Prva objava: Marketing Magazin, Maj 2010

Čeprav sta bila prepričana, da bodo njune nočne debate že naslednji dan izpuhtele skupaj z alkoholnima mačkonoma, je miamijsko ponočevanje kmalu preraslo v scenarij za zelo vpliven spletni film Epic 2014. Sloan in Thompson sta v njem najprej predstavila nekatere najvplivnejše medijske spremembe: vzpon novičarskih agregatorjev, razmah družabnih omrežij ter združevanje (novo)medijske, internetne in telekomunikacijske industrije. V namišljenem nadaljevanju pa sta poskušala napovedati, kako se bo v prihodnjem desetletju spremenila medijska pokrajina.

Predvidela sta združevanje družabnih omrežij, spletnih iskalnikov, trgovcev in tehnoloških podjetij ter nastanek novih informacijskih velikanov, kakršne bo poosebljal »Googlezon« – združeno podjetje Googla in Amazona. Domnevala sta, da bodo ta informacijska podjetja uporabila svoje orjaške zbirke uporabniških podatkov za (samodejno) izdelavo natančno merjenih oglasov in nakupovalnih ponudb. Napredni matematični algoritmi pa bodo analizirali elektronsko pošto, elektronske profile in bloge ter vsakemu uporabniku pripravljali oseben medijski jedilnik, ki bo temeljil na njegovih potrošniških navadah, zasebnem življenju, okusu, političnem prepričanju in drugih informacijah, ki jih bodo poznali prihodnji Googlezoni. Sledile bodo prve velike vojne za tržne deleže med nastajajočimi informacijskimi velikani, nato se bodo (prepozno) predramila tudi tradicionalna medijska podjetja, ki svojega zatona ne bodo več mogla ustaviti niti s pomočjo sodišč.

Medijske vsebine brez pomoči novinarjev?

Leta 2014 se bosta zato zgodila dva ključna dogodka. Googlezon bo predstavil storitev Epic, izjemno napreden medijsko-informacijski sistem, ki medijskih vsebin ne bo več zgolj nabiral po svetovnem spletu, ampak jih bo znal tudi ustvarjati – brez pomoči novinarjev ali drugih človeških ustvarjalcev. New York Times pa se bo poslovil od svetovnega spleta, ukinil elektronsko izdajo in začel znova izhajati na papirju kot časopis, namenjen družbenim elitam in starejši populaciji.

Čeprav sta Sloan in Thompson upala, da bosta lahko svoj film redno dopolnjevala z novimi vizijami medijske prihodnosti, sta kmalu zapustila Poynter in si poiskala novi službi. Vendar je njun izdelek tudi po dobrih šestih letih ohranil veliko prvotne aktualnosti, saj sta avtorja pri pisanju scenarija upoštevala misel, ki jo je o napovedovanju prihodnosti pred več kot petdesetimi leti zapisal kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan.

McLuhan je verjel, da so ljudje večinoma podobni voznikom, ki v svojih avtomobilih drvijo naprej, med vožnjo pa ne gledajo predse (skozi vetrobransko steklo), ampak se ozirajo v vzvratna ogledala, v katerih vidijo le znano in predstavljivo preteklost. Ker zaradi zazrtosti v preteklost ne vidijo, kaj se dogaja pred njihovimi vozili, spregledajo vse tisto, kar bi jim lahko pomagalo predvideti, kaj jih čaka v prihodnjem kilometru. Sloan in Thompson sta – po McLuhanu – v svojem videu uspela tako dobro »napovedati prihodnost« preprosto zato, ker sta znala opisati, kaj se je na medijskem področju dogajalo v njuni sedanjosti.

Če bi medijski voznik leta 2004 pogledal skozi vetrobransko steklo, bi lahko zelo jasno videl, kaj ga čaka čez nekaj let. Pred lastniki časopisov se je brez nepreglednih ovinkov vila cesta, na kateri je bilo vse manj kupcev tiskanih izdaj. Komercialni (oglaševalski) medijski model je kazal vse opozorilne znake borznega balona, saj sta medijska in oglaševalska industrija napihovali pomen in vrednost oglaševanja, čeprav je bilo jasno, da za izračunavanje oglaševalskih učinkov uporabljata metodologije in strategije, ki niso zares delovale niti v času množičnega oglaševanja za množična občinstva. Družabna spletna omrežja so nakazovala, da jim bodo njihovi uporabniki pripravljeni prostovoljno (in zastonj) zaupati bistveno več uporabnih demografskih, potrošniških in osebnih podatkov kot še tako natančni fokusni raziskavi. Medijska konvergenca pa se ni omejila le na zlivanje tehnologij in vsebin – videoposnetke na časopisnih spletnih straneh in televizijske oddaje na prenosnih elektronskih predvajalnikih –, ampak je prinesla tudi povezovanje nekoč ločenih medijskih, internetnih, telekomunikacijskih in tehnoloških podjetij.

Iz takih združevanj so začeli nastajati zametki prihodnjih informacijskih monopolistov, ki so grozili, da bodo že kmalu nadzorovali večino globalnega pretoka informacij in svetovni splet ogradili z zaprtimi tehnološkimi platformami, s katerimi bodo nadzorovali produkcijo, distribucijo in trženje digitalnih vsebin (tedaj Applov Itunes). Čeprav se je sprva zdelo, da bo svetovni splet odprl medijske trge novim igralcem in razbil nekdanje medijske monopole, je ekonomska konvergenca dejansko še okrepila moč največjih (novo)medijskih igralcev, ki so edini lahko izrabili ekonomijo obsega ter ustvarili prihodke iz spletnih oglasov in uporabniških vsebin (blogov, videoposnetkov, osebnih uporabniških profilov …). Vse večji časovni in finančni pritiski na novinarje pa so pospeševali postopno prevlado »reciklatorskega novinarstva« (churnalisma), ki temelji na nekritičnem, časovno in cenovno »optimaliziranem« povzemanju ekonomskih in političnih propagandnih sporočil.

“Epski” medijski trendi so se v zadnjih letih še okrepili

Reciklatorsko novinarstvo, ki ga je v svoji knjigi Flat Earth News opisal britanski novinar Nick Davies, ni le povečalo vpliva ekonomske in politične propagande na medijsko delovanje, ampak je tudi zmanjšalo konkurenčno prednost plačanega (poklicnega) novinarskega dela, saj so lahko reciklatorsko dejavnost hitreje in ceneje opravljali »amaterski« uporabniki svetovnega spleta. Raziskave, ki so jih na ameriškem trgu opravili pri združenju potrošnikov in na inštitutu PEW, pa so pokazale, da uporabniške vsebine kljub odmevnim hipotezam o pametnih množicah, vikinomiki in »crowdsourcingu« ne morejo nadomestiti informacijskega primanjkljaja, ki ga je povzročilo odpuščanje novinarjev in zmanjševanje informativnih vsebin v tradicionalnih medijih, saj uporabniki spleta večinoma povzemajo in komentirajo vsebine, ki so bile prej objavljene v uveljavljenih medijih ali na specializiranih blogih. Zato sta Sloan in Thompson sklepala, da bodo tudi novice, ki jih bo sestavljal Googlezonov Epic, nujno reciklatorske – sestavljene iz banalnih zapisov na osebnih profilih, agencijskih novic in propagande.

Današnji pogled skozi vetrobransko steklo pokaže, da se razmere na medijskih trgih od leta 2004 niso bistveno spremenile, temveč so se »epski« medijski trendi v zadnjih letih še okrepili. Jonathan Zittrain je v svoji knjigi The Future of Internet pred dvema letoma potrdil nastajanje »ograjenega interneta«, kjer bodo odprte osebne računalnike postopoma nadomeščale zaprte namenske naprave, ki jih bodo nadzorovali njihovi ponudniki (Applov ipad in iphone, Amazonov kindle …). Zapiranja interneta ne pospešujejo le komercialni interesi velikih informacijskih podjetij in lastnikov digitalnih vsebin (glasbe, knjig, filmov …), ampak tudi protiterorostični, protipiratski, protihazarderski in drugi zakoni, s katerimi poskušajo posamezne države uvesti filtriranje internetnega prometa. Veliki kitajski požarni zid je dokazal, da je mogoče ustvariti cvetoče gospodarstvo tudi brez tradicionalne demokratične vrednote – svobode izražanja – in s tem resno zamajal eno temeljnih internetnih utopij, po kateri je internet že po svoji »naravi« odprta in demokratična tehnologija. Leonard Downie in Michael Schudson pa sta v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism naštela večino novih medijskih poslovnih modelov, s katerimi se poskušajo mediji in posamezniki v ZDA prilagoditi novim razmeram, ter ugotovila, da bo na internetu izjemno težko najti recept, s katerim bo mogoče ohraniti in financirati (kakovostno) novinarstvo.

Zato lahko kritičen ogled Epica 2014 kar dobro nakaže, kakšna bo medijska pokrajina čez nekaj let. Google in Amazon se do leta 2015 verjetno še ne bosta združila. Imena nekaterih igralcev se bodo morda zamenjala, manjši nacionalni medijski vrtički bodo ohranili nekaj svojih posebnosti, same ceste, po kateri drvijo medijski vozniki, pa tudi tokrat ne zakrivajo vremenske meglice in nepregledni ovinki.

Prva objava: Pogledi, 21. april 2010

Poleg tega so dodali, da bodo uporabniki elektronskih bralnikov za medijske vsebine pripravljeni plačevati, saj te naprave še niso okužene z virusom brezplačnosti, ki se je na internetu tako dobro udomačil, da ga doslej ni zmogel izkoreniniti še noben poslovni model ali spletni policaj.

Te napovedi so najbolj razveselile časopisne založnike, ki so zaradi prepleta demografskih, gospodarskih in tehnoloških sprememb v zadnjih letih ostali brez nekaterih najpomembnejših prihodkov. Medijski potrošniki so spremenili svoje dnevne navade in večji del svoje pozornosti namenili elektronskim medijem, to pa je prizadelo naročniško in kolportažno prodajo časopisov. Veliki oglaševalci so se preselili na televizijo, mali oglasi so se prilagodili svetovnemu spletu, nekdanje »časopisne vsebine« pa so začeli brezplačno ponujati najrazličnejši internetni igralci – velika podjetja (Google), nevladne ustanove, alternativne medijske organizacije in nekoč pasivna medijska občinstva (blogi, tviti …).

Posledice so bile za številne časopise prehude, ugotavljata Leonard Downie Jr. in Michael Schudson v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism. Nekaj časopisov je propadlo, veliko jih je opustilo nedeljske ali večerne izdaje, število zaposlenih časopisnih novinarjev v Združenih državah pa se je z več kot 60.000 zmanjšalo na približno 40.000, najmanj po letu 1971.

Kako lahko elektronski bralniki pomagajo časopisom preživeti sedanjo krizo? Njihovi zagovorniki so prepričani, da bodo bralniki časopisom povrnili veliko izgubljenih bralcev in prihodkov, saj odpravljajo nekatere pomembne tehnološke ovire, zaradi katerih so danes časopisi na medijskem trgu manj privlačni od elektronskih tekmecev.

Ker se znajo bralniki povezati s svetovnim spletom, niso primerni le za hipno kupovanje knjig in pretakanje plačljivih videoposnetkov, ampak tudi za sprotno osveževanje novic. Ker jim lahko vgrajena satelitska navigacijska naprava ali zunanja bazna postaja v vsakem trenutku pove, kje so, bo na njih mogoče ponuditi nove oblike oglaševanja, ki bodo vsebinsko in krajevno prilagojene posameznim bralcem. Njihovi zasloni so dovolj veliki za udobno branje, a hkrati ravno prav majhni, da jih je mogoče prenašati brez večjega napora: to sta namreč bili največji omejitvi premajhnih mobilnikov in prevelikih prenosnikov. Hkrati so izkušnje Amazonovega kindla in Applove glasbene trgovine itunes pokazale, da so lahko elektronski bralniki in predvajalniki glasbe zelo učinkovit podaljšek njihovih spletnih prodajaln, ki močno spodbujajo nakupe digitalnih vsebin.

Čeprav se zdi tako razmišljanje na prvi pogled prepričljivo, v resnici kaže na zelo površno razumevanje krize, ki je prizadela časopisno panogo, in na še večje nepoznavanje vloge, ki jo v medijskem svetu igra tehnologija.

Nemški filozof Walter Benjamin je že pred skoraj sedemdesetimi leti opazil, da je tehnologija predvsem pospeševalka obstoječih družbenih, političnih in ekonomskih procesov. Te procese pa je britanski politolog John Keane na medijskem področju pred kratkim opisal kot »dekadentne«. Keane je opozoril, da na medijskih trgih nastajajo veliki informacijski monopoli, sestavljeni iz nekdanjih telekomunikacijskih, medijskih, internetnih in tehnoloških podjetij, ki bodo že kmalu nadzorovali večino globalnega pretoka informacij. Ti novi informacijski monopolisti pospešeno financirajo razvoj zaprtih tehnoloških platform, s katerimi bodo v prihodnosti pod svojimi lastnimi pogoji narekovali produkcijo, distribucijo in trženje digitalnih vsebin (kindle, itunes, Googlov android …). Ker novomedijski lastniki za svojo širitev potrebujejo podporo držav in nadnacionalnih organizacij, se krepi vpliv politike na (nove) medije in trgovanje z medijsko podporo v zameno za politične usluge.

Zahteve po krčenju stroškov pa še spodbujajo pojav, ki ga je britanski novinar Nick Davies opisal kot »reciklatorsko novinarstvo« (churnalism), saj imajo novinarji vse manj časa za preiskovanje svojih lastnih zgodb in preverjanje podatkov, to pa močno krepi vpliv ekonomske in politične propagande na medijsko poročanje.

Tehnologija teh dekadentnih trendov sama po sebi ne more odpraviti, ampak jih lahko kvečjemu pospeši – to sta v medijski zgodovini že pokazali plačljiva kabelska in satelitska televizija. Za preživetje časopisov kot pomembnega vira informacij in dragocene sestavine sodobnih demokracij zato ni pomembno predvsem vprašanje, kako prepričati sedanje in prihodnje bralce, naj začnejo uporabljati elektronske bralnike in plačevati za njihove izdelke – poročila, komentarje in promocijske članke. Prav tako ni bistveno, na kakšnih zaslonih se bodo pojavljale te vsebine in kakšni oglasi jih bodo spremljali. Časopisni novinarji in izdajatelji bi se morali vprašati nekaj drugega – kako uporabiti svoje znanje, nove tehnologije, poslovne modele in javnomnenjski vpliv za boj proti keanovskim dekadentnim trendom.

Za tak boj pa bi morali najprej razumeti, zakaj so zaprte tehnološke platforme nevarne, zakaj je reciklatorsko novinarstvo škodljivo in katerim zelo starim interesom služi brezmejna vera v moč vedno novih in novejših tehnologij.

***

Spletni in tiskani časopisi

< 1 % – Uporabniki spleta med deskanjem v povprečju namenijo manj kot 1 % časa branju spletnih časopisov.

40 % – Kljub temu 40 % spletnih uporabnikov zatrjuje, da vsak dan prebirajo časopise na internetu.

70 sekund – Ljudje se v povprečju zadržujejo po 70 sekund na novičarskih spletnih portalih – 25 minut v povprečju pa posvetijo branju tiskanih časopisov. Bralci spletne časopise po navadi berejo na delovnem mestu, kjer potrebujejo hitre informacije; ko končajo službo, pa se lahko poglabljajo v zahtevnejša novičarska besedila.

Vir: iz porocila Hala Variana, glavnega Googlovega ekonomista

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 17. april 2010

Novi medij raziskovalnega novinarstva

Mali oglasi in zaposlitvene ponudbe so se prilagodili svetovnemu spletu, nekdanje časopisne vsebine pa so začeli brezplačno ponujati novi spletni ponudniki vsebin – novičarski agregatorji, blogerji in internetna podjetja. Vendar tem novim medijem kljub velikim obljubam ni uspelo nadomestiti informacijskega primanjkljaja, ki sta ga povzročila kriza časopisne panoge in odpuščanje časopisnih novinarjev. Časopisi so bili namreč najpomembnejši vir raziskovalnih novinarskih zgodb, njihove vloge pa ni prevzel noben novomedijski igralec, saj so internetni mediji predvsem povzemali vsebine tradicionalnih medijskih podjetij in jih komentirali, izvirnih zgodb pa jim večinoma ni uspelo izbrskati.

Ta teden pa so se med prejemnike Pulitzerjeve nagrade, ki jih za posebne novinarske dosežke od leta 1917 podeljuje Univerza Columbia iz New Yorka, prvič uvrstili spletni mediji. Za raziskovalni novinarski članek o nenavadnih smrtnih žrtvah v neworleanski bolnišnici, ko je mesto leta 2005 prizadel orkan Katrina, je bila nagrajena novinarka neprofitne medijske organizacije ProPublica Sheri Fink. Nagrado za najboljšo karikaturo pa je prejel samostojni spletni animator Mark Fiore, ki na različnih spletnih straneh že več let objavlja odmevne animirane politične karikature.

Priznanje, ki si ga je z raziskovalnim novinarskim delom prislužila Finkova, ima velik simbolen pomen, saj opozarja na nekatere spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile na področju starih in novih medijev. Njen delodajalec – neprofitna medijska organizacija – ji je dal več kot dve leti časa in dovolj denarja za drago raziskovalno delo, ki ga zaradi vse močnejšega zniževanja stroškov in pomanjkanja časa opuščajo tudi največje medijske ustanove. V tem času je nastal poglobljen novinarski prispevek, ki obsega več kot 13.000 besed (Finkova je med zbiranjem gradiva opravila več kot 140 pogovorov), kar je v popolnem nasprotju z dolgoletno doktrino kratkega in zgoščenega spletnega poročanja. Poleg tega je njeno zgodbo (so)objavil New York Times, čeprav zanjo ni imel ekskluzivnih pravic in so njegovi uredniki že tradicionalno zadržani do objavljanja »tujih« zgodb. Finkova je tako dokazala, da lahko poglobljeno (raziskovalno) novinarstvo obstaja tudi zunaj tradicionalnih medijev, in napovedala, da bo takih sodelovanj med starimi in novimi medijskimi organizacijami v prihodnosti vse več – čemur je pritrdil tudi podeljevalec Pulitzerjevih nagrad Sig Gissler.
Uspeh Finkove pa je tesno povezan tudi s samo ProPublico, ki sta jo raziskovalca množičnih medijev Leonard Downie in Michael Schudson v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism prepoznala kot enega najobetavnejših poskusov, kako v internetni dobi ohraniti kakovostno novinarstvo.

Pomemben je učinek, ne nagrade

Novinarsko organizacijo ProPublica, ki ima svoj sedež na newyorškem Manhattnu in trenutno zaposluje 32 novinarjev, sta si pred dobrima dvema letoma zamislila kalifornijska milijarderja Herbert in Marion Sandler. Zakonca Sandler sta ugotovila, da tradicionalni mediji vse redkeje opravljajo svojo nadzorniško funkcijo oblasti, ker njihovi lastniki niso več pripravljeni financirati dolgotrajnega, dragega in tveganega novinarskega raziskovalnega dela, ki edino lahko razkrije nepravilnosti v delovanju države, zasebnih podjetij in drugih ustanov. Zato sta najela nekdanjega izvršnega urednika Wall Street Journala Paula Steigerja, mu ponudila popolno uredniško svobodo pri izbiri raziskovalnih tem in ProPublici namenila za deset milijonov dolarjev letnega proračuna. S tem denarjem je Steiger najprej sestavil močno ekipo izkušenih raziskovalnih novinarjev, nato pa je začel razmišljati, kako bo tradicionalne medije prepričal, naj objavljajo njihove zgodbe – ki bi jih medijem ponudili zastonj.

»Najbolj nas je skrbelo, kako se bodo mediji odzvali na naše ponudbe,« je za Sobotno prilogo Dela povedal izvršni urednik ProPublice Stephen Engelberg. »Raziskovalno novinarstvo prinaša udarne prispevke, ki so objavljeni na naslovnicah in dobijo prostor v najbolj gledanih terminih. Zato si lahko predstavljate odzive zaposlenih, če njihovo naslovnico zasede neka zunanja novinarska organizacija, znan televizijski voditelj mora napovedati tujo zgodbo in to celo javno povedati. Morda se sliši banalno, ampak če vsaj malo poznate tekmovalno ozračje v novinarskih redakcijah, potem veste, da to niso malenkosti,« je pojasnil Engelberg. Prav tako so se zavedali, da bi se jim lahko mediji prijazno zahvalili za ponujeno zgodbo, jim prevzeli idejo in jo obdelali sami, vendar se to doslej ni zgodilo, čeprav so sodelovali že z več kot petdesetimi različnimi medijskimi partnerji, je dodal Engelberg.

Sklepanje partnerstev z medijskimi organizacijami je bilo za ProPublico ključno, saj so vedeli, da lahko njihove zgodbe le prek drugih medijev dosežejo dovolj veliko število bralcev. »Sandlerja sta že na začetku povedala, da mora imeti naše delo konkretne družbene posledice. Zato pri izbiri partnerjev vedno poskušamo poiskati medije, v katerih bodo naše zgodbe najbolj odmevne. Včasih merimo na množična občinstva, drugič nagovarjamo odločevalce v vladi ali gospodarstvu,« je medijsko strategijo ProPublice povzel Engelberg. Ko so nedavno razkrili velike nepravilnosti pri nadzoru nad delom kalifornijskih medicinskih sester, so se povezali z Los Angeles Timesom, saj je bila zgodba zanimiva za najširšo javnost. »Primer je bil tako odmeven, da je guverner že čez nekaj dni zamenjal nekaj odgovornih ljudi,« je povedal Engelberg.
»In to so učinki, kakršne hočemo doseči z našim delom. Nagrade so sicer dobrodošle, ampak niso najpomembnejše.«

Omejitve neprofitnih medijskih organizacij

Kako si zakonca Sandler, sicer znana podpornika ameriške demokratske stranke, predstavljata »doseganje konkretnih družbenih posledic«? Ali politična opredelitev glavnih donatorjev kakorkoli vpliva na izbiro raziskovalnih tem, ki se jih lotevajo novinarji ProPublice?

Engelberg je potrdil, da so morali prvo leto delovanja zelo pogosto odgovarjati na podobna vprašanja, vendar jim je do danes uspelo dokazati, da so do Obamove administracije enako kritični, kot so bili do Busheve. »Naš odgovorni urednik Paul Steiger se je v intervjujih večkrat pošalil, da mu je uspelo tudi pod skrajno konservativnimi lastniki Wall Street Journala ohraniti toliko uredniške neodvisnosti, da so bralci zaradi mnenjske raznolikosti včasih kupili dva časopisa za ceno enega, zato bo znal svojo držo ohraniti tudi pod liberalnimi donatorji,« je povedal Engelberg. Drugi razlog, zakaj doslej niso imeli težav z novinarsko neodvisnostjo, je kalifornijska podjetniška miselnost zakoncev Sandler. Čeprav sta ProPublico podprla predvsem zaradi prepričanja, da je raziskovalno novinarstvo nujno za delovanje demokratične družbe, o njej razmišljata tudi kot o podjetju, ki mora imeti pogoje za ustvarjanje dobrega »izdelka«, ki bo konkurenčen na trgu raziskovalnih zgodb. Dobre raziskovalne zgodbe pa morajo biti kar najbolj verodostojne, je dejal Engelberg. Zato Sandlerja na njihovo delo doslej nista poskušala vplivati.

Tretja varovalka, ki Sandlerjema otežuje morebitno politično zlorabo ProPublice, pa je ameriška davčna zakonodaja, saj se neprofitne organizacije, ki prejemajo denar od dobrodelnih organizacij (donacije štejejo v davčno olajšavo), ne smejo politično opredeljevati. Ta omejitev ima določene prednosti, a tudi slabosti. Ko sta David Swensen in Michael Schmidt lani v New York Timesu zapisala, da lahko časopisi v prihodnosti preživijo le kot neprofitne organizacije, sta se na njun uvodnik odzvala britanski profesor Dan Kennedy (v londonskem Guardianu) in kolumnist Evening Standarda Roy Greenslade. Opozorila sta, da bi se utegnili neprofitni mediji izogibati pisanju o notranji (strankarski) politiki, da bi si »zaslužili« davčne olajšave, njihovi upravitelji pa bi morali poskrbeti, da uredniki in novinarji v prispevkih ne bi poskušali vplivati na sprejemanje zakonov ali se opredeljevati do politikov.

Engelberg se je strinjal, da je lahko njihova neprofitna narava omejujoča, če bi se odločili izvesti aktivistično medijsko kampanjo, vendar je tudi poudaril, da jih to ne zanima. »Zavedamo se, da moramo biti kot neprofitna medijska organizacija pri pokrivanju določenih tem previdni. Vzemimo finančno krizo. Večina Američanov bi se najbrž strinjala, da je finančna kriza nekaj slabega. Precej manj enotnosti pa je glede vprašanja, kaj je krizo povzročilo in kako jo reševati – z več regulacije ali manj. O tej temi po zakonu ne smemo izražati stališč,« je pojasnil. Vendar je tudi zagotovil, da je o finančni krizi kljub predpisani politični neopredeljenosti še vseeno mogoče kritično poročati – kar jim je nazadnje uspelo z razkritjem spornega ravnanja tveganega finančnega sklada Magnatar, ki so ga objavili skupaj z ameriškim javnim radiem NPR.
»V resnici se z omejitvami neprofitnih novinarskih organizacij ne ukvarjamo preveč, saj v ZDA obstaja nešteto raziskovalnih zgodb, ki ne zahtevajo nobene strankarske opredelitve in se jih ne bo nihče lotil namesto nas. Zato nam dela še dolgo ne bo zmanjkalo,« je prepričan Engelberg.

Iskanje medijskih niš

Čeprav se ProPublica rada pohvali, da je njeno osnovno poslanstvo podpiranje novinarstva v javnem interesu in odpravljanje informacijskega primanjkljaja, ki ga povzroča kriza komercialne medijske industrije, sta njena ustanovitelja pokazala tudi veliko občutka za poslovne priložnosti.

Ker ProPublica zaposluje več kot trideset specializiranih raziskovalnih novinarjev, ki jim ni treba poročati o dnevnih dogodkih, razmišljati o »oglaševalcem prijaznih vsebinah« in loviti prekratkih rokov za oddajo člankov, bodo medijska podjetja z njimi vse težje tekmovala na področju raziskovalnih zgodb. Če bodo mediji zaradi klestenja stroškov pogosteje objavljali njihove (brezplačne) prispevke, bo to krepilo vpliv ProPublice in povečevalo njene možnosti za pridobivanja denarja od dobrodelnih organizacij, zasebnih donatorjev in posameznih bralcev. Poleg tega jim je desetmilijonska donacija zakoncev Sandler omogočila sestavo ene največjih raziskovalnih novinarskih redakcij v ZDA, s katero lahko zelo uspešno tekmujejo tudi z nekaterimi starejšimi neprofitnimi medijskimi tekmeci – predvsem kalifornijskim centrom za raziskovalno novinarstvo (Center for Investigative Reporting), newyorško alternativno medijsko mrežo TPM (Talking Points Memo) in washingtonsko nevladno organizacijo Center for Public Integrity. Zato lahko ProPublica čez nekaj let postane eden najpomembnejših igralcev na novem, nišnem medijskem trgu, kjer bodo alternativna medijska podjetja tekmovala za pozornost velikih medijev, javni vpliv in donatorski denar.

Je iskanje tovrstnih medijskih niš, ki jih odpira kriza tradicionalnih medijev, edina možnost za novinarje in urednike, ki se želijo ukvarjati z raziskovalnim in drugim zahtevnejšim novinarstvom? Stephen Engelberg je poudaril, da neprofitne in druge alternativne medijske organizacije niso čudežno zdravilo, ki bi odpravilo vse tegobe medijske panoge, saj so za kaj takega preprosto premajhne in finančno prešibke. ProPublici je letos uspelo iz različnih virov zbrati za približno milijon dolarjev prispevkov, a bo ostala še dolgo odvisna od donacije zakoncev Sandler, je priznal Engelberg. »Vemo tudi, da ne bomo mogli nikoli zaposliti in plačevati večjega števila novinarjev. V zadnjem letu dni smo dobili več kot tisoč prošenj za zaposlitev, a bomo verjetno vzeli samo enega novega sodelavca, čeprav je med prosilci toliko dobrih kandidatov, da bi lahko sestavili kar nekaj novih ProPublic,« je dejal Engelberg. Na vprašanje, kako bo mogoče v prihodnosti plačevati novinarsko delo, zato kljub številnim uspehom alternativnih medijskih organizacij in nekaterim obetavnim poslovnim zamislim, o katerih obširno pišeta Downie in Schudson, še ni pravega odgovora.

Komisija, ki je letos podeljevala Pulitzerjeve nagrade, pa je poskrbela še za eno simbolično dejanje. Eno najuglednejših priznanj, ki ga prejme medij za poročanje v javnem interesu, je podelila malemu časopisu Bristol Herald Courier. Čeprav ima časopis samo sedem zaposlenih novinarjev, je poročevalcu Danielu Gilbertu – sedmini svojih zaposlenih – omogočil nekajmesečno raziskovalno delo, ki je na koncu razkrilo velike nepravilnosti pri razdeljevanju nadomestil za uporabo zemeljskega plina, ki je oškodovalo več tisoč zasebnih posestnikov v jugozahodni Virginii.

»To kaže, da je raziskovalno novinarstvo kljub tarnanju nad majhnostjo ter pomanjkanjem časa in denarja še vedno odvisno predvsem od odločitve urednika in lastnika časopisa. Vsak medij se mora odločiti, ali bo pokrival tiskovne konference ali pa bo podprl resno novinarsko delo,« se je nasmehnil Engelberg. Ne glede na velikost, organizacijsko obliko in trenutno stanje na medijskem trgu.

Related articles by Zemanta

• Pulitzer progress for non-profit news | Dan Kennedy (guardian.co.uk)
• Paul Steiger outlines ProPublica’s future direction (reportr.net)
• The Saturday Interview: Journalism, at your service (nationalpost.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. januar 2010, foto Reuters

Čudežne elektronske tablice

Brezposelnega novinarskega specialista, plačljiv spletni časopis in medijsko vznemirjenje zaradi nove elektronske tablice povezujejo nekatere velike spremembe, na katere je tradicionalne medijske panoge – predvsem časopisno industrijo – v zadnjih dveh letih opomnila globalna gospodarska kriza. Krčenje oglaševalskega kolača je pokazalo, da so postali mediji v zadnjih dvajsetih letih skoraj v celoti odvisni od oglaševalskih prihodkov in oglaševalcev, pri čemer so zanemarili nekatere stare vire financiranja (naročnine, neposredno prodajo …), precenili rast spletnega oglaševanja in spregledali, da so jim velik delež spletnega oglaševalskega denarja prevzela internetna podjetja (Google in Yahoo). Nekateri stari ameriški časopisi so zato že po enem letu oglaševalske recesije propadli (Rocky Mountain News) ali opustili svoje tiskane izdaje (Christian Science Monitor), kriza pa je udarila tudi televizije in tiste časopisne založnike, ki so se v obdobju gospodarske rasti dobro pripravili na internetno medijsko okolje.

Guardian je v zadnjih petih letih postal časopis z največjim spletnim dosegom v Veliki Britaniji, ki vsak mesec pritegne približno 33 milijonov bralcev z vsega sveta, vendar je zaradi padanja tiskane naklade in nizke cene spletnih oglasov lani ustvaril tudi do 120.000 evrov izgube na dan. Njegovo vodstvo je moralo zato ukiniti nekatere časopisne priloge, zaračunati program za branje časopisa na prenosnih napravah ter pripraviti program za zmanjševanje stroškov, zaradi katerega bo do konca leta ostala brez službe skoraj četrtina njegovih novinarjev in urednikov. S podobnimi težavami se ubadajo tudi na New York Timesu, kjer so izračunali, da lahko z 18 milijoni spletnih obiskovalcev na mesec v najboljšem primeru zaslužijo do sto milijonov dolarjev na leto, kar je bistveno premalo za pokrivanje stroškov tiska in distribucije ter plačevanje 1100 novinarjev, ki ustvarjajo časopis. Zato so sklenili, da bodo začeli od začetka prihodnjega leta omejevati brezplačen dostop do svoje spletne izdaje, čeprav se zavedajo, da bo zaračunavanje vsebin precej zmanjšalo njihov doseg.

Podobne korake so napovedali tudi nekateri drugi vplivni časopisni založniki, predvsem medijski mogotec Rupert Murdoch, ki že nekaj časa opozarja, da je bilo brezplačno ponujanje časopisnih vsebin na spletu velika napaka, zato jih je treba čim prej zapreti za »plačljive zidove« in poskrbeti, da internetna podjetja ne bodo več »služila na njihov račun«. Pri zapiranju in zaračunavanju medijskih vsebin pa naj bi jim pomagali prav izdelki, kakršnega je v sredo po dolgih mesecih medijskih ugibanj predstavil Steve Jobs.

Elektronski rešitelji časopisov?

Ko je New York Times javno napovedal prihodnje zaračunavanje časopisnih vsebin na spletu, je le malokdo vedel, da je posebna skupina njihovih razvijalcev skupaj z Applom prav tedaj (skrivaj) pripravljala in preizkušala bralnik elektronskega časopisa, s katerim bo ob predstavitvi opremljen Applov tablični računalnik.

Podjetji sta imeli za sodelovanje zelo dobre razloge. Na Applu so vedeli, da bodo njihov novi izdelek prodajale predvsem vsebine in storitve, ki jim jih bo uspelo ponuditi kupcem, zato si je poskušal Jobs še pred sredino predstavitvijo Ipada zagotoviti čim več ekskluzivnih pogodb s časopisnimi in knjižnimi založniki, izdajatelji revij, igračarsko industrijo in filmskimi studii. Na New York Timesu pa so upali, da jim bodo prav elektronski bralniki pomagali premagati prekletstvo brezplačnosti na internetu, s katerim so se neuspešno spopadli že pred leti, ko so poskušali uvesti spletno naročnino za časopisni arhiv, poglobljene novinarske zgodbe in prispevke njihovih najbolj znanih kolumnistov (Maureen Dowd, Paula Krugmana …). New York Timesovi in številni drugi časopisni založniki namreč verjamejo, da so uporabniki vajeni plačevati mobilne storitve na mobilnih napravah, saj jih (še) ne dojemajo kot »brezplačnih« – kar kažejo izkušnje operaterjev mobilne telefonije. Zato pričakujejo, da bi bilo časopisne vsebine bistveno laže zaračunavati na mobilnih napravah kot na svetovnem spletu. Poleg tega pa vsaj potihem računajo, da lahko Apple tudi na področju časopisne distribucije ponovi uspeh spletne trgovine Itunes, prek katere so kljub brezplačnemu izmenjevanju datotek po internetu prodali že več kot dve milijardi glasbenih in videoposnetkov.

Recept za Applov uspeh se zdi danes preprost kot Kolumbovo jajce. Ko so glasbene založbe sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja obupovale zaradi brezplačnega izmenjavanja glasbenih datotek na spletu in drastičnega padca prodaje plošč, je Steve Jobs – sicer predsednik uprave podjetja, ki je bilo tedaj znano predvsem po lepo oblikovanih in dragih računalnikih – pravilno napovedal, da bodo uporabniki njegovih trendovskih glasbenih predvajalnikov Ipodov pripravljeni kupovati glasbo, če bodo lahko z nekaj kliki prišli do poljubne izbrane pesmi. Ker je Apple nadzoroval celotno prodajno in tehnološko verigo – glasbeno trgovino, programsko opremo, računalnike in glasbene predvajalnike –, je lahko založbam zagotovil dovolj močno zaščito avtorskih pravic in jim obljubil, da bodo s prodajo izdelkov v njegovi glasbeni trgovini omilile vsaj del izgub zaradi internetnega piratstva. Zaradi velikih prodajnih uspehov Applove glasbene trgovine so Itunes kmalu podprle vse večje glasbene založbe, saj si niso več mogle privoščiti izgube dragocenega prodajnega kanala. Apple je zaradi bogate glasbene ponudbe pridobival vse večjo prednost pred drugimi ponudniki glasbenih predvajalnikov in konkurenčnimi glasbenimi trgovinami, s povečevanjem števila uporabnikov pa si je krepil tudi pogajalsko izhodišče z založbami, kar mu je prineslo več vpliva na oblikovanje cen in delitev dobička od prodaje glasbe.

Ko je Itunes uporabljalo že več kot 120 milijonov uporabnikov, Jobsa niso mogli več zavrniti niti lastniki Hollywoodskih filmskih studiev, ki so – podobno kot pred njimi glasbene založbe – vse bolj tarnali nad izgubami zaradi brezplačne spletne izmenjave filmov. Zadrega filmskih studiev je Applu znova omogočila pridobitev pomembnega tržnega deleža na področju distribucije videovsebin in spodbujanje prodaje novih generacij Ipodov, ki so podpirali tudi predvajanje videa (predvsem Ipod Touch). Predstavitev telefona Iphone pa je pred dobrima dvema letoma nakazala, da Apple svoje trgovine ne bo omejeval le na glasbo in video, ampak jo bo prej ali slej ponudil tudi novičarskim medijem in televiziji – ko se bodo zaradi interneta znašli v podobnih težavah kot pred njimi glasbena in filmska industrija.

Kdo bo služil z digitalnimi vsebinami

Čeprav medijski poslovneži že dolgo vedo, kako pomemben je nadzor nad produkcijo, prodajo in distribucijo medijskih storitev, tradicionalnim medijskim podjetjem doslej še ni uspelo postaviti podobno učinkovitega internetnega prodajno–tehnološkega modela. Z Applovo zamislijo se je med večjimi medijskimi igralci domnevno spogledoval Rupert Murdoch, saj so med specializiranimi medijskimi blogi večkrat zaokrožile govorice, da njegovo medijsko podjetje News Corporation razvija posebno napravo, na kateri bi ponudili nekatere najpomembnejše časopise (londonski Times, tabloid Sun in ameriški poslovni dnevnik Wall Street Journal) in plačljive televizijske programe. Na New York Timesu pa so se napol resno zabavali z izračuni, koliko bi prihranili, če bi ukinili tiskano izdajo in svojim naročnikom brezplačno razdelili kar elektronske bralnike, vendar so govorice v obeh primerih ostale le – govorice.

Zadržanost tradicionalnih medijskih podjetij sta zato spretno izrabila dva nova (nemedijska) igralca, ki sta se – podobno kot Apple – zelo dobro zavedala, kako pomemben bo v digitalnem svetu celosten nadzor nad prodajo, distribucijo in uporabo digitalnih vsebin: Amazon in Google. Omenjeni podjetji sta se v zadnjih letih vsako po svoje vse bolj približevali področjem, ki niso bila neposredno povezana z njuno osnovno dejavnostjo – spretno prodajo knjig in internetnim iskanjem. Amazon je vedel, da mu status največjega knjigarnarja na svetu še ne zagotavlja dolgoročnega preživetja, zato je leta 2008 predstavil bralnik elektronskih knjig Kindle. S Kindlom si Amazon ni ustvaril le novega (dobičkonosnega) trga elektronskih knjig in elektronskega založništva, ampak je zaokrožil celotno »Applovsko« prodajno, distribucijsko in tehnološko platformo, na kateri lahko pod lastnimi pogoji prodaja elektronske knjige, časopise, revije in druge digitalne vsebine. Zelo podobno velja tudi za Google, ki si z razvojem lastnih operacijskih sistemov, programske opreme in mobilnih naprav pripravlja okolje, v katerem bo lahko uporabnikom neovirano ponujal svoje vsebine in storitve – od elektronske pošte do videoposnetkov in knjig.

Kljub podobnemu modelu pa imajo Apple, Amazon in Google zelo različne strategije, kako ustvariti denar s prodajo digitalnih vsebin. Amazon je pri svojem delovanju zelo podoben tradicionalnim veletrgovcem, ki prihodke ustvarjajo predvsem z maržami in količino prodanih izdelkov, zato svojo velikost in tržni položaj pogosto uporablja za pritisk na založnike, naj čim bolj znižajo cene izdelkov in mu v zameno za prodajna mesta na elektronskih policah prepustijo tudi po več kot polovico prodajne cene (časopisom je neuradno ponudil še slabše pogoje). Applov poslovni model je drugačen, saj so predstavniki družbe ob nedavni predstavitvi poslovnih rezultatov priznali, da s trgovino Itunes (trenutno) ne ustvarjajo posebnega dobička, ampak jo uporabljajo predvsem za spodbujanje prodaje njihovih elektronskih naprav. Ker je Apple s predstavitvijo Ipada šele vstopil na trg elektronskih knjig, je poskusil pritegniti založnike z obljubo, da jim bo »neamazonovsko« prepustil 70 odstotkov denarja od prodane knjige in jim dal več svobode pri oblikovanju maloprodajnih cen. Tako bo poskusil Amazonu prevzeti nekaj pomembnih založb, s podobno ponudbo pa bo nagovoril tudi lastnike filmskih studiev in televizijskih mrež, ki so podobne pogodbe doslej sklepali predvsem s ponudniki kabelske in satelitske televizije. Čeprav obe podjetji povečujeta odvisnost založnikov od njune prodajne in tehnološke infrastrukture ter jim ogrožata nekatere tradicionalne vire prihodkov, pa sta Amazon in Apple za večino založnikov še vseeno sprejemljivejša od Googla, ki bi digitalne vsebine najraje ponujal brezplačno, saj skoraj vse svoje prihodke ustvari s spletnim oglaševanjem.

Napovedana tekma med Applom, Amazonom in Googlom bo velikim lastniki digitalnih vsebin kratkoročno izboljšala pogajalska izhodišča, saj bodo prav njihove vsebine odločale o prihodnjem poslovnem uspehu Kindlov, Ipadov in drugih elektronskih naprav. Prav tako bi lahko uspeh elektronskih bralnikov založnikom prinesel dodaten vir prihodkov, saj milijoni prodanih elektronskih knjig in glasbenih posnetkov kažejo, da so uporabniki tudi v dobi navidezne internetne brezplačnosti pripravljeni plačevati za vsebine, če je ponudba dovolj prijazna. Vendar pa bo imela morebitna prevlada treh velikih zaprtih platform tudi negativne posledice. Vstopni stroški na trg digitalnih vsebin se bodo za nove igralce vse bolj zviševali, zato bodo le redka medijska in založniška podjetja premogla dovolj znanja in denarja, da bi si zgradila prodajne in tehnološke alternative, če ne bodo zadovoljna s pogoji, ki jih bodo ponujali veliki trije – ne glede na nekatere javno dostopne odprtokodne rešitve in zapise. Poleg tega »digitalne vsebine« ne pomenijo le računalniških iger in najnovejše televizijske humoristične nanizanke, ampak tudi novinarske prispevke, kritične dokumentarce in radikalne filozofske spise, ki ne bodo vedno združljivi s poslovnimi interesi Appla, Amazona in Googla – na kar opozarjajo Applove prepovedi »nespodobnih« programov na telefonih Iphone, Amazonovo brisanje knjig na Kindlih brez vednosti kupcev in Googlovo cenzuriranje spletnih zadetkov na Kitajskem.

Pričakovanje časopisnih hiš in novinarjev, da bodo elektronski bralniki rešili njihove sedanje težave, ker bodo uporabnike morda prepričali, naj spet plačujejo za njihove vsebine, je zato zelo naivno.

***

Velik Iphone, Kindle na steroidih, I-tampon …?

Predstavitve Applovih najnovejših izdelkov so v zadnjem desetletju postale svojevrsten medijski obred. Nekaj mesecev pred uradnim dogodkom se začnejo na spletu pojavljati govorice, ugibanja in najrazličnejše fotomontaže, ki poskušajo napovedati, kakšno čudežno novost bo tokrat prikazal Applov duhovni vodja Steve Jobs. Velikim in praviloma nerealnim pričakovanjem, ki se stopnjujejo vse do trenutka, ko Jobs stopi na oder, sledijo prav tako velika in nerealna razočaranja, kaj vse da je z novostjo narobe. Spletni uporabniki nekaj dni neumorno objavljajo dovtipe, šale in videoposnetke, v katerih se norčujejo iz izdelka. Applovi privrženci jim blagohotno odgovarjajo, da se bodo pomena nove naprave zavedeli šele, ko jo bodo prihodnje leto uporabljali praktično vsi, resni analitiki pa previdno podvomijo o prodajnih rezultatih Applove novosti, a hkrati ne pozabijo dodati, da je Jobsu že nekajkrat uspelo skoraj lastnoročno preoblikovati panoge, v katere je vstopil. To potrjujejo tudi številke, saj je Apple v zadnjem četrtletju prodal skoraj devet milijonov Iphonov in za tretjino povečal skupne prihodke od prodaje, posamezni razvijalci in programerji pa so za njegove predvajalnike Ipod Touch in telefon Iphone napisali že več kot 140.000 programov.

Related articles by Zemanta

• Will Apple’s iPad kill Flash? (slate.com)
• Apple iPad and the Radical Innovation of Meaning (bhc3.wordpress.com)
• After the iPad, what unicorns are there for Apple to unleash? (guardian.co.uk)

Prva objava: Sobotna priloga Dela,3. oktober 2009

Evropski poljub in silvestrski sneg

Analogni televizijski sprejemniki, ki program sprejemajo prek strešne ali sobne antene, bodo ostali brez televizijskega signala, saj bo država izključila analogne televizijske oddajnike in prešla na digitalno oddajanje.

Podobno neprijetno presenečenje so v zadnjih letih doživeli številni prebivalci držav, ki so že začele izvajati prehod z analognega na digitalno radiodifuzno oddajanje (digitalni prehod), denimo Velike Britanije, Italije, Avstrije, Finske in ZDA. Izkazalo se je, da še tako dovršene, desetine milijonov evrov vredne oglaševalske kampanje ne zmorejo prepričati vseh prebivalcev, naj si pravočasno kupijo ustrezne digitalne sprejemnike. Pomagali niso niti informativne spletne strani in oglasni plakati, sodelovanje lokalnih oblasti, podpora radiodifuzne industrije in medijev ter pripravljenost prodajalcev zabavne elektronike, da v svojih trgovinah na vidnih mestih oglašujejo digitalni prehod, razdeljujejo informativne zloženke in kupcem svetujejo pri nakupu ustrezne opreme. Poznejše analize so razkrile, da so njihova sporočila zgrešila veliko večino starejšega prebivalstva, pa tudi tiste, ki zaradi obljubljenih novih digitalnih programov niso imeli namena spreminjati dolgoletnih gledalskih navad.

Slovenija se je pri izvajanju digitalnega prehoda odločila za nekoliko drugačen pristop. Čeprav je do napovedanega izklopa analognih oddajnikov le dobro leto dni, ni država izvedla še nobene medijske kampanje, s katero bi pripravila prebivalce na digitalni prehod. Prav tako ni opozorila približno 200.000 slovenskih gospodinjstev, ki televizijski signal sprejemajo prek radiodifuzne oddajniške mreže, da si morajo pravočasno kupiti ustrezno opremo, če nočejo ostati brez televizijskega programa (uporabnikov kabelske, satelitske in internetne televizije prehod načeloma ne bo prizadel). Prodajalci zabavne elektronike na policah praktično nimajo ustreznih digitalnih odkodirnikov (set-top boxov), potrebnih za sprejem digitalnega signala. Novi televizorji niso označeni z nalepkami, ki bi zagotavljale, da podpirajo tehnične standarde, ki jih bo zahteval digitalni prehod (dvb-t, mpeg-4 …). V zraku skoraj ni digitalnih televizijskih programov, ki bi upravičevali pravočasen nakup sprejemnikov, pristojnosti za izvedbo digitalnega prehoda pa se z ministrstva za gospodarstvo selijo na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, kjer se s problematiko prehoda še seznanjajo.

Boljša kakovost slike, več televizijskih programov?

Opisane zadrege so zelo poučne, saj ne kažejo le odnosa slovenske države do tehnološke in medijske politike ter (ne)učinkovitosti pristojnih ministrstev, ampak opozarjajo tudi na nevarnosti tehnokratskega uvajanja tehnoloških politik, ki ga med organi EU pooseblja evropska komisija.

Prehod z digitalne na analogno radiodifuzijo, ki ga morajo članice EU izvesti najpozneje do konca leta 2015, je namreč eden najpomembnejših tehnoloških projektov evropske komisije v zadnjih nekaj letih. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče komisija evropskim televizijskim porabnikom omogočiti boljši televizijski sprejem, izboljšano sliko in zvok, več televizijskih programov in dodatno informacijsko ponudbo (elektronske programske vodnike in druge interaktivne storitve). Hkrati bo imel digitalni prehod po zagotovilih komisije pozitivne učinke tudi na gospodarstvo, saj naj bi digitalna tehnologija spodbudila prodajo novih elektronskih naprav, pocenila oddajanje in sprostila analogne frekvence, ki jih bodo lahko uporabili telekomunikacijski ponudniki in na njih razvijali nove storitve, med drugim brezžični širokopasovni internet.

Te »uradne« razloge pa je treba brati med vrsticami, saj na evropskem direktoratu za informacijsko družbo in medije, ki ga vodi komisarka Viviane Reding, ne razmišljajo predvsem o boljši televizijski sliki in novih programih, s katerimi bodo razveselili evropske televizijske gledalce. Strateški cilji komisije so drugačni: poskrbeti za vzpostavitev enotnega evropskega notranjega trga izdelkov in storitev ter uresničevati lizbonske cilje, po katerih naj bi EU do leta 2010 postala »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«. Za doseganje teh ciljev pa je treba po mnenju komisarke Redingove spodbujati predvsem razvoj mobilnih komunikacij in »informacijske ekonomije«, ki ga med drugim hromi tudi pomanjkanje kakovostnih frekvenc, saj jih trenutno zaseda »stara« radiodifuzna panoga.
Vprašanje je bilo le, kako prepričati članice, naj v imenu skupne evropske blaginje – in predvsem interesov telekomunikacijske industrije – podprejo digitalni prehod ter sprostijo dragocene frekvence. Večje evropske države z močno telekomunikacijsko in medijsko industrijo (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija …) niso potrebovale veliko prepričevanja, saj so imele za prehod zelo konkretne gospodarske in politične motive. Operaterji mobilne telefonije so zamisel o digitalnem prehodu takoj podprli, saj so si že dolgo prizadevali (lobirali) za sprostitev »analognih« frekvenc, ker jih potrebujejo za razvoj širokopasovnih storitev. Velika medijska podjetja so računala, da jim bo digitalizacija kljub začetnim naložbam znižala stroške oddajanja, omogočila pridobivanje boljših frekvenc in jim olajšala nadnacionalno širitev. Področna ministrstva pa so ugotovila, da bodo lahko države z dražbami sproščenih frekvenc najverjetneje iztržile precej milijonov evrov.

Zapletlo pa se je v državah, ki v prehodu niso prepoznale (ali imele) lastnih strateških interesov, ampak so jim za prepričevanje vpletenih strani ostali le uradni evrokomisarski argumenti: boljša slika, več programov in spodbujanje gospodarske rasti. Argumenti, v katere ni skoraj nihče iskreno verjel.

Neusklajeno izvajanje prehoda

Občutek, da država ne ve, kaj hoče z digitalnim prehodom v resnici doseči – razen tega, da pač mora izpolniti nekaj, kar ji je naložila EU –, je bil zato v Sloveniji zadnjih nekaj let izjemno močan.

Ko bi morala Slovenija do konca februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s sproščenimi frekvencami in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Strategija, ki jo je vlada sprejela februarja 2006, je precej površno povzela nekatera okvirna evropriporočila in ni upoštevala slovenskih posebnosti – majhnosti medijskega trga, pomanjkljive zakonodaje in socialnih dejavnikov. Zakon o digitalni radiodifuziji, ki ga je jeseni 2007 pripravil direktorat za elektronske komunikacije na ministrstvu za gospodarstvo, je določil predvsem tehnične in časovne podrobnosti prehoda, zakon o RTVS iz leta 2005 pa je digitalno radiodifuzijo zgolj omenil kot eno izmed novih tehnologij, ki jih je dolžna uvajati nacionalka. Na agenciji za pošto in elektronske komunikacije (Apek) so se ubadali z urejanjem frekvenčnega spektra in javnimi razpisi za gradnjo oddajniške mreže ter pridobitev dovoljenj za digitalno oddajanje. Kulturno ministrstvo, ki je v Sloveniji odgovorno za pripravo in izvajanje medijske politike, pa se z vprašanjem digitalnega prehoda skoraj ni ukvarjalo.

Odsotnost jasne in usklajene strategije digitalnega prehoda je začela kmalu povzročati tudi druge zaplete. Napovedanega testiranja opreme ni bilo, prav tako ne obljubljene oglasne kampanje, saj je njeno izvedbo domnevno prekinila pripojitev direktorata za elektronske komunikacije novemu direktoratu za informacijsko družbo. Komercialni izdajatelji televizijskih programov so ugotovili, da je gostovanje na oddajnikih RTVS – ki do gradnje drugega multipleksa edini prenašajo digitalne radiodifuzne signale – zanje predrago. Zato je digitalno oddajanje lani najprej prekinila TV3, nato se je aprila letos umaknil še Pro Plus in prenehal digitalno oddajati svoje televizijske programe (Pop TV, Kanal A in TV Piko). S tem umikom so poskusili prisiliti državo, naj jim subvencionira stroške digitalnega oddajanja in skrajša prehodno obdobje, med katerim bi morali hkrati oddajati v analogni in digitalni tehniki. Vendar so s prekinitvijo digitalnega oddajanja le dodatno preložili digitalni prehod, saj so zmanjšali interes gledalcev za nakup digitalnih sprejemnikov in posredno – zaradi nepodpisa operaterskih pogodb med (preračunljivim) čakanjem na odzive države – zavrli gradnjo drugega (komercialnega) multipleksa, ki bi ga moral operater omrežja, norveški Norkring, zagnati že v začetku septembra.

Verjetnost, da bo Sloveniji uspelo izvesti digitalni prehod do konca leta 2010, kar optimistično predvideva zakon o digitalni radiodifuziji, je zato vse manjša. V dobrem letu dni je skoraj nemogoče nadomestiti vse izgubljene mesece in hkrati še temeljito prenoviti strategijo prehoda, uskladiti delovanje državnih ustanov, zagotoviti ustrezno pokritost z digitalnim signalom, poskrbeti za ponudbo televizijskih programov, ozavestiti potrošnike, usposobiti prodajalce domače elektronike in urediti subvencioniranje nakupa digitalnih odkodirnikov socialno šibkejšim državljanom. Ne glede na zagotovila direktorata za informacijsko družbo, da bo digitalni prehod ena izmed njihovih letošnjih najpomembnejših nalog.

Kdo bo imel koristi od sproščenih frekvenc

Vendar pa morebitna preložitev digitalnega prehoda in težave, ki jih bodo zaradi izklopa analogne televizije doživeli nekateri televizijski gledalci, niso največji problem, ki lahko nastane zaradi slovenskega načina uvajanja digitalne radiodifuzije. Precej pomembnejše vprašanje je, ali država sploh ve, kaj početi z obljubljeno »digitalno dividendo« – sproščenimi frekvencami, zaradi katerih se je evropska komisija odločila za digitalni prehod.

Doslej objavljena priporočila komisije ji pri tem ne morejo pomagati, saj komisija verjame, da bodo za interese evropskih državljanov poskrbeli kar tehnološki in ekonomski dejavniki, ki bodo sledili digitalnemu prehodu. Operaterji mobilne telefonije – tudi slovenski – tako že priznavajo, da je radiofrekvenčni spekter, ki se bo sprostil zaradi digitalne dividende, zanje zelo vabljiv, saj omogoča razvoj mobilnih komunikacij z nadgradnjo LTE, ki ponuja hitrosti prenosa podatkov do približno 100 Mbit/s, kar je dovolj tudi za prenos mobilne televizije. Ta tehnološki preskok bo po pričakovanjih komisije spodbudil razmah novih medijskih vsebin in storitev, ki bi jih ustvarjali manjše produkcijske hiše in neodvisni ustvarjalci, na katerih bo temeljila prihodnja evropska »kreativna« in informacijska industrija. Poleg tega komisija pričakuje, da bo brezžični širokopasovni internet, kakršnega obljublja LTE, dosegel tudi tiste prebivalce, ki ne morejo računati na kabelske ali optične priključke, zato bi digitalna dividenda precej pripomogla k informatizaciji evropskega podeželja in izboljšala konkurenčnost njegovih prebivalcev. Digitalno oddajanje pa bo prineslo tudi večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, saj omogoča boljšo izrabo frekvenčnega spektra.

Evrokomisarska vera v moč prostega trga in tehnološkega napredka pa ima tudi precej slepih peg. Evropski pobudniki digitalnega prehoda doslej niso predstavili nikakršne varovalke, ki bi preprečevala postopno zaračunavanje televizijskih vsebin, ki jih gledalci danes prejemajo brezplačno oziroma so jih že plačali s televizijskim prispevkom. Javne radiotelevizije, ki morajo financirati precejšen del digitalnega prehoda, bodo zaradi dodatnih finančnih bremen v prihodnosti še občutljivejše na pritiske vlad, ki odločajo o njihovem financiranju. Pričakovanje, da lahko več digitalnih kanalov (programov) samo po sebi prinese večjo konkurenco na radiodifuznem trgu in tako večjo raznolikost vsebin in medijski pluralizem, se ni uresničilo niti na svetovnem spletu, kjer so vstopni stroški bistveno nižji kot na področju radiodifuzije. Razdeljevanje sproščenih frekvenc po tržnih načelih pa je najboljše zagotovilo, da se razmerja moči na medijskem in telekomunikacijskem trgu tudi v prihodnosti ne bodo spremenila, saj si bodo lahko nakupe frekvenc privoščila samo največja medijska in telekomunikacijska podjetja.

Sproščene analogne frekvence zato ponujajo državi enkratno priložnost, da premisli dosedanjo medijsko in telekomunikacijsko (ne)politiko, nameni del radijskega spektra nekomercialni uporabi, spodbuja nastanek novih medijskih ponudnikov in vsebin ter pri izrabljanju digitalne dividende upošteva tudi interese državljanov. Hkrati pa dosedanje izkušnje s slovenskim izvajanjem digitalnega prehoda napovedujejo, da se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo.

Ustanovitelj in največji lastnik News Corporation

Dolgoživost ima v družini. Njegova mati Elisabeth je februarja letos praznovala stoti rojstni dan.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 25. julij 2009

Najbolj osovražen in podjeten medijski mogotec

Na tradicionalnem letnem srečanju staro- in novomedijskih poslovnežev, ki ga je v ameriškem Sun Valleyju v začetku meseca gostila investicijska družba Allen & Company, si je največ pozornosti udeležencev in novinarjev prislužil eden najprepoznavnejših in najbolj osovraženih medijskih mogotcev zadnjega stoletja: Rupert Murdoch. 78-letni ustanovitelj družbe News Corporation je namreč celotni medijski panogi poslal nekaj zelo odmevnih sporočil: kriza medijske industrije bo trajala še najmanj pet let, parazitsko obnašanje internetnih podjetij, ki služijo z izkoriščanjem tujih avtorskih vsebin (denimo Googla), se mora končati, njegovi časopisi pa imajo leto dni časa, da začnejo zaračunavati članke na svojih spletnih straneh.

Murdochove besede kažejo, da se bo začel odnos tradicionalne medijske industrije do svetovnega spleta vse bolj zaostrovati, medijska podjetja pa bodo morala zaradi pritiskov gospodarske krize in velikega upada oglaševalskih prihodkov opustiti kar nekaj internetnih poslovnih strategij. Ker je spletni oglaševalski kolač rasel počasneje od pričakovanj in so se cene oglasnega prostora prej nižale kot dvigovale, prihodki od spletnega oglaševanja niso mogle pokriti izgub, ki so jih medijska podjetja utrpela zaradi zmanjševanja tiskanih naklad in upada klasičnega oglaševanja. Prevelika pričakovanja so najbolj prizadela plačljive časopise, ki so upali, da bodo s svojimi brezplačnimi spletnimi vsebinami pritegnili dovolj obiskovalcev, a so ugotovili, da jim niti milijonski obiski ne prinašajo oglaševalskih prihodkov, s katerimi bi lahko preživeli. Poleg tega so spoznali, da so se uporabniki hitro navadili na njihovo brezplačnost, kar je zmanjšalo prodajo plačljivih tiskanih izdaj, z brezplačnostjo njihovih vsebin pa so na koncu zaslužili drugi – predvsem Google, ki po nekaterih ocenah obvladuje že več kot tri četrtine (ameriškega) spletnega oglaševalskega trga.

Ker je omenjeni trend v zadnjem četrtletju skoraj prepolovil prihodke Murdochovih britanskih časopisov in je začel ogrožati tudi njegova druga medijska posestva, se je Murdoch odločil, da bo poskusil s svojim globalnim medijskim imperijem spremeniti pravila igre. Maja letos je za Guardian povedal, da pomenijo brezplačne spletne strani časopisov »slab poslovni model«, zato bodo morali bralci Timesa in Sunday Timesa ter tabloidov Sun in News of the World »najpozneje v 12 mesecih« začeti plačevati za določene spletne vsebine – kot to že počne približno 1,2 milijona spletnih bralcev njegovega poslovnega dnevnika Wall Street Journal. V enem izmed govorov na konferenci v Sun Valleyju je zagrozil, da bodo internetna podjetja prisilili k plačevanju avtorskih pravic za njihove »milijarde dolarjev« vredne vsebine, če tega ne bodo pripravljene storiti same. Potrdil je ugibanja, da razmišljajo o razvoju lastnega elektronskega bralnika, s katerim bi bralcem ponudili svoje vsebine in se uprli »izsiljevalskemu odnosu« podjetja Amazon, ki želi od časopisov pobrati 70 odstotkov dobička, če bi se hoteli pojaviti na njihovem elektronskem bralniku Kindle. Predvsem pa je večkrat poudaril, da se obdobje odprtega in brezplačnega interneta končuje.

Murdochove besede imajo v medijski industriji veliko težo, saj mu tudi kritiki priznavajo neverjeten občutek za medijski trg in sposobnost, da stara pravila igre spremeni v svojo korist. Z zmago nad tiskarskimi sindikati, tabloidizacijo vsebin, iznajdljivo uporabo novih tiskarskih in distribucijskih tehnologij ter cenovnimi vojnami je radikalno spremenil britanski časopisni trg. Pravilno je ocenil, da je v ZDA prostor za konzervativno novičarsko televizijsko mrežo in ustanovil Fox News, čeprav se je zdel televizijski trg že zasičen. Zavedal se je, da lahko ekskluzivni športni prenosi in filmi dobro prodajajo njegove kabelske in satelitske priključke. Poleg tega je znal svoj medijski vpliv zelo dobro uporabiti za uveljavitev svojih poslovnih in političnih interesov. V zameno za poslovno in regulatorsko nedotakljivost je v osemdesetih letih dosledno podpiral britansko konservativno vlado premierke Margaret Thatcher, pozneje sklenil pakt o nenapadanju z laburisti Tonyja Blaira, nekritično zagovarjal vojno v Iraku in s svojih satelitov odstranil vse programe, ki so motili kitajsko vlado, da si je pravočasno zagotovil prisotnost na velikem kitajskem trgu.

Murdochove napovedi o koncu brezplačnega interneta so zato poskrbele za prijetno vznemirjenje med lastniki in uredniki časopisov, ki so v zadnjih mesecih že sestavljali napise za svoje časopisne nagrobne spomenike. Če bi bilo še pred dobrim letom dni težko najti časopisnega izdajatelja, ki bi upal naglas razmišljati o zaračunavanju spletne vsebine, so v zadnjih tednih plačljivost že napovedali pri New York Timesu, Financial Timesu in nekaterih drugih večjih časopisih. Vprašanje je le, ali je Murdoch tudi tokrat pravilno ocenil stanje na medijskem trgu. V preteklosti je že nekajkrat pokazal, da internetnega trga ne razume najbolje. Njegovi časopisi dolgo niso imeli izdelane spletne strategije, med novomedijske igralce pa je vstopil šele poleti 2005 z nakupom družbenega spletišča MySpace za 580 milijonov dolarjev, ki mu doslej ni obrestoval.

Poleg tega je med njegovimi preteklimi vizionarskimi poslovnimi odločitvami in sedanjim zagovarjanjem »zapiranja interneta« pomembna razlika. Če je v preteklosti sam kršil pravila igre in uničeval stare igralce, ki so poskušali z lobiranjem, tarnanjem in izsiljevanjem neuspešno ohraniti svoje položaje ter obvarovati preživete poslovne modele, lahko News Corporation zdaj sama postane primer takega »starega igralca«, ki ga bodo s trga izrinili Googli, Amazoni in Facebooki, ki na odprtem in brezplačnem internetu delujejo že od rojstva. Skupaj z vsemi, ki ji bodo nekritično sledili.

Related articles by Zemanta

• Communacopia: Murdoch: We’ll Start Charging For WSJ Mobile Apps (paidcontent.org)
• Want to read all about it online? It may cost you (seattletimes.nwsource.com)
• WSJ to start charging for iPhone content (tuaw.com)

Vendar tokrat medijev po svetu tokrat niso zaposlovali le nasilni protesti po razglasitvi volilnih izidov, ampak so postali pozorni tudi tudi na komunikacijsko orodje, preko katerega so protestniki poskušali prebiti informacijsko blokado – Twitter.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 20. junija 2009

Revolucije se zgodijo, ko se mediji umaknejo

Moje sošolce brutalno pretepajo, ker se nočejo umakniti z ulice! Jočem, ko pišem tole sporočilo, je neznana iranska študentka, podpisana kot @nihonmama, v četrtek dopoldne zapisala na svojem osebnem profilu na Twitterju, spletnem portalu, na katerem uporabniki s kratkimi sporočili opisujejo svoje vsakdane. Podobnih zapisov je bilo vsako novo minuto na tisoče. »Kako lahko državni mediji trdijo, da se v Iranu ne dogaja nič posebnega, po državi pa protestira na milijone ljudi,« se je spraševal uporabnik @Vote_normal, @fuzzytove pa je opozoril, da so iranske oblasti v zadnjih dneh zaprle večino komunikacijskih kanalov – od svetovnega spleta do mobilne telefonije – in tako poskušale prikriti »resnico o iranskih volitvah« pred svetovno javnostjo.

Kakšna naj bi bila ta resnica? Ko so prejšnji petek uradni viri razglasili prve neuradne rezultate iranskih predsedniških volitev, po katerih naj bi dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, se Musavijevi privrženci niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom. Ker so javnomnenjske raziskave pred volitvami napovedovale bistveno drugačen rezultat, iz notranjega ministrstva pa so ušle govorice o ponarejanju volilnega izida, so Ahmadinedžada obtožili, da je »ukradel volitve«, se odpravili na ulice in zahtevali novo štetje glasov.

Protestniki so zelo kmalu ugotovili, da jih oblasti ne bodo poskušale ukrotiti le s policijskimi enotami, solzivcem in gumijevkami, ampak tudi s temeljito komunikacijsko in medijsko blokado. Iranski elektronski cenzorji so že pred volitvami poskušali omejevati delovanje opozicije z nadzorom elektronskih komunikacij – elektronske pošte, spletnih forumov in mobilne telefonije. Ko so se začeli nedeljski protesti, pa so poskušali omogočiti tudi dostop do spletnih strani, ki bi uporabnikom ponujale objavljanje informacij o protestih, upočasniti internetne povezave in onemogočiti uporabo kratkih besedilnih sporočil sms. Iranski uporabniki svetovnega spleta tako niso mogli dostopati do svojih uporabniških računov na Facebooku in drugih družabnih spletiščih, objavljati videoposnetkov na YouTubu ali brez strahu pred tajno policijo objaviti zapisov na svojih spletnih dnevnikih (blogih). Poleg tega so oblasti poskrbele, da so kar najbolj otežile delo tujih novinarjev, jim omejile gibanje in prepovedale snemanje protestov ter izključile tuje satelitske kanale. Niso pa pomislile na spletno storitev, ki je (bila) med splošno javnostjo razmeroma neznana – Twitter.

Iranska »kibervojna«

Twitter, ki so ga pred dobrima dvema letoma začeli uporabljati predvsem komunikacijski zasvojenci, da so lahko na 140 znakih svojemu družabnemu omrežju sporočali, kaj v nekem trenutku počnejo, je tako v zahodnih medijih nepričakovano postal največji »junak« iranskih povolilnih dogajanj. Drugače od spletnega Facebooka in YouTuba, ki ju je mogoče razmeroma uspešno omejiti, je Twitter precej »odpornejši«, saj je mogoče prispevke objavljati tudi preko namenskih programov, mobilnih telefonov (sporočil sms) in drugih mobilnih naprav, ki nimajo hitre internetne povezave. Zato je najprej postal eden izmed pomembnejših komunikacijskih kanalov iranskih protestnikov, ki so z njegovo pomočjo snovali in usklajevali svoje akcije, nato pa so njihove zapise v začetku tega tedna opazili tudi zahodni mediji ter jih začeli množično vključevati v poročila o iranski povolilni krizi.

Zanimanje zahodnih medijev za fenomen iranske twit-o-lucije se je v prihodnjih dnevih tako stopnjevalo, da je postala že sama uporaba nove komunikacijske tehnologije velik medijski dogodek. Iranske oblasti so poskušale na različne načine preprečiti uhajanje sporočil o protestih: še bolj so omejile dostop do elektronskih komunikacij, aretirale nekaj komentatorjev, odnašale računalniško opremo in zasule pogovorne kanale s provladnimi ali izmišljenimi sporočili, da bi zmanjšale verodostojnost Twitterjevih zapiskov. Zato so se začeli številni tuji uporabniki Twitterja solidarnostno izdajati za Irance, da bi zmedli državne elektronske cenzorje, internetni aktivisti pa so objavljali spletne strani z nasveti za »informacijsko bojevanje« (kako prikriti identiteto ali preko tujih računalniških strežnikov obiti informacijsko blokado) ter jim posredovati posebne računalniške programe, ki so jih razvili za boj proti internetni cenzuri na Kitajskem. Vloga Twitterja pri iranskih protestih se je zazdela tako pomembna, da je vodstvo Twitterja celo preložilo nujna vzdrževalna dela, napovedana za prejšnji teden, kar naj bi jim po pisanju Washington Posta neuradno priporočili predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva (kar so pri Twitterju pozneje zanikali).

Poleg zahodnih medijev in iranskih oblastnikov pa so se začeli za fenomen Twitter zanimati tudi številni blogerji in medijski komentatorji. Ti so v iranskih dogodkih že prepoznali prihodnost komuniciranja in političnega delovanja (denimo analitik Washington Posta Howard Kurtz) ali novo nezaupnico tradicionalnim medijem, ki naj bi brez prispevkov iranskih omreženih državljanov ostali skoraj brez informacij o dogajanju v Teheranu. Njihovega prepričanja, da se je prejšnji teden v Iranu zgodila pomembna politična, tehnološka in medijska revolucija, niso omajala niti opozorila, da je bil dejanski vpliv Twitterja zaradi omejenosti na mlajšo izobraženo populacijo v Iranu bistveno manjši, kot so mu ga pripisovali zahodni mediji, kritike tradicionalnih medijev pa naj bi letele predvsem na ameriške televizijske mreže (CNN in MSNBC), ki so imele zaradi konca tedna okrnjen informativni program in skoraj niso poročale o iranskih protestih – česar ni bilo mogoče očitati BBC-ju, Al-Jazeeri in številnim drugim medijskim hišam.

Twitter – fenomen trenutka?

Privlačne zgodbe o demokratičnih potencialih novih tehnologij, ki so (največkrat »mladim«) državljanom pomagale organizirano nastopiti proti zlorabi oblasti in z močjo informacij doseči pomembne politične spremembe, so se v zadnjih desetletjih pogosto znašle na naslovnicah svetovnih medijev. Ko so poskušale kitajske oblasti leta 1989 izključile satelitske in druge komunikacijske povezave, da bi tujim medijem omogočale objavo podob pokola na trgu Tiananmen, so se cenzuri izmuznili digitalni posnetki, ki so jih fotoreporterji posneli s predhodniki digitalnih fotoaparatov (Sonyjevimi Mavicami) in poslali preko telefona. Korejski »državljanski novinarji« naj bi leta 2002 s svojimi prispevki v spletnem časopisu OhMyNews odločili predsedniške volitve, milijonska »pametna množica« filipinskih državljanov, ki so jih povezali mobilni telefoni, je leta 2001 domnevno zrušila predsednika Josepha Ejercita Estrado, neznani iraški blogerji, kakršen je bil mladi iraški arhitekt Salam Pax, pa so s svojimi zapisi mimo televizijskih mrež sporočali svetu, kako v resnici poteka ameriška »vojna proti terorizmu«.

Podobno vlogo naj bi nove komunikacijske tehnologije odigrale tudi med »oranžno revolucijo« v Ukrajini leta 2006 in prvo »revolucijo Twitter«, ki se je med letošnjimi aprilskimi parlamentarnimi volitvami zgodila v Moldaviji. Vendar se je doslej še vedno izkazalo, da je šlo za večplastne družbene in politične fenomene, ki jih pozneje ni bilo mogoče ponoviti ali jih pripisati izključno vplivom novih tehnologij. V večini omenjenih primerov so se državljani uprli proti represivnim političnim režimom in s pomočjo novih komunikacijskih tehnologij podprli (opozicijske) politične kandidate, ki niso imeli dostopa do tradicionalnih medijev, ker jih je obvladovala vladajoča stran. Zelo podobno se je zgodilo v Iranu, saj je Ahmadinedžadov režim cenzuriral Musavija na vseh tradicionalnih medijskih kanalih in zaprl dostop do Facebooka, zato je bil svetovni splet za njegove privržence edini prostor, kjer so lahko objavljali svoja mnenja in izvedli vsaj skromno predvolilno kampanjo.

Domen Savič, sourednik portala e.demokracija.si, je zato opozoril, da se moramo tudi v primeru iranske »revolucije Twitter« zavedati, da je Twitter je še vedno samo tehnologija, ki sama po sebi nima neke vnaprej določene funkcije ali namena. »Trenutno se lahko zaradi prenapihnjenega medijskega poročanja marsikomu zdi, da so posamezniki s pomočjo Twitterja v Iranu izvedli totalno revolucijo, brez tehnologije pa to ne bi bilo mogoče,« je pojasnil Savič. Vendar je to le prvi vtis. Ker spletne tehnologije omogočajo hitro izmenjavo in ojačevanje mnenj, lahko hitro ustvarijo občutek, da za njimi stoji veliko število posameznikov. Poleg tega je revolucionarno komunikacijsko odpiranje Irana – ki velja v zahodni javnosti za značilen primer skrajno zaprte islamske družbe – že samo po sebi priložnost za prvorazreden medijski spektakel, ki je še okrepil vtis, da se je v Iranu zgodilo nekaj velikega, je povedal spletni strateg Vuk Ćosić.

Skušnjava medijem prijazne spektakularnosti

Prvorazredno medijsko navdušenje nad »revolucionarnimi« rabami novih tehnologij pa ima tudi nekatere negativne posledice, saj lahko postane medijska prepoznavnost namen in ne sredstvo spletnega aktivizma. V tem primeru se številni aktivistični projekti zlahka izgubijo v »iskanju medijem prijazne spektakularnosti, namesto da bi domiselno izkoristili obstoječ, neverjetno bogat arzenal priložnosti za direktno demokracijo, v kateri teh klasičnih medijev morda niti ne potrebujejo več«, je povedal Ćosić. Podobno nevaren je razmah »klik-demokracije«, kjer se uporabnikom zazdi, da že s svojo (medijsko odmevno) spletno udeležbo razrešujejo konflikte v resničnem, neinternetnem svetu, je prepričan Savič. Pri tem pa pogosto spregledajo, da je lahko njihova velika medijska zmaga zgolj navidezna, kar se je nedavno zgodilo spletnim uporabnikom, ki so ameriškega predsednika Baracka Obamo obtožili prelomljene predvolilne obljube in ga s peticijo pozvali, naj se dane obljube drži. »Obama se je posul s pepelom in se jim opravičil. Avtorji peticije, ki so zanosno slavili zmago spletne angažiranosti, pa so čisto pozabili, da so se zavzeli za spremembo Obamove odločitve in ne zato, da bi od njega dobili opravičilo,« je pojasnil Savič. O tem pa ni poročal skoraj nihče.

Prelomljena predvolilna obljuba predsednika Obame, ki naj bi mu na poti k volilni zmagi največ pomagala prav domiselna in medijsko opevana uporaba novih komunikacijskih tehnologij, zato potrjuje tezo, ki jo je v svoji knjigi Digital Sublime zapisal ameriški politični ekonomist Vincent Mosco. Nove komunikacijske tehnologije postanejo družbeno zanimive šele, ko postanejo tehnološko dolgočasne. Prave družbene spremembe se zato nikoli ne zgodijo tedaj, ko se zdi uporaba neke tehnologije nova in revolucionarna, ampak šele v trenutku, ko postane samoumevna (uporaba spleta za nakupovanje in politično komuniciranje …). Ker pa so vsakdanje tehnologije za spektakla željne medije nezanimive, mediji resničnih družbenih premikov pogosto sploh ne zaznajo. Če ima Mosco prav, se bo tudi resnična iranska revolucija morda šele zgodila – le bistveno manj opazno kot sedanja revolucija Twitter.

***

Nova nezaupnica tradicionalnim medijem?
Ko so se v nedeljo v Teheranu že začenjali prvi večji protesti, so ameriški uporabniki Twitterja na pogovornem kanalu #cnnfail opozorili, da njihove televizijske mreže namesto novic največjega globalnega zunanjepolitičnega dogodka« predvajajo posnetke starih pogovornih oddaj in reportaž, namesto da bi opravljale svojo informativno vlogo. Zaspali so celo na ameriški televizijski mreži CNN, brez katere si v zadnjih dvajsetih letih vojne ali revolucije zahodni medijski porabniki sploh niso znali predstavljati. Vuk Ćosić je prepričan, da je v iranskem primeru mogoče govoriti o nekakšni »kapitulaciji CNN« in drugih televizijskih mrež, ki »kljub satelitom, pedigreju novinarjev in vsej svoji mogočnosti niso zmogle ponuditi gledalcem tako močnega vtisa o nekem spektakularnem dogodku kot Twitter, ki mu je uspelo v resničnem času zgostiti mikrovtise ljudi, ki so dogajanje spremljali v živo«. To samo kaže, da se »industrijski, preddigitalni mediji« premalo zavedajo, da uporabniki niso več brezmejno zvesti njihovim blagovnim znamkam, ampak bodo sami izbrali medije, ki jim želijo zaupati – in ki bodo poleg kakovostne novinarske novice znali dodati tudi dialoški spletni slog, je dodal Ćosić.

Več kot 200.000 sporočil na uro
Spletni analitik Ben Parr je izračunal, da so uporabniki Twitterja v zadnjem tednu vsako uro objavili od 10 do 50.000 zapisov, v katerih so omenjali »Iran«, »Teheran «, »Ahmadinedžad« ali »Musavi«. Število objav je doseglo vrhunec v sredo, ko so uporabniki v eni sami uri oddali kar 221.744 svojih zapisov – domnevno so bili tako prizadevni zaradi strahu, da bo Twitter kmalu postal nedosegljiv zaradi napovedanih vzdrževalnih del. Dejavni so bili tudi uporabniki drugih spletnih kanalov. Parr je ugotovil, da so blogerji objavili tudi do 2.250.000 zapisov o iraških volitvah na dan, uporabniki videoportala YouTube pa so vsak dan objavili po 3000 videoposnetkov demonstracij in doslej prispevali za več kot za 6000 minut filmskega gradiva. Parr je priznal, da so številke impresivne, a je tudi opozoril, da je iranska tematika predstavljala le dober odstotek celotnega Twitterjevega klepetnega prometa – in ni bila dosti večja od, denimo, razprav na temo nove različice Applovega mobilnega telefona Iphone, ki je bil napovedan za prejšnji teden.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. november 2008

Volivce nagovarja kandidat, ne tehnologija

Na prvi pogled se zdi, da so se stare sanje zagovornikov interneta kot gonila »elektronske demokracije« končno uresničile. Obama je svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi ljudmi in ne med elitami demokratske stranke, ki so podpirale njegovo protikandidatko Hillary Clinton. Denarja za kampanjo niso prispevali veliki donatorji – premožni posamezniki in korporacije –, ampak skoraj milijon malih podpornikov; skupaj so zbrali za več kot 600 milijonov dolarjev prispevkov. Mobilizacijska moč interneta je uspešno nagovorila nekatere družbene skupine, ki se volitev praviloma ne udeležujejo (mlade, pripadnike manjšin in subkultur …), in volivce pripravila do tega, da so po več ur potrpežljivo čakali v vrstah na voliščih, preden so lahko oddali svoj glas. Spletna družabna omrežja (Facebook, Twitter, MySpace …) so pomagala ustvariti mogočno (prostovoljno) družbeno gibanje, ki je z organiziranimi akcijami in objavljanjem najrazličnejših vsebin o kampanji (besedil, videoposnetkov …) preglasilo poklicno vojsko medijskih svetovalcev, političnih komentatorjev in mojstrov političnega spina, »ljudska« tehnologija pa je tako prinesla zmago »ljudskega« predsedniškega kandidata.

Tak sklep je sicer vabljiv, a tudi nekoliko zavajajoč, saj precenjuje vlogo tehnologije in njen mobilizacijski učinek. Čeprav je svetovni splet pomemben vir informacij o kampanji, so tradicionalni mediji ostali prevladujoči vir novic in najvplivnejše sredstvo za nagovor volilnega telesa, zato je Obama velik del denarja, nabranega z internetnimi prispevki, porabil za zakup oglasnega prostora na plakatih, časopisnih straneh in televizijskih valovih (za polurni televizijski spot v končnici kampanje je tako Obama odštel skoraj štiri milijone dolarjev). Spletna kampanja je zajela predvsem večja mesta in višje sloje prebivalstva, revnejše Američane in podeželje pa so predsedniški kandidati tudi letos nagovarjali s tradicionalnimi prijemi: javnimi shodi, prostovoljci in oglasi. Relativno veliko internetnih podpornikov z vsega sveta, ki so z Obamo »prijateljevali« na Facebooku (2,5 milijona) in mreži Twitter (120.000), je sicer podrlo dosedanje rekorde, vendar so internetni zavezniki na koncu predstavljali le majhen delež volivcev, saj se je letošnjih volitev udeležilo približno 120 milijonov Američanov. Vtis, da so Obamovo kampanjo spontano vodile množice podpornikov, pa precej pokvari dejstvo, da so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi (denimo David Axelrod in Chris Hughes), ki niso ničesar prepuščali naključjem in so vanjo po potrebi vključili tudi znana zvezdniška (pevska in igralska) imena.

Sodelovanje spletnih skupnosti

Kako močan je bil v resnici vpliv interneta in novih medijev na letošnjo ameriško predsedniško tekmo in koliko je prispeval k Obamovi zmagi? Barbara Kvas, glavna urednica portala E-demokracija.si, je prepričana, da se je svetovni splet dokončno uveljavil kot nepogrešljiva sestavina političnega komuniciranja. »Hillary Clinton je postala prva kandidatka, ki je svojo predsedniško kampanjo naznanila na spletu, Obama je ob pomoči interneta zbral največ denarja v zgodovini in se odzival na napade nasprotnikov, televizijska mreža CNN pa je skupaj z internetnim servisom YouTube organizirala debato, v kateri so kandidati obeh največjih strank odgovarjali na vprašanja volivcev,« je pojasnila Kvasova. Še pomembnejša je bila vloga spleta pri zagotavljanju vseprisotnosti kandidatov in vzdrževanju predvolilne napetosti, saj je kampanja trajala več kot leto dni. »Tradicionalni mediji ne morejo pokriti vsega, kandidati pa nimajo toliko denarja, da bi si več čas kupovali medijski prostor. Sodelovanje spletnih skupnostih je zato Obami omogočilo nenehno informiranje in vzdrževanje komunikacije z ljudmi po vsej državi,« je povedala Kvasova. Tako je lahko njegov štab vzdrževal pozornost medijev in volivcev, ki je potrebna za uspešno kampanjo. Tradicionalni mediji so redno objavljali novice in posnetke, ki so nastali v spletnih skupnostih, Obama pa je bil nenehno na očeh javnosti, zato si ni mogel privoščiti nobenih napak ali nerodnih besednih zdrsov.

Spletni strateg Vuk Ćosić, ki je zasnoval internetni kampanji slovenskega predsednika Danila Türka in stranke SD, je dodal, da internetno občinstvo v ZDA že predstavlja dovolj veliko kritično maso volivcev, da jo je treba jemati resno. »Politični strategi so doslej verjeli, da na svetovnem spletu živijo in delujejo nekakšni vesoljci. Obamov štab se je, nasprotno, zelo resno poglobil v demografijo in navade uporabnikov spleta, preden jih je pozval k sodelovanju,« je pojasnil Ćosić. Hkrati so se Obamovi svetovalci zavedali, da internet sam po sebi ne prinaša nikakršne konkurenčne prednosti, vendar lahko pomembno prispeva k rezultatu, če je spletna strategija prikrojena določenemu kandidatu in njegovi kampanji. Zato Obamove kampanje ni mogoče nekritično uporabiti kot recepta za prihodnje volilne zmage.

Mrtvilo na slovenskem političnem medmrežju

To so potrdile tudi nedavne slovenske parlamentarne (in predsedniške) volitve; pokazale so, da na obamovsko spletno mobilizacijo pri nas ne moremo računati, čeprav imamo na razpolago enake internetne in novomedijske tehnologije kot v ZDA. Ne le da so slovenski politični sistem, politična kultura in mentaliteta volivcev popolnoma neprimerljivi z ameriško, neprimerljivi so tudi predsedniški kandidati, saj med slovenskimi politiki doslej ni bilo osebe, ki bi znala svojo (morebitno) karizmo preliti tudi v svojo spletno prisotnost, ampak so kandidati takoj po zaključku kampanje zapravili tudi tisto, kar jim je med kampanjo uspelo zgraditi. »Lep negativni primer komuniciranja prek spleta je prikazal slovenski predsednik Türk, ki je po kampanji spletno komponento zreduciral na obvezni minimum, čeprav je bila to med kampanjo ena njegovih močnejših plati. Drugi primer spletne komunikacije brez pravega namena je bil poskus bivšega ministra za razvoj Žige Turka, ki naj bi na blogu Slovenija zbiral relevantna mnenja ljudi o vladnih uspehih, na koncu pa je vse skupaj pustil na hladnem, čeprav so na spletnem mestu jasno podani terminski okviri, znotraj katerih naj bi debata potekala,« je kritična Barbara Kvas. Enako velja tudi za druge predvolilne spletne projekte slovenskih politikov in parlamentarnih strank (denimo bloge), ki so takoj po volitvah – zamrli. »Poraženci za splet niso več motivirani, zmagovalci pa imajo druge opravke,« je mrtvilo komentiral Ćosić.

Za raziskovalce internetnega političnega komuniciranja zato ni zanimiva le Obamova spletna kampanja – ne nazadnje je Joe Trippi, strateg demokratskega predsedniškega kandidata Howarda Deana, že leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov« –, ampak tudi to, kako bo Obama uporabljal svetovni splet med mandatom in kaj se bo zgodilo s tesno povezano skupino ljudi, ki so ga podpirali in spremljali prek spleta. Od Obamovih prihodnjih potez bo tako odvisno, ali bo svetovni splet še naprej ostal v vlogi predvolilnega »vojnega orodja« ali pa mu bo uspelo postati tudi učinkovito »mirnodobno« politično orodje, je sklenila Kvasova.

Obama je bil na spletu uspešen, ker je bil tudi tam – Obama. Internet je le podprl njegovo celotno podobo, ki jo je sestavljal tudi jasen odnos do gospodarske krize, neuspešne vojne v Iraku, dolgega obdobja republikanske politike Georgea Busha in dejstvo, da so ga Američani prepoznali kot znanilca sprememb in nove politike. Zato je Obamova internetna kampanja predvsem opozorila na preprosto dejstvo, ki ga strategi in politiki radi pozabljajo – da volivcev ne nagovarja »tehnologija«, ampak kandidati.

Medij definira javna dostopnost vsebin, uredniška izbira teh vsebin in njihova zakonska reguliranost. Glede na kanal, tehnologijo ali »transportno pot« prenosa vsebin pa lahko ločujemo med tiskanimi mediji, radiodifuznimi mediji in elektronskimi mediji. In kako se spletna stran televizijskega programa razlikuje od spletne strani časopisa?

Prva objava: Medijska preža, december 2007, Sandra Bašić-Hrvatin in Lenart J. Kučić

Konvergenca – oddaljena prihodnost za medijsko zakonodajo

Po zakonu o medijih (Zmed) so mediji »časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti« (Zmed, 2. člen). Z drugimi besedami: medij definira javna dostopnost vsebin, uredniška izbira teh vsebin ter njihova zakonska reguliranost. Glede na kanal, tehnologijo ali »transportno pot« prenosa vsebin pa lahko ločujemo še med tiskanimi mediji, radiodifuznimi mediji (radio in televizija) in računalniškimi medijskimi komunikacijami oz. elektronskimi mediji (pojem elektronski se v tem primeru nanaša izključno na obliko prenosa in ne na njegovo vsebino).

Te definicije pa nam ne odgovorijo na vprašanje, kako se spletna stran televizijskega ali radijskega programa razlikuje od spletne strani časopisa? Ali gre v obeh primerih za isti tip (elektronskega) medija, kljub temu da spletna stran časopisa prenaša zapis in sliko, spletna stran televizijskega programa pa zapis, glas, zvok in (gibljivo) sliko? Kakšna je – s stališča uporabnika – razlika med uporabo prvega elektronskega medija (časopisa) in drugega elektronskega medija (televizije)?

Zmed definira elektronske medije (publikacije) kot medij, s katerimi fizične ali pravne osebe razširjajo programske vsebine prek računalniških povezav tako, da so dostopne širši javnosti ne glede na njihov obseg (Zmed, 115. člen). Za elektronski medij tako veljajo spletne strani časopisov (na primer www.delo.si), spletne strani radijskih programov (na primer www.radiotriglav.si ), spletne strani televizij (www.24ur.com in www.rtvslo.si) in spletne strani telekomunikacijskih operaterjev (Planet in Planet TV). Elektronske publikacije tako določa skupna transportna pot (internet), razlikuje pa jih posredovana vsebina (elektronski medij www.delo.si je časopis, elektronski medij www.24ur.com je televizija itn.).

Je internet medij ali tranportno sredstvo?

Na tej točki se je treba vprašati, kakšno vlogo ima internet. Je internet medij ali zgolj nosilec vsebine oz. transportno sredstvo? Ali lahko rečemo, da je odnos med internetom in mediji podoben odnosu med papirjem in časopisom? Papir sam po sebi ni medij. Medij postane v trenutku, ko se na njem odtisnejo vsebine (knjiga, časopis). Tudi radijska ali televizijska frekvenca nista medija, dokler se prek njiju ne posredujejo medijske vsebine (radio in televizija). Enako je s telefonom: medij postane v trenutku, ko se prek njega posredujejo medijske vsebine. Povedano drugače: časopisa kot medij ne določa njegova transportna pot (papir), ampak vsebina. Enako tudi radia ali televizije ne določa tehnični prenos, ampak vsebina. Televizija ni televizija zato, ker se prenaša po frekvencah, kablu ali satelitu, ampak je televizija zaradi vsebin, ki so posredovane v vizualizirani podobi.

Zakon (Zmed, 65. člen) pa definira radijsko in televizijsko dejavnost kot »izvirno razširjanje oz. prenašanje ali oddajanje programskih vsebin prek kablov ali po zraku, vključno prek satelita, v kodirani ali dekodirani obliki, z namenom priobčevanja teh vsebin javnosti«. Po tej definiciji naravo medija določa transportna pot in ne njegova vsebina. Ta tehnološka opredelitev pomeni, da so tri transportne poti (zrak, kabel in satelit) postale temelj za določanje radia in televizije, dve (internet in telekomunikacije) pa za elektronske medije – kljub temu da gre v vseh primerih za enake vsebine.

Pri tem se zastavi vprašanje, kakšen je sploh namen medijske regulacije. Ali ni temelj medijske regulacije regulacija vsebin in ne transportnih poti? Oziroma, ali ni smisel medijske regulacije zaščita medijskega potrošnika? Če to drži, je s stališča medijskega potrošnika popolnoma vseeno, po kakšni poti sprejema določeno vsebino. Če papirja nihče zares ne obravnava kot medij (čeprav bi ga mogoče morali), zakaj se internet (ki je »papir« elektronskih medijev) samoumevno razume kot medij? Za razliko od »tradicionalnih« medijev (na primer časopisa), ki morajo sami poskrbeti za distribucijo svojih izdelkov, internet že vključuje »samodistribucijo«. Težko si predstavljamo časopisno hišo, ki bi svojo naklado pustila na vhodu v stavbo, kjer ima podjetje sedež, in pričakovala, da bi bralci sami prišli vzet svoj časopis in za to še plačali.

Ta internetna samodistribucija ima svoje prednosti in slabosti. Slabosti so v tem, da je med množico različnih vsebin na internetu treba potencialnega bralca/ko nekako seznaniti, kje jih lahko poišče. Prednosti pa so v tem, da je mogoče narediti enostaven »zemljevid medijske potrošnje«, ki potencialne uporabnike sprehaja iz enega medija v drugi oz. z ene transportne poti na drugo (tiskani časopis napoti svoje bralce na internetno stran). To posledično pomeni, da mnoštvo različnih transportnih poti vpliva tudi na to, kako bomo določali upoštevane medijske trge in preprečevali nedovoljeno medijsko koncentracijo.

Koncentracija lastništva in elektronske publikacije

Zakon o medijih določa javni interes na področju medijev in financiranje programskih vsebin medijev, s katerim se zagotavlja večja pluralnost medijskega trga (Zmed, 4. in 4a. člen). Država s proračunskimi sredstvi zagotavlja sofinanciranje programskih vsebin medijev, s katerimi se zagotavlja večja pluralnost medijskega prostora in pri tem namenja sredstva splošnoinformativnim tiskanim medijem, radijskim in televizijskim programom in elektronskim publikacijam. Pod rubriko »zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev« pa zakon določa še posebne omejitve, namenjene preprečevanju medijske koncentracije (Zmed, 9. oddelek, prvo poglavje).

Pri definiranju elektronskih publikacij, pri katerih je izdajatelj pravna oseba, se smiselno uporabljajo določbe (kdo določa smiselnost ali nesmiselnost uporabe?) od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja zakona o medijih (Zmed, 115. člen), ne pa tudi tiste določbe, ki se nanašajo na omejitve lastništva, omejevanje koncentracije, nezdružljivost opravljanja radijske in televizijske dejavnosti ter telekomunikacijske ter radijske in televizijske dejavnosti. V praksi to pomeni naslednje: ko je treba razdeliti državno pomoč medijem, država prepozna elektronske publikacije kot enakovredne prosilce ostalim medijem. Ko pa bi morala država omejevati koncentracijo, elektronske publikacije nenadoma niso več predmet regulacije.

Podobnih nedoslednosti je še več. V členu o pluralizaciji zakonodajalec implicitno ugotovi, da je lahko medijski prostor v primeru elektronskih publikacij nepluralen in ga je treba sofinancirati. V členu, ki definira elektronske publikacije, pa eksplicitno izključi možnost, da bi lahko prišlo do koncentracije in ogrožanja pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Tisti, ki ima v svoji lasti več kot 20 odstotkov lastništva v splošnoinformativnem dnevniku, ne more biti izdajatelj radijskega in televizijskega programa (in obratno). Če pa ustanovi radio ali televizijo na internetu, nima nikakršnih omejitev. Kot izdajatelj elektronske publikacije lahko hkrati ustvarjate časopis, radio in televizijo, kot izdajatelj časopisa pa tega ne morete.

Redefiniranje pojma medija je postalo pomembno tudi zaradi današnjih razprav o »konvergenci«. Odločitev, kaj je in kaj ni medij, vpliva na to, kaj in kako bo regulirano – kakšna bo vsebina in obseg regulacije. Zato ne preseneča, da se vprašanja konvergence, digitalizacije in informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) vse bolj izrinjajo iz medijske problematike in uvrščajo v polje tehnologije. O IKT pa se skoraj nikjer ne razpravlja v kontekstu razvoja medijske industrije in medijske potrošnje, ampak so debate o IKT v večini multilateralnih ustanov (OZN, OECD, WTO …) vrtijo okoli razvojne vloge novih tehnologij, ki so namreč postale nekakšen univerzalen recept za reševanje vseh težav globaliziranega sveta.

S pomočjo IKT naj bi bilo mogoče odpraviti razvojne zaostanke »tretjega sveta«, povečevati gospodarsko rast in razviti državljanom prijazno državno e-upravo, a le v primeru, da se z IKT ukvarjamo »nevtralno«, na ravni infrastrukture in tehničnih standardov. Preusmerjanje razprav o prihodnosti medijev na polje »nevtralnosti tehnologije« in »odprtosti transportnih poti« zato pomeni, da bo tudi nadzor nad mediji postal zgolj tehnološko vprašanje, oblikovanje in izbira vsebin pa osebna stvar posameznika.

Konvergenca je proces in ne cilj

Medij je na eni strani tehnologija, ki omogoča množično komunikacijo, na drugi pa je skupek »protokolov« oz. družbenih in kulturnih praks, ki uporabljajo te tehnologije. Transportne poti so samo tehnologija, mediji pa so družbeni, kulturni, simbolni sistemi komunikacije. Transportne poti se spreminjajo, mediji pa ostajajo pomemben mehanizem obstoja družbe. V tem pomenu konvergenca ni tehnološki premik. Konvergenca se nanaša na spremembe odnosov med obstoječimi tehnologijami, industrijami, trgi, medijskimi žanri in občinstvi. Konvergenca je predvsem način, kako se spreminja medijska industrija, in način, kako se spreminja uporaba medija.

Konvergenca je proces in ne cilj. Mobilni telefoni niso samo telekomunikacijske naprave, ampak nam omogočajo igranje igric, brskanje po internetu, fotografiranje in pošiljanje slik, pošiljanje sporočil, branje časopisov, gledanje filmov, poslušanje glasbe. Glasbo pa lahko poslušamo doma na CD-jih ali DVD-jih, na radiu v avtu ali javnih prevoznih sredstvih, prek i-poda, prek internetne ali kabelske radijske postaje. Konvergenca se dogaja pri uporabniških napravah, znotraj medijske industrije in pri uporabnikih. Konvergenca pomeni spremenjen način produkcije medijskih vsebin in spremenjen način njihove uporabe.

Slovenska zakonodaja se ukvarja z medijskim področjem v zakonu o medijih, zakonu o RTV Slovenija, zakonu o elektronskih komunikacijah in zakonu o digitalni radiodifuziji. Vsa ta hiperregulacija slovenskega medijskega prostora pa zagreši svoj temeljni namen – regulacijo vsebin in ne tehnologije. Če je v medijski produkciji in medijski uporabi konvergenca realnost, potem je v medijski zakonodaji to oddaljena prihodnost.

***

Opombe:

1 Uradni list RS, št. 110, 26.10.2006, stran 11.329–11.356.
2 Si pod »novimi mediji« predstavljamo različne oblike »računalniško posredovane komunikacije«, za katero je značilna digitalna tehnologija (v nasprotju z analognimi tehnologijami starih medijev) in dvosmernost komunikacije? Jih od »starih medijev« razlikujejo nove vsebine, drugačen odnos do sveta in družbe, nove produkcijske oblike in žanri? Je ključna lastnost novih medijev hipertekstualnost ali nove oblike distribucije? Kljub dejstvu, da na ta vprašanja še ni jasnih odgovorov, se besedna zveza »novi mediji« nenehno pojavlja v številnih medijskih razpravah in knjigah. V praksi zato ločevanje med »tradicionalnimi« in »novimi« mediji temelji izključno na razlikovanju med transportnimi poti in rangiranju »kakovosti in profesionalnih« standardov.
3 Ni jasno, zakaj spletna stran RTV Slovenija , ki po določilih Zmed ustreza elektronski publikaciji, ni vpisana v razvid medijev.
4 Tudi t. i. »brezplačniki« morajo poskrbeti, da pridejo v roke potencialnih bralcev.
5 Direktiva o avdiovizualnih storitvah pravi, da so avdiovizualne storitve vse tiste (programsko določene ali na zahtevo), ki so množični medij; ki so namenjene sprejemu in ki imajo jasen vpliv na pomemben delež splošne javnosti. Avdiovizualne storitve niso osebne spletne strani ali spletni dnevniki (blogi) in storitve, ki so namenjene produkciji in distribuciji avdiovizualnih vsebin, ki so jih izdelali zasebni uporabniki in ki ne konkurirajo televizijskemu oddajanju (Recital, 13): Directive of the European Parliament and the Council Amending Council Directive 89/552/EEC, COM(2007) 170 final (Bruselj, 29. 3. 2007). Zanimivo bo ugotoviti, kako bo direktiva obravnavala Youtube – katere dele bo označila za storitev in jih vključila v regulacijo in katere v zasebno komunikacijo med uporabniki.
6 Jenkins, Henry (2006), Convergnece Culture. Where old and New Media Collide. New York: New York University Press, str. 15–17.

Prva objava: Delo FT, 12. november 2007

Podobno blagodejni bodo vplivi na gospodarstvo, saj bo digitalna tehnologija oddajanja pocenila oddajanje in sprostila dragocene analogne frekvence. Te bodo uporabili novi telekomunikacijski ponudniki in na njih razvijali napredne in donosne interaktivne storitve. Ker digitalno oddajanje omogoča boljšo izrabo frekvencnega spektra – več programov na eni frekvenci – bo zadovoljna tudi država, saj bo digitalno oddajanje prineslo večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin.

Resnične prednosti evropskega direktorata za informacijsko družbo in medije, ki ga vodi komisarka Viviane Reding, so nekoliko drugačne. Najpomembnejši cilj digitalnega prehoda je sprostitev analognih frekvenc, za katerega že dolgo lobirajo operaterji mobilne telefonije. Redingova namreč verjame, da je razvoj mobilnih komunikacij precej zanimivejši za prihodnjo evropsko gospodarsko rast kot tradicionalna, že nekoliko dremotna radiodifuzna panoga. Države mikajo sveži prihodki od podeljenih frekvenc, hkrati naj bi tehnološki preskok spodbudil razmah novih televizijskih vsebin in storitev, ki bi jih ustvarjale manjše produkcijske hiše in neodvisni ustvarjalci – temeljni gradniki prihodnje evropske strategije razvoja »kulturne industrije«. S televizijskimi gledalci se komisija skoraj ne ukvarja, saj naj bi za njihove interese samodejno poskrbeli omenjeni tehnološki in ekonomski dejavniki.

Tehnokratska komisarska strategija digitalnega prehoda, ki se je zvesto držijo tudi slovenski državni uradniki, sproža številna načelna in praktična vprašanja. Evrokomisarski pobudniki doslej niso predstavili varovalke, ki bi preprečevala postopno zaračunavanje televizijskih vsebin, ki jih gledalci danes prejemajo brezplacno (oziroma so jih že plačali s televizijskim prispevkom).

Prepricanje, da lahko vecje število kanalov (programov) samo po sebi prinese večjo konkurenco na radiodifuznem trgu in tako večjo raznolikost vsebin in medijski pluralizem, se je pokazalo za utopično že na svetovnem spletu. Ker radiodifuzija nikoli ne bo omogočala tako nizkega vstopnega praga kot internet, si bodo digitalne frekvence najverjetneje razdelili sedanji igralci, kar nujno zbudi dvom o prihodnji »pluralnejši medijski ponudbi«. Javne radiotelevizije, ki morajo financirati precejšen del digitalnega prehoda, bodo zaradi dodatnih finančnih bremen občutljivejše na pritiske vlad, ki odločajo o njihovem financiranju. Gledalci pa bodo morali – prostovoljno ali ne – sofinancirati digitalni prehod z nakupi digitalnih sprejemnikov.

Neprostovoljnost digitalnega prehoda bo tudi otežila njegovo uresničevanje v praksi. Nedavna britanska izkušnja je pokazala, da niti dovršena, 12 milijonov evrov vredna kampanja, usmerjena v natanko določeno skupino prebivalstva (25.000 gospodinjstev mesteca Whitehaven), ni uspela prepričati vseh meščanov, naj si pravočasno kupijo digitalne sprejemnike. Pomagale niso niti prijazne internetne strani ali dejavno sodelovanje lokalnih oblasti, radiodifuzne industrije in prodajalcev domače elektronike, ki so po vsej Veliki Britaniji na vidnih mestih oglaševali digitalni prehod in razdeljevali informativne zloženke. Raziskave kažejo, da so njihova sporočila zgrešila veliko večino starejšega prebivalstva, pa tudi tiste, ki zaradi obljubljenih novih programov ne nameravajo spreminjati dolgoletnih gledalskih navad.

Kako se bodo na omenjeno izkušnjo odzvali britanski strategi digitalnega prehoda, bo jasno najpozneje do leta 2009, ko bodo morali na digitalni prehod pripraviti prva večja mesta. Dojemljivost slovenskih državnih uradnikov za tovrstne nauke pa je precej bolj dvomljiva. Ker se slovensko kulturno ministrstvo na področju medijske politike ukvarja predvsem z »uravnoteževanjem« zdajšnjih medijev, so digitalni prehod skoraj v celoti prepustili tehnični inteligenci na uradu za elektronske komunikacije. Ta o področju medijskih vsebin in skrbi za digitalno ogrožene demografske skupine ne ve prav dosti, zato bo zanimivo videti, kako se bodo na gospodarskem ministrstvu lotili pripravljanja prebivalstva na digitalni prehod. Jasno je le, da si potrebne večmilijonske kampanje ne bodo mogli privoščiti – tudi če bi jo morda znali zasnovati …