Če ste odgovore na omenjena vprašanja – podobno kot večina uporabnikov svetovnega spleta – včeraj iskali na Googlu, vas je najprej napotil na največjo spletno enciklopedijo Wikipedio, a je bila njena angleška stran zaprta. »Takšna bo družba, v kateri ne bomo več smeli svobodno izmenjevati znanja,« so zapisali njeni upravljavci. Družba, kakršno z novima zakonoma o preprečevanju spletnega piratstva (SOPA) in varstvu intelektualne lastnine (PIPA) v zadnjih mesecih domnevno uvajajo ameriški zakonodajalci.

Protestu spletnih enciklopedikov se je ob enodnevnem »vikimrku« pridružilo še več drugih vplivnih spletnih strani (Reddit, WordPress, Boingboing …), ki so prepričane, da lahko nova ameriška zakona z napadom na celotne tehnološke platforme (in ne več posamezne kršitelje) usodno omejita odprti in svobodni internet po vsem svetu, uvedeta nadzor spletnih vsebin, spodbujata cenzuro in zadušita spletno ekonomijo. Za nasprotnim okopom pa so se utrdili tradicionalni založniki, glasbene založbe, filmski studii in drugi lastniki avtorskih pravic, ki spletnim piratom pripisujejo izgubljene dolarske milijarde in delovna mesta.

Njihov dvoboj ima močno kulturno, gospodarsko in politično ozadje. Internetni ideologi so prepričani, da mora internet ostati odprt in nevtralen medij, na katerem lahko vsakdo pod enakimi pogoji širi politične ideje, ustanovi podjetje in si izmenjuje informacije. Uspešna internetna podjetja in organizacije (Google, Facebook, Wikipedia …) uporabljajo internetno ideologijo za uveljavljanje lastnih poslovnih in političnih interesov, saj njihovi poslovni modeli in vpliv temeljijo na svobodni izrabi internetnih virov. Nasprotno koalicijo sestavljajo poslovni interesi stare kulturne industrije, ki hoče ohraniti nekdanje (preživele) monopole in omejiti nove tekmece, ter želja države – tudi slovenske – po večjem nadzoru državljanov, ki ga omogočajo nove tehnologije.

Obe strani uporabljata močne pojme. Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob varnost, zakonitost in red. Velike besede, lobiranje in poslovni interesi pa zamegljujejo zelo preprosto dejstvo, da piratstva na svetovnem spletu ni mogoče »učinkovito« preganjati brez zelo natančnega nadzora internetnega prometa in sprotnega pregledovanja podatkovnih paketkov, ki razkrije njihovo vsebino. Zato bi morali zakonodajalci javno in odprto presoditi, ali zaščita intelektualne lastnine (oziroma njenih lastnikov) upravičuje uvajanje obsežnih in politično občutljivih podatkovnih zbirk internetnega prometa (infrastrukturo nadzora) ali je treba med pripravo protipiratskih zakonov enakovredno upoštevati tudi druge državljanske pravice: do zasebnosti, izražanja, domneve nedolžnosti in sodnega procesa.

Ameriški zakonodajalci te naloge doslej niso opravili. Prav tako ne njihovi evropski kolegi.

(Delo, 19. januar 2011)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. januar 2012

Konec lanskega leta pa je evropska komisija predstavila še en argument za odpiranje javnih podatkovnih zbirk: pozitivne gospodarske učinke, saj ocenjujejo, da bi bilo mogoče s podatki vsako leto ustvariti za več kot 40 milijard evrov.

To številko je oznanila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes, ko je v svojih nastopih in blogerskih zapisih predstavila novo evropsko strategijo za odpiranje podatkov, s katero so dopolnili evropsko direktivo o uporabi javnih podatkovnih zbirk iz leta 2003. Velike denarne vabe so za članice zelo pomembne, saj jim nova direktiva nalaga precej sprememb, ki jih bodo morale v 18 mesecih vključiti v nacionalno zakonodajo. Vsi podatki, ki jih z javnim denarjem zbirajo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni dobrega razloga za njihovo zaprtost (avtorske pravice, varstvo osebnih podatkov …). Upravljavci jih morajo posredovati brezplačno ali prosilcem zaračunati le minimalne (najnujnejše) stroške. Izročiti jih morajo v standardnem in odprtem zapisu, ki ga lahko prebere in obdela vsak računalnik. V direktivi so prvič zajete tudi knjižnice, muzeji in arhivi, za izvajanje direktive bo – prav tako prvič – skrbel ustrezen regulator.

Evropska komisija se je pri pripravi direktive zgledovala po Veliki Britaniji in Franciji, ki sta prvi sprejeli podobne ukrepe za odpiranje javnih podatkovnih zbirk. Vendar njune izkušnje kažejo, da načela odprtih podatkov zahtevajo od javnih ustanov in državnih uradnikov veliko prilagajanja, ki je precej težavnejše od usklajevanja zakonodaje. Vprašljivi pa so tudi pozitivni gospodarski in družbeni učinki, ki jih obljublja komisarka Kroes.

Oživljanje mrtvega kapitala

Teorija je preprosta. Neznanske količine podatkov, ki jih javne ustanove z javnim denarjem zbirajo in hranijo za lastne potrebe, so nekakšen mrtev kapital, ki se ne more plemenititi, dokler ostaja zaprt. Če jih odpremo, pa lahko postanejo dragocena surovina za podatkovno industrijo: analitike, razvijalce aplikacij za pametne telefone in elektronske tablice ter druge ponudnike, ki znajo surove podatke predelati v koristne uporabniške storitve.

Evropska komisija je prepričana, da lahko iz podatkov nastanejo zelo uporabni lokacijski programi (iskalniki dogodkov, trgovskih ponudb, živih mobilnih iger …), prometne informacije, vremenski napovedniki, orodja za primerjavo cen in številne druge poslovne priložnosti za mlada podjetja, velike korporacije in nevladne organizacije. Ti podatki niso zanimivi le za gospodarstvo, temveč se bodo iz njih napajali tudi novinarji, raziskovalci na univerzah in učitelji, ki bodo digitalizirano kulturno dediščino laže uporabljali pri pouku. Ta podatkovni ekosistem bi lahko čez nekaj let ustvarjal za več kot 140 milijard evrov prihodkov, zato je komisija poleg direktive pripravila tudi denarne spodbude – za razvoj podatkovnih orodij in storitev bodo do leta 2013 podelili približno sto milijonov evrov in predstavili podatkovni evroportal.

Odpiranje podatkov ima tudi druge zagovornike. Julian Assange, najbolj znani predstavnik spletne skupnosti wikileaks, je v javnih nastopih zagotavljal, da osvobajanje podatkov prinaša transparentnejše in odgovornejše vodenje države, saj lahko državljani in novinarji spremljajo, kaj počnejo vladajoči. Analitik protikorupcijske komisije Matej Kovačič je ob lanski predstavitvi spletne aplikacije supervizor pojasnil, da bi lahko z učinkovitejšo uporabo že zbranih (javnih) podatkov izboljšali nadzor nad porabo javnega denarja in krotili zahteve nadzorovalcev po novih podatkovnih zbirkah. Prizadevanje za odpiranje podatkov pa podpirajo tudi številni neodvisni programerji in računalniški hekerji, ki v podatkovnih rudnikih vidijo velik potencial – tako podjetniški kot državljanski.

»Za razvijalce mobilnih aplikacij je komercialno najbolj zanimiv dostop do osnovnih podatkovnih virov, denimo natančnih zemljevidov, avtokart, prometnih in drugih lokacijskih podatkov, ki jih potrebujejo lokacijske storitve,« je povedal sodelavec ljubljanske Kiberpipe in heker Gašper Žejn, ki je med drugim pripravil aplikacijo za prikaz proračunske porabe in ljubljanski zemljevid odvozov vozil s pajkom. »Kot državljan pa bi se z veseljem lotil analize izvedenih inšpekcij delovnega inšpektorata. Ko sem iz poslanskega vprašanja izvedel, da je bilo v Luki Koper v zadnjih dveh letih odkritih več kot trideset kršitev delovne zakonodaje in je prišlo do več kot šestdeset resnih poškodb pri delu, sem pomislil, da bi bilo zanimivo videti celotno sliko. Podobno na področju zdravstva, sodstva in še kje,« je dejal sogovornik. Vendar do teh podatkov v praksi ni prav lahko priti.

Odprta država, zaprti uradniki

Komisarka Kroes je v svojem govoru povedala, da bodo po novem vsi javni podatki odprti, če ne bo zelo dobrega razloga za njihovo zaprtost. Ta pristop je ravno nasproten uradniški logiki, po kateri so vsi podatki zaprti, če nas nekdo ne prisili, da jih odpremo, je pojasnil Žejn. To pomeni, da je treba tudi za dostopne podatke napisati neštete prošnje in pritožbe, preden jih dobimo – čeprav smo do njih upravičeni po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja ali prejšnji direktivi o uporabi javnih podatkov. Zato se programerji pri vsakem podatkovnem projektu sprašujejo, kako se lotiti zbiranja podatkov, kako dolgo bo trajalo in kaj bodo sploh dobili, namesto da bi razvijali aplikacije, ki bi pomagale tako državljanom kot tudi uradnikom.

»Drugi problem je oblika, v kateri vam javna ustanova izroči podatke,« je povedal urednik podatkovnega bloga pri Guardianu Simon Rogers. Evropska komisija je v novi direktivi sicer zapisala, da morajo biti podatki shranjeni v standardnih in odprtih zapisih – podobno kot prej britanska vlada –, vendar številni uradi še vedno izročajo podatke v zapisu pdf, ki ga skoraj ni mogoče računalniško obdelovati, ali jih celo natisnejo na papir. Včasih poskušajo na ta način otežiti delo novinarjem, večinoma pa je kriva nevednost, še zlasti na ravni mestnih uprav in občin, ki so s politiko odprte vlade precej slabše seznanjene kot ministrstva in vladne službe, je prepričan Rogers.

Poleg tega javne ustanove moti nedoslednost vladnih ukrepov, saj jih je britanska vlada v preteklosti spodbujala, naj začnejo tržiti svoje podatke (vremenske podatke, zemljiško knjigo, muzejske zbirke …) in tako prihranijo nekaj proračunskega denarja. Zdaj od njih pričakujejo, da bodo tudi komercialno zanimive podatke izročale skoraj zastonj, a jim kljub temu ne bodo vrnile nekdanjega financiranja, kar utegne sprožiti nov val privatizacije javnih ustanov.

Vabljive obljube evropske komisije, ki državam obljubljajo predvsem pozitivne gospodarske učinke, bodo zagrešile še veliko podobnih zadreg. Retorika komisarjev je sicer razumljiva, ker morajo za izvajanje podatkovne direktive navdušiti predvsem gospodarske in finančne ministre – najpomembnejše odločevalce v današnjih vladah, vendar države za odpiranje podatkov ne smejo imeti samo negotovih ekonomskih motivov. Odprte podatke so doslej znale komercialno izrabiti le redke francoske in angleške ustanove, zato so napovedi komisarke Kroes o stomilijardni podatkovni industriji verjetno pretirane. Če bi države zaradi razočaranja nad neuresničenimi napovedmi zavrle izvajanje direktive, pa bi to prizadelo državljanske pobude, ki prav tako temeljijo na odpiranju javnih podatkov.

Ministrstva za javno upravo, ki predlog stališča do nove podatkovne direktive še pripravlja, zato ne čaka samo prevajanje direktive v slovensko zakonodajo, skrb za računalnikom prijazne zapise in prepričevanje državnih uradnikov, naj se sprijaznijo z vse glasnejšimi zahtevami po odpiranju podatkovnih zbirk. Pripraviti se bodo morali tudi na nepremišljeno odpiranje podatkov, kakršno je ta teden zagrešila geodetska uprava, saj je bila pri objavi vrednosti nepremičnin po mnenju informacijske pooblaščenke nekoliko preveč temeljita in je omogočila dostop do podatkov o lastnikih. Podatkovna direktiva bo zahtevala nenehno iskanje kompromisov med zapiranjem in odpiranjem podatkov, ekonomskimi in državljanskimi interesi ter varstvom zasebnosti in pravico do obveščenosti. Kompromisov, ki jih ne bo mogoče najti samo z birokratskim izpolnjevanjem evropskih dokumentov.

Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.

V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.

Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.

Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.

Amerika proti piratom

Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.

Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.

Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.

Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.

Zapovedana skrivnostnost

Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.

Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.

Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.

Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.

Slovenija spet pasivna

Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).

Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.

Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. september 2011

Vendar Google ni ponujal samo spletnega iskanja. Njegova ustanovitelja Sergej Brin in Larry Page sta iskalni algoritem zasnovala tako, da so jima analize spletnih strani in uporabniških iskanj pomagale učinkovito razvrščati merjene oglase. Googlova iskalniška prevlada se je zato razširila tudi na spletno oglaševanje, podjetje pa je z novimi storitvami in prevzemi vstopilo na področja, ki niso bila povezana z internetnim iskanjem: mobilno telefonijo, distribucijo digitalnih vsebin (knjig, glasbe in filma), lokacijske storitve (zemljevidov, popotna svetovanja), spletno nakupovanje in na družabna omrežja (google+).

Hitra rast je začela vznemirjati tekmece in regulatorje in ti so z različnimi besedami zastavljali zelo podobno vprašanje: je Google postal prevelik? Spletni podjetniki so se pritoževali, da je zaradi Googlove velikosti in oglaševalske prevlade zelo težko postaviti vzdržen spletni poslovni model. Varuhi zasebnosti so opozarjali, da eno zasebno ameriško podjetje shranjuje in obdeluje nepredstavljive količine osebnih podatkov, ki mu jih sporočajo naša iskanja, spletne navade, dopisovanja, lokacije in uporaba telefona. Kritični raziskovalci informacijske družbe so poudarjali, da je postal Google nekakšen veliki elektronski vratar, saj se za večino uporabnikov svetovni splet začne in konča na prvi strani googlovih zadetkov.

Predstavniki Googla so omenjene pomisleke ameriških in evropskih kritikov večinoma preslišali – do preteklega tedna, ko se je moral pred ameriškimi kongresniki v sredo prvič zagovarjati njihov izvršni predsednik Eric Schmidt. Kongresni odbor za varstvo konkurence je namreč zanimalo, ali Google lahko prireja iskalne zadetke za promocijo lastnih storitev in izrablja iskalniški monopol za omejevanje konkurence.

Oviranje tekmecev

Predstavniki odbora so na ločenem zaslišanju najprej prisluhnili predstavnikom ameriških spletnih podjetij Yelp, Nextag in Expedia, ki so dokazovali, da je začel Google bistveno slabše uvrščati njune storitve (priporočila trgovin in restavracij ter popotnih aranžmajev), odkar je tudi sam ponudil podobne storitve (maps in places), kar da pomeni očitno zlorabo tržnega položaja. Nato je pred odbornike stopil še Schmidt, opravil vnaprej pripravljen nastop in začel odgovarjati na vprašanja senatorjev, ki jih njegov uvodni del ni najbolj prepričal (zaslišanje smo spremljali v neposrednem spletnem prenosu).

Predsedujoči demokratski senator Herb Kohl iz Wisconsina je podvomil, da lahko Googlov spletni iskalnik nepristransko razvršča konkurenčne ponudnike, če je to v nasprotju z njihovimi poslovnimi interesi. Republikanski senator Utaha Mike Lee je Schmidtu pokazal rezultate raziskave, v kateri so avtorji ugotovili, da Googlov iskalnik nenavadno visoko razvršča zadetke za lastne storitve, čeprav niso najbolj priljubljene (elektronska pošta, zemljevidi …). Ostali senatorji so Google primerjali z lastnikom dirkalne steze, na kateri vedno »slučajno« zmagujejo domači konji, in se spraševali, ali bo podjetje izrabilo monopolne oglaševalske milijarde tudi za uničevanje tekmecev na področju mobilne telefonije, saj je njihov operacijski sistem android nameščen že na več kot 40 odstotkih vseh pametnih telefonov, ki so bili prodani letos.

Schmidt je pred zasliševalci večinoma ponavljal stara Googlova stališča. Povedal je, da »ni seznanjen« z nikakršnim prirejanjem iskalnih rezultatov, ki bi diskriminiralo ponudnike konkurenčnih spletnih storitev. Poskušal je zmanjšati težo prevladujočega tržnega položaja na področju spletnega iskanja in oglaševanja (»težko rečem, da imamo monopol«) ter večkrat zatrdil, da so storitve tekmecev »oddaljene le en klik«, če jim googlova ponudba ne ustreza. Kongresnikom je zagotovil, da se pri Googlu »zavedajo odgovornosti«, ki jih prinaša njihova velikost, a tudi dodal, da je spletni trg preveč odprt in konkurenčen, da bi ga obvladovalo samo eno podjetje – tudi če bi hotelo. »Google nikomur ne more preprečiti vstopa na trg ali omejevati razvoja novih izdelkov,« je dejal Schmidt.

Skoraj enak argument je pred podobnim kongresnim odborom pred trinajstimi leti uporabil soustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je hotel kongresnike prepričati, da njihova več kot 90-odstotna prevlada na računalniških namizjih ne ogroža konkurence. »Microsoft nima monopola nad razvojem in prodajo računalniškega programja. Ne more določati cen in preprečevati tekmecem, da bi vstopili na trg programske opreme,« je tedaj povedal Gates. A zasliševalcev ni prepričal, saj je ameriška vlada že čez dva meseca začela dolgotrajni protimonopolni postopek, med katerim bi regulatorji Gatesov softverski imperij skoraj razbili na več ločenih kosov.

Google – novi Microsoft?

Ameriški komentatorji ocenjujejo, da je bil Schmidtov nastop precej boljši od Gatesovega, saj se je od predhodnika naučil, da pred kongresniki nikakor ne sme nastopati vzvišeno ali neprizadeto. Hkrati ima Schmidt v Washingtonu precej drugačen status, kot ga je imel tedanji prvi microsoftovec, saj ga je predsednik Obama kmalu po izvolitvi imenoval za posebnega tehnološkega svetovalca (bil je celo med kandidati za gospodarskega ministra). Kljub temu senatorji nad njegovim zagovorom niso bili navdušeni, ampak so ga označili za »izmikajočega« in premalo konkretnega.

Ali to pomeni, da utegne tudi Google kmalu doleteti zapleten sodni proces zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja? Proces proti Microsoftu je pokazal, da ameriška vlada strateško pomembnim podjetjem dolgo dovoljuje sporne monopolistične poslovne prakse, če presodi, da bi lahko regulacija ovirala njihovo rast in upočasnila pohod na globalne trge, vendar ta nedotakljivost ni absolutna. Čeprav Microsofta po številnih pritožbah niso razbili na več manjših podjetij kot nekoč telekomunikacijskega velikana AT&T, je moral tudi softverski monopolist odpreti operacijski sistem windows tujim ponudnikom programja (zlasti spletnih brskalnikov) in opustiti nekatere najbolj agresivne poslovne prakse. Ameriškim regulatorjem je sledila evropska komisija, ki je Microsoft prav tako obtožila zlorabe protimonopolnega položaja (evropski regulatorji pripravljajo tudi proces proti Googlu, pri čemer jim, ironično, pomaga prav Microsoft). Protimicrosoftovski proces pa je bil zanimiv tudi zato, ker je zelo jasno pokazal, da v tehnološkem sektorju odločajo enaki politični in gospodarski interesi kot v drugih gospodarskih panogah.

Zakaj je to pomembno? Tehnološka in internetna podjetja imajo v medijskih zgodbah poseben status, saj v Microsoftih, Facebookih, Googlih in Applih večinoma še vedno vidimo tehnološke zanesenjake, ki v najetih garažah in študentskih sobicah uresničujejo svoje sanje. Ko se romantične pionirske podobe združijo še z ideologijo informacijske družbe in s predstavami o neskončnih demokratičnih potencialih novih tehnologij, je v teh podjetjih skoraj nemogoče prepoznati zasebne globalne korporacije, ki za uveljavljanje poslovnih interesov uporabljajo vsa dobro znana »umazana« orožja: lobiranje, sklepanje nenačelnih zavezništev, kupovanje politikov in propagandne medijske vojne – ne glede na uporabnike.

Google, ki je zaradi brezplačnih storitev in zagovarjanja internetne odprtosti med uporabniki in tehnološkimi komentatorji dolgo veljal za pozitivca, ni nikakršna izjema. Agencija Reuters je julija poročala, da so pri Googlu zaposlili najmanj dvanajst lobističnih podjetij, ko so zaslutili, da jih čaka preiskava zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja. Wall Street Journal je zapisal, da je Google kljub uradnemu prijateljevanju z demokratskim Obamo močno povečal donacije republikanskim senatorjem, ki imajo več razumevanja do monopolistov, in najel nekatere znane republikanske svetovalce, ki jim bodo pomagali pripravljati obrambno strategijo. Prav tako so v zadnjem času mediji večkrat poročali o vojski Googlovih lobistov, ki na vseh ključnih trgih skrbijo, da države ne bi sprejele nobenega ukrepa, ki bi lahko ogrozil njihovo širitev na mobilne trge, reguliral spletno oglaševanje ali poostril varovanje uporabniške zasebnosti.

V teh prizadevanjih se skriva tudi odgovor, kaj v resnici izvemo na prvi strani googlovih zadetkov.

***

INFOGRAFIKA: Kako velik je Google (pdf)

Related articles

• Google’s Mr. Schmidt Goes to Washington (blogs.wsj.com)
• Schmidt avoids a Gates-like disaster in D.C. (news.cnet.com)
• Senate notes: Schmidt’s Apple plug, Google piracy issues (news.cnet.com)
• Schmidt: Google is in monopoly “area” but no Microsoft (slashgear.com)

Vendar je imel Murdoch drugačne načrte. Zaposli, kogar koli potrebuješ, odpotuj, kamor koli hočeš, in pripravi strategijo, s katero bomo postali glavni tudi na internetnem medijskem trgu, je naročil Levinsohnu. In to takoj.

Novi predsednik Foxovega digitalnega oddelka je z izbranimi sodelavci v dveh mesecih pripravil 80-stranski dokument in ga spomladi 2005 predstavil upravi. V njem so opisali vzpon Applove spletne glasbene trgovine Itunes, opozorili na nastajajoči 10-milijardni spletni oglaševalski kolač in predvideli, da bodo hitre internetne povezave ter omrežja za izmenjavo datotek že kmalu začeli nadomeščati kabelsko in satelitsko televizijo pri dostopu do filmov, glasbe in televizijskih vsebin, kar bo močno prizadelo Murdochove prihodke. Levinsohn je trdil, da zaradi hitrega napredka ne bodo imeli časa razviti lastnih storitev, zato bi bilo bolje opraviti nekaj večjih nakupov in prevzeti kako obetavno internetno podjetje.

Levinsohnova ekipa je predlagala osem obetavnih prevzemnih tarč, pozneje so jih skrčili na dve glavni izbiri. Prva je bila igričarska stran IGM, druga pa marketinško podjetje Intermix oziroma njihovo družabno omrežje myspace, ki je veljalo za facebook tedanjega časa. Na desetine milijonov mladih uporabnikov, ki so na osebnih profilih objavljali povezave z drugimi »prijateljskimi« profili, izbirali glasbo in razstavljali svoje izdelke (glasbo, video, fotografije …), je tako navdušilo Murdocha, da je v družabnih omrežjih prepoznal veliko priložnost za tradicionalno medijsko industrijo. Zato v boju za prevzem podjetja Myspace ni taktiziral, temveč je zanj ponudil kar 580 milijonov dolarjev – vsoto, ki je s pogajanj dokončno izločila tedanjega drugega ponudnika, konkurenčnega medijskega velikana Viacom.

Tedanji medijski komentatorji in borzni analitiki so nakup večinoma označili za dobro strateško odločitev. Hkrati je Murdochov vstop na internetni trg spodbudil kar nekaj podobnih prevzemov, saj ima Avstralec med direktorji tradicionalnih medijskih podjetij zelo podoben status kot Steve Jobs med tehnološkimi podjetniki – sloves osebe, ki zna pravočasno zaznati in izrabiti nove trende v svoji panogi. Vendar Murdoch z nakupom omrežja myspace ni imel sreče. Število uporabnikov je kljub prenovam in pogostim menjavam vodstva hitro upadalo. Velika odpuščanja niso popravila poslovnih rezultatov, saj so se prihodki od oglaševanja vztrajno manjšali. Družabnemu internetu so medtem zavladali facebook, twitter, foursquare in drugi mlajši igralci, zato se je začela Murdochova ljubezen do myspacea počasi ohlajati. Vse glasnejše govorice o prodaji je nedavno potrdil tudi Murdochov poslovni dnevnik Wall Street Journal, saj so zapisali, da je Myspace naprodaj za samo 100 milijonov dolarjev.

Je bil myspace, ena izmed najsvetlejših zvezd tedanjega spleta, v resnici le utrinek, ki je preslepil izkušenega staromedijskega veterana? Ali pa so bile za njegov zaton krive predvsem napake, ki jih je zagrešilo tradicionalno medijsko podjetje, ker ni razumelo zakonitosti interneta?

Nakup spletne uspešnice

Danes osemdesetletni avstralski medijski mogotec je novo tisočletje začel zelo uspešno. Njegova družina je obvladovala prvo zares globalno medijsko družbo News Corporation. V lasti je imel vplivne angleške časopise (Times, Sun), velik del plačljivega satelitskega televizijskega trga (britanski Sky, azijski Star in ameriški DirecTV), ameriško televizijsko mrežo Fox, hollywoodski studio 20th Century Fox in številne druge časopise, revije in televizijske postaje po vsem svetu. News Corporation je leta 2000 prvič ustvarila za več kot 10 milijard dolarjev čistega dobička, njegovi tekmeci, politiki in regulatorji pa se skoraj niso več vtikali v njihove posle, saj jim kljub številnim poskusom ni uspelo zamajati Murdochovega medijskega imperija, zato so se z njim večinoma sprijaznili.

Dobro finančno stanje News Corporation so analitiki med drugim pripisovali tudi Murdochovi »protiinternetni naravnanosti«, zaradi katere se ni spuščal v tvegane nakupe, ki so po poku internetnega balona na prelomu tisočletja skoraj pokopali nekatera druga tradicionalna medijska podjetja (najbolj znan je milijardni polom Time Warnerja ob nakupu internetne družbe AOL leta 2000). Vendar se je Murdoch kljub zadržanosti do svetovnega spleta zavedal, da je prihodnost njegovega medijskega imetja brez ambicioznega vstopa v internetni svet zelo negotova. News Corporation se je v preteklosti že nekajkrat opekla z lastnimi digitalnimi poskusi, zato se je zdela Levinsohnova prevzemna strategija zelo smiselna. Prav tako njegova ocena, da je bil izmed tedanjih internetnih podjetij prav Myspace najprimernejša prevzemna priložnost za tradicionalni staromedijski konglomerat.

Myspace je bil leta 2005 eno najbolj vročih internetnih podjetij na trgu. Vanj je bilo na začetku leta prijavljenih več kot 20 milijonov uporabnikov. Nove račune je odprlo tudi po 100.000 novih članov na dan. Z več kot šestimi milijardami ogledov in skoraj 60 milijoni mesečnih obiskovalcev je bil myspace peto najbolj obiskano spletno mesto v ZDA, ki so ga naseljevali mladi in ustvarjalni uporabniki. Mediji so objavljali zgodbe o mladih glasbenih ali estradnih zvezdah (Arctic Monkeys, Lily Allen …), ki so kariero začele z objavo na osebnem spletnem profilu. Njegova ustanovitelja Tom Anderson in Chris DeWolfe nista manjkala na nobenem letnem seznamu najvplivnejših mladih podjetnikov. Hkrati so postajala družabna omrežja zanimiva tudi za marketinške guruje, ki so napovedovali hiter razvoj oglaševanja, s katerim bodo lahko podjetja že z majhnimi vložki dosegala velike učinke.

Začetki so bili obetavni. News Corporation je bila pripravljena vložiti skoraj dve milijardi dolarjev v kadre, tehnologijo in vsebino. Uporabnikom myspacea so ponudili dostop do novic, filmov in televizijskih serij, ki so jih producirali njihovi studii in televizijske mreže. Njihovi tradicionalni oglaševalci so bili pripravljeni zakupiti oglasni prostor tudi na svetovnem spletu, saj so jih prepričali privlačni cenovni paketi in obljube, da bodo na myspaceu dosegli nekatere najbolj zanimive demografske skupine – predvsem mlade pripadnike srednjega družbenega sloja. Številni komentatorji so verjeli, da bo News Corporation na svojem družabnem omrežju postavila MTV enaindvajsetega stoletja, saj so projekt podprle vse velike glasbene založbe (Universal, Sony, Warner in EMI). Murdoch pa se je leta 2007 v odmevnem javnem nastopu pohvalil, da bodo v prihodnjem letu na spletu ustvarili za milijardo dolarjev spletnih prihodkov.

Ta napoved je bila ena Murdochovih najusodnejših napak, je v svoji analizi pred nekaj tedni zapisal novinar Reutersa Yinka Adegoke. Vodstvo Myspacea je namreč postavil pred nalogo, ki je niso mogli uresničiti, in jih posredno prisilil v odločitve, ki so še pospešile zaton nekdanjega največjega elektronskega družabnega omrežja.

Neuspeh »odlične zamisli«

Razmere v Myspaceu so bile precej slabše, kot se je zdelo pred nakupom. Ustanovitelja Myspacea – značilna predstavnika »hipijevskih« kalifornijskih novomedijskih podjetnikov – se v družbi tradicionalnih medijskih in marketinških menedžerjev nista najbolje znašla. Organizacijsko togi News Corporation ni ponujala delovnega okolja, ki bi pritegnilo najboljše mlade programerje, zato so številni razvijalci zapustili podjetje in se lotili vznemirljivejših spletnih poskusov. Tehniki so opozarjali, da je stara (Microsoftova) tehnološka platforma popolnoma neprimerna za tako veliko družabno omrežje, saj je premalo stabilna in ne omogoča dovolj hitrega razvoja novih storitev. V distribuciji spletnega videa jih je začel prehitevati spletni videoservis youtube (tega je novembra 2006 za 1,65 milijarde dolarjev kupil Google). Uporabniški podatki, na katere so računali oglaševalci, pa so bili premalo urejeni, zato naročnikom dolgo ni bilo mogoče ponuditi merjenega oglaševanja, kakršnega je že nekaj let uspešno tržil Google.

Poleg tega je ameriške univerzitetne kampuse zapustil novi spletni fenomen facebook in se hitro širil med uporabniki svetovnega spleta. Njegova uporabniška baza je bila sprva bistveno manjša, a je prinesel nekatere pomembne novosti, ki jih myspace še dolgo ni znal ponuditi: preproste in pregledne uporabniške strani, natančno urejene uporabniške podatke, ki so pritegnili oglaševalce, obvestila o dejavnostih spletnih prijateljev, ki so povečevala število ogledov strani, in platformo za razvoj najrazličnejših zunanjih aplikacij – od primerjave osebnih profilov do spletnih igričarskih uspešnic (farmville, mafia wars …). Rast facebooka je bila tako hitra, da se je s 54 milijoni uporabnikov do konca leta 2008 že zelo približal nekoč neulovljivemu myspaceu, ki je obstal pri 76 milijonih uporabnikov. Številu, ki ga ni nikoli več presegel.

Nasprotno. Od konca leta 2008 je začelo število uporabnikov myspacea hitro upadati (facebook ga je prehitel maja 2009). Podjetje je nepričakovano zapustil drugi človek News Corporation Peter Chernin in sprožil serijo vodstvenih menjav. Novi direktorji so poskušali z odpuščanjem, vsebinskimi prenovami in agresivnim oglaševanjem izboljšati poslovne rezultate, a so dosegali ravno nasproten učinek. Vse več oglasov je povečevalo nepreglednost osebnih profilov in odganjalo uporabnike. Oktobra 2010 je myspace doživel še zadnjo vsebinsko prenovo, s katero naj bi postal »zabavno spletišče«, na katerem se bodo predstavljali hollywoodski zvezdniki in priljubljene glasbene skupine. Vendar tudi to ni prepričalo obiskovalcev, zato se je število uporabnikov v začetku letošnjega leta zmanjšalo na 38 milijonov.

Adegoke je prepričan, da so myspace pokopali preveliki pritiski matične družbe po ustvarjanju oglaševalskih prihodkov, podcenjevanje facebooka, odhod nadarjenih programerjev in dejstvo, da myspace od prevzema praktično ni več razvijal novih storitev, ki bi pomagale obdržati stare uporabnike. Poleg tega so Murdochovi svetovalci leta 2005 nekritično verjeli optimističnim napovedim o nezadržni rasti spletnega oglaševalskega kolača, zaradi katerih so se tradicionalna medijska podjetja (zlasti časopisna) množično odpovedovala naročniškim modelom in neposredni prodaji vsebin ter jih nadomeščala z oglaševalskimi modeli, ki so temeljili predvsem na spodbujanju spletnega obiska. Pri tem pa so močno podcenili »nelojalnost« spletnih uporabnikov, ki lahko že v nekaj mesecih množično zapustijo starega ponudnika, če se na spletu pojavi privlačnejša storitev.

Nepredvidljivost spletnih uporabnikov

Takih okoliščin tradicionalna medijska podjetja niso bila vajena, saj so do tedaj večinoma delovala na razmeroma stabilnih duopolnih ali oligopolnih medijskih trgih, ki jih je obvladovala peščica velikih igralcev. Direktorjem časopisnih hiš in televizijskih postaj ni bilo treba nikoli zares skrbeti, da bi v enem letu izgubili polovico gledalcev in s tem (oglasnih) prihodkov, zato niso vedeli, kako se odzivati na tako hitre migracije spletnih uporabnikov in kako jih zajeziti. Medijski lastniki pa so spregledali, da oglaševalski modeli njihovih internetnih tekmecev niso obremenjeni z »medijsko« zapuščino, temveč so prilagojeni internetu, kakršen je – odprt, spremenljiv in nepredvidljiv. Zato z njimi ne bodo mogli nikoli tekmovati s starimi poslovnimi prijemi ali nasilnim prenosom nekdanjih oglaševalskih praks na svetovni splet, kar je poskušal Murdoch na myspaceu.

Murdochove nedavne poslovne odločitve kažejo, da se v News Corporation niso odrekli le myspaceu, temveč celotni Levinsohnovi digitalni strategiji. Zaračunavanje spletnih vsebin londonskega Timesa in Sunday Timesa dokazuje, da se je Murdoch pripravljen odreči velikemu delu oglaševalskega prihodka, ki temelji na spletnem obisku, in uporabnike znova privaditi na nekdanji naročniški model. Njegov elektronski časopisni projekt The Daily, ki so ga razvili posebej za Applovo elektronsko tablico ipad, napoveduje, da bo News Corporation svoje vsebine v prihodnosti tržil na zaprtih tehnoloških platformah, kar so počeli že v časih plačljive satelitske televizije in zaklenjenih satelitskih sprejemnikov. Kako visoka bo cena njegovega odmika od internetne medijske ideologije, ki je zaznamovala zadnje desetletje, je odvisno predvsem od tega, koliko ponudnikov vsebin bo sledilo njegovemu zgledu in se umaknilo za plačljive zidove. Od števila Murdochovih posnemovalcev pa je odvisna tudi smer, v katero se bo razvijal internet: bo ostal odprt ali bodo prevladali zaprti modeli, kakršne poleg Murdocha uvajajo tudi Apple, Amazon in Facebook.

Hkrati Murdochova izkušnja z myspaceom opozarja še na eno napako, ki so jo v preteklosti že večkrat zagrešili kupci internetnih podjetij. Zagovorniki spletnih dnevnikov (blogov) so pred desetimi leti verjeli, da je »bloganje« tista nova vroča dejavnost, ki bo pritegnila spletne medijske uporabnike. Medijska podjetja so zato prevzemala blogerske strani ali ustanavljala lastne blogerske portale, dokler niso ugotovila, da se je velika večina blogerjev preselila na družabna spletna omrežja, ker so jim pač omogočala preprostejšo in učinkovitejšo izpolnjevanje potrebe po druženju in samopromociji kot blogi. Enako usodo je doživel myspace, ko je začel njegovo vlogo učinkoviteje opravljati facebook, ki ga lahko kljub velikosti doleti enak zgodovinski cikel.

Del tega zgodovinskega cikla pa je tudi pozaba. Ob ocenah, da je Facebook danes vreden že več kot sto milijard dolarjev, bo velika večina kupcev zlahka pozabila, da so analitiki še pred tremi leti vrednotili Myspacea na deset milijard dolarjev. Takrat se je zdela ocena realna. Enako realna kot danes pomislek, da je za propadlo elektronsko družabno omrežje še sto milijonov dolarjev kar nekam visoka številka.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. maj 2011, ilustracija Dusan Petricic

Prva objava: Delo Kult, 1. april 2011

Kje se skriva njegova resnična moč

McLuhanova ugotovitev je bila provokativna – podobno kot večina njegovih tedanjih zapisov o medijih in družbi –, vendar je moralo preteči precej desetletij, preden je postala tudi preroška.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je eno največjih ameriških tehnoloških podjetij znašlo v velikih poslovnih in strateških težavah. IBM je bremenila najdaljša protimonopolna tožba v zgodovini ZDA, ki se je začela še v časih, ko je podjetje skoraj v celoti obvladovalo področje mehanskih računskih strojev (od leta 1956). Leta 1992 so objavili največjo izgubo v ameriški korporativni zgodovini, ki je presegla osem milijard dolarjev. Trg, na katerem je IBM vladal skoraj petdeset let, so začeli napadati novi igralci – predvsem Microsoft in Apple. Vse več uporabnikov se je pritoževalo nad njihovo »monopolistično aroganco«, cene računalnikov in strojne opreme pa so zaradi azijskih tekmecev hitro padale, zato so se od IBM-ovih dragih izdelkov poslavljale tudi njihove najzvestejše stranke – vlade, univerze in velika podjetja.

Hkrati se je v krizi znašla tudi sama ideja tradicionalne ameriške korporacije, ki je zaposlenim v zameno za lojalnost ponudila veliko socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, plačan dopust, dodatno izobraževanje in zagotovljeno delovno mesto. V računalništvu se je začela uveljavljati poslovna etika kalifornijske silicijeve doline in newyorškega Wall Streeta, ki je zagovarjala individualnost, egoizem in neskončno prilagodljivost pri iskanju novih poslovnih priložnosti. Podobe predstavnikov IBM, ki so v obveznih srajcah, kravatah in temnomodrih poslovnih oblekah hiteli na poslovne sestanke, so vzbujale več posmeha kot občudovanja – prav tako posnetki zaposlenih, ki so na IBM-ovih zabavah prepevali korporativno himno. Zato so bili številni gospodarski analitiki prepričani, da ostareli tehnološki velikan ne bo preživel devetdesetih let, ampak bo v najboljšem primeru razpadel na več manjših podjetij.

Vendar so se zmotili. IBM je preživel devetdeseta leta in bo 16. junija letos praznoval stoletnico. Rešilo ga je predvsem spoznanje, da je imel McLuhan prav.

Od mesoreznic do trdega diska

Za uradni rojstni dan podjetja velja 16. junij 1911, ko je z združitvijo podjetij Computer Scale Company of America, Time Recording Company in Tabulating Machine Company nastala predhodnica današnjega IBM – Computing Tabulating Recording Corporation (v International Business Machines so se preimenovali leta 1924).

Čeprav so izdelovali tudi kuhinjske in pisarniške pripomočke – tehtnice, ure, mesoreznice in pisalne stroje –, so se kmalu usmerili predvsem na velike stranke: statistične urade, javne uprave, šole, korporacije in druge ustanove, ki so zbirale in obdelovale obsežne podatkovne zbirke (popise prebivalstva, obračun delovnih ur …). Ker se je karizmatični predsednik uprave Thomas J. Watson starejši zavedal, da bodo s svojimi storitvami kmalu postali preveliki za ameriški trg, je odpiral predstavništva v Evropi, južni Ameriki, Avstraliji in Aziji. Krepil pa je tudi raziskovalni oddelek, saj je slutil, da bodo elektronski računalniki nekoč nadomestili mehanske računske stroje.

Napredek elektronskega računalništva je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pospešila hladna vojna, saj je ameriška država zaradi »rdeče nevarnosti« izjemno okrepila obrambne in razvojne proračune. Pri IBM so se lotili izdelave naprednega sistema za zaznavanje zračnih napadov (SAGE), ki je spodbudil številne izume, na katerih je pozneje temeljilo elektronsko računalništvo – magnetni pomnilnik, operacijski sistem, računalniški jezik, računalniški zaslon, prenos digitalnih podatkov prek telefonske linije in računalniško omrežje. Velika vladna naročila so jim omogočila tudi razvoj civilnih projektov (razvoj umetne inteligence, izdelavo rezervacijskega sistema za letalsko družbo American Airlines …), njihovi prodajalci pa so iskali načine, kako bi nove tehnološke iznajdbe prodali civilnim naročnikom – predvsem podjetjem, ki so jih že oplazili prvi vplivi globalizacije in zahteve po informatizaciji proizvodnje.

Zavest, da bo uspešno vodenje držav in proizvodnih procesov vse bolj odvisno od zbiranja in obvladovanja informacij, je v začetku sedemdesetih let nakazala razvoj poslovnega računalništva, IBM pa se je iz izdelovalca mehanskih računskih strojev preoblikoval v največjega ponudnika elektronskih računalnikov, ki je do konca šestdesetih let na ameriškem trgu ostal skoraj brez tekmecev. Leta 1971 so njihovi inženirji razvili računalniško disketo. Sledili so iznajdba povezane podatkovne zbirke, bankomati, uvedba črtne kode v trgovine, predstavitev »prenosnega« računalnika (tehtal je skoraj 23 kilogramov) in krst prvega pravega osebnega računalnika (PC), ki je leta 1981 napovedal novo dobo računalništva.

IBM se v tej novi dobi, ironično, ni najbolje znašel. Osebno računalništvo je ustvarilo večmilijardni novi trg, od katerega IBM ni imel večje koristi. Odločitev, da razvoj operacijskega sistema, podatkovnih zbirk, mikroprocesorjev in drugih sestavin osebnega računalnika prepustijo zunanjim izvajalcem – Microsoftu, Oraclu, Intelu, Novellu in Hewlett-Packardu –, pa je pomenila konec IBM-ovega nekdanjega računalniškega monopola in začetek velikih težav, ki so ga v devetdesetih letih skoraj pokopale.

Informacije, ne računalniki

Vodstvo IBM je namreč ugotovilo, da jim prodaja (osebnih) računalnikov ne prinaša več dovolj prihodkov, da bi lahko še naprej vzdrževali staro korporativno strukturo in obdržali približno 400.000 zaposlenih delavcev po vsem svetu. Hkrati so jim začeli vse močnejši in cenejši peceji odžirati najpomembnejši vir prihodkov – zahtevne poslovne računalniške sisteme –, saj so običajni računalniki dovolj dobro opravljali večino pisarniških opravil. Opustitev nekaterih tradicionalnih dejavnosti (tiskalnikov, pisarniške opreme …) ni rešila njihovih težav, prav tako ne številne neuspešne reorganizacije. Morala zaposlenih se je slabšala, njihove izgube pa so v začetku devetdesetih let prvič presegle milijardo dolarjev.

Vendar se napovedi o koncu IBM niso udejanjile. Leta 1993 so za direktorja imenovali zunanjega človeka – prvič po letu 1914. Novi predsednik uprave Louis V. Gerstner mlajši je znižal število zaposlenih na 220.000, se odpovedal izdelkom, ki so prinašali premajhno dodano vrednost, in zavrnil predloge, da je treba IBM razbiti na manjše, učinkovitejše enote. Gerstner se je zavedal, da golo zbiranje in obdelava podatkov (računalniki in programska oprema) niso več dovolj, ker države in podjetja ne znajo koristno uporabiti poplave informacij, ki sta jo prinesla osebno računalništvo in razvoj komunikacijskih tehnologij. Zato je združil vsa področja, na katerem je deloval IBM, okrepil oddelek za razvoj in prodajo programske opreme ter dokupil eno največjih analitsko-svetovalnih podjetij PricewaterhouseCoopers, s katerim je lahko strankam ponudil tudi specializirano svetovanje. Čeprav so se še vedno radi pohvalili s tehnološkimi dosežki in se preizkušali v bojih računalnika proti človeku – najbolj znana sta poraz šahovskega velemojstra Garija Kasparova proti računalniku Deep Blue leta 1997 in letošnja zmaga računalnika Watson v televizijskem kvizu Jeopardy –, je IBM po koncu devetdesetih let na trgu nastopal skoraj izključno kot ponudnik storitev. Tehnologija se je skrila v storitve za optimizacijo delovnih procesov, upravljanje z energijo in reševanje prometnih zagat, podjetje pa ni več prodajalo računalnikov, ampak upravljanje informacij.

Od tehnološke podobe so se dokončno poslovili leta 2005, ko so kitajskemu podjetju Lenovo prodali oddelek za proizvodnjo osebnih računalnikov. S to odločitvijo se je stari IBM dokončno preselil v preteklost – ter z njim časi, ko so njihovi prodajalci strankam ponujali nove generacije zmogljivejših računskih strojev, hitrejše procesorje in obsežnejše podatkovne zbirke. Stoletnica IBM zato ne prinaša le spomina na številna tehnološka odkritja, brez katerih si skoraj ni mogoče predstavljati dvajsetega stoletja, temveč ponuja tudi kronologijo McLuhanovske preobrazbe, med katero se je obdobje tehnologije umaknilo informacijski dobi. In podjetjem, ki so pravočasno spoznala, da se njihova resnična moč skriva v obdelavi, analizi in osmišljanju informacijskega preobilja.

***

Informatizacija totalitarnih režimov

Ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black je pred desetimi leti izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001), v kateri je ugotavljal, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva. Black je pojasnil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov. Poleg tega so IBM-ovi računski stroji obdelovali ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij (železniški transport milijonov Judov iz vse Evrope, obdelavo taboriščnikov …). Black je trdil, da so pri IBM zelo dobro vedeli, kaj počenja njihova nemška podružnica, saj so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in jih kljub embargu nameščali v koncentracijskih taboriščih. Podobnih očitkov so danes deležna velika tehnološka podjetja, ki izdelke prodajajo nedemokratičnim režimom, čeprav se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Najpomembnejše tehnične in poslovne inovacije IBM

• 1933 Thomas J. Watson predstavi 40-urni delovni teden.
• 1943 Imenovana je prva podpredsednica družbe.
• 1944 Prvi veliki avtomatski računski stroj (Mark I), predhodnik elektronskega računalnika
• 1946 Zaposlen je prvi afroameriški prodajalec.
• 1948 Prva digitalna računska naprava (SSEC), ki zna shraniti računalniški program.
• 1956 Magnetni trdi disk
• 1956 Umetna inteligenca
• 1957 Znanstveni računalniški programski jezik FORTRAN
• 1961 Elektronski pisalni stroj, ki je oznanil začetek elektronskega urejanja besedil (preverjanje besed) in namiznega založništva.
• 1964 Prvi sistemski elektronski računalnik System/360
• 1966 Delovni pomnilnik (DRAM)
• 1967 Matematik Benoit Mandelbrot zasnuje geometrijo fraktalov (prva praktična uporaba leta 1975).
• 1970 Povezane podatkovne zbirke in pisarniški fotokopirni stroji
• 1971Sistem za prepoznavanje govora in računalniška disketa
• 1973 Prva Nobelova nagrada za IBM-ovega raziskovalca (Leo Esaki za fiziko)
• 1975 Prvi »prenosnik«
• 1976 Laserski tiskalnik
• 1981 Osebni računalnik IBM PC
• 1984 IBM uradno prepove diskriminacijo zaradi spolne usmeritve.
• 1986 Druga Nobelova nagrada za fiziko (Gerd K. Binnig in Heinrich Rohrer), leto pozneje sledi tretja (J. Georg Bednorz in K. Alex Mueller)
• 1987 Protivirusni program
• 1990 Premikanje posameznih atomov
• 1997 Šahovski superračunalnik Deep Blue premaga Garija Kasparova.
• 2006 Govorni prevajalski program
• 2011 Superračunalnik Watson zmaga na televizijskem kvizu.

vir: wikipedia

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 13. 11. 2010

Podobno načelo so doslej uporabljali tudi pri največjem elektronskem družabnem omrežju – facebooku. Ker načrtovalci facebooka vedo, da imajo njihovi člani v elektronskih poštnih imenikih shranjenih veliko zasebnih in poslovnih stikov, so uporabnikom največjih ponudnikov elektronske pošte – Microsoftovega hotmaila, Googlovega gmaila ali Yahoojevega yahoo maila –, omogočili preprost uvoz poštnih imenikov. Vendar je bil ta proces enosmeren. Facebook je z brskanjem po tujih imenikih hitro pridobival nove uporabnike, hkrati pa ni dovolil nobeni drugi spletni storitvi, da bi dostopala do njihovih uporabniških zbirk. Zato so predstavniki Googla Facebooku prejšnji teden onemogočili vpogled v imenike gmaila, dokler ne bo tudi Facebook začel spoštovati »načela recipročnosti« in odprl svojega omrežja Googlovim storitvam. Za tak korak so se odločili, ker da postaja facebook nekakšna informacijska črna luknja, ki požre neskončne količine informacij in jih nikoli več ne izpusti – kar na spletu ne bi smelo biti dovoljeno.

Odločitev Googla ima velik simbolen pomen, saj nakazuje, da se bo med velikimi spletnimi podjetji končalo obdobje razmeroma mirnega sobivanja. Namesto tega se bo že kmalu razplamtel zagrizen boj za dragoceno surovino – uporabniške podatke, na katerih temeljijo njihovi poslovni modeli. V tej podatkovni vojni pa bodo vpletene strani uporabile zelo podobne strategije in sredstva, ki so znane iz tradicionalnih gospodarskih panog: omejevanje konkurence z močjo prevladujočega tržnega položaja, taktične pravne spore in lobiranje pri zakonodajalcih, kakšna pravila bodo določala prihodnjo komercialno izrabo uporabniških podatkov in elektronskih identitet.

Facebook ali Google

Spor med Facebookom in Googlom ne pomeni le napovedi boja za nadzor nad elektronskimi uporabniškimi identitetami, ampak tudi trk njunih konkurenčnih poslovnih modelov. Google velja za značilnega predstavnika »odprtega interneta«. Njegove storitve temeljijo na matematični analizi velikih količin podatkov – spletnih strani, člankov, knjig, videoposnetkov, fotografij, elektronskih sporočil in drugih vsebin, ki jih zbirajo in pregledujejo Googlovi iskalniški robotki. Ker jim dostop do podatkov izboljšuje natančnost iskalnih zadetkov in omogoča merjeno oglaševanje, se pri Googlu že ves čas trudijo, da bi ostale spletne in druge vsebine kar najbolj odprte. Poleg tega lahko uporabnike in njihove navade zasledujejo skoraj povsod, saj niso omejeni le na osebne računalnike in svetovni splet, ampak je njihov operacijski sistem android nameščen na številnih »pametnih« mobilnih telefonih, ki nas spremljajo povsod, kar še bolj širi Googlov oglaševalski doseg.

Facebook, nasprotno, stavi na ekskluzivnost zaprtega omrežja. Njegovih 500 milijonov uporabnikov prebiva na nekakšnem velikem ograjenem elektronskem pašniku. Njihovi podatki niso razpršeni po celotnem spletu, ampak ostajajo v strežnikih Facebooka – sporočila, navade, stiki in druge vsebine, ki jih razkrivajo na osebnih profilih. Navidezen občutek zasebnosti, ki ga vzbuja zaprto omrežje – da lahko sami izbiramo svoje prijatelje in odločamo, s kom bomo delili osebne podatke –, daje občutek varnosti, zato so uporabniki pripravljeni facebooku zaupati bistveno več osebnih podatkov kot blogom ali spletnim stranem. Na ta način lahko Facebook o uporabnikih izve stvari, ki jih mora Google s svojimi algoritmi ugibati: s kom se družijo, kaj počnejo, kakšno glasbo poslušajo, v katere lokale zahajajo in podobne informacijske drobtinice, ki omogočajo uporabi merjenih oglaševalskih prijemov. Velikost omrežja pa je začela Facebook siliti tudi v širitev na svetovni splet in na mobilne platforme, kjer so začeli načenjati dolgoletno prevlado Googla.

Facebook in Google nista le zaslutila, da spletni svet ne bo dovolj velik za oba. Nedavni odzivi obeh podjetij razkrivajo tudi njune največje ranljivosti. Googlova moč je odvisna predvsem od neomejenega dostopa do (tujih) podatkov in vsebin. Če bi Facebook pokazal, da je mogoče velikemu Googlu zapahniti vrata do vsebin in preživeti, mu utegnejo slediti tudi drugi, ki jih moti Googlova tržna moč: knjižni založniki, filmski studii, medijske hiše in trgovci. Facebook pa bo s svojo zaprto politiko prej ali slej vzbudil pozornost državnih regulatorjev, ki jih bo zanimalo, ali s skrivanjem uporabniških podatkov ne zlorablja svojega prevladujočega položaja in ovira razvoja konkurence – kar bodo radi potrdili tudi Googlovi lobisti.

Evropa proti Ameriki

Čeprav Facebook uporabnikov formalno ne »priklepa« nase – kadar koli ga lahko zapustimo in zaradi tega ne plačamo nobene pogodbene kazni –, to še ne pomeni, da je menjava elektronskega družabnega omrežja preprosta. Če neko omrežje uporablja večina prijateljev in znancev, lahko pomeni menjava precejšen družabni davek. Osebni profili in prijateljsko omrežje, ki ga je morda uporabnik gradil več let, ostanejo v lasti Facebooka. Vsebin in stikov ni mogoče izvoziti v drugo družabno omrežje. Starih profilov ni mogoče popolnoma izbrisati, saj podatki ostanejo shranjeni na strežnikih. Spletna omrežja in spletne storitve pa se med sabo povezujejo ali ovirajo po načelu poslovnih partnerstev. Facebook tako podpira Microsoftove storitve, saj je Microsoft eden izmed njegovih vlagateljev, povezave s twitterjem pa kljub uporabniškim željam niso hoteli omogočiti.

Moč Facebooka se zdi velika, vendar ni absolutna. Če Facebook ne bo pripravljen vsaj delno izmenjevati zbranih podatkov z drugimi spletnimi storitvami, ga verjetno čakajo podobni regulatorski ukrepi kot nekoč operaterje mobilne telefonije, saj so morali regulatorji z nadzorom cen in zahtevo po prenosljivosti številk nekoliko olajšati prehode med operaterji in zmanjšati moč nekdanjih telekomunikacijskih monopolistov. Ta možnost ni samo hipotetična, saj je evropska komisija v začetku meseca predstavila novo strategijo za krepitev predpisov EU o varstvu podatkov, ki utegne ameriškim spletnim podjetjem povzročiti precej težav.

Viviane Reding, nekdanja komisarka za informacijsko družbo in medije (zdaj podpredsednica evropske komisije in evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo), je ob predstavitvi strategije poudarila, da bo komisija prihodnje leto pripravila nove predpise o varstvu podatkov. Ponudniki elektronskih storitev bodo morali uporabnikom jasno povedati, katere podatke zbirajo, kako dolgo jih hranijo in kako jih uporabljajo. Od ljudi pa bodo morali pridobiti prostovoljna soglasja za obdelavo osebnih podatkov, jim zagotoviti pravico do spreminjanja ali popolnega brisanja spletnih profilov ter jim omogočiti prenose vsebin k drugim ponudnikom storitev.

Za ameriške ponudnike spletnih storitev in družabnih omrežij bi bili strogi evropski predpisi zelo neprijetni, saj njihov uspeh večinoma temelji na praktično neomejenem zbiranju in trženju uporabniških podatkov, ki ga jim je omogočila ohlapna ameriška zasebnostna zakonodaja. Nova pravila ne bi le otežila njihovega delovanja na evropskih tleh, ampak bi se lahko po EU zgledovali tudi druge države, ki jih moti (pre)velika prevlada ameriških podjetij na svetovnem spletu. Vendar čaka nova evropska zasebnostna pravila še veliko ovir, saj jim ne bodo nasprotovali le ameriški spletni ponudniki, temveč tudi evropska spletna podjetja, ki se želijo širiti na globalni trg, in lobisti evropske oglaševalske industrije, ki v zbiranju in obdelavi osebnih podatkov prav tako iščejo nove poslovne priložnosti. Uspeh nove evropske zasebnostne politike bo zato precej odvisen od politične spretnosti komisarke Redingove, ki bo morala zavrniti očitke, da lahko varstvo zasebnosti slabo vpliva na evropsko digitalno konkurenčnost, in jo uskladiti z evropsko digitalno agendo komisarske kolegice Neelie Kroes.

Facebook po grobih ocenah uporablja skoraj 600.000 Slovencev. Google se zanima za digitalizacijo mestnih ulic (street view). Naši podatki o bančnih transakcijah, letalskih potovanjih, uporabi službenega računalnika in elektronskih komunikacijah se zapisujejo v najrazličnejše zbirke podatkov in se pretakajo med računalniki na različnih koncih sveta. Izide in posledice prihodnjih podatkovnih vojn bodo zato občutili tudi slovenski uporabniki svetovnega spleta in spletnih storitev. Avtorji nastajajoče slovenske digitalne strategije pa bodo morali povedati, kako se bo Slovenija odzvala na prihodnje boje za prevlado nad uporabniškimi podatki, in spodbujati javno debato, ki je na področju varovanja elektronske zasebnosti doslej ni bilo.

Related articles

• EU wants stronger online privacy rules (news.cnet.com)
• Google No Longer Claims Facebook Will “Trap” Users. Or Do They? (techcrunch.com)
• ‘Right to be forgotten’ proposed by European Commission (telegraph.co.uk)

Prva  objava: Sobotna priloga Dela, 30. oktober 2010

Govorila je o poslovnih priložnostih za oglaševalce in medijske hiše ter narejeno skromno odgovarjala na vprašanja, ali facebook postaja google prihodnjega desetletja. Sledilo je še nekaj krajših predstavitev njenih pomočnikov, nato pa se je iz novinarskega občinstva zaslišalo malce drugačno vprašanje: Ali je že jasno, kdo si je v resnici izmislil facebook in kdo je sploh njegov lastnik?

Tiskovni predstavniki so se spogledali in čakali, kaj bo odgovorila njihova nadrejena. Gospa Frost je malce vznevoljeno pogledala proti zbranim novinarjem in izbirala prave besede. »Ali vas zanima, kako komentiramo obtožbe iz neke knjige, ki menda govori o nastanku facebooka?« je vprašala in – ne da bi počakala na odziv – hitro odgovorila: »V tem primeru lahko povem samo to, da naše podjetje ne namerava komentirati izmišljenih zgodb.«

Prva senca dvoma

Knjigo ameriškega avtorja Bena Mezricha Naključni milijarderji (The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, A Tale of Sex, Money, Genius, and Betrayal), v kateri je opisal zgodbo o nastanku facebooka, in po kateri je nastal film Socialno omrežje, so predstavniki podjetja takoj ob njenem izidu poleti 2009 označili za fikcijo. Njihov odziv ni bil presenetljiv, saj je Mezrichova knjiga prikazala ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga kot frustriranega, ženomrznega, hinavskega, bolestno ambicioznega, skoraj robotskega programerja brez občutka za soljudi, ki je zamisel o spletnem družabnem omrežju najprej ukradel nekdanjim sodelavcem in pozneje iz podjetja izrinil še prijatelje, ki so mu pomagali na začetku.

Za facebook in njegovega uradnega stvarnika je Mezrichova knjiga pomenila prvo resno negativno publiciteto. Do njegovega družabnega omrežja so bili do tedaj kritični le varuhi zasebnosti in nekateri preiskovalni novinarji. Tom Hodgkinson je v Guardianu pred dvema letoma razkrival njihove sporne oglaševalske načrte in ugotavljal, da je bil med prvimi vlagatelji v Facebook tudi naložbeni sklad, ki jih je ustanovila ameriška tajna služba Cia za financiranje novih tehnologij, ki obljubljajo zbiranje in analizo osebnih podatkov. Zasebnostni aktivisti in kritiki pa so opozarjali, da je Facebook lastnik vseh osebnih podatkov, ki jih uporabniki objavljajo na spletnih profilih, zato lahko z njimi počne, kar hoče. Vendar omenjene kritike niso imele večjega odmeva, saj je veljal Zuckerberg za novega ljubljenca poslovnega tiska.

Prijazna uradna zgodovina

Uradna zgodovina facebooka je bila zato izrazito pozitivna. Zuckerberg je utelešal sanje novega vala spletnih podjetnikov, ki so po pikakomovskemu zlomu na prelomu tisočletja vnovič začeli poživljati spletno ekonomijo. Kot študent računalništva na Harvardu je v pravem trenutku zaslutil, da bistvo družabnih omrežij niso naključne zmenkarije, kar je počel friendster, ali razkazovanje različnih veščin pred neznanci, na katerem je temeljil myspace, temveč morajo spletna omrežja odsevati »resnični svet«. Ko je na harvardskem študentskem kampusu preizkusil svojo storitev facematch – študenti so lahko ocenjevali fotografije študentk, ki jih je Zuckerberg pridobil z vdorom v harvardske računalnike –, je zaradi velikega prometa obstalo univerzitetno omrežje. Zuckerberg pa je spoznal, da študentov ne zanimajo neznanci, ampak tisti, ki jih srečujejo na predavanjih, opazijo na zabavah ali opazijo na obisku v sosednji študentski sobici.

Zuckerberg je zato s svojim naslednjim projektom, thefacebookom, harvardskim študentom ponudil prostor, na katerem so lahko sami objavljali fotografije in informacije o svojih interesih, početjih in razmerjih, si potrjevali »prijatelje«, se včlanjevali v omrežja in pregledovali druge osebne profile. Novost se je hitro razširila tudi na druge univerze v ZDA in po svetu. Mladenič, ki je z genialno zamislijo osvojil svet ter zavrnil milijonske in celo milijardne ponudbe tehnoloških velikanov, ki so hoteli kupiti njegovo spletno stvaritev, pa je postal najmlajši milijarder v zgodovini in eden najvplivnejših posameznikov na internetu.

Katera zgodba je bolj prava? Mezrich se med pisanjem svoje neuradne zgodovine facebooka ni nikoli srečal z Zuckerbergom, ampak se je zanašal predvsem na pripovedi nekaterih njegovih ne-prijateljev: dvojčkov Winklevoss, ki sta še danes prepričana, da jima je nekdanji sodelavec ukradel zamisel za družabno omrežje, in soustanovitelja Facebooka Eduarda Saverina, ki trdi, da ga je Mark zahrbtno izrinil iz podjetja. Poleg tega je Mezrich okoli preverljivih dejstev napletel tudi veliko dogodkov in opisov, ki se morda niso zares zgodili, ker je hotel nekoliko »popestriti« knjigo, da bi bila – kot se je izkazalo pozneje – bolj zanimiva za prihodnje ustvarjalce filma Socialno omrežje. Zato je v knjigo vključil opise ekskluzivnih (razvratnih) harvardskih študentskih klubov in domnevno obsedenost judovskih študentov z azijskimi dekleti. Nastanek facebooka pa je pripisal Zuckerbergovim kompleksom, ker drugi študenti – in še zlasti študentke – niso prepoznali njegove genialnosti.

Vendar ima tudi idealistična različica Zuckerbergovega vzpona nekaj pomanjkljivosti. Njegov vdor v univerzitetne računalnike, s katerim je grobo posegel v zasebnost harvardskih študentk, na univerzi niso strožje kaznovali, ker je hekerski dosežek še potrdil Markovo računalniško nadarjenost. Vendar pa dokumenti in elektronska dopisovanja, ki sta jih med sodnim procesom izbrskala dvojčka Winklevoss in njun poslovni partner Divja Narendra, niso priskrbeli le nekaterih obremenilnih dokazov, zaradi katerih so se pozneje s Facebookom zunajsodno poravnali. Potrdili so tudi Markove značajske poteze, s katerimi ga je opisal Mezrich: manipulatorstvo, brezobzirnost in skrajno zaničljiv odnos do »običajnih ljudi«. Druge neprijetne skrivnosti iz študentskih let, ki zaradi varstva zasebnih podatkov niso bile objavljene, pa je Zuckerberg v septembrskem pogovoru za revijo New Yorker opisal kot mladostne neumnosti, ki jih danes globoko obžaluje.

Družba kot računalniški program

Zakaj je Markova zgodba sploh pomembna? Novinar in kolumnist New Yorkerja James Surowiecki je v zadnji številki zapisal, da je Socialno omrežje verjetno eden najpomembnejših filmov o podjetnikih in podjetništvu, ki so jih v Hollywoodu posneli v zadnjem desetletju. Prepričan je, da novi podjetniški idoli niso več podobni Gordonu Gekku – simbolu brezobzirnega in pohlepnega borznega vlagatelja iz filma Wall Street (1987) –, temveč so danes pomembnejše vrednote, ki jih v Socialnem omrežju poosebljata Mark Zuckerberg in njegov vplivni svetovalec Sean Parker, serijski podjetnik in ustanovitelj Napsterja (storitve za izmenjavo glasbenih datotek, ki je prva sprožila vojno z glasbenimi založbami).

Zuckerberg in Parker sta kot predstavnika mlade generacije zelo dobro vedela, kako njuni vrstniki uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije, kako jih povezujejo z zasebnim življenjem in katere potrebe jim izpolnjujejo. Prav tako sta se zavedala zasvojljivosti elektronskih družabnih omrežij, potencialnih dobičkov in moči, ki jo pridobi lastnik informacij o uporabnikih. Vendar facebook ni bil nikoli le odlična poslovna ideja ali tehnologija, ki jo danes uporabniki po vsem svetu na različne predvidljive in nepredvidljive načine vključujejo v svoje vsakdanjike. Tehnologije namreč vselej odražajo tudi vrednote in svetovni nazor vseh tistih, ki so sodelovali pri njihovem nastanku – programerjev, inženirjev vlagateljev in politikov. Zato je za razumevanje facebooka pomembno tudi tisto, kar o Zuckerbergu razkrije Mezrichova knjiga, intervjuji in drugi novinarski viri – njegovo prepričanje, da je mogoče s tehnologijo spremeniti družbene navade ter družbo prilagajati (»izboljševati«) podobno kot računalniške programe. In njegova skrita želja, da bi s tehnologijo ustvaril svet, v katerem ne bo več družbeni izobčenec, ampak lahko postane njegov bog.

Čeprav facebook uporabnikom ponuja varljiv občutek zasebnosti in nadzora nad njihovim elektronskim življenjem, film o njegovem nastanku znova pokaže, da je Facebook v resnici le zasebno podjetje, ki sledi vrednotam in interesom njegovih ustanoviteljev in vlagateljev. Interesom, ki se jih uporabniki – pizde zarukane, kot bi jih nekoč opisal devetnajstletni Zuckerberg – večinoma niti ne zavedajo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. julij 2010

Naredite mi to deželo silicijevo

Kitajskim sogovornikom je poskušal pojasniti, da tehnoloških prebojev ni mogoče ustvariti samo s selitvijo v silicijevo dolino, kopico inženirjev in kupovanjem zvezdniških tehnoloških imen, saj je v okolici San Francisca po spletu zgodovinskih in družbenih okoliščin nastal zelo poseben tehnološko-podjetniški ekosistem, ki ga ne morejo ponoviti ali prenesti v neko drugo okolje. Zato jim je predlagal, naj namesto posnemanja silicijeve doline – ki da je že zdavnaj izgubila svojo nekdanjo razvojno energijo – raje poiščejo lastno razvojno pot, saj bodo lahko le tako pritegnili ustvarjalne ljudi, ki bodo hoteli soustvarjati nekaj zares novega.

Sogovorniki so se spogledali in povečali ponudbo na še več milijonov dolarjev plače, popolnoma neomejen raziskovalni proračun in pet tisoč vrhunskih kitajskih inženirjev. Ko jih je Tucker še drugič zavrnil, pa ga je vodja skupine poklapano vprašal, ali morda pozna kakega drugega vrhunskega ameriškega strokovnjaka, ki bi ga njihova ponudba zanimala. »Sem smo prišli ustvarit svojo silicijevo dolino in to bomo tudi naredili. Denarja in ljudi imamo dovolj, manjka nam samo še nekdo, ki nas bo naučil vašega načina razmišljanja,« je pojasnil presenečenemu Tuckerju. Nad svojim ambicioznim načrtom so se zamislili šele po nekaj letih, saj jim kljub silicijevi dolini, izjemno velikim vlaganjem in večkratnim menjavanjem vodstva ni uspelo razviti ničesar uporabnega.

Uvažanje silicijeve doline

Anekdota, ki jo je letos spomladi med pogovorom za Sobotno prilogo Dela povedal novinar New York Timesa John Markoff, je le ena izmed neštetih zgodb o tujih podjetjih, državah in politikih, ki so prišli – podobno kot nekoč zlatokopi v času zlate mrzlice – v San Francisco neuspešno izkopavat skrivne recepte kalifornijskega gospodarskega uspeha.

Nekatera mesta in države so poskušale svoje silicijeve doline ustvariti doma (New York, London, Singapur, Indija, Kitajska …), zato so načrtno izobraževale svoje inženirje in menedžerje na elitnih kalifornijskih univerzah ter prilagajale domače gospodarsko okolje, da bi postalo »prijaznejše do inovacij« (nižanje davkov, spodbujanje patentiranja, ustanavljanje skladov tveganega kapitala …). Druge so v silicijevo dolino preselile svoje razvojne oddelke in ustanavljale nova podjetja (Izrael), saj so upale, da se bodo njihovi raziskovalci tam nalezli kalifornijskega inovativnega duha in v domačo industrijo prinesli tako želene »izdelke z visoko dodano vrednostjo«. Pri tem so bile približno tako uspešne kot nekoč iskalci zlata. Redke so našle kako inovativno zlato grudico ali pritegnile za nekaj milijonov dolarjev tveganega kapitala, preostale pa so s svojimi anekdotičnimi neuspehi postale hvaležna tema pogovorov med kalifornijskimi novinarji, poslovneži in analitiki.

Spoznanja, da uvažanje kalifornijskega razvojnega ideala ne more biti uspešno, pa niso niti najmanj omajala prepričanja, da je prav silicijeva dolina tisti zgled, ki mu je treba slediti, če hočemo pospešiti gospodarsko rast in izboljšati svojo globalno konkurenčnost. »Kot nekdo, ki že skoraj vse življenje živi in dela v okolici San Francisca, nisem nikoli zares razumel, zakaj je silicijeva dolina postala zgled, ki jo hoče nekritično posnemati skoraj ves svet,« je dejal Markoff, ki že več kot trideset let spremlja fenomen silicijeve doline. Silicijeva dolina namreč ni le domovina Googla, internetnih milijarderjev, privlačnih elektronskih naprav podjetja Apple in nekaterih najvišje uvrščenih univerz na svetu, temveč je neločljivo povezana z bankrotirano zvezno državo Kalifornijo, veliko socialno razslojenostjo, uničenim javnim šolstvom, komercializacijo raziskovalnega dela in popolno odvisnostjo univerz od zasebnega kapitala. Negativne značilnosti naše tehnološke doline pa posnemovalci praviloma zanemarijo, je povedal Markoff.

Zato bi morali prebivalci zelo pozorno prisluhniti, kakšne družbene in politične spremembe jim v imenu silicijeve doline v resnici pripravljajo njihovi voditelji, se je nasmehnil Markoff. »Na svojih popotovanjih po azijskih državah sem na žalost ugotovil, da jim je z družbenim inženiringom, nepremišljenimi posegi v izobraževanje in gospodarsko politiko doslej večinoma uspelo uvoziti le njene negativne plati.«

Znanost za gospodarsko rast

Ko je slovenski premier Borut Pahor letos aprila na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo napovedal, da bo njegova vlada iz Slovenije naredila novo silicijevo dolino, je njegove besede večina (javnih) kritikov obravnavala predvsem kot nov »pahorizem« – nekaj med nerodno metaforo in neuresničljivo obljubo. Le redki (denimo Jože Vogrinc v Mladini) pa so se po markoffovsko vprašali, kakšno silicijevo dolino je Sloveniji v resnici obljubil premier in kakšne so lahko praktične posledice njegove silicijevske metaforike.

Silicijevska metaforika doslej v Sloveniji ni imela konkretnejših posledic. Čeprav slovenska podjetja in ministrstva še niso poskušala prepričati ameriških tehnoloških zvezdnikov, naj jim rešijo razvojne izzive, ali načrtno šolati mladih strokovnjakov na kalifornijskih univerzah, so kalifornijski razvojni ideali vpisani tudi v nekatere najpomembnejše slovenske razvojne dokumente in strategije. Ideja silicijeve doline je tako v slovenski razvojni in znanstveni politiki uradno navzoča že vsaj od leta 2006, ko je bila sprejeta resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 (NRRP). S to resolucijo je NRRP nasledil precej starejši raziskovalni in razvojni program, ki se je iztekel že leta 1999, a so vlade zaradi dolgotrajne priprave novega NRRP še nekaj let podaljševale njegove stare razvojne cilje.

Avtorji novega NRRP so v programu povzeli ukrepe in predloge, ki so jih v tistem času vsebovali praktično vsi znanstveno-razvojni dokumenti EU (lizbonska strategija, direktive evropske komisije …) in s katerimi so poskušali evrovoditelji po kalifornijskem zgledu omiliti razvojne zaostanke evropskega gospodarstva. Slovenija je v dokumentu med drugim obljubila povečano vlaganje v raziskave in razvoj (na tri odstotke BDP do leta 2010), podporo glavnim razvojnim usmeritvam EU (informacijskim in komunikacijskim tehnologijam, nanotehnologiji …) ter spremembo zakonodaje, ki bo olajšala ustanavljanje novih podjetij, spodbudila vlaganja v znanje, krepila sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter omogočila nastanek »fleksibilnega in privlačnega trga delovne sile na področju raziskav in razvoja«. Glavni namen NRRP pa je bilo »spodbujanje in usklajevanje dejavnosti, ki spodbujajo hitrejši razvoj in gospodarsko rast ter omogočajo prehod v postindustrijsko družbo« – kot je za Delo tedaj zapisal eden izmed avtorjev osnutka NRRP Andrej Umek.

Strokovna javnost je bila do NRRP zelo zadržana, saj so le redki kritiki verjeli, da so njegovi ambiciozni cilji sploh uresničljivi – tudi če bi vlada našla politično voljo za njihovo uresničevanje. Vendar znanstvenikov nista motila le domnevna neuresničljivost programa in pomanjkanje javne razprave, ampak so opozorili, da se avtorji NRRP niso trudili ustvariti čim boljših razmer za delo v znanosti, temveč so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako spodbujati uporabno znanost in uporabo znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Prav tako so avtorjem NRRP očitali zelo ozko dojemanje »znanosti«, saj v projektni skupini ni bilo medicincev, naravoslovcev in predstavnikov izobraževalnih inštitutov. Družboslovci so v NRRP videli grozeče zmanjševanje proračuna za družboslovne raziskave, predstavniki Filozofske fakultete pa so opozorili, da program zelo površno obravnava področja, s katerimi se ukvarjata humanistika in humanistično naravnano družboslovje, saj ju umešča med »nekatera druga področja«, ki prispevajo k razumevanju nacionalne identitete, razvoju demokratične družbe in nacionalni varnosti.

Vendar omenjene kritike niso spremenile osnovnih izhodišč programa, ampak je država z različnimi besedami le ponavljala sklepno misel NRRP – da je s programom sicer postavila visoke, morda celo neuresničljive cilje, vendar kot družba nimamo druge izbire, če hočemo ubežati povprečnosti. Ker pa programa v praksi ni nihče uresničeval, so kmalu umolknili tudi njegovi kritiki.

Posledice novega razvojnega programa

Se lahko enak postopek ponovi tudi z novim, besedno še odločnejšim nacionalnim in inovacijskim programom (NRIP), ki ga bodo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo predvidoma sprejeli do konca letošnjega leta?

Prvi del programsko-razvojne zgodbe je verjetno predvidljiv. Cilji sedanjih osnutkov NRIP so precej podobni tistim, ki jih je zastavil že NRRP – večja vlaganja v razvoj, spremembe zakonodaje, ki bi odpravile »zaviralce razvoja«, spodbujanje sodelovanja med raziskovalci in gospodarstvom ter učinkovitejši nadzor nad porabo raziskovalnega denarja. Zato se bodo ponovile tudi kritike starega razvojnega programa, ki bodo NRIP obtoževale preozkega pojmovanja znanosti, zapostavljanja netehničnih ved in uporabe znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Vlada bo na te kritike najverjetneje odgovarjala, da kot družba nimamo druge izbire, če želimo postati globalno konkurenčni, zato jih pri sprejemanju končnega besedila NRIP kljub javni razpravi ne bo upoštevala. Vprašanje je le, ali se bo ponovil tudi drugi del zgodbe – da novega inovacijskega programa ne bo nihče uresničeval v praksi, zato bo brez večjih posegov v slovensko znanost kmalu prepustil prostor drugim temam.

Čeprav sta si programa vsebinsko podobna, bosta sprejeta v precej drugačnih družbenih okoliščinah. Približno takrat, ko je slovenska vlada sprejemala slovenski NRRP, je poskušala evropska komisija pod vodstvom tedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding izrabiti finsko predsedovanje Evropski uniji za uveljavitev najbolj ambicioznih inovacijskih politik v zgodovini komisije, saj je Finska veljala za evropski zgled inovativnega gospodarstva, ki bi lahko prepričal tudi druge članice, naj sledijo njenim razvojnim usmeritvam. Poleg tega so evropski komisarji neutrudno opozarjali na premajhna vlaganja v razvoj, strašili članice z desettisoči inženirjev, ki jih vsako leto izobrazijo kitajske univerze, in naštevali nove silicijeve doline, ki nastajajo v okolici velikih indijskih mest.

Države so njihove grožnje in priporočila sicer zapisale v svoje nacionalne raziskovalne strategije, vendar se z njimi zaradi pozitivnih gospodarskih kazalcev – podobno kot Slovenija – večinoma niso pretirano ukvarjale ali jih (preventivno) udejanjale. Njihov odnos je spremenila šele globalna gospodarska kriza, saj inovacije nenadoma niso bile več le nekakšen priboljšek za izboljšanje učinkovitosti in povečevanje dodane vrednosti, ampak so postale skoraj edino zdravilo, ki so ga za izhod iz gospodarske krize in preživetje znali predpisati evropski in domači gospodarski strategi. Hkrati pa so se zaostrila tudi svarila pred katastrofalnimi posledicami razvojnega zaostanka pred azijskimi državami, ki vlaganje v razvoj in izobraževanje novih inženirjev prikazujejo že skoraj kot pomemben del novodobne oboroževalne tekme.

V takih »kriznih« okoliščinah bo slovenska vlada sprejemala svoj novi nacionalni in inovacijski program. Če ga bo zaradi kriznih okoliščin začela tudi odločno izvajati, pa je treba zadnji silicijevski pahorizem vzeti resno, saj nedavno sprejeta izhodišča NRIP zelo nazorno kažejo, kakšne spremembe v imenu silicijeve doline obujajo in pripravljajo slovenski voditelji.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 1. avgusta 2009

Ipod ali Kindle – spalnica, v katero brez dovoljenja ni vstopa

Z uvodnim primerom je novinar nemškega tednika Spiegel Christian Stöker zelo nazorno opisal nerodnost, ki jo je prejšnji teden zagrešila največja ameriška spletna knjigarna Amazon. Amazonov prodajni oddelek je ugotovil, da so nekaterim uporabnikom elektronskega bralnika Kindle med drugim prodali tudi dve knjigi, za kateri niso imeli urejenih ustreznih prodajnih (avtorskih) pravic: Živalsko farmo in 1984 britanskega pisatelja Georgea Orwella. Ker jim je pravni oddelek potrdil, da morajo knjigi umakniti iz prodaje, so amazonovci njihovo navodilo vzeli dobesedno in iz vseh bralnikov Kindle – ki ga razvijajo in prodajajo pri Amazonu – brez vednosti uporabnikov pobrisali sporni knjigi.

Amazonova poteza je med kupci obeh Orwellovih knjig sprožila zelo burne odzive. Čeprav jim je Amazon vrnil denar na njihov Kindlov elektronski račun, so uporabniki Kindla skrivni izbris občutili kot nedopusten poseg v zasebnost in uporabniške pravice, saj niso razumeli, kako jim lahko nekdo kar tako vzame izdelek, ki so ga legalno kupili. Njihovo nezadovoljstvo je poskušal potolažiti ustanovitelj in predsednik uprave Amazona Jeff Bezos, ki se je prizadetim kupcem opravičil in priznal, da je bila njihova odločitev »neumna«, »nepremišljena« in »v popolnem neskladju z Amazonovimi načeli«. Vendar pa niti njegovo javno opravičilo ni moglo omiliti številnih komentarjev, ki so v izbrisu Orwellovega 1984 prepoznali vrhunsko, skoraj literarno ironijo. Znani kritični roman o totalitaristični družbi, ki jo obvladuje vedno prisotni in vsevidni »Veliki brat«, je namreč sam postal žrtev nekakšnega novodobnega elektronskega velikega brata, ki prek elektronskih komunikacijskih naprav pridobiva vse več vpogleda v naše nakupne navade, življenjske sloge in zasebne prostore.

Kljub tej orwellovski ironiji pa primer Kindle načenja tudi nekatera vprašanja, ki lahko močno vplivajo na načine, kako bodo uporabniki v prihodnosti kupovali elektronske knjige in druge digitalne vsebine. Je Amazon upravičeno izbrisal Orwellovi knjigi? Je imel pravico vstopiti v uporabniške elektronske bralnike in vanje poseči brez njihove vednosti ali soglasja? Kakšne bodo posledice, če se izkaže, da je ravnal nezakonito? Se uporabniki elektronskih komunikacijskih naprav sploh zavedajo, s kakšnimi tehnologijami imajo opravka?

Kaj »kupimo« z nakupom elektronske knjige

Ker Amazon ni imel pravice do prodaje spornih knjig, jih je upravičeno umaknil s svojih elektronskih bralnikov. Zato je zgroženost uporabnikov, ki jim je Amazon pobrisal njihove legalno kupljene elektronske knjige, sicer razumljiva, ne pa nujno pravno utemeljena, je pojasnil pravnik Jaka Repanšek, ki se ukvarja s pravom medijev in informacijskih tehnologij.

Vprašanje pa je, ali ni Amazon pri uveljavljanju avtorskopravne zakonodaje trčil v zakone, ki varujejo zasebnost prizadetih kupcev. Papirna knjiga, ki jo kupimo v knjigarni, primemo v roke, podarimo ali prodamo naprej, nam zaradi svoje materialnosti daje nekakšen varljiv občutek lastništva, čeprav smo v resnici le lastniki fizičnega nosilca, ne pa tudi vsebine. Nad kupljeno knjigo zato nismo v resnici pridobili skoraj nikakršnih pravic, je opozoril Repanšek, ampak smo postali le nekakšni »najemniki«. Lahko jo uporabljamo za zasebno uporabo (beremo) in fotokopiramo za zasebne namene, omejitve uporabe pa so zapisane v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. Pri elektronskih knjigah je zelo podobno, le da spoštovanja licenčnih pravil uporabe ne uveljavlja samo zakonodaja, ampak si lastniki pravic pomagajo tudi s tehnologijami za upravljanje digitalnih pravic (Digital Rights Management ali DRM), ki uporabniku preprečujejo, da bi digitalno vsebino (knjigo, film, skladbo …) nezakonito razmnoževal (kopiral), prenašal ali jo prodal naprej.

Če bi se podoben primer zgodil s papirnato knjigo – da bi knjigarnar izgubil pravico do prodaje nekega naslova, kar se v praksi ne zgodi tako redko –, bi moral knjigo prav tako umakniti s spletnega kataloga ali knjižnih polic, vendar ne bi hodil po domovih in pobiral knjig od kupcev, ker bi bilo to praktično neizvedljivo. Pri elektronski distribuciji pa je to precej laže, saj prodajalec (Amazon) natanko ve, kdo vse je kupil določeno knjigo. Zato lahko uveljavi prepoved prodaje tudi »na daljavo« in izbriše sporno delo, če je uporabnika jasno opozoril na to možnost v splošnih pogojih nakupa elektronske knjige in uporabe elektronskega bralnika. V tem primeru lahko domnevamo, da Amazonov izbris dveh »piratskih« Orwellovih knjig avtorskopravno ni bil sporen, ampak le nekoliko neroden, saj Amazon kot trgovec ne bi smel jeziti svojih kupcev s skritimi posegi v njihove bralnike, če hoče obdržati njihovo zaupanje, je pojasnil Repanšek. Tehnologija DRM naj bi po tej razlagi podjetju Amazon in lastniku (materialne) avtorske pravice le omogočila, da je dosledno uveljavil avtorskopravno zakonodajo, kar prej zaradi tehnoloških omejitev ni bilo mogoče, je za New York Times povedal profesor prava na čikaški univerzi Randal C. Picker.

Vendar to še ne pomeni, da je Amazon ravnal pravilno, saj primer Kindla načenja tudi nekatera druga, ne le avtorskopravna vprašanja, je poudaril Repanšek. Elektronski bralniki, kakršen je Kindle, svojim uporabnikom ne omogočajo le prebiranja elektronskih knjig, ampak med drugim ponujajo tudi podčrtovanje besedila, pisanje opomb in izdelavo lastnih zapiskov. Ko je Amazon izbrisal obe Orwellovi knjigi, ni izbrisal le besedila knjig, ampak tudi vse zapiske, ki so jih bralci dodali med prebiranjem obeh del. To pa ne pomeni le kršenja avtorskih pravic prizadetih kupcev – opombe in zapiski imajo lahko za bralca določeno čustveno ali celo materialno vrednost –, ampak najverjetneje tudi sporen poseg v njihovo zasebnost.

Poleg tega je Amazon storil še eno veliko napako, je povedal pravnik Jurij Žurej, ki se prav tako ukvarja s pravom medijev in telekomunikacij. Tudi če bi imel Amazon pravico izbrisati sporni knjigi, tega v nobenem primeru ne bi smel storiti na skrivaj, ampak bi moral sam ali prek pristojnega državnega organa vsakega uporabnika obvestiti, da mora »vrniti« nekaj, kar je pridobil in česar ne bi smel pridobiti. »Tako kot se knjigarnar ne sme ponoči priplaziti v vaše stanovanje in vam odnesti knjige, čeprav ima do tega avtorskopravno pravico, tega ne sme storiti elektronski knjigarnar na vašem osebnem elektronskem bralniku. Računalnik, mobilni telefon, predvajalnik Ipod ali bralnik Kindle so takšne zasebne spalnice, v katere brez vašega dovoljenja ali sodne odločbe nihče ne sme vstopiti. Razen če niste tega nekomu odobrili vnaprej,« je dodal Žurej.

Nesprejemljivi poseg v zasebnost?

Kaj pa, če so uporabniki Amazonovega Kindla s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vnaprej dovolili Amazonu, da brez njihove vednosti ali soglasja posegajo v zasebne elektronske prostore, brišejo knjige in pridobivajo podatke o njihovih navadah ter jih preprodajajo drugim trgovcem, oglaševalcem in varnostnim organom? Se je mogoče s sprejetjem teh pogojev celo odreči pravici do zasebnosti?

»Zasebnosti posamezniku ni mogoče vzeti na podlagi nekih splošnih pogojev poslovanja, v katerih piše, da z uporabo njegove naprave izgubiš pravico do zasebnosti,« je pojasnil Žurej. Vendar kupci elektronskih naprav s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vseeno dovoljujejo zelo krute posege v njihove osebnostne pravice. Na področju avtomobilizma bi bilo nepojmljivo, če bi z izdelovalcem ob nakupu avtomobila podpisali pogodbo, s katero bi dovolili njegovemu serviserju, da lahko kadar koli vstopi v vašo garažo, vam po lastni presoji odpelje avto na servis in zaračuna storitev, mimogrede pa vam v kabino brez vaše vednosti namesti še kamero, ki bi snemala, s kom se družite, kaj jeste in kaj kupujete, ker lahko te podatke proda najboljšemu ponudniku ali uporabi vašo fotografijo v oglasni kampanji.

Pri novih tehnologijah pa se dogaja ravno to, saj so mobilne naprave, družabna omrežja (Facebook) in elektronski bralniki idealne platforme za pridobivanje dragocenih osebnih in potrošniških podatkov, nad katerimi nimate kot uporabnik skoraj nikakršnega nadzora, je posvaril Žurej. Ker pa hočejo ljudje uporabljati natanko določen model trendovskega mobilnega telefona, pošiljati navidez brezplačno elektronsko pošto, uveljavljati popuste pri svojem trgovcu in kupovati elektronske knjige, pač sprejmejo sporne pogoje uporabe, se odrečejo znatnemu delu pravice do zasebnosti in upajo, da jih ponudnik v prihodnosti ne bo preveč zlorabljal. Če na to tveganje sploh pomislijo.

A tudi če pomislijo, je veliko vprašanje, ali uporabniki elektronskih naprav in storitev sploh dovolj razumejo splošne pogoje poslovanja, da bi se pri sprejetju teh pogojev »informirano odločili«, kar je po mnenju urada informacijskega pooblaščenca prvi pogoj za njihovo veljavno privolitev.

Jaka Repanšek je prepričan, da se niti najbolj ozaveščeni potrošniki ne zavedajo več vseh načinov, kako ponudniki večfunkcijskih elektronskih naprav in spletnih storitev pridobivajo njihove osebne podatke, manipulirajo z osebnimi uporabniškimi profili in posegajo v njihovo zasebnost. »Sodobna večfunkcijska naprava, kakršna je pameten mobilni telefon, s katerim je mogoče telefonirati, fotografirati, prebirati elektronsko pošto, kupovati glasbo in plačevati račune, se je zažrla v toliko por vsakdanjega življenja, da uporabnik ne zmore spremljati, katere podatke ta naprava shranjuje, obdeluje in posreduje,« je pojasnil Repanšek. Zato bi morali med ponudnike naprav in uporabnike začeti vstopati regulatorji in zaščititi uporabnike pred škodljivimi pogoji uporabe, je povedal Repanšek. Vendar je hkrati opozoril, da tudi regulatorji ne bi imeli lahkega dela, saj imajo ponudniki elektronskih naprav in storitev v razvojnih oddelkih zaposlenih na tisoče tehnikov, psihologov, ekonomistov, marketinških strokovnjakov in pravnikov, ki proučujejo pravne in poslovne vidike novih storitev, predvidevajo možnosti morebitnih tožb in skrbijo, da ostajajo njihovi delodajalci vsaj deset korakov pred potrošniki, varni pred sodišči, regulatorji, informacijskimi pooblaščenci in kritično javnostjo.

Zato je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kak prizadeti kupec vložil tožbo proti Amazonu in poskusil dokazati, da je veliki spletni knjigarnar z izbrisom nedopustno posegel v njegovo zasebnost. Ne le, da bi bila tožba zaradi zahtevnega dokazovanja spornosti splošnih pogojev poslovanja izjemno strokovno zahtevna in nepredvidljiva. Tožnik, ki ga je Amazon domnevno oškodoval za približno deset dolarjev, kolikor je stala izbrisana knjiga, bi moral biti pripravljen plačati visoke procesne stroške, saj bi mu odvetniki že samo za pripravo tožbe proti velikemu Amazonu zaračunali nekaj deset tisoč dolarjev. Morebitna zmaga pa bi mu zaradi nizke materialne škode najverjetneje prinesla predvsem moralno zadoščenje, saj je le malo verjetno, da bi se sodišče zaradi posega v zasebnost odločilo za uporabo kaznovalne funkcije odškodninskega prava in Amazonu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Zlorabe elektronskih naprav

Primer Kindle pa ne opozarja le na omenjena avtorskopravna in zasebnostna vprašanja. Harvardski profesor internetnega prava Jonathan L. Zittrain, avtor knjige The Future of Internet – and How to Stop It, nam je že pred dvema letoma povedal, da pojav elektronskih naprav in storitev, ki jih v celoti obvladuje njihov ponudnik (denimo Kindle), ne ogroža le prihodnosti sedanjega odprtega interneta, ampak tudi naše civilne svoboščine. Med pisanjem knjige je namreč ugotovil, da vse manj elektronskih naprav deluje na način samostojnega osebnega računalnika, na katerega je lahko uporabnik poljubno nameščal programe, spreminjal nastavitve, menjal sestavne dele in njegovo funkcionalnost prilagajal lastnim potrebam. Nasprotno. Ponudniki se vse bolj trudijo ohraniti čim več nadzora nad delovanjem elektronskih naprav in uporabniku preprečiti, da bi jih uporabljal na načine, ki bi ogrožali njihove poslovne interese: bral brezplačne knjige, poslušal svojo glasbo, nanj nalagal lastne programe in podobno.

Za povečevanje nadzora so začeli uporabljati številne trike – širiti strah pred virusi in spletnimi nepridipravi (zato mora računalnik samodejno prenašati varnostne popravke), groziti z izgubo garancije ob še tako majhnem uporabniškem posegu in uporabnike privabljati s spletnimi storitvami, ki za delovanje sploh ne bodo več potrebovale klasičnega osebnega računalnika. Zittrain je zatrdil, da se poslovni modeli ponudnikov digitalnih vsebin pomikajo od prodaje posameznih izdelkov ali licenc (knjig, operacijskih sistemov) k prodaji naročniških razmerij, pri katerih uporabniki ne bodo več »lastniki« fizičnih nosilcev in naprav, ampak zgolj njihovi najemniki. Zaradi najemniškega razmerja bodo uporabniki laže sprejemali samovoljne posege ponudnika naprave – ker ne bodo imeli vtisa, da posega v njihovo zasebno lastnino – in se postopoma odvajali starega načina, pri katerem so imeli svoje podatke pri sebi, naj gre za kopije osebnih elektronskih sporočil ali knjige na domači polici.

To bo imelo najmanj tri posledice, je prepričan Zittrain. Uporabniki bodo postopoma postali pasivni in popolnoma odvisni od ponudnikov, delovanje ponudnikov pa javno sprejemljivo. Veliki izdelovalci naprav se bodo povezovali z imetniki vsebin (založbami, filmskimi studii …) ter začeli izrabljati svoje zaprte sisteme za krepitev tržnega položaja in oviranje konkurence, za nadzorovane elektronske naprave pa se bodo začele poleg zasebnih podjetij vse bolj zanimati tudi oblasti, ki jih bodo poskušale – po orwellovsko – uporabiti za nadzor svojih državljanov.

Zittrainove strahove je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj tovrstnih poskusov. Zittrain je v svoji knjigi omenil poskus ameriške zvezne policije FBI, da bi v avtomobilske navigacijske sisteme vgradili sistem, ki bi jim omogočil oddaljeni vklop mikrofona navigacijske naprave, s katerim bi lahko prisluškovali pogovorom v avtomobilih (daljinski vklop mikrofona omogočajo tudi mobilni telefoni). Spletna stran The Register in revija Wired sta nedavno poročali, da je telekomunikacijski ponudnik Etisalat v Združenih arabskih emiratih po navodilih tajnih služb približno 145.000 uporabnikom telefonov BlackBerry skrivaj namestil vohunski program za prestrezanje kratkih sporočil in elektronske pošte (program je izdala programerska napaka, zaradi katere so začeli telefoni nezmerno prazniti baterije, zato so ga morali umakniti). Kitajsko ministrstvo za gospodarstvo in informacijsko tehnologijo pa je v začetku poletja napovedalo uredbo, po kateri bi morali izdelovalci računalnikov od začetka julija v vsak nov računalnik namestiti sistem za »preprečevanje pornografije in zaščito mladoletnikov«, prek katerega bi lahko oblasti v resnici cenzurirale »moteče« politične vsebine. Pozneje so uvajanje uredbe nekoliko prestavili, a ne zaradi mednarodnih pritiskov ali nasprotovanja »družbeno odgovornih« izdelovalcev računalnikov (Acer, Dell, HP, Lenovo …), ki so se z uredbo tiho strinjali, ampak zato, ker program ni dobro deloval, v skladiščih pa je trgovcem ostalo še preveč neprodanih škatel.

Bezosovega opravičila zaradi »neumnega« izbrisa dveh Orwellovih knjig z elektronskih bralnikov Kindle zato ni mogoče videti kot moralne zmage uporabnikov nad velikim Amazonom, ampak predvsem kot napoved, da bodo ponudniki elektronskih vsebin na zaprtih elektronskih bralnikih in predvajalnikih postali nekoliko previdnejši. Poslovnih strategij, o katerih piše Zittrain, pa ne bodo opustili.

Related articles by Zemanta

• Amazon recalls (and embodies) Orwell’s ’1984′ (news.cnet.com)
• KindleGate Blows Up In Amazon’s Face (geardiary.com)
• Amazon Reminds Us – We Don’t Own Ebook Content (jkontherun.com)