Če ste odgovore na omenjena vprašanja – podobno kot večina uporabnikov svetovnega spleta – včeraj iskali na Googlu, vas je najprej napotil na največjo spletno enciklopedijo Wikipedio, a je bila njena angleška stran zaprta. »Takšna bo družba, v kateri ne bomo več smeli svobodno izmenjevati znanja,« so zapisali njeni upravljavci. Družba, kakršno z novima zakonoma o preprečevanju spletnega piratstva (SOPA) in varstvu intelektualne lastnine (PIPA) v zadnjih mesecih domnevno uvajajo ameriški zakonodajalci.

Protestu spletnih enciklopedikov se je ob enodnevnem »vikimrku« pridružilo še več drugih vplivnih spletnih strani (Reddit, WordPress, Boingboing …), ki so prepričane, da lahko nova ameriška zakona z napadom na celotne tehnološke platforme (in ne več posamezne kršitelje) usodno omejita odprti in svobodni internet po vsem svetu, uvedeta nadzor spletnih vsebin, spodbujata cenzuro in zadušita spletno ekonomijo. Za nasprotnim okopom pa so se utrdili tradicionalni založniki, glasbene založbe, filmski studii in drugi lastniki avtorskih pravic, ki spletnim piratom pripisujejo izgubljene dolarske milijarde in delovna mesta.

Njihov dvoboj ima močno kulturno, gospodarsko in politično ozadje. Internetni ideologi so prepričani, da mora internet ostati odprt in nevtralen medij, na katerem lahko vsakdo pod enakimi pogoji širi politične ideje, ustanovi podjetje in si izmenjuje informacije. Uspešna internetna podjetja in organizacije (Google, Facebook, Wikipedia …) uporabljajo internetno ideologijo za uveljavljanje lastnih poslovnih in političnih interesov, saj njihovi poslovni modeli in vpliv temeljijo na svobodni izrabi internetnih virov. Nasprotno koalicijo sestavljajo poslovni interesi stare kulturne industrije, ki hoče ohraniti nekdanje (preživele) monopole in omejiti nove tekmece, ter želja države – tudi slovenske – po večjem nadzoru državljanov, ki ga omogočajo nove tehnologije.

Obe strani uporabljata močne pojme. Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob varnost, zakonitost in red. Velike besede, lobiranje in poslovni interesi pa zamegljujejo zelo preprosto dejstvo, da piratstva na svetovnem spletu ni mogoče »učinkovito« preganjati brez zelo natančnega nadzora internetnega prometa in sprotnega pregledovanja podatkovnih paketkov, ki razkrije njihovo vsebino. Zato bi morali zakonodajalci javno in odprto presoditi, ali zaščita intelektualne lastnine (oziroma njenih lastnikov) upravičuje uvajanje obsežnih in politično občutljivih podatkovnih zbirk internetnega prometa (infrastrukturo nadzora) ali je treba med pripravo protipiratskih zakonov enakovredno upoštevati tudi druge državljanske pravice: do zasebnosti, izražanja, domneve nedolžnosti in sodnega procesa.

Ameriški zakonodajalci te naloge doslej niso opravili. Prav tako ne njihovi evropski kolegi.

(Delo, 19. januar 2011)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. januar 2012

Konec lanskega leta pa je evropska komisija predstavila še en argument za odpiranje javnih podatkovnih zbirk: pozitivne gospodarske učinke, saj ocenjujejo, da bi bilo mogoče s podatki vsako leto ustvariti za več kot 40 milijard evrov.

To številko je oznanila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes, ko je v svojih nastopih in blogerskih zapisih predstavila novo evropsko strategijo za odpiranje podatkov, s katero so dopolnili evropsko direktivo o uporabi javnih podatkovnih zbirk iz leta 2003. Velike denarne vabe so za članice zelo pomembne, saj jim nova direktiva nalaga precej sprememb, ki jih bodo morale v 18 mesecih vključiti v nacionalno zakonodajo. Vsi podatki, ki jih z javnim denarjem zbirajo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni dobrega razloga za njihovo zaprtost (avtorske pravice, varstvo osebnih podatkov …). Upravljavci jih morajo posredovati brezplačno ali prosilcem zaračunati le minimalne (najnujnejše) stroške. Izročiti jih morajo v standardnem in odprtem zapisu, ki ga lahko prebere in obdela vsak računalnik. V direktivi so prvič zajete tudi knjižnice, muzeji in arhivi, za izvajanje direktive bo – prav tako prvič – skrbel ustrezen regulator.

Evropska komisija se je pri pripravi direktive zgledovala po Veliki Britaniji in Franciji, ki sta prvi sprejeli podobne ukrepe za odpiranje javnih podatkovnih zbirk. Vendar njune izkušnje kažejo, da načela odprtih podatkov zahtevajo od javnih ustanov in državnih uradnikov veliko prilagajanja, ki je precej težavnejše od usklajevanja zakonodaje. Vprašljivi pa so tudi pozitivni gospodarski in družbeni učinki, ki jih obljublja komisarka Kroes.

Oživljanje mrtvega kapitala

Teorija je preprosta. Neznanske količine podatkov, ki jih javne ustanove z javnim denarjem zbirajo in hranijo za lastne potrebe, so nekakšen mrtev kapital, ki se ne more plemenititi, dokler ostaja zaprt. Če jih odpremo, pa lahko postanejo dragocena surovina za podatkovno industrijo: analitike, razvijalce aplikacij za pametne telefone in elektronske tablice ter druge ponudnike, ki znajo surove podatke predelati v koristne uporabniške storitve.

Evropska komisija je prepričana, da lahko iz podatkov nastanejo zelo uporabni lokacijski programi (iskalniki dogodkov, trgovskih ponudb, živih mobilnih iger …), prometne informacije, vremenski napovedniki, orodja za primerjavo cen in številne druge poslovne priložnosti za mlada podjetja, velike korporacije in nevladne organizacije. Ti podatki niso zanimivi le za gospodarstvo, temveč se bodo iz njih napajali tudi novinarji, raziskovalci na univerzah in učitelji, ki bodo digitalizirano kulturno dediščino laže uporabljali pri pouku. Ta podatkovni ekosistem bi lahko čez nekaj let ustvarjal za več kot 140 milijard evrov prihodkov, zato je komisija poleg direktive pripravila tudi denarne spodbude – za razvoj podatkovnih orodij in storitev bodo do leta 2013 podelili približno sto milijonov evrov in predstavili podatkovni evroportal.

Odpiranje podatkov ima tudi druge zagovornike. Julian Assange, najbolj znani predstavnik spletne skupnosti wikileaks, je v javnih nastopih zagotavljal, da osvobajanje podatkov prinaša transparentnejše in odgovornejše vodenje države, saj lahko državljani in novinarji spremljajo, kaj počnejo vladajoči. Analitik protikorupcijske komisije Matej Kovačič je ob lanski predstavitvi spletne aplikacije supervizor pojasnil, da bi lahko z učinkovitejšo uporabo že zbranih (javnih) podatkov izboljšali nadzor nad porabo javnega denarja in krotili zahteve nadzorovalcev po novih podatkovnih zbirkah. Prizadevanje za odpiranje podatkov pa podpirajo tudi številni neodvisni programerji in računalniški hekerji, ki v podatkovnih rudnikih vidijo velik potencial – tako podjetniški kot državljanski.

»Za razvijalce mobilnih aplikacij je komercialno najbolj zanimiv dostop do osnovnih podatkovnih virov, denimo natančnih zemljevidov, avtokart, prometnih in drugih lokacijskih podatkov, ki jih potrebujejo lokacijske storitve,« je povedal sodelavec ljubljanske Kiberpipe in heker Gašper Žejn, ki je med drugim pripravil aplikacijo za prikaz proračunske porabe in ljubljanski zemljevid odvozov vozil s pajkom. »Kot državljan pa bi se z veseljem lotil analize izvedenih inšpekcij delovnega inšpektorata. Ko sem iz poslanskega vprašanja izvedel, da je bilo v Luki Koper v zadnjih dveh letih odkritih več kot trideset kršitev delovne zakonodaje in je prišlo do več kot šestdeset resnih poškodb pri delu, sem pomislil, da bi bilo zanimivo videti celotno sliko. Podobno na področju zdravstva, sodstva in še kje,« je dejal sogovornik. Vendar do teh podatkov v praksi ni prav lahko priti.

Odprta država, zaprti uradniki

Komisarka Kroes je v svojem govoru povedala, da bodo po novem vsi javni podatki odprti, če ne bo zelo dobrega razloga za njihovo zaprtost. Ta pristop je ravno nasproten uradniški logiki, po kateri so vsi podatki zaprti, če nas nekdo ne prisili, da jih odpremo, je pojasnil Žejn. To pomeni, da je treba tudi za dostopne podatke napisati neštete prošnje in pritožbe, preden jih dobimo – čeprav smo do njih upravičeni po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja ali prejšnji direktivi o uporabi javnih podatkov. Zato se programerji pri vsakem podatkovnem projektu sprašujejo, kako se lotiti zbiranja podatkov, kako dolgo bo trajalo in kaj bodo sploh dobili, namesto da bi razvijali aplikacije, ki bi pomagale tako državljanom kot tudi uradnikom.

»Drugi problem je oblika, v kateri vam javna ustanova izroči podatke,« je povedal urednik podatkovnega bloga pri Guardianu Simon Rogers. Evropska komisija je v novi direktivi sicer zapisala, da morajo biti podatki shranjeni v standardnih in odprtih zapisih – podobno kot prej britanska vlada –, vendar številni uradi še vedno izročajo podatke v zapisu pdf, ki ga skoraj ni mogoče računalniško obdelovati, ali jih celo natisnejo na papir. Včasih poskušajo na ta način otežiti delo novinarjem, večinoma pa je kriva nevednost, še zlasti na ravni mestnih uprav in občin, ki so s politiko odprte vlade precej slabše seznanjene kot ministrstva in vladne službe, je prepričan Rogers.

Poleg tega javne ustanove moti nedoslednost vladnih ukrepov, saj jih je britanska vlada v preteklosti spodbujala, naj začnejo tržiti svoje podatke (vremenske podatke, zemljiško knjigo, muzejske zbirke …) in tako prihranijo nekaj proračunskega denarja. Zdaj od njih pričakujejo, da bodo tudi komercialno zanimive podatke izročale skoraj zastonj, a jim kljub temu ne bodo vrnile nekdanjega financiranja, kar utegne sprožiti nov val privatizacije javnih ustanov.

Vabljive obljube evropske komisije, ki državam obljubljajo predvsem pozitivne gospodarske učinke, bodo zagrešile še veliko podobnih zadreg. Retorika komisarjev je sicer razumljiva, ker morajo za izvajanje podatkovne direktive navdušiti predvsem gospodarske in finančne ministre – najpomembnejše odločevalce v današnjih vladah, vendar države za odpiranje podatkov ne smejo imeti samo negotovih ekonomskih motivov. Odprte podatke so doslej znale komercialno izrabiti le redke francoske in angleške ustanove, zato so napovedi komisarke Kroes o stomilijardni podatkovni industriji verjetno pretirane. Če bi države zaradi razočaranja nad neuresničenimi napovedmi zavrle izvajanje direktive, pa bi to prizadelo državljanske pobude, ki prav tako temeljijo na odpiranju javnih podatkov.

Ministrstva za javno upravo, ki predlog stališča do nove podatkovne direktive še pripravlja, zato ne čaka samo prevajanje direktive v slovensko zakonodajo, skrb za računalnikom prijazne zapise in prepričevanje državnih uradnikov, naj se sprijaznijo z vse glasnejšimi zahtevami po odpiranju podatkovnih zbirk. Pripraviti se bodo morali tudi na nepremišljeno odpiranje podatkov, kakršno je ta teden zagrešila geodetska uprava, saj je bila pri objavi vrednosti nepremičnin po mnenju informacijske pooblaščenke nekoliko preveč temeljita in je omogočila dostop do podatkov o lastnikih. Podatkovna direktiva bo zahtevala nenehno iskanje kompromisov med zapiranjem in odpiranjem podatkov, ekonomskimi in državljanskimi interesi ter varstvom zasebnosti in pravico do obveščenosti. Kompromisov, ki jih ne bo mogoče najti samo z birokratskim izpolnjevanjem evropskih dokumentov.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. december 2011, Lenart J. Kučić in Matjaž Ropret, foto Jure Eržen

Vedno sem stavil na jezdeca, nikoli na konja

Zelo podobne težave imajo tudi današnji mladi poslovneži, je povedal nekdanji vlagatelj Jerry Colonna, ki zadnja leta deluje kot mentor in svetovalec. Tehnološki sektor ima svoje zvezdnike, ki so vedno samozavestni, sijoči in prepričani o poslovnih idejah. Vendar je resnično stanje drugačno. Pritiski so veliki, panoga se hitro spreminja, razumevajočih sogovornikov pa je malo. Zato se vse pogosteje dogajajo skrite tragedije, kakršna je bila nedavni samomor uspešnega mladega tehnopodjetnika Ilije Zitomirskega, soustanovitelja odprtega družabnega omrežja diaspora.

Mladi podjetniki morajo vedeti, v kakšen svet se podajajo in s kakšnimi problemi se bodo srečevali. Vendar je to težko, saj je zelo malo ljudi pripravljenih priznati, da se tudi sami srečujejo z negotovostjo. Strah, da jih bodo zaradi prevelike iskrenosti podrejeni nehali spoštovati, je še vedno premočan. Še zlasti v družbah, ki ne znajo odpuščati neuspeha, je prepričan sogovornik.

Vplivne revije, kakršna je Fast Company, predstavljajo tehnološke poslovneže po dobno kot estradne ali športne zvezdnike. Fotografirajo jih v trendovskih okoljih, pred fotografiranjem jih prepustijo stilistom, v pogovorih predstavljajo njihov vzpon … Vaše izkušnje iz zakulisja so čisto drugačne. Zakaj taka razlika?

Ker o tem zlepa nihče ne spregovori. V revijah in na televiziji nihče ne pove, kako se je počutil v trenutku, ko je zaslišal »čestitam, postali ste predsednik uprave« ali »v vaše podjetje smo pripravljeni vložiti milijon dolarjev«. V prvem trenutku občutite evforijo, a že v naslednjem se pojavijo enaka vprašanja: vraga, kaj bom pa zdaj. Kako naj izpolnim nalogo? Kako naj motiviram druge, če nisem stoodstotno prepričan vase? Take misli pozna čisto vsak podjetnik, mlad ali star. Hkrati vsak misli, da se to dogaja samo njemu. Zato je tako pomembno, da se začnemo pogovarjati tudi o teh plateh podjetništva.

Je zgledovanje po tehnoloških zvezdni kih značilno predvsem za mlajše poslovneže? Nekateri so res mladi, saj v Angliji in ZDA ne manjka primerov, ko očetje pripeljejo svoje srednješolce na podpis pogodbe, ker ti še niso opravili niti vozniškega izpita …

Mladost je pomemben dejavnik. Za podjetnike so značilni zelo močni čustveni vzponi in padci. Ustanavljanje podjetja, ustvarjanje izdelka ali razvijanje storitve je zelo osebno. Mladi podjetniki so ponavadi zelo predani svojim idejam. Vidijo jih kot podaljšek osebnosti in nanje navežejo velik del samopodobe. Če vašega izdelka ali storitve nihče ne povoha, se lahko počutite podobno, kot bi pripravili zabavo, na katero ne bi bilo nikogar. To lahko vzamete zelo osebno, kot zavrnitev. Nasprotno boste lahko zaradi poslovnih uspehov izgubili stik z realnostjo, saj se boste počutili vsemogočne, uspešne in družbeno sprejete. Tako močna navezanost na posel je lahko nevarna, saj začnete živeti po zelo nevarni formuli: če je izdelek uspešen, si super, če izgubiš posel, si zguba. Mladi so na ta cikel še precej bolj občutljivi od izkušenejših podjetnikov, ki so se naučili, da vzponu vedno sledi padec in da noben padec ni tako globok, da se iz njega ne bi mogel pobrati. Prav tako te leta naučijo, da je treba vedno imeti čas tudi zase in za bližnje. Sliši se samoumevno, ampak ni. Ljudi ponavadi zdramijo šele zdravstvene težave ali spoznanje, da jim bo razpadla družina.

Ste mentorji nekakšni psihoanalitiki za poslovneže ali kdaj pomagate tudi s praktičnimi nasveti? Kaj od vas pričakuje jo varovanci?

Dobro vprašanje. Pri nekaterih verjetno izpolnjujem potrebo po sogovorniku, ki ga doma ali v službi ne najdejo. Kot mentor moram paziti, da ne vsiljujem svojih pogledov, ampak pomagam varovancu, da sam pride do svojih odgovorov, kar se res sliši podobno psihoanalizi (nasmešek). Veliko pa je tudi čisto praktičnega dela: analize poslovnega modela ali marketinškega nastopa, priprave na pomemben sestanek ali predstavitev projekta, pogovorov, koga zaposliti ali odpustiti … Vendar imamo mentorji tudi meje. Znam voditi in ustanavljati podjetja ali presojati, katera ideja ima več možnosti za uspeh kot druga, nimam pa recepta, kako obogateti ali najti srečo.

Na kaj ste najbolj pozorni vlagatelji, ko vas mladi podjetniki zasujejo z idejami in predstavitvami?

Zavedati se morajo zelo preprostega dejstva. Vlagatelja zanima samo eno: ustvariti denar. Lahko imate izjemno zanimivo idejo. Morda ste zelo simpatično podjetje ali imate hvalevredne namene, vendar morate znati prepričati vlagatelje, da bodo za vsak vložen dolar v določenem času dobili dva ali tri. Če vam to uspe, boste dobili denar, sicer ne.

Kakšne donose pričakujejo vlagatelji?

Dober vlagatelj poskuša zaslužiti od dvajset do petintrideset odstotkov, vendar so vlagatelji zelo različni, prav tako njihovi motivi. Imate dnevne vlagatelje, špekulante, upravljavce skladov hedge ali investicijskih skladov, vlagatelje tveganega kapitala in vlagatelje na dolgi rok, kakršen je Warren Buffett. Te razlike so pomembne, saj vlagatelje večinoma enačimo s hitrimi borznimi kupčijami.

O takih vlagateljih govorijo številni filmi – klasični Wall Street iz osemdesetih let, letošnji Margin Call, ki govori o nastanku finančne krize …

Res je, saj ljudi vedno navdušuje obljuba hitrega bogastva. Eden najbogatejših ljudi na svetu pa je prav Buffett, ki je skoraj popolno nasprotje borznega špekulanta iz filmov. Ali veste, da je začel kupovati delnice zavarovalnice Geico že v petdesetih letih in postopoma postal njen večinski lastnik? Njegov model je preprost: poiskati podjetje, ki ima podcenjene izdelke in storitve, kupovati delnice in čakati, da vrednost zrase. Hkrati kot aktiven lastnik poskrbi, da podjetje prevzame sposobna ekipa. Vlaganje tveganega kapitala ima čisto drugačno, manj potrpežljivo logiko.

Ali ni postala ta logika prevladujoča? Vlagatelji ocenjujejo predsednike uprav po četrtletnih rezultatih. Buffettovski dolgoročen pristop se zdi vse bolj redek.

Za podjetja, ki kotirajo na borzi, je neučakanost vlagateljev velik izziv. Sploh zato, ker vam bodo skoraj vsi najbolj uspešni in občudovani predsedniki uprav v zasebnih pogovorih povedali, da so se naučili ignorirati ceno delnice. Sedel sem v upravnih odborih številnih podjetij in vem, da je to na dolgi rok edina smiselna poslovna strategija. Cena delnice nikoli ne odseva prave vrednosti podjetja. Vedno je precenjena ali podcenjena, saj analitiki in vlagatelji ne vedo, kaj se v podjetju v resnici dogaja.

Temveč ugibajo?

Tako je, ugibajo. Nekateri to počnejo dobro, nekateri slabo. Predvsem pa ne smete pozabiti, da ljudem, ki kupujejo in prodajajo delnice, ni dosti mar, kaj se godi s podjetjem. Trgovanje z delnicami je postala nekakšna igra, bliže virtualnemu kot resničnemu svetu. Če ocenjujete direktorja podjetja glede na ceno delnice, je podobno, kot bi merili uspešnost energetske politike po ceni nafte. Nesmisel. Ali mislite, da so cene nafte odvisne od tega, kakšne so dejanske zaloge nafte? Seveda ne. Cena nafte odraža samo količino načrpane nafte in jo usklajuje s povpraševanjem. Na oba dejavnika je mogoče vplivati in umetno ustvarjati cenovne razlike, na katerih temeljijo špekulacije in zaslužki naftne industrije. Apple je trenutno borzni ljubljenec, ker smo vsi mahnjeni na njihove izdelke, pozabljamo pa, kolikokrat so skoraj propadli, ker nam niso bili tako zelo všeč. Njegovo nasprotje je IBM, ki ni v sto letih skoraj nikoli ustvaril izgube, a ni imel med borzniki nikoli zvezdniškega statusa, saj pač ne prodaja iphonov. Kot podjetniki se morate zelo dobro zavedati teh okoliščin, saj je od njih odvisno, kakšnega vlagatelja želite pritegniti in kaj bo pričakoval za svoj denar.

So se udeleženci vašega ljubljanskega seminarja zavedali teh okoliščin? Kakšni so bili njihovi nastopi?

Ojej, nekaj je bilo dobrih, nekateri pa so bili res obupni. Večinoma so ponavljali enako napako – niso znali jasno povedati, kakšen problem ali potrebo naslavljajo s svojim izdelkom ali storitvijo, ter prepričati poslušalce, da to tudi zmorejo. Svoje podjetje bi morali opisati v enem stavku, a so jih porabili trideset. Ste se kdaj vprašali, kako z nekaj besedami opisati, kaj počne Google?

Kaj?

Urediti svet informacij. Vsi njihovi projekti so podrejeni temu cilju. Če zaidejo s poti ali poskušajo posnemati tekmece, začnejo delati neumnosti. Pomislite samo na njihove izlete v družabna omrežja – google wave, google+ …

So pomembnejše ideje ali izvedba? Pred leti je veljalo, da so ideje pomembnejše, ker je na trgu dovolj obrtnikov, ki jih znajo uresničiti. V zadnjem času se to prepričanje spreminja: idej je ogromno, manjka sposobnih izvrševalcev.

Ko sem bil še dejaven vlagatelj, sem vedno stavil na jezdeca, nikoli na konja (nasmešek). Zakaj je Facebook uspešen, čeprav je bilo veliko podobnih zamisli? Ker je imel dobro izvedbo. Izvirna zamisel je pomembna, ampak jo je zelo lahko posnemati. Vaši tekmeci se učijo iz vaših napak, pripravijo drugačno strategijo, zaposlijo sposobnejše programerje ali se bolje pripravilo na tržne razmere. Ne verjamem v ekskluzivne zamisli – ne pri umetnosti in ne pri programiranju. Vse je izpeljava iz nečesa, kar je obstajalo že prej in je bilo prosto dostopno. Zato tudi ne podpiram ideje patentiranja programske opreme. Če morate poseči po patentu, da ubranite svojo zamisel, me kot vlagatelja ne zanimate. Ne verjamem v vas, saj to ni način, s katerim zmagajo najboljše ideje in najboljše izvedbe.

Kako presodite, katera zamisel je obetavna in katera ekipa jo je sposobna uresničiti?

Nikoli ne morete zagotovo vedeti, ali bo nekomu uspelo. Vendar pridobite občutek, čigava zgodba je prepričljiva, zaokrožena in podprta z ustreznimi argumenti. Prav tako veste, kaj morate vprašati, kje so najpogostejše zadrege, kako dobro se vaš sogovornik odziva na nepričakovana vprašanja. Prav tako pomembno je omrežje ljudi, ki jim lahko zaupate in se prek njih pozanimate o podjetju, v katero nameravate vlagati.

Je pomemben tudi videz?

Videz ni preveč pomemben, zabavno pa je opazovati vplive popularne kulture na mlade tehnopodjetnike. V filmu Socialno omrežje, ki govori o nastanku Facebooka, je njegov ustanovitelj Mark Zuckerberg zelo sproščeno oblečen – v šlapah in trenirki. To podobo poskušajo mladi nekoliko preveč prizadevno posnemati. Očitno menijo, da se morajo obleči karseda površno, če hočejo ustvariti vtis spletnega kreativca. Vendar to ne deluje (nasmešek).

Zakaj je zgledovanje po kalifornijski silicijevi dolini še vedno tako močno? Mladi poslovneži posnemajo ideje in slog, politiki po vsem svetu obljubljajo nove silicijeve doline, finančniki ustanavljajo podobne sklade tveganega kapitala …

Silicijeva dolina je zelo privlačna ideja, sestavljena iz geografske lokacije in načina razmišljanja. Zanjo je značilna izjemna mobilnost. Odlični študenti pustijo študij in se zaposlijo v obetavnih podjetjih. Če je podjetje uspešno, ga bodo kmalu zapustili, ker že sanjarijo o lastni podjetniški ideji. Vlagatelji se ne oklepajo svojih deležev, ampak jih prodajajo in vlagajo v nove projekte. Kapital se zato nenehno giblje, kar ustvarja izjemno dinamično ekonomsko dejavnost, po kateri se poskuša zgledovati marsikatera regija ali celo država, ki želi ustvariti okolje, v katerem bodo nastajala podjetja za 21. stoletje. Med najbolj uspešnimi posnemovalci silicijeve doline je Izrael, ki je zelo dobro prepletel izobraževalni sistem, industrijo in pridobivanje kapitala.

Vendar to posnemanje večinoma ni uspešno. Doline vam ni uspelo ponoviti niti v New Yorku – kljub številnim spodbudam.

Dokler smo poskušali posnemati San Francisco, nam ni moglo uspeti. Živahno podjetniško okolje se je začelo razvijati šele tedaj, ko smo začeli izrabljati prednosti našega mesta in razvijati področja, na katerih smo že tradicionalno močni: oglaševanje, finance in vsebine. New York postaja zelo zanimiv za medijsko panogo, hkrati poskuša administracija župana Michaela Bloomberga privabiti tudi inženirje, ki jih v mestu manjka. Mesto je dalo na voljo zemljišče in infrastrukturo za novo tehnično univerzo ter pripravilo za sto milijonov dolarjev spodbud. Za projekt se poteguje šest prijaviteljev in konzorcijev tehničnih univerz, zato verjamem, da lahko Bloombergova pobuda zaživi.

Na kaj morajo biti pozorni graditelji novih univerz, tehnoloških parkov in inkubatorjev? V zadnjih letih je bilo po svetu z javnim denarjem zgrajenih nešteto podobnih kompleksov, a številni samevajo.

Graditelji se ne vprašajo, kaj mlada podjetja (start-upi) potrebujejo v začetni fazi. Zakaj je Berlin vse bolj priljubljen med tehnološkimi podjetniki? Najpomembnejši razlog so poceni najemnine. Veliko praznih stavb. Najemnine niso pomembne samo zato, ker je mogoče znižati stroške, ampak zato, ker so v zadnjem desetletju pritegnile tudi druge, netehnološke ustvarjalce: umetnike, arhitekte, študente in druge, ki soustvarjajo zelo prijetno in ustvarjalno okolje.

Zelo podobno je razmišljal ameriški urbani sociolog Richard Florida, ko je iskal sestavine, ki jih potrebuje »ustvarjalni ra zred«: izobraževalni sistem, kulturno oko lje, svetovljanskost …

Strinjam se. Knjige Richarda Floride o vzponu ustvarjalne kulture ponujajo zelo zanimive razmisleke, kako razvijati ustvarjalna okolja. Zato svoje varovance spodbujam, da preberejo še kaj drugega kot poslovno in marketinško literaturo. Od sociologov se lahko veliko naučijo, prav tako od pisateljev. Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda zame ostaja ena najboljših knjig o podjetništvu in kapitalizmu, nekatere najkoristnejše nasvete sem našel v duhovni literaturi.

Preživeli ste prvi pok tehnološkega borznega balona na prelomu tisočletja. Na borzo bo kmalu vstopil Facebook, ki je po nekaterih ocenah vreden več kot sto milijard dolarjev. Kaj pomenijo tako visoka pričakovanja? Opozorilo, da se bliža nov balon?

Joe Kraus, ustanovitelj podjetja Excite, je na podobno vprašanje odgovoril: ko sem videl, da je zagonski kapital dobila celo spletna stran justwhiteshirts.com, sem vedel, da se bliža apokalipsa (nasmešek). Tudi zdaj lahko vidimo nekaj znamenj bližajoče se apokalipse, čeprav njeni jezdeci še niso prišli v mesto. Nekatera podjetja, ki prihajajo na borzo, že ustvarjajo dobičke, denimo Facebook. To je dobro, vendar so visoke ocene internetnih podjetij vseeno skrb zbujajoče, prav tako aroganca nekaterih mladih lastnikov. Andrew Mason, ustanovitelj Groupona, bi moral podjetje prodati Googlu, ko so mu ponudili šest milijard dolarjev, a je hotel več in je šel nepripravljen na borzo. Vrednost delnice je nato strmoglavila. Pohlep je zelo nevaren, saj spodbuja neumne odločitve.

Tudi pri vlagateljih?

Tudi, seveda. Treba je vedeti, kdaj moraš prodati. Strategija je enaka kot v igralnici. Igralnico lahko premagate le, če znate oditi, kadar ste v prednosti. Ste podvojili vložek? Unovčite in odidite ali vsaj zamenjajte mizo. Filozofija igralnic temelji na pohlepu in prevzetnosti: domišljanju, da imaš srečo ali da si ravno ti ugotovil, kako deluje sistem. Poskušam biti zelo samodiscipliniran, čeprav vem, kako hitro te med igro premagajo čustva. Skupaj z nekaterimi drugimi vlagatelji smo zelo zgodaj kupili delnice Twittra. Letos poleti smo dobili zelo dobro ponudbo za odkup naših deležev, po kateri bi bil Twitter vreden 8,8 milijarde dolarjev. Bi lahko počakali in zaslužili še več? Morda, a smo vseeno prodali in ustvarili zelo lep dobiček.

Google trenutno preiskujejo zaradi morebitne zlorabe prevladujočega tržnega položaja na področju spletnega iskanja. Facebook obravnavajo zaradi nespoštovanja zakonov o varstvu zasebnosti. Twitter je posredno vpleten v vse več revolucij in vstaj po vsem svetu. So mlada tehnološka podjetja pripravljena na take izzive?

Omenjena podjetja bodo morala pomiriti državne regulatorje, ohraniti zaupanje uporabnikov in uvesti plačljive storitve. Nič od tega ne bo preprosto, še najteže pa bo zaračunati dosedanjo navidezno brezplačnost. Hkrati so omenjena podjetja že na prelomu znanega tehnološkega cikla, ko prelomna poslovna ideja najprej pomete s starimi tekmeci, nato postane dominantna in nazadnje tudi sama podleže enakemu ustvarjalnemu uničenju. Zato nisem nikoli odpisal starih tehnoloških podjetij, kot sta Microsoft in IBM. Pokazali sta, da znata preživeti več tehnoloških ciklov. Google in Facebook tak preizkus še čaka.

Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.

V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.

Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.

Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.

Amerika proti piratom

Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.

Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.

Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.

Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.

Zapovedana skrivnostnost

Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.

Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.

Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.

Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.

Slovenija spet pasivna

Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).

Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.

Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. september 2011

Vendar Google ni ponujal samo spletnega iskanja. Njegova ustanovitelja Sergej Brin in Larry Page sta iskalni algoritem zasnovala tako, da so jima analize spletnih strani in uporabniških iskanj pomagale učinkovito razvrščati merjene oglase. Googlova iskalniška prevlada se je zato razširila tudi na spletno oglaševanje, podjetje pa je z novimi storitvami in prevzemi vstopilo na področja, ki niso bila povezana z internetnim iskanjem: mobilno telefonijo, distribucijo digitalnih vsebin (knjig, glasbe in filma), lokacijske storitve (zemljevidov, popotna svetovanja), spletno nakupovanje in na družabna omrežja (google+).

Hitra rast je začela vznemirjati tekmece in regulatorje in ti so z različnimi besedami zastavljali zelo podobno vprašanje: je Google postal prevelik? Spletni podjetniki so se pritoževali, da je zaradi Googlove velikosti in oglaševalske prevlade zelo težko postaviti vzdržen spletni poslovni model. Varuhi zasebnosti so opozarjali, da eno zasebno ameriško podjetje shranjuje in obdeluje nepredstavljive količine osebnih podatkov, ki mu jih sporočajo naša iskanja, spletne navade, dopisovanja, lokacije in uporaba telefona. Kritični raziskovalci informacijske družbe so poudarjali, da je postal Google nekakšen veliki elektronski vratar, saj se za večino uporabnikov svetovni splet začne in konča na prvi strani googlovih zadetkov.

Predstavniki Googla so omenjene pomisleke ameriških in evropskih kritikov večinoma preslišali – do preteklega tedna, ko se je moral pred ameriškimi kongresniki v sredo prvič zagovarjati njihov izvršni predsednik Eric Schmidt. Kongresni odbor za varstvo konkurence je namreč zanimalo, ali Google lahko prireja iskalne zadetke za promocijo lastnih storitev in izrablja iskalniški monopol za omejevanje konkurence.

Oviranje tekmecev

Predstavniki odbora so na ločenem zaslišanju najprej prisluhnili predstavnikom ameriških spletnih podjetij Yelp, Nextag in Expedia, ki so dokazovali, da je začel Google bistveno slabše uvrščati njune storitve (priporočila trgovin in restavracij ter popotnih aranžmajev), odkar je tudi sam ponudil podobne storitve (maps in places), kar da pomeni očitno zlorabo tržnega položaja. Nato je pred odbornike stopil še Schmidt, opravil vnaprej pripravljen nastop in začel odgovarjati na vprašanja senatorjev, ki jih njegov uvodni del ni najbolj prepričal (zaslišanje smo spremljali v neposrednem spletnem prenosu).

Predsedujoči demokratski senator Herb Kohl iz Wisconsina je podvomil, da lahko Googlov spletni iskalnik nepristransko razvršča konkurenčne ponudnike, če je to v nasprotju z njihovimi poslovnimi interesi. Republikanski senator Utaha Mike Lee je Schmidtu pokazal rezultate raziskave, v kateri so avtorji ugotovili, da Googlov iskalnik nenavadno visoko razvršča zadetke za lastne storitve, čeprav niso najbolj priljubljene (elektronska pošta, zemljevidi …). Ostali senatorji so Google primerjali z lastnikom dirkalne steze, na kateri vedno »slučajno« zmagujejo domači konji, in se spraševali, ali bo podjetje izrabilo monopolne oglaševalske milijarde tudi za uničevanje tekmecev na področju mobilne telefonije, saj je njihov operacijski sistem android nameščen že na več kot 40 odstotkih vseh pametnih telefonov, ki so bili prodani letos.

Schmidt je pred zasliševalci večinoma ponavljal stara Googlova stališča. Povedal je, da »ni seznanjen« z nikakršnim prirejanjem iskalnih rezultatov, ki bi diskriminiralo ponudnike konkurenčnih spletnih storitev. Poskušal je zmanjšati težo prevladujočega tržnega položaja na področju spletnega iskanja in oglaševanja (»težko rečem, da imamo monopol«) ter večkrat zatrdil, da so storitve tekmecev »oddaljene le en klik«, če jim googlova ponudba ne ustreza. Kongresnikom je zagotovil, da se pri Googlu »zavedajo odgovornosti«, ki jih prinaša njihova velikost, a tudi dodal, da je spletni trg preveč odprt in konkurenčen, da bi ga obvladovalo samo eno podjetje – tudi če bi hotelo. »Google nikomur ne more preprečiti vstopa na trg ali omejevati razvoja novih izdelkov,« je dejal Schmidt.

Skoraj enak argument je pred podobnim kongresnim odborom pred trinajstimi leti uporabil soustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je hotel kongresnike prepričati, da njihova več kot 90-odstotna prevlada na računalniških namizjih ne ogroža konkurence. »Microsoft nima monopola nad razvojem in prodajo računalniškega programja. Ne more določati cen in preprečevati tekmecem, da bi vstopili na trg programske opreme,« je tedaj povedal Gates. A zasliševalcev ni prepričal, saj je ameriška vlada že čez dva meseca začela dolgotrajni protimonopolni postopek, med katerim bi regulatorji Gatesov softverski imperij skoraj razbili na več ločenih kosov.

Google – novi Microsoft?

Ameriški komentatorji ocenjujejo, da je bil Schmidtov nastop precej boljši od Gatesovega, saj se je od predhodnika naučil, da pred kongresniki nikakor ne sme nastopati vzvišeno ali neprizadeto. Hkrati ima Schmidt v Washingtonu precej drugačen status, kot ga je imel tedanji prvi microsoftovec, saj ga je predsednik Obama kmalu po izvolitvi imenoval za posebnega tehnološkega svetovalca (bil je celo med kandidati za gospodarskega ministra). Kljub temu senatorji nad njegovim zagovorom niso bili navdušeni, ampak so ga označili za »izmikajočega« in premalo konkretnega.

Ali to pomeni, da utegne tudi Google kmalu doleteti zapleten sodni proces zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja? Proces proti Microsoftu je pokazal, da ameriška vlada strateško pomembnim podjetjem dolgo dovoljuje sporne monopolistične poslovne prakse, če presodi, da bi lahko regulacija ovirala njihovo rast in upočasnila pohod na globalne trge, vendar ta nedotakljivost ni absolutna. Čeprav Microsofta po številnih pritožbah niso razbili na več manjših podjetij kot nekoč telekomunikacijskega velikana AT&T, je moral tudi softverski monopolist odpreti operacijski sistem windows tujim ponudnikom programja (zlasti spletnih brskalnikov) in opustiti nekatere najbolj agresivne poslovne prakse. Ameriškim regulatorjem je sledila evropska komisija, ki je Microsoft prav tako obtožila zlorabe protimonopolnega položaja (evropski regulatorji pripravljajo tudi proces proti Googlu, pri čemer jim, ironično, pomaga prav Microsoft). Protimicrosoftovski proces pa je bil zanimiv tudi zato, ker je zelo jasno pokazal, da v tehnološkem sektorju odločajo enaki politični in gospodarski interesi kot v drugih gospodarskih panogah.

Zakaj je to pomembno? Tehnološka in internetna podjetja imajo v medijskih zgodbah poseben status, saj v Microsoftih, Facebookih, Googlih in Applih večinoma še vedno vidimo tehnološke zanesenjake, ki v najetih garažah in študentskih sobicah uresničujejo svoje sanje. Ko se romantične pionirske podobe združijo še z ideologijo informacijske družbe in s predstavami o neskončnih demokratičnih potencialih novih tehnologij, je v teh podjetjih skoraj nemogoče prepoznati zasebne globalne korporacije, ki za uveljavljanje poslovnih interesov uporabljajo vsa dobro znana »umazana« orožja: lobiranje, sklepanje nenačelnih zavezništev, kupovanje politikov in propagandne medijske vojne – ne glede na uporabnike.

Google, ki je zaradi brezplačnih storitev in zagovarjanja internetne odprtosti med uporabniki in tehnološkimi komentatorji dolgo veljal za pozitivca, ni nikakršna izjema. Agencija Reuters je julija poročala, da so pri Googlu zaposlili najmanj dvanajst lobističnih podjetij, ko so zaslutili, da jih čaka preiskava zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja. Wall Street Journal je zapisal, da je Google kljub uradnemu prijateljevanju z demokratskim Obamo močno povečal donacije republikanskim senatorjem, ki imajo več razumevanja do monopolistov, in najel nekatere znane republikanske svetovalce, ki jim bodo pomagali pripravljati obrambno strategijo. Prav tako so v zadnjem času mediji večkrat poročali o vojski Googlovih lobistov, ki na vseh ključnih trgih skrbijo, da države ne bi sprejele nobenega ukrepa, ki bi lahko ogrozil njihovo širitev na mobilne trge, reguliral spletno oglaševanje ali poostril varovanje uporabniške zasebnosti.

V teh prizadevanjih se skriva tudi odgovor, kaj v resnici izvemo na prvi strani googlovih zadetkov.

***

INFOGRAFIKA: Kako velik je Google (pdf)

Related articles

• Google’s Mr. Schmidt Goes to Washington (blogs.wsj.com)
• Schmidt avoids a Gates-like disaster in D.C. (news.cnet.com)
• Senate notes: Schmidt’s Apple plug, Google piracy issues (news.cnet.com)
• Schmidt: Google is in monopoly “area” but no Microsoft (slashgear.com)

Vendar ni imela sreče. Pošiljala je zaposlitvene prošnje in se udeleževala razgovorov, a kljub delovnim izkušnjam in izobrazbi ni dobila konkretnejših ponudb. Zato jo je zanimalo, kaj dela narobe. Ali delodajalce moti, da nima slovenske diplome? Je kriva njena tuja izobrazba ali nepoznavanje tukajšnjih razmer?

Svetovalec One Boštjan J. Turk je mladi ekonomistki najprej razložil, kako v Sloveniji poteka priznavanje tujih diplom in strokovnih nazivov. V drugem delu odgovora pa ji je zaupal, da ji priznanje izobrazbe in znanstvenega naziva še ne zagotavlja zanesljive zaposlitve. V naši državi se je namreč »izjemno razbohotil klientelizem, ki v prvi vrsti omogoča zaposlitev v dobro plačanih službah različnim prijateljem direktorjev podjetij, ki pogosto niso ustrezno kvalificirani za delovna mesta, ki jih zasedajo,« je slovenska zaposlitvena merila opisal Turk.

Tisti, ki nimajo ustreznih zvez in poznanstev, zato ne dobijo priložnosti, da bi se izkazali, čeprav bi morda podjetja z njihovo zaposlitvijo veliko pridobila. Poleg tega visoko usposobljeni kadri pri nas niso preveč zaželeni, ker se ob njih ljudje čutijo ogrožene, je dodal svetovalec in ji za konec zaželel »nekoliko bolj svetovljansko razmišljajočega delodajalca«, ki bo cenil njene vrline ter se ne bo ustrašil njenega znanja in sposobnosti.

V nekem drugem svetu so komentatorje zaposlovale drugačne zaposlovalne zagate. Ameriško iskalniško podjetje Google, ki je dolgo veljalo za najboljšega delodajalca na svetu, so začeli zapuščati nadarjeni menedžerji, programerji in razvijalci. Njihovi odhodi so pokazali, da so brezplačna hrana, telovadnice, zdravniška oskrba, varstvo otrok, prosto razporejanje delovnega časa, spodbude za lastno ustvarjanje in drugi ukrepi, po katerih slovijo razvojni kampusi Googla, podjetju sicer pomagali utrjevati ustvarjalnostni sloves, vendar so tudi prikrivali manj prijetno dejstvo. Google ni bil več vroče garažno podjetje iz silicijeve doline, temveč je zaradi hitrega razvoja in globalne širitve zrasel v nadnacionalno korporacijo z več deset tisoč zaposlenimi in milijardnimi prihodki.

Lars Rasmussen, snovalec googlovih zemljevidov (google maps) in storitve wave, je po odhodu povedal, da ni več mogel delati v tako brezosebni korporativni strukturi, zato se je raje pridružil dvanajstkrat manjši ekipi Facebooka – podobno kot veliko drugih odhajajočih guglovcev.

Njihovi motivi za menjavo delodajalca so bili različni. Večina je čutila, da v tako velikem podjetju ne znajo več prepoznati njihovega osebnega prispevka ali zaznati svežih zamisli, ki bi lahko znova pretresle svetovni splet. Nekatere je zmotila obsedenost s številkami, ki narekuje vse več oblikovalskih rešitev, odloča o usodi njihovih projektov in jim izbira domnevno najprimernejše sodelavce. Drugi so se v uveljavljenem podjetju že nekoliko dolgočasili, zato so sklenili, da bodo nova vznemirjenja poiskali v mladih podjetjih ali uresničevanju lastnih poslovnih zamisli.

Poskusi Googla, kako ustaviti odtekanje dragocenih možganov – med drugim so vsem zaposlenim zvišali plače za tisoč dolarjev -, so znova obudili živahne razprave o naravi dela v »ustvarjalnih industrijah«.

Več kot tisoč zaposlenih se za menjavo službe ni odločilo zato, ker bi bilo podjetje v težavah, ker bi jim življenje grenili sitnobni šefi, ali ker so jim drugje ponudili višjo plačo za enako delo. Nasprotno. Marsikdo je bil pripravljen zamenjati udobno ustaljenost za večje izzive, delati na nižjem položaju, sprejeti manjšo plačo ali se preseliti, če bi s tem dobili občutek osebne izpolnitve in užitka pri delu. Ta neobičajna svobodnost programerjev in drugih »ustvarjalnih delavcev« je prisilila visokotehnološka podjetja v nove premisleke, kaj v resnici motivira njihove zaposlene in kako jih obdržati, če hočejo ostati v razvojnem vrhu. Zdelo se je, da so se napovedi ideologov ustvarjalnih industrij končno uresničile in je začel ponudbo in povpraševanje regulirati idealni svobodni trg iz ekonomskih učbenikov, na katerem so si delodajalci in delojemalci postali enakovrednejši.

Oba svetova – slovenski, v katerem se zaposlovalci menda otepajo sposobnih kadrov, in tisti, v katerem mora celo veliki Google tekmovati za vrhunske programerje – nista tako zelo ločena, kot morda kaže površen pogled. Povezuje ju vse večja skupina ljudi, med katere sodi tudi nezaposlena doktorica ekonomije iz uvodnega pisma: študenti, podjetniki, raziskovalci, znanstveniki, umetniki in drugi posamezniki, ki so se odločili v googlovskih svetovih razširiti osebna in strokovna obzorja ter pridobljeno znanje prinesti domov. A so spoznali, da jih tukaj nihče ne potrebuje.

Kulturni šoki, ki so jih po vrnitvi v domovino doživljali moji sogovorniki s področij znanosti, tehnologije in umetnosti, so si zelo podobni. Mladi podjetniki, ki so morali zagonski kapital za svoje zamisli pridobiti v tujini, kljub osebni zagretosti težko ohranjajo sedeže podjetij v Sloveniji, ker jim tukajšnja zakonodaja in podjetniška kultura ne omogočata delovnega okolja, s katerim bi pritegnili nadarjene domače in tuje ustvarjalneže.
Študenti, ki so podiplomske študije nadaljevali na tujih univerzah, ne morejo prebiti obzidij, ki jih je zgradila lokalna akademska skupnost – pogosto sestavljena iz oseb, ki so diplomirali, magistrirali in doktorirali na isti katedri ali celo pri istem mentorju. Še bolj frustrirajoč je bil zanje občutek, da zaradi razdeljenosti ekonomske in družbene sfere skoraj nimajo zaposlitvene izbire, zato se le redka podjetja, inštituti in izobraževalne ustanove zares trudijo obdržati svoje ljudi ali tekmovati za najboljše kadre, saj jim preprosto – ni treba.

Na desetine podobnih izpovedi in izkušenj, ki sem jih v zadnjih letih zbral med novinarskim delom ali študijem v Veliki Britaniji, sem skušal večkrat preveriti s podatki. Ali sploh vemo, česa so se mladi podjetniki naučili v svetovih Googla in Facebooka, s katerimi se želijo primerjati domači prinašalci silicijevih dolin in uradniški uvajalci »družbe znanja«?

Nas zanima, katere tuje poslovne modele so uspešno preizkusili v Sloveniji in kateri so propadli? Ali poznamo usode študentov, ki so se po diplomi odpravili na tuje univerze ali podjetja, kjer so nabirali delovno prakso? So se vrnili domov in tu tudi ostali? So našli delo, v katerem lahko koristno uporabijo pridobljeno znanje? So obtičali v zasilnih službah, ker so pač morali nekako preživeti, ali so obupali in svoje znanje odnesli nekam drugam? Vendar sem ugotovil le to, da o problematiki bega možganov in kariernih poti mladih izobražencev uradno ne vemo ničesar, saj uporabnih podatkov ni zbiralo ali analiziralo nobeno ministrstvo, univerza ali gospodarska zbornica.

Pomanjkanje tovrstnih informacij je kritično, saj brez njih ni mogoče objektivno presojati analize stanja, kakršno je v obliki očitnih dejstev zapisal Boštjan J. Turk – je njegova ocena o prevladi klientelizma in negativne selekcije realna, ali le povzema subjektivni občutek nezadovoljstva nad stanjem v državi, ki ga občuti vse več Slovencev. Poleg tega se izgubljajo zelo dragocena sporočila, na katera opozarja morebitna nezaposljivost kanadsko-slovenske doktorice ekonomije in drugih posameznikov, ki zaradi domnevne okuženosti s tujino niso sprejemljivi za domače akademsko, poslovno in raziskovalno okolje.

Če bi njihove zgodbe pokazale, da so bili izločeni zaradi vrednot, ki poganjajo uspešna visokotehnološka podjetja in raziskovalne ustanove, se je država znašla pred velikim strateškim in razvojnim problemom, ki ga ne more razrešiti nobena evropska strategija. In vemdar bi šele takšno neprijetno spoznanje morda spodbudilo treznejše razvojne korake in odpravljanje najhujših sistemskih anomalij, ki v Sloveniji onemogočajo gospodarski in tudi družbeni razvoj: razdeljenost trga, dogovorna ekonomija, administrativne ovire, množičnost visokega šolstva in hudo pomanjkanje vodstvenih znanj.

Vendar bi bilo tudi temeljito odpravljanje razvojnih ovir za Slovenijo šele dober začetek, saj ustvarjalnost potrebuje tudi spodbude. Izkušnje Googla kažejo, da v svetu visokih tehnologij včasih še tako »sanjsko« delovno okolje ne more zadržati dragocenih kadrov, saj vrhunske ustvarjalne delavce ženejo ideje in motivi, ki jim težko ustrežejo celo najbolj napredna in kadrovsko ozaveščena podjetja na svetu. Podjetjem, ustanovam in državam, ki ne znajo prepoznati teh motivov, na koncu ostanejo samo tisti, ki nimajo druge izbire. Razvojni potenciali takih okolij pa so zelo dobro znani.

(Sobotna priloga Dela, 24. junij 2011, foto Vanja Radovanović)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 21. maj 2011, foto Jure Eržen

Ljudje pokopavajo osebne računalnike vsakih deset let

Stoletnica, ki jo je doživel konkurenčni tehnološki veteran IBM, je še daleč. Na naslovnicah poslovnega tiska se namesto njihovih šefov pojavljajo mladi ustanovitelji internetnih fenomenov in izdelki večnega tekmeca Appla, ki jih je letos prvič od leta 1991 prehitel po ustvarjenem dobičku. Poslovni rezultati so sicer dobri, a večinoma temeljijo na prodaji operacijskega sistema windows in pisarniškega paketa office – starih izdelkih, ki ju uporabniki mobilnih naprav vse lažje pogrešajo. Na trg mobilnih naprav, kamor se neuspešno prebijajo že več kot desetletje, pa poskušajo zdaj vstopiti z Nokio in Research in Motion (RIM), ki sta se bila zaradi vse večjega razvojnega zaostanka za Applom in Googlom pripravljena povezati z nekdanjim rivalom.

Visoki microsoftovec Jean-Philippe Courtois, ki je v podjetju že 27 let, je eden izmed redkih sogovornikov, ki vsaj načeloma sme odgovarjati na aktualna globalna in lokalna vprašanja, ki se dotikajo njegovega podjetja (lokalne podružnice teh pristojnosti nimajo). Vendar prinašajo pogovori z visokimi predstavniki globalnih korporacij določena vsebinska tveganja. Postali so podobni srečanjem z evropskimi komisarji, državnimi uradniki, predsedniki nadnacionalnih ustanov in drugimi vplivneži, katerih poslanstvo ni odgovarjati na vprašanja, temveč posredovati vnaprej pripravljena politična ali korporativna sporočila.

V praksi to pomeni, da večina komunikacije poteka prek služb za stike z javnostjo (PR). Prvi piarovec je hotel že vnaprej izvedeti, katera vprašanja bo novinar zastavil. Drugi je sestavljal novinarjev osebni in delovni profil, tretji pripravljal uradne odgovore na vprašanja, ki se dotikajo poslovanja lokalne podružnice. Sogovornika so na posebnih medijskih urjenjih naučili, kako se izogniti neprijetnim vprašanjem in kako v odgovore vključiti najpomembnejša marketinška sporočila. Sami pogovori pa skoraj vedno potekajo v zelo nadzorovanem okolju: v prostorih korporacije in spremstvu celega štaba domačih predstavnikov, ki poskušajo vsako morebitno zadrego hitro zgladiti z dodatnimi primeri, študijami ali kupom podatkov, ki jih novinar v tistem trenutku ne more preveriti.

Jean-Philippa Courtoisa sem tako srečal v prostorih slovenske podružnice Microsofta. V konferenčni sobi so poleg njega sedeli še trije ljudje – med njimi predstavnice za stike z javnostjo in lokalna direktorica. Dva spremljevalca sta začela delati zapiske, še preden sem zastavil prvo vprašanje. Časa je bilo malo, ozračje zadržano, odgovori previdni in pospremljeni s pozitivnimi opisi njihovega poslovanja, dobrih praks in novih izdelkov. Vljudnostno ogrevanje sva preskočila.

Tehnološka novica tedna je vaš nakup podjetja Skype, ponudnika internetne telefonije, za 8,5 milijarde dolarjev. Skype je v zadnjih letih zamenjal več lastnikov, ustvaril precej izgube in nabral za skoraj 700 milijonov dolarjev dolgov. Zakaj ste se odločili za tako drag nakup?

V zadnjih tednih sta se za nas zgodila dva pomembna dogodka. Prvi je objava četrtletnih poslovnih rezultatov, saj smo dosegli precejšnjo rast prihodkov, zlasti na igričarskem področju in v poslovnih aplikacijah. Drugi pa je prevzem podjetja Skype, ki je bil objavljen prav med mojim poletom proti Ljubljani (pogovarjali smo se prejšnji torek). Z nakupom želimo bistveno razširiti našo ponudbo storitev za komuniciranje v realnem času. Vključili ga bomo tako v naše obstoječe uporabniške izdelke, ki so del storitve windows live – denimo orodje za hipno komuniciranje messenger in elektronsko pošto hotmail –, kot tudi tiste, s katerimi bomo nagovarjali poslovne uporabnike, lastnike naših mobilnih naprav in uporabnike storitev, ki jih bo omogočalo računalništvo v oblaku (gre za storitve, do katerih uporabniki dostopajo prek interneta in se izvajajo v podatkovnem centru ponudnika: spletna elektronska pošta, družabna omrežja, elektronske trgovine …).

Je prevzem Skypa povezan tudi z vašim nedavnim partnerstvom s finsko Nokio in kanadskim podjetjem RIM?

S partnerstvom z Nokio in novim operacijskim sistemom za pametne mobilnike windows phone 7 smo znova pokazali, da se kljub preteklim zamudam ne mislimo odpovedati mobilnemu trgu. To strateško partnerstvo je za nas zelo pomembno, saj je Nokia globalen igralec in največji proizvajalec mobilnikov, ki s svojimi izdelki nagovarja vse uporabniške segmente – visokega in nizkega. Povezana je s stotinami mobilnih operaterjev po vsem svetu in ima močno prodajno mrežo. Poleg tega ima razvit ekosistem razvijalcev za operacijski sistem symbian, ki je dobro združljiv z razvijalci za okenske telefone. Po drugi strani bo lahko Nokia nove mobilnike opremila z našim spletnim iskalnikom bing – za kar se je odločil tudi naš drugi partner, ki ga omenjate, podjetje RIM.

Kaj Nokia in RIM pridobita z iskalnikom bing? Njegov tržni delež je majhen, prav tako prihodki, ki jih ustvari na iskalniškem trgu.

Pred dobrim letom smo imeli z bingom na ameriškem trgu osemodstotni tržni delež, a smo se že povzpeli na 14 odstotkov, kar se mi zdi zelo dober trend, čeprav za Googlom še precej zaostajamo. Vendar ni vse v trenutnih tržnih deležih. Na mobilnem trgu bo hud boj med ponudniki storitev v oblaku. Nokia ima veliko izkušenj z navigacijskimi storitvami in je tudi lastnica enega največjih ponudnikov digitalnih zemljevidov Navteqa. Prav združevanje spletnega iskanja in navigacijskih storitev pa bo zelo pomembno v prihodnjem boju med storitvami v oblaku.

Strateško partnerstvo lahko pomeni marsikaj, saj sta si partnerja le redko zares enakovredna. Čigav vložek je večji? Kaj dobite vi, kaj dobi Nokia? Kdo bo imel več besede pri razvoju mobilnih naprav in programja?

Govorim lahko le o tistih delih dogovora, ki so javno znani, saj me vežejo pogodbena molčečnost in pravila borznega trgovanja. Obe podjetji bosta v sodelovanje vložili veliko denarja in intelektualne lastnine. Nokia bo za svoje pametne telefone nakupila določeno število licenc za windows phone, Microsoft pa ji bo pomagal pri globalnem trženju teh telefonov.

Je to dobra ponudba za Nokio? Telefoni z windows phone niso ravno prodajne uspešnice …

Nokia je nujno potrebovala novo mobilno platformo, kar je v začetku leta priznal tudi njen predsednik uprave Stephen Elop (sicer nekdanji microsoftovec). Z odločitvijo za windows phone so pokazali, da najbolj zaupajo našemu izdelku.

Kako bo to partnerstvo vplivalo na vaše odnose s proizvajalci, ki so prvi ponudili okenske pametne telefone, zlasti Samsungom, HTC in LG? Predstavniki omenjenih podjetij so namreč javno povedali, da niso zadovoljni s prodajo okenskih telefonov. V poslovnem svetu taka iskrenost ni ravno običajna in ponavadi pomeni opozorilo.

Nokia bo postala glavni ponudnik telefonov z operacijskim sistemom windows phone, vendar se bodo lahko zanj še naprej odločali tudi drugi proizvajalci. Ne morem pa napovedati, kako bo to vplivalo na naše odnose s Samsungom, LG in drugimi. Če bomo zgradili zdrav ekosistem, se bodo pridružili vsi – proizvajalci razvijalci in uporabniki. Za nas je najpomembnejše merilo, kako se bodo odzvali slednji, kar je odvisno predvsem od tega, ali jim bomo znali ponuditi prave mobilne aplikacije.

V zadnjih poslovnih rezultatih, ki ste jih omenili na začetku, ni bila samo rast, ampak tudi izgube, saj ste v mobilnem sektorju izgubili 726 milijonov dolarjev. Ste mobilnemu oddelku postavili kake cilje, do kdaj mora zmanjšati izgube ali celo poslovati pozitivno?

Nismo postavili nobenih specifičnih ciljev glede številk ali tržnih deležev. Želimo pa si prebiti med prva tri mesta na mobilnem trgu.

To med tremi igralci ne bi smelo biti pretežko. Pred vami sta Apple z mobilnim operacijskim sistemom ios in Google z androidom, analitiki pa menijo, da na trgu ne bodo obstale več kot tri mobilne platforme.

Trije igralci so najbolj očitni, to drži. Vendar nisem prepričan, da bo tako tudi ostalo, saj se na tehnološkem področju lahko hitro pojavijo novi tekmeci. Prav tako moram opozoriti, da mobilnega trga ne sestavljajo samo pametni mobilniki, saj ti predstavljajo samo petino vseh mobilnikov na svetu. To pomeni, da je velik del trga še nerazdeljen.

Ko Microsoft zazna nevarnost na kakem strateško pomembnem delu trga, najprej sproži obsežno marketinško akcijo. Z globalno kampanjo Get the facts ste pred leti neutrudno dokazovali, da so vaši izdelki cenejši od odprtokodnih, saj ste vedeli, da lahko odprtokodni izdelki dolgoročno ogrozijo vaše pisarniške in okenske prihodke, če jih uvedejo nekatere vaše ključne stranke, zlasti javni sektor. Zdaj ste začeli glasno opozarjati na skrite stroške Googlovih spletnih storitev in prepričevati kupce Applovih računalnikov, da so peceji bistveno cenejši od macov. Ali to pomeni, da Apple in Google trenutno prepoznavate kot novi največji grožnji?

Kadar koli se na trgu pojavi, reciva, boleča točka, se je treba nanjo odzvati. Najboljši odziv pa so vedno dejstva. Strankam želimo predstaviti študije in raziskave, ki pokažejo, kakšni so dejanski stroški uvajanja in vzdrževanja različnih tehnologij. Zdi se nam pomembno, da so naši uporabniki seznanjeni z ekonomiko programske opreme, stroški vzdrževanja, podpore, namestitev … Nikoli nismo trdili, da je licenčna programska oprema nujno boljša od odprtokodne, vendar raziskave kažejo, da imajo odprtokodne ponudbe veliko skritih stroškov in so na koncu dražje od licenčnih rešitev.

Koga nagovarjate s takimi kampanjami? Poznavalci vedo, da naročene, sponzorirane ali marketinško podprte študije pač ne iščejo objektivne resnice, temveč vedno odražajo interese naročnika.

Stranke, s katerimi se pogovarjam, prisluhnejo zelo različnim argumentom. Poleg tega pri naših kampanjah ne gre samo za dejstva, ampak tudi za zelo konstruktivne debate o odprtem in komercialnem programju. Bolj kot vsaka marketinška kampanja pa so zgovorni podatki, koliko znanih poskusov prehoda na odprto kodo se je končalo tako, da so se navsezadnje vrnili na naše izdelke. Nemčija, Belgija …

Kupce Applovih izdelkov pa skušate zgolj objektivno izobraziti, da lahko za manj denarja dobijo enako funkcionalno okensko napravo? Skrb zaradi spoznanja, da lahko uporabniki Applovih in androidnih tablic mirno preživijo brez oken in pisarne, nima pri tem nobene vloge?

No, ne smete precenjevati vloge naših marketinških kampanj. Še vedno se daleč največ časa ukvarjamo z izboljšavami naših izdelkov in razvojem novih storitev, saj v razvoj vsako leto vložimo skoraj deset milijard dolarjev. Ta trud na koncu prepoznajo tudi naše stranke. Prav danes sem se srečal s predstavniki odličnega slovenskega podjetja in našega partnerja Studia Moderna, ki so uspešno podprli svoje poslovanje z našimi rešitvami za računalništvo v oblaku.

Katere vaše rešitve so uporabili? So se med prvimi odločili za azure – vašo tehnologijo za računalništvo v oblaku, ki ste jo napovedali že lani, a v Sloveniji še vedno ni na voljo?

Ne, niso uporabili azura.

Azure ni edini izdelek, ki ga v Sloveniji ne ponujate. Zakaj pri nas ni mogoče kupovati mobilnih aplikacij za okenske mobilnike, ni posebne zagretosti za windows phone 7, ni podpore za igralno platformo xbox, ki je po poslovnih rezultatih ena vaših najuspešnejših storitev … Še celo zadnja pisarna je zamujala za več kot pol leta.

Naša vizija je, da hočemo oblačne storitve ponuditi vsakemu posamezniku in podjetju na tem planetu. Vendar te vizije ni tako preprosto uresničiti.

Kaj vas pri tem ovira – v Sloveniji?

Ne gre za ovire. Le našo ponudbo moramo dograjevati korak za korakom: postaviti dobre temelje, utrditi obstoječo ponudbo … Drži, naše stranke trenutno še niso deležne lokalne podpore azuru in nekaterim našim drugim storitvam. Vendar bo tudi ta podpora prej ali slej na voljo.

Čez koliko korakov?

Spletna pisarna office 365 pride prihodnje leto v Slovenijo, to vam lahko zagotovim.

Ali ni to globalna napoved in bo office 365 na voljo praktično povsod?

Ne povsod. Predstavili ga bomo v šestdesetih državah.

Pa trgovino za mobilne aplikacije in podporo za xbox live?

Upam, da bo partnerstvo z Nokio prineslo možnost nakupa aplikacij v številne države, kjer to danes ni mogoče, vendar ne morem napovedati, kdaj bo na vrsti Slovenija.

Pred nekaj meseci sta novinarska kolega zapisala, da slovenski Microsoft že več let ne počne drugega kot prodaja okna in pisarno, višje prihodke pa ustvarja predvsem s pritiski na marže. Javni odzivi podružnice so bili užaljeni, vendar vaše besede potrjujejo, da bo Microsoft v Sloveniji očitno še dolgo zgolj prodajal stare izdelke. Ste zadovoljni s takim stanjem?

Okna in pisarna bodo ostali pomemben del naše ponudbe. Vendar to ne pomeni, da gre za stara izdelka, saj bodo prihodnje generacije operacijskih sistemov in pisarniškega programja prinašale čisto nove funkcionalnosti. Veliko spremembo bo prinesla povezava s storitvami v oblaku, ki bodo tudi za slovensko podružnico odprle nekatere nove trge. Bistvo oblaka je povezati tri različne zaslone – računalniškega, telefonskega in televizijskega. Zlasti pomemben bo mobilni svet, saj uporabniki za dostop do spletnih storitev ne potrebujejo več osebnega računalnika, ampak je njihova prva naprava mobilnik.

Tehnološka podjetja zelo veliko stavite na storitve v oblaku. Ste pripravljena tudi na tveganja, ki jih prinašajo? Hekerji, ki so prejšnji mesec vdrli v Sonyjevo igričarsko platformo playstation network, so ukradli podatke o več deset milijonih uporabnikih, vključno s številkami njihovih plačilnih kartic. Zaradi »oblačne« napake je obstala Amazonova elektronska trgovina …

Zaupanje je absolutno najpomembnejši dejavnik za prihodnost storitev v oblaku, zato bodo morali ponudniki zelo dobro poskrbeti za varnost storitev.

Ponudniki programske opreme doslej niste prevzemali odgovornosti za muhavost vaših izdelkov. Če je nekdo izgubil nekaj ur dela, ker so se mu sesula vaša okna, se je lahko samo jezil, pritožiti pa se ni mogel nikomur. Če bo zaradi oblačnega programja izgubil osebne in finančne podatke, verjetno ne bo tako strpen.

Tega se zavedamo. Za brezplačne uporabniške storitve v oblaku, kakršna je hotmail, že zdaj zagotavljamo 99,9-odstotno zanesljivost delovanja. Pri komercialnih storitvah moramo zagotavljati celo 99,99-odstotno zanesljivost. Če gre kaj narobe, odgovarjamo za te napake – tudi odškodninsko. To pa zahteva tudi izjemno premišljeno varnostno politiko, ki jo moramo kot podjetje izvajati, če hočemo zagotoviti tako veliko zanesljivost.

Je mogoče tako veliko zanesljivost zagotavljati na odprtih platformah? Se bo moralo osebno računalništvo zaradi zahtev oblačnih storitev umakniti zaprtim napravam – tablicam, specializiranim bralnikom …?

Ljudje pokopavajo osebne računalnike vsakih deset let. Te napovedi sem videl že dostikrat, a se še nikoli niso uresničile. Osebni računalniki se dobro držijo, kar kaže tudi rekordna prodaja našega operacijskega sistema windows 7.

Hkrati rekordno veliko uporabnikov še vedno vztraja pri oknih xp, ki ste jih predstavili že davnega leta 2001. Ali to ne potrjuje napovedi o vse manjšem pomenu tradicionalnih operacijskih sistemov?

Za rekordno prodajo windows 7 so zaslužne predvsem poslovne stranke, kjer je posodabljanje programske opreme sestavni del vzdrževalnih in naložbenih ciklov. Priznam pa, da je menjava operacijskega sistema pri malih podjetjih in domačih uporabnikih manjša, kot bi si želeli.

Domači uporabniki večinoma zamenjajo operacijski sistem z nakupom novega računalnika, kjer je nov sistem že nameščen.

Večinoma res. Zato iščemo načine, kako malim podjetjem in domačim uporabnikom olajšati nadgradnjo programske opreme, kar je zelo pomembno za stabilnost in varnost sistema. Tak poskus je denimo storitev windows intune, ki ga trenutno že preizkušamo v nekaterih državah.

Se bodo računalniški in mobilni operacijski sistemi postopoma združili ali bosta še naprej obstajala dva prilagojena izdelka?

Pripravljeni smo na oba scenarija. Z Nokio bomo razvijali mobilno platformo, ki jo bomo prilagodili različnim mobilnim napravam. Hkrati smo predstavili novo arhitekturo računalniških procesorjev (windows on a chip), na katerih tečejo naša okna, ki jih bo mogoče tako vgraditi v številne elektronske naprave. Storitve v oblaku podirajo tradicionalne meje med ponudniki tehnologije in storitev. Uporabniki bodo sami izbirali, čigavo tehnologijo bodo uporabljali za dostop do oblaka. Mi pa bomo storili vse, da bomo na vseh treh zaslonih postali pomemben del njihove izbire.

Razlogi so različni. Nekatere nenavadne predpise so vladarji sprejeli že pred davnimi stoletji in so ostali veljavni do danes, ker jih pač ni nihče preklical. Druge so zagrešili navihani poslanci, ki so hoteli dokazati, da predlaganih zakonov nihče zares ne prebere, ampak bodo njihovi kolegi prepovedali tudi lupljenje pomaranč v kopalni kadi, če jim bo nekdo pred glasovanjem za šalo podtaknil protipomarančni zakonski člen (podoben zakon velja v Kaliforniji).

S takimi in podobnimi anekdotami profesorji prava radi začinijo svoja predavanja o zakonodajnih postopkih v sodobnih demokratičnih družbah, saj se je podtikanje zakonskih členov in prirejanje ciljev v strateških dokumentih razvilo v poklicno dejavnost, s katero se danes ukvarjajo lobisti, svetovalci za odnose z javnostjo in strankarski strategi. Njihove tarče niso le poslanci, ki o zakonih glasujejo, ampak tudi anonimni birokrati, ki v neštetih evroorganih pripravljajo zelene knjige, strategije in direktive.

Ti dokumenti so za lobiste zelo pomembni, saj se bodo njihovi poudarki skoraj zagotovo preselili v nacionalne strategije in zakone, kamor jih pridno prepisujejo državni uradniki – brez vsebinskega premisleka ali upoštevanja lokalnih posebnosti. Avtorji kritičnih filmskih dokumentarcev in knjig zato opozarjajo, da zakonov že dolgo več ne določa javni interes ali odprta javna debata, temveč jih s pritiski, podkupovanjem politikov, trgovanjem z uslugami in usmerjanjem medijske pozornosti krojijo močne interesne skupine in korporacije (pri nas je trenutno na sporedu zelo nazoren dokumentarec o ameriškem superlobistu Jacku Abramoffu Casino Jack in Združene države denarja).

Nekateri interesi so konkretni – lobiranje avtomobilske industrije proti sprejemanju strožje zakonodaje o dovoljenih avtomobilskih izpustih –, drugi ideološki. Prve je razmeroma preprosto spregledati, drugi se skrivajo za znanimi, neštetokrat ponovljenimi pojmi, ki so postali samoumevni, čeprav le malokdo ve, kako so nastali in kaj dejansko pomenijo. Med take izraze sodijo tudi »ustvarjalne industrije«, ki so jih v analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo 2012–2015 (pdf) v posebnem poglavju opisali avtorji slovenskega kulturnega ministrstva.

Na ministrstvu verjamejo, da mora Slovenija sprejeti dolgoročni strateški dokument razvoja kulturnih in ustvarjalnih industrij, s katerim bodo kulturno ustvarjanje tesneje povezali z gospodarstvom, izobraževanjem, znanostjo in tehnologijo. Z ustrezno strategijo ne bodo le »promovirali kulturnih dejavnosti kot dejavnikov ustvarjalnosti in inovativnosti« ter spodbudili večjega zasebnega vlaganja v kulturo, ampak bodo spodbujali tudi zaposlovanje v obeh industrijah: umetniških sektorjih (uprizoritveni in vizualni umetnosti, kulturni dediščini …), starih in novih medijih, produkciji videoiger in računalniškega programja, glasbi, grafičnem in modnem oblikovanju ter oglaševanju. Pri definiciji panog so si pomagali z zeleno knjigo o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (pdf), ki jo je aprila lani pripravila evropska komisija, iz nje pa so povzeli tudi večino kulturno-gospodarske retorike in strateških ciljev.

Nekritična odvisnost od evropske zelene ustvarjalnostne knjige opozarja na dve veliki slabosti slovenskega zakonodajnega in političnega procesa. Ker je postalo nekritično prepisovanje evropskih dokumentov v zadnjem desetletju popolnoma samoumevno, niso slovenski politiki in državni uradniki nikoli razvili sposobnosti kritične presoje ideološko zaznamovanih pojmov, ki se v evrodokumentih niso znašli po naključju. Hkrati so med pripravo analize zapravili tudi priložnost, da bi v javni razpravi o ustvarjalnih industrijah prepoznali nekulturne tematike, o katerih morajo državljani odločati na referendumu – problematiko malega dela in pokojninske reforme.

Ideja ustvarjalnih (»kreativnih«) industrij je namreč neposredno povezana z vprašanjem prihodnosti dela, ki je v začetku tisočletja zaposlovalo številne zahodne intelektualce, podjetniške guruje in politike. Med prvimi jo je uporabilo britansko kulturno ministrstvo, ko je moralo leta 1998 za tedanjo laburistično vlado Tonyja Blaira pripraviti oceno vrednosti kulturnega sektorja in njegovega prispevka nacionalnemu gospodarstvu. Vladna zahteva je britansko kulturno ministrstvo prisilila, da so pomen kulturnega sektorja utemeljili na njegovi zmožnosti ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti. Zato je ministrstvo nekomercialni kulturi in kulturni industriji pridružilo nekatere nove, tržno usmerjene dejavnosti (oglaševanje, arhitekturo, oblikovanje …) ter jih leta 2001 združilo pod sedanjim imenom »kreativne industrije«.

Ker je novi kulturno-gospodarski ustvarjalni sektor zaradi vse večje vrednosti intelektualne lastnine že v nekaj letih postal eden najpomembnejših in najhitreje rastočih delov britanskega gospodarstva, so ustvarjalne industrije hitro posvojili tudi v evropskih ustanovah. Prepoznali so jih kot eno izmed gonilnih sil evropskega gospodarstva, ki naj bi Evropo v duhu lizbonske strategije spremenila v »najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«, zato je ustvarjalnost postala nepogrešljiva ključna beseda neštetih razvojnih evrodokumentov. Hkrati je britanska iznajdba ustvarjalne industrije na trg delovne sile prinesla tudi »ustvarjalnega delavca«, ki je poosebljal ideale nove ekonomije: mladost, nevezanost in prilagodljivost. Te mlade kreativce so vplivni ideologi ustvarjalne ekonomije (Richard Florida, Charles Leadbeater …) prepoznavali kot znanilce novega družbenega ustvarjalnega razreda, na katerem bosta temeljili prihodnji »družba znanja« in »ustvarjalna ekonomija«. Pomen ustvarjalnih industrij pa so redno potrjevali podatki evropskega statističnega urada, kjer so preštevali nova delovna mesta in se veselili svežih odstotkov dodane vrednosti.

Vendar so nekateri sociologi in raziskovalci (Matthew Fuller, Naomi Klein …) že kmalu opozorili, da ima velika zgodba o uspehu ustvarjalnih industrij tudi temno plat. Evropske vlade so zadovoljno spoznale, da je britanska vlada z iznajdbo ustvarjalnih industrij in samozaposlenega ustvarjalnega delavca izvedla zelo učinkovit ukrep, s katerim ji je uspelo umetno povišati gospodarske kazalce nekdanjega kulturnega sektorja in administrativno zmanjšati brezposelnost. Ustvarjalni delavci so večinoma spominjali na mezdne intelektualne delavce, obsojene na nizke prihodke, negotove zaposlitve in (samo)izkoriščevalske razmere, ki so bile še zlasti neizprosne do žensk in starejših. Hkrati ustvarjalni delavci zaradi umetne, birokratsko vsiljene raznolikosti ustvarjalnih industrij niso razvili nikakršne skupne identitete, zato se niso interesno ali sindikalno organizirali, kar je še povečevalo njihovo socialno ranljivost.

Modela ustvarjalne industrije in ustvarjalnega delavca sta v prvem desetletju drugega tisočletja navdihnila zelo živahno debato o prihodnosti dela ter drugih izzivih tehnološko naprednih, a vse starejših postindustrijskih družb. Futurolog Jeremy Rifkin je ugotavljal, da bodo ljudje že čez nekaj desetletij opravljali samo še ustvarjalna opravila, ker bodo za vse drugo poskrbeli stroji. Sociologi in filozofi so razpravljali o novih konceptih nematerialnega (Maurizio Lazzarato), čustvenega (Michael Hardt), civilnega (Ulrich Beck) in brezplačnega dela (Tiziana Terranova), ki bodo zamenjali dosedanje modele zaposlovanja in tradicionalne ukrepe za zagotavljanje socialne varnosti (socialno pomoč, pokojnine …). Belgijski filozof in politični ekonomist Philippe van Parijs pa je verjel, da tedanji preplet tehnoloških, demografskih in gospodarskih trendov zahteva radikalnejši pogled na prihodnost dela, zato je predstavil idejo univerzalnega temeljnega dohodka, do katerega bi imel pravico vsak – tudi če ni vključen na trg dela ali v sistem socialnih transferjev.

Evropska zelena knjiga o ustvarjalnih industrijah, na kateri bo temeljila tudi slovenska ustvarjalnostna strategija, omenjenih dilem in svežih premislekov ne vsebuje. Izoblikovali so jo zastarele ideje interesnih skupin, ki družbo presojajo po statističnih podatkih in kazalcih gospodarske rasti, ter lobistični pritiski delodajalskih združenj, ki jim ustreza izkoriščanje ustvarjalnega proletariata. Prav tako zanje niso slišali slovenski politični in sindikalni obrazi, ki s svojimi pogledi na prihodnost dela razkrivajo zazrtost v neke pretekle čase. Zazrtost, ki ne prinaša odgovorov na probleme, ki jih imajo pred nosom: starajoče se prebivalstvo, brezposelno mladino, brezciljnost izobraževalnega sistema in okolje, v katerem je spodbujanje ustvarjalnosti predvsem fraza, prepisana iz uradniških strategij.

(Sobotna priloga Dela, 14. maj 2011)

Vendar je imel Murdoch drugačne načrte. Zaposli, kogar koli potrebuješ, odpotuj, kamor koli hočeš, in pripravi strategijo, s katero bomo postali glavni tudi na internetnem medijskem trgu, je naročil Levinsohnu. In to takoj.

Novi predsednik Foxovega digitalnega oddelka je z izbranimi sodelavci v dveh mesecih pripravil 80-stranski dokument in ga spomladi 2005 predstavil upravi. V njem so opisali vzpon Applove spletne glasbene trgovine Itunes, opozorili na nastajajoči 10-milijardni spletni oglaševalski kolač in predvideli, da bodo hitre internetne povezave ter omrežja za izmenjavo datotek že kmalu začeli nadomeščati kabelsko in satelitsko televizijo pri dostopu do filmov, glasbe in televizijskih vsebin, kar bo močno prizadelo Murdochove prihodke. Levinsohn je trdil, da zaradi hitrega napredka ne bodo imeli časa razviti lastnih storitev, zato bi bilo bolje opraviti nekaj večjih nakupov in prevzeti kako obetavno internetno podjetje.

Levinsohnova ekipa je predlagala osem obetavnih prevzemnih tarč, pozneje so jih skrčili na dve glavni izbiri. Prva je bila igričarska stran IGM, druga pa marketinško podjetje Intermix oziroma njihovo družabno omrežje myspace, ki je veljalo za facebook tedanjega časa. Na desetine milijonov mladih uporabnikov, ki so na osebnih profilih objavljali povezave z drugimi »prijateljskimi« profili, izbirali glasbo in razstavljali svoje izdelke (glasbo, video, fotografije …), je tako navdušilo Murdocha, da je v družabnih omrežjih prepoznal veliko priložnost za tradicionalno medijsko industrijo. Zato v boju za prevzem podjetja Myspace ni taktiziral, temveč je zanj ponudil kar 580 milijonov dolarjev – vsoto, ki je s pogajanj dokončno izločila tedanjega drugega ponudnika, konkurenčnega medijskega velikana Viacom.

Tedanji medijski komentatorji in borzni analitiki so nakup večinoma označili za dobro strateško odločitev. Hkrati je Murdochov vstop na internetni trg spodbudil kar nekaj podobnih prevzemov, saj ima Avstralec med direktorji tradicionalnih medijskih podjetij zelo podoben status kot Steve Jobs med tehnološkimi podjetniki – sloves osebe, ki zna pravočasno zaznati in izrabiti nove trende v svoji panogi. Vendar Murdoch z nakupom omrežja myspace ni imel sreče. Število uporabnikov je kljub prenovam in pogostim menjavam vodstva hitro upadalo. Velika odpuščanja niso popravila poslovnih rezultatov, saj so se prihodki od oglaševanja vztrajno manjšali. Družabnemu internetu so medtem zavladali facebook, twitter, foursquare in drugi mlajši igralci, zato se je začela Murdochova ljubezen do myspacea počasi ohlajati. Vse glasnejše govorice o prodaji je nedavno potrdil tudi Murdochov poslovni dnevnik Wall Street Journal, saj so zapisali, da je Myspace naprodaj za samo 100 milijonov dolarjev.

Je bil myspace, ena izmed najsvetlejših zvezd tedanjega spleta, v resnici le utrinek, ki je preslepil izkušenega staromedijskega veterana? Ali pa so bile za njegov zaton krive predvsem napake, ki jih je zagrešilo tradicionalno medijsko podjetje, ker ni razumelo zakonitosti interneta?

Nakup spletne uspešnice

Danes osemdesetletni avstralski medijski mogotec je novo tisočletje začel zelo uspešno. Njegova družina je obvladovala prvo zares globalno medijsko družbo News Corporation. V lasti je imel vplivne angleške časopise (Times, Sun), velik del plačljivega satelitskega televizijskega trga (britanski Sky, azijski Star in ameriški DirecTV), ameriško televizijsko mrežo Fox, hollywoodski studio 20th Century Fox in številne druge časopise, revije in televizijske postaje po vsem svetu. News Corporation je leta 2000 prvič ustvarila za več kot 10 milijard dolarjev čistega dobička, njegovi tekmeci, politiki in regulatorji pa se skoraj niso več vtikali v njihove posle, saj jim kljub številnim poskusom ni uspelo zamajati Murdochovega medijskega imperija, zato so se z njim večinoma sprijaznili.

Dobro finančno stanje News Corporation so analitiki med drugim pripisovali tudi Murdochovi »protiinternetni naravnanosti«, zaradi katere se ni spuščal v tvegane nakupe, ki so po poku internetnega balona na prelomu tisočletja skoraj pokopali nekatera druga tradicionalna medijska podjetja (najbolj znan je milijardni polom Time Warnerja ob nakupu internetne družbe AOL leta 2000). Vendar se je Murdoch kljub zadržanosti do svetovnega spleta zavedal, da je prihodnost njegovega medijskega imetja brez ambicioznega vstopa v internetni svet zelo negotova. News Corporation se je v preteklosti že nekajkrat opekla z lastnimi digitalnimi poskusi, zato se je zdela Levinsohnova prevzemna strategija zelo smiselna. Prav tako njegova ocena, da je bil izmed tedanjih internetnih podjetij prav Myspace najprimernejša prevzemna priložnost za tradicionalni staromedijski konglomerat.

Myspace je bil leta 2005 eno najbolj vročih internetnih podjetij na trgu. Vanj je bilo na začetku leta prijavljenih več kot 20 milijonov uporabnikov. Nove račune je odprlo tudi po 100.000 novih članov na dan. Z več kot šestimi milijardami ogledov in skoraj 60 milijoni mesečnih obiskovalcev je bil myspace peto najbolj obiskano spletno mesto v ZDA, ki so ga naseljevali mladi in ustvarjalni uporabniki. Mediji so objavljali zgodbe o mladih glasbenih ali estradnih zvezdah (Arctic Monkeys, Lily Allen …), ki so kariero začele z objavo na osebnem spletnem profilu. Njegova ustanovitelja Tom Anderson in Chris DeWolfe nista manjkala na nobenem letnem seznamu najvplivnejših mladih podjetnikov. Hkrati so postajala družabna omrežja zanimiva tudi za marketinške guruje, ki so napovedovali hiter razvoj oglaševanja, s katerim bodo lahko podjetja že z majhnimi vložki dosegala velike učinke.

Začetki so bili obetavni. News Corporation je bila pripravljena vložiti skoraj dve milijardi dolarjev v kadre, tehnologijo in vsebino. Uporabnikom myspacea so ponudili dostop do novic, filmov in televizijskih serij, ki so jih producirali njihovi studii in televizijske mreže. Njihovi tradicionalni oglaševalci so bili pripravljeni zakupiti oglasni prostor tudi na svetovnem spletu, saj so jih prepričali privlačni cenovni paketi in obljube, da bodo na myspaceu dosegli nekatere najbolj zanimive demografske skupine – predvsem mlade pripadnike srednjega družbenega sloja. Številni komentatorji so verjeli, da bo News Corporation na svojem družabnem omrežju postavila MTV enaindvajsetega stoletja, saj so projekt podprle vse velike glasbene založbe (Universal, Sony, Warner in EMI). Murdoch pa se je leta 2007 v odmevnem javnem nastopu pohvalil, da bodo v prihodnjem letu na spletu ustvarili za milijardo dolarjev spletnih prihodkov.

Ta napoved je bila ena Murdochovih najusodnejših napak, je v svoji analizi pred nekaj tedni zapisal novinar Reutersa Yinka Adegoke. Vodstvo Myspacea je namreč postavil pred nalogo, ki je niso mogli uresničiti, in jih posredno prisilil v odločitve, ki so še pospešile zaton nekdanjega največjega elektronskega družabnega omrežja.

Neuspeh »odlične zamisli«

Razmere v Myspaceu so bile precej slabše, kot se je zdelo pred nakupom. Ustanovitelja Myspacea – značilna predstavnika »hipijevskih« kalifornijskih novomedijskih podjetnikov – se v družbi tradicionalnih medijskih in marketinških menedžerjev nista najbolje znašla. Organizacijsko togi News Corporation ni ponujala delovnega okolja, ki bi pritegnilo najboljše mlade programerje, zato so številni razvijalci zapustili podjetje in se lotili vznemirljivejših spletnih poskusov. Tehniki so opozarjali, da je stara (Microsoftova) tehnološka platforma popolnoma neprimerna za tako veliko družabno omrežje, saj je premalo stabilna in ne omogoča dovolj hitrega razvoja novih storitev. V distribuciji spletnega videa jih je začel prehitevati spletni videoservis youtube (tega je novembra 2006 za 1,65 milijarde dolarjev kupil Google). Uporabniški podatki, na katere so računali oglaševalci, pa so bili premalo urejeni, zato naročnikom dolgo ni bilo mogoče ponuditi merjenega oglaševanja, kakršnega je že nekaj let uspešno tržil Google.

Poleg tega je ameriške univerzitetne kampuse zapustil novi spletni fenomen facebook in se hitro širil med uporabniki svetovnega spleta. Njegova uporabniška baza je bila sprva bistveno manjša, a je prinesel nekatere pomembne novosti, ki jih myspace še dolgo ni znal ponuditi: preproste in pregledne uporabniške strani, natančno urejene uporabniške podatke, ki so pritegnili oglaševalce, obvestila o dejavnostih spletnih prijateljev, ki so povečevala število ogledov strani, in platformo za razvoj najrazličnejših zunanjih aplikacij – od primerjave osebnih profilov do spletnih igričarskih uspešnic (farmville, mafia wars …). Rast facebooka je bila tako hitra, da se je s 54 milijoni uporabnikov do konca leta 2008 že zelo približal nekoč neulovljivemu myspaceu, ki je obstal pri 76 milijonih uporabnikov. Številu, ki ga ni nikoli več presegel.

Nasprotno. Od konca leta 2008 je začelo število uporabnikov myspacea hitro upadati (facebook ga je prehitel maja 2009). Podjetje je nepričakovano zapustil drugi človek News Corporation Peter Chernin in sprožil serijo vodstvenih menjav. Novi direktorji so poskušali z odpuščanjem, vsebinskimi prenovami in agresivnim oglaševanjem izboljšati poslovne rezultate, a so dosegali ravno nasproten učinek. Vse več oglasov je povečevalo nepreglednost osebnih profilov in odganjalo uporabnike. Oktobra 2010 je myspace doživel še zadnjo vsebinsko prenovo, s katero naj bi postal »zabavno spletišče«, na katerem se bodo predstavljali hollywoodski zvezdniki in priljubljene glasbene skupine. Vendar tudi to ni prepričalo obiskovalcev, zato se je število uporabnikov v začetku letošnjega leta zmanjšalo na 38 milijonov.

Adegoke je prepričan, da so myspace pokopali preveliki pritiski matične družbe po ustvarjanju oglaševalskih prihodkov, podcenjevanje facebooka, odhod nadarjenih programerjev in dejstvo, da myspace od prevzema praktično ni več razvijal novih storitev, ki bi pomagale obdržati stare uporabnike. Poleg tega so Murdochovi svetovalci leta 2005 nekritično verjeli optimističnim napovedim o nezadržni rasti spletnega oglaševalskega kolača, zaradi katerih so se tradicionalna medijska podjetja (zlasti časopisna) množično odpovedovala naročniškim modelom in neposredni prodaji vsebin ter jih nadomeščala z oglaševalskimi modeli, ki so temeljili predvsem na spodbujanju spletnega obiska. Pri tem pa so močno podcenili »nelojalnost« spletnih uporabnikov, ki lahko že v nekaj mesecih množično zapustijo starega ponudnika, če se na spletu pojavi privlačnejša storitev.

Nepredvidljivost spletnih uporabnikov

Takih okoliščin tradicionalna medijska podjetja niso bila vajena, saj so do tedaj večinoma delovala na razmeroma stabilnih duopolnih ali oligopolnih medijskih trgih, ki jih je obvladovala peščica velikih igralcev. Direktorjem časopisnih hiš in televizijskih postaj ni bilo treba nikoli zares skrbeti, da bi v enem letu izgubili polovico gledalcev in s tem (oglasnih) prihodkov, zato niso vedeli, kako se odzivati na tako hitre migracije spletnih uporabnikov in kako jih zajeziti. Medijski lastniki pa so spregledali, da oglaševalski modeli njihovih internetnih tekmecev niso obremenjeni z »medijsko« zapuščino, temveč so prilagojeni internetu, kakršen je – odprt, spremenljiv in nepredvidljiv. Zato z njimi ne bodo mogli nikoli tekmovati s starimi poslovnimi prijemi ali nasilnim prenosom nekdanjih oglaševalskih praks na svetovni splet, kar je poskušal Murdoch na myspaceu.

Murdochove nedavne poslovne odločitve kažejo, da se v News Corporation niso odrekli le myspaceu, temveč celotni Levinsohnovi digitalni strategiji. Zaračunavanje spletnih vsebin londonskega Timesa in Sunday Timesa dokazuje, da se je Murdoch pripravljen odreči velikemu delu oglaševalskega prihodka, ki temelji na spletnem obisku, in uporabnike znova privaditi na nekdanji naročniški model. Njegov elektronski časopisni projekt The Daily, ki so ga razvili posebej za Applovo elektronsko tablico ipad, napoveduje, da bo News Corporation svoje vsebine v prihodnosti tržil na zaprtih tehnoloških platformah, kar so počeli že v časih plačljive satelitske televizije in zaklenjenih satelitskih sprejemnikov. Kako visoka bo cena njegovega odmika od internetne medijske ideologije, ki je zaznamovala zadnje desetletje, je odvisno predvsem od tega, koliko ponudnikov vsebin bo sledilo njegovemu zgledu in se umaknilo za plačljive zidove. Od števila Murdochovih posnemovalcev pa je odvisna tudi smer, v katero se bo razvijal internet: bo ostal odprt ali bodo prevladali zaprti modeli, kakršne poleg Murdocha uvajajo tudi Apple, Amazon in Facebook.

Hkrati Murdochova izkušnja z myspaceom opozarja še na eno napako, ki so jo v preteklosti že večkrat zagrešili kupci internetnih podjetij. Zagovorniki spletnih dnevnikov (blogov) so pred desetimi leti verjeli, da je »bloganje« tista nova vroča dejavnost, ki bo pritegnila spletne medijske uporabnike. Medijska podjetja so zato prevzemala blogerske strani ali ustanavljala lastne blogerske portale, dokler niso ugotovila, da se je velika večina blogerjev preselila na družabna spletna omrežja, ker so jim pač omogočala preprostejšo in učinkovitejšo izpolnjevanje potrebe po druženju in samopromociji kot blogi. Enako usodo je doživel myspace, ko je začel njegovo vlogo učinkoviteje opravljati facebook, ki ga lahko kljub velikosti doleti enak zgodovinski cikel.

Del tega zgodovinskega cikla pa je tudi pozaba. Ob ocenah, da je Facebook danes vreden že več kot sto milijard dolarjev, bo velika večina kupcev zlahka pozabila, da so analitiki še pred tremi leti vrednotili Myspacea na deset milijard dolarjev. Takrat se je zdela ocena realna. Enako realna kot danes pomislek, da je za propadlo elektronsko družabno omrežje še sto milijonov dolarjev kar nekam visoka številka.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. maj 2011, ilustracija Dusan Petricic

Prva objava: Delo Kult, 1. april 2011

Kje se skriva njegova resnična moč

McLuhanova ugotovitev je bila provokativna – podobno kot večina njegovih tedanjih zapisov o medijih in družbi –, vendar je moralo preteči precej desetletij, preden je postala tudi preroška.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je eno največjih ameriških tehnoloških podjetij znašlo v velikih poslovnih in strateških težavah. IBM je bremenila najdaljša protimonopolna tožba v zgodovini ZDA, ki se je začela še v časih, ko je podjetje skoraj v celoti obvladovalo področje mehanskih računskih strojev (od leta 1956). Leta 1992 so objavili največjo izgubo v ameriški korporativni zgodovini, ki je presegla osem milijard dolarjev. Trg, na katerem je IBM vladal skoraj petdeset let, so začeli napadati novi igralci – predvsem Microsoft in Apple. Vse več uporabnikov se je pritoževalo nad njihovo »monopolistično aroganco«, cene računalnikov in strojne opreme pa so zaradi azijskih tekmecev hitro padale, zato so se od IBM-ovih dragih izdelkov poslavljale tudi njihove najzvestejše stranke – vlade, univerze in velika podjetja.

Hkrati se je v krizi znašla tudi sama ideja tradicionalne ameriške korporacije, ki je zaposlenim v zameno za lojalnost ponudila veliko socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, plačan dopust, dodatno izobraževanje in zagotovljeno delovno mesto. V računalništvu se je začela uveljavljati poslovna etika kalifornijske silicijeve doline in newyorškega Wall Streeta, ki je zagovarjala individualnost, egoizem in neskončno prilagodljivost pri iskanju novih poslovnih priložnosti. Podobe predstavnikov IBM, ki so v obveznih srajcah, kravatah in temnomodrih poslovnih oblekah hiteli na poslovne sestanke, so vzbujale več posmeha kot občudovanja – prav tako posnetki zaposlenih, ki so na IBM-ovih zabavah prepevali korporativno himno. Zato so bili številni gospodarski analitiki prepričani, da ostareli tehnološki velikan ne bo preživel devetdesetih let, ampak bo v najboljšem primeru razpadel na več manjših podjetij.

Vendar so se zmotili. IBM je preživel devetdeseta leta in bo 16. junija letos praznoval stoletnico. Rešilo ga je predvsem spoznanje, da je imel McLuhan prav.

Od mesoreznic do trdega diska

Za uradni rojstni dan podjetja velja 16. junij 1911, ko je z združitvijo podjetij Computer Scale Company of America, Time Recording Company in Tabulating Machine Company nastala predhodnica današnjega IBM – Computing Tabulating Recording Corporation (v International Business Machines so se preimenovali leta 1924).

Čeprav so izdelovali tudi kuhinjske in pisarniške pripomočke – tehtnice, ure, mesoreznice in pisalne stroje –, so se kmalu usmerili predvsem na velike stranke: statistične urade, javne uprave, šole, korporacije in druge ustanove, ki so zbirale in obdelovale obsežne podatkovne zbirke (popise prebivalstva, obračun delovnih ur …). Ker se je karizmatični predsednik uprave Thomas J. Watson starejši zavedal, da bodo s svojimi storitvami kmalu postali preveliki za ameriški trg, je odpiral predstavništva v Evropi, južni Ameriki, Avstraliji in Aziji. Krepil pa je tudi raziskovalni oddelek, saj je slutil, da bodo elektronski računalniki nekoč nadomestili mehanske računske stroje.

Napredek elektronskega računalništva je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pospešila hladna vojna, saj je ameriška država zaradi »rdeče nevarnosti« izjemno okrepila obrambne in razvojne proračune. Pri IBM so se lotili izdelave naprednega sistema za zaznavanje zračnih napadov (SAGE), ki je spodbudil številne izume, na katerih je pozneje temeljilo elektronsko računalništvo – magnetni pomnilnik, operacijski sistem, računalniški jezik, računalniški zaslon, prenos digitalnih podatkov prek telefonske linije in računalniško omrežje. Velika vladna naročila so jim omogočila tudi razvoj civilnih projektov (razvoj umetne inteligence, izdelavo rezervacijskega sistema za letalsko družbo American Airlines …), njihovi prodajalci pa so iskali načine, kako bi nove tehnološke iznajdbe prodali civilnim naročnikom – predvsem podjetjem, ki so jih že oplazili prvi vplivi globalizacije in zahteve po informatizaciji proizvodnje.

Zavest, da bo uspešno vodenje držav in proizvodnih procesov vse bolj odvisno od zbiranja in obvladovanja informacij, je v začetku sedemdesetih let nakazala razvoj poslovnega računalništva, IBM pa se je iz izdelovalca mehanskih računskih strojev preoblikoval v največjega ponudnika elektronskih računalnikov, ki je do konca šestdesetih let na ameriškem trgu ostal skoraj brez tekmecev. Leta 1971 so njihovi inženirji razvili računalniško disketo. Sledili so iznajdba povezane podatkovne zbirke, bankomati, uvedba črtne kode v trgovine, predstavitev »prenosnega« računalnika (tehtal je skoraj 23 kilogramov) in krst prvega pravega osebnega računalnika (PC), ki je leta 1981 napovedal novo dobo računalništva.

IBM se v tej novi dobi, ironično, ni najbolje znašel. Osebno računalništvo je ustvarilo večmilijardni novi trg, od katerega IBM ni imel večje koristi. Odločitev, da razvoj operacijskega sistema, podatkovnih zbirk, mikroprocesorjev in drugih sestavin osebnega računalnika prepustijo zunanjim izvajalcem – Microsoftu, Oraclu, Intelu, Novellu in Hewlett-Packardu –, pa je pomenila konec IBM-ovega nekdanjega računalniškega monopola in začetek velikih težav, ki so ga v devetdesetih letih skoraj pokopale.

Informacije, ne računalniki

Vodstvo IBM je namreč ugotovilo, da jim prodaja (osebnih) računalnikov ne prinaša več dovolj prihodkov, da bi lahko še naprej vzdrževali staro korporativno strukturo in obdržali približno 400.000 zaposlenih delavcev po vsem svetu. Hkrati so jim začeli vse močnejši in cenejši peceji odžirati najpomembnejši vir prihodkov – zahtevne poslovne računalniške sisteme –, saj so običajni računalniki dovolj dobro opravljali večino pisarniških opravil. Opustitev nekaterih tradicionalnih dejavnosti (tiskalnikov, pisarniške opreme …) ni rešila njihovih težav, prav tako ne številne neuspešne reorganizacije. Morala zaposlenih se je slabšala, njihove izgube pa so v začetku devetdesetih let prvič presegle milijardo dolarjev.

Vendar se napovedi o koncu IBM niso udejanjile. Leta 1993 so za direktorja imenovali zunanjega človeka – prvič po letu 1914. Novi predsednik uprave Louis V. Gerstner mlajši je znižal število zaposlenih na 220.000, se odpovedal izdelkom, ki so prinašali premajhno dodano vrednost, in zavrnil predloge, da je treba IBM razbiti na manjše, učinkovitejše enote. Gerstner se je zavedal, da golo zbiranje in obdelava podatkov (računalniki in programska oprema) niso več dovolj, ker države in podjetja ne znajo koristno uporabiti poplave informacij, ki sta jo prinesla osebno računalništvo in razvoj komunikacijskih tehnologij. Zato je združil vsa področja, na katerem je deloval IBM, okrepil oddelek za razvoj in prodajo programske opreme ter dokupil eno največjih analitsko-svetovalnih podjetij PricewaterhouseCoopers, s katerim je lahko strankam ponudil tudi specializirano svetovanje. Čeprav so se še vedno radi pohvalili s tehnološkimi dosežki in se preizkušali v bojih računalnika proti človeku – najbolj znana sta poraz šahovskega velemojstra Garija Kasparova proti računalniku Deep Blue leta 1997 in letošnja zmaga računalnika Watson v televizijskem kvizu Jeopardy –, je IBM po koncu devetdesetih let na trgu nastopal skoraj izključno kot ponudnik storitev. Tehnologija se je skrila v storitve za optimizacijo delovnih procesov, upravljanje z energijo in reševanje prometnih zagat, podjetje pa ni več prodajalo računalnikov, ampak upravljanje informacij.

Od tehnološke podobe so se dokončno poslovili leta 2005, ko so kitajskemu podjetju Lenovo prodali oddelek za proizvodnjo osebnih računalnikov. S to odločitvijo se je stari IBM dokončno preselil v preteklost – ter z njim časi, ko so njihovi prodajalci strankam ponujali nove generacije zmogljivejših računskih strojev, hitrejše procesorje in obsežnejše podatkovne zbirke. Stoletnica IBM zato ne prinaša le spomina na številna tehnološka odkritja, brez katerih si skoraj ni mogoče predstavljati dvajsetega stoletja, temveč ponuja tudi kronologijo McLuhanovske preobrazbe, med katero se je obdobje tehnologije umaknilo informacijski dobi. In podjetjem, ki so pravočasno spoznala, da se njihova resnična moč skriva v obdelavi, analizi in osmišljanju informacijskega preobilja.

***

Informatizacija totalitarnih režimov

Ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black je pred desetimi leti izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001), v kateri je ugotavljal, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva. Black je pojasnil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov. Poleg tega so IBM-ovi računski stroji obdelovali ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij (železniški transport milijonov Judov iz vse Evrope, obdelavo taboriščnikov …). Black je trdil, da so pri IBM zelo dobro vedeli, kaj počenja njihova nemška podružnica, saj so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in jih kljub embargu nameščali v koncentracijskih taboriščih. Podobnih očitkov so danes deležna velika tehnološka podjetja, ki izdelke prodajajo nedemokratičnim režimom, čeprav se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Najpomembnejše tehnične in poslovne inovacije IBM

• 1933 Thomas J. Watson predstavi 40-urni delovni teden.
• 1943 Imenovana je prva podpredsednica družbe.
• 1944 Prvi veliki avtomatski računski stroj (Mark I), predhodnik elektronskega računalnika
• 1946 Zaposlen je prvi afroameriški prodajalec.
• 1948 Prva digitalna računska naprava (SSEC), ki zna shraniti računalniški program.
• 1956 Magnetni trdi disk
• 1956 Umetna inteligenca
• 1957 Znanstveni računalniški programski jezik FORTRAN
• 1961 Elektronski pisalni stroj, ki je oznanil začetek elektronskega urejanja besedil (preverjanje besed) in namiznega založništva.
• 1964 Prvi sistemski elektronski računalnik System/360
• 1966 Delovni pomnilnik (DRAM)
• 1967 Matematik Benoit Mandelbrot zasnuje geometrijo fraktalov (prva praktična uporaba leta 1975).
• 1970 Povezane podatkovne zbirke in pisarniški fotokopirni stroji
• 1971Sistem za prepoznavanje govora in računalniška disketa
• 1973 Prva Nobelova nagrada za IBM-ovega raziskovalca (Leo Esaki za fiziko)
• 1975 Prvi »prenosnik«
• 1976 Laserski tiskalnik
• 1981 Osebni računalnik IBM PC
• 1984 IBM uradno prepove diskriminacijo zaradi spolne usmeritve.
• 1986 Druga Nobelova nagrada za fiziko (Gerd K. Binnig in Heinrich Rohrer), leto pozneje sledi tretja (J. Georg Bednorz in K. Alex Mueller)
• 1987 Protivirusni program
• 1990 Premikanje posameznih atomov
• 1997 Šahovski superračunalnik Deep Blue premaga Garija Kasparova.
• 2006 Govorni prevajalski program
• 2011 Superračunalnik Watson zmaga na televizijskem kvizu.

vir: wikipedia