Vendar ni imela sreče. Pošiljala je zaposlitvene prošnje in se udeleževala razgovorov, a kljub delovnim izkušnjam in izobrazbi ni dobila konkretnejših ponudb. Zato jo je zanimalo, kaj dela narobe. Ali delodajalce moti, da nima slovenske diplome? Je kriva njena tuja izobrazba ali nepoznavanje tukajšnjih razmer?

Svetovalec One Boštjan J. Turk je mladi ekonomistki najprej razložil, kako v Sloveniji poteka priznavanje tujih diplom in strokovnih nazivov. V drugem delu odgovora pa ji je zaupal, da ji priznanje izobrazbe in znanstvenega naziva še ne zagotavlja zanesljive zaposlitve. V naši državi se je namreč »izjemno razbohotil klientelizem, ki v prvi vrsti omogoča zaposlitev v dobro plačanih službah različnim prijateljem direktorjev podjetij, ki pogosto niso ustrezno kvalificirani za delovna mesta, ki jih zasedajo,« je slovenska zaposlitvena merila opisal Turk.

Tisti, ki nimajo ustreznih zvez in poznanstev, zato ne dobijo priložnosti, da bi se izkazali, čeprav bi morda podjetja z njihovo zaposlitvijo veliko pridobila. Poleg tega visoko usposobljeni kadri pri nas niso preveč zaželeni, ker se ob njih ljudje čutijo ogrožene, je dodal svetovalec in ji za konec zaželel »nekoliko bolj svetovljansko razmišljajočega delodajalca«, ki bo cenil njene vrline ter se ne bo ustrašil njenega znanja in sposobnosti.

V nekem drugem svetu so komentatorje zaposlovale drugačne zaposlovalne zagate. Ameriško iskalniško podjetje Google, ki je dolgo veljalo za najboljšega delodajalca na svetu, so začeli zapuščati nadarjeni menedžerji, programerji in razvijalci. Njihovi odhodi so pokazali, da so brezplačna hrana, telovadnice, zdravniška oskrba, varstvo otrok, prosto razporejanje delovnega časa, spodbude za lastno ustvarjanje in drugi ukrepi, po katerih slovijo razvojni kampusi Googla, podjetju sicer pomagali utrjevati ustvarjalnostni sloves, vendar so tudi prikrivali manj prijetno dejstvo. Google ni bil več vroče garažno podjetje iz silicijeve doline, temveč je zaradi hitrega razvoja in globalne širitve zrasel v nadnacionalno korporacijo z več deset tisoč zaposlenimi in milijardnimi prihodki.

Lars Rasmussen, snovalec googlovih zemljevidov (google maps) in storitve wave, je po odhodu povedal, da ni več mogel delati v tako brezosebni korporativni strukturi, zato se je raje pridružil dvanajstkrat manjši ekipi Facebooka – podobno kot veliko drugih odhajajočih guglovcev.

Njihovi motivi za menjavo delodajalca so bili različni. Večina je čutila, da v tako velikem podjetju ne znajo več prepoznati njihovega osebnega prispevka ali zaznati svežih zamisli, ki bi lahko znova pretresle svetovni splet. Nekatere je zmotila obsedenost s številkami, ki narekuje vse več oblikovalskih rešitev, odloča o usodi njihovih projektov in jim izbira domnevno najprimernejše sodelavce. Drugi so se v uveljavljenem podjetju že nekoliko dolgočasili, zato so sklenili, da bodo nova vznemirjenja poiskali v mladih podjetjih ali uresničevanju lastnih poslovnih zamisli.

Poskusi Googla, kako ustaviti odtekanje dragocenih možganov – med drugim so vsem zaposlenim zvišali plače za tisoč dolarjev -, so znova obudili živahne razprave o naravi dela v »ustvarjalnih industrijah«.

Več kot tisoč zaposlenih se za menjavo službe ni odločilo zato, ker bi bilo podjetje v težavah, ker bi jim življenje grenili sitnobni šefi, ali ker so jim drugje ponudili višjo plačo za enako delo. Nasprotno. Marsikdo je bil pripravljen zamenjati udobno ustaljenost za večje izzive, delati na nižjem položaju, sprejeti manjšo plačo ali se preseliti, če bi s tem dobili občutek osebne izpolnitve in užitka pri delu. Ta neobičajna svobodnost programerjev in drugih »ustvarjalnih delavcev« je prisilila visokotehnološka podjetja v nove premisleke, kaj v resnici motivira njihove zaposlene in kako jih obdržati, če hočejo ostati v razvojnem vrhu. Zdelo se je, da so se napovedi ideologov ustvarjalnih industrij končno uresničile in je začel ponudbo in povpraševanje regulirati idealni svobodni trg iz ekonomskih učbenikov, na katerem so si delodajalci in delojemalci postali enakovrednejši.

Oba svetova – slovenski, v katerem se zaposlovalci menda otepajo sposobnih kadrov, in tisti, v katerem mora celo veliki Google tekmovati za vrhunske programerje – nista tako zelo ločena, kot morda kaže površen pogled. Povezuje ju vse večja skupina ljudi, med katere sodi tudi nezaposlena doktorica ekonomije iz uvodnega pisma: študenti, podjetniki, raziskovalci, znanstveniki, umetniki in drugi posamezniki, ki so se odločili v googlovskih svetovih razširiti osebna in strokovna obzorja ter pridobljeno znanje prinesti domov. A so spoznali, da jih tukaj nihče ne potrebuje.

Kulturni šoki, ki so jih po vrnitvi v domovino doživljali moji sogovorniki s področij znanosti, tehnologije in umetnosti, so si zelo podobni. Mladi podjetniki, ki so morali zagonski kapital za svoje zamisli pridobiti v tujini, kljub osebni zagretosti težko ohranjajo sedeže podjetij v Sloveniji, ker jim tukajšnja zakonodaja in podjetniška kultura ne omogočata delovnega okolja, s katerim bi pritegnili nadarjene domače in tuje ustvarjalneže.
Študenti, ki so podiplomske študije nadaljevali na tujih univerzah, ne morejo prebiti obzidij, ki jih je zgradila lokalna akademska skupnost – pogosto sestavljena iz oseb, ki so diplomirali, magistrirali in doktorirali na isti katedri ali celo pri istem mentorju. Še bolj frustrirajoč je bil zanje občutek, da zaradi razdeljenosti ekonomske in družbene sfere skoraj nimajo zaposlitvene izbire, zato se le redka podjetja, inštituti in izobraževalne ustanove zares trudijo obdržati svoje ljudi ali tekmovati za najboljše kadre, saj jim preprosto – ni treba.

Na desetine podobnih izpovedi in izkušenj, ki sem jih v zadnjih letih zbral med novinarskim delom ali študijem v Veliki Britaniji, sem skušal večkrat preveriti s podatki. Ali sploh vemo, česa so se mladi podjetniki naučili v svetovih Googla in Facebooka, s katerimi se želijo primerjati domači prinašalci silicijevih dolin in uradniški uvajalci »družbe znanja«?

Nas zanima, katere tuje poslovne modele so uspešno preizkusili v Sloveniji in kateri so propadli? Ali poznamo usode študentov, ki so se po diplomi odpravili na tuje univerze ali podjetja, kjer so nabirali delovno prakso? So se vrnili domov in tu tudi ostali? So našli delo, v katerem lahko koristno uporabijo pridobljeno znanje? So obtičali v zasilnih službah, ker so pač morali nekako preživeti, ali so obupali in svoje znanje odnesli nekam drugam? Vendar sem ugotovil le to, da o problematiki bega možganov in kariernih poti mladih izobražencev uradno ne vemo ničesar, saj uporabnih podatkov ni zbiralo ali analiziralo nobeno ministrstvo, univerza ali gospodarska zbornica.

Pomanjkanje tovrstnih informacij je kritično, saj brez njih ni mogoče objektivno presojati analize stanja, kakršno je v obliki očitnih dejstev zapisal Boštjan J. Turk – je njegova ocena o prevladi klientelizma in negativne selekcije realna, ali le povzema subjektivni občutek nezadovoljstva nad stanjem v državi, ki ga občuti vse več Slovencev. Poleg tega se izgubljajo zelo dragocena sporočila, na katera opozarja morebitna nezaposljivost kanadsko-slovenske doktorice ekonomije in drugih posameznikov, ki zaradi domnevne okuženosti s tujino niso sprejemljivi za domače akademsko, poslovno in raziskovalno okolje.

Če bi njihove zgodbe pokazale, da so bili izločeni zaradi vrednot, ki poganjajo uspešna visokotehnološka podjetja in raziskovalne ustanove, se je država znašla pred velikim strateškim in razvojnim problemom, ki ga ne more razrešiti nobena evropska strategija. In vemdar bi šele takšno neprijetno spoznanje morda spodbudilo treznejše razvojne korake in odpravljanje najhujših sistemskih anomalij, ki v Sloveniji onemogočajo gospodarski in tudi družbeni razvoj: razdeljenost trga, dogovorna ekonomija, administrativne ovire, množičnost visokega šolstva in hudo pomanjkanje vodstvenih znanj.

Vendar bi bilo tudi temeljito odpravljanje razvojnih ovir za Slovenijo šele dober začetek, saj ustvarjalnost potrebuje tudi spodbude. Izkušnje Googla kažejo, da v svetu visokih tehnologij včasih še tako »sanjsko« delovno okolje ne more zadržati dragocenih kadrov, saj vrhunske ustvarjalne delavce ženejo ideje in motivi, ki jim težko ustrežejo celo najbolj napredna in kadrovsko ozaveščena podjetja na svetu. Podjetjem, ustanovam in državam, ki ne znajo prepoznati teh motivov, na koncu ostanejo samo tisti, ki nimajo druge izbire. Razvojni potenciali takih okolij pa so zelo dobro znani.

(Sobotna priloga Dela, 24. junij 2011, foto Vanja Radovanović)

Razlogi so različni. Nekatere nenavadne predpise so vladarji sprejeli že pred davnimi stoletji in so ostali veljavni do danes, ker jih pač ni nihče preklical. Druge so zagrešili navihani poslanci, ki so hoteli dokazati, da predlaganih zakonov nihče zares ne prebere, ampak bodo njihovi kolegi prepovedali tudi lupljenje pomaranč v kopalni kadi, če jim bo nekdo pred glasovanjem za šalo podtaknil protipomarančni zakonski člen (podoben zakon velja v Kaliforniji).

S takimi in podobnimi anekdotami profesorji prava radi začinijo svoja predavanja o zakonodajnih postopkih v sodobnih demokratičnih družbah, saj se je podtikanje zakonskih členov in prirejanje ciljev v strateških dokumentih razvilo v poklicno dejavnost, s katero se danes ukvarjajo lobisti, svetovalci za odnose z javnostjo in strankarski strategi. Njihove tarče niso le poslanci, ki o zakonih glasujejo, ampak tudi anonimni birokrati, ki v neštetih evroorganih pripravljajo zelene knjige, strategije in direktive.

Ti dokumenti so za lobiste zelo pomembni, saj se bodo njihovi poudarki skoraj zagotovo preselili v nacionalne strategije in zakone, kamor jih pridno prepisujejo državni uradniki – brez vsebinskega premisleka ali upoštevanja lokalnih posebnosti. Avtorji kritičnih filmskih dokumentarcev in knjig zato opozarjajo, da zakonov že dolgo več ne določa javni interes ali odprta javna debata, temveč jih s pritiski, podkupovanjem politikov, trgovanjem z uslugami in usmerjanjem medijske pozornosti krojijo močne interesne skupine in korporacije (pri nas je trenutno na sporedu zelo nazoren dokumentarec o ameriškem superlobistu Jacku Abramoffu Casino Jack in Združene države denarja).

Nekateri interesi so konkretni – lobiranje avtomobilske industrije proti sprejemanju strožje zakonodaje o dovoljenih avtomobilskih izpustih –, drugi ideološki. Prve je razmeroma preprosto spregledati, drugi se skrivajo za znanimi, neštetokrat ponovljenimi pojmi, ki so postali samoumevni, čeprav le malokdo ve, kako so nastali in kaj dejansko pomenijo. Med take izraze sodijo tudi »ustvarjalne industrije«, ki so jih v analizi stanja na področju kulture s predlogi ciljev za nacionalni program za kulturo 2012–2015 (pdf) v posebnem poglavju opisali avtorji slovenskega kulturnega ministrstva.

Na ministrstvu verjamejo, da mora Slovenija sprejeti dolgoročni strateški dokument razvoja kulturnih in ustvarjalnih industrij, s katerim bodo kulturno ustvarjanje tesneje povezali z gospodarstvom, izobraževanjem, znanostjo in tehnologijo. Z ustrezno strategijo ne bodo le »promovirali kulturnih dejavnosti kot dejavnikov ustvarjalnosti in inovativnosti« ter spodbudili večjega zasebnega vlaganja v kulturo, ampak bodo spodbujali tudi zaposlovanje v obeh industrijah: umetniških sektorjih (uprizoritveni in vizualni umetnosti, kulturni dediščini …), starih in novih medijih, produkciji videoiger in računalniškega programja, glasbi, grafičnem in modnem oblikovanju ter oglaševanju. Pri definiciji panog so si pomagali z zeleno knjigo o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (pdf), ki jo je aprila lani pripravila evropska komisija, iz nje pa so povzeli tudi večino kulturno-gospodarske retorike in strateških ciljev.

Nekritična odvisnost od evropske zelene ustvarjalnostne knjige opozarja na dve veliki slabosti slovenskega zakonodajnega in političnega procesa. Ker je postalo nekritično prepisovanje evropskih dokumentov v zadnjem desetletju popolnoma samoumevno, niso slovenski politiki in državni uradniki nikoli razvili sposobnosti kritične presoje ideološko zaznamovanih pojmov, ki se v evrodokumentih niso znašli po naključju. Hkrati so med pripravo analize zapravili tudi priložnost, da bi v javni razpravi o ustvarjalnih industrijah prepoznali nekulturne tematike, o katerih morajo državljani odločati na referendumu – problematiko malega dela in pokojninske reforme.

Ideja ustvarjalnih (»kreativnih«) industrij je namreč neposredno povezana z vprašanjem prihodnosti dela, ki je v začetku tisočletja zaposlovalo številne zahodne intelektualce, podjetniške guruje in politike. Med prvimi jo je uporabilo britansko kulturno ministrstvo, ko je moralo leta 1998 za tedanjo laburistično vlado Tonyja Blaira pripraviti oceno vrednosti kulturnega sektorja in njegovega prispevka nacionalnemu gospodarstvu. Vladna zahteva je britansko kulturno ministrstvo prisilila, da so pomen kulturnega sektorja utemeljili na njegovi zmožnosti ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti. Zato je ministrstvo nekomercialni kulturi in kulturni industriji pridružilo nekatere nove, tržno usmerjene dejavnosti (oglaševanje, arhitekturo, oblikovanje …) ter jih leta 2001 združilo pod sedanjim imenom »kreativne industrije«.

Ker je novi kulturno-gospodarski ustvarjalni sektor zaradi vse večje vrednosti intelektualne lastnine že v nekaj letih postal eden najpomembnejših in najhitreje rastočih delov britanskega gospodarstva, so ustvarjalne industrije hitro posvojili tudi v evropskih ustanovah. Prepoznali so jih kot eno izmed gonilnih sil evropskega gospodarstva, ki naj bi Evropo v duhu lizbonske strategije spremenila v »najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«, zato je ustvarjalnost postala nepogrešljiva ključna beseda neštetih razvojnih evrodokumentov. Hkrati je britanska iznajdba ustvarjalne industrije na trg delovne sile prinesla tudi »ustvarjalnega delavca«, ki je poosebljal ideale nove ekonomije: mladost, nevezanost in prilagodljivost. Te mlade kreativce so vplivni ideologi ustvarjalne ekonomije (Richard Florida, Charles Leadbeater …) prepoznavali kot znanilce novega družbenega ustvarjalnega razreda, na katerem bosta temeljili prihodnji »družba znanja« in »ustvarjalna ekonomija«. Pomen ustvarjalnih industrij pa so redno potrjevali podatki evropskega statističnega urada, kjer so preštevali nova delovna mesta in se veselili svežih odstotkov dodane vrednosti.

Vendar so nekateri sociologi in raziskovalci (Matthew Fuller, Naomi Klein …) že kmalu opozorili, da ima velika zgodba o uspehu ustvarjalnih industrij tudi temno plat. Evropske vlade so zadovoljno spoznale, da je britanska vlada z iznajdbo ustvarjalnih industrij in samozaposlenega ustvarjalnega delavca izvedla zelo učinkovit ukrep, s katerim ji je uspelo umetno povišati gospodarske kazalce nekdanjega kulturnega sektorja in administrativno zmanjšati brezposelnost. Ustvarjalni delavci so večinoma spominjali na mezdne intelektualne delavce, obsojene na nizke prihodke, negotove zaposlitve in (samo)izkoriščevalske razmere, ki so bile še zlasti neizprosne do žensk in starejših. Hkrati ustvarjalni delavci zaradi umetne, birokratsko vsiljene raznolikosti ustvarjalnih industrij niso razvili nikakršne skupne identitete, zato se niso interesno ali sindikalno organizirali, kar je še povečevalo njihovo socialno ranljivost.

Modela ustvarjalne industrije in ustvarjalnega delavca sta v prvem desetletju drugega tisočletja navdihnila zelo živahno debato o prihodnosti dela ter drugih izzivih tehnološko naprednih, a vse starejših postindustrijskih družb. Futurolog Jeremy Rifkin je ugotavljal, da bodo ljudje že čez nekaj desetletij opravljali samo še ustvarjalna opravila, ker bodo za vse drugo poskrbeli stroji. Sociologi in filozofi so razpravljali o novih konceptih nematerialnega (Maurizio Lazzarato), čustvenega (Michael Hardt), civilnega (Ulrich Beck) in brezplačnega dela (Tiziana Terranova), ki bodo zamenjali dosedanje modele zaposlovanja in tradicionalne ukrepe za zagotavljanje socialne varnosti (socialno pomoč, pokojnine …). Belgijski filozof in politični ekonomist Philippe van Parijs pa je verjel, da tedanji preplet tehnoloških, demografskih in gospodarskih trendov zahteva radikalnejši pogled na prihodnost dela, zato je predstavil idejo univerzalnega temeljnega dohodka, do katerega bi imel pravico vsak – tudi če ni vključen na trg dela ali v sistem socialnih transferjev.

Evropska zelena knjiga o ustvarjalnih industrijah, na kateri bo temeljila tudi slovenska ustvarjalnostna strategija, omenjenih dilem in svežih premislekov ne vsebuje. Izoblikovali so jo zastarele ideje interesnih skupin, ki družbo presojajo po statističnih podatkih in kazalcih gospodarske rasti, ter lobistični pritiski delodajalskih združenj, ki jim ustreza izkoriščanje ustvarjalnega proletariata. Prav tako zanje niso slišali slovenski politični in sindikalni obrazi, ki s svojimi pogledi na prihodnost dela razkrivajo zazrtost v neke pretekle čase. Zazrtost, ki ne prinaša odgovorov na probleme, ki jih imajo pred nosom: starajoče se prebivalstvo, brezposelno mladino, brezciljnost izobraževalnega sistema in okolje, v katerem je spodbujanje ustvarjalnosti predvsem fraza, prepisana iz uradniških strategij.

(Sobotna priloga Dela, 14. maj 2011)

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Related articles by Zemanta

• Google Dashboard Tells You What It Knows (takepart.com)
• German Spiegel on Google Goggles’ Face Recognition and More (blogoscoped.com)
• Google Nexus One: Everything You Need to Know [Nexus One] (gizmodo.com)

Microsoftovo bruseljsko razstavišče je bilo okrašeno v duhu letošnjega evropskega leta kreativnosti in inovacij. Predstavniki največjega ameriškega izdelovalca programske opreme so obiskovalcem neutrudno pojasnjevali, kako lahko njihove najnovejše tehnologije pomagajo sprostiti »kreativne potenciale«, spodbujajo nastanek »inovacijske ekonomije« in Evropi pokažejo izhod iz globalne gospodarske krize. Njihova sporočila so ves dan ponavljali tako razstavljavci kot politiki, evropski komisarji in najrazličnejši gostujoči strokovnjaki: brez inovativne izrabe evropske kreativnosti se bo kriza poglobila, Evropa pa bo še bolj zaostala za globalnimi tekmicami.

Kaj naj bi sploh pomenila ta »inovativna izraba evropske kreativnosti«, na katero so tako prepričano stavili udeleženci Microsoftovega dneva inovativnosti? Misel, da so bruseljski politiki in poslovneži »kreativnost« uporabljali kot razmeroma neškodljivo puhlico, s katero so prikrivali pomanjkanje dejanske vsebine, je verjetno vsaj delno pravilna, saj je postala kreativnost v zadnjih dvajsetih letih precej razvrednoten pojem, ki ni smel manjkati v nobenem evrokratskem »strateškem« dokumentu, govoru ali celo prošnji za zaposlitev. Vendar pa to še ne pomeni, da sklicevanje na kreativnost nima določene politične teže, saj jo je mogoče vedno znova uporabiti za vzbujanje upanja in pozitivnih pričakovanj, kadar je treba omiliti nepriljubljene, domnevno protikrizne ukrepe – denimo privatizacijo izobraževalnega sistema, fleksibilizacijo trga dela in krčenje socialnih pravic. V tem primeru lahko kreativnost pridobi zelo konkreten pomen.

»Kreativnost je postala del politične govorice v osemdesetih letih prejšnjega stoletja,« je povedal britanski sociolog Matthew Fuller, ki na londonski fakulteti Goldsmiths spremlja britansko kulturno politiko. Takrat je konservativna vlada britanske premierke Margaret Thatcher radikalno spremenila poglede na »kulturo«, saj je Thatcherjeva verjela, da kulturne dejavnosti ne smejo več računati na proračunski denar, ampak se morajo znajti same in preživeti na trgu. Njena politika je kulturnike, umetnike in kulturne ustanove prisilila, da so poiskali nove vire prihodkov, kar je postopoma zameglilo meje med nekomercialno kulturo in komercialno kulturno industrijo. Javne ustanove (muzeji, galerije …) so se morale začeti obnašati tržno, saj so morali njihovi programi ustrezati tako umetniškim kot ekonomskim merilom, če so hotele pridobiti državni denar. Vladne organizacije, odgovorne za področje kulture, pa so dobile nalogo, naj ocenijo »vrednost« kulturnega sektorja in ugotovijo, kakšen je njen prispevek nacionalnemu gospodarstvu, je pojasnil Fuller.

Ta zahteva je imela številne dolgoročne posledice. Britansko kulturno ministrstvo je prisilila, da je pomen kulturnega sektorja utemeljilo na njegovi zmožnosti ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti. Zato je ministrstvo nekomercialni kulturi in kulturni industriji pridružilo nekatere nove dejavnosti – med drugim oglaševanje, medije, arhitekturo, oblikovanje, programsko opremo in računalniške igre – ter jih združilo pod skupnim imenom »kreativne industrije«. Ker je novi kulturno-gospodarski kreativni sektor zaradi vse večje vrednosti intelektualne lastnine že v nekaj letih postal eden najpomembnejših in najhitreje rastočih delov britanskega gospodarstva, je kot »zgodba o uspehu« pritegnil veliko pozornosti britanske in evropske politike. Ko je evropska komisija leta 2006 po britanskem zgledu izdala poročilo o evropskem (EU) kulturnem gospodarstvu, je ugotovila, da so kreativne industrije leta 2003 ustvarile 2,6 odstotka evropskega BDP in dosegle skoraj dvoodstotno rast števila zaposlenih (v drugih sektorjih se je zaposlenost zmanjševala). Kreativne industrije so postale tedaj tudi uradno prepoznane kot ena izmed gonilnih sil evropskega gospodarstva, ki naj bi Evropo v duhu lizbonske strategije do leta 2010 spremenila v »najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«.

Kreativnost pa se ni udomačila le v neštetih evropskih dokumentih in politikah (skupaj z inovativnostjo), ampak so začele njen pomen vse bolj prepoznavati tudi druge, tradicionalno »nekreativne« gospodarske panoge. Ne le zaradi čedalje večjega pomena njenih izdelkov in storitev, ampak tudi zato, ker se je ideja kreativnosti lepo ujemala z uvajanjem vse »prilagodljivejših« delovnih mest v podjetjih in javnem sektorju. Britanska iznajdba kreativne industrije je na trg delovne sile med drugim prinesla »kreativnega delavca«, ki je poosebljal vse tisto, kar je potrebovala nova ekonomija: mladost, nevezanost in (domnevno) kreativnost. Mladi poslovni »kreativci«, ki so sami ustanavljali uspešna internetna in novomedijska podjetja ter z njimi praktično iz nič ustvarjali neverjetna bogastva, pa so navdihnili pisce, kakršen je ameriški urbani sociolog Richard Florida, da so jih prepoznali kot znanilce novega družbenega »kreativnega razreda«, na katerem bosta temeljili prihodnji »družba znanja« in »kreativna ekonomija«. Kot dokaz za svoje trditve je Florida izračunal, da 40 največjih svetovnih megaregij, v katerih živi 18 odstotkov svetovnega prebivalstva, ustvari kar dve tretjini globalnega gospodarskega prihodka in prijavi devet od desetih patentov – ker naj bi znale uspešno združiti individualizem, talent (kreativne delavce), tehnologijo in družbeno toleranco.

Ta izračun je imel manjšo pomanjkljivost. Velika večina kreativnih delavcev ni v praksi niti približno živela v slogu elitnega kreativnega razreda, o katerem je pisal Florida – niti v omenjenih megaregijah. Bernd Fesel in Michael Söndermann, ki sta leta 2007 za nemško predstavništvo Unesca pripravila poročilo o kulturni in kreativni industriji v Nemčiji, sta namreč ugotovila, da kulturni in kreativni delavci prej kot na pripadnike namišljenega kreativnega razreda spominjajo na nekakšen intelektualni proletariat. Pokazala sta, da kar 98 odstotkov vsega nemškega kreativnega sektorja sestavljajo zelo majhna (mikro)podjetja, ki ne morejo preživeti več kot enega kreativnega delavca (ta je bil ponavadi tudi lastnik), poleg tega veljajo kulturne in kreativne industrije za izjemno tvegane panoge, ki imajo veliko težav pri pridobivanju posojil. Opozorila sta tudi, da so prihodki kreativnih delavcev kljub njihovi nadpovprečni izobrazbi zelo nizki, njihov kreativni status pa jim ne omogoča skoraj nikakršne socialne varnosti, saj so večinoma zaposleni projektno, honorarno ali za določen čas.

Z njunimi ugotovitvami se strinjajo tudi nekateri drugi kritični sociologi in raziskovalci (med drugimi Richard Sennett, Ulrich Beck in Naomi Klein), ki dodajajo, da je (samo)izkoriščevalsko delo v kreativni industriji izjemno diskriminatorno do starejših (za »stare« veljajo že delavci srednjih let), žensk (te so bistveno slabše plačane od moških) in pripadnikov družbenih manjšin. Obenem kreativni delavci zaradi velike raznolikosti kreativnih industrij nimajo nikakršne skupne identitete – gledališki igralec in programer računalniških iger se težko prepoznata kot delavca v enakem sektorju –, zato praviloma niso interesno ali sindikalno organizirani, kar še povečuje njihovo socialno ranljivost. »V praksi se je tako pokazalo, da je britanska vlada z iznajdbo kreativnih industrij in samozaposlenega kreativnega delavca izvedla zelo ‘inovativen’ ukrep, s katerim ji je uspelo umetno povišati gospodarske kazalce nekdanjega kulturnega sektorja in administrativno zmanjšati brezposelnost, kreativne delavce pa prepričati, da so za morebitne neuspehe in slabe socialne razmere krivi sami – ker da pač niso bili dovolj kreativni, inovativni in vztrajni,« je prepričan Matthew Fuller.

Ob njegovi diagnozi zveni bruseljska napoved »inovativne izrabe evropske kreativnosti« skoraj srhljivo.

(Sobotna priloga Dela, 11. april 2009)

Ko se je druga svetovna vojna bližala koncu in so zavezniške sile odkrivale nacistična koncentracijska taborišča, so vojaki v upravnih stavbah našli tudi zapletene naprave, na katerih so bile oznake ameriškega visokotehnološkega podjetja IBM. Ker so se tedaj zavezniki ukvarjali predvsem z izčrpanimi preživelimi taboriščniki, se niso pretirano spraševali, kaj so nacisti počeli z ameriško visoko tehnologijo. Nekaj skrivnostnih naprav je po vojni izginilo, ena pa se je znašla v washingtonskem muzeju holokavsta.

Ta muzejski primerek Hollerithove naprave za razvrščanje luknjastih kartic – nekakšne predhodnice elektronskega računalnika – je pet desetletij pozneje opazil ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black. Vprašanje, kaj je IBM-ova naprava počela v koncentracijskem taborišču, je Blacka tako prevzelo, da je po več letih brskanja po zgodovinskih arhivih izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001). V svojem obsežnem delu je razvil drzno trditev, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva.

Black je namreč ugotovil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko natančno poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov – tudi tistih, ki so bili že povsem vključeni v nemško okolje (»prikriti«) in niso, denimo, niti izvajali verskega obredja. Hollerithove naprave so obdelovale ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je Rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij: železniškega transporta milijonov Judov iz vse Evrope, obdelave taboriščnikov (suženjsko delo, usmrtitve) in določanju »ozkih grl«, zaradi katerih sistematično uničevanje ljudi ni potekalo optimalno.

Najhuje pa je, da je Thomas Watson, ustanovitelj in dolgoletni vodja IBM, zelo dobro vedel, kaj počenja njihova nemška podružnica, ugotavlja Black. IBM-ovi ljudje so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in nameščali Hollerithove naprave v taboriščih. Ko bi moral IBM zaradi ameriškega embarga nehati oskrbovati naciste s kartičnimi napravami in potrošnim materialom, so ustanovili nekaj slamnatih podjetij in začeli poslovati prek Švice. Black se zato sprašuje, kako je lahko Watson kot eden najuglednejših ameriških poslovnežev in osebni svetovalec predsednika Roosevelta zavestno sodeloval s tako očitno zločinskim režimom (vsaj do leta 1942). Njegov odgovor: Watsonova agresivna poslovna logika je videla Nemčijo le kot dobičkonosen trg, na katerem je hotel za vsako ceno ohraniti prevladujoč tržni delež in osrečiti svoje delničarje.

V nasprotju z naftno, avtomobilsko, tobačno, farmacevtsko in orožarsko industrijo je bila informacijsko-komunikacijska dejavnost dolgo časa razmeroma varna pred »etičnimi« kritikami in obtožbami, da je pripravljena za dobiček poslovati tudi s hudičem. Prav nasprotno – njeno dejavnost so vselej spremljali pozitivni pojmi: napredek, izobrazba, znanost, gospodarski in družbeni razvoj. Blackova knjiga pa je pokazala, da lahko postane organizirano zbiranje in obvladovanje informacij zelo učinkovito orodje družbenega nadzora, ki je v rokah represivnega režima še nevarnejše od oborožene vojske in policije. V tem primeru postanejo prijazni izdelovalci omrežne opreme, računalniškega programja in podatkovnih zbirk ter ponudniki internetnih storitev povsem enakovredni tistim, ki z orožjem in prisilnimi sredstvi oskrbujejo vlade, znane po sistematičnem kršenju človekovih pravic. Sploh zato ker se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Če veliki izdelovalec podatkovnih zbirk Oracle proda po meri narejene izdelke kitajski policiji in se predstavnik podjetja za velike pomnilniške sisteme EMC javno hvali, kako dobra stranka je kitajsko ministrstvo za državno varnost, se njuno vodstvo najverjetneje ne bo čutilo odgovorno za aretacije desettisočev kitajskih oporečnikov, ki jih bo izsledila njuna tehnologija. Tudi Googlu, Microsoftu in Yahooju se zdi povsem sprejemljivo, da morajo iz zadetkov svojih iskalnikov odstraniti nekatere »problematične« pojme (demokracija, falun gong, človekove pravice), preden jim kitajske oblasti dovolijo poslovati na svojem ozemlju. Šele ko se zgodi neizogibno in v javnost pricurljajo podatki o izbrisanih blogih ali aretiranih kitajskih novinarjih, ki so jih pomagali izslediti ameriški ponudniki internetnih storitev, so se visokotehnološka podjetja prisiljena zagovarjati pred obtožbami nevladnih organizacij, da zavestno soustvarjajo enega najučinkovitejših sistemov za cenzuro in nadzor državljanov v zgodovini. Njihovi odgovori na kritike so presenetljivo podobni tistim, ki so jih ob izidu Blackove knjige zapisali predstavniki IBM: ponudniki opreme in storitev niso odgovorni za njihovo uporabo; če ne bi opreme prodali oni, bi jo naročniki kupili drugje; uprave morajo varovati interese delničarjev in spoštovati zakone držav, v katerih delujejo njihove podružnice.

Njihova formalistična pojasnila pa ne morejo več zadovoljiti kritične internetne javnosti in nekaterih politikov. Demokratski kongresnik Chris Smith je prepričan, da poslovni cilji ne upravičujejo zavestnega partnerstva z represivnimi režimi, kaj šele izgovarjanja na lokalne zakone, ki ne spoštujejo najosnovnejših človekovih pravic. Zato je lani predlagal poseben zakon o globalnih internetnih svoboščinah, s katerim bi ameriškim podjetjem precej omejil poslovanje z nedemokratičnimi režimi. Če bo Smithov zakon sprejet, za ameriška podjetja ne bodo več veljale le neživljenjske prepovedi izvoza lisic, solzivca in drugih prisilnih sredstev, ki jih je ameriška vlada uvedla po pokolu na tiananmenskem trgu leta 1989, ampak bi izvozne omejitve veljale tudi za informacijske sisteme in druge visokotehnološke rešitve.

Ameriška neprofitna organizacija Business for Social Responsibility je zato pred dobrim tednom dni tiho objavila novico, da so začeli nekateri tehnološki velikani (Google, Microsoft, Yahoo in Vodafone) skupaj z nevladnimi organizacijami pripravljati kodeks za zaščito svobode izražanja na internetu. Skrivnostni kodeks, o katerem predstavniki omenjenih podjetij še previdno molčijo, sicer ne bo pretirano zavezujoč, vendar lahko pristopnikom prinese nekaj pozitivne publicitete. Vprašanje pa je, ali bosta zakon in kodeks tudi v resnici omejila neetično poslovanje visokotehnoloških podjetij. Smithov zakon v svoji dobronamernosti pozablja, da nedemokratične prakse niso omejene le na nedemokratične režime, saj so prikrito nadzorovanje državljanov, filtriranje internetnih vsebin in podobna neetična raba novih tehnologij pogosta praksa v vseh razvitih družbah – tudi v ZDA in EU. Predlagatelji kodeksa pa se morajo zavedati, da lahko ameriški delničarji tožijo upravo, če domnevajo, da jih je s svojimi poslovnimi odločitvami prikrajšala za večje dobičke.

Neetično delovanje podjetij lahko teoretično preprečijo le njihovi ozaveščeni delničarji. Kaj to pomeni za prihodnost kitajskih oporečnikov, je pred dvema letoma nazorno pokazala skupščina podjetja Cisco Systems, ki velja za enega glavnih opremljevalcev kitajskih oblasti s »cenzorskimi« omrežnimi tehnologijami. Ameriški poslovni tednik Businessweek je poročal o delničarju, ki je zahteval transparentno poročanje o Ciscovih kitajskih poslih, a so ostali udeleženci skupščine burno zavrnili njegov predlog. Duh pokojnega Thomasa Watsona, popolnega trgovca in kapitalista, se je dogajanju v dvorani le zadovoljno nasmihal.