Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. julij 2010

Naredite mi to deželo silicijevo

Kitajskim sogovornikom je poskušal pojasniti, da tehnoloških prebojev ni mogoče ustvariti samo s selitvijo v silicijevo dolino, kopico inženirjev in kupovanjem zvezdniških tehnoloških imen, saj je v okolici San Francisca po spletu zgodovinskih in družbenih okoliščin nastal zelo poseben tehnološko-podjetniški ekosistem, ki ga ne morejo ponoviti ali prenesti v neko drugo okolje. Zato jim je predlagal, naj namesto posnemanja silicijeve doline – ki da je že zdavnaj izgubila svojo nekdanjo razvojno energijo – raje poiščejo lastno razvojno pot, saj bodo lahko le tako pritegnili ustvarjalne ljudi, ki bodo hoteli soustvarjati nekaj zares novega.

Sogovorniki so se spogledali in povečali ponudbo na še več milijonov dolarjev plače, popolnoma neomejen raziskovalni proračun in pet tisoč vrhunskih kitajskih inženirjev. Ko jih je Tucker še drugič zavrnil, pa ga je vodja skupine poklapano vprašal, ali morda pozna kakega drugega vrhunskega ameriškega strokovnjaka, ki bi ga njihova ponudba zanimala. »Sem smo prišli ustvarit svojo silicijevo dolino in to bomo tudi naredili. Denarja in ljudi imamo dovolj, manjka nam samo še nekdo, ki nas bo naučil vašega načina razmišljanja,« je pojasnil presenečenemu Tuckerju. Nad svojim ambicioznim načrtom so se zamislili šele po nekaj letih, saj jim kljub silicijevi dolini, izjemno velikim vlaganjem in večkratnim menjavanjem vodstva ni uspelo razviti ničesar uporabnega.

Uvažanje silicijeve doline

Anekdota, ki jo je letos spomladi med pogovorom za Sobotno prilogo Dela povedal novinar New York Timesa John Markoff, je le ena izmed neštetih zgodb o tujih podjetjih, državah in politikih, ki so prišli – podobno kot nekoč zlatokopi v času zlate mrzlice – v San Francisco neuspešno izkopavat skrivne recepte kalifornijskega gospodarskega uspeha.

Nekatera mesta in države so poskušale svoje silicijeve doline ustvariti doma (New York, London, Singapur, Indija, Kitajska …), zato so načrtno izobraževale svoje inženirje in menedžerje na elitnih kalifornijskih univerzah ter prilagajale domače gospodarsko okolje, da bi postalo »prijaznejše do inovacij« (nižanje davkov, spodbujanje patentiranja, ustanavljanje skladov tveganega kapitala …). Druge so v silicijevo dolino preselile svoje razvojne oddelke in ustanavljale nova podjetja (Izrael), saj so upale, da se bodo njihovi raziskovalci tam nalezli kalifornijskega inovativnega duha in v domačo industrijo prinesli tako želene »izdelke z visoko dodano vrednostjo«. Pri tem so bile približno tako uspešne kot nekoč iskalci zlata. Redke so našle kako inovativno zlato grudico ali pritegnile za nekaj milijonov dolarjev tveganega kapitala, preostale pa so s svojimi anekdotičnimi neuspehi postale hvaležna tema pogovorov med kalifornijskimi novinarji, poslovneži in analitiki.

Spoznanja, da uvažanje kalifornijskega razvojnega ideala ne more biti uspešno, pa niso niti najmanj omajala prepričanja, da je prav silicijeva dolina tisti zgled, ki mu je treba slediti, če hočemo pospešiti gospodarsko rast in izboljšati svojo globalno konkurenčnost. »Kot nekdo, ki že skoraj vse življenje živi in dela v okolici San Francisca, nisem nikoli zares razumel, zakaj je silicijeva dolina postala zgled, ki jo hoče nekritično posnemati skoraj ves svet,« je dejal Markoff, ki že več kot trideset let spremlja fenomen silicijeve doline. Silicijeva dolina namreč ni le domovina Googla, internetnih milijarderjev, privlačnih elektronskih naprav podjetja Apple in nekaterih najvišje uvrščenih univerz na svetu, temveč je neločljivo povezana z bankrotirano zvezno državo Kalifornijo, veliko socialno razslojenostjo, uničenim javnim šolstvom, komercializacijo raziskovalnega dela in popolno odvisnostjo univerz od zasebnega kapitala. Negativne značilnosti naše tehnološke doline pa posnemovalci praviloma zanemarijo, je povedal Markoff.

Zato bi morali prebivalci zelo pozorno prisluhniti, kakšne družbene in politične spremembe jim v imenu silicijeve doline v resnici pripravljajo njihovi voditelji, se je nasmehnil Markoff. »Na svojih popotovanjih po azijskih državah sem na žalost ugotovil, da jim je z družbenim inženiringom, nepremišljenimi posegi v izobraževanje in gospodarsko politiko doslej večinoma uspelo uvoziti le njene negativne plati.«

Znanost za gospodarsko rast

Ko je slovenski premier Borut Pahor letos aprila na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo napovedal, da bo njegova vlada iz Slovenije naredila novo silicijevo dolino, je njegove besede večina (javnih) kritikov obravnavala predvsem kot nov »pahorizem« – nekaj med nerodno metaforo in neuresničljivo obljubo. Le redki (denimo Jože Vogrinc v Mladini) pa so se po markoffovsko vprašali, kakšno silicijevo dolino je Sloveniji v resnici obljubil premier in kakšne so lahko praktične posledice njegove silicijevske metaforike.

Silicijevska metaforika doslej v Sloveniji ni imela konkretnejših posledic. Čeprav slovenska podjetja in ministrstva še niso poskušala prepričati ameriških tehnoloških zvezdnikov, naj jim rešijo razvojne izzive, ali načrtno šolati mladih strokovnjakov na kalifornijskih univerzah, so kalifornijski razvojni ideali vpisani tudi v nekatere najpomembnejše slovenske razvojne dokumente in strategije. Ideja silicijeve doline je tako v slovenski razvojni in znanstveni politiki uradno navzoča že vsaj od leta 2006, ko je bila sprejeta resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 (NRRP). S to resolucijo je NRRP nasledil precej starejši raziskovalni in razvojni program, ki se je iztekel že leta 1999, a so vlade zaradi dolgotrajne priprave novega NRRP še nekaj let podaljševale njegove stare razvojne cilje.

Avtorji novega NRRP so v programu povzeli ukrepe in predloge, ki so jih v tistem času vsebovali praktično vsi znanstveno-razvojni dokumenti EU (lizbonska strategija, direktive evropske komisije …) in s katerimi so poskušali evrovoditelji po kalifornijskem zgledu omiliti razvojne zaostanke evropskega gospodarstva. Slovenija je v dokumentu med drugim obljubila povečano vlaganje v raziskave in razvoj (na tri odstotke BDP do leta 2010), podporo glavnim razvojnim usmeritvam EU (informacijskim in komunikacijskim tehnologijam, nanotehnologiji …) ter spremembo zakonodaje, ki bo olajšala ustanavljanje novih podjetij, spodbudila vlaganja v znanje, krepila sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter omogočila nastanek »fleksibilnega in privlačnega trga delovne sile na področju raziskav in razvoja«. Glavni namen NRRP pa je bilo »spodbujanje in usklajevanje dejavnosti, ki spodbujajo hitrejši razvoj in gospodarsko rast ter omogočajo prehod v postindustrijsko družbo« – kot je za Delo tedaj zapisal eden izmed avtorjev osnutka NRRP Andrej Umek.

Strokovna javnost je bila do NRRP zelo zadržana, saj so le redki kritiki verjeli, da so njegovi ambiciozni cilji sploh uresničljivi – tudi če bi vlada našla politično voljo za njihovo uresničevanje. Vendar znanstvenikov nista motila le domnevna neuresničljivost programa in pomanjkanje javne razprave, ampak so opozorili, da se avtorji NRRP niso trudili ustvariti čim boljših razmer za delo v znanosti, temveč so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako spodbujati uporabno znanost in uporabo znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Prav tako so avtorjem NRRP očitali zelo ozko dojemanje »znanosti«, saj v projektni skupini ni bilo medicincev, naravoslovcev in predstavnikov izobraževalnih inštitutov. Družboslovci so v NRRP videli grozeče zmanjševanje proračuna za družboslovne raziskave, predstavniki Filozofske fakultete pa so opozorili, da program zelo površno obravnava področja, s katerimi se ukvarjata humanistika in humanistično naravnano družboslovje, saj ju umešča med »nekatera druga področja«, ki prispevajo k razumevanju nacionalne identitete, razvoju demokratične družbe in nacionalni varnosti.

Vendar omenjene kritike niso spremenile osnovnih izhodišč programa, ampak je država z različnimi besedami le ponavljala sklepno misel NRRP – da je s programom sicer postavila visoke, morda celo neuresničljive cilje, vendar kot družba nimamo druge izbire, če hočemo ubežati povprečnosti. Ker pa programa v praksi ni nihče uresničeval, so kmalu umolknili tudi njegovi kritiki.

Posledice novega razvojnega programa

Se lahko enak postopek ponovi tudi z novim, besedno še odločnejšim nacionalnim in inovacijskim programom (NRIP), ki ga bodo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo predvidoma sprejeli do konca letošnjega leta?

Prvi del programsko-razvojne zgodbe je verjetno predvidljiv. Cilji sedanjih osnutkov NRIP so precej podobni tistim, ki jih je zastavil že NRRP – večja vlaganja v razvoj, spremembe zakonodaje, ki bi odpravile »zaviralce razvoja«, spodbujanje sodelovanja med raziskovalci in gospodarstvom ter učinkovitejši nadzor nad porabo raziskovalnega denarja. Zato se bodo ponovile tudi kritike starega razvojnega programa, ki bodo NRIP obtoževale preozkega pojmovanja znanosti, zapostavljanja netehničnih ved in uporabe znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Vlada bo na te kritike najverjetneje odgovarjala, da kot družba nimamo druge izbire, če želimo postati globalno konkurenčni, zato jih pri sprejemanju končnega besedila NRIP kljub javni razpravi ne bo upoštevala. Vprašanje je le, ali se bo ponovil tudi drugi del zgodbe – da novega inovacijskega programa ne bo nihče uresničeval v praksi, zato bo brez večjih posegov v slovensko znanost kmalu prepustil prostor drugim temam.

Čeprav sta si programa vsebinsko podobna, bosta sprejeta v precej drugačnih družbenih okoliščinah. Približno takrat, ko je slovenska vlada sprejemala slovenski NRRP, je poskušala evropska komisija pod vodstvom tedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding izrabiti finsko predsedovanje Evropski uniji za uveljavitev najbolj ambicioznih inovacijskih politik v zgodovini komisije, saj je Finska veljala za evropski zgled inovativnega gospodarstva, ki bi lahko prepričal tudi druge članice, naj sledijo njenim razvojnim usmeritvam. Poleg tega so evropski komisarji neutrudno opozarjali na premajhna vlaganja v razvoj, strašili članice z desettisoči inženirjev, ki jih vsako leto izobrazijo kitajske univerze, in naštevali nove silicijeve doline, ki nastajajo v okolici velikih indijskih mest.

Države so njihove grožnje in priporočila sicer zapisale v svoje nacionalne raziskovalne strategije, vendar se z njimi zaradi pozitivnih gospodarskih kazalcev – podobno kot Slovenija – večinoma niso pretirano ukvarjale ali jih (preventivno) udejanjale. Njihov odnos je spremenila šele globalna gospodarska kriza, saj inovacije nenadoma niso bile več le nekakšen priboljšek za izboljšanje učinkovitosti in povečevanje dodane vrednosti, ampak so postale skoraj edino zdravilo, ki so ga za izhod iz gospodarske krize in preživetje znali predpisati evropski in domači gospodarski strategi. Hkrati pa so se zaostrila tudi svarila pred katastrofalnimi posledicami razvojnega zaostanka pred azijskimi državami, ki vlaganje v razvoj in izobraževanje novih inženirjev prikazujejo že skoraj kot pomemben del novodobne oboroževalne tekme.

V takih »kriznih« okoliščinah bo slovenska vlada sprejemala svoj novi nacionalni in inovacijski program. Če ga bo zaradi kriznih okoliščin začela tudi odločno izvajati, pa je treba zadnji silicijevski pahorizem vzeti resno, saj nedavno sprejeta izhodišča NRIP zelo nazorno kažejo, kakšne spremembe v imenu silicijeve doline obujajo in pripravljajo slovenski voditelji.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  22. maj 2010, foto Aleš Černivec

Po krizi se sprašujemo, kako je mogoče, da nihče ni videl napihovanja balona

V samo nekaj letih so se razmere spremenile. Kartična podjetja so financirala obsežne oglaševalske akcije, ki so spodbujale Korejce k novemu (zapravljivejšemu) življenjskemu slogu. V tekmi za nove stranke so jim ponujale vse več ugodnosti, višje kreditne limite in celo prevzemale njihove dolgove, čeprav številni uporabniki že tedaj niso mogli odplačevati mesečnih obrokov. Država pa kartičnim podjetjem ni postavila nikakršnih omejitev, ker je večje zapravljanje prebivalstva spodbujalo gospodarsko rast.

Nato je kreditni balon počil. Leta 2004 je morala južnokorejska vlada ustanoviti »slabo banko«, ki je prevzela za skoraj 40 milijard dolarjev slabih kreditov (po nekaterih ocenah je bilo kartičnega dolga celo za 100 milijard dolarjev). Zadolženih je bilo 4,3 milijona izdanih kreditnih kartic (Južna Koreja je imela tedaj 48 milijonov prebivalcev), dolžniška kriza pa je imela tudi hude družbene posledice – samomore obupanih dolžnikov in razmah seksualne industrije, ker so se začele zadolžene korejske ženske množično ukvarjati s prostitucijo.

Se lahko podobna zgodba ponovi tudi kje drugje, denimo v ZDA, kjer so si ameriški imetniki kreditnih kartic v senci nepremičninskega balona nabrali za skoraj tisoč milijard kartičnega dolga? Diane Offereins, predstavnica finančne družbe Discover Financal Services in dobra poznavalka kartičnega trga, je prepričana, da se to ne bo zgodilo, saj je zatrdila, da se je začel kartični dolg po krizi zmanjševati. Na vprašanje, ali se je iz krize česa naučila tudi ameriška kartična industrija, ki je – podobno kot korejska – brezglavo napihovala kartični kreditni balon, pa ni imela prepričljivega odgovora.

Poznate film Klub golih pesti?

Moram priznati, da ne. Zakaj?

Glavni junak želi ustvariti boljši svet. Odloči se, da bo izbrisal vse dolgove in kredite, ki pestijo Američane, zato na koncu filma razstreli stavbe, v katerih imajo finančne ustanove in izdajatelji kreditnih kartic shranjene podatke o dolgovih.

Ahaaa, zanimivo (smeh). Očitno si bom morala ogledati ta film.

Kaj pa menite o zamisli? Kaj bi dosegli, če vržemo v zrak kartično industrijo? Po oceni ameriške centralne banke so imeli Američani leta 2008 na svojih kreditnih karticah za skoraj 950 milijard dolarjev dolga – kar je več, kot je ameriška vlada namenila za reševanje bank.

Hm, tako ne bi mogli izbrisati kartičnega dolga, saj ni nobene posamične stavbe, ki bi jo morali porušiti, če bi hoteli uničiti podatke o uporabnikih. Vse finančne ustanove zelo dobro skrbijo za varnost svojih podatkov, ki so podvojeni ali potrojeni, shranjeni na več lokacijah, varni pred naravnimi pojavi in nesrečami … Težko pa si tudi predstavljam, zakaj bi kdo hotel storiti kaj takega. Plačevanje je postalo zelo neproblematična izkušnja povsod po svetu, saj se vam danes skoraj ne more več zgoditi, da kje ne boste mogli plačati s katero od glavnih plačilnih kartic. To je občudovanja vredna informacijska infrastruktura, ki je potrebna za globalno elektronsko poslovanje, ki jo ljudje jemljejo za podobno samoumevno kot elektriko. Napredek plačilne industrije vam zato omogoča, da s koščkom plastike potujete po vsem svetu, kupujete izdelke v vsaki trgovini, prespite v hotelu, najamete avto prek svetovnega spleta in še marsikaj.

Vendar tega plačevanja ne počnemo samo s svojim denarjem, zato si z uporabo najrazličnejših plačilnih kartic kopičimo tudi dolg.

Seveda vas lahko zanese v skrajnosti in si naberete preveč dolga, ampak to še ne pomeni, da je treba odpraviti kredite in plačilne kartice. Odgovorno kreditiranje je zelo dobra zamisel, saj si posamezniki brez njega pogosto ne bi mogli kupiti stanovanja, podjetja pa bi ostala brez denarja za nove naložbe. Zelo dvomim, da bili ljudje zadovoljni, če bi naenkrat ostali brez te možnosti samo zato, ker se je v nekem trenutku preveč ljudi obnašalo neodgovorno in so si nakopali kredite, ki jih ne bodo mogli povrniti.

No, tudi kreditodajalci bi morali biti pozorni, komu jih odobrijo …

Seveda, odgovornost je obojestranska. Tudi kreditodajalci morajo poskrbeti, da ljudje ne bi preveč presegli svojih zmožnosti in jim čim bolj jasno predstaviti pogoje poslovanja.

Zakaj se to ni zgodilo?

Kadar je gospodarska rast visoka, so vsi navdušeni – politiki, podjetja in potrošniki. Zato je težko biti kritičen. Dokler se nekaj ne zgodi in pride streznitev, ki je bila v našem primeru zelo kruta. Naša panoga je verjetno naredila napako, ker je dopustila, da je do sedanjega stanja sploh prišlo, saj baloni in krize ponavadi prinesejo strožje regulatorske ukrepe.

Se v vaši panogi res niste zavedali, da se napihuje velikanski balon kreditnega dolga, ali ste upali, da boste izstopili, še preden bo počil?

Po krizi se vedno sprašujemo, kako je mogoče, da nihče ni videl napihovanja balona. Zelo podobno se je zgodilo pred desetimi leti, ko je počil internetni balon. Skoraj nihče ga ni opazil, ker so vsi verjeli, da v internetni ekonomiji stara pravila ne veljajo več.

Je bilo tokrat podobno – dolgovi so rasli, posledic pa ni bilo, ker so vsi verjeli, da stara pravila ne veljajo več?

Sedanjo finančno krizo je bilo težje zaznati. Zametki krize so nastajali po vsem svetu in nihče ni imel pregleda nad celoto, ki je vse bolj povezana in prepletena.

Ameriški časopisi so v zadnjih letih redno poročali o izjemno zadolženih potrošnikih, ki so si na svojih kreditnih karticah nabrali na desetine tisočev dolarjev dolga. Ko so kredite presegli pri enem kartičnem ponudniku, mu je drug ponudnik prevzel vse dolgove in dal nov kredit. Drugemu ponudniku je sledil tretji, četrti … Ali ni tudi to že od daleč opozarjalo na prihodnje težave?

Ne, saj je tako prevzemanje kreditov v normalnih okoliščinah za kartično podjetje dobra poslovna priložnost z razumnimi tveganji. Kartična podjetja so tekmovala za vašo kreditno sposobnost, zato se vas je splačalo prevzeti tekmecu in premamiti z boljšo ponudbo – prevzemom kreditnega dolga, nižjo obrestno mero … Za odgovornega potrošnika je bila to imenitna ponudba, ki je skoraj ni bilo mogoče zavrniti. Težava pa je nastala, ko je začelo preveč liberalne ponudbe kartičnih podjetij izkoriščati preveč neodgovornih potrošnikov. Poslovni model je zdržal, dokler je bilo takih uporabnikov največ pet odstotkov.

Slabega dolga pa je bilo po nekaterih ocenah celo za tretjino.

Ne vem, ali je bilo takih ravno tretjina, vendar poslovni model že desetih odstotkov ne bi več preživel. Poleg neodgovornih potrošnikov pa je kartična podjetja kaznovalo še dejstvo, da je celoten sektor rasel zaradi takega prevzemanja strank, zato se ta praksa ni pravočasno omejila.

So jo spodbujalo tudi deregulacijski ukrepi ameriške vlade? Več kot 70 odstotkov ameriškega BDP je odvisnega od potrošnje, zato je spodbujanje potrošnje priročen ukrep za povečevanje gospodarske rasti. K spodbujanju potrošnje pa lahko veliko prispevajo prav kartična podjetja z navidez radodarnimi potrošniškimi krediti.

V naši dejavnosti imamo koristi od povečevanja potrošnje, to drži. Težko pa rečem, da je naloga kartičnih podjetij spodbujati potrošnjo.

Naloga verjetno ne, ampak težko rečemo, da kartična podjetja ne spodbujajo potrošnje. Navsezadnje je kartična industrija kljub krizi samo leta 2007 poslala Američanom več kot pet milijard ponudb za nove kreditne kartice – če niti ne štejemo nenehnih oglaševalskih kampanj za kredite in druge kartične storitve.

(daljši premor) Še vedno menim, da mi ponujamo samo orodja, potrošniki pa presodijo, kako jih bodo uporabili.

Se gospodarska kriza in slabši sloves kartičnih podjetij že poznata na obsegu poslovanja?

Obnašanje ameriških potrošnikov se je kar precej spremenilo. Američani so začeli zmanjševati svoje kredite in varčevati. Število transakciji s kreditnimi karticami se je zmanjšalo, povečala pa se je uporaba debetnih plačilnih kartic. Precej vpliva na njihovo obnašanje bo imela tudi nova zakonodaja, ki je precej poostrila nadzor nad kartično industrijo. Prevzemanje kreditov ni več dovoljeno, zamudne obresti so omejene, prav tako visoki popusti za stranke z višjo boniteto. Zaradi večjega nadzora se je zmanjšala privlačnost kartičnega sektorja, saj je na voljo precej manj denarja za kredite, krediti so postali dražji, osebni limiti so se znižali … Vendar ta strožja regulacija ni nujno dobra za potrošnike.

Priznavate, da tudi prejšnja deregulacija ni bila dobra za potrošnike, zato se »praksa kopičenja kreditov ni pravočasno omejila«. Hkrati pa ste finančna podjetja zagrizeno lobirala, da nova strožja zakonodaja ne bi bila sprejeta …

Posojilni posel temelji na ocenjevanju plačilnih tveganj. Če ste bili bolj tvegani, ste plačali višje obresti. Če ste imeli dobro boniteto, pa nižje. Zadnji regulatorski ukrepi so to logiko precej omejili, zato bodo kartična podjetja manj motivirana za pripravo novih ponudb in storitev. Manj bo spodbud, ugodnosti, konkurence med ponudniki kartičnih storitev …

Je tekma med ponudniki kartičnih storitev značilna predvsem za ZDA ali obstaja tudi drugod po svetu? Marsikje po Evropi je kreditna kartica nekaj, kar vzameš pri svoji banki, ker jo pač potrebuješ za spletne nakupe in rezervacije.

Kreditna kartica je postala pomemben del ameriškega življenjskega sloga, zato je trg pri nas verjetno tudi zato bolje razvit. Vendar sem prepričana, da bodo prihajajoče generacije uporabnikov precej spremenile načine bančnega poslovanja. Kreditne kartice so značilne za našo generacijo. Moja babica ne bi niti pomislila, da bi kaj kupila na kredit, mojemu sinu pa je tuja že sama misel, da bi imel v žepu nekaj denarja ali da bi se oglasil na banki. Njega zanima samo izkušnja, ki jo ima kot uporabnik elektronskih bančnih storitev. Če s ponudnikom ne bo zadovoljen, ga bo mirno zamenjal – kot bo zamenjal ponudnika elektronske pošte ali spletnega družabnega omrežja. Če bodo hotele banke v prihodnosti obdržati te stranke, bodo morale biti podobno izvirne kot internetna podjetja. Zato se bo povečevala tudi vloga njihove uporabe novih informacijskih tehnologij. Ne strinjam se s trditvijo, da so tehnologije velik tržni izenačevalec. Ravno nasprotno – premišljena raba tehnologij lahko danes finančnim podjetjem edina prinese znatnejšo konkurenčno prednost. Banke so bile včasih znane kot ustanove, ki so se odločale samo za najnujnejše tehnološke izdatke, saj se jim ni bilo treba truditi za izboljšanje storitev in razmišljati, kakšne nove storitve ponuditi svojim strankam. Takega razkošja danes nimajo več.

Kakšna bo vloga bank, kartičnih podjetij in drugih finančnih posrednikov v prihodnosti? Ali lahko njihovo vlogo postopno prevzamejo druga podjetja – operaterji mobilne telefonije, ki že danes obdelujejo veliko število malih transakcij, internetni trgovci, morda celo neposredna izmenjava denarja med uporabniki mobilnih naprav?

Verjamem, da bodo kartična podjetja in plačilne mreže vedno obstajale, saj dvomim, da bomo kdaj trgovali čisto brez posrednikov – vsak z vsakim, prek osebnih računov. Zelo verjetno pa bodo izgubile kak del današnjih prihodkov, saj se bo veriga elektronskih plačil še spreminjala. Tako trgovci kot banke se bodo poskušali otresti posrednikov, ki danes pobirajo provizije. Svoje načrte bodo verjetno imeli tudi operaterji mobilne telefonije. Bi bilo zanje smiselno, da bi imeli v svojih rokah tudi vašo mobilno denarnico? Verjetno. Bi lahko na ta način ponudili nove storitve in s tem ustvarili nove vire prihodkov? Skoraj zagotovo. Manj verjetno pa je, da jim bo kdaj uspelo zgraditi lastno plačilno mrežo, saj je to zelo zahtevna naloga, za katero so tudi največja kartična podjetja in mreže porabila veliko let. Trgovce je treba prepričati, da vas sprejmejo kot način plačevanja, se vključiti v mednarodna omrežja, da lahko vaši uporabniki plačujejo tudi na potovanjih, skleniti vse potrebne pogodbe z bankami … Vloga mobilne industrije v elektronskem bančništvu bo zato drugačna.

Kakšna?

Osebne mobilne naprave bodo verjetno imele pomemben vpliv na prihodnost elektronskega plačevanja. Kreditne kartice ne bomo več dolgo nosili v žepu, ampak se bo preselila na naše mobilne naprave. Vendar je uporaba mobilnikov kot splošno razširjenega plačilnega sredstva le prvi korak – to samo po sebi ni nič novega. Bolj pomembno je dejstvo, da se šele v zadnjem času zares povečuje računska moč prenosnih naprav, ki je potrebna za hitro in varno obdelavo elektronskih transakcij, pa tudi obdelavo najrazličnejših uporabniških podatkov. Vaše osebne elektronske naprave bodo vedele, kje ste, ker jim bodo bazne postaje ali satelitski navigacijski sistem sporočali lokacijske podatke. Ker jih boste uporabljali za dostop do interneta, elektronske pošte, poslušanje glasbe, branje knjig in opravljanje elektronskih nakupov, bodo zelo dobro poznale vaše potrošniške navade. Združevanje vaših potrošniških navad, elektronskega plačevanja in novih oglaševalskih pristopov bo omogočilo trgovcem bistveno učinkovitejše oglaševanje in prodajo njihovih ponudb.

Združevanje teh podatkov ima tudi svoje slabosti. Brez jasno določenih varovalk ga je mogoče zlorabiti za posege v uporabniško zasebnost, potrošniška združenja pa opozarjajo, da ponudniki bančnih in zavarovalniških storitev zlorabljajo pridobljene uporabniške podatke za oblikovanje diskriminatornih ponudb. Določeni deli prebivalstva zato v ZDA ne morejo pridobiti zdravstvenega zavarovanja ali kredita, ker matematični algoritmi izračunajo, da so preveč tvegani.

Za ocenjevanje tveganja so vedno potrebne informacije. Od te sposobnosti je odvisno preživetje na finančnem trgu. Poleg tega je količina informacij, ki jo mora imeti finančna ustanova o posamezni stranki, zelo odvisna od načina poslovanja. Pri debetnih karticah nam o strankah ni treba vedeti prav veliko: kdo je in kakšno je stanje na njenem računu. Pri kreditnih karticah potrebujemo precej več informacij, saj moramo oceniti, ali bo stranka lahko poravnavala dolgove. Težko pa komentiram, ali imamo pravico kukati v vaše nakupovalne navade – kje, kaj in kdaj plačujete s svojo kartico. Za to morajo poskrbeti ustanove, ki skrbijo za varstvo osebnih podatkov, in določiti pravila, kako smemo uporabljati te podatke. Sploh pa se lahko uporabniki prostovoljno odločijo, ali nam dovolijo uporabo teh podatkov ali ne.

Ta »prostovoljnost« je v praksi le navidezna. Če hočemo pridobiti kreditno kartico, se moramo strinjati z izdajateljevimi pogoji poslovanja. Lahko se kvečjemu odločimo za življenje brez kartice, vendar to danes ni tako preprosto.

Če bo dovolj uporabnikov skrbelo za njihovo zasebnost, se bodo morda pojavila tudi kartična podjetja, ki jim bodo ponudile plačilne kartice, ki ne bodo zbirale in obdelovale njihovih osebnih podatkov. Tudi skrb za zasebnost lahko postane konkurenčna prednost.

Drugi razlog za zbiranje uporabniških podatkov je varnost. Kako lahko analiza plačilnih navad pomaga preprečevati krajo identitete in zlorabo plačilnih kartic?

V ZDA nimamo sistema čipa in številke pin kot v Evropi, ampak smo razvili zelo kompleksne in učinkovite sisteme za zaznavanje zlorab, ki preverijo zelo veliko dejavnikov, preden presodijo, da ste res vi tisti, ki poskuša uporabiti kartico. Ko poskušate plačati, ti sistemi preverijo, kje ste, kako velik znesek plačujete, kakšen je izdelek, kdo je trgovec …, in nato presodijo, ali transakcija ustreza vašemu vzorcu elektronskega plačevanja. Ta oblika zaščite deluje tako na svetovnem spletu kot v fizičnem svetu ali na potovanjih, kjer je vaša prva transakcija ponavadi dvig denarja na letališču, plačilo taksija ali hotelskega računa. Pogosto pa jih banke in kartična podjetja dopolnjujejo tudi z drugimi varnostnimi ukrepi. Če ugotovijo, da se velika večina zlorab zgodi, denimo, na Kitajskem, se lahko odločijo in vam onemogočijo plačevanje na Kitajskem, če jih ne pokličete in poveste, da odhajate za dva tedna na Kitajsko. Ti sistemi seveda niso popolni, ampak iz prakse vemo, da so postali že zelo zanesljivi.

Koliko zlorab ste zaznali v vaših plačilnih mrežah?

Na plačilnih karticah zlorab skoraj ni, na kreditnih karticah pa je za približno odstotek spornih transakcij. Velika večina zlorab se ne zgodi pri kartičnih podjetjih ali bankah, ampak so glavno varnostno tveganje trgovci, ki imajo manj dodelane varnostne politike. Še tako napredna tehnološka rešitev pa ne more odpraviti neprevidnih uporabnikov, ki ne pazijo na svoje kartice, ki zaupajo številke kartic neznancem ali ne uporabljajo varnostnih gesel. Vendar pa se varnostne tehnologije zelo hitro razvijajo, saj se s povečevanjem vloge mobilnih naprav v elektronskem poslovanju povečujejo tudi varnostna tveganja. Če danes izgubite mobilnik, je njegova vrednost še najmanjša izguba. Večinoma vas bolj skrbijo podatki, ki so bili shranjeni na njih – sporočila, številke, elektronska pošta, fotografije … Predstavljajte si, kako bi vas šele skrbelo, če bi bila na napravi tudi vaša denarnica, plačilne kartice ali potni list.

***

Diane Offereins je članica izvršnega odbora podjetja Discover Financal Services in izvršna podpredsednica sektorja plačil, skrbi pa tudi za plačilno mrežo Discover, ki med drugim vključuje plačilno kartico Diners Club International (Offreinsova je obiskala slovensko franšizo Diners Cluba). Največ izkušenj ima z vodenjem plačilnih mrež in informatizacijo finančne industrije. V zadnjih letih jo je revija American Banker dvakrat uvrstila na lestvico najpomembnejših posameznic na področju bančništva in financ. Ko se predstavi slovenskemu sogovorniku, pa rada pove, da zna speči potico – kar da je posledica njenih slovenskih korenin.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 20. februar 2010, foto Jure Eržen

Le približno tretjina ljudi je zares sebičnih, preostali pa upoštevajo tudi druge

Ule je v svoji raziskavi podvomil o nekaterih temeljnih domnevah ekonomske ideologije, s katerimi ekonomski publicisti radi razlagajo različne družbene fenomene – predvsem domnevo o sebičnem in razumskem človeškem odločanju –, in ugotovil, da je nagrajevanje dobrodelnih neznancev bolj dobičkonosno od sebičnosti. Hkrati pa je v pogovoru nehote opozoril na zanimiv paradoks, v katerega se je zapletlo sodobno akademsko (znanstveno) raziskovanje. Čeprav se lahko kot raziskovalec človeškega odločanja zelo dobro zaveda omejitev ekonomske ideologije in ekonomističnega razlaganja družbe, se mora kot karierni akademik prilagajati tekmovalnemu raziskovalnemu svetu, v katerem prevladujejo prav tiste ekonomske zapovedi, do katerih je v svojih raziskavah kritičen.

Ule je namreč priznal, da za objavo »družboslovne« raziskave v vplivni »naravoslovni« znanstveni reviji ni bila pomembna le njena znanstvena odličnost, ampak tudi njena »objavljivost«. Uredniki znanstvenih revij so postali pomembni sooblikovalci znanstvenega razvoja, ki lahko z objavami ali neobjavami člankov močno vplivajo na to, katera znanstvena področja bodo laže pridobila raziskovalni denar in katera univerza se bo uvrstila na vrh mednarodnih univerzitetnih lestvic. Zato se poskušajo univerze in raziskovalci kar najbolj prilagoditi uredniški politiki znanstvenih revij in jo upoštevati pri izbiri raziskovalnih vprašanj in metod. Izbira »pravega« raziskovalnega vprašanja pa je postala za uspešno akademsko kariero skoraj pomembnejša od tega, kaj raziskovalca v resnici zanima, je povedal Ule.

Načrtno spodbujanje znanstvenih objav se je najviše uvrščenim svetovnim univerzam doslej finančno in znanstveno splačalo, zato se mu tudi v prihodnje ne bodo odrekle. Zahtevam tekmovalnega akademskega sveta pa se bodo morali prilagajati tudi raziskovalci in pri svojem delu vse bolj razmišljati o objavljivosti raziskav, je prepričan Ule. Na vprašanje, ali ne bo začela taka (sebična in razumska) preračunljivost prej ali slej zavirati znanstvene radovednosti, ustvarjalnosti in tudi »odličnosti«, pa Ule ni imel prepričljivega odgovora.

V ameriški televizijski nanizanki Numb3rs nastopa nadarjen matematik, ki policiji z matematičnimi modeli pomaga reševati zapletene zločine. Matematične analize so pogoste tudi v poljudnih knjižnih uspešnicah, ki poskušajo pojasniti različne pojave iz vsakdanjega življenja – zakaj legalizacija splava vpliva na zmanjšanje kriminala, kako preživljanje poletnih počitnic vpliva na šolski uspeh … Dejstva ali fikcija?

Zmes obojega. Matematiko je v resnici mogoče uporabiti na številnih področjih, tudi pri preganjanju kriminala. Pričakovanje, da bomo lahko nekoč ob pomoči zelo napredne matematike rešili vse probleme človeštva, pa ni utemeljeno.

Čeprav je tako vabljivo?

Vabljivo in trdoživo. Tudi sam poznam kar nekaj matematikov in fizikov, ki so se z velikim veseljem lotili reševanja vsakdanjih življenjskih problemov – zlasti na področju ekonomije –, saj so verjeli, da jih je mogoče zelo preprosto pojasniti s statističnimi modeli, teorijami delcev in drugimi matematičnimi metodami. Vendar analize družbenih pojavov ni mogoče omejiti samo na premetavanje številk, saj so ljudje precej zapletenejše enote od atomov in drugih delcev, ki jih je mogoče elegantno opisati v sistemih lepih enačb. Če se tega ne zavedaš, boš s svojim početjem povzročil več škode kot koristi.

Vendar družbe s številkami ne razlagajo le matematiki in fiziki, ampak tudi ekonomisti, ki vsakdanje človeške probleme pojasnjujejo s preprostimi ekonomskimi analizami stroškov in koristi. Kolumnist Financial Timesa Tim Harford vsak teden odgovarja na vprašanja bralcev, ali je za uspeh pomembnejša lepota ali izobrazba, podobne prijeme in provokacije pa v zadnjih letih radi uporabljajo tudi nekateri mlajši slovenski ekonomski publicisti.

Ekonomisti so že od nekdaj radi analizirali vsakdanje življenjske fenomene, vendar so to počeli zasebno, v debatah ali dopisovanjih. Danes je to postalo bolj vidno, verjetno tudi zaradi uspeha poljudnih ekonomskih knjig, kakršni sta Odštekonomija ali Ekonomist pod krinko, ki so z ekonomskimi analizami zabavno in dovolj prepričljivo razložile nekatere pojave, ki jih prej nismo znali pojasniti. Postopki statistične analize in ekonometrije so namreč v ekonomiji zelo dobro razviti, zato imajo ekonomisti danes na voljo močna orodja za analizo vsakdanjih fenomenov. Drugi razlog za priljubljenost ekonomskih razlag pa je domneva, da je večina odločitev, ki jih izvajamo v vsakdanjem življenju, na neki način ekonomskih.

Ekonomskih?

Saj ekonomija ni samo makroekonomija – nekaj, kar se dogaja na ravni vlade, velikih podjetij in gospodarstva. Sodobna ekonomija se zelo veliko ukvarja z naravo ekonomskega odločanja in drugimi vprašanji modernih družb: komu bom zaupal, kako bom izbiral svoje sodelavce, kako se bom pogajal s poslovnim partnerjem, s kom bom šel na morje, kje bom jedel kosilo … V vseh teh vprašanjih se skrivajo analize stroškov in koristi ter druga ekonomska vprašanja. Zato se mi ne zdi prav nič sporno, če jih raziskujejo ljudje, ki se spoznajo na ekonomsko analizo.

Kaj pa, če postanejo ekonomisti glavni razlagalci družbenih procesov? Družbeni vpliv ekonomije se je v zadnjih desetletjih zelo povečal, saj jo je politika začela uporabljati kot znanstveno podlago za njene odločitve.

Politika ekonomiji morda res pripisuje preveč teže, vendar za to ni kriva ekonomija ali ekonomisti. Poleg tega je politika pogosto utemeljena na določeni ekonomski ideologiji, namesto da bi temeljila na empiričnih dejstvih, kar je spet bistvena razlika. Če je tvoje izhodišče ekonomska ideologija, boš še za tako šibko ekonomsko hipotezo poiskal podatke, ki jo bodo potrdili. Če te ekonomija vsakdanjega življenja zanima raziskovalno, pa moraš presoditi, kateri podatki so sploh primerni za tvoje analize in kako jih pridobiti. Brez pomoči raziskovalcev, ki se spoznajo na sociologijo, socialno in vedenjsko psihologijo, biologijo, logiko …, je to skoraj nemogoče.

Kaj je za vas ekonomska ideologija? Liberalizem? Neoklasične dogme? Marksizem?

Ena temeljnih domnev ekonomske ideologije je prepričanje, da se ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah odločamo – recimo temu – razumsko. Da bomo pri vsaki, še tako zahtevni odločitvi znali delovati v lastnem interesu in povečati osebno zadovoljstvo.

Kar je ena temeljnih domnev klasične ekonomske teorije …

Taka je bila domneva. Vendar pa danes vemo, da je človeško ekonomsko odločanje bistveno bolj zapleteno. Ljudje se marsikdaj ne odločamo razumsko, ampak le sledimo naučenim pravilom ali posnemamo obnašanje nekoga drugega. Pa tudi takrat, ko poskušamo biti razumski – pretehtati dejstva in argumente ter oceniti tveganje –, ponavadi ugotovimo, da nimamo dovolj znanja, podatkov, časa in možganskih sposobnosti za tako odločanje, zato se raje prepustimo občutku (nasmešek).

Je enako sporno tudi prepričanje, da se ljudje odločajo sebično?

Standarden ekonomski model domneva, da imajo ljudje zelo jasno izoblikovane predstave, kaj hočejo v življenju doseči, zato poskušajo v vsakih okoliščinah najti rešitev, ki jim bo prinesla kar največje zadovoljstvo. Za klasične ekonomiste je bilo to zadovoljstvo materialnega – ljudje se domnevno odločajo tako, da povečujejo svoj osebni dobiček ali dobiček svoje družine. Ta model je zelo dobro opisal človeško odločanje v tekmovalnih tržnih okoljih, zato ga je ekonomska teorija dolgo jemala kot nesporno dejstvo. Vendar ima klasično pojmovanje sebičnega ekonomskega odločanja precej pomanjkljivosti.

Ker lahko človeka osreči tudi razdajanje premoženja?

Razdajanje premoženja je morda sporno le za klasično teorijo, za standardni model pa ne, saj lahko dobrodelnost še vedno razložimo kot racionalno odločitev posameznika za povečevanje osebnega zadovoljstva. Pomanjkljivosti klasičnega standardnega ekonomskega modela se skrivajo drugje. Eksperimentalni ekonomisti so opozorili, da je resnične človeške preference izjemno težko spoznati, saj ljudje v resnici nimajo tako natančno izdelanih predstav, česa si želijo več in česa manj. Poleg tega so dokazali, da se posamezniki v praksi pogosto ne odločajo sebično, kar je potrdil že preprost laboratorijski poskus. V tem poskusu vsak udeleženec dobi deset evrov. Vodja poskusa udeležencem pove, da je v sosednji sobi neznanec, ki ni dobil nobenega denarja. Nato se lahko udeleženci prostovoljno odločijo, ali želijo teh deset evrov obdržati ali jih deliti z neznancem. Rezultati so pokazali, da bo v povprečju kar osemdeset odstotkov ljudi nekaj svojega denarja namenilo popolnemu neznancu. Po nekaj letih podobnih poskusov že kar dobro poznamo porazdeljenost sebičnosti po ljudeh. Vemo, da je le približno tretjina ljudi zares sebičnih – sledijo izključno lastnim materialnim interesom –, preostali pa pri svojih odločitvah upoštevajo tudi druge in pomislijo, kako bodo njihova dejanja vplivala na okolico. To spoznanje je bilo za ekonomiste zelo zanimivo, saj je pokazalo, da kar dve tretjini ljudi krši načelo materialne sebičnosti, na katerem je dolgo temeljila ekonomska teorija. Zato nas je začelo zanimati, kaj v resnici usmerja ljudi pri njihovem ekonomskem odločanju, če to niso sebičnost, razum in materialne dobrine.

Nekatere novejše ekonomske razlage človeške nesebičnosti zelo spominjajo na hipotezo britanskega evolucionista Richarda Dawkinsa o sebičnem genu. Dawkins je trdil, da so živa bitja le sredstvo za prenos genetskega zapisa, ki morajo zaradi evolucijskega pritiska in skrbi za preživetje genov včasih ravnati nesebično – se žrtvovati za potomce, podrejati skupnosti …

… zato je mogoče posameznikova nesebična dejanja še vedno videti kot sebična, ker na dolgi rok izboljšujejo možnosti za preživetje njegovih genov (nasmešek). Dawkinsova hipoteza o sebičnem genu je lahko za ekonomiste zelo vabljiva, saj je nesebična dejanja v ekonomski teoriji zelo težko razložiti drugače kot s teorijo evolucije strategij in tekmovanja med skupinami. Skupina, ki je iznašla žrtvovanje, sodelovanje in enotnost v boju z drugimi skupinami, je bila močnejša od tistih, ki niso razvile podobnih mehanizmov. Ker pa se ljudje skozi evolucijo nismo razvijali sami, ampak v skupinah, so preživetvene strategije naših skupnosti oblikovale tudi naše individualno odločanje. Teh mehanizmov pa se pogosto niti ne zavedamo, zato lahko rečemo, da imamo večino časa vključenega nekakšnega psihološkega, evolucijskega ali kulturnega avtopilota, ki odloča namesto nas.

Zakaj ta avtopilot le redko vključi razumsko odločanje?

Vzemimo, da je našega lovskega prednika v Afriki presenetil lev. Če bi se odločal razumsko – najprej ugotovil, ali je lev sploh lačen, nato pa izračunal, na katero drevo bi bilo najbolje splezati –, bi ga lev že zdavnaj požrl. Zato je verjetno uporabil zelo preprosto nagonsko strategijo in stekel v nasprotno smer. Malo karikiram, vendar hočem pokazati, da se je človeška vrsta dolgo razvijala v okolju, kjer je bila hitrost odločitve pomembnejša od optimalnosti. Hkrati ta ugotovitev opozori še na en problem ekonomskega odločanja. Ker sodobna družba zaradi svoje kompleksnosti od nas zahteva vse več razumskega odločanja, naše stare strategije odločanja za današnji svet niso več najprimernejše. Morda smo za to malce krivi tudi ekonomisti, saj smo v zadnjih stoletjih pomagali ustvarjati družbo, v kateri najlaže preživijo najbolj razumski in sebični posamezniki.

Katere ekonomske veščine manjkajo manj razumskim posameznikom?

Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znajo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti. V resnici to ne drži, saj nam večino človeške zgodovine ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Ena tretjina je še nekako predstavljiva, manjši deleži pa ne več. Kar je manj od ene tretjine, precenjujemo, kar je več, podcenjujemo. Primerov slabih ocen verjetnosti ne manjka. Letenja z letalom se bojimo bolj od statistično veliko nevarnejše vožnje z avtom. Mirno plačujemo visoke zavarovalne premije za nesreče, ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile, denar pa imamo spravljen doma, ker menimo, da bo v banki ali na borzi propadel. To našo pomanjkljivost lahko dobro izrabljajo trgovci, banke, igralnice, zavarovalnice in številne druge gospodarske panoge.

Kakšne so bile posledice teh ugotovitev? Laboratorijsko dokazana nesebičnost in dvom eksperimentalnih ekonomistov o razumskem ekonomskem odločanju nista zamajala klasičnega ekonomskega modela, le definiciji sebičnosti in interesa sta se nekoliko prilagodili.

Te ugotovitve, ki jih je med prvimi poudarjal že nobelovec Herbert Simon v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so precej razgibale ekonomsko teorijo in jo povezale z drugimi znanstvenimi disciplinami, predvsem družboslovjem in biologijo. Nekatere novejše ekonomske teorije poskušajo postaviti nov, kompleksnejši model razumskega ekonomskega odločanja, ki bi upošteval vse naštete človeške lastnosti – od navidezne nerazumskosti do slabega ocenjevanja verjetnosti. Eno takih novejših teorij proučujemo tudi na amsterdamski univerzi, kjer se naši raziskovalci oddelka za logiko ukvarjajo z idejo naravne logike. Ker vemo, da se ljudje ne odločajo v skladu z matematično logiko, poskušajo analizirati konkretne človeške odločitve v različnih življenjskih okoliščinah in ugotoviti, ali je mogoče tudi navidezno nerazumske odločitve nekako … ne ravno racionalizirati, ampak logizirati – ugotoviti, ali sledijo kaki logiki, po kateri so njihovi sklepi pravilni. Njihove analize so zanimive tudi za nas, saj nam pomagajo izboljševati naše laboratorijske poskuse in bolje razumeti pridobljene rezultate.

Zavedate se, da je ekonomsko odločanje v praksi odvisno od neštetih družbenih, psiholoških in kulturnih spremenljivk. Hkrati pa se ukvarjate z eksperimentalno ekonomijo, od katere naročniki vaših raziskav pričakujejo konkretne odgovore in ugotovitve, kako se ljudje obnašajo v vsakdanjih ekonomskih okoliščinah. Kaj jim sploh lahko pojasnite, napoveste in navsezadnje – prodate?

Za eksperimentalno ekonomijo velja podobno kot za klasično ekonomsko teorijo – zelo dobro lahko pojasni obnašanje ljudi v tekmovalnih tržnih okoljih in delovanje ekonomskih sistemov, saj je obnašanje skupin bistveno bolj predvidljivo od obnašanja posameznikov. Teorija iger je zato zelo uporabna za ekonomiste, ki proučujejo cenovno tekmovanje med podjetji, saj morajo igralci ves čas loviti ravnotežje med iskanjem največje lastne koristi – visoke cene izdelka – in konkurenčnosti: ponuditi izdelek ceneje od tekmecev, kar je ena najbolj tipičnih ekonomskih dilem. Poleg tega je eksperimentalna ekonomija zelo koristno orodje za preizkušanje ekonomskih politik.

Denimo?

Vzemimo, da se vlada spomni novega davčnega ukrepa, s katerim hoče izboljšati nacionalno ekonomijo. Zakaj bi posledice tega davka preizkušali kar na celotni populaciji, če je mogoče odzive davčnih zavezancev za začetek proučiti v seriji laboratorijskih poskusov? Enako velja tudi za dražbe ob prodaji javnih podjetij ali licenc, saj že preprosta eksperimentalna licitacija zelo nazorno pokaže, kako bo potekala prodaja in kakšne zaplete lahko pričakujemo. Prav tako je s teorijo iger mogoče zelo dobro analizirati mednarodne odnose – kako posamezne države tvorijo koalicije, kakšen vpliv imajo ekonomske sankcije, zakaj je propadel kjotski sporazum …

Je mogoče v laboratorijskih razmerah ponazoriti okoliščine, v katerih igralci sprejemajo tako zahtevne in stresne ekonomske odločitve? Poskus, v katerem dobim deset evrov, ki jih lahko obdržim ali delim z neznancem, se ne zdi najbolj življenjski. Bi se enako odločil tudi, če bi moral deliti večjo vsoto, če bi se znašel pod hudim psihološkim pritiskom?

Ekonomski laboratorijski poskusi seveda niso brez omejitev. Raziskovalci se lahko potrudimo izbrati kar najbolj reprezentativen vzorec ljudi, ki bodo sodelovali v poskusu, ali skrbno opredeliti vprašanje, na katero želimo odgovoriti. Ne moremo pa igralcev izpostaviti zasliševanjem, psihološkim pritiskom in drugim skrajnim okoliščinam, s katerimi se srečujejo borzni vlagatelji, politiki in poslovneži. Vendar to še ne pomeni, da naši poskusi niso življenjski. Eksperimentalna ekonomija se od drugih laboratorijskih poskusov loči po tem, da udeleženci igrajo za pravi denar. Ko ljudje igrajo za pravi denar, postane njihovo odločanje zelo življenjsko – tudi če gre za majhne vsote.

Drugačno, kot če bi igrali za žetone?

Bistveno drugačno. Žetone in druge oblike navideznega denarja so eksperimentalni ekonomisti zelo kmalu opustili, saj so videli, da ljudje takih poskusov ne jemljejo dovolj resno. Ko pa ljudje vidijo, da lahko iz laboratorija odnesejo nekaj denarja, če bodo uspešno odigrali vlogo podjetnikov, ki morajo postaviti ceno izdelka ali kupiti surovine, so laboratorijske okoliščine zelo podobne tržnim.

Bi se obnašanje spremenilo tudi, če bi igralci vlagali svoj denar?

Tudi to smo že poskusili in potrdili, da se igralci precej drugače odločajo, če morajo na poskus prinesti dvajset evrov začetnega vložka. Če igrajo za svoj denar, to prinese v odločanje še eno pomembno kategorijo: izgubo. Nekatere najnovejše raziskave, v katerih se je teorija iger srečala z nevroznanostjo, so pokazale, da možnost izgube zelo močno vpliva na odločanje – včasih še bolj od obljube dobička. Ko so med ekonomskim odločanjem z magnetno resonanco opazovali možganske dejavnosti, so ugotovili, da to ni naključno, saj pri odločanju o potencialnih dobičkih delujejo druga možganska središča kot pri odločitvah, kjer ima lahko igralec izgubo.

Je občutek izgube močnejši?

Zadovoljstvo, ki ga občutiš, če zaslužiš sto evrov, je bistveno manjše od bolečine, če teh sto evrov izgubiš. To ne velja le za materialne izgube.

Je s tem povezan tudi občutek sreče?

Če bi bili ljudje racionalni, bi bilo preprosto določiti, kdaj jim gre bolje in kdaj slabše, saj bi preprosto analiziral objektivne dejavnike: življenjski standard, kupno moč, prosti čas, število prijateljev … Vendar pa zelo dobro vemo, da za občutek sreče niso pomembni samo objektivni dejavniki. Nekateri raziskovalci menijo, da je za občutek sreče bistvena primerjava z okolico, predvsem z osebami, ki pomenijo našo referenčno skupino in z nami tekmujejo v boju za status in potomce, če povem po darvinistično. Kadar imaš občutek, da gre tej okolici bolje kot tebi, se boš počutil slabo – čeprav ti lahko gre, objektivno gledano, čisto v redu.

Vaša akademska pot ni ravno običajna. Diplomirali ste iz matematike, nato ste v Amsterdamu vpisali doktorat iz ekonomije in se začeli ukvarjati s teorijo iger. Zakaj je matematik postal eksperimentalni ekonomist?

Po študiju matematike sem ugotovil, da me je matematika naučila analitičnih veščin, logičnega pristopa in reševanja problemov, zelo malo pa mi je povedala o naravi vprašanj, ki so me zanimala – o ljudeh v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Hkrati sem vedel, da se je v tujini ravno tedaj začela razvijati teorija iger, ki jo je mogoče opisati tudi kot matematiko strateškega družbenega odločanja. Zato sem slutil, da bi lahko prav na področju teorije iger združil obe področji, ki sta me zanimali – matematiko in družboslovje. Ker v Sloveniji nisem našel nikogar, ki bi se znanstveno ukvarjal s teorijo iger, o povezovanju med matematiko in družboslovjem v laboratoriju pa ni razmišljal skoraj nihče, sem moral študij nadaljevati v tujini. Tako sem pač doktoriral iz ekonomije na univerzi v Amsterdamu in prestopil med družboslovce.

V sporočilu za javnost, s katerim je koprska Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT) pospremila objavo vašega članka v reviji Science, je zapisano, da je družboslovje zdaj končno doseglo »stopnjo znanstvene rigoroznosti«, ki je potrebna za objave v vrhunskih znanstvenih revijah. Kaj je za vas znanstveno rigorozno družboslovje?

Z razvojem eksperimentalne ekonomije in laboratorijskih poskusov se je ekonomija precej približala idealom pozitivnih znanosti. Objava v reviji Science zato pomeni, da smo dobro oblikovali naše raziskovalno vprašanje in uporabili dovolj močno metodologijo, da smo zadostili merilom njihovih urednikov in recenzentov. Nikakor pa nočem trditi, da bi se moralo celotno družboslovje usmeriti v to smer, saj je zelo pomembna tudi njegova druga vloga – da strogo omejene empirične raziskave primerno uporabi pri sprejemanju širših družbenih odločitev.

Že, vendar delitev na »rigorozno« in »nerigorozno« znanost vsebuje vrednostno sodbo in opozarja, da imajo naravoslovne znanosti do družboslovja še vedno pokroviteljski odnos.

To morda velja za Slovenijo. V tujini pa doživlja raziskovalno družboslovje velik zagon, odkar se je začelo povezovati z drugimi znanostmi, ki jih zanima delovanje človeških skupin, kar kaže tudi objava naše raziskave v Science. Ugledne znanstvene revije imajo zelo jasno izdelano uredniško politiko, saj poskušajo že vnaprej zaznati teme, ki bodo postale zanimive čez nekaj let, ker lahko le na ta način ostanejo v stiku s časom. Pred leti so tako pravilno ugotovili, da sta se začeli naravoslovje in družboslovje stikati na točki, ki danes postaja znana kot vedenjska znanost. Videli so, da so se začele povezovati skupine raziskovalcev s področja ekonomije, biologije, psihologije in matematike, njihovo delo – denimo iskanje gena za altruizem – pa je postajalo zanimivo tudi za množične medije in širšo javnost. Zato so začeli iskati raziskovalne skupine, ki bodo omenjena področja znale povezati v nekaj novega, mi pa smo bili ena izmed teh skupin. To je bilo za nas izjemno pomembno, saj so uredniki znanstvenih revij postali pomembni sooblikovalci znanstvenega razvoja, ki lahko z objavami ali neobjavami člankov močno vplivajo na to, katera znanstvena področja bodo v nekem obdobju lažje prišla do projektov in raziskovalnega denarja.

Koliko se tej komercialno naravnani uredniški politiki vplivnih znanstvenih revij prilagajajo raziskovalci in univerze? Znanstvene objave imajo danes zelo jasno ekonomiko: raziskovalci si z uglednimi objavami izboljšujejo zaposlitvene možnosti in dostop do raziskovalnega denarja. Univerze z njimi privabljajo študente in projekte, s katerimi financirajo svoje delovanje. Tržno manj zanimiva področja znanosti pa so vse bolj zanemarjena.

Kot raziskovalcu bi mi največ pomenilo, če bi moje delo prispevalo k razvoju področja, ki me zanima. Res pa se moram prilagajati tudi pravilom, ki veljajo v današnjem tekmovalnem akademskem svetu, zato sem potreboval več let, preden sem oblikoval raziskovalno vprašanje, ki bi bilo zanimivo tudi za ugledne znanstvene revije. Enako velja za univerze, ki se trudijo pritegniti bodoče nobelovce. Vplivne znanstvene objave se univerzam splačajo tako znanstveno kot finančno, zato poskušajo ustvariti delovne razmere, v katerih bodo lahko njihovi raziskovalci znanstveno konkurenčni.

Kakšne so te delovne razmere?

Zelo pomembna je prilagodljivost in spodbujanje sodelovanja med različnimi oddelki znotraj univerze. Jaz sem že nekajkrat zamenjal svoje raziskovalno področje. Od matematike sem se usmeril v teorijo iger, nato v operacijske raziskave, zdaj me mikajo vedenjske znanosti in povezovanje z biologijo. Univerza nas pri tem iskanju spodbuja, saj se vodilni zavedajo, da potrebujemo raziskovalci kar nekaj časa, preden zares ugotovimo, na katerem raziskovalnem področju smo najmočnejši. Hkrati je tradicionalno delitev na discipline zamenjalo sodelovanje pri konkretnih raziskovalnih projektih. Če te kot matematika zanima ekonomski projekt, lahko ustanoviš lastno raziskovalno skupino ali se pridružiš skupini, ki se že ukvarja s podobnim vprašanjem. V Sloveniji je ravno obratno, saj veliko raziskovalcev za vedno obtiči na istem raziskovalnem področju, kjer so si ustvarili udoben akademski vrtiček – ne glede na njihove rezultate. Na žalost tak pristop zmanjšuje konkurenčnost naših univerz na globalnem trgu visokega šolstva, saj bi bilo zaradi togih zaposlitvenih pravilnikov in načina dela skoraj nemogoče zaposliti kakega zares dobrega tujega profesorja in ga tudi obdržati. Poleg tega slovenskim raziskovalcem vedno zmanjka časa za raziskovanje, ker so na univerzah zaposleni predvsem kot pedagogi.

So razmere podobne tudi na manjših in mlajših fakultetah, kakršna je koprska FAMNIT?

Ta fakulteta je nova, zato je še razmeroma prilagodljiva. Vprašanje pa je, ali bo taka tudi čez deset let, ko se bodo akademska mesta napolnila in bo fakulteta utečena. Če se ne bo spremenil sistem visokega šolstva, jo morda čaka podobna usoda kot okostenelo ljubljansko univerzo.

Ko je slavni fizik Isaac Newton na borzi izgubil veliko denarja, je zagodrnjal, da zna izračunati gibanje nebesnih teles, nikoli pa mu ne bo uspelo doumeti človeških norosti. Ste tudi vi kot eksperimentalni ekonomist že doživeli kak podoben newtonovski trenutek?

Oh, seveda! Vsakič ko rezultati poskusa niso potrdili kakšnega mojega matematično elegantnega, a zato naivnega modela ljudi.

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Related articles by Zemanta

• Google Dashboard Tells You What It Knows (takepart.com)
• German Spiegel on Google Goggles’ Face Recognition and More (blogoscoped.com)
• Google Nexus One: Everything You Need to Know [Nexus One] (gizmodo.com)

Prva objava: Delo, 28. september 2009, foto Ljubo Vukelič

Stavke v času krize praviloma niso uspešne

Podobnih prizorov v Sloveniji nismo vajeni, saj delavskih uporov v času socializma domala ni bilo, od osamosvojitve naprej pa so stavke vedno vodili sindikati, priznava zgodovinar dr. France Kresal, upokojeni znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino in dolgoletni raziskovalec zgodovine gospodarske in socialne politike na Slovenskem. Kljub temu poudarja, da tovrstni dogodki niso nekaj novega, saj jih je na Slovenskem sprožila tudi svetovna gospodarska kriza po letu 1929.

Kako prelomna sta dogodka v Gorenju in Muri? Doslej smo prizadevanje za delavske pravice in organizacijo stavk povezovali predvsem s sindikati, zdaj pa se zdi, da so se delavci odločili organizirati sami.

Upoštevati morate, da je obdobje klasičnega kapitalizma na Slovenskem trajalo približno do leta 1941. Takrat nas je najprej zajela druga svetovna vojna, tej pa je sledila daljša prekinitev zaradi menjave družbenega sistema, v katerem se delavskemu razredu skoraj ni bilo treba boriti za delavske pravice. Zato sta nas dogodka v Gorenju in Muri presenetila, čeprav zgodovinsko gledano nista nekaj novega. Ko so v tridesetih letih prejšnjega stoletja posledice svetovne gospodarske krize dosegle naše kraje, je zajela najprej kmečko prebivalstvo, nato pa še delavce. Kolektivne pogodbe so potekle ali so bile preklicane, plače so se realno zmanjševale. Razmere so postajale vse hujše in okrog leta 1933 so že nastopile prvi delavski upori iz obupa, denimo gladovna stavka trboveljskih rudarjev in še nekaj manjših uporov. Pravi upori, ker to niso bile organizirane stavke, ampak so izbruhnili spontano, brez vednosti sindikatov.

Zakaj so delavci obšli sindikate?

Zanimivo je, da so delavci očitali sindikatom podobne stvari, kot jih lahko slišimo danes: neučinkovitost, pasivnost, premalo posluha za njihove realne probleme in počasnost pri pogajanjih z delodajalci. Poleg tega se v imenu delavcev niso pogajali samo sindikati, ki so bili v tistih časih močno ideološko razdeljeni, ampak tudi delavska zbornica, delavski zaupniki in inšpekcije dela, ki so imeli pogosto različne interese. Pogajanja o mezdah in kolektivnih pogodbah so zato tekla zelo počasi, kar je bilo zaradi krize še bolj očitno. V takih trenutkih so začeli pobude v podjetjih prevzemati naključni delavski voditelji z dobrimi govorniškimi sposobnostmi, svoj vpliv pa je med delavci krepila tudi komunistična partija, ki je bila dobro organizirana, čeprav je delovala v ilegali.

Zdi se, da krizni časi negativno vplivajo na moč sindikatov. Zakaj? Ker ne ponujajo konkretnih rešitev, ki bi jih delavci v stiski pričakovali? Ker so postali kot nekakšni blažilci negativnih posledic liberalnega kapitalizma premalo radikalni?

Moč sindikata je v tem, da lahko svoje članstvo mobilizira v stavko in nastopi z jasno izoblikovanimi zahtevami. Stavke pa v času krize praviloma niso uspešne. Nasprotno. Uspešne so takrat, ko se gospodarstvo že pobira, ko se povečuje povpraševanje in je treba znova okrepiti proizvodnjo. Razlog je preprost: tedaj delodajalci potrebujejo delavce, zato si lahko organizirano delavsko gibanje marsikaj pribori na pogajanjih. Ko podjetja propadajo in je brezposelnost velika, pa je pogajalski potencial sindikatov precej manjši.

Ali lahko sindikate kdo nadomesti? Naključne delavske voditelje z dobrimi govorniškimi sposobnostmi, smo že videli v javnih nastopih. Se lahko razvije tudi kako novo radikalno delavsko gibanje – po zgledu predvojne komunistične partije?

Menim, da se to ne bo zgodilo. Družbena struktura je danes drugačna, ideološkega naboja pa ni. Vprašanje je, kje bi tako radikalno gibanje sploh dobilo članstvo. Tisti, ki v krizi niso izgubili službe, bodo storili vse, da jo obdržijo, in ne bodo tvegali z ničimer radikalnim. Tisti, ki odplačujejo kredite za hiše ali stanovanja, prav tako ne bodo imeli radikalnih zahtev po spreminjanju družbe. Tudi v Prekmurju, kjer se možnosti brezposelnih zares slabe, imajo še vedno močno kmečko zaledje, ki ljudem omogoča preživetje. Slovensko podeželje pa nikoli ni bilo revolucionarno.

Pa v mestih?

Tudi o kakem urbanem proletariatu ne moremo govoriti. Poglejte Kranj ali Maribor. V Kranju je propadlo veliko podjetij, tekstilna industrija je izginila, zgodba o zatonu Iskraemeca je bila v medijih zelo odmevna, a se ni zgodilo nič. Nobenega upora ni bilo.

Kako to? Kako slab mora biti položaj delavcev, da se začnejo organizirati in se boriti za svoje pravice? V začetku 20. stoletja, ko se je na Slovenskem začelo oblikovati delavsko in sindikalno gibanje, je več kot polovica delavstva živela pod mejo eksistenčnega minimuma …

Danes so okoliščine bistveno drugačne. Tistih, ki nič nimajo, je pri nas v resnici malo, pa tudi o skupni delavski identiteti ali zavesti o delavskem razredu zelo težko govorimo.

Kako naj se potemtakem osmislijo današnji sindikati? Na eni strani je vabljivo kritizirati njihovo okostenelost in samozadostnost, na drugi pa kljub napakam ostajajo skoraj edina socialna varovalka, ki je delavcem še ostala.

Saj sindikatom ne manjka dobrih razlogov za obstanek. Dolžnost sindikatov je skrbeti za strokovna vprašanja delavcev – mezde, plače, kolektivne pogodbe in delovno zakonodajo – in se boriti proti vsakemu poslabšanju njihovega položaja. Predvsem bi morali razvijati vse oblike aktivnega delavskega soupravljanja. Ta nadzorna funkcija je ključna, saj smo lahko prepričani, da bo vsaka sprememba delovne zakonodaje poslabšala položaj delavcev, kar kažejo tudi novi predlogi za skrajševanje pravice do bolniških nadomestil. Poleg tega ostajajo organizirani sindikati temelj socialnega dialoga, saj njihove vloge ne morejo prevzeti naključne skupine. Zato bi si morali prizadevati za čim višji delež sindikalno organiziranih delavcev.

Ker bi si tako povečali reprezentativnost? Trenutno je v sindikate vključena samo približno tretjina delavcev.

Ne le zato. Če bi si morali aktivno prizadevati za članstvo, bi bili prisiljeni biti med delavci, spoznati njihove potrebe in jih motivirati s konkretnimi dosežki. Konkretnih problemov je v podjetjih ogromno, samo videti jih je treba: mobing, neenakost plač med moškimi in ženskami, netransparentno napredovanje, nekrivdna odpuščanja, slabšanje delovnih razmer … Če bi bili sindikati pri tem uspešni, bi si povečali članstvo in okrepili zaupanje delavcev. Če pa se zadovoljijo s sedanjo 30-odstotno včlanjenostjo, ker lahko sindikalne organizacije živijo s sedanjimi prispevki od članarine, potem ni čudno, da lahko stečaji, nižanja plač in spontani upori sredi gospodarske krize »presenetijo« naše sindikalne funkcionarje.

Se lahko slovenski sindikati kaj naučijo iz zgodovine? Katere napake so zagrešili njihovi predhodniki med gospodarsko krizo pred osemdesetimi leti? Ideološke delitve, naslanjanje na politične stranke …?

Slovenski sindikati so bili med svetovnima vojnama ideološko razdeljeni, to drži. Vsaka ideologija – liberalna, klerikalna in socialistična – je imela svojo stranko in vsaka stranka je bila blizu svojemu sindikatu. Krize praviloma pospešujejo tako razcepljanje, kar zmanjšuje enotnost sindikatov in zmanjšuje njihovo pogajalsko moč, hkrati pa je vsak nov razkol zmanjšal število sindikalno organiziranih delavcev. Vendar se mi zdi, da v Sloveniji trenutno ni tako, saj težko govorimo o bistvenih ideoloških razlikah med sindikati, čeprav so se podobne pobude že pojavljale.

Kaj pa očitki delavcev, da se sindikalna vodstva lažje pogovarjajo z upravami podjetij kakor z zaposlenimi?

Mislim, da se te nevarnosti sindikalni voditelji zavedajo, saj je predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič priznal, da so bili slovenski sindikati verjetno preveč razumevajoči do delodajalcev in države, zato jim v imenu reševanja krize niso hoteli povzročati težav. Vendar pa sindikati ne smejo biti previdni le v odnosu do delodajalcev, ampak tudi do politike. Prepričan sem, da bi bila velika napaka, če bi se v javnosti ustvaril vtis, da so sindikati ideološko naklonjeni sedanji vladi. Narobe bi bilo, če se sindikati pod Pahorjevo, domnevno levo vlado, ne bi odločili iti na ceste kot leta 2005 pod Janševo desno vlado, če bi imeli za to enake ali podobne razloge. Pri tem morajo biti dosledni.

Kaj pa lahko zgodovina sporoči sedanjim delavskim voditeljem, ki so mimo sindikatov organizirali dogodke v Gorenju in Muri? Ugotavljate namreč, da se sicer uspešna velika tekstilna stavka leta 1936 ni dobro iztekla za delavske zaupnike, ki so organizirali stavko, saj so izgubili službe in prišli na črne sezname. Ker se niso mogli nikjer zaposliti, so bili prisiljeni zbrati kapital in ustanoviti tekstilno zadrugo.

Tako pač deluje klasični kapitalizem. Zanimivo bi bilo spremljati, kaj se bo zgodilo s tisto odločno gospo, ki je javno zastopala delavce v Gorenju. Jo bo doletela enaka usoda kot tekstilne delavske zaupnike? Bo postala nova voditeljica sindikata? Bo šla v politiko? Če jo odpustijo, bo sporočilo jasno: če se izpostavljaš, bodo posledice. Tako sporočilo pa za socialni dialog in socialno državo zagotovo ne bi bilo dobro.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 1. avgusta 2009

Ipod ali Kindle – spalnica, v katero brez dovoljenja ni vstopa

Z uvodnim primerom je novinar nemškega tednika Spiegel Christian Stöker zelo nazorno opisal nerodnost, ki jo je prejšnji teden zagrešila največja ameriška spletna knjigarna Amazon. Amazonov prodajni oddelek je ugotovil, da so nekaterim uporabnikom elektronskega bralnika Kindle med drugim prodali tudi dve knjigi, za kateri niso imeli urejenih ustreznih prodajnih (avtorskih) pravic: Živalsko farmo in 1984 britanskega pisatelja Georgea Orwella. Ker jim je pravni oddelek potrdil, da morajo knjigi umakniti iz prodaje, so amazonovci njihovo navodilo vzeli dobesedno in iz vseh bralnikov Kindle – ki ga razvijajo in prodajajo pri Amazonu – brez vednosti uporabnikov pobrisali sporni knjigi.

Amazonova poteza je med kupci obeh Orwellovih knjig sprožila zelo burne odzive. Čeprav jim je Amazon vrnil denar na njihov Kindlov elektronski račun, so uporabniki Kindla skrivni izbris občutili kot nedopusten poseg v zasebnost in uporabniške pravice, saj niso razumeli, kako jim lahko nekdo kar tako vzame izdelek, ki so ga legalno kupili. Njihovo nezadovoljstvo je poskušal potolažiti ustanovitelj in predsednik uprave Amazona Jeff Bezos, ki se je prizadetim kupcem opravičil in priznal, da je bila njihova odločitev »neumna«, »nepremišljena« in »v popolnem neskladju z Amazonovimi načeli«. Vendar pa niti njegovo javno opravičilo ni moglo omiliti številnih komentarjev, ki so v izbrisu Orwellovega 1984 prepoznali vrhunsko, skoraj literarno ironijo. Znani kritični roman o totalitaristični družbi, ki jo obvladuje vedno prisotni in vsevidni »Veliki brat«, je namreč sam postal žrtev nekakšnega novodobnega elektronskega velikega brata, ki prek elektronskih komunikacijskih naprav pridobiva vse več vpogleda v naše nakupne navade, življenjske sloge in zasebne prostore.

Kljub tej orwellovski ironiji pa primer Kindle načenja tudi nekatera vprašanja, ki lahko močno vplivajo na načine, kako bodo uporabniki v prihodnosti kupovali elektronske knjige in druge digitalne vsebine. Je Amazon upravičeno izbrisal Orwellovi knjigi? Je imel pravico vstopiti v uporabniške elektronske bralnike in vanje poseči brez njihove vednosti ali soglasja? Kakšne bodo posledice, če se izkaže, da je ravnal nezakonito? Se uporabniki elektronskih komunikacijskih naprav sploh zavedajo, s kakšnimi tehnologijami imajo opravka?

Kaj »kupimo« z nakupom elektronske knjige

Ker Amazon ni imel pravice do prodaje spornih knjig, jih je upravičeno umaknil s svojih elektronskih bralnikov. Zato je zgroženost uporabnikov, ki jim je Amazon pobrisal njihove legalno kupljene elektronske knjige, sicer razumljiva, ne pa nujno pravno utemeljena, je pojasnil pravnik Jaka Repanšek, ki se ukvarja s pravom medijev in informacijskih tehnologij.

Vprašanje pa je, ali ni Amazon pri uveljavljanju avtorskopravne zakonodaje trčil v zakone, ki varujejo zasebnost prizadetih kupcev. Papirna knjiga, ki jo kupimo v knjigarni, primemo v roke, podarimo ali prodamo naprej, nam zaradi svoje materialnosti daje nekakšen varljiv občutek lastništva, čeprav smo v resnici le lastniki fizičnega nosilca, ne pa tudi vsebine. Nad kupljeno knjigo zato nismo v resnici pridobili skoraj nikakršnih pravic, je opozoril Repanšek, ampak smo postali le nekakšni »najemniki«. Lahko jo uporabljamo za zasebno uporabo (beremo) in fotokopiramo za zasebne namene, omejitve uporabe pa so zapisane v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. Pri elektronskih knjigah je zelo podobno, le da spoštovanja licenčnih pravil uporabe ne uveljavlja samo zakonodaja, ampak si lastniki pravic pomagajo tudi s tehnologijami za upravljanje digitalnih pravic (Digital Rights Management ali DRM), ki uporabniku preprečujejo, da bi digitalno vsebino (knjigo, film, skladbo …) nezakonito razmnoževal (kopiral), prenašal ali jo prodal naprej.

Če bi se podoben primer zgodil s papirnato knjigo – da bi knjigarnar izgubil pravico do prodaje nekega naslova, kar se v praksi ne zgodi tako redko –, bi moral knjigo prav tako umakniti s spletnega kataloga ali knjižnih polic, vendar ne bi hodil po domovih in pobiral knjig od kupcev, ker bi bilo to praktično neizvedljivo. Pri elektronski distribuciji pa je to precej laže, saj prodajalec (Amazon) natanko ve, kdo vse je kupil določeno knjigo. Zato lahko uveljavi prepoved prodaje tudi »na daljavo« in izbriše sporno delo, če je uporabnika jasno opozoril na to možnost v splošnih pogojih nakupa elektronske knjige in uporabe elektronskega bralnika. V tem primeru lahko domnevamo, da Amazonov izbris dveh »piratskih« Orwellovih knjig avtorskopravno ni bil sporen, ampak le nekoliko neroden, saj Amazon kot trgovec ne bi smel jeziti svojih kupcev s skritimi posegi v njihove bralnike, če hoče obdržati njihovo zaupanje, je pojasnil Repanšek. Tehnologija DRM naj bi po tej razlagi podjetju Amazon in lastniku (materialne) avtorske pravice le omogočila, da je dosledno uveljavil avtorskopravno zakonodajo, kar prej zaradi tehnoloških omejitev ni bilo mogoče, je za New York Times povedal profesor prava na čikaški univerzi Randal C. Picker.

Vendar to še ne pomeni, da je Amazon ravnal pravilno, saj primer Kindla načenja tudi nekatera druga, ne le avtorskopravna vprašanja, je poudaril Repanšek. Elektronski bralniki, kakršen je Kindle, svojim uporabnikom ne omogočajo le prebiranja elektronskih knjig, ampak med drugim ponujajo tudi podčrtovanje besedila, pisanje opomb in izdelavo lastnih zapiskov. Ko je Amazon izbrisal obe Orwellovi knjigi, ni izbrisal le besedila knjig, ampak tudi vse zapiske, ki so jih bralci dodali med prebiranjem obeh del. To pa ne pomeni le kršenja avtorskih pravic prizadetih kupcev – opombe in zapiski imajo lahko za bralca določeno čustveno ali celo materialno vrednost –, ampak najverjetneje tudi sporen poseg v njihovo zasebnost.

Poleg tega je Amazon storil še eno veliko napako, je povedal pravnik Jurij Žurej, ki se prav tako ukvarja s pravom medijev in telekomunikacij. Tudi če bi imel Amazon pravico izbrisati sporni knjigi, tega v nobenem primeru ne bi smel storiti na skrivaj, ampak bi moral sam ali prek pristojnega državnega organa vsakega uporabnika obvestiti, da mora »vrniti« nekaj, kar je pridobil in česar ne bi smel pridobiti. »Tako kot se knjigarnar ne sme ponoči priplaziti v vaše stanovanje in vam odnesti knjige, čeprav ima do tega avtorskopravno pravico, tega ne sme storiti elektronski knjigarnar na vašem osebnem elektronskem bralniku. Računalnik, mobilni telefon, predvajalnik Ipod ali bralnik Kindle so takšne zasebne spalnice, v katere brez vašega dovoljenja ali sodne odločbe nihče ne sme vstopiti. Razen če niste tega nekomu odobrili vnaprej,« je dodal Žurej.

Nesprejemljivi poseg v zasebnost?

Kaj pa, če so uporabniki Amazonovega Kindla s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vnaprej dovolili Amazonu, da brez njihove vednosti ali soglasja posegajo v zasebne elektronske prostore, brišejo knjige in pridobivajo podatke o njihovih navadah ter jih preprodajajo drugim trgovcem, oglaševalcem in varnostnim organom? Se je mogoče s sprejetjem teh pogojev celo odreči pravici do zasebnosti?

»Zasebnosti posamezniku ni mogoče vzeti na podlagi nekih splošnih pogojev poslovanja, v katerih piše, da z uporabo njegove naprave izgubiš pravico do zasebnosti,« je pojasnil Žurej. Vendar kupci elektronskih naprav s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vseeno dovoljujejo zelo krute posege v njihove osebnostne pravice. Na področju avtomobilizma bi bilo nepojmljivo, če bi z izdelovalcem ob nakupu avtomobila podpisali pogodbo, s katero bi dovolili njegovemu serviserju, da lahko kadar koli vstopi v vašo garažo, vam po lastni presoji odpelje avto na servis in zaračuna storitev, mimogrede pa vam v kabino brez vaše vednosti namesti še kamero, ki bi snemala, s kom se družite, kaj jeste in kaj kupujete, ker lahko te podatke proda najboljšemu ponudniku ali uporabi vašo fotografijo v oglasni kampanji.

Pri novih tehnologijah pa se dogaja ravno to, saj so mobilne naprave, družabna omrežja (Facebook) in elektronski bralniki idealne platforme za pridobivanje dragocenih osebnih in potrošniških podatkov, nad katerimi nimate kot uporabnik skoraj nikakršnega nadzora, je posvaril Žurej. Ker pa hočejo ljudje uporabljati natanko določen model trendovskega mobilnega telefona, pošiljati navidez brezplačno elektronsko pošto, uveljavljati popuste pri svojem trgovcu in kupovati elektronske knjige, pač sprejmejo sporne pogoje uporabe, se odrečejo znatnemu delu pravice do zasebnosti in upajo, da jih ponudnik v prihodnosti ne bo preveč zlorabljal. Če na to tveganje sploh pomislijo.

A tudi če pomislijo, je veliko vprašanje, ali uporabniki elektronskih naprav in storitev sploh dovolj razumejo splošne pogoje poslovanja, da bi se pri sprejetju teh pogojev »informirano odločili«, kar je po mnenju urada informacijskega pooblaščenca prvi pogoj za njihovo veljavno privolitev.

Jaka Repanšek je prepričan, da se niti najbolj ozaveščeni potrošniki ne zavedajo več vseh načinov, kako ponudniki večfunkcijskih elektronskih naprav in spletnih storitev pridobivajo njihove osebne podatke, manipulirajo z osebnimi uporabniškimi profili in posegajo v njihovo zasebnost. »Sodobna večfunkcijska naprava, kakršna je pameten mobilni telefon, s katerim je mogoče telefonirati, fotografirati, prebirati elektronsko pošto, kupovati glasbo in plačevati račune, se je zažrla v toliko por vsakdanjega življenja, da uporabnik ne zmore spremljati, katere podatke ta naprava shranjuje, obdeluje in posreduje,« je pojasnil Repanšek. Zato bi morali med ponudnike naprav in uporabnike začeti vstopati regulatorji in zaščititi uporabnike pred škodljivimi pogoji uporabe, je povedal Repanšek. Vendar je hkrati opozoril, da tudi regulatorji ne bi imeli lahkega dela, saj imajo ponudniki elektronskih naprav in storitev v razvojnih oddelkih zaposlenih na tisoče tehnikov, psihologov, ekonomistov, marketinških strokovnjakov in pravnikov, ki proučujejo pravne in poslovne vidike novih storitev, predvidevajo možnosti morebitnih tožb in skrbijo, da ostajajo njihovi delodajalci vsaj deset korakov pred potrošniki, varni pred sodišči, regulatorji, informacijskimi pooblaščenci in kritično javnostjo.

Zato je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kak prizadeti kupec vložil tožbo proti Amazonu in poskusil dokazati, da je veliki spletni knjigarnar z izbrisom nedopustno posegel v njegovo zasebnost. Ne le, da bi bila tožba zaradi zahtevnega dokazovanja spornosti splošnih pogojev poslovanja izjemno strokovno zahtevna in nepredvidljiva. Tožnik, ki ga je Amazon domnevno oškodoval za približno deset dolarjev, kolikor je stala izbrisana knjiga, bi moral biti pripravljen plačati visoke procesne stroške, saj bi mu odvetniki že samo za pripravo tožbe proti velikemu Amazonu zaračunali nekaj deset tisoč dolarjev. Morebitna zmaga pa bi mu zaradi nizke materialne škode najverjetneje prinesla predvsem moralno zadoščenje, saj je le malo verjetno, da bi se sodišče zaradi posega v zasebnost odločilo za uporabo kaznovalne funkcije odškodninskega prava in Amazonu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Zlorabe elektronskih naprav

Primer Kindle pa ne opozarja le na omenjena avtorskopravna in zasebnostna vprašanja. Harvardski profesor internetnega prava Jonathan L. Zittrain, avtor knjige The Future of Internet – and How to Stop It, nam je že pred dvema letoma povedal, da pojav elektronskih naprav in storitev, ki jih v celoti obvladuje njihov ponudnik (denimo Kindle), ne ogroža le prihodnosti sedanjega odprtega interneta, ampak tudi naše civilne svoboščine. Med pisanjem knjige je namreč ugotovil, da vse manj elektronskih naprav deluje na način samostojnega osebnega računalnika, na katerega je lahko uporabnik poljubno nameščal programe, spreminjal nastavitve, menjal sestavne dele in njegovo funkcionalnost prilagajal lastnim potrebam. Nasprotno. Ponudniki se vse bolj trudijo ohraniti čim več nadzora nad delovanjem elektronskih naprav in uporabniku preprečiti, da bi jih uporabljal na načine, ki bi ogrožali njihove poslovne interese: bral brezplačne knjige, poslušal svojo glasbo, nanj nalagal lastne programe in podobno.

Za povečevanje nadzora so začeli uporabljati številne trike – širiti strah pred virusi in spletnimi nepridipravi (zato mora računalnik samodejno prenašati varnostne popravke), groziti z izgubo garancije ob še tako majhnem uporabniškem posegu in uporabnike privabljati s spletnimi storitvami, ki za delovanje sploh ne bodo več potrebovale klasičnega osebnega računalnika. Zittrain je zatrdil, da se poslovni modeli ponudnikov digitalnih vsebin pomikajo od prodaje posameznih izdelkov ali licenc (knjig, operacijskih sistemov) k prodaji naročniških razmerij, pri katerih uporabniki ne bodo več »lastniki« fizičnih nosilcev in naprav, ampak zgolj njihovi najemniki. Zaradi najemniškega razmerja bodo uporabniki laže sprejemali samovoljne posege ponudnika naprave – ker ne bodo imeli vtisa, da posega v njihovo zasebno lastnino – in se postopoma odvajali starega načina, pri katerem so imeli svoje podatke pri sebi, naj gre za kopije osebnih elektronskih sporočil ali knjige na domači polici.

To bo imelo najmanj tri posledice, je prepričan Zittrain. Uporabniki bodo postopoma postali pasivni in popolnoma odvisni od ponudnikov, delovanje ponudnikov pa javno sprejemljivo. Veliki izdelovalci naprav se bodo povezovali z imetniki vsebin (založbami, filmskimi studii …) ter začeli izrabljati svoje zaprte sisteme za krepitev tržnega položaja in oviranje konkurence, za nadzorovane elektronske naprave pa se bodo začele poleg zasebnih podjetij vse bolj zanimati tudi oblasti, ki jih bodo poskušale – po orwellovsko – uporabiti za nadzor svojih državljanov.

Zittrainove strahove je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj tovrstnih poskusov. Zittrain je v svoji knjigi omenil poskus ameriške zvezne policije FBI, da bi v avtomobilske navigacijske sisteme vgradili sistem, ki bi jim omogočil oddaljeni vklop mikrofona navigacijske naprave, s katerim bi lahko prisluškovali pogovorom v avtomobilih (daljinski vklop mikrofona omogočajo tudi mobilni telefoni). Spletna stran The Register in revija Wired sta nedavno poročali, da je telekomunikacijski ponudnik Etisalat v Združenih arabskih emiratih po navodilih tajnih služb približno 145.000 uporabnikom telefonov BlackBerry skrivaj namestil vohunski program za prestrezanje kratkih sporočil in elektronske pošte (program je izdala programerska napaka, zaradi katere so začeli telefoni nezmerno prazniti baterije, zato so ga morali umakniti). Kitajsko ministrstvo za gospodarstvo in informacijsko tehnologijo pa je v začetku poletja napovedalo uredbo, po kateri bi morali izdelovalci računalnikov od začetka julija v vsak nov računalnik namestiti sistem za »preprečevanje pornografije in zaščito mladoletnikov«, prek katerega bi lahko oblasti v resnici cenzurirale »moteče« politične vsebine. Pozneje so uvajanje uredbe nekoliko prestavili, a ne zaradi mednarodnih pritiskov ali nasprotovanja »družbeno odgovornih« izdelovalcev računalnikov (Acer, Dell, HP, Lenovo …), ki so se z uredbo tiho strinjali, ampak zato, ker program ni dobro deloval, v skladiščih pa je trgovcem ostalo še preveč neprodanih škatel.

Bezosovega opravičila zaradi »neumnega« izbrisa dveh Orwellovih knjig z elektronskih bralnikov Kindle zato ni mogoče videti kot moralne zmage uporabnikov nad velikim Amazonom, ampak predvsem kot napoved, da bodo ponudniki elektronskih vsebin na zaprtih elektronskih bralnikih in predvajalnikih postali nekoliko previdnejši. Poslovnih strategij, o katerih piše Zittrain, pa ne bodo opustili.

Related articles by Zemanta

• Amazon recalls (and embodies) Orwell’s ‘1984′ (news.cnet.com)
• KindleGate Blows Up In Amazon’s Face (geardiary.com)
• Amazon Reminds Us – We Don’t Own Ebook Content (jkontherun.com)

Čeprav je bil Boštjan kot ljubitelj filozofije, umetnosti in sodobnih družbenih fenomenov sprva prepričan, da noče imeti nobenega opravka z računalniško industrijo, je kot projektni vodja v Kiberpipi ugotovil, da ta področja niso nezdružljiva. Andražu je skupaj z drugimi sodelavci pomagal razviti storitev Odprti kop (sistem, ki na podlagi podnapisov in videoposnetkov samodejno ustvarja spletne strani televizijskih oddaj), ki ju je tudi spodbudila, da sta pred dvema letoma ustanovila podjetje Zemanta in se z njim podala v tujino.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 13. junij 2009

V Sloveniji ne manjka talenta, ampak je ta izjemno nepremičen

Ko sta Andraž Tori in Boštjan Špetič za multimedijski center RTV Slovenija razvila sistem, ki je znal samodejno ustvarjati spletne strani televizijskih oddaj, sta bila prepričana, da bi podobne rešitve zanimale tudi druge medijske hiše. Zato sta pred dvema letoma ustanovila podjetje Zemanta ter poskušala prepričati slovenske vlagatelje in medijske lastnike, naj podprejo prihodnji razvoj njunega sistema. Ker pa za Zemantine novomedijske zamisli ni bilo posluha, sta se odločila denar poiskati v tujini.

Uspešna prijava na mednarodni natečaj Seedcamp jima je prinesla 50.000 evrov zagonskega kapitala in Zemanti omogočila odhod v London. Tam jima je že kmalu uspelo pridobiti več kot milijon evrov tveganega kapitala dveh angleških skladov (Eden Ventures in TAG), ki se jima je pozneje pridružil še newyorški vlagatelj Union Square Ventures. Ko je Zemantina storitev lani začela delovati na svetovnem spletu in pridobivati uporabnike, pa sta ustanovitelja ugotovila, da je za prihodnji razvoj podjetja nujno potrebna prisotnost v ZDA, zato se je Boštjan marca letos preselil v New York.

Še pred dobrim letom dni bi bila to precej običajna zgodba o uspešnem preboju mladega internetnega podjetja, kakršnih v mednarodnem poslovnem tisku tedaj ni manjkalo. Internetna ekonomija je po zlomu leta 2000 spet pridobivala izgubljeni ugled, mladi ustanovitelji YouTuba, Facebooka in drugih svežih internetnih fenomenov so se redno pojavljali na časopisnih naslovnicah, skladi tveganega kapitala pa so vlagali na milijone evrov v še tako abstraktne internetne zamisli. Nato so se razmere v samo nekaj mesecih zelo spremenile, priznavata Andraž in Boštjan. Vlagateljskega denarja je bilo vse manj, medijska industrija se je znašla v krizi, oglaševalski kolač se je stanjšal, pozornost medijev pa se je preusmerila v reševanje »stare« industrije in njenih delovnih mest. Vendar je tudi v teh spremenjenih razmerah še vedno mogoče preživeti, sta prepričana zemantovca. Osnovne sestavine uspeha – dobra zamisel, obetaven poslovni model in pripravljenost na tveganja – so namreč kljub krizi ostale nespremenjene, sta odločno zatrdila.

Ko sta se pred dvema letoma znašla v Londonu, je mesto veliko stavilo na vzpon internetne ekonomije. Denar je bil poceni, poslovni dogodki in konference so se vrstili skoraj vsak teden, na srečanjih internetnih podjetnikov ni manjkalo vlagateljev, ki so upali, da bodo pravočasno zaznali novi Facebook ali Google … Kako temeljito je občutek gospodarske krize ohladil njihovo navdušenje? So vlagatelji še pripravljeni staviti na internetna podjetja?

Boštjan: V Sloveniji se ni dosti spremenilo. Slovenski vlagatelji so bili že prej tako konservativni, da jim med sedanjo gospodarsko krizo ni bilo treba spreminjati poslovnih modelov (smeh). V anglosaškem svetu pa je sprememba drastična. Pred krizo so imeli vlagatelji na voljo veliko denarja, ki so ga morali nekam vložiti, zato so zelo sproščeno vlagali v nove projekte – med drugim tudi v številna internetna podjetja, ki so imela le velike zamisli, spletno stran in zanimivo predstavitev na kaki spletni konferenci. Takih denarnih presežkov danes ni več, zato so postali vlagatelji precej bolj zadržani.

Andraž: Da ne bi kdo dobil napačnega vtisa: to nikakor ne pomeni, da je v obdobju gospodarskega razcveta denar dobesedno ležal na cesti, danes pa je kapital nemogoče pridobiti. Spremenil se je predvsem odnos vlagateljev do iskalcev denarja.

Boštjan: Res je. Ko smo pred dvema letoma zbirali zagonski kapital, so bili vlagatelji pripravljeni počakati, da se naša storitev postopoma uveljavi na trgu, potem pa bi skupaj poiskali poslovni model, s katerim bodo povrnili svojo naložbo. Zdaj je drugače. Vlagatelji se nočejo več učiti skupaj s tabo, razmišljati o novih poslovnih modelih in eksperimentirati s tvojo zamislijo, ampak se hočejo prepričati, da veš, kako in kdaj jim bo tvoja zamisel prinesla denar.
Ali lahko ocenite, koliko podjetij, ki ste jih pred dvema letoma spoznali v Londonu, je preživelo krizo, koliko pa jih je propadlo?

Andraž: Osem od desetih zamisli propade v vsakem primeru, zato težko rečem, kdo je propadel zaradi krize, katera podjetja pa bi propadla tudi sicer.
Boštjan: Mislim, da obdobje očiščevanja šele prihaja. Letos se bo pokazalo, komu bo zmanjkalo denarja in komu bo uspelo v sedanjih okoliščinah pridobiti nove naložbe. Tudi mi nismo izjema.

Se je spremenil tudi odnos vlagateljev do samih poslovnih zamisli? V preteklih letih je večina stavila na spletna družabna omrežja in uporabniške vsebine. Poslovni model se je zdel preprost: pridobiti nekaj sto tisoč uporabnikov, jih prodati oglaševalcem in poskrbeti, da te za stotine milijonov dolarjev kupi kako veliko internetno ali medijsko podjetje …

Boštjan: Množično spletno oglaševanje ali oglaševanje spletnim skupnostim ni več čudežna formula, na katero bi stavili spletni podjetniki in vlagatelji.

Andraž: Zaradi svetovnega spleta je danes potencialnega oglasnega prostora neskončno več kot kadarkoli – veliko več, kot je oglaševalcev, ki so pripravljeni ta prostor plačevati. Vendar ne gre le za omejeno velikost oglaševalskega kolača. Dosedanji poskusi oglaševanja na družabnih omrežjih so pokazali, da stari spletni oglaševalski modeli – umeščanje izdelkov, spletnih oglasov in podobno – preprosto ne prinašajo učinkov, ki bi upravičevali nastavljene cene, kaj šele povišanje teh cen. Prav tako je postalo jasno, da nihče nima verodostojnih podatkov, koliko so ti novi oglasni prostori v resnici vredni.

Boštjan: Včasih kar malo pozabljamo, zakaj so poslovni modeli tako pomembni: ker mora vsako storitev prej ali slej nekdo plačati. Tudi na internetu ni nič »zastonj«. Vprašanje je le, kako se ti računi poravnajo: z oglaševanjem, naročninami, direktnim nakupom ali kombinacijami teh pristopov. Kakih radikalnih novih poslovnih modelov v resnici ne pričakujem.
Je mogoče iz obnašanja vlagateljev sklepati, kaj bo tista »naslednja velika reč«, ki bo nasledila družabna omrežja?

Boštjan: Tehnološke trende je izjemno težko napovedovati, saj se spremenijo na vsakih nekaj let. Poleg tega gre vedno za nepredvidljiv preplet tehnoloških danosti, uporabniških navad in poslovnega interesa. Facebook in podobna podjetja so bila v nekem trenutku uspešna tudi zato, ker je postal svetovni splet zaradi hitrega razvoja širokopasovnih omrežij splošno dostopen velikemu številu uporabnikov. Nenehna povezanost na svetovni splet je postala samoumevna, zato so se lahko prijele tudi spletne družabne storitve, ki so znale to nenehno priključenost uporabnikov pametno izrabiti.

Andraž: Prej ali slej se bo podobna dostopnost zgodila na področju mobilnega interneta, zato vlagatelji zelo podrobno spremljajo, kaj se dogaja na področju mobilnih tehnologij in lokacijskih storitev preko mobilnih tehnologij, saj nihče noče zamuditi nove »velike reči«. Prav v zadnjih mesecih je, denimo, zablestela storitev Twitter, ki jo najlaže opišem kot množično sporočilo sms, s katerim lahko vsem svojim stikom pošljem sporočilo, da imam čez pol ure čas za kavo in si želim družbe.

Boštjan: Izkazalo se je, da ljudje zelo radi počnemo take stvari, če imamo možnost (smeh).

Andraž: Veliko je odvisno tudi od telekomunikacijske industrije. Mobilni internet je danes še vedno razmeroma drag, saj se telekomunikacijska podjetja bojijo ogroziti svoje tradicionalne vire prihodkov, denimo telefonijo, sporočila sms … Vendar pa na dolgi rok ne bodo imeli izbire, saj se bo najverjetneje ponovila internetna zgodba – ko bodo imeli uporabniki neomejen dostop do mobilne internetne povezave, bodo sami izbirali, do katerih vsebin hočejo dostopati in kaj bodo počeli na spletu.

Boštjan: Če pa nenehno povezanost s svetovnim spletom združimo še s podatkom, kje smo v nekem trenutku, kar danes že omogočajo različne lokacijske tehnologije, pa lahko začnemo razmišljati o neštetih novih storitvah, ki nam bodo pomagale na prijazen način posredovati našo fizično okolico.

Kakšne bodo te storitve? Nas bo restavracija povabila na kosilo, ko se bomo sprehodili mimo, in nam za nagrado ponudila popust? Jih bomo uporabljali za iskanje znancev na nekem koncertu ali konferenci?

Boštjan: … ali za izogibanje tem znancem na koncertu ali konferenci (smeh).

Andraž: Vprašanje je, katere storitve bodo dovolj splošne, da bodo zanimive za najširši krog uporabnikov. Iskanje najbližje trgovine ali lekarne je uporabno le občasno, prav tako obvestilo, da je za vogalom naš znanec, ki danes še ni bil na kosilu. Ne upam napovedati, kako bodo ljudje uporabljali lokacijske storitve. Prepričan pa sem, da bodo odprle trg za nove zamisli, storitve in poslovne modele.

Predlani sta med nekim londonskim pogovorom povedala, da je razlika med ZDA in Londonom vsaj tako velika kot razlika med Londonom in Ljubljano. Bosta po selitvi v Ameriko potrdila to primerjavo ali bi jo danes kaj spremenila?

Andraž: Govorila sva predvsem o strahospoštovanju Slovencev do velikih svetovnih prestolnic in podobnem strahospoštovanju – če ne celo kompleksu – zahodnoevropskih visokotehnoloških podjetnikov pred kalifornijsko Silicijevo dolino.

Boštjan: No, enak kompleks pred Silicijevo dolino obstaja tudi v New Yorku (smeh). Vsi se zavedajo, da so internetni življenjski slog in posel izumili Kalifornijci. Oni to svojo odprtost, komunikativnost, poslovno sproščenost in nenehno povezanost živijo, vsi ostali jih lahko samo gledamo in jih poskušamo posnemati. Pri njih Twitter ni nastal kot tehnološki poskus, ampak je zaživel kot storitev, ki je izpolnila njihovo dnevno potrebo po komuniciranju. Podobno velja za Facebook ter druga družabna omrežja in storitve.

Je za uspeh novih elektronskih družabnih storitev pomembna tudi velikost nekega prostora? V Sloveniji so ljudje med sabo »oddaljeni« le nekaj stiskov rok ali telefonskih klicev, v nekajmilijonskih okoljih pa imajo neosebne oblike povezovanja in druženja tudi praktične koristi.

Boštjan: Ne gre samo za velikost ali majhnost prostora. V Kaliforniji ne potrebuješ družabnih omrežij zato, da bi laže prišel do ljudi ali ohranjal stike. Zanje pomeni elektronska povezanost nekakšno nadgradnjo siceršnje dostopnosti in povezanosti, s katero poskrbijo, da so »vedno in povsod« – ker je to pač del njihove miselnosti in življenjskega sloga. Verjetno se tudi zato v Kaliforniji o poslih odloča precej manj formalno kot drugod po svetu. Seveda za dogovor še vedno mora obstajati neka racionalna podlaga, ampak veliko temelji na intuiciji, občutku, srečevanjih na neformalnih dogodkih …

O tem govori ena najbolj znanih urbanih legend Silicijeve doline: da ima vsak prebivalec pripravljen enominutni povzetek svoje velike poslovne zamisli, ki jo je sposoben v vsakem trenutku predstaviti morebitnemu vlagatelju ali poslovnemu angelu …

Boštjan: To ni samo legenda. Vendar pa ljudje teh govorov nimajo naštudiranih, kot si pogosto narobe predstavljamo, ampak v resnici živijo za svoje ideje. Zato so jih tudi sposobni v vsakem trenutku doživeto, prepričljivo in sproščeno predstaviti kot nekaj veličastnega.

Andraž: Za sklenitev poslov je še vedno ključna fizična prisotnost. Komunikacijske tehnologije marsikaj olajšajo, a ne morejo nadomestiti osebnega stika. Zato sva sklenila, da mora biti Zemanta tudi osebno prisotna v ZDA.

Zakaj je za redka evropska svetovno uveljavljena visokotehnološka in internetna podjetja še vedno merilo uspeha, če jih za veliko denarja kupi ameriško, pogosto kalifornijsko podjetje – kar se je v zadnjih letih zgodilo Skypu, Last.fm in še nekaterim drugim?

Boštjan: Težko rečem, verjetno zato, ker nikjer drugje ne bi dosegla take cene. Dostop do kapitala pa je v Kaliforniji bistveno lažji kot drugod po svetu – tudi za ameriške razmere.

Andraž: Ta močna ameriška prevlada ima kar nekaj posledic za evropski trg. Ko so omenjene evropske tehnološke zgodbe o uspehu kupili Američani, je skupaj s temi podjetji v večini primerov odšel tudi njihov razvojni del, kar pomeni, da niso več del evropskega ekosistema.

Boštjan: Zato se številna evropska visokotehnološka podjetja niti ne trudijo več uspeti v domačem okolju, ampak jih njihovi ustanovitelji takoj preselijo v Silicijevo dolino. Za taka podjetja v Evropi praviloma nihče ne izve. Saj bi bilo pri nas podobno: če se ne bi zavestno odločili, da jedro podjetja ostane v Sloveniji, nas ne bi poznal skoraj nihče.

Andraž: Dober model imajo Izraelci. Podjetja, ki nastanejo v domačih inkubatorjih, čim prej pošljejo v ZDA, saj se zavedajo pomena ameriškega trga. Vodstva se tako preselijo v ZDA, razvoj pa ohranjajo doma, kar spodbuja razvoj domačega visokotehnološkega sektorja. Seveda jim ta model omogočajo tudi izjemno močne finančne in druge povezave med ZDA in Izraelom, vendar gre hkrati za zavestno dolgoročno razvojno politiko, od katere bi se lahko marsikaj naučili tudi v Sloveniji. Prepričan sem, da bi bilo za Slovenijo izjemno koristno, če bi znali vzpostaviti trajne stike z vzhodno in zahodno obalo ZDA, izmenjevati študente in podjetnike ter vzdrževati kulturo pretoka ljudi in znanja, predvsem pa premisliti, kako lahko taka podjetja pripomorejo k razvoju lokalnega podjetniškega ekosistema.

Kdaj vama je postalo jasno, da morata oditi iz Slovenije, če hočeta uresničiti svoje načrte z Zemanto?

Boštjan: Zelo kmalu. Potem ko sva za RTV Slovenijo izdelala projekt Odprti kop, ki je bil zelo dobro sprejet, sva se v enem mesecu srečala s skoraj vsemi relevantnimi ljudmi v medijski industriji, ki bi nama lahko pomagali pri naslednjem koraku. Nekaj posluha so sicer imeli, zmanjkalo pa jim je odločnosti za konkretnejše korake. Tako sva videla, da slovenskega trga najine zamisli ne zanimajo.

Nato ste zmagali na Seedcampu, dobili razvojni denar in samo nekaj tednov časa za selitev v London …

Andraž: V resnici sva že ves čas vedela, da hočeva delati mednarodno zgodbo. Nezanimanje slovenskih vlagateljev in medijskih lastnikov nama je odločitev za odhod v tujino predvsem zelo olajšalo. V drugačnih okoliščinah bi verjetno precej več razmišljali (smeh).

Boštjan: Če bi imeli v Sloveniji kake realne možnosti, bi zagotovo precej bolj premislili, saj smo morali zelo na hitro sprejeti velike osebne odločitve. V enem tednu smo morali podjetje za tri mesece prestaviti v London. Ekipa šestih ljudi se je morala odtrgati od vseh študijskih, osebnih in poslovnih obveznosti ter oditi od doma.

Kako vama je uspelo tako hitro nabrati sodelavce – glede na pregovorno slovensko »nepremakljivost«?

Boštjan: Slovenska nemobilnost žal ni samo stereotip. Imela sva veliko srečo, da sva poznala nekaj zelo sposobnih ljudi, ki so se v pravem času znašli v pravem življenjskem obdobju – bili smo dovolj stari, da smo prepoznali pomen te priložnosti, in hkrati še dovolj mladi, da v resnici nismo imeli česa izgubiti. Zavedam pa se, da tak pogled v Sloveniji ni ravno večinski.

Andraž: Zato se mi zdi tako pomembno spodbujati mlade, naj že med študijem prebijejo nekaj časa v tujini – da to postane nekaj samoumevnega in dragocenega. Pri petindvajsetih letih je leto dni tujine v vsakem primeru neprecenljiva izkušnja, ki se bo tako ali drugače obrestovala.

Boštjan: Za to nemobilnost ni kriv samo študij, ampak tudi dejstvo, da se ljudem v Sloveniji preprosto ni treba nikamor premakniti. Velika socialna varnost, varno družinsko zavetje … vse to je preveč udobno, da bi ljudi sililo v večje osebne ali karierne premike. Motil pa me je tudi slab sloves podjetništva v Sloveniji, ki ga na eni strani določa podoba izkoriščevalskega ali »fušarskega« privatnika iz osemdesetih, na drugi pa podoba tranzicijskih tajkunov ali menedžerjev, ki so uničili nekdaj uspešna podjetja. Zato marsikdo že iz načelnih razlogov noče postati »podjetnik«.

Kaj sta na začetku najbolj pogrešala? Dostop do kapitala zaradi konzervativnih slovenskih vlagateljev in bank? Znanje, kako se podati na tuje trge?

Andraž: Znanje, pa tudi zglede, ki bi nam pokazali, da je taka pot sploh mogoča. Večina domačih podjetij – tudi uspešnih – se je omejila na delovanje v Sloveniji ali regiji, manjka pa tudi dobrih razvojnih zgodb, saj zaradi strahu pred zavistjo marsikdo celo skriva svoje uspehe. Na srečo smo imeli internet (smeh).

Boštjan: Saj ni treba sanjariti o tem, da lahko v Sloveniji vsako leto nastane po nekaj velikih visokotehnoloških zgodb, če bi država dovolj povečala vlaganja v ta sektor. To ni realno, poleg tega pa na začetku sploh ne gre za velike zneske, saj je lahko dovolj že nekaj tisoč spodbudnih evrov. Veliko več bi dosegli, če bi mladim podjetnikom omogočili izpeljati nekaj uspešnih projektov znotraj Slovenije in regije ter jim vsaj malo olajšali dostop do delovne sile, ki je še težavnejši od dostopa do kapitala. V Sloveniji ne manjka talenta, ampak je ta izjemno nepremičen. Ljudje in znanje zato ne krožijo, mlada podjetja, ki imajo lahko zelo dobre zamisli, potencialno zanimive tudi za globalni trg, a praktično ne morejo računati na kakega strokovnjaka, ki je zaposlen pri uveljavljenem delodajalcu, ki mu domnevno ponuja večjo socialno varnost.

Andraž: Zato sam zagovarjam sistematično in množično pošiljanje do- in podiplomskih študentov na študij ali prakso v tujino, kjer bi se lahko od najboljših teoretikov in praktikov naučili, kako deluje visokotehnološki sektor. Namesto tega dopuščamo študentsko delo, ki porablja študente za dela, ki nimajo prav nobene zveze s tistim, kar študirajo, in so poleg tega še izrazito intelektualno nezahtevna – fizično delo, gostinstvo, vnašanje podatkov … Ironija je, da je postalo »študentsko delo« nekaj, s čimer visoko izobraženi kadri na trgu dela odžirajo delo nižje izobraženim, ki na drugo delo niti ne morejo računati. To je najbolj neučinkovita in nesmiselna razporeditev človeških virov, kar jih poznam.

Bi ti prijemi in spodbude tudi v resnici kaj bistvenega spremenili? Raziskave, ki so jih v zadnjih letih izvedli v Veliki Britaniji, ZDA in na Nizozemskem, kažejo, da je v visokotehnološkem sektorju razredna pripadnost matične družine še vedno pomembnejša od sistemskih ukrepov, ki jih izvajajo države, saj v njem skoraj brez izjeme prevladujejo pripadniki višjega srednjega razreda. Bi bila vajina dosedanja pot mogoča brez močne podpore vajinih družin?

Boštjan: Razredna pripadnost je v naši panogi zelo pomembna, tu se ne moremo sprenevedati. Tvoji prvi vlagatelji so vedno družina in prijatelji – ne nujno z denarjem. Močna družinska in prijateljska podpora zmanjšuje občutek tveganja, saj sem vedel, da od uspeha ali neuspeha naše londonske epizode ni odvisno moje preživetje. Tudi če nam na koncu ne bi uspelo, se imamo kam vrniti, bogatejši za pomembno izkušnjo.

Andraž: Ne samo to. Če nisi imel razmeroma zgodaj – ponavadi že v zgodnjem otroštvu – dostopa do novih tehnologij in z njimi nisi odraščal, je ta primanjkljaj zelo težko nadomestiti.

Boštjan: Slišal sem že čisto preveč osebnih zgodb, ko so imeli posamezniki zelo dobre zamisli, a so doma ves čas poslušali dobronamerne starševske nasvete, da si je bolje poiskati zanesljivo službo. In so si jo.

Andraž: Ali da vpiši doktorat in postani profesor na fakulteti, ker da je to še najbolj varno.

Pred tremi leti vajinih medijskih sogovornikov niso zanimale vaše zamisli, danes pa se je večina tradicionalnih medijev, predvsem časopisov, znašla v hudih težavah. So se zdaj vloge obrnile in mediji iščejo nasvete pa tudi kupce pri internetnih in novomedijskih podjetjih?

Boštjan: Mediji, s katerimi smo v stiku – predvsem znani anglosaški časopisi, kot sta Guardian in New York Times –, zelo dejavno spremljajo, kaj se dogaja na internetnem in novomedijskem trgu, ter sproti proučujejo nove tehnologije, ki bi jim lahko pomagale doseči bralce: brezžične elektronske bralnike, nove oblike distribucije vsebin, oglaševalske modele …

… in načine, kako uporabnike prepričati, naj za vsebine tudi plačujejo?

Andraž: Najtežjo nalogo pri zaračunavanju vsebin bodo imeli informativni mediji. Če si kot uporabnik zaželite neko glasbeno uspešnico ali film, denimo Bohemian Rhapsody, ki so jo izvajali Queeni, potem se ne boste zadovoljili z neko podobno pesmijo ali filmom, zato bo nezamenljive vsebine vedno mogoče prodati. Pri novici o nekem dogodku je drugače. O zadnji letalski nesreči so verjetno poročali vsi svetovni mediji. Informacije so bile objavljene tako na Delovi, Guardianovi ali CNN-ovi spletni strani, predvajali so jih radii in televizije … Če bi bila novica o tej nesreči nekje plačljiva, je na stotinah spletnih strani zagotovo zastonj. Zato se bo verjetno kmalu pokazalo, da je na medijskem trgu preveč ponudnikov zamenljivih vsebin in vsi zagotovo ne bodo preživeli.

Boštjan: Tradicionalni mediji se bodo morali neznansko potruditi, če bodo hoteli prepričati uporabnike, da je njihova informacija toliko boljša, da je zanjo vredno plačati. Hkrati uporabnikom verjetno ne bodo več mogli ponujati vsebin v paketu, saj so uporabniki svetovnega spleta navajeni prebrati zgolj tisto, kar jih zanima.

Andraž: Tradicionalni mediji imajo zato danes na voljo le malo preživetvenih strategij. Ena je, da poskušajo nabrati dovolj kapitala, s katerim bodo preživeli krizo. Če bi večina njihovih tekmecev propadla, bi lahko morda kot edini preživeli obstali tudi na bistveno manjšem trgu. Druga strategija pa je, da poskušajo do skrajnosti sklestiti stroške, se odpovedati tiskanim izdajam, odpustiti večino zaposlenih ter iz nekdanjih velikih medijskih konglomeratov narediti ozko usmerjene butične medije. Slovenski mediji imajo še srečo, ker zaradi jezikovnih posebnosti njihove vsebine niso neposredno zamenljive s tujimi viri.

Boštjan: Ampak tudi jezikovne pregrade niso večne, saj jih bodo jezikovne tehnologije prej ali slej znale dovolj dobro premostiti.

Andraž: Zame je bil tehnološki dogodek leta 2008, ki bo imel dolgoročno največje posledice za Slovenijo, zagotovo predstavitev Googlovega brezplačnega prevajalnika iz angleščine v slovenščino in obratno. Svet, ki se s tem odpira celotni populaciji, je brezmejen, posledice pa v tem trenutku nepredstavljive. Tehnologije so seveda še zelo okorne, zato bo verjetno minilo še nekaj desetletij, preden bodo lahko dovolj dobro nadomestile znanje tujih jezikov, ampak izničenje jezikovnih pregrad utegne prinesti še večjo revolucijo od tiste, ki jo je prinesel internet.

Boštjan: Moj tehnološki preblisk leta pa se je zgodil, ko sem januarja neuspešno iskal neki kinematograf sredi Manhattna. Našel sem ga šele, ko sem si pomagal z mobilnikom, na katerem sem uporabil Googlovo storitev Street View [storitev, ki uporabnikom omogoča panoramski pogled na ulice številnih svetovnih mest, op. p.]. Po eni strani se počutiš neumno, da stojiš na ulici in si jo bistveno natančneje ogleduješ na zaslonu telefona, kot to lahko storiš v živo. Po drugi strani pa sem se ob tem resno zamislil, kako so nove tehnologije že spremenile naše dojemanje resničnosti in kam nas to še lahko pripelje.

Microsoftovo bruseljsko razstavišče je bilo okrašeno v duhu letošnjega evropskega leta kreativnosti in inovacij. Predstavniki največjega ameriškega izdelovalca programske opreme so obiskovalcem neutrudno pojasnjevali, kako lahko njihove najnovejše tehnologije pomagajo sprostiti »kreativne potenciale«, spodbujajo nastanek »inovacijske ekonomije« in Evropi pokažejo izhod iz globalne gospodarske krize. Njihova sporočila so ves dan ponavljali tako razstavljavci kot politiki, evropski komisarji in najrazličnejši gostujoči strokovnjaki: brez inovativne izrabe evropske kreativnosti se bo kriza poglobila, Evropa pa bo še bolj zaostala za globalnimi tekmicami.

Kaj naj bi sploh pomenila ta »inovativna izraba evropske kreativnosti«, na katero so tako prepričano stavili udeleženci Microsoftovega dneva inovativnosti? Misel, da so bruseljski politiki in poslovneži »kreativnost« uporabljali kot razmeroma neškodljivo puhlico, s katero so prikrivali pomanjkanje dejanske vsebine, je verjetno vsaj delno pravilna, saj je postala kreativnost v zadnjih dvajsetih letih precej razvrednoten pojem, ki ni smel manjkati v nobenem evrokratskem »strateškem« dokumentu, govoru ali celo prošnji za zaposlitev. Vendar pa to še ne pomeni, da sklicevanje na kreativnost nima določene politične teže, saj jo je mogoče vedno znova uporabiti za vzbujanje upanja in pozitivnih pričakovanj, kadar je treba omiliti nepriljubljene, domnevno protikrizne ukrepe – denimo privatizacijo izobraževalnega sistema, fleksibilizacijo trga dela in krčenje socialnih pravic. V tem primeru lahko kreativnost pridobi zelo konkreten pomen.

»Kreativnost je postala del politične govorice v osemdesetih letih prejšnjega stoletja,« je povedal britanski sociolog Matthew Fuller, ki na londonski fakulteti Goldsmiths spremlja britansko kulturno politiko. Takrat je konservativna vlada britanske premierke Margaret Thatcher radikalno spremenila poglede na »kulturo«, saj je Thatcherjeva verjela, da kulturne dejavnosti ne smejo več računati na proračunski denar, ampak se morajo znajti same in preživeti na trgu. Njena politika je kulturnike, umetnike in kulturne ustanove prisilila, da so poiskali nove vire prihodkov, kar je postopoma zameglilo meje med nekomercialno kulturo in komercialno kulturno industrijo. Javne ustanove (muzeji, galerije …) so se morale začeti obnašati tržno, saj so morali njihovi programi ustrezati tako umetniškim kot ekonomskim merilom, če so hotele pridobiti državni denar. Vladne organizacije, odgovorne za področje kulture, pa so dobile nalogo, naj ocenijo »vrednost« kulturnega sektorja in ugotovijo, kakšen je njen prispevek nacionalnemu gospodarstvu, je pojasnil Fuller.

Ta zahteva je imela številne dolgoročne posledice. Britansko kulturno ministrstvo je prisilila, da je pomen kulturnega sektorja utemeljilo na njegovi zmožnosti ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti. Zato je ministrstvo nekomercialni kulturi in kulturni industriji pridružilo nekatere nove dejavnosti – med drugim oglaševanje, medije, arhitekturo, oblikovanje, programsko opremo in računalniške igre – ter jih združilo pod skupnim imenom »kreativne industrije«. Ker je novi kulturno-gospodarski kreativni sektor zaradi vse večje vrednosti intelektualne lastnine že v nekaj letih postal eden najpomembnejših in najhitreje rastočih delov britanskega gospodarstva, je kot »zgodba o uspehu« pritegnil veliko pozornosti britanske in evropske politike. Ko je evropska komisija leta 2006 po britanskem zgledu izdala poročilo o evropskem (EU) kulturnem gospodarstvu, je ugotovila, da so kreativne industrije leta 2003 ustvarile 2,6 odstotka evropskega BDP in dosegle skoraj dvoodstotno rast števila zaposlenih (v drugih sektorjih se je zaposlenost zmanjševala). Kreativne industrije so postale tedaj tudi uradno prepoznane kot ena izmed gonilnih sil evropskega gospodarstva, ki naj bi Evropo v duhu lizbonske strategije do leta 2010 spremenila v »najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«.

Kreativnost pa se ni udomačila le v neštetih evropskih dokumentih in politikah (skupaj z inovativnostjo), ampak so začele njen pomen vse bolj prepoznavati tudi druge, tradicionalno »nekreativne« gospodarske panoge. Ne le zaradi čedalje večjega pomena njenih izdelkov in storitev, ampak tudi zato, ker se je ideja kreativnosti lepo ujemala z uvajanjem vse »prilagodljivejših« delovnih mest v podjetjih in javnem sektorju. Britanska iznajdba kreativne industrije je na trg delovne sile med drugim prinesla »kreativnega delavca«, ki je poosebljal vse tisto, kar je potrebovala nova ekonomija: mladost, nevezanost in (domnevno) kreativnost. Mladi poslovni »kreativci«, ki so sami ustanavljali uspešna internetna in novomedijska podjetja ter z njimi praktično iz nič ustvarjali neverjetna bogastva, pa so navdihnili pisce, kakršen je ameriški urbani sociolog Richard Florida, da so jih prepoznali kot znanilce novega družbenega »kreativnega razreda«, na katerem bosta temeljili prihodnji »družba znanja« in »kreativna ekonomija«. Kot dokaz za svoje trditve je Florida izračunal, da 40 največjih svetovnih megaregij, v katerih živi 18 odstotkov svetovnega prebivalstva, ustvari kar dve tretjini globalnega gospodarskega prihodka in prijavi devet od desetih patentov – ker naj bi znale uspešno združiti individualizem, talent (kreativne delavce), tehnologijo in družbeno toleranco.

Ta izračun je imel manjšo pomanjkljivost. Velika večina kreativnih delavcev ni v praksi niti približno živela v slogu elitnega kreativnega razreda, o katerem je pisal Florida – niti v omenjenih megaregijah. Bernd Fesel in Michael Söndermann, ki sta leta 2007 za nemško predstavništvo Unesca pripravila poročilo o kulturni in kreativni industriji v Nemčiji, sta namreč ugotovila, da kulturni in kreativni delavci prej kot na pripadnike namišljenega kreativnega razreda spominjajo na nekakšen intelektualni proletariat. Pokazala sta, da kar 98 odstotkov vsega nemškega kreativnega sektorja sestavljajo zelo majhna (mikro)podjetja, ki ne morejo preživeti več kot enega kreativnega delavca (ta je bil ponavadi tudi lastnik), poleg tega veljajo kulturne in kreativne industrije za izjemno tvegane panoge, ki imajo veliko težav pri pridobivanju posojil. Opozorila sta tudi, da so prihodki kreativnih delavcev kljub njihovi nadpovprečni izobrazbi zelo nizki, njihov kreativni status pa jim ne omogoča skoraj nikakršne socialne varnosti, saj so večinoma zaposleni projektno, honorarno ali za določen čas.

Z njunimi ugotovitvami se strinjajo tudi nekateri drugi kritični sociologi in raziskovalci (med drugimi Richard Sennett, Ulrich Beck in Naomi Klein), ki dodajajo, da je (samo)izkoriščevalsko delo v kreativni industriji izjemno diskriminatorno do starejših (za »stare« veljajo že delavci srednjih let), žensk (te so bistveno slabše plačane od moških) in pripadnikov družbenih manjšin. Obenem kreativni delavci zaradi velike raznolikosti kreativnih industrij nimajo nikakršne skupne identitete – gledališki igralec in programer računalniških iger se težko prepoznata kot delavca v enakem sektorju –, zato praviloma niso interesno ali sindikalno organizirani, kar še povečuje njihovo socialno ranljivost. »V praksi se je tako pokazalo, da je britanska vlada z iznajdbo kreativnih industrij in samozaposlenega kreativnega delavca izvedla zelo ‘inovativen’ ukrep, s katerim ji je uspelo umetno povišati gospodarske kazalce nekdanjega kulturnega sektorja in administrativno zmanjšati brezposelnost, kreativne delavce pa prepričati, da so za morebitne neuspehe in slabe socialne razmere krivi sami – ker da pač niso bili dovolj kreativni, inovativni in vztrajni,« je prepričan Matthew Fuller.

Ob njegovi diagnozi zveni bruseljska napoved »inovativne izrabe evropske kreativnosti« skoraj srhljivo.

(Sobotna priloga Dela, 11. april 2009)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 4. april 2009

Legalizirana korupcija in brezmejni dobički

Od svojega prvega obiska lekarne sem vedela, da je to moj sanjski poklic, je povedala Petra, ki je danes zaposlena v eni izmed številnih ljubljanskih lekarn (ime sogovornice smo na njeno željo spremenili). »Urejene pisane škatlice z zdravili, vonj po čistem in občutek olajšanja, ko sem kot deklica srknila prvo žličko rožnatega sirupa proti bolečemu grlu, ki mi ga je izročila prijazna gospa v belem … Vse to je name naredilo zelo močan vtis, ki me ni zapustil vse do drugega letnika študija farmacije,« je dodala.

Že med študijem smo spoznali, da se velika večina diplomirancev ne bo nikoli ukvarjala z razvojem novih zdravil, ampak predvsem z njihovo prodajo, je pojasnila Petra. Fantje so tako postajali dobro plačani »strokovni sodelavci« farmacevtskih družb, ki hodijo po lekarnah in zdravniških ordinacijah ter zdravnikom in farmacevtom predstavljajo nove izdelke. Dekletom pa je večinoma ostalo delo v lekarni, kjer bolj kot strokovnjake potrebujejo pridne prodajalke, ki se o svoji službi ne sprašujejo preveč, je grenko pripomnila. Le tako lahko opravljajo delo, pri katerem stranki ne smeš povedati, da bi ji bolj kot tablete pomagala drobna sprememba življenjskega sloga, ker tvoj delodajalec pač služi s prodajo zdravil. In kjer imaš zvezane roke, če opaziš, da zdravnik za vsako bolezen predpiše enak drag antibiotik, pa še nadležni strokovni sodelavci te pregovarjajo, da poskusi predpisana zdravila zamenjavati s tistim, ki ga prodaja njihovo podjetje. »V našem poklicu zato žal vidiš in izveš marsikaj, česar kot bolnik verjetno nočeš vedeti,« je sklenila Petra.

Ob njeni pripovedi nas je začelo zanimati, ali tudi za Slovenijo veljajo kritične ugotovitve, ki jih je v svoji knjigi Resnica o farmacevtskih podjetjih – kako nas zavajajo in kaj lahko ob tem storimo (založba Krtina) opisala ameriška avtorica Marcia Angell. Vendar nam je Petra povedala le, da o tej temi ne bo hotel javno spregovoriti noben farmacevt ali strokovni sodelavec. Podobno so nam odgovorili tudi naši drugi sogovorniki – zdravniki in farmacevti –, ki so hoteli brez izjeme ostati neimenovani.

Zakaj taka zadržanost?

Kritika farmacevtske industrije

»Videli boste, da je ta knjiga zelo kritična do farmacevtske industrije,« je bralcem že v predgovoru zatrdila Angellova, ki je kot zdravnica, predavateljica in pozneje urednica ugledne ameriške revije New England Journal of Medicine od blizu spoznala delovanje farmacevtskih podjetij ter njihovo prepletenost z zdravniki, raziskovalnimi ustanovami in politiko. V knjigi, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu, zato sistematično opiše, kako se je dejavnost, ki naj bi človeštvu podarjala vse učinkovitejša zdravila in ljudem reševala življenja, v zadnjih desetletjih spremenila v pohlepno in brezsrčno industrijo, ki je niti najmanj ne gane, če zaradi previsoke cene njenih zdravil umirajo stotisoči bolnikov po vsem svetu. Pri tem se Angellova ne omeji le na kritiko farmacevtskih korporacij, ki v lovu na dobičke izkoriščajo monopolen položaj, zavajajo potrošnike, umetno ustvarjajo nove bolezni, prikrivajo negativne učinke zdravil in zlorabljajo patentno zakonodajo za krepitev monopolov, ampak se dotakne tudi enega najpomembnejših »mitov« farmacevtske industrije: da gre za inovativno gospodarsko panogo, ki v razvoj novih zdravil vlaga na milijarde dolarjev in tisoče raziskovalnih ur.

Ko je Angellova poskusila raziskati, zakaj so zdravila tako draga in kaj bolniki z nakupom zdravil v resnici plačujejo, je namreč ugotovila, da farmacevtska industrija za raziskovanje porabi bistveno manj denarja kot za »trženje in administracijo« – čeprav visoke cene zdravil upravičuje prav z vse večjimi vlaganji v raziskave in razvoj (razvoj novega zdravila naj bi po njihovih zagotovilih trajal vsaj šest let in stal več kot 600 milijonov evrov). Pokazala je, da farmacevtska podjetja odkrijejo le malo zares novih zdravil, saj se jim bistveno bolj splača vlagati v malenkostne izboljšave obstoječih izdelkov (ki jih nato razglasijo za nova in jim zvišajo cene), spodbujati porabo teh zdravil in si izmišljati nove bolezni, ki naj bi jih ta zdravila pozdravila. Poleg tega pa je tudi opozorila, da tak poslovni model ne bi bil mogoč brez soglasja državnih ustanov in ministrstev, ki urejajo področje prodaje in oglaševanja zdravil, raziskovalcev, ki ugotavljajo njihovo ustreznost, in zdravnikov, ki jih predpisujejo bolnikom.

Trženje, preoblečeno v izobraževanje

Angellova si je zato zastavila nekaj retoričnih vprašanj. Bi nova zdravila potrebovala tako agresivno trženje, če bi bila v resnici nova in učinkovita? Kakšne prijeme je treba uporabiti, če hočeš registrirati in prodajati zdravilo, za katero veš, da ni niti novo niti učinkovito? Kaj storiš, če veš, da bo tvoji prodajni uspešnici, s katero zaslužiš tudi do več milijard evrov na leto, kmalu potekel patent in jo bodo lahko začeli izdelovati proizvajalci (cenejših) generičnih zdravil? In ne nazadnje, kako lahko pri teh zagatah pomagajo skoraj neomejene količine denarja, ki redno priteka od prodaje zdravil (Angellova ocenjuje, da je farmacevtska industrija samo v ZDA »vredna« dobrih 300 milijard evrov)? Odgovori na ta vprašanja so bili pričakovani. Farmacevtska industrija svojega bogastva in moči ni uporabila za utrjevanje osnovnega poslanstva – odkrivanja novih zdravil in zagotavljanja teh zdravil po razumnih cenah –, ampak si je raje poskusila podrediti ključne državne ustanove, ki skrbijo za ameriški trg z zdravili (predvsem kongres in upravo za hrano in zdravila – FDA), pridobiti raziskovalne ustanove s financiranjem lastnih, pogosto prirejenih kliničnih raziskav in podkupiti medicinsko stroko. Žal je bila pri tem več kot uspešna, je ugotovila Angellova.

»Za nepristransko vrednotenje določenega izdelka se ne bi smel nihče zanašati na podatke, ki jih zagotavlja podjetje, ki ta izdelek prodaja,« je zapisala Angellova. Kljub temu številne vlade, zdravniki in zdravniške organizacije nekritično sprejemajo dejstvo, da je postala farmacevtska industrija glavni, če ne celo edini vir podatkov o zdravilih in njihovih učinkih. Poleg tega so danes farmacevtska podjetja tudi najpomembnejši plačnik »strokovnega izobraževanja« zdravnikov, saj naj bi devet največjih farmacevtskih podjetij zdravnikom vsako leto v najrazličnejših oblikah izplačalo več milijard dolarjev – za udeležbo na (razkošnih) strokovnih seminarjih, svetovanja, izvajanje kliničnih raziskav, pisanje naročenih strokovnih člankov in mnenj, pa tudi kot »nagrade« za predpisovanje in oglaševanje določenega zdravila. Na ta način so farmacevtske družbe pridobile izjemno velik vpliv nad zdravniki, od katerih je najbolj odvisno, koliko zdravil bodo prodale. Hkrati jim je uspelo ustvariti prefinjen sistem vsesplošnega sprenevedanja, v katerem se zdravniki (in države) pretvarjajo, da darila farmacevtske industrije ne vplivajo na njihove strokovne odločitve, farmacevtskim podjetjem pa poslovni rezultati vsako leto potrdijo, da se jim je vlaganje v zdravnike splačalo, je pojasnila Angellova. V nasprotnem tega ne bi počela.

Se je podoben sistem vsesplošnega sprenevedanja izoblikoval tudi v Sloveniji?

Izobraževanje ali korupcija?

Ker knjiga Angellove opisuje delovanje farmacevtske industrije v ZDA, njenih ugotovitev ni mogoče neposredno prenesti v slovenski prostor. Področje zdravil je v Evropi bistveno bolj regulirano kot v ZDA. Oglaševanje zdravil na recept v Sloveniji ni dovoljeno, izdelovalci svojih zdravil ne morejo prodajati neposredno, največji farmacevtski podjetji, ki delujeta pri nas – Krka in Lek –, pa sta izdelovalca generičnih zdravil (Angellova se je omejila na izdelovalce »izvirnih« zdravil), zato si teže izmišljata nove bolezni ali zlorabljata patentno zakonodajo za krepitev monopolnega položaja. Po drugi strani bi lahko Angellova kar nekaj svojih kritičnih opažanj potrdila tudi v Sloveniji – predvsem prepletenost zdravnikov s farmacevtskimi podjetji in močno odvisnost strokovnega izobraževanja slovenskih zdravnikov od farmacevtske industrije.

Primerov te prepletenosti ne manjka. V eno prvih odmevnejših zdravniško-farmacevtskih afer se je pred desetimi leti zapletla novomeška Krka, ko je zdravnike povabila na strokovno ekskurzijo v Kenijo, ki je kot del programa vključevala tudi »zdravniški safari«. Tednik Mladina je poročal, da je imela britanska farmacevtska družba GlaxoSmithKline (GSK) leta 2003 z onkološkim inštitutom sklenjeno pogodbo, s katero je plačilo sponzorskega denarja pogojevala z dobavo svojih zdravil (GSK je različnim zdravniškim društvom samo v letu 2006 donirala skoraj 700.000 evrov). Zaradi očitanih nepravilnosti pri kliničnem preizkušanju zdravil so pozornost javnosti pritegnile posamezne klinike Kliničnega centra, saj naj bi nekateri zdravniki pogodbe s farmacevtskimi podjetji sklepali kar sami – mimo zdravstvene ustanove – in obdržali denar, namenjen za raziskave zdravil. Zaradi domnevnega konflikta interesov je lani odstopil dotedanji predsednik komisije za razvrščanje zdravil na liste pri ZZZS Pavel Poredoš, ki je bil hkrati tudi predsednik slovenskega zdravniškega društva, ki je v letu 2007 od farmacevtskih podjetij prejelo za približno 800.000 evrov donacij. Komisija za preprečevanje korupcije je v zadnjih letih izdala več načelnih mnenj, v katerih je opozorila na možno prisotnost koruptivnih dejanj v zdravstvu, povezanih z nepregledno nabavo medicinske opreme, (osebnim) pridobivanjem donacij in sprejemanjem povabil na izobraževanja v zameno za predpisovanje določenega zdravila. Generalni sekretar mednarodnega foruma tujih farmacevtskih družb Gregor Makuc pa nam je potrdil, da farmacevtska industrija (tuja in domača) financira kar tri četrtine vseh izdatkov za strokovna izobraževanja zdravnikov – kar po podatkih inštituta INERHC znese približno 15 do 20 milijonov evrov na leto.

Odzivi na omenjene primere so vedno znova sledili zelo podobnemu vzorcu. Vpletena farmacevtska podjetja jih niso komentirala. Ministrstvo za zdravje je povedalo, da odnos med zdravniki in farmacevtsko industrijo dovolj dobro ureja obstoječa zakonodaja. Zdravniška društva (združenje in zbornica) so morebitne zlorabe načeloma obsodila, a tudi poudarila, da gre tudi v najslabšem primeru le za posamezne zlorabe, zaradi katerih ne sme pasti senca na celotno zdravstvo. Prevelike odvisnosti medicinske stroke od farmacevtskega denarja pa ni javno obsodil nihče.

Visoka cena zdravniške (ne)odvisnosti?

Ministrstvo za zdravje in zdravniki imajo za svojo prizanesljivost do farmacevtskih podjetij zelo dobre razloge. Ker morajo zdravniki nenehno skrbeti za medicinsko izobraževanje, če hočejo obdržati svoje strokovne licence (v Sloveniji jih morajo podaljšati na vsakih sedem let), je povpraševanje po zdravniškem izobraževanju izjemno veliko. Hkrati slovenske zdravstvene ustanove kljub jasni zakonski obveznosti ne zagotavljajo dovolj sredstev za izobraževanje zdravnikov, zato je to področje v veliki meri odvisno od finančne podpore donatorjev, zlasti farmacevtskih podjetij, nam je priznal predsednik zdravniškega združenja Pavel Poredoš. Odvisnost od farmacevtske industrije naj bi bila po njegovih besedah celo tako močna, da brez farmacevtskega denarja zdravniki v trenutnih razmerah ne bi mogli zadovoljiti niti izobraževalnih meril, ki jih potrebujejo za podaljševanje licenc.

Na pomislek, ali tako močna odvisnost medicinske stroke od farmacevtskega denarja ne pomeni že sama po sebi nesprejemljivega konflikta interesov, od zdravniškega društva in zbornice nismo dobili jasnega odgovora. Prav tako ne z ministrstva za zdravje, saj nam je državni sekretar Ivan Eržen sicer zagotovil, da bodo skupaj z zdravniškimi združenji in dobavitelji zdravil poiskali »model ravnanja, ki bo zdravnikom in farmacevtom vrnil položaj neodvisnega partnerja«, a je tudi dodal, da donacij farmacevtskih podjetij ne mislijo omejevati, ker »zaupajo v dobronamernost farmacevtske industrije«, ki naj bi bila – tako kot zdravstveni delavci – zainteresirana za pozitivno podobo v javnosti. V prihodnosti lahko zato pričakujemo kvečjemu nekaj manjših »reformističnih« popravkov sedanjega sistema (denimo prenovljene pravilnike ali kodekse), ki bodo v najboljšem primeru nekoliko izboljšali javno podobo zdravstvenega sistema in omilili nekatere najbolj sporne prakse nagrajevanja zdravnikov. Temeljnih dilem, ki jih opisuje Angellova, pa se ne bodo dotaknili.

***

Slabo pregledno področje zdravil

Po podatkih računskega sodišča, ki je pred dobrim mesecem predstavilo revizijsko poročilo urejenosti področja zdravil v Sloveniji, naj bi v letu 2007 za zdravila porabili vsaj 552.491.868 evrov – največ za zdravila, izdana na recept (427.422.093 evrov) in zdravila, izdana v bolnišnicah (122.346.223 evrov). Količina denarja, namenjenega zdravilom na recept, je od leta 2000 do 2007 v povprečju rasla z 9,3-odstotno stopnjo, končna cena zdravila pa je sestavljena iz proizvajalčeve cene zdravila, veletrgovske marže, stroškov lekarniških storitev in davka na dodano vrednost. Natančne vsote, koliko denarja porabimo za zdravila, jim na računskem sodišču ni uspelo pridobiti, saj so ugotovili, da pristojne ustanove nimajo celovitega pregleda nad porabo zdravil (manjkajo podatki za bolnišnice). Revizorji so opozorili tudi, da področje zdravil opredeljuje veliko raznovrstnih predpisov, ki pa dopuščajo tudi izjeme, ki niso vedno dovolj jasno opredeljene. Zato je po mnenju računskega sodišča sistem slabo pregleden in ga v celoti obvladuje le majhno število posameznikov.

Polovica Slovencev jemlje zdravila vsak dan

Anketa o zdravju in zdravstvenem varstvu prebivalcev Slovenije, ki jo je jeseni 2007 izvedel Inštitut za varovanje zdravja, je pokazala, da je kar 45,6 odstotka vprašanih jemalo zdravila, ki jim jih je predpisal ali priporočil zdravnik, dobra tretjina anketirancev pa je uživala zdravila, dietetične pripravke, zeliščna zdravila ali vitamine, ki so si jih »predpisali« sami. Med najpogostejšimi zdravstvenimi težavami so Slovenci omenili težave s hrbtenico, sledili so zvišan krvni pritisk, glavoboli, alergije, revma in posledice različnih poškodb.

Veliko pravil, malo nadzora

Na lansko vprašanje Delove novinarke, zakaj se ni ministrstvo nikoli odzvalo na skoraj deset let staro pobudo zdravniškega združenja, da bi bilo treba izobraževanje zdravnikov ob pomoči farmacevtske industrije urediti s posebnim pravilnikom, je nekdanji sekretar na ministrstvu za zdravje Darko Žiberna odgovoril, da se na ministrstvu z domnevnim podkupovanjem zdravnikov nimajo namena ukvarjati, ker naj bi bila »regulativa na tem področju dovolj čvrsta«. Drugo vprašanje pa je, ali se ta domnevno »dovolj čvrsta regulativa« tudi izvaja. Računsko sodišče je namreč ugotovilo, da pristojne ustanove (ministrstvo za zdravje, ZZZS, zdravniška in lekarniška zbornica, javna agencija za zdravila …) nadzore sicer izvajajo, vendar se le redko usmerjajo na področje zdravil. Prav tako niso pridobili popolnih podatkov, kakšni so bili rezultati nadzorov in kakšni so bili dejanski učinki. Na javni agenciji za zdravila smo izvedeli, da doslej ni bilo nobene prijave, vezane na 88. člen zakona o zdravilih, ki opredeljuje oglaševanje zdravil strokovni javnosti. Zdravniška zbornica ni obravnavala še nobene kršitve 10. člena kodeksa medicinske deontologije, ki zdravnikom prepoveduje osebno okoriščanje z »nagradami za propagiranje farmacevtskih, kozmetskih in drugih proizvodov«. V Leku in Krki na vprašanja, povezana z oglaševanjem zdravil strokovni javnosti in pravili, ki jih morajo upoštevati njihovi »strokovni sodelavci«, niso odgovorili. Na mednarodnem forumu tujih farmacevtskih družb pa so doslej obravnavali štiri kršitve njihovega kodeksa seznanjanja in obveščanja o zdravilih na recept.

Nizek ugled farmacevtske industrije

Lanska raziskava podjetja Harris Interactive, ki meri ugled vidnih ameriških podjetij, je farmacevtsko panogo uvrstila samo pred naftno in tobačno industrijo ter potrdila, da je farmacevtska industrija v zadnjih letih izgubila večino nekdanjega ugleda. Nedavna anketa, ki so jo pripravili uredniki ameriške revije Pharma Marketing News, je pokazala, da javnost farmacevtskim podjetjem najbolj zameri namerno prikrivanje negativnih stranskih učinkov zdravil, visoke cene zdravil, velike dobičke in izumljanje novih bolezni. Veliko negativne publicitete so si farmacevtska podjetja prislužila tudi z neetičnim kliničnim preizkušanjem zdravil v revnih predelih sveta, s pomanjkanjem posluha za tiste, ki si njihovih zdravil ne morejo privoščiti, in pritiski na mednarodne organizacije (IMF, Svetovne banke …), naj »ukrotijo« države, ki so se uprle zlorabi njihovih patentnih monopolov in začele izdelovati cenejša generična zdravila za svoje državljane (Brazilijo, Indijo, Tajsko …).

Korupcija? Kakšna korupcija?

»Slovensko zdravstveno osebje korupcijo razume predvsem kot manjša, priložnostna koruptivna dejanja, denimo preskakovanje čakalnih vrst in nepravilno zaračunavanje storitev. Ker je takih dejanj po njihovem mnenju razmeroma malo, so prepričani, da pri njih korupcije ni,« nam je pojasnil svetovalec protikorupcijske komisije Mirjan Hren. Precej manj pa so zdravniki občutljivi na mehkejše prijeme, ki jih s pridom izrabljajo farmacevtska podjetja in dobavitelji medicinske opreme. »Ti svoje izdelke pogosto prodajajo v paketu z izobraževalnimi seminarji in donacijami. Vedeti pa moramo, da sprejemanje sponzorskih in donatorskih sredstev otežuje izračun poštenih nabavnih cen in marž ter neobjektivno vpliva na zdravstveno osebje pri izbiri različnih možnosti nabave,« je povedal Hren. Zato odločitev za nakup zdravila ali aparature pogosto ne temelji na lastnostih nabavljenega blaga in njegove cene, ampak na višini sponzorskih ali donatorskih sredstev, ki jih bo prejela bolnišnica ali kar zdravnik, ki je nakup odobril.

Na pozno osamosvajanje mladih lahko poleg socioekonomskih dejavnikov pomembno vpliva tudi tradicija, kar lepo kaže primer Slovenije, je povedal Roberts. Čeprav je bila njena tranzicija precej manj burna kot v drugih postsocialističnih državah in so bili gospodarski kazalniki dobri, mladi Slovenci ostajajo doma (pri starših) skoraj tako dolgo kot Italijani in Ciprčani bistveno dlje od povprečja EU.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 21. februar 2009, foto Lenart J. Kučić

Nekoč smo odrasli v enem dnevu, danes potrebujemo za to deset let

Čeprav je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel z raziskavami britanske delavske mladine in velja za enega pomembnejših evropskih strokovnjakov na področju »mladinskih študij«, profesor Ken Roberts tega slovesa ne mara preveč. Poudarja, da je v resnici zelo tradicionalen sociolog, ki hoče predvsem razumeti delovanje sodobnih družb. »Zato me ne zanima, kakšno glasbo poslušajo mladi, s kakšnimi odtenki si barvajo lase in kaj počno za računalniki, ampak si zastavljam dolgočasnejša vprašanja: kdaj se zaposlijo, kdaj se odselijo od doma in kdaj si ustvarijo družine. Mislim, da mi ti podatki kar dobro pomagajo razumeti družbo, v kateri živimo,« pojasni.

Taka »dolgočasna vprašanja« si je Roberts zastavil tudi, ko je začel pred leti proučevati ekonomske in družbene posledice, ki jih je povzročila sprememba družbenega sistema v postsocialističnih državah srednje in jugovzhodne Evrope. Njegove ugotovitve niso bile spodbudne. Za zgodbami o uspešnem prehodu v tržno gospodarstvo in statističnimi prikazi gospodarske rasti se je skrivalo čedalje večje razslojevanje prebivalstva, razvojni prepad med glavnimi mesti in drugimi regijami, visoka brezposelnost mladih, razmah sive ekonomije, iskanje dela v tujini ter umik v zavetje družine in najožjih prijateljev. Ti trendi so skrb zbujajoči, je prepričan Roberts, saj je za družbo dolgoročno uničujoče, če se velik delež mladih ne more zaposliti, se osamosvojiti, plačevati davkov, si ustvariti družine ali se vključiti v javno življenje. Kljub temu pa se politiki teh vprašanj nočejo dotikati – ne na »tranzicijskem« vzhodu ne na »razvitem« zahodu.

Zakaj britanski sociolog pomisli, da mu utegne proučevanje postsocialistične mladine pomagati razumeti družbo, v kateri živi?

Na to vprašanje sem moral neštetokrat odgovoriti, ko sem iskal denar za svoje raziskave (smeh). Moje osnovno izhodišče je bilo, da je britanski družbeni sistem že dolgo nespremenjen in zelo dobro raziskan, zato bi na svojem področju težko ugotovil kaj novega. Po vzhodni Evropi pa se je v začetku devetdesetih let zgodilo nekaj vznemirljivega – radikalna zamenjava družbenega sistema. Kot sociologa me je zanimalo, kako lahko taka sprememba vpliva na življenje mladih: kako spremeni stare vzorce prehoda iz otroštva v odraslost, kako se na razlike odzivajo pripadniki različnih družbenih razredov ter kakšne so gospodarske, družbene in politične posledice teh sprememb. Odločil sem se omejiti na nekatere ključne življenjske prehode – selitev iz starševskega doma, iskanje službe in lastnega bivališča, civilnodružbeno dejavnost ter odločanje za otroke. Veliko časa smo porabili za zbiranje primerljivih podatkov, saj je bilo to področje skoraj neraziskano. Potem pa smo že kmalu ugotovili nekatere enotne vzorce.

Čeprav so imele vzhodnoevropske države zelo različne tipe komunizmov in socializmov, kulturo, nacionalno zgodovino …?

Seveda se postsocialistične države med sabo zelo razlikujejo, vendar je imela menjava družbenega sistema pri vseh zelo podoben potek. Propadel je velik del industrije, javni sektor je ostal brez denarja, države je zajela politična in gospodarska nestabilnost … Pred padcem komunizma so mladi živeli v sistemu, ki je omogočal razmeroma predvidljive življenjske prehode. Vedeli so, da bodo najverjetneje vključeni v izobraževalni proces, ki mu bo sledila služba do upokojitve. Socialna varnost je bila bolj ali manj zagotovljena, ljudje so si lahko privoščili domovanja, brezposelnost in revščina uradno nista obstajali …

… po padcu komunizma pa so mladi postali ena najranljivejših družbenih skupin?

Da. Ko se je v devetdesetih letih začela tranzicija, je veliko delovnih mest, za katere se je izobraževala prejšnja generacija, preprosto izginilo. Sploh v manjših mestih, kjer je propadla večina tovarn, ki so jih v preteklosti ustanovili predvsem zaradi pospeševanja industrializacije in ustvarjanja delavskega razreda. Zelo hitro se je začel spreminjati izobraževalni sistem. Univerze so izgubile velik del državnih sredstev, čedalje več je bilo plačljivih študijskih programov, nastale so prve zasebne univerze. Naenkrat ni bilo več jasno, katera izobrazba – če sploh! – jim bo koristila na trgu dela. Vse je postalo negotovo in tej negotovosti so se začeli prilagajati tudi mladi.

Kako?

Izoblikovali so različne strategije, ki so jim nekako omogočile preživetje: vračanje na podeželje, delo v sivi ekonomiji, začasno delo v tujini in sobivanje v večgeneracijskih družinah – predvsem pri starših ali celo starih starših. Vse to je precej spremenilo življenjske vzorce mladih in njihovo odraščanje. Vpliv staršev na življenje odraslih otrok se je zaradi njihove materialne odvisnosti zelo povečal, položaj žensk, ki so v ekonomskem smislu marsikje postale izrazito šibkejši spol, pa se je poslabšal, kar je okrepilo tradicionalne družbene vloge. Podobne spremembe življenjskih vzorcev se vsaj od začetka osemdesetih let dogajajo tudi na zahodu: odlaganje življenjskih prehodov, negotove zaposlitve, pozno osamosvajanje mladih …

Po vaših opisih se zdi, da je vzhod pač postal nekoliko slabša različica zahoda – tržno gospodarstvo brez gospodarske in politične tradicije.

Morda je bilo to moje največje razočaranje – da je tranzicija za vzhodne politike in tudi prebivalce pomenila le prizadevanje, da bi čim prej postali podobni zahodu.

Razočaranje?

Prepričani smo bili, da bodo po padcu komunizma mladi postali dejavnejši v civilnodružbenih gibanjih, se vključevali v javno življenje, da bodo politično aktivnejši, saj bodo imeli možnost izbire in bodo hoteli sodelovati pri razvoju svoje domovine. Vendar se je zgodilo prav nasprotno. Mladi so se umaknili iz javnosti v zasebnost. Zaprli so se med svoje družine in najožje prijatelje in vsak zase poskusili preživeti. Za sistemske probleme – brezposelnost, korupcijo, nizke plače – so tako poiskali individualne rešitve namesto kolektivnih.

Oziroma političnih?

Ali vsaj civilnodružbenih rešitev. Mladi niso oblikovali lastne politike, ampak so se zgolj vključili v politično kasto in postali del obstoječih političnih struktur. Javno delovanje je pomenilo delovanje v politični stranki ali podmladku te stranke. Tisti redki posamezniki, ki jih je politika zanimala, so si lahko ustvarili strme politične kariere, saj je bilo na političnem vrhu po umiku nekdanjih partijcev dovolj prostora. Poleg tega se je politika profesionalizirala. Odločitve, ali bodo prevzeli mesto državnega sekretarja na domačem gospodarskem ministrstvu ali bodo raje postali asistent kakega evropskega poslanca, so postale zgolj karierne. Vse to je seveda povečalo prepad med politiko in državljani ter stopnjevalo ciničen odnos mladih do javnega delovanja.

Kljub temu v svojih člankih omenjate, da se mladi vzhodnjaki od svojih zahodnih vrstnikov najbolj razlikujejo po izrazito optimističnem pogledu na prihodnost – ne glede na slabe življenjske razmere.

Ta optimizem postsocialistične mladine in njihovo potrpežljivo čakanje boljšega jutri sicer res ugotavljajo številne raziskave, a ga morate pravilno ovrednotiti. Za vzhodnjaško mladino je »boljša prihodnost« pomenila že to, da bi postali bolj podobni zahodu. Zahodnjaška mladina take boljše prihodnosti ne pričakuje, zato tudi nima razlogov za optimizem. Poleg tega je vzhodnjaški optimizem izrazito oseben. Mladi so prepričani, da boljša prihodnost čaka predvsem njih same, za svoje države pa ne vidijo posebne perspektive.

Kako dolgo lahko zdrži tak optimizem? Se ne bodo mladi, ki so preživeli tranzicijo, prej ali slej zavedeli, da so stari več kot trideset let, nezaposleni, nesamostojni in da se jim boljša prihodnost v njihovih sedanjostih preprosto ne dogaja – ne glede na uradno gospodarsko rast, vključevanje v EU in gospodarske reforme, s katerimi so se postavljali njihovi politiki?

To se ne bo zgodilo, dokler bodo verjeli, da so še vedno v tranziciji. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko bodo spoznali, da je tranzicija končana in so že dosegli tisto končno točko, do katere bi se stanje moralo izboljšati, a se ni.

Ali to pomeni, da je postala zavest o nenehni življenjski tranziciji nekakšen novodobni opij za ljudstvo, ki mladim pomaga potrpežljivo prenašati dejstvo, da jih je politika prepustila usodi?

Morda res … Edina politična vizija zadnjih desetletij je bila, da je treba poskrbeti za gospodarsko rast, ki bo rešila vsa družbena vprašanja. V resnici je bilo to pričakovanje prazno, saj statistična gospodarska rast velikemu delu prebivalstva ni prinašala nobenih koristi. To dejstvo vsi politiki zanikajo, kar je razumljivo. Noben politik si ne upa priznati, da se je tranzicija končala že sredi devetdesetih let in da današnje razmere morda odražajo realno stanje, ki se ne bo izboljšalo, ker se preprosto ne more. Vzhod je tako nastavil ogledalo zahodu. S tem, da je postal nekakšna slabša kopija zahoda, nas je opomnil, da tudi zahod nima prav nobene vizije, kako rešiti lastne probleme. Zato ni čudno, da si politiki – ne le vzhodni! – zatiskajo oči pred ugotovitvami raziskav življenjskih prehodov pri mladih, ki na to najočitneje opozarjajo.

Je to eden izmed razlogov, da države skoraj ne financirajo mladinskih študij, na kar že dolgo opozarjajo tudi slovenski raziskovalci? Zadnja reprezentativna mladinska raziskava je bila pri nas izvedena leta 2000.

Ne bom ugibal o razlogih. Dejstvo pa je, da se evropske države čedalje manj ukvarjajo z mladimi in mladinskimi politikami. Visoko šolstvo in vrtci so vedno bolj prepuščeni zasebnemu sektorju, prav tako preživljanje prostega časa. Države posredujejo le takrat, ko poskušajo poskrbeti za »problematične« skupine mladih – mladoletne prestopnike, uživalce mamil … S težavami običajne mladine pa se ne ukvarjajo.

Je to presenetljivo? Saj se z običajno mladino praviloma ne ukvarja nihče – dokler ne postane problem in se ne znajde na ulicah, kar se je nedavno zgodilo v Franciji in Grčiji.

Mladina je medijsko zanimiva le, kadar postane problem. To ni nič novega, saj so mediji mlade že od nekdaj radi uporabili za dviganje moralnega preplaha – zaradi mladostniškega kriminala, spolnosti, popivanja, motenj hranjenja, obsedenosti z videzom, odtujenosti, njihovega domnevnega vedenja na svetovnem spletu … Negativni demografski trendi in naraščajoča brezposelnost med mladimi pač niso novica. Zanju vemo že vsaj dvajset let in ju jemljemo kot nekaj samoumevnega. Delno smo za tako stanje krivi tudi sociologi sami, ker smo se profesionalizirali in zaprli v akademske okvire. Včasih je bilo običajno, da so se akademiki kot javni intelektualci osebno angažirali pri pomembnih družbenih temah. Danes to skoraj ne velja več.

Prav tako pogosto je prikazovanje mladih v vlogi uporabnikov sodobnih tehnologij in novih medijev, aktivnih potrošnikov, nosilcev družbe znanja … Ali niste tudi sociologi včasih premalo kritični do domnevnih trendov, ki jih izumlja oglaševalska industrija, ko poskuša ustvariti vedno nove potrošniške skupine, saj jih pogosto jemljete kot dejstvo in jim posvečate »resne« raziskave?

Komercializacija mladinskih raziskav je kompleksna tema. Britanski zagovorniki liberalizacije akademskega raziskovanja, ki jih tako v laburističnih kot v konservativnih vladah ni manjkalo, so zmanjševali državna sredstva za mladinske raziskave tudi zato, ker so trdili, da je zasebni sektor pripravljen financirati »uporabne« sociološke raziskave. To je imelo najmanj dve posledici. Ker komercialnega naročnika ne zanima, kdaj mladi zajtrkujejo, ampak katero znamko kosmičev jedo, so tovrstne raziskave nujno podrejene ugotavljanju njihovih potrošniških navad, ne pa analizi širših družbenih trendov. Hkrati je postalo čedalje težje pridobiti raziskovalni denar za nekomercialne mladinske raziskave, kar je sprožilo inflacijo raziskovanja mladinskih kultur in vrednot – kaj cenijo pri prijateljih, kako se oblačijo, kaj jim je v življenju pomembno in podobno. Take etnografske raziskave so sicer čisto zanimive in jih lahko za majhen denar izvajajo podiplomski študenti, ampak nisem prepričan, da nam lahko kaj bistvenega povedo.

Do raziskovanja mladinskih želja in vrednot ste zelo zadržani, čeprav se s tem področjem zelo intenzivno ukvarjajo nekateri vaši znani sociološki kolegi, denimo Ronald Inglehart. Zakaj?

Cinična definicija vrednot pravi, da so vrednote tisto, kar vam ljudje povedo v anketah, kadar jih ravno vprašate (smeh). Kaj nam v resnici pove ugotovitev, da 97 odstotkov prebivalcev verjame v demokracijo? Ali da se 67 odstotkov državljanov opredeli za katolike? Vrednote so zame relevantne, če je mogoče ugotoviti neposredno povezavo med njimi in konkretnimi življenjskimi poteki. V praksi je to izjemno težko. Veren in neveren par ima lahko enako število otrok, primerljivo izobrazbo in službo, živi v isti soseski, pošilja otroke v isto glasbeno šolo … Religija je pogosto le še ena izmed izbir življenjskega sloga, podobno kot vegetarijanstvo ali izbira nogometnega moštva, za katero boste navijali. Vplivi vrednot na življenjske poteke so po mojih dosedanjih izkušnjah mnogo manjši, kot si mislimo. Pomembnejše je, kaj ljudje verjamejo, da se jim v določenih okoliščinah splača, kaj počne večina in katere vzorce so videli v svojih družinah.

Že, ampak verjetno ni mogoče prav vseh sprememb življenjskih potekov pripisati zgolj ekonomskim dejavnikom, na katere ste se omejili pri raziskovanju tranzicijske mladine. Če ugotovite, da si večina mladih želi redno službo, stalno partnersko zvezo, dva otroka, družinsko hišo v predmestju, ima to verjetno določen vpliv na njihove življenjske odločitve.

Vrednote in socioekonomski dejavniki so zelo tesno prepleteni. Vzemimo, da ste ženska, ki se odloči za otroke v zgodnjih dvajsetih letih. Kaj to pomeni za vas? Da ste se najverjetneje morali odreči študiju, zato boste nižje izobraženi in boste imeli manj možnosti na trgu dela. Ali, nasprotno, da se odločite za nadaljevanje študija. Kaj se zgodi v tem primeru? Ker je visokošolski študij marsikje na zahodu plačljiv, boste morali za študij najverjetneje vzeti kredit. Ko boste končali študij, boste stari blizu trideset let, brez službe in zadolženi. Na tej točki se verjetno ne boste odločali za otroke, saj si boste verjetno želeli prej zagotoviti vsaj minimalno socialno varnost – poplačati študijske dolgove, dobiti redno službo in postati neodvisni od morebitnega partnerja. Vse to lahko traja še nekaj let. Če ima ženska prvega otroka pri petintridesetih letih, pa ste lahko skoraj prepričani, da ne bo imela treh. Vse to so objektivna dejstva, na katera vaše izražene vrednote v praksi bolj malo vplivajo.

Zakaj ostajajo te vrednote skoraj nespremenjene – čeprav so lahko v resničnem življenju neuresničljive?

Raziskave vrednot postsocialistične mladine so pričakovano pokazale, da nihče noče biti delavec ali kmet. Vsi sanjajo o službi belih ovratnikov. Mladi bodo poskušali v sveti srednji razred napredovati sami ali pa bodo te sanje prenesli na svoje potomce. Alternativne ideologije za zdaj preprosto ni. Niti na zahodu.

Menite, da bodo otroci, ki bodo rojeni »tranzicijskim« staršem, še vedno sanjali enake sanje? Demografi jim namreč napovedujejo, da bodo zelo verjetno doživeli ločitev, da bodo ostali edinci …, kar niso ravno ideali srednjega razreda.

Morda lahko odgovor najdemo v generaciji otrok, ki je bila na zahodu rojena v devetdesetih letih in bo kmalu vstopila v izobraževalni proces, trg dela in življenjske prehode. To je prva generacija, ki se je rodila staršem, ki so se že pred poroko večinoma zavedali, da se lahko tudi ločijo, izbiro partnerja pa so namesto tradiciji in ekonomskim dejavnikom podredili ljubezni in ujemanju. Morda bodo začele ženske odlagati kariero in najprej uresničiti želje po materinstvu. Ali pa se bo zgodilo ravno nasprotno in se bo ta generacija še previdneje odločala za razmerja in otroke, če jih bodo zaradi bremen lastne izkušnje sploh hoteli imeti.

Bo ta generacija res tako drugačna? Navsezadnje se večina parov še vedno poroči, njihove zveze trajajo do smrti prvega zakonca, večina otrok pa odraste z obema biološkima staršema …?

Imate prav, ni tako preprosto. V sodobnih družbah vzporedno poteka nešteto različnih procesov. Po eni strani poskušajo raziskovalci mladih uporabnikov tehnologij pokazati, da postajamo svetlobno hitra, omrežena, postmoderna globalna družba. Po drugi strani pa postajamo neznansko počasni. Včasih je mlad človek v enem samem dnevu zapustil dom svojih staršev, se poročil, vselil v novo domovanje, izgubil nedolžnost in zaplodil otroka. V štiriindvajsetih urah je odrasel in pustil mladost za sabo. Danes pa lahko za vse te življenjske prehode porabi tudi deset let, če se zanje sploh odloči (smeh). Vse to bo imelo številne predvidljive in nepredvidljive posledice na prihodnost naših družb. Ampak kot sem že povedal – ta vprašanja na žalost zanimajo le nas akademike in kakega oglaševalca …