dodatno osvetlil razpravo in pomembno vplival na odločanje parlamenta.

O glasovanju se bom odločila glede na besedilo sporazuma ter izsledke odbora in politične skupine, upoštevajoč tudi opozorila in mnenja civilne družbe in organizacij.«

Ivo Vajgl je pojasnil, da je v Evropskem parlamentu za sporazum ACTA pristojen odbor INTA ( za mednarodno trgovino). Besedilo sporazuma je po njemu dostopnih informacijah že v Evropskem parlamentu, interni postopki na pristojnem odboru že tečejo, vendar mora Svet EU podpis sporazuma formalno še odobriti, zato se bo dokončna potrditev v Evropskem parlamentu najverjetneje zgodila šele prihodnje leto.

»Politična skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo – ALDE, katere član sem, je aktivno vključena v obravnavo tega vprašanja, sodelovala je tudi pri nastajanju omenjene deklaracije WD 12 in si prizadevala za transparentnost pogajanj o sporazumu ter od Evropske komisije zahtevala celovite ocene vseh posledic oz. vplivov sporazuma tudi z vidika človekovih pravic.

ALDE sicer sprejetje sporazuma v načelu podpira, prizadevamo si za zagotovitev potrebnih standardov proti ponarejanju v vseh sodelujočih državah. Sporazum bo pomemben za celo vrsto različnih področij, kjer prihaja do ponarejanja – področje ponarejenih zdravil, denimo, po razpoložljivih podatkih predstavlja skoraj 10 odstotkov svetovne trgovine – tovrstna ponarejena in posledično zdravju nevarna zdravila so navadno namenjena v najrevnejše države sveta. To je zgolj eden izmed vidikov problematičnosti ponarejanja.«

Romana Jordan Cizelj je odgovorila, da dosje ACTA sodi na področje odbora za državljanjske pravice in svoboščine (LIBE), a sama ni članica tega odbora.

»Praktikantka iz moje pisarne se je podrobno pozanimala o ACTI in prišla do zaključka, da pristojni odbor še ne obravnava te teme. Poslanska skupina Evropskih ljudskih strank (ELS) se še ni opredelila glede mnenja o ACTI. Med avtorji pisne deklaracije z naslovom ‘Pisna deklaracija o premajhni preglednosti postopka, povezanega s trgovinskim sporazumom proti ponarejanju (ACTA), in morebitni sporni vsebini’ je tudi članica ELS, Zuzana Roithova.

Resolucija je bila popodpisanapisana s strani poslancev ELS. Sama sporazuma nisem podpisala, ker sem bila na bolniški. Z omenjeno vsebino se bom podrobno seznanila, ko bo tema prišla na dnevni red za obravnavo pred glavnim plenarnim zasedanjem.«

Asistent Lojzeta Peterleta je odpisal, da je novo različico ACTA Evropska komisija že objavila, besedilo pa bo dokončno obdelano na odboru za mednarodno trgovino, pri katerem Peterle ne sodeluje.

»Poslanska skupina Evropske Ljudske Stranke (ELS) je podprla Acto in verjame da mednarodni sporazum proti ponarejanju blaga, je zaščitni ščit za evropsko industrijo. Tako je bilo tudi objavljeno v poročilu poslanke Gallo in v sporočilu za javnost Evropskega Parlamenta, takoj za tem ko je Evropski Parlament sprejel Acto v letu 2010. Lansko leto je gospod Peterle podprl deklaracijo WD 12. Za končno odločitev glede novega sporazume Acta, bo pa še počakal na debato nove v odborih.«

Prav tako so tiskano izdajo zamudili na gospodarskem ministrstvu, ki je pristojno za pogajanja in stališča, povezana z ACTA.

Na ministrstvo sem naslovil naslednja vprašanja:

1. Kakšno je Slovensko stališče do sporazuma ACTA – ga podpira, ima kake zadržke?
2. Kdaj boste seznanjeni s končnim besedilom?
3. Kako je nastajalo slovensko mnenje o sporazumu? Kdo vse je sodeloval, s katerimi ministrstvi in organizacijami je usklajeno?
4. Je bila izdelana kaka analiza posledic in koristi sporazuma na Slovenijo? Gospodarskih, pravnih, zakonodajnih?

V ponedeljek so mi odgovorili (pdf), da Slovenija podpira podpis omenjenega trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju. To stališče je bilo potrjeno na seji Vlade RS in na Odboru za zadeve Evropske Unije Državnega zbora RS.

Povedali so tudi, da so bile države pogajalke ves čas seznanjene z aktualnim besedilom. Zatrdili so, da so slovenski predstavniki med pogajanji podpirali sklenitev sporazuma, »pri čemer so, tako kot vse druge članice EU, zagovarjali mnenje, da dogovorjene obveznosti ne smejo iti prek dosežene ravni EU acguisa.«

Zadnjemu vprašanju – o morebitnih analizah posledic in koristi sporazuma na Slovenijo – so se na ministrstvu izognili. Iz neuradnih pogovorov z nekaterimi poznavalci področja intelektualne lastnine pa je mogoče sklepati, da ni bila opravljena nikakršna analiza posledic ACTA. Prav tako med pogajanji niso obravnavali kritičnih argumentov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma.

Related articles

• EU Parliment To Vote On ACTA Soon; Take Action Now (tech.slashdot.org)
• Europeans: EU to vote on ACTA, get informed and involved! (boingboing.net)
• ACTA Faces Criticism at WTO and in the United States (donttradeourlivesaway.wordpress.com)

Po nekaj urah je Mery spoznal, da so mu začeli čisto naključni podatki pisati teroristično obtožnico. Aretiran je bil zato, ker je bil domnevno oblečen pretoplo za tisti letni čas, ker je nosil velik nahrbtnik, iz katerega so štrleli kabli, in ker ni vstopil na prvi vlak, ki se je ustavil na postaji (tak »teroristični profil« so za policijo izdelali neznani svetovalci po nejasnih merilih). Nato ga je obremenil izpisek podatkov in londonske potniške kartice oyster, ki je policiji pokazala, da se iz službe vedno pelje z avtobusom (»Zakaj ste šli ravno danes na vlak?«). Med hišno preiskavo so odkrili kup računalnikov in elektronskih naprav, do katerih »običajni državljani nimajo dostopa« (Mery je bil programer in je razvijal mobilne aplikacije za mobilni operacijski sistem symbian). Doma so mu našli tudi staro vstopnico za film The Assatination of Richard Nixon, zaradi katere je moral dolgo odgovarjati na vprašanja o političnem prepričanju in delovanju.

Začel sem se počutiti kot lik iz kafkovskega romana, je dejal sogovornik. Razmišljal sem, kaj vse mi lahko najdejo na računalnikih. Sem si dopisoval s kakim iraškim programerjem? Sem kdaj za šalo prenesel kako navodilo za izdelavo domače bombe? Mi je v zadnjem času pisal kak neznanec ali se z mano pogovarjal na cesti? Zdelo se mi je, da so moji preiskovalci z vsakim novim podatkovnim drobcem bolj prepričani, da sem sumljiv. Kako naj jim pojasnim, da so to gola naključja, ki bi lahko kogar koli obtožila česar koli, če bi se znašel v moji koži?

Na Meryja in njegovo usodo sem nazadnje pomislil pred dvema tednoma, ko sva se z dunajskim študentom prava Maxom Schremsom pogovarjala o njegovi kampanji proti Facebooku in prizadevanjih, kako upravitelje družabnih omrežjih prisiliti, naj spoštujejo vsaj osnovna načela o varstvu zasebnosti. Schremsa ni presenetila samo količina podatkov, ki jih je Facebook v samo treh letih zbral o njegovih uporabniških navadah – več kot 1200 strani -, ampak tudi »senčni« uporabniški profili.

Ti profili kažejo, kaj Facebook v resnici zanima o vas: potrošniške in seksualne navade, politično prepričanje, okusi, udeleževanje dogodkov, obiskane spletne strani, izbrisani podatki in odnosi v vašem prijateljskem omrežju. Iz teh podatkov algoritmi Facebooka sestavljajo vaše osebne dosjeje. Morebitna povezava na seksualno šalo na vašem zidu se bo zapisala v profil spolnih preferenc. Potrjevanje ali zavračanje obiskov na dogodke se bo razporejala v vaše politične, potrošniške in družabne mape, prav tako obiski spletnih strani. Vsi ti podatki bodo sestavljali vašo elektronsko osebnost, kot jo bodo videli računalniški programi, ko ji bodo izbirali ustrezne informacije, oglase in trgovske ponudbe.

Ta elektronska osebnost postaja izjemno pomembna za prihodnost elektronskega poslovanja. Pri Economistu so zapisali, da je začel britanski veletrgovec Tesco uporabljati podatke s kartic zvestobe pri ponujanju in izračunavanju izračunavanju avtomobilskih zavarovanj, saj so nakupne navade zelo dobre pokazatelj življenjskih slogov in morebitnih zavarovalniških tveganj (zdravo ali nezdravo prehranjevanje, poraba alkohola, starost družinskih članov …). Tej elektronski osebnosti bodo elektronske banke odobrile ali zavrnile kredit. Zdravstvene zavarovalnice bodo ocenjevale njeno zdravje in ji določale višino zdravstvenega zavarovanja. Delodajalci in univerze bodo preverjali, ali se je v elektronskem svetu lepo obnašala. Zanimala pa bo tudi varnostne organe, ki bodo v njenih elektronskih profilih iskale sumljivo obnašanje in prežale na morebitne teroriste.

Ker upravitelji družabnih omrežij in drugi zbiratelji podatkov nočejo povedati, kaj z njimi počnejo in komu jih preprodajajo, uporabniki nimamo prav veliko vpliva na naše digitalne podobe. V naših senčnih profilih se zato kopičijo neštete neprimerne kinovstopnice, »neobičajne« prevozne odločitve in potrošniške izbire, ki lahko začnejo v določenih primerih sestavljati podobno podatkovno obtožnico, kakršna je obremenila Davida Meryja. Ker jih po skrivnostnih pravilih premlevajo neznani računalniški algoritmi, od katerih so odvisne številne gospodarske panoge in javne storitve, bodo tudi pritožbe na njihove odločitve postale skoraj nemogoče. Računalnik bo pač rekel – ne.

Kakšne bodo posledice računalniških odločitev? David še vedno ne more pridobiti vize za vstop v ZDA ali se izbrisati iz vseh podatkovnih zbirk, kamor se zapišejo teroristični osumljenci. Enako neizbrisljivi so tudi naši uporabniški računi, ki smo jih odprli na facebooku, pri Googlu, Amazonu in drugih ponudnikih spletnih storitev. Skupaj s podatki, ki lahko nekoč vznemirijo matematične algoritme.

»Zakaj novinarji ne marajo številk?« je eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo zagovorniki podatkovnega novinarstva, odprte države in transparentne vlade. Številke namreč pomagajo prepoznavati vzorce v navidezno naključnih dogodkih in ugotavljati, kdaj so domnevno povezani dogodki v resnici naključni. Če se naučimo uporabljati vsaj osnovne matematične in statistične analize, lahko pozorneje beremo uradne statistike in hitreje opazimo, kaj nam hoče država prikriti. Številkasta razgledanost je najboljša preventiva proti »slabi znanosti«, marketinškim zavajanjem in napačnim posploševanjem, zaradi katerih mediji kronično izgubljajo verodostojnost. In vendar novinarji številkam večinoma nočejo priznati statusa zaveznic.

Vedenjski in eksperimentalni ekonomisti bi verjetno povedali, da so novinarji pač ljudje, ljudje pa že kot vrsta nismo najbolje prilagojeni na družbo, v kateri vse bolj vladajo številke. Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znamo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti, a so se zmotili, pojasnjujejo avtorji, kot je slovenski matematik in ekonomist Aljaž Ule. Ljudem na tisoče let ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Zato se večinoma ne odločajo razumsko, temveč le sledijo naučenim pravilom, posnemajo obnašanje nekoga drugega ali se preprosto »prepustijo občutku« – kar spretno izkoriščajo igralništvo, zavarovalništvo, bančništvo, trgovina, oglaševanje in druge gospodarske panoge, ki so se specializirale za izrabljanje naših evolucijskih pomanjkljivosti, je dejal Ule.

Ali je novinarska številčna slepota potemtakem le negativna stranska posledica starih evolucijskih vzorcev? Nikakor, je prepričan kritični znanstveni kolumnist Ben Goldacre. V svoji knjigi o slabi znanosti (prevedena je tudi v Slovenščino) je večkrat zapisal, da ljudje niso naravno prikrajšani za številske gene, ampak se lahko najpomembnejših številskih veščin naučimo skoraj vsi, če smo le deležni ustreznega številskega in metodološkega urjenja. Vendar v medijih takih urjenj ni, prav tako jih novinarji večinoma niso opravili med šolanjem. Zato medijski delavci (zlasti uredniki, bi pripomnil Goldacre) pogosto nimajo niti osnovnega občutka za količine, razmerja in deleže, ki bi jim pomagal zaznati najbolj očitne napake − kaj šele spregledati bolj prefinjene metodološke napake in manipulacije.

Ideologi podatkovnega novinarstva so prepričani, da so vse omenjene ovire rešljive, če bi mediji spoznali, da si lahko z izobraževanjem novinarjev in najemanjem številskih strokovnjakov (analitikov, programerjev in drugih »numeratijev«, o katerih piše ameriški novinar Stephen Baker) pripravljajo boljše zgodbe, z njimi prehitevajo tekmece in temeljiteje opravljajo delo varuhov demokracije. Vendar pri tem pozabljajo na naravo medijske industrije in nelagodje, ki ga v družbenih sistemih zbuja ideja transparence.

Komercialna medijska industrija ima z javnim interesom približno toliko skupnega kot farmacevtska panoga z javnim zdravjem in hipokratovo prisego. Tržno usmerjena medijska podjetja imajo za spodbujanje kakovostnejših vsebin in negovanje demokracije (namesto senzacionalizma) prav tako malo finančnih motivov kot farmacevti za razvoj zdravil, ki jih potrebujejo revni prebivalci podsaharske Afrike (namesto nove viagre). Javni mediji, ki bi morali odpravljati posledice omenjenega informacijskega primanjkljaja, so večinoma ponotranjili ideologijo komercialne medijske industrije ali podlegli politični retoriki, ki od njih pričakuje »državotvornost«. Hkrati je vprašanje, zakaj mediji »ne marajo številk«, tesno prepleteno tudi z dejstvom, da mediji že po svoji naravi niso alternativa, ki bi zahtevala družbene spremembe.

Vloga medijev je ravno nasprotna, saj večinoma ohranjajo trenutno stanje v družbi, vzdržujejo ustaljeno razmerje moči, opravljajo vlogo ideoloških aparatov države (oblasti) in utrjujejo kulturno hegemonijo, na kar so opozorili številni kritični družbeni teoretiki (Louis Althusser, Antonio Gramsci, frankfurtska šola …). Ideja transparence pa ne posega le v dosedanje novinarsko delo, temveč pomeni zahtevo po radikalno drugačni organizaciji družbe – denimo utopiji, kakršno je leta 1624 opisal angleški filozof, znanstvenik in državnik Francis Bacon v knjigi Nova Atlantida.

Baconova Atlantida velja za enega prvih opisov »družbe znanja«, v kateri vladajo znanstveniki in razum, kjer sta znanje in raziskovalni duh največji vrlini, ljudje pa so zavezani skupnemu dobremu. Javne funkcije zasedajo posamezniki, ki jim skupnost priznava avtoriteto (in integriteto) zaradi njihovih sposobnosti in osebnostne trdnosti. Zato je lahko v baconovski utopiji moč argumenta dokončno prevladala nad argumentom moči, ki temelji na sili, zavajanju in netransparentnosti – dejavnikih, ki upravljajo večino realnih človeških družb. Zato od države in medijev ni mogoče pričakovati resnih prizadevanj za uresničitev baconovskih ali drugih utopij − kljub supervizorjem, interaktivnim infografikam in strategijam, ki obljubljajo večji pomen znanja in odprtejšo javno upravo.

Na srečo novinarsko delo ni omejeno samo na komercialno medijsko industrijo. Kolumnistični zdravnik Ben Goldacre in okoljski aktivist George Monbiot kažeta, kako veliko občinstvo lahko danes nagovori vztrajen posameznik z občutkom za številke in posluhom za družbene probleme. Simon Rogers na podatkovnem blogu vsak dan prikazuje, kaj vse lahko iz javno dostopnih podatkov izlušči majhna ekipa zanesenjakov, če le premore dovolj znanja in motivacije. Če se bodo hoteli poklicni novinarji kdaj pridružiti njihovemu zgledu, je pot zelo jasna. Vprašanje je le, ali jo še lahko najdejo v svojih medijskih podjetjih.

Zgradba mita je preprosta. Genialni posameznik (motiv božanskega navdiha), ki se v večinski družbi ne (z)najde (motiv neprilagojenca), ima na začetku le veliko idejo, v katero brezmejno verjame (motiv skromnih začetkov), in neskončno odločenost, da jo bo uresničil, čeprav se zdi njegovi okolici nemogoča (motiv nerazumljenosti). Pot do uspeha je dolga in polna bolečih padcev (motiv neuničljivega povratnika). Junaka preganjajo notranji demoni in prekanjeni tekmeci (motiv velikega nasprotnika), a ga na koncu pričaka zaslužena nagrada: ugled, priznanje, bogastvo, slava ali nesmrtnost (motiv zmagovalca).

Za mitskega Steva Jobsa, ki zajame večino naštetih motivov, lahko danes določimo kvečjemu pozitiven ali negativen predznak. Ga bomo videli kot vizionarskega izumitelja prihodnosti, ki si je z delom, genialnimi prebliski in uporu proti uniformnosti monopolnih računalniških orjakov (Microsofta in IBM) zaslužil slavo in bogastvo? Ali morda kot brezobzirnega ljudomrznega egoista, ki je najprej izrabil tuje ideje, nato pa z marketinškimi in psihološkimi triki ustvaril sekto zasvojencev ter jim prodajal precenjene potrošniške naprave, ki jih je v krutih delovnih razmerah sestavljala otroška delovna sila? Vprašanje, kateri mit je bolj resničen, je seveda nesmiselno.

Mit ni nikoli resničen ali neresničen, je v knjigi o digitalnih mitologijah The Digital Sublime zapisal kanadski politični ekonomist Vincent Mosco. Njegova naloga je drugačna. Kompleksen in pogosto naključen preplet dogodkov mora razložiti v obliki idealizirane, navdihujoče in »logične« zgodbe, ki je ideološko sprejemljiva za čas in prostor, v katerem učinkuje. Mitska zgodba ni vrednostno nevtralna, saj jasno razlikuje med dobrimi in slabimi liki ter njihovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Mit osamljenega genija zato priporoča individualizem (celo egoizem) nasproti družbenemu. Zaznamuje boj izjemnega posameznika proti povprečnosti. Zagovarja zasebno lastnino v svetu idej in napredek prikazuje kot tekmo, v kateri zvezdniški zmagovalci poberejo vse. Hkrati odvrača pozornost od razlag ustvarjalnega procesa, ki niso združljive z ideologijo kreativne ekonomije – komercialne uporabe intelektualne lastnine.

Taka razlaga ustvarjalnega procesa je pomanjkljiva in zavajajoča. Zgodovinarji znanosti opozarjajo, da velika odkritja niso nikoli nastajala v praznem prostoru. Veliki izumitelji (inovatorji, umetniki, znanstveniki …) so zelo dobro poznali delo svojih predhodnikov. Spremljali so razvoj področij, na katerih so delovali in se povezovali s kolegi. Njihove kariere so bile odvisne od učiteljev in mentorjev, ki so prepoznali njihovo nadarjenost in jim ponudili prve priložnosti. Njihov (ne)uspeh so sooblikovala različna naključja – bolezni, zakonski partnerji, družbeni razred, dostop do znanja, izbira sodelavcev in okolje, v katerem so delovali.

Velika večina bazičnih raziskav, na katerih temeljijo »uporabne« iznajdbe, je nastala v akademskem okolju, ki ga je vzdrževal javni denar. Vroča in hladna vojna sta pomagali uresničiti nepredstavljivo mobilizacijo znanstvenikov, časa in proračuna, ki so razvili atomsko bombo in internet. Pomembne tehnološke inovacije, ki jih uradno pripisujemo enemu genialnemu posamezniku, so v enakih zgodovinskih obdobjih razvijali različni izumitelji (telegraf, telefon, televizija …). V vsakem trenutku so v laboratorijih in garažah nastajale neštete konkurenčne zamisli, njihove usode pa ni odločala samo njihova inovativnost ali tehnična odličnost, temveč so pri njihovem razmahu ali zatonu sodelovali nevidni dogodki, zakoni, politiki, vlagatelji, regulatorji, šefi razvojnih oddelkov in uporabniki, ki v mitskih zgodbah nimajo vidnejših vlog.

Mit o samotnem geniju ne izkrivlja le podobe ustvarjalnega procesa, ampak tudi podobo ustvarjalca. Dober teden po smrti Steva Jobsa so redki specializirani tehnomediji objavili novico, da je umrl Dennis Ritchie. Sedemdesetletni človek brez posebnosti je bil popolno nasprotje znanega applovca. Po izobrazbi je bil matematik. Ni imel podjetniških nagnjenj in ni ustanovil nobenega velikega podjetja. Nagrade je sprejemal skoraj sramežljivo, saj je vedno trdil, da je zgolj opravljal svoje delo in pri tem izboljšal kako malenkost. Med njegove »malenkostne izboljšave« sodijo programski jezik C in operacijski jezik unix (skupaj s sodelavcem Kenom Thompsonom), na katerih temelji Jobsov jabolčni imperij, velika večina današnjega računalništva in skoraj celoten svetovni splet. Z jezikovnimi pravili ni določil le oblike sporazumevanja med ljudmi in stroji, ampak je utemeljil tudi večino velikih informacijskih idej, ki se danes zdijo samoumevne: filozofijo odprte kode, skupinskega razvoja programske opreme in spletnega sodelovanja.

Vprašanje, kdo je bil pomembnejši za razvoj računalništva, je enako nesmiselno kot prepiranje o resničnosti jobsovskega mita. Steve Jobs je zasluženo postal lik, ki ga povezujemo z revolucijami v svetu visoke tehnologije. Dennis Ritchie pa opominja, da človeške ustvarjalnosti ne ženejo samo filozofija, motivi in vrednote, ki jih širi mitologija samotnih genijev. Samo spregledati (jo) je treba.

Related articles

• RIP: Dennis Ritchie, Creator of Unix and C (geeks.thedailywh.at)
• Dennis Ritchie: the other man inside your iPhone (guardian.co.uk)
• What Can We Learn From Dennis Ritchie? (techcrunch.com)

Z omenjeno besedno zvezo so kritiki med drugim opisovali sprejemanje protiteroristične zakonodaje po enajstem septembru, ki je močno posegla v državljanske svoboščine ter povečala pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Redki »nedomoljubni« kongresniki so opozarjali, da je mogoče tako radikalne ukrepe sprejemati samo v kriznih časih, ko so ljudje dovolj prestrašeni, da so se v imenu domovinske varnosti pripravljeni odreči številnim pravicam. Vendar pri tem pozabljajo, da bodo vsi krizni ukrepi veljali tudi pozneje, saj se jim ne bo odrekla nobena prihodnja vlada. Prej nasprotno. Če že veljajo strogi zakoni, je precej bolj verjetno, da jih bodo vladajoči še zaostrili ali jih razširili na dejanja, ki prej niso bila kazniva. Zato se zdrsi v prepade totalitarizmov vedno začnejo s padcem na spolzkem pobočju.

Javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ) ter o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se je prejšnji četrtek zgodila v Državnem zboru, je pokazala, da se po nevarno spolzkem pobočju znova sprehajajo tudi slovenski zakonodajalci. Med številnimi spremembami obeh zakonov sta se znašla tudi dva predloga, ki ki bosta precej zaostrila protipiratski boj in povečala pooblastila policije za dostop do elektronskih komunikacijskih podatkov.

Junija je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega KZ, ki predvideva odločnejše preganjanje spletnih piratov. Po novem predlogu bo zakonodajalec iz 148. člena zakonika izbrisal besedno zvezo »z namenom prodaje«, kar pomeni, da bi lahko preganjali vsakogar, ki bi si prenesel za vsaj 5000 evrov piratskih programov, glasbe in/ali filmov. Za vse, ki bi si na ta način »pridobili večjo premoženjsko korist«, bi bila zagrožena zaporna kazen do treh let. Hkrati je vlada predlagala tudi dopolnitve 149. b člena ZKP, po katerem bi policija lahko zahtevala dostop do podatkov, ki jih zabeleži »elektronska komunikacijska oprema«, kamor uvrščamo tudi bazne postaje.

Kje se skrivajo spolzke strmine? Sprememba KZ, ki kaznivost izmenjave datotek razširja na vse uporabnike spleta, ne pomeni le pravne podlage za učinkovitejše preganjanje kršiteljev avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kar trdijo predlagatelji, založniki in druge interesne skupine. Pomeni tudi začetek precej nevarnejšega trenda, saj je izmenjevanje datotek (skoraj) nemogoče preganjati brez nadzorovanja spletnega prometa – aktivnega spremljanja, kaj počnejo uporabniki na svetovnem spletu in kakšne vsebine prenašajo. To kaže francoski primer, saj je vlada zaradi močnih pritiskov lobističnih skupin in predsednika Nicholasa Sarkozyja sprejela zakon Hadopi, ki predvideva kaznovanje kršiteljev po načelu treh udarcev (opozorilo, odklop internetne povezave …), za izvajanje pa je določila kar ponudnike internetnih storitev, ki kaznovalno vlogo izvršujejo brez sodne odredbe.

Spremembe ZKP so še bolj problematične, ker se je največji zdrs zgodil že leta 2006, ko je evropska komisija sprejela direktivo (pdf) o obveznem hranjenju podatkov o elektronskih komunikacijah za vse državljane EU – kljub dejstvu, da velika večina Evropejcev nikoli ne bo obtožena ničesar kaznivega. Tudi tedaj so kritiki opozarjali, da bo direktiva ustvarila velike zbirke uporabniških podatkov, zaradi katerih bo skoraj nemogoče krotiti nadzorne apetite policije, varnostnih agencij, tajnih služb in lastnikov avtorskih pravic, ki dostopa do podatkov ne bodo zahtevali le za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala, ampak postopoma tudi za lov na izmenjevalce datotek, pedofile, različne aktiviste in razširjevalce spornih političnih vsebin. Kako neustavljivo je lahko tako drsenje, lepo kažejo četrtkove besede (mp3) visokega predstavnika pravosodnega ministrstva Petra Pavlina, za katerega je policijska zahteva po dostopu do baznih postaj in s tem množičnega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih le učinkovitejša izraba podatkov, ki jih je predpisala že evropska direktiva, zato dodatni posegi v uporabniško zasebnost ne prinašajo ničesar novega.

Zahteve policije, tajnih služb in lastnikov avtorskih vsebin so pričakovane, saj njihovi predstavniki zastopajo interese določenih družbenih skupin. Vendar bi morali imeti njihovi interesi tudi enakovredne protiuteži, ki bi opozarjale na morebitno nesorazmernost nadzorovalnih ukrepov, njihovo neučinkovitost ali celo morebitno neustavnost, a se to ni zgodilo. Na četrtkovi predstavitvi je najbolj zmotila samoumevnost, s katero so zakonodajalci sprejemali diktate evropskih direktiv in avtorskih interesnih skupin ter jih prevajali v zakone, ki bodo verjetno že kmalu veljali za vse državljane Slovenije. V državnem zboru razen redkih izjem (predstavnika informacijskega pooblaščenca in odvetnice zveze potrošnikov) ni bilo mogoče slišati nobene resne kritike predlaganih zakonskih sprememb ali namigov, da se nekatere države že zavedajo, da so s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov naredile napako.

Nemško zvezno ustavno sodišče je lani odločilo, da je podatkovna evrodirektiva neustavna. Za vzpon nemške in švedske piratske stranke je bilo ključno sodelovanje pri množičnih demonstracijah proti sprejemu direktive, saj so volivcem pokazali, da niso le stranka računalnikarjev in internetnih zastonjkarjev, ampak opozarjajo na bistveno pomembnejša vprašanja in svoboščine. Evropske civilnodružbene skupine so prejšnji teden pripravile javni poziv o neustreznosti direktive, veliko problematičnega gradiva so razkrila tudi poročila o skrivnostni pripravi nedavno podpisanega mednarodnega sporazuma o varovanju intelektualne lastnine ACTA, ki prav tako razkrivajo želje interesnih skupin po dostopu do uporabniških podatkov in zunajsodnem kaznovanju kršiteljev. A teh pomislekov v državnem zboru nismo slišali.

Z nekritičnim sprejetjem evropske direktive so slovenski zakonodajalci že zagrešili prvi nepopravljiv zdrs, zaradi katerega bodo varuhi zasebnosti in državljanskih svoboščin precej teže branili posameznike pred elektronskim nadzorom. Z nepremišljenim popravkom protipiratskega člena vlada napoveduje, da bo kmalu zdrsnila še drugič.