Sedanji ameriški predsednik letos ne bo več mogel nastopati kot razmeroma neznan kandidat, ki je s preprostimi sporočili, oznanjanjem sprememb in premišljeno izrabo spletnih orodij najprej izločil demokratsko veteranko Hillary Clinton in nato končal predsednikovanje republikanca Georgea Busha. Pri zbiranju prispevkov se ne bo mogel predstavljati kot politik brez močnih finančnih sponzorjev, ki so mu navadni Američani množično prispevali manjše zneske za financiranje kampanje. Gverilske spletne strategije so v zadnjih dveh letih množično prevzeli oglaševalci, nevladne organizacije in pripadniki gibanja čajank, kar je precej zmanjšalo njihov učinek in verodostojnost. Hkrati Obama ne bo več smel ponavljati starih političnih nagovorov, ker bo mogoče iz bogatega arhiva prejšnje spletne kampanje zelo hitro izbrskati izjave, ki bodo v današnjih okoliščinah izzvenele kot neizpolnjene ali celo prelomljene obljube.

Zato so njegovi spletni svetovalci sklenili, da se bodo zgledovali po metodah in prijemih, ki so jih v zadnjih letih izpopolnili trgovci, oglaševalci in spletna podjetja, je ugotovil washingtonski dopisnik Financial Timesa Richard McGregor, ki je konec lanskega leta pokukal v Obamov čikaški internetni štab. Čeprav je od vodje kampanje Michaela Slabyja in njegovih sodelavcev izvlekel le malo uradnih informacij, je izvedel, da tokratna kampanja ne bo temeljila na mobilizaciji in širjenju informacij prek družabnih omrežij, ampak bodo analitike zanimale predvsem informacije o spletnih uporabnikih in njihovo obnašanje.

Prostovoljci so opravili že za več kot milijon podrobnih pogovorov z volivci in jih vnesli v posebne sisteme za besedilno analizo. Računalniški analitiki so začeli premlevati podatke o registriranih uporabnikih demokratskih spletnih strani in blogov, prijateljih Baracka Obame na facebooku (teh je trenutno več kot 24 milijonov), bralcih njegovih tvitov in prejemnikih demokratske elektronske pošte. Na svetovnem spletu so začeli iskati sledi, ki bi jim pomagale najti prihodnje nove volivce in darovalce, določiti neopredeljene volivce in ugotoviti, kateri volivci so že prepričani – zapriseženi demokrati ali republikanci – in jim nima smisla pošiljati mobilizacijskih sporočil. V podatkovne zbirke so nato vnesli tudi druge pomembne osebnostne in demografske podatke, ki jim bodo pomagali pri natančnem naslavljanju predvolilnega gradiva.

Če bodo za volivca ugotovili, da je vojaški veteran, mu bodo pošiljali pisma in letake s temami, ki so zanimive za veterane. Če je nekdo med Obamovim mandatom izgubil službo, ga ne bodo prosili za prispevke, saj bi se mu lahko še bolj zamerili. Namesto tega mu bodo predstavili ukrepe za odpravljanje brezposelnosti in ga poskusili prepričati, da razumejo njegove težave in mu želijo pomagati, je od neimenovanih prostovoljcev izvedela novinarka ameriškega poslovnega tednika Businessweek Julianna Goldman, ki je prav tako pripravila reportažo o pripravah na predsedniško volilno tehnokampanjo. Druge podrobnosti sodelavci kampanje zelo skrbno skrivajo, saj samo najpomembnejši strategi vedo, katere podatke iščejo računalniški analitiki in katere informacije jim lahko pomagajo izslediti politične podpornike ali nasprotnike.

Ameriška predsedniška tekma je v zadnjem desetletju že večkrat postavila nova pravila političnega spletnega komuniciranja in vodenja kampanj. Demokratski predsedniški kandidat Howard Dean je leta 2004 uspešno uporabil svetovni splet za financiranje kampanje, saj je z mikroprispevki volivcev zbral prve dolarske milijone. Njegova orodja je leta 2008 izpopolnil Obamov štab, ki je od Američanov zbral za več kot pol milijarde dolarjev prispevkov in na spletnih družabnih omrežjih sistematično nagovarjal mlajše volivce. Glavni strateg Georgea Busha Karl Rove je iskal povezave med potrošniškimi navadami in političnimi preferencami (pivci določene znamke piva so pogosto simpatizerji republikancev, a ne hodijo na volitve), poleg tega je začel internet vse bolj dopolnjevati ali celo določati medijsko poročanje o kampanji (posnetki z mobilnikov, blogerski zapisi in tviti, prikrite kampanje, širjenje dezinformacij …).

Če bo Obami ob pomoči računalniških hekerjev in skrajne »personalizacije« političnih sporočil uspelo prepričati dovolj volivcev in kljub številnim težavam ohraniti predsedniški položaj, bodo njegovo strategijo kmalu posnemali politiki po vsem svetu. Napredne podatkovne analize se bodo iz znanstvenih laboratorijev, spletnih trgovin, obveščevalnih služb in financ množično preselile v politiko, zato se bodo tudi volitve kot priložnost za prodajanje določenega politika še bolj približale izkušnji nakupovanja na spletnih trgovinah – s premišljenim sistemom priporočil, merjenega oglaševanja in triki za spodbujanje potrošniškega obnašanja.

Opozorila, da so postali državljani v sodobnih demokracijah podobni pasivnim političnim potrošnikom, ki spremljajo politiko kot nekakšen medijski resničnostni šov, so kritični politični teoretiki v zadnjih desetletjih zapisali že velikokrat. Priprave na Obamovo predsedniško kampanjo pa kažejo, da se bo treba dokončno posloviti tudi od idealiziranih napovedi, da bo politične potrošnike obudila čudežna demokratična moč interneta in politiko znova vrnila državljanom. Prej nasprotno, saj si lahko natančno spoznavanje uporabniških navad, obsežno zbiranje podatkov in pošiljanje prilagojenih sporočil privoščijo samo elite, ki internet uporabljajo kot učinkovito orodje za uveljavljanje interesov in koncentracijo informacijske moči. »Običajnim državljanom« take storitve večinoma niso dosegljive.

Vendar dogajanje v čikaškem nebotičniku ne opozarja le na neenakomerno razporejenost informacijske moči, ki je obstajala tudi v časih tradicionalnih medijev. Ameriški pravnik in publicist Cass Sunstein je v knjigi Republic 2.0 že pred petimi leti zapisal, da blogi, forumi, družabna omrežja in druga internetna orodja niso nujno razširili obzorja, spodbudili izmenjave različnih pogledov in ustvarili novega prostora za demokratično debato, temveč so imeli nepričakovan stranski učinek. Internet se ni razvijal kot razvejana mreža, ampak je postajal vse bolj podoben mnenjski milnici, sestavljeni iz večjih in manjših mehurčkov, v katerih se zbirajo podobno misleči posamezniki. Demokratski blogerji so nagovarjali demokratske blogerje in objavljali povezave na naklonjene članke, enako republikanci. Homogene spletne skupnosti so ponudile zelo primerno okolje za skrajna politična stališča, ki jih niso več mogli prevetriti zunanji vplivi. Ker mnenjski mehurčki med sabo niso komunicirali, je začela zamirati tudi javna debata.

Sunsteinove zapise je lani dopolnil ameriški aktivist in predsednik vplivne nevladne organizacije Moveon.org Eli Pariser, ki je v knjigi The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You opisal delovanje priljubljenih spletnih storitev ter njihovo odvisnost od sistemov za priporočanje, razvrščanje in filtriranje informacij. Zmotilo ga je spoznanje, da Google, Facebook, Amazon in drugi spletni igralci vse bolj samovoljno presojajo, katera informacija je zanj zanimiva, kdo je pravi prijatelj, kateri izdelek mu najbolj ustreza in kakšna politična stališča se bodo znašla na njegovi elektronski napravi. Pojasnil je, kako ga ti filtri brez njegove vednosti ali vpliva zapirajo v mnenjske mehurčke, kakršne je opisal Sunstein, in nakazal njihove negativne učinke, če jih bodo začeli množično uporabljati politiki: razkroj javnosti v posameznike, spreminjanje državljanov v potrošnike in še močnejše spodbujanje »potrošniške« politike, ki bo poskušala hkrati ustreči vsem in nikomur.

Natančno merjena in prilagojena politična sporočila, kakršna volivcem pripravlja Obamov volilni štab, so lahko zelo učinkovita pri prodajanju predsedniškega kandidata, vendar pospešujejo tudi natanko tiste pojave, pred katerimi je svaril Pariser. Če bo Obama tokrat zmagal predvsem zato, ker bodo njegovi računalniški algoritmi uspešnejši od nasprotnikovih, bi ta zmaga napovedala politiko, ki je še precej manj »demokratična« od tega, kar zadnjih nekaj mesecev spremljamo v Sloveniji. Naj zveni še tako neverjetno.

(Sobotna priloga Dela, 21. januar 2012)

V konferenčnem okolju je internet deloval »normalno« – pokazale so se vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj je bilo drugače, saj uporabniki niso mogli odpreti določenih strani, ki so omenjale človekove pravice, ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem in njihovim vrednotam. Tunizija je namreč ena izmed številnih držav, ki iz takih ali drugačnih razlogov filtrirajo dostop do svetovnega spleta.

To anekdoto sta v uvodu zapisala Jonathan Zittrain in John Palfrey, sourednika knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering. Omenjena knjiga je povzela obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med leti 2003–2006 izvedlo združenje Open Net Initiative, in je do danes ostala eden izmed redkih poskusov, s katerim so poskušali avtorji odgovoriti na nekaj temeljnih dilem, povezanih s filtriranjem interneta.

Zanimalo jih je, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Poleg načelnih vprašanj pa so pripravili tudi podrobne analize primerov, s katerimi so ugotavljali, kako se filtriranje interneta obnese v praksi, koliko držav ga tudi v resnici uporablja ter kakšne obrambne mehanizme so razvili uporabniki interneta in ponudniki spornih storitev, da bi kljub filtriranju prišli do želenih spletnih vsebin in storitev.

Ugotovili so, da ukrepi za nadzor internetnega prometa popolnoma neučinkoviti, če se jih država ne loti sistemsko in v sistem filtriranja zajame celoten sistem internetnega ekosistema: ponudnike dostopa, storitev, davčno upravo, finančne ustanove (banke, izdajatelje plačilnih kartic …), diplomacijo, lobiranje v mednarodnih organizacijah, varnostne službe in zakonodajo. Če se država odloči za tako temeljit pristop, pa skoraj nujno krši načelo sorazmernosti, saj so »učinkovite« metode internetnega nadzora tako restriktivne, da povzročajo več škode kot koristi. Predvsem zato, ker brez pravega premisleka in javne debate ustvarijo sisteme, ki jih je mogoče zelo preprosto uporabiti (zlorabiti) tudi v drugačne namene in sprožijo verižno reakcijo dogodkov, ki jih kmalu ne more več nihče obvladovati.

Lep primer je zahteva po blokadi tujih spletnih stavnic, ki jo je v novi zakon o igrah na srečo zapisal slovenski Urad za prirejanje iger na srečo. Njihov namen je bil preprost: preprečiti slovenskim hazarderjem, da bi stavili na tujih spletnih stavnicah, ker ima država nad igrami na srečo pač monopol. Vendar si ni zakonodajalec zastavil niti najbolj preprostih vprašanj, ki jih zahteva načelo sorazmernosti: ali bo predlagan ukrep – blokada spletnih stavnic, za katere morajo poskrbeti ponudniki internetnih storitev – v resnici dosegle svoj uradni namen (ubranile državni monopol nad igrami na srečo) in kakšne bodo posledice tega ukrepa.

Odgovor na prvo vprašanje je jasen: predlagan model je popolnoma neučinkovit in ne bo odpravil stav na tujih spletnih stavnicah (o tem Slo-tech in Delo). Predvidljive pa so tudi njegove posledice. Ko država ugotovi, da njena metoda nadzora interneta (ali česar koli drugega) ne deluje, se praviloma ne začne spraševati o smiselnosti ukrepa, ampak poskusi najti nove, domnevno učinkovitejše rešitve: sprejemati strožjo zakonodajo, večati pooblastila represivnim organom ali uvajati obsežne zbirke zasebnih podatkov, ki bodo domnevno izboljšale učinkovitost njenega nadzora.

Hkrati se v proces začnejo vključevati najrazličnejše interesne skupine in lobiji, ki poskusijo v zakonodajo zapisati svoje interese: uradi za intelektualno lastnino, zasebna »kreativna industrija«, verske skupnosti, združenja za zaščito otrok na spletu in vsi ostali, ki jih sedanja »razpuščenost« svetovnega spleta moti – zaradi političnih, finančnih ali svetovnonazorskih razlogov. Te interese pa zmore prepoznati in ustrezno (»sorazmernostno«) pretehtati le zakonodajalec, ki razume, da lahko nekaj nepremišljenih odstavkov zakona o igrah na srečo že v bližnji prihodnosti neposredno vpliva na usodo svobode izražanja in pravice do zasebnosti na svetovnem spletu.

Od slovenskih poslancev, ki so med spreminjanjem zakona o igrah na srečo v parlamentu razkazovali le svoje popolno nepoznavanje interneta, take razsvetljenosti ni mogoče pričakovati. Prav tako ne od pristojnega direktorata za informacijsko družbo, ki bi kot pristojni organ edini lahko vplival na vsebino spornega zakona, a se je raje omejil na objavljanje zaskrbljenih stališč, ko je bil zakon že sprejet.

(So)objavljeno na portalu E-demokracija.

Related articles by Zemanta

• How To Beat the Internet Censors (gigaom.com)
• Hillary Clinton’s Historic Speech on Global Internet Freedom (pff.org)
• Filtering Sex in the Arab World (jilliancyork.com)