Prva objava: Sobotna priloga Dela, 28. januar 2012, Foto Roman Šipič

Časopisi imajo, česar spletna podjetja nimajo – uredniške odločitve

Življenje časopisnega arhiva se v zadnjem stoletju ni prav zelo spreminjalo. Dokumentalisti so članke izrezovali iz tiskanega časopisa, jih opremljali s ključnimi besedami, vnašali v kataloge in izdelovali dosjeje, ki so jih novinarji potrebovali za prispevke. Digitalizacija arhivov je podoben proces prenesla na digitalne nosilce in nekoliko olajšala iskanje, a ni povzročila večjih sprememb. Arhivarsko delo se bo začelo zares preoblikovati šele v prihodnjih letih, ko bo treba učinkovito povezovati zelo različne podatkovne zbirke – knjižnice z družabnimi omrežji, časopise z wikipedio in članke z geografskimi podatki. Zato arhivi ne bodo več mogli ostati pasivni shranjevalci zgodovine, ampak bodo imeli močnejšo vlogo tudi pri nastajanju sedanjosti, je prepričan sogovornik.

Če bi vas v začetku stoletja zanimala služba v arhivu New York Timesa …

… me verjetno ne bi vzeli, ker so v tistem času tehnična znanja potrebovali kvečjemu v tiskarni. Informatiki smo postali za arhive zanimivi šele veliko pozneje – ko so morali digitalizirati gradiva in postaviti informacijske sisteme za iskanje po elektronskih zbirkah podatkov. Če pa bi me le zaposlili, bi morda postal del ekipe, ki je morala izdelati prvo kazalo po vsebini časopisa.

Kazalo?

V začetku dvajsetega stoletja je bila konkurenca na časopisnem trgu izjemno huda. NYT je bil le eden izmed dnevnikov, ki so izhajali v New Yorku, zato so založniki vsak po svoje iskali načine, kako biti boljši ali vsaj drugačen od tekmecev. Nekateri so stavili na ekskluzivo, drugi so menili, da mora časopis ponuditi tudi poglobljene zgodbe, kar je zagovarjal tudi založnik NYT Adolph Simon Ochs. Zmotilo ga je, da niti uredniki ne vedo, kaj vse je bilo v zadnjem letu objavljeno v časopisu, saj je bilo člankov preveč. Zato je sklenil, da njegov časopis potrebuje uporabno kazalo. Prvo tako kazalo (Index) je izšlo leta 1913 in je postavilo smernice, ki se jih držimo še danes, saj je omogočal iskanje po osebah, organizacijah, lokacijah, ključnih opisnih pojmih in naslovih. Danes imamo prek googla, pametnih telefonov in digitalnih knjižnic vsi dostop do informacij, zato si težko predstavljamo, kako pomembna je bila za novinarje dobra hišna dokumentacija.

Komu je bilo namenjeno to kazalo? Vaši dokumentaciji ali tudi zunanjim uporabnikom?

S pomočjo kazala so lahko v dokumentaciji hitro pripravili posebne dosjeje o osebah in dogodkih, ki so jih nato novinarji uporabljali pri pisanju besedil. Hkrati je postajal NYT vse bolj priljubljen tudi v splošnih in referenčnih knjižnicah, ker ga ni bilo treba še enkrat urejati. Vsak uporabnik je lahko poiskal članke, v katerem so bile omenjene določene osebe, kraji ali dogodki, kar je bila za tiste čase velika novost. Kazalo je bilo tudi odlična dopolnitev tradicionalnega klipinga, ki ga je naša dokumentacija zbirala od začetka. Nešteti regali s tematskimi mapami obstajajo še danes – tri nadstropja pod ulicami Manhattna in mu ljubkovalno pravimo mrtvašnica.

Kako sta se dopolnjevala kazalo in kliping?

Kazalo vam je povedalo, v katerih člankih so se pojavile določene ključne besede. Imelo je zelo podobno funkcijo kot današnji iskalniki po dokumentaciji, ko v okence vpišete iskane besede in dobite seznam zadetkov. Klipingi so omogočali pametnejše iskanje, saj so morali v dokumentaciji upoštevati, da je lahko ena oseba opravljala različne funkcije. Vzemimo sedanjo državno sekretarko Hillary Clinton. Če potrebujete njen dosje, mora vsebovati tako njeno sedanjo funkcijo kot tudi njene pretekle vloge: nekdanje demokratske predsedniške kandidatke, prve dame, soproge nekdanjega guvernerja Arkansasa in tudi zapis o študentki Hillary, ko se je še pisala Rodham.

Računalniki se dobro znajdejo s kazali, večje težave jim delajo klipingi. Ali že obstajajo dokumentacijski sistemi, ki bi znali najti vse vloge Hillary Clinton in izdelati uporaben dosje?

Zelo dobro urejene dokumentacije – tiste, v katerih so vsi prispevki dosledno opremljeni z enakimi ključnimi besedami in opisi – se temu idealu že kar približajo.

Če človeški iskalec pregleduje tiskan dosje, lahko gradiva zelo hitro razvrsti po pomembnosti. Poglobljen intervju, analitičen članek ali komentar se že na prvi pogled ločijo od agencijske novičke ali naključne omembe v prispevku. Tako učinkovito pregledovanje zadetkov v elektronski obliki verjetno še ni mogoče?

Osnovno računalniško iskanje je v resnici zelo preprosto. Ko pretvorite arhiv v elektronsko obliko, ga razbijete na posamezne znake, ki jih računalniki znajo prepoznati. Ko v iskalno polje vpišete določeno zaporedje teh znakov – ključne besede –, vam računalnik izpiše kronološko razvrščene zadetke, ne zna pa presojati njihovega pomena. To pomeni, da boste že pri iskanju člankov o Hillary Clinton dobili veliko neuporabnih zadetkov. Kaj šele, če boste vpisali »apple«. Tretjina najdenih zapisov bo govorila o sadežu (jabolku), četrtina o računalniškem podjetju Apple, v vseh drugih bo beseda omenjena čisto naključno. Zato morajo biti vsa besedila opremljena s premišljenimi oznakami, ki računalniku pomagajo razlikovati med imenom podjetja in sadežem. Te oznake pri nas še vedno vnašamo ročno, saj lahko le na ta način zagotovimo dovolj konsistentno označevanje.

Kako lahko časopisne in druge dokumentacije tekmujete z googlom, amazonom ali facebookom, ki pri razporejanju iskalnih zadetkov uporabljata neštete trike za izboljševanje natančnosti: zgodovina iskanja, nakupovalnih navad, vsebino elektronske pošte, objave na osebnih profilih … Časopisi nimate tako podrobnih uporabniških informacij.

Časopisi ne moremo tekmovati z omenjenimi podjetji, ker so prevelika in lahko zbirajo nepredstavljive količine uporabniških podatkov. Vendar tudi mi razvijamo uporabne trike za izboljševanje iskalnih zadetkov. Obnašanje naših bralcev na spletu kar dobro poznamo. Naučili smo se spremljati pojavljanje naših člankov v blogosferi in določiti najpomembnejše mnenjske voditelje. Vemo, kdo priporoča naše vsebine, kako se širijo po svetovnem spletu in kako lahko z družabnimi omrežji povečamo njihov doseg. Poleg tega imamo časopisi še en pomemben podatek, ki ga internetna podjetja nimajo – uredniške odločitve.

Katere novice so bile objavljene na naslovnici?

Kateri intervjuji so dobili več prostora, katere teme smo v nekem obdobju bolj poglobljeno pokrivali … Ti podatki so zelo koristni, saj odražajo neštete debate, premisleke in presoje, ki so se dogajale na uredniških sestankih. Ta pristop se nam zdi zelo obetaven, saj združuje dolgoletne izkušnje človeških urednikov z matematičnimi statističnimi orodji, ki sta jih prinesla digitalizacija in svetovni splet. Tudi prvi rezultati našega pilotskega projekta, v katerem smo preizkušali uporabo uredniških metapodatkov, so zelo spodbudni.

Google poskuša z novičarsko storitvijo google news doseči podoben učinek – le brez človeške pomoči. Vlogo odgovornega urednika so zaupali svojemu matematičnemu algoritmu.

Internetna podjetja se rada pohvalijo, da so človeške urednike uspešno nadomestili s statističnimi modeli in matematično analizo, vendar to ni čisto res. Tudi google news presoja pomembnost člankov glede na uredniške odločitve – kje je bil objavljen članek, kako dolgo je bil na spletni strani in kakšen pomen so mu pripisali človeški uredniki. Enako druga internetna podjetja. Natančnost matematičnih algoritmov morajo nenehno izboljševati njihovi človeški skrbniki.

Na področju iskanja in tudi jezikovnih tehnologij – zlasti pri strojnem prevajanju – se ves čas prepletata dva pristopa: statistični in semantični. Prvi poskuša premleti velike količine podatkov in izračunavati ujemanje, na kar prisega google. Drugi želi razumeti kontekst, kar zagovarjate vi. Kateri pristop ima trenutno več privržencev?

V zadnjem desetletju se je neznansko povečala količina podatkov v digitalni obliki in hkrati procesorska moč računalnikov, ki te podatke obdelujejo. Google lahko statistično obdela na milijone elektronskih pisem, člankov, knjig, blogov in drugih spletnih vsebin – nepredstavljivo zalogo človeške uporabe jezika. Ker so njegova prevajalska orodja vse boljša in se natančnost njegovega iskalnika hitro povečuje, se krepijo tudi pričakovanja do statističnega modela in prepričanje, da bodo lahko računalniki brez človeške pomoči in poznavanja pravil prevajali besedila v tuje jezike, pisali članke in jih urejali. Vendar za medijsko organizacijo statistični pristop nikoli ne bo dovolj natančen. Statistika je lahko koristno orodje, ne more pa nadomestiti dobre uredniške presoje, ki ostaja glavna konkurenčna prednost kakovostnega medija.

Pri spletnem mediju Huffington Post trdijo, da so uredniki vedno pokroviteljski do bralcev in jim vsiljujejo lasten elitistični okus, vrednote in politična prepričanja. Zato izbiro pomembnosti prepuščajo bralcem – najbolj klikani članki so najpomembnejši. Kako bi bil organiziran arhiv, če bi ga oblikovale želje bralcev?

Precej drugače, kot si zamišljamo arhivarji (nasmešek). Arhivi so bili tradicionalno namenjeni raziskovalcem, akademikom in novinarjem, ki imajo zelo specifične iskalne potrebe. Običajne uporabnike zanimajo čisto druge stvari. Včasih kliknejo na kako arhivsko povezavo, ker jih je pritegnil prispevek na spletni strani. Najpogosteje pa v časopisnem arhivu iščejo sebe, znance, sorodnike in dogodke, s katerimi so osebno povezani. Tudi sam sem se že večkrat zalotil, kako brkljam po dogodkih iz svojega otroštva ali iščem novice, povezane s predniki. Med drugim sem našel star zapis o prapradedu, ki je ob neki poplavi postal junak. V časopisu, ki je v zadnjih 160 letih objavil več kot dvajset milijonov člankov, je takih informacij še veliko.

Je morda to način, kako tržiti časopisno dokumentacijo? Ponujanje osebnih biografskih storitev?

Poznate storitev timeline, ki so jo pred kratkim predstavili pri facebooku? Časovnico, v katerih so zbrani vsi dogodki, o katerih ste pisali na osebnem arhivu, vaša prijateljstva, popotovanja …? Predstavljajte si, da bi lahko svojo osebno časovnico dopolnili z dogodki, ki so se tedaj zgodili v vašem kraju ali drugod po svetu – kakšen je bil svet, ko sem se poročil, dobil prvega otroka? Kaj se je dogajalo v mestu, kjer sem živel, in kateri moji sošolci so postali znane osebnosti? Povezovanje podatkovnih zbirk danes omogoča zelo zanimive rabe arhivov, ki še pred nekaj leti niso bile mogoče. Pri NYT smo začeli člankom dodajati podatke o lokaciji, kar bo olajšalo iskanja, povezana z določenimi kraji ali celo mestnimi predeli. Wikipedia beleži številne koristne biografske in druge podatke, ki jih naš arhiv še nima. Za zabavo smo izdelali lestvico znanih osebnosti, razvrščeno po telesni višini, ki je doživela zelo dober odziv. Trenutno preizkušamo tudi storitev, ki ji zaupate svoje osnovne biografske podatke in dobite interaktivni zgodovinski zemljevid, ki vas umesti v čas in prostor. Vse to so primeri, ki kažejo, da podatki zares zaživijo šele, če so povezani in dostopni, zato so pobude o odpiranju podatkov tako pomembne.

Ker določajo enotna pravila za urejanje podatkovnih zbirk?

Ali vsaj enotna priporočila. Sedanjega predsednika Baracka Obamo vodimo po drugačnem evidenčnem sistemu kot wikipedia, kongresna knjižnica, spletna prodajalna amazon ali twitter. Naša podatkovna zbirka ne ve niti tega, da je moški, ali da je star 50 let, vendar nam lahko ta podatek povedo druge podatkovne zbirke in arhivi. O tem problemu dokumentacije doslej niso razmišljale, saj združevanje tako različnih podatkovnih zbirk niti tehnično ne bi bile mogoče. V prihodnosti pa bo uporabnost dokumentacije zelo odvisna od njene povezljivosti, saj se za sodelovanje zanimajo tudi različne raziskovalne skupine, ki se ukvarjajo s strojnim prevajanjem, umetno inteligenco, spremljanjem družbenih trendov in širjenjem novinarskih zgodb. Pri takem projektu trenutno sodelujemo tudi z raziskovalci vašega inštituta Jožefa Stefana in Slovensko tiskovno agencijo.

Ugotavljate, kako se širijo novinarske zgodbe?

Znanstveniki želijo v projektu Xlike razviti jezikovne tehnologije, ki bi omogočale pregledovanje in spremljanje novičarskih virov v različnih jezikih. Ne le na ravni posameznih fraz ali ključnih besed – to danes ni več novost –, ampak hočemo računalniku pomagati, da bi razumel sporočilo besedila. Namen tega projekta pa je spremljanje toka informacij. Zanima nas, kaj se zgodi, ko se, denimo, v Braziliji zgodi huda prometna nesreča in ponesrečenec na twittru v portugalščini objavi novico o dogodku. Jo povzamejo lokalni mediji? Postane nacionalna ali se celo razširi po svetu?

Zakaj je taka informacija zanimiva za časopise?

Poznavanje novičarskih ciklov je le prvi korak. Naš motiv je tehnologija, ki bi znala v različnih jezikih spremljati dogajanje na družabnih in tradicionalnih medijih. S takim orodjem bi naši analitiki iskali zanimive novinarske zgodbe in družbene trende, ki bi jih sicer spregledali – od novic do ugotavljanja, kako so se skozi čas spreminjale ideje, družbeni koncepti, obravnava družbenih manjšin in politična retorika. Če bomo znali uspešno povezati dnevne informacijske tokove s podatki, ki jih hrani naša dokumentacija, lahko pridobimo veliko prednosti pred drugimi medijskimi tekmeci. Sploh če te podatke združimo še z našimi infografiki, ki so se v zadnjih letih naučili zelo dobro ilustrirati zgodbe s podatki.

Konec lanskega leta je raziskovalec Michael Witmore uporabil zmogljiva analitična orodja za proučevanje Shakespearovih dram. Iskal je slogovne posebnosti, preverjal teorije, da so dela znanega angleškega dramatika pisali različni avtorji, in med drugim dokazal, da je bil Othello sprva najverjetneje komedija. Bi lahko spodobno analizo vaše dokumentacije nekoč ugotovili, kdo je v resnici ubil predsednika Kennedyja?

Ali dokazali, da je Elvis še vedno živ? (smeh) Tistim, ki so prepričani, da poznajo pravo resnico o Kennedyjevi smrti, pristanku na luni ali usodi kralja rokenrola nobena analiza ne more dati odgovora, ki bi jih zadovoljil. Ne, časopisni arhivi še dolgo ne bodo odgovorili na taka vprašanja, ne glede na to, kako boste premetavali podatke. Kmalu bomo znali ugotoviti, v katerem zgodovinskem obdobju so moški brki prehiteli brado, ali razvrščati članke po zgodbah, da se bodo določeni članki o nekdanjem kardinalu Ratzingerju znašli v dosjeju prejšnjega papeža Janeza Pavla II. Prav tako se moramo naučiti, kako uporabiti internetne uporabnike pri pregledovanju in označevanju velikih količin dokumentov.

Podobno, kot so pri Guardianu bralce prosili, naj jim pomagajo urediti elektronska pisma nekdanje guvernerke Aljaske Sarah Palin?

Podobno, vendar spletnim uporabnikom ne bi prepustil označevanja besedilnih gradiv, ker imamo na tem področju že uveljavljen sistem, ki bi ga zunanji pomočniki težko izboljšali. Množicanje bi raje uporabil pri označevanju fotografskih zbirk, saj so fotografske podobe še zelo slabo opremljene z opisi, kje je posnetek nastal in kaj je na njem. Google in Facebook vlagata veliko denarja v razvoj tehnologij, ki bi znale same prepoznavati obraze, stavbe in lokacije, vendar dvomim, da bodo ti podatki kdaj javno dostopni. Sanjam o dnevu, ko bom lahko začel naš arhiv povezovati s kakovostno urejeno fotografsko zbirko, saj imam že veliko zamisli, kaj vse bi lahko ustvaril. Čudne sanje, saj vem, ampak računalnikarji pogosto veljamo za čudake. Sploh, če smo hkrati še arhivarji (nasmešek).

Ko je ameriški časopis New York Times (NYT) lani uvedel zaračunavanje spletnih vsebin, so za razvoj plačilnega sistema plačali 45 milijonov dolarjev – nekajkrat več, kot lahko z njim zaslužijo v enem letu. Londonski Times s »plačljivim zidom« neuradno izgublja denar. So ti sistemi ekonomsko sploh smiselni?

Ljudje z londonskega Timesa so mi povedali, da so izdelali številne analize, ali se jim plačilni zid izplača. Vse so pokazale, da je to samomor, da bodo izgubili bralce in denar, a je njihov lastnik Rupert Murdoch kljub temu vztrajal in zaprl vsebine. Zanj je bila to načelna zahteva: vsebine je treba plačevati. Bil je tudi v vojni z Googlom, ki vse ponuja brezplačno.

Vendar Murdoch časopise že dolgo subvencionira s prihodki iz drugih dejavnosti, zlasti televizije.

To drži. Murdoch si lahko privošči takšne načelne odločitve – tudi če mu prinašajo izgubo. Vendar takšnih založnikov na Slovaškem ali v Sloveniji ni. Plačljivi zidovi, kakršne postavljajo v ZDA in Veliki Britaniji, zato niso primerni za naše trge. To smo spoznali tudi na časopisu, kjer sem delal kot spletni urednik. Uvedli smo sistem zaračunavanja vsebin in nismo zaslužili niti toliko, da bi pokrili naložbo, zato smo ga ukinili.

Zakaj bralci niso plačevali člankov?

Ko smo delali analize in tržne raziskave, je veliko bralcev povedalo, da so pripravljeni plačevati vsebine na spletu. Ko smo uvedli plačilni sistem, tega ni storil skoraj nihče, zato me je začelo zanimati, zakaj takšna razlika med besedami in dejanji. Prepričan sem, da je večinoma kriva uporabniška izkušnja. Poglejte uspešne spletne trgovine – kako dobro znajo spoznavati vaše navade in vas s priporočili usmerjati k nakupom. Časopisni založniki za najboljšimi praksami na spletu zaostajajo za najmanj pet do sedem let.

Kakšne so te najboljše prakse?

Založniki pogosto spregledajo sistem plačljive kabelske televizije, ki deluje že dolgo in se prijemlje tudi na elektronskih tablicah – kot aplikacije. Pri NYT so pametno ugotovili, da nima smisla odganjati naključnih obiskovalcev, ki jih na njihovo stran usmeri kakšen tvit ali novičarski agregator, zato vsebine zaračunavajo samo rednim obiskovalcem in poskušajo pridobiti njihovo naročniško zvestobo. Če je sistem prestrog, uporabnike odvrnete ali jih spodbudite, da do vsebin pridejo drugače. Ko je NYT uvedel plačilni zid, so že istega dne po spletu zakrožila navodila, kako ga obiti. Sistem plačevanja mora biti preprost, pavšali so uporabnejši od plačila za posamezne članke. Veliko je odvisno tudi od tega, ali zaračunate prave vsebine.

Kaj je smiselno zaračunati? Ekskluzivo? Zvok in sliko? Arhiv?

Zanimivo, da hočejo vsi najprej zaračunati arhiv, čeprav ne poznam primera, da bi s starimi članki kdo kaj zaslužil. Arhiv deluje po načelu dolgega repa – ujamete bralce, ki jih je na vaš članek usmeril Google, ali ljudi, ki nekaj konkretnega iščejo. Njih nima smisla odganjati z zapiranjem članka. Odgovor, kaj je smiselno zaračunavati, pa mora najti vsak časopis zase. Naši uporabniki na Slovaškem zdaj preizkušajo več kot štirideset različnih pristopov: eni zaračunavajo članke, drugi videe, komentarje, potrošniške informacije, ekskluzivne zgodbe. Imamo celo poskus zaračunavanja pravice do komentiranja člankov. Nad to možnostjo so bili izjemno navdušeni na Guardianu, ker imajo preveč dela z moderiranjem.

Ostanejo vsebine zaprte za vedno ali jih časopisi pozneje odprejo?

Tudi teh možnosti je veliko. Nekateri zaračunavajo prvih osem ur, nato odprejo. Drugi imajo zaprte članke 24 ur, teden, mesec. Vendar v praksi razlika med tednom in mesecem ni velika. Za dnevne medije je vse to že arhiv.

Pravih analiz slovenskega trga še ni, vendar preprosti izračuni kažejo, da mediji ne morejo upati ravno na milijonske prihodke od prodaje. Koliko iztržijo vaše slovaške stranke? Se jim je uvedba vašega sistema izplačala?

Slovaški založniki se za naš sistem niso odločili zaradi denarja, ki bi ga ustvarili v prvem letu ali dveh, saj so spletni prihodki še vedno nizki. Glavni vzrok so bili podatki: kako se vedejo uporabniki, katere vsebine se prodajajo, kateri pristopi povečujejo prodajo, kakšna je realna tržna vrednost njihovih vsebin. Brez konkretnih podatkov imate samo napovedi in ugibanja, kar je premalo. Oglaševalci danes tudi od časopisov zahtevajo natančne meritve uporabnikovega vedenja, kakršne ponujata Facebook in Google.

Plačljiva kabelska televizija je bila uspešna tudi zato, ker so se naročniki znebili oglasov in drugih prekinitev. Se bodo tudi plačniki spletnih časopisov izognili oglasom?

Če ljudje kupijo časopis, jih ne moti, da so v njem oglasi. Če plačujejo spletno storitev, pa pričakujejo, da oglasov ne bo, zato smo v sistem vgradili tudi možnost izklopa oglasov. Ta možnost se mi zdi zelo zanimiva, saj precej spremeni odnos med založniki, novinarji in bralci. Kaj bi se zgodilo, če vaše glavne stranke ne bi bile več oglaševalske agencije, ampak bralci? Kako bi se spremenil odnos bralcev do novinarskih izdelkov, če vsebina ne bi bila več navidezno brezplačna? Boste prej napisali jezno pismo, da ne boste plačevali za tako zanič besedilo, ki ste ga prej še nekako prebavili?

Slovaški založniki so se – podobno kot slovenski – za vaš sistem odločili kolektivno. Jih je kdo prijavil zaradi morebitnega kartelnega dogovora?

Pozanimali smo se pri domačem uradu za varstvo konkurence in malce spremenili prvotni model, preden smo pridobili njihovo soglasje. Mnenja slovenskega varuha konkurence nimamo, vendar domnevam, da bi se odločil podobno, saj moramo oboji slediti enakim evropskim direktivam. To je v nekdanjih socialističnih državah vselej občutljivo, saj je v medijskem svetu zakoreninjen strah, da regulatorji niso dovolj neodvisni in bi lahko države uporabljale protimonopolno zakonodajo za pritisk na medije.

Vaša družba pobere tretjino od prodanih vsebin. Se vam vstop na tako majhen trg sploh izplača?

V Sloveniji ne pričakujemo veliko denarja. Tu smo predvsem strateško. Ko se bo za našo storitev zanimal kakšen velik brazilski ali ameriški časopis, bo preverjal naše reference. Če bodo poklicali na katero slovensko uredništvo in boste z nami zadovoljni, nam bo to lahko olajšalo vstop na bogatejše trge (nasmešek). Zato se nam tudi Slovenija izplača.

(Delo, 16. januar 2012)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 3. december 2011

Povabilu Orwellovega spominskega sklada ni manjkalo simboličnosti. Časopis, ki ga Rusbridger ureja od leta 1995, se je v zadnjem letu – na 190. rojstni dan – zapletel v številne orwellovske zgodbe. Bili so med petimi velikimi mediji, ki jim je spletna skupnost wikileaks v imenu boja proti »velikim bratom« lani ponudila ekskluziven dostop do zaupnih poročil ameriških diplomatov (afera cablegate). Urednik podatkovnega bloga Simon Rogers je prejel nagrado oxfordskega internetnega inštituta za dosežke v spletnem novinarstvu in odpiranje javno dostopnih podatkov. Njihov preiskovalni novinar Nick Davies pa je ugotovil, da je znani britanski tabloid News of The World uporabljal nezakonite prisluškovalne metode, s katerimi so njegovi novinarji pridobivali podrobnosti iz zasebnega življenja britanskih estradnikov, politikov in navadnih državljanov.

Vendar se Rusbridger ni mogel ustaviti pri uspehih. Razkritje tabloidnega prisluškovanja je povzročilo eno največjih medijskih afer v zgodovini britanskega tiska, pokopalo News of The World in sprožilo obsežno preiskavo o delovanju otoških medijev (Levesonovo preiskavo), ki utegne vladi na koncu predlagati strožje medijske zakone. Zaslišanja vpletenih urednikov in medijskih lastnikov (zlasti Ruperta Murdocha, lastnika obtoženega tabloida), pričanja britanskih zvezdnikov in pretresljive izpovedi prizadetih so razgalili sporno početje britanskih novinarjev in še poglobili nezaupanje javnosti v medije, ki je trenutno najnižje v EU. Rusbridgerjev nagovor je zato izzvenel skoraj kot manifest – poziv britanskim medijem, naj postanejo odgovornejši do bralcev, priznajo pretekle napake in začnejo spoštovati pozabljena načela novinarske etike.

Čeprav je večinoma povzemal uredniške smernice, ki jih javno zagovarja že večino mandata, so bili odzivi na njegov nastop tokrat precej bolj pozitivni, kot bi bili še nedavno. Konkurenčni mediji bi enotno napadli njegovo stališče, da potrebuje britanski medijski prostor učinkovitejšega regulatorja in jasen dogovor, kakšni naj bodo etični standardi in kaj javni interes. A je prisluškovalni škandal tako temeljito pretresel medijsko panogo, da so se o spremembah pripravljeni pogovarjati tudi najbolj konservativni medijski lastniki.

Nagobčniki za podivjane tabloide

»Tako neposrednega priznanja, da so britanski mediji izdali in zlorabili zaupanje javnosti, doslej ni tvegal še noben aktiven odgovorni urednik,« nam je povedal profesor James Curran, eden največjih poznavalcev zgodovine britanskih medijev. Medijska panoga je enotno lobirala proti vsakemu poskusu regulacije. Lastniki in uredniki kakovostnih časopisov so razmišljali enako kot njihovi tabloidni kolegi: nihče nam ne bo govoril, kako naj opravljamo novinarsko delo, in nam predpisoval kakršnekoli standarde. Medijska podjetja so sicer ustanovila komisijo za pritožbe PCC (Press Complaint Commission), ki bi morala obravnavati vsaj najhujše kršitve novinarske etike, a ji niso dali nobenih pooblastil. Zato so imeli britanski mediji zelo veliko moči, a nobene odgovornosti, je pojasnil sogovornik.

Razsežnost nezakonitega prisluškovanja, laganje odgovornih, grozljive podrobnosti o delovanju britanskih tabloidov in odmevne izpovedi nadlegovanih britanskih zvezdnikov (igralca Hugha Granta, pisateljice J. K. Rowling …) ustvarjajo vse več političnega pritiska na vodjo preiskovalne komisije, sodnika Briana Levesona, naj predlaga strožje ukrepe, s katerimi bo mogoče krotiti medijsko divjanje. Leveson lahko predlaga reformo PCC in višje kazni za obrekovanje, ali se odloči celo za novega regulatorja, ki ga ne bi upravljala medijska panoga, ampak zakonodajalec. Poziv odgovornega urednika Guardiana, naj mediji sami določijo pravila, ki so jih pripravljeni spoštovati, je zato strateško zelo modra poteza, je prepričan Curran. Če bodo britanska medijska podjetja še naprej zanikala odgovornost za prisluškovalni škandal, jim bodo nagobčnike pač nataknili drugi.

Curranovim opažanjem je pritrdila tudi strokovnjakinja za medijsko regulacijo in predavateljica na univerzi Exter Alison Harcourt. »Britanskim politikom ogorčenje javnosti ustreza. Nekateri poslanci, ki so jih mediji lani kritizirali zaradi nezakonitih izdatkov, so se že razglasili za žrtve. Drugi upajo precej odkriteje kritizirati britanske novinarje ali zahtevati strožjo medijsko zakonodajo, kar bi bilo še lani nepredstavljivo, saj bi tvegali srdite medijske napade,« je dejala profesorica.

Vendar take okoliščine niso primerne za spreminjanje medijske zakonodaje, saj večinoma prinašajo nepremišljene ukrepe, ki povzročijo več škode kot koristi. Strožje kazni za obrekovanje ali razžalitev bi koristile samo tistim, ki si lahko privoščijo drage sodne procese – politikom in zvezdnikom, ne običajnim državljanom. Poleg tega prisluškovalni škandal preveč poudarja krvoločne tabloide in vsiljive paparace, ki so samo simptomi resnejše bolezni – skomercializirane medijske panoge in vse večje koncentracije medijskega lastništva. Bolezni, ki se je ne bo lotil noben britanski politik, je zatrdila Harcourtova.

Se bodo uredniki in izdajatelji britanskih medijev znali sami dogovoriti, kakšni naj bodo njihovi prihodnji nagobčniki, ali bodo njihova nesoglasja izrabili politiki? Odvisno, kako iskreno je njihovo kesanje, menita profesorja. Večina medijskih hiš bo poskušala s kodeksi in etičnimi zavezami zgolj izboljšati javno podobo ali zmanjšati prihodnja poslovna tveganja. Druge bodo v odgovornejšem novinarstvu iskale poslovne in oglaševalske priložnosti. Zato nastop odgovornega urednika Guardiana ni bil namenjen samo medijskim kolegom, ampak je z njim nagovarjal tudi morebitne bralce, sta opomnila sogovornika. Transparentnejše novinarsko delo in varovanje pravic bralcev, s katerim se radi pohvalijo pri Guardianu, jim lahko v trenutnih razmerah morda prinese tudi konkurenčno prednost, izboljša njegovo prodajo in pomaga premagati vse hujše finančne težave.

Se verodostojnost splača?

Je na medijskem trgu, kjer veliko večino medijskih občinstev pritegnejo tabloidi in televizijska zabava, sploh mogoče staviti na kakovost? »Če bi me vprašali lani, bi odgovarjal precej bolj črnogledo kot danes,« je povedal Aidan White, nekdanji generalni sekretar mednarodne novinarske zveze IFJ (International Federation of Journalists). Vendar je strah pred Levesonovo preiskavo tako močan, da so se o novinarski etiki prvič pripravljeni pogovarjati celo pri Murdochovi News Corporation, lastnici največjega britanskega tabloida Sun, se je namuznil White. Na verodostojnost pa so postali občutljivi tudi bralci, kar potrjujejo izkušnje številnih medijskih urednikov in lastnikov, ki z Whitom sodelujejo pri novem projektu za spodbujanje novinarske odličnosti na vseh medijskih platformah Global Editors Network. Drugo vprašanje je, ali lahko mediji, kakršen je Guardian, pretvorijo kakovost in novinarstvo v prihodke, s katerimi bodo plačali zaposlene, je priznal White.

Zakaj ravno Guardian?

Čeprav so raziskovalci univerze v Cardiffu ugotovili, da se je tudi med sodelavci Guardiana razpaslo reciklatorstvo – prepisovanje sporočil za javnost in povzemanje marketinških besedil –, in so kritiki uredništvu večkrat očitali nenačelnost (oportunistične napade na konkurenčni BBC, domnevno izdajo wikileaks …), so se naši sogovorniki strinjali, da so se guardianovci med britanskimi mediji še najbolj uspešno spopadali s padanjem tiskane naklade in izzivi interneta ter pri tem ohranjali novinarsko kakovost. Že 1997 so uvedli varuha pravic bralcev (ombudsmana), ki je odgovarjal na pritožbe in pisal tedenske kolumne o etičnih izzivih novinarskega dela. Zavračali so oglase, ki so bili v nasprotju z uredniškimi smernicami (vroče telefonske linije, velike onesnaževalce …) ter objavljali natančna poročila, v katerih so poleg finančnih rezultatov predstavili tudi ukrepe za spodbujanje enakopravnosti med spoloma in etničnimi skupinami. Na svetovni splet so se podali pravočasno in brezkompromisno, povečali nekdanje občinstvo skoraj za stokrat ter dosledno zavračali zapiranje spletnih vsebin za plačljive zidove.

Vendar upravo Guardiana kljub omenjenim prizadevanjem, novinarskim nagradam, močni blagovni znamki in velikemu spletnemu obisku (več kot 50 milijonov obiskovalcev na mesec) pestijo vse večje finančne težave, saj so lani ustvarili za skoraj 40 milijonov evrov izgube in bodo morali v prihodnjem letu odpustiti še najmanj sto zaposlenih (v zadnjih dveh letih so jih odpustili že približno 300). Tiskani izdaji Guardiana in nedeljskega Observerja sta se v zadnjem letu znižali za dobrih deset odstotkov. Zaradi vladnih varčevalnih ukrepov so izgubili za več kot 45 milijonov evrov letnih prihodkov od zaposlitvenih oglasov, saj je bil Guardian najbolj priljubljen medij za ponudnike in iskalce službe v javnem sektorju. Čeprav so njihovi lastniki, družba Guardian Media Group, v preteklosti ustvarili dovolj prihodkov iz drugih dejavnosti (najbolj dobičkonosen je njihov spletni avtomobilski oglasnik Auto Trader) in so lani prodali celo regionalni časopis Manchester Evening News, utegne Guardianu po najbolj pesimističnih napovedih že čez največ pet let zmanjkati denarja za tiskano izdajo.

Urednice spleta in namestnice odgovornega urednika Guardiana Georgine Henry zato na njenem nedavnem ljubljanskem predavanju o prihodnosti medijev na svetovnem spletu niso pričakala vprašanja, ali jim zagovarjanje transparentnosti in visokih novinarskih standardov že prinaša tržne prednosti ali vsaj zmanjšuje izgube. Obiskovalce so zanimali predvsem praktični ukrepi za reševanje finančnih težav. Bodo začeli zaračunavati vsebine na spletu? Bodo postali samo spletni medij? Kaj pričakujejo od ameriške redakcije, kamor so kljub težavam poslali nekatere najboljše novinarje, da bi okrepili tamkajšnjo spletno redakcijo?

Denar ni rešitev

»Vsi me sprašujejo, kdaj bomo začeli zaračunavati naše spletne vsebine. Le redke pa zanima, zakaj so še vedno zastonj, čeprav je ta del za nas bistveno pomembnejši,« nam je po predavanju malce naveličano povedala Henryjeva.

Komercialna medijska podjetja so spletne vsebine odprla zato, ker so računala na strmo rast oglaševalskih prihodkov. Ker se njihova pričakovanja zaradi pretiranih napovedi, nizkih vrednosti spletnega oglaševanja in gospodarske krize niso uresničila, zdaj menjavajo poslovne modele in zapirajo vsebine za plačljive elektronske ograje (paywalls). Za naše vodstvo internet nikoli ni pomenil novega poslovnega modela ali grožnje, ampak orodje, s katerim je mogoče bolje kot kadarkoli opravljati novinarsko poslanstvo – pridobivati in razširjati informacije, razvijati nove novinarske pristope in nagovoriti bralce, ki jih s papirno izdajo nikoli ne bi dosegli, je pojasnila spletna urednica. Vse danes znane tehnologije za zaračunavanje vsebin bi imele nasproten učinek. Bralce bi znova spremenile v pasivne potrošnike vsebin, doseg časopisa bi se zmanjšal in postali bi odvisni od zaprtih platform, ki so jih razvili Apple, Amazon in druga tehnološka podjetja – kar zanje ni bilo sprejemljivo.

Neskončne debate o novih poslovnih modelih ustvarjajo napačen vtis, da lahko krizo medijske industrije in krizo novinarstva pozdravi enako zdravilo: učinkovitejše pobiranje denarja. Vendar sta problema zelo različna. Prisluškovalne afere ni povzročilo slabo poslovanje News of The World ali zlom tabloidnega poslovnega modela, ampak spoznanje, da je postalo nezakonito vdiranje v zasebnost običajna sestavina novinarskega dela. Ugleda novinarskega poklica niso načele spremenjene navade medijskih občinstev, padajoče časopisne naklade, internet in nizke cene spletnega oglaševanja, temveč reciklatorstvo, strah pred spremembami in nespoštovanje bralcev. Dokler novinarji ne bodo spremenili odnosa do njihovega dela in sprejeli odgovornosti, ki jo nalaga njihova družbena vloga, medijem ne more pomagati noben izviren poslovni model ali nov finančni vir. »Mi smo sklenili, da bomo kljub težavam poskusili preživeti z etičnim in odprtim novinarstvom. Druge možnosti nimamo,« je bila odločna Henryjeva.

Ali lahko medijsko podjetje preživi z »etičnim in odprtim novinarstvom«? Britanski prisluškovalni škandal doslej Guardianu ni prinesel finančne koristi. Najboljše preiskovalno novinarstvo ene medijske hiše je sicer razkrilo najslabše novinarstvo druge, vendar utegnejo ogorčena javnost, politika in Levesonova preiskava z nepremišljenimi ukrepi kaznovati tako novinarskega junaka kot zločinca. Po drugi strani je sprenevedanje britanskih medijskih podjetij, regulatorjev in policije, ki so že dolgo vedeli za nezakonite metode tabloidov, razkrilo prav novinarstvo, ki se nobenemu medijskemu lastniku zares ne »splača«. Novinarstvo, ki je prvič zamajalo nedotakljiv medijski imperij Ruperta Murdocha, zmanjšalo njegov vpliv na britansko politiko in spodbudilo debate o medijskih reformah, ki se še lani niso zdele verjetne.

Ko vladata laž in zavajanje, je objava resnice revolucionarno dejanje, je nekoč zapisal George Orwell. Nick Davies pa je z vztrajnim razkrivanjem nezakonitega prisluškovanja dokazal, da se Orwell ni motil.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. novembra 2011

Aktivizem najvidnejšega predstavnika wikileaks Juliana Assangea ni bil združljiv s pravili, po katerih deluje medijska panoga. Njegove osebnostne lastnosti so ga oddaljile od nekdanjih sodelavcev in simpatizerjev, ki so po ločitvi ustanovili nove wiki poskuse ali o wikileaks napisali knjige. Številni medijski napadi in nerodne izjave so močno omajali zaupanje javnosti v organizacijo, ki je zagovarjala osvobajanje podatkov, da bi državljani laže nadzirali politiko in kapital. Kljub temu je wikileaks z razkritjem diplomatskih depeš trajno zaznamoval vse udeležence zgodbe: medije, politike, diplomate in običajne uporabnike interneta.

Kakšna je ob prvi obletnici zapuščina wikileaks?

Leto wikileaks

Čeprav je wikileaks v preteklih letih večkrat poskrbela za odmevna razkritja – mučenje zapornikov v Guantanamu, seznam članov britanske skrajne nacionalistične stranke BNP, pisma guvernerke Aljaske Sarah Palin, dopisovanje klimatologov, ki so domnevno pretiravali z grožnjo okoljskega segrevanja –, jim je šele sodelovanje s tradicionalnimi mediji na primeru ameriških diplomatskih dopisov prineslo globalno prepoznavnost.

Wikileaks je prve diplomatske depeše objavila sredi februarja – osebne profile islandskih poslancev, kot so jih videli na ameriškem veleposlaništvu –, vendar so jih zasenčila druga razkritja. Petega aprila so televizijske mreže prikazale iraški posnetek ameriškega vojaškega helikopterja, iz katerega so vojaki streljali na novinarje in civiliste. 26. julija se je na spletu znašlo 91.000 zaupnih vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu. Oktobra je sledilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških zapisov o iraški vojni med letoma 2004 in 2009, nato se je konec novembra začelo tudi postopno objavljanje poročil, ki so jih med letoma 1966 in 2010 sestavili ameriški diplomati.

Wikileaks je do januarja 2011 skupaj s časopisi objavila nekaj več kot 2000 od skupaj 251.287 depeš. Vsi preostali dokumenti so bili razkriti septembra letos, ko je novinar Guardiana David Leigh v knjigi o wikileaks objavil geslo za celotno zaklenjeno zbirko, zato jo je začasno odprl tudi wikileaks (dokler jim ni zmanjkalo denarja). Vendar dokončno razkritje ni pritegnilo toliko medijske pozornosti kot prva razkritja.

Zapisi o Afganistanu in Iraku so potrdili, da je število civilnih žrtev daleč večje od uradnih ocen, in razkrili neštete primere napadov na civilne cilje, sodelovanje Američanov pri mučenjih in izvensodnih pobojih in nenačelne pakte z lokalnimi milicami. Diplomatski zapiski so pokazali manj diplomatsko plat ameriških veleposlanikov, ki so v poročila zapisali marsikatero preveč odkritosrčno analizo stanja v gostiteljski državi ali komentar o lokalnih politikih (»neodločnost« nemške kanclerke Angele Merkel, »nastopaštvo« francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja …). Potrdili so večino domnev o naravi ameriške zunanje politike (interesih na Bližnjem vzhodu …) in njene prepletenosti z domačimi nadnacionalkami. V njih so se znašli tudi nekateri slovenski politiki – Janez Janša, Dimitrij Rupel in Zoran Janković – ter domače politične teme: Patria, nastavljanje urednikov v medijih, izbira pogajalcev pri arbitraži s Hrvaško in pošiljanje slovenskih vojakov v Irak.

Zadrega ameriške diplomacije je bila velika. Prav tako prepričanje, da je treba krivce za to sramoto čim prej poiskati in kaznovati.

Preganjanje krivcev

Prvi odzivi ZDA so bili pričakovani: zapreti odtekanje informacij in doseči umik spornih vsebin s svetovnega spleta.
Zaostrili so varnostno politiko in radikalno zmanjšali število ljudi, ki so lahko z računalnikov presnemavali podatke (do depeš je lahko prej dostopalo skoraj tri milijone uradnikov). Njihovi predstavniki so prepričevali diplomatske sogovornike, da je wikileaks teroristična organizacija, ki je ne sme gostiti nobena spodobna država. Amazon in Apple sta umaknila vsebine in aplikacije wikileaks s strežnikov in spletnih trgovin. Kartična podjetja (Visa, Mastercard …) in drugi ponudniki elektronskih plačil (Paypal) pa uporabnikom niso dovolili pošiljanja donacij za vzdrževanje strežnikov in pravno pomoč.

Vlade po vsem svetu so bile zaradi strahu pred podobnim incidentom pripravljene podpreti zakone in sporazume, ki so obljubljali strožji nadzor interneta in pregon kršiteljev brez sodne odredbe. Hkrati so postajale ohlapnejše tudi definicije, kaj sodi med »vohunjenje«, »terorizem« ali »piratstvo«. Julian Assange se je zato vse teže izogibal aretaciji. Decembra lani se je vdal britanski policiji in se do danes poskuša izogniti izročitvi švedskim sodiščem, ki ga želijo zaslišati zaradi domnevnega posilstva (zagovarja se iz hišnega pripora).

Manj sreče je imel ameriški vojak Bradley Manning, ki so ga aretirali v Iraku maja lani. Obtožili so ga, da je na računalnik prenesel zaupne podatke in jih izročil wikileaks. Nato so ga zaprli v virginijsko mornariško oporišče Quantico, kjer je bil po navedbah organizacije Amnesty International brez uradnega zaslišanja izpostavljen zelo krutim razmeram (samici, različnim oblikam psihološkega mučenja …).

Ameriških oblasti niso omehčali niti pritiski domače javnosti in pravnih strokovnjakov, da je njihovo obravnavanje vojaka Manninga nečloveško in neustavno. Še manj posluha so imeli za argumente, da je Manning morda ravnal kot »žvižgač« (whistleblower) – državljan, ki je hotel z razkritjem dokumentov le opozoriti na nepravilnosti, ki se sistematično dogajajo v Iraku, Afganistanu in drugih delih sveta.

Vzpon »podatkovnega novinarstva«

Množično razkrivanje zaupnih dokumentov je presenetilo tudi tradicionalne medije. Zaradi vse bolj nizkega zaupanja javnosti v medije, politiko in druge institucije je začel Assange pridobivati podobo nekakšnega odrešenika, ki je osvobodil informacije, zaklenjene v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Novinarji in medijske hiše so se morali zagovarjati pred očitki, da mora anonimna spletna skupnost opravljati delo, ki ga sami niso več sposobni: pridobivati skrite informacije, razkrivati zakulisno delovanje mednarodne politike in si prizadevati za transparentnejše vodenje države. Časopisi, ki so sodelovali z wikileaks, pa so spoznali, da nimajo ljudi, ki bi znali osmisliti stotisoče razkritih dokumentov.

Novinarji, programerji in oblikovalci, ki imajo smisel za številke, so postali v medijskih ustanovah vse bolj iskani. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so se britanski mediji v zadnjih letih zelo zanimali za študente, ki so v zaključnih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Nekateri mediji, zlasti britanski Guardian, so začeli v ideji podatkovne odprtosti in transparentne družbe iskati svoje novo poslanstvo. Na vzpon »podatkovnega novinarstva« so se odzvali tudi finančni vlagatelji in organizacije, ki podpirajo novinarsko delo, saj so med letošnjimi prejemniki štipendij in zagonskega kapitala prevladovale zamisli, ki so obljubljale osmišljanje informacijskih tokov in povezovanje podatkovnih zbirk.

Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri Guardianu, in David Donald, analitik washingtonskega centra za javno integriteto, sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala, da se je novinarsko poročanje po wikileaks nekoliko spremenilo. Iskanje in prikazovanje podatkov je postala pogostejša sestavina novinarskih prispevkov, prav tako iskanje podatkovnih zgodb. Vendar so bile te spremembe pogosto le površinske (več tiskanih in spletnih infografik), saj je ostala uredniška politika nespremenjena. Mediji niso vlagali v izobraževanje novinarjev ali krepili »podatkovnih« redakcij, uresničila so se tudi svarila, da izpostavljenost informacijam še ne pomeni boljšega razumevanja zapletenih družbenih problemov in ne prinaša sprememb.

Prva obletnica objave ameriških diplomatskih depeš prinaša zelo malo spodbudnih sporočil. »Vsem dobro znano« delovanje diplomacije je ostalo nespremenjeno in še bolj skrivnostno. Julian Assange in Bradley Manning sta v zaporu. Ameriški vojaki ostajajo v Iraku in Afganistanu, administracija Baracka Obame ni zaprla zapora v Guantanamu. V ZDA in EU nastajajo zakoni, zaradi katerih bo internet precej bolj zaprt, kot je bil tisti, ki je omogočil fenomen wikileaks. Mobilizacijska sposobnost wiki naslednikov pa bo zaradi medijske zasičenosti in okrnjenega ugleda predhodnice bistveno manjša – ne glede na razkrite informacije.

Primer wikileaks zato predvsem nakazuje, kaj čaka prihodnje zagovornike transparentnejše države in svobode govora. Trd boj za pravice, ki se še danes zdijo samoumevne.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. oktober 2011

Informacije nimajo revolucionarnega naboja. Ima pa ga njihova uporaba

Assange je opozarjal, da ljudje medijem preprosto ne verjamejo več,« pravi Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri britanskem časopisu Guardian. Bralci se vse bolje zavedajo, da jim novinarji v prispevkih ne povemo celotne resnice. Sprašujejo se, kje smo dobili podatke, kako smo jih obdelali in kaj smo zamolčali. Vse pogosteje želijo sooblikovati zgodbe, nam gledati pod prste in preveriti, ali nam lahko zaupajo. Sklenili smo, da bo odprtost postala naša konkurenčna prednost. Zato morajo biti vse naše zbirke podatkov javne, odprte in zbrane v zapisih, ki vsakomur omogočajo lastno raziskovanje in preverjanje dejstev, je pojasnil sogovornik.

Ali bralci tudi v resnici izrabljajo možnosti, ki jih prinašajo osvobojeni podatki? Večina ne, je priznal Roberts, vendar se njihove navade počasi spreminjajo. Interaktivne vojne infografike so bile med bralci zelo dobro sprejete, prav tako vabilo, naj novinarjem pomagajo prebirati parlamentarna poročila o poslanskih izdatkih in elektronska pisma ameriške političarke Sarah Palin. Kljub temu ne smemo pozabiti, da podatki sami od sebe ne dosežejo ničesar, je opozoril Roberts. So le orodje, ki nam lahko pomaga pri boljšem upovedovanju zgodbe. Mi pa smo tisti, ki moramo računalniku zastaviti prava vprašanja.

Svoja predavanja radi začnete z naslovnico Guardiana, ki je izšla 5. maja 1821. Tedaj je bila na zadnji strani prvič objavljena velika tabela s podatki o financiranju osnovnih šol – prvi primer podatkovnega novinarstva v vašem časopisu. Zakaj danes razglašamo 190 let staro prakso za nekaj revolucionarnega?

Večkrat lahko slišimo, da tudi razkritja wikileaks niso nič novega, saj so v začetku sedemdesetih let podobno razburjenje povzročili pentagonski dokumenti – veliko razkritje zaupnih podatkov o vietnamski vojni, ki so pokazali, da je tedanja administracija predsednika Lyndona Johnsona načrtno zavajala javnost in kongres glede razlogov in interesov za vojno. Vendar so razlike med dogodkoma precejšnje. Še nikoli v zgodovini niso javne in zasebne ustanove zbirale toliko podatkov, ki lahko pomagajo razumeti delovanje družbe. Ti podatki niso več shranjeni v knjigah in drugih podatkovnikih, ampak v elektronskih zbirkah, ki jih je mogoče obdelovati, primerjati in preiskovati. Preprosta in brezplačna računalniška orodja nam danes omogočajo analize, ki so jih še pred nekaj desetletji izvajali samo vrhunski matematiki in statistiki, internet pa je poskrbel za globalno distribucijo in povezovanje podatkovnih zbirk. Hkrati so se zaradi preteklih škandalov in močnejše zakonodaje za dostop do podatkov javnega značaja zelo povečali pritiski na države, ki danes vse teže ohranjajo nekdanjo skrivnostnost ali prepričanje, da so njihovi podatki namenjeni samo oblastnikom, državnim uradnikom in institucijam.

Vaš uredniški kolega pri washingtonskem centru za javno integriteto David Donald je posvaril, da zagovorniki odpiranja podatkov potenciale pogosto nekritično enačijo z delovanjem. Koliko bralcev v resnici aktivno uporablja podatke, ki jih zbirate in objavljate na podatkovnem blogu?

Naša začetna pričakovanja so bila morda res prevelika. Ko smo pripravljali zasnovo podatkovnega bloga, smo računali, da bodo naše zbirke zanimive za razvijalce, oblikovalce in programerje, ki bodo ustvarjali lastne zamisli, pobude, aplikacije in analize. Vendar smo kmalu ugotovili, da velika večina obiskovalcev na naš blog zaide po naključju – ker sledijo kaki spletni povezavi ali članku. Zelo redki pa se sami lotijo podatkov in izdelajo kako analizo ali vizualizacijo.

Ali ni to pričakovano?

Je, vendar me bolj zanimajo izjeme. Ko smo objavili poročila o izdatkih naših parlamentarcev, je ena oseba prebrala več kot 20.000 poročil in nas opozorila na številne zanimive podrobnosti. David McCandless, ki danes ureja spletno stran o predstavitvah podatkov Information is Beautiful in je na to temo napisal več knjig, je sedanjo kariero začel z našimi podatki. Takih ljudi je po svetu kar nekaj. So zelo motivirani in imajo veliko več znanja kot mi. Če jim odpremo podatke, povečamo verjetnost, da potenciale spremenijo v dejanja. Ne moremo pa pričakovati, da bodo milijoni uporabnikov analizirali, primerjali in vizualizirali velike podatkovne zbirke.

V medijih, znanosti in marketingu je vse več poskusov, kako pritegniti take posameznike in s tem izrabiti »modrost množic«. Vi ste množicanje uporabili že nekajkrat. Se je obneslo?

Množicanje je koristno, ker nas lahko opozori na zgodbe in podrobnosti, ki smo jih morda spregledali. Prav tako je lahko za medij zelo dober način navezovanja stika z občinstvom, saj bralcem omogočiš, da se tudi sami vključijo v proces in ti povedo, kaj jih zanima. Manj uporabno je pri analitiki, saj je skoraj nemogoče vzdrževati enotno metodologijo, ki je nujna za primerljivost rezultatov. Verjetno je bilo tudi zato tako malo res dobrih primerov množicanja.

Je lahko množicanje za medije tudi tvegano? Ko ste bralce pozvali, naj vam pomagajo prebirati pisma nekdanje guvernerke Aljaske in podpredsedniške kandidatke Sarah Palin, so vam očitali, da ste postali rumeni, saj da ste ljudi spodbujali, naj namesto vas iščejo začinjene podrobnosti iz njenega zasebnega življenja. Odzvati se je moral celo vaš varuh pravic bralcev.

V pridobljenih pismih Sarah Palin ni bilo prav nobene zgodbe, čeprav smo jo morda pričakovali. Zdaj vemo, da pri množicanju ne smemo vnaprej namigovati, kaj pričakujemo od neke podatkovne zbirke, ker je to resna metodološka napaka. Pisma Sarah Palin so bila za nas zanimiva izkušnja s pridobivanjem informacij javnega značaja, a tudi nauk, da moramo biti previdnejši.

Ko se je dogajal wikileaks, ste bili eden izmed petih velikih svetovnih medijev, ki je imel privilegiran dostop do njihovih dokumentov. Ste dobro izrabili ta dostop ali bi se danes podatkov lotili drugače?

Ko so se pojavili afganistanski dokumenti, nas je omejevalo pomanjkanje izkušenj. Očitki, da mediji nismo najbolje pripravljeni na poplavo podatkov, so deloma upravičeni. Ko sem se tedaj pridružil našim izkušenim preiskovalnim novinarjem, ki so pripravljali našo medijsko strategijo, sem med drugim ugotovil, da v karieri še niso imeli opravka z veliko računalniško preglednico (nasmešek). Na srečo smo na podatkovnem blogu že objavili nekaj velikih analiz, zato se nismo ustrašili podatkovne gmote. Poznejše iranske dokumente smo zato bolje izrabili od afganistanskih – tudi zato, ker smo bralcem tedaj že omogočili dostop do vseh zbranih podatkov in so se lahko sami poglobili v zgodbe. Dobre odzive smo dobili tudi na urejene diplomatske depeše, ki so precej olajšale iskanje po zbirki in določanje ključnih poudarkov. Verjetno najpomembnejša posledica wikileaksov pa je ozaveščenost medijev in javnosti, da je treba pozorneje preverjati uradne vladne resnice.

Bi se danes mediji drugače odzvali na zatrjevanje ameriške in britanske vlade, da je vojna v Afganistanu in Iraku neizogibna? Bi bolje preverili besede tedanjega premiera Tonyja Blaira, da ima Irak velike količine orožja za množično uničevanje?

Danes britanska javnost ve, da jih je Blairova vlada zavajala s popolnoma neutemeljenimi trditvami o nevarnosti iraškega orožja za množično uničevanje. Prav tako ve, da so mediji ta sporočila nekritično povzemali, zato sem prepričan, da bi bila vlada danes previdnejša, mediji pa bi temeljiteje preverili njihove trditve.

Kritiki so tudi pred desetimi leti opozarjali, da vlade zavajajo javnost, vendar je bil dvom za skoraj celotno medijsko industrijo nesprejemljiv – podobno kot je danes dvom o uradnih razlagah globalne finančne krize. Bi bilo danes zaradi večje dostopnosti podatkov res drugače?

Če pogledamo, kako britanski mediji pokrivajo konflikte v Libiji, lahko vidimo, da se je poročanje vseeno nekoliko spremenilo. Precej bolj je podprto z dejstvi, saj smo lahko med drugim pridobili podatke, koliko je prispevala vsaka članica Nata, koliko orožja smo prodali posamezni severnoafriški državi, s kom sodelujemo, koga podpiramo … Prav tako smo lahko zelo natančno izračunali, koliko poseg v Libiji stane britanske davkoplačevalce, kar še pred nekaj leti ne bi bilo mogoče. Moj občutek je, da mediji zastavljamo boljša vprašanja, vlada pa zaradi zapuščine Blairove administracije bistveno teže zavrne dostop do podatkov, kar je dober trend.

Kljub temu se večkrat pritožujete, da vam državne ustanove podatke še vedno najraje izročajo v zapisu pdf ali celo natisnjene na papir. Ker hočejo namenoma otežiti vaše delo? Ali se niti ne zavedajo, da je s tem kaj narobe?

Večinoma ne poskušajo namenoma ovirati našega dela. Omejitev obupno neprijaznega zapisa pdf se večinoma niti ne zavedajo, imajo pa dober občutek, da so izpolnili dolžnost in nam dali podatke – in to v elektronski obliki. Javna uprava je izdala več priporočil, kako izdajati podatke v odprtih zapisih, vendar številni uradniki še vedno ne poznajo temeljnih načel odprtega dostopa do podatkov, še zlasti na lokalni ravni.

Za novinarje velja podobna predstava – da se premalo zavedajo pomena odprtega dostopa do podatkov in da jih podatki celo strašijo.

Novinarji imajo s številkami v resnici težave. Če se pogovarjajo s človeškim virom, dobro vedo, da ga morajo zaslišati, večkrat preveriti informacije, da mu ne smejo nekritično zaupati … Pri številkah vse to odpove. Ko vidijo graf ali tabelo, jih prevzame nekakšno strahospoštovanje. Ne upajo si vrtati vanj ali kritično preveriti, od kod so prišle številke in kako so uporabljene. Zaupajo jim brez vprašanj, kar je lahko nevarno. Vedno poudarjam, da bi moral vsak novinar na pamet poznati vsaj ključne velike podatke – koliko prebivalcev ima država, kolikšen je BDP, proračun, koliko je aktivnega prebivalstva, koliko prebivalcev se rodi in umre … Pri delu s podatki morate imeti občutek za količine in razmerja, ker lahko le tako opazite najbolj očitne napake, ne zamešate milijonov z milijardami in podobno.

Strah pred številkami je begal tudi sodelavce wikileaks, hekerje in druge zagovornike osvobajanja podatkov: zakaj novinarji ne vidijo, da so številke njihove zaveznice?

Ne vem. Morda številke še niso postale del novinarske poklicne identitete.

Vas kolegi zato vidijo kot nadlogo, ki jih sili, naj se učijo novih veščin in orodij?

Sprva sem res imel tak občutek (nasmešek), danes pa takih pomislekov v našem časopisu ni več. Novinarji in uredniki so videli, da lahko premišljena raba podatkov in lepo oblikovanih infografik precej izboljša njihove članke – jih naredi bolj verodostojne, razumljive, pregledne in nazorne. Naučili smo jih tudi, da podatki niso le ilustracija, temveč tudi vir udarnih novinarskih zgodb, ki bi jih sicer spregledali. Nazadnje smo zelo uspešno pokrivali ulične nemire v Veliki Britaniji, saj smo z analizo opozorili na vzorce, ki iz posamičnih primerov niso bili vidni.

Vzorcev?

Sprva se je zdelo, da so bili dogodki spontani in naključni. Vedeli smo, kaj se je dogajalo v posameznih delih mesta, nismo pa videli celotne slike, zato smo začeli sistematično zbirati podatke o incidentih. Najprej nas je zanimalo, koliko jih je bilo in kje so se zgodili. Pomagali smo si z našimi terenskimi novinarji, medijskimi arhivi, policijskimi poročili o aretacijah, informacijami meščanov, intervjuji, analizo družabnih omrežij in nazadnje tudi sodnimi spisi o obtožencih, ki smo jih pridobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Te informacije smo začeli vnašati v veliko podatkovno zbirko, ki zdaj vsebuje več kot 11.000 vnosov in nam je pomagala odgovoriti na zanimiva vprašanja: so mladi razgrajali v domačih soseskah ali v drugih mestnih predelih? So v nemirih res sodelovali predvsem mladostniki? Je bila to revna mladina ali so se jim pridružili tudi mladostniki iz premožnejših okolij? Iz te zbirke so naši novinarji črpali navdihe za številne odmevne zgodbe o razredni razslojenosti, kakovosti življenja v določenih soseskah, financiranju policije … Nato so nas poklicali kriminologi z londonske School of Economics in nam povedali, da tako izčrpnega vzorca za preizkušanje teorij o dinamiki urbanih nemirov in kriminala še niso imeli. Iz podatkovnega novinarskega projekta je nepričakovano nastala …

… velika sociološka raziskava?

Prav zares! Hkrati smo tudi malce omajali prepričanje, da je podatkovno novinarstvo neskončno dolgotrajen proces, ker da je treba tedne in tedne kopati po podatkih, preden najdete nekaj uporabnega. Pokazali smo, da je lahko podatkovno novinarstvo izjemno hitro in odzivno.

Čigavo prepričanje je to? Uredniki običajno verjamejo ravno nasprotno – da je mogoče zapletene analize izdelali in vizualizirali v enem popoldnevu.

Dobro poznam obe skrajnosti. Nekateri uredniki se bojijo, da hočemo zganjati znanstvene raziskave, drugi pričakujejo, da je mogoče v kratkem času in s peščico ljudi narediti čudeže. Ko smo pripravljali gradiva za ulične nemire, smo od sodišča v ponedeljek pridobili spise v zapisu pdf, ki smo jih seveda morali ročno pripraviti za analizo. V sredo se je pri nas oglasil urednik notranje redakcije in vprašal, koliko časa bomo potrebovali za analizo podatkov in izdelavo zemljevida. Odgovoril sem mu, da verjetno nekaj tednov, on pa je vztrajal, da hoče imeti zemljevid v časopisu že v petek.

Je bil zemljevid v časopisu že v petek?

Bil. Vendar sem mu povedal, da sicer lahko končamo delo do petka, ampak moram v redakcijo pripeljati pet sposobnih ljudi, ki bodo delali po dvajset ur na dan in ne bodo zastonj.

Se je strinjal?

Če je hotel dobiti zemljevid, se je moral (nasmešek).

Vam pri komunikaciji z uredniškimi kolegi pomaga tudi to, da ste bili sami več let dnevni urednik?

Zelo. Pomaga mi spremljati dnevne dogodke in dogajanje v časopisu ter ob tem razmišljati, kako lahko novinarske zgodbe izboljšamo s podatkovnimi prispevki. Poznavanje medija in njegovega mesta na medijskem trgu mi pove, katere so naše zgodbe in s kom se moram pogovoriti, če jih hočem spraviti v časopis. Predvsem pa mi novinarska kilometrina pomaga izbirati podatke in jim zastavljati novinarska vprašanja. Podatki sami od sebe ne bodo povedali ničesar.

Imate kako sanjsko podatkovno zbirko, v katero bi se želeli poglobiti, če bo kdaj dostopna?

Veliko jih je. Zelo me zanimajo podrobni podatki o javni porabi. Ne smo makroekonomski, ampak čisto konkretni – koliko denarja država namenja za policijski nadzor na moji ulici, koliko za čiščenje, menjavo žarnic na javni razsvetljavi … Prav tako bi me mikali natančni podatki, koliko zares stanejo naše vojne, koliko posamezne operacije in katera podjetja pri tem sodelujejo, saj se mi zdi ekonomika vojne zelo pomembna za razumevanje zunanje politike. Iz gole radovednosti pa bi hotel videti tudi vse podatke, ki jih o meni zbirajo država in zasebna podjetja – o letalskih poletih, ki sem jih opravil v zadnjih desetih letih, koliko bencina in električne energije sem porabil, kaj zapravim v trgovini, kaj o meni vedo telekomunikacijski operaterji … Tak širok vpogled v moje potrošniške navade in življenjske vzorce mi verjetno ne bi bil prav nič všeč, a bi ga nekoč hotel doživeti.

Država je včasih s cenzuro sama povedala, katere informacije se ji zdijo pomembne in katera razkritja bi lahko povzročila revolucijo. Danes je cenzuro zamenjalo poplavljanje, saj poskušajo interesne skupine vsako pomembno informacijo utopiti v poplavi neuporabnega. Ali kljub ideji odprtosti še vedno obstajajo tudi razkritja z revolucionarnim nabojem?

Meje skrivnostnega se zelo pomikajo. Naša država danes objavlja podatke, ki bi verjetno še nedavno veljali za državne skrivnosti: razkriva javno porabo, izdatke poslancev in lokalnih skupnosti, stroške za vojsko … A država še vedno stoji. Nič drastičnega se ni zgodilo. Informacije same po sebi nimajo revolucionarnega naboja, ima pa ga lahko njihova uporaba. Naša zgodba o šolah iz leta 1821 ni bila odmevna, ker smo objavili tabelo, temveč zato, ker smo s tem opozorili na resen družbeni in politični problem. Da pristojni prirejajo podatke, da je šolanje dostopno le otrokom bogatih staršev, da mora večina otrok delati doma ali v tovarnah. Namen novinarja je bila družbena kritika, podatki so bili le orodje. Enako načelo velja tudi danes.

***

Simon Rogers je kot dnevni urednik Guardiana prvič prišel v službo 10. septembra 2001, le dan pred napadom na newyorška dvojčka. Čeprav ni programer in računalniška orodja pozna le kot malce naprednejši uporabnik, je idejni pobudnik večine analiz, infografik in podatkovnih zgodb, ki jih objavijo v časopisu, spletu ali na podatkovnem blogu, ki ga je zasnoval pred nekaj leti. Oxfordski internetni inštitut mu je letos podelil nagrado za najboljšega britanskega internetnega novinarja, njegov podatkovni blog pa zagovorniki podatkovnega novinarstva redno predpisujejo kot obvezno oblikovalsko, infografično in novinarsko čtivo.

Related articles

• Guardian’s Simon Rogers Explains The New Journalism (technoverseblog.com)
• The work of data journalism: Find, clean, analyze, create … repeat (radar.oreilly.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. julij 2011

Vendar se je v preteklem tednu skoraj neopazno zgodil še drug medijski dogodek, na katerem Murdochove tegobe niso imele velike teže – tradicionalno srečanje največjih medijskih vplivnežev, ki ga je v ameriški zvezni državi Utah že devetindvajsetič priredila ameriška investicijska banka Allen & Company.

Čeprav se je Murdoch skupaj z družino tudi letos prikazal v ekskluzivnem letovišču Sun Valley, obiskovalci njihove navzočnosti skoraj niso opazili. Na okroglih mizah ni sodeloval. O angleških težavah ga obzirni medijski kolegi niso spraševali, njegovo podjetje News Corporation se ni zanimalo za nobeno mlado podjetje, ki so na zaprtih srečanjih predstavljala nove storitve in iskala vlagatelje. Tudi drugi predstavniki velikih tradicionalnih medijskih podjetij – Disneyja, Sonyja, Liberty Media in Time Warnerja – so bili skoraj neopazni, saj so udeleženci najtežje čakali pogovor med soustanoviteljema Microsofta in Facebooka, Billom Gatesom in Markom Zuckerbergom.

Vendar niti Microsoft, Facebook in Google niso bili več glavne zvezde sončne doline. Prizorišče so tokrat obvladovale mlade družbe, ki so bila znane predvsem med poznavalci spletnih skupnosti in storitev, čeprav se je še pred dvema letoma zdelo, da tradicionalni medijski mogotci tudi na svetovnem spletu spet pridobivajo del nekdanjega vpliva. Ta vtis pa je pred dvema letoma na istem dogodku pomagal ustvarjati prav Murdoch.

Je Murdoch že »stara novica«?

Ustanovitelj druge največje medijske družbe na svetu je tedaj napovedal, da se obdobje internetne brezplačnosti končuje. Ostro je napadel »parazitsko« obnašanje internetnih podjetij – zlasti Googla –, ki služijo z izkoriščanjem tujih avtorskih vsebin, in povedal, da bodo začeli njegovi britanski časopisi (Times in Sunday Times ter tabloida Sun in News of the World) v prihodnjem letu zaračunavati spletni dostop do člankov. Zagrozil je, da bodo internetna podjetja prisilili k plačevanju avtorskih pravic, in potrdil ugibanja, da razvijajo nove načine distribucije vsebin, s katerimi se bodo osamosvojili od »izkoriščevalskih« ponudnikov elektronskih bralnikov (Amazona, Appla …), ki hočejo od njega pobrati tudi do 70 odstotkov prodajne cene elektronskih časopisov.

Besede osemdesetletnega medijskega veterana so bile v medijskem svetu zelo odmevne, saj je Murdoch v preteklosti že večkrat pokazal izjemen občutek za medijski trg ter razmerja moči med gospodarstvom, politiko in tehnološkimi inovacijami, med katerimi mora krmariti medijska panoga. Starejši medijski menedžerji so se spominjali njegovih obračunov s tiskarskimi sindikati v Veliki Britaniji, spretne izrabe tehnoloških inovacij (digitalnega tiska, satelitske televizije …) in propagandnih prijemov, s katerimi je več desetletij vplival na britansko politično življenje. Mlajši pa so spremljali »pogumen« nakup spletnega družabnega omrežja myspace, ki ga je News Corporation leta 2005 kupila za 580 milijonov dolarjev.

Vendar sta zadnji dve leti pokazali, da Murdoch kljub izkušnjam nima sreče s svetovnim spletom. Myspace je moral pred nekaj tedni prodati za samo 35 milijonov dolarjev. Ambiciozni elektronski časopis The Daily, ki so ga v začetku letošnjega leta predstavili skupaj s podjetjem Apple, še ni pritegnil veliko uporabnikov Applove elektronske tablice ipad (uradnih številk pri News Corporation niso razkrili). Prav tako niso obetavne neuradne številke o zaračunavanju časopisnih vsebin na spletu, saj sta se Murdochovim časopisom zaradi »plačilnega zidu« bistveno zmanjšala spletni obisk in doseg.

Zato so se v Sun Valley letos znova vrnile teme, ki jih določa kalifornijska silicijeva dolina – družabna omrežja, mobilne storitve in vlagateljski lov na prihodnje google ali facebooke, ki bodo v nekaj letih (domnevno) podeseterili svojo tržno vrednost.

Prevlada programerjev

Omenjene spremembe potrjuje tudi seznam povabljencev, ki jih vsako leto izberejo prireditelji. Ko so predstavniki Allen & Company v začetku osemdesetih let prvič priredili srečanje medijskih vplivnežev, so bili vabljeni samo lastniki in upravljavci tradicionalnih medijskih podjetij. Razmerje se je začelo spreminjati, ko so se pred petimi leti na trgu pojavila prva tržno uspešna internetna podjetja (predvsem Google) in so se začeli mediji spraševati, kaj zanje pomeni vzpon elektronskih družabnih omrežij. Letos pa so programerji, internetni podjetniki in predstavniki tehnoloških podjetij prvič številčno premagali staromedijske kolege.

»Tehiji« imajo za obisk Sun Valleyja zelo različne motive. Veteranski poznavalec silicijeve doline Paul Saffo nam je povedal, da na tovrstnih dogodkih prevladujejo podjetniška »lepotna tekmovanja«, saj želijo internetni podjetniki večinoma uresničiti enega izmed dveh najpogostejših ciljev: postati nov google ali prepričati Google (oziroma katero drugo veliko podjetje), da jih kupi za čim več milijonov dolarjev. O zelo podobnem dogajanju so poročali tudi novinarji, ki so na golfiščih, v lokalih in na piknikih prežali na informacije o velikih prevzemih, združitvah ali partnerstvih, po katerih je sončna dolina najbolj znana.

Ponudniki spletnega ameriškega videoservisa Hulu so poskušali svojo storitev prodati vsem velikim medijskim podjetjem, vendar sta se zanje še najbolj zanimala Microsoft in Google, ki hočeta s ponudbo ekskluzivnih plačljivih vsebin načeti prevlado podjetja Apple in njegove trgovine itunes. Razvijalci spletnih iger Zynga, ki med drugim ponujajo spletno uspešnico farmwille, so vsem morebitnim partnerjem obljubljali nove vire igričarskih prihodkov in povečanje števila uporabnikov, podobno strategijo so imeli tudi predstavniki Dropboxa, ki ponuja spletno shranjevanje in izmenjavo podatkov. Druga velika skupina spletnih podjetij je imela drugačno strategijo – njihovi predstavniki so pri medijskih lastnikih in vlagateljih so iskali namige, ali je že nastopil pravi čas za vstop na borzo, s katerim bi milijone uporabnikov in abstraktne brezplačne storitve pretvorili v dolarje.

Do konca letošnjega leta se bo za vstop na borzo odločilo vsaj petdeset internetnih podjetij, ki bodo skupaj vredna najmanj trideset milijard dolarjev, ocenjujejo poslovni analitiki. Vstopno sezono so maja začeli pri poslovnem spletnem družabnem omrežju Linkedin, ki je bilo že po prvih dneh trgovanja vredno najmanj devet milijard dolarjev. Prejšnji teden so milijardni borzni vstop napovedali pri Zyngi, sledilo jim bo čikaško podjetje Groupon, ki združuje lokacijske storitve in iskanje ugodnih trgovskih ponudb, ter številna druga spletna podjetja, med katerimi sta tudi spletna velikana Twitter in Facebook. Prav Facebook naj bi v začetku prihodnjega leta poskrbel za veliki borzni finale, saj vlagatelji pričakujejo, da bo največje družabno omrežje vredno najmanj sto milijard dolarjev – več kot največji tradicionalni medijski imperiji.

Priložnost ali nov balon

So take milijardne številke sploh realne ali vlagatelji napihujejo nov borzni balon, podoben tistemu s preloma tisočletja, ko je borzna vrednost visokotehnoloških podjetij tudi za več stokrat presegla vsote, ki so jih nakazovali njihovi realni prihodki, tržni položaj in poslovni modeli?

To vprašanje je v Sun Valleyju ves čas viselo v zraku, vendar so ga le redki udeleženci upali izreči naglas. Novinar ameriške poslovne revije Fortune David A. Kaplan, ki je v začetku tedna objavil daljšo analizo trenutnega borznega navdušenja nad spletnimi podjetji, je zapisal, da so spomini na veliki borzni zlom še vedno živi, vendar vse več vlagateljev verjame, da so danes časi drugačni kot pred dobrim desetletjem. Previdnejši analitiki opozarjajo, da so borzne vrednosti internetnih prišlekov tudi tokrat močno precenjene, saj je milijardni Linkedin lani ustvaril samo 15 milijonov dolarjev dobička in bo letošnje poslovno leto zaključil celo z izgubo. Optimisti pa so prepričani, da ima danes internetna ekonomija zaradi hitrega razvoja infrastrukture in množične razširjenosti elektronskih naprav precej trdnejšo podlago, kar kaže zlasti Facebook, ki bo s svojimi 750 milijoni uporabnikov letos zaslužil prvo milijardo dolarjev. Močne argumente imajo oboji, meni Kaplan. Tudi zato, ker je na borzi psihologija pogosto pomembnejša od številk.

Tradicionalna medijska podjetja so se tako še enkrat znašla pred dilemo, ali naj sprejmejo tvegana pravila internetnih tekmecev ali naj se raje posvetijo dejavnostim, ki jih najbolje poznajo – produkciji vsebin. Za tako strategijo se je odločil Murdoch, ki je po prodaji družabnega omrežja myspace zatrdil, da se bo v prihodnosti raje odpovedal novim spletnim eksperimentom ter okrepil televizijsko in filmsko dejavnost, s katerima bo – ne glede na distribucijske platforme – še naprej ustvarjal veliko večino prihodkov. Odločitev, da ne bo popustil internetnim skušnjavam, je pred desetimi leti njegovo News Corporation močno okrepila, saj je tehnološki borzni zlom v nasprotju s tekmeci ni prizadel.

Se lahko zgodovina ponovi? Vsekakor, je prepričan Kaplan, saj je to narava ekonomskih ciklov. Vprašanje je samo – kdaj.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 2. julij 2011

Beležka, računalnik 
in zapijanje s pravimi viri niso več dovolj

Zato je lani zapustil staro družinsko časopisno podjetje in ustanovil nov medijski poskus, s katerim želi pomagati manjšim lokalnim časopisom, kako uporabiti svetovni splet in bolje razumeti potrebe skupnosti, v katerih delujejo. Za razumevanje svetovnega spleta niso dovolj samo družbene vede, ki jih poslušajo študenti medijskih študij, temveč morajo današnje časopisne redakcije pritegniti tudi strokovnjake, ki znajo razumeti številke. Izvršni urednik Daily Dota je tako postal novinar Grant Robertson, ki je tudi programer, za analizo spletnih skupnosti (reddit, tumblr …) so se povezali z matematiki. Novinarji, ki znajo pisati in se napiti s pravimi ljudmi, so še vedno pomembni, vendar morajo vsi kandidati razumeti tudi spletne skupnosti in pokazati smisel za delo z elektronskimi zbirkami podatkov, je pojasnil White.

Novinarji, ki razumejo spletne skupnosti in imajo smisel za številke, postajajo pri medijskih ustanovah vse bolj iskani. O ideji »znanstvenega novinarstva« je lani veliko govoril najbolj znani predstavnik skupnosti wikileaks Julian Assange, ki od znanstvenih novinarjev pričakuje, da bodo iz milijonov »osvobojenih« dokumentov in diplomatskih depeš znali izluščiti pomembne zgodbe. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so ugotovili, da so britanski mediji v zadnjih letih skoraj razgrabili njihove nekdanje študente, ki so v diplomskih in magistrskih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Na potrebe po novih novinarskih orodjih pa so se odzvali tudi pri ameriški fundaciji Knight, saj so v letošnjem natečaju za najbolj vroče novinarske pristope večinoma nagradili zamisli, ki jih je mogoče uvrstiti med »informacijsko novinarstvo« (med 16 finalistov so razdelili 4,7 milijona dolarjev).

Nova novinarska orodja

John S. Bracken je na uradnem blogu fundacije zapisal, da letošnji kandidati – prejeli so več kot 1200 prijav – zelo jasno kažejo na vzpon programerja novinarja (ali celo hekerskega novinarja) in opozarjajo, da se je precej spremenilo tudi dojemanje novic, saj so se med finalisti znašle medijske zamisli, ki jih tradicionalno ne bi uvrstili med novičarstvo.

Med nagrajene projekte so se zato uvrstili zelo različni medijski poskusi. V prvo skupino sodijo orodja za spremljanje in osmišljanje nepreglednih informacijskih tokov, ki se pretakajo po komunikacijskih omrežjih. Projekt Overview, ki so ga razvili pri tiskovni agenciji Associated Press, zna analizirati in izrisati velike, javno dostopne podatkovne zbirke ter jih povezati s podatki, ki jih države objavljajo kot informacije javnega značaja, novinarskimi dokumentacijami in dokumenti, ki jih objavljajo anonimni viri. Podobna projekta (Panda in DocumentCloud) so zasnovali tudi pri Chicago Tribune in združenju preiskovalnih novinarjev IRE, kjer upajo, da bosta njuni storitvi za samodejno analizo podatkovnih zbirk zanimivi predvsem za manjše medije, ki si ne morejo privoščiti lastnih preiskovalnih redakcij.

Za drugačen pristop so se odločili avtorji projektov iWitness in SwiftRiver. Njihovi storitvi ne analizirata uradnih podatkovnih zbirk, temveč v novinarske prispevke vnašata vsebine, ki jih ob pomembnih dogodkih (naravnih nesrečah, volitvah, vstajah …) ujamejo in objavijo naključni uporabniki komunikacijskih tehnologij. SwiftRiver je še nekoliko naprednejši, saj iz elektronske pošte, kratkih sporočil, objav na twitterju in drugih informacij izračunava verodostojnost uporabniških objav ter novinarjem svetuje, katere spletne vire je »varno« uporabiti v prispevkih. Druge nagrajene zamisli pa so predstavljale načine, kako okrepiti poročanje v lokalnih in drugih skupnostih, kako uporabljati kratka sporočila na območjih brez interneta, izdelati interaktivne spletne dokumentarce in učinkoviteje spremljati zakonodajne procese.

Predstavljena analitska orodja niso zanimiva samo za novinarje in medijske ustanove. V obsežni raziskavi univerze Cornell iz leta 2009, pri kateri je sodeloval tudi slovenski informatik in predavatelj na univerzi Stanford Jure Leskovec, so raziskovalci tri mesece sledili približno 1,6 milijona spletnih novičarskih virov in analizirali življenjsko dobo 90 milijonov člankov. Ugotovili so, da je mogoče z računalniško analizo zelo natančno ugotoviti, kdo je prvi objavil določeno novico (medij, bloger, oglaševalska agencija …), kdo jo je povzel in kako hitro se je razširila med spletne skupnosti. Poznavanje novičarskih ciklov je zelo dragoceno, saj je mogoče iz dovolj velikega vzorca izluščiti najvplivnejše informacijske vire in najpomembnejša vozlišča ter tako ugotoviti, kje so skriti viri informacijske moči in vpliva. Zato so se začeli za podobne analize poleg medijskih raziskovalcev zanimati tudi oglaševalci, varnostne agencije in snovalci političnih kampanj.

Kdo bo pritegnil informacijske novinarje

Veščine, ki bi jih morali poznati informacijski novinarji – posluh za številke, sposobnost sistemskega mišljenja, analitičnost, poznavanje družbe in dnevnih dogajanj ter občutek, katera informacija lahko postane pomembna novica –, postajajo vse bolj iskane v številnih gospodarskih panogah in državnih službah, kar kaže tudi nedavno analitsko delo slovenske protikorupcijske komisije. Študenti informacijskega novinarstva, ki bodo v prihodnjih letih končali specialistične študije in delovne prakse, zato še kar nekaj časa ne bodo imeli težav z zaposlitvijo. Drugo vprašanje je, kdo bodo njihovi delodajalci.

Medijske hiše se posebnosti uporabe informacijsko-novinarskih veščin – razen redkih (tujih) izjem – še premalo zavedajo. Grafi, tabele in zahtevnejše infografike, s katerimi je mogoče nazorno prikazati zapletene gospodarske teme ali družbene procese, niso le popestritev klasičnih novinarskih prispevkov, ampak zahtevajo dobro poznavanje področja, veliko časa in usklajeno delovanje ekipe novinarjev, analitikov, programerjev in oblikovalcev. Spletni informacijsko-novinarski projekti morajo biti odprti, dinamični in interaktivni, da lahko medij sproti dodaja nove informacije ali povezave, ki jih določa dogajanje, sicer postanejo le drage elektronske ilustracije. Spremljanje informacijskih tokov zahteva poglobljena analitična znanja in izkušnje, ki pomagajo oceniti, kateri vzorci so naključni in kateri morda nakazujejo obetavno novinarsko zgodbo. Hkrati informacijsko-novinarsko delo zahteva delovno in organizacijsko okolje, ki ga tradicionalne medijske ustanove večinoma niso vajene, saj je bolj podobno tistemu, ki ga poznajo spletna in druga visokotehnološka podjetja – sodelovalno, nehierarhično in odprto.

Medijska industrija še vedno verjame, da lahko temelji na novinarju, ki mu boste dali beležko, kamero ali računalnik ter ga v nekaj dneh izurili, da bo lahko suvereno poročal o kateremkoli področju, je na svojem blogu zapisal Nicholas White. V svetu informacijskega preobilja to ne bo več dovolj, saj bodo prihodnji bralci od medijev zahtevali poglobljene zgodbe, ki jim bodo pomagale razumeti, v kakšnem okolju živijo. Zgodbe, ki jih ne bo moglo prinesti le zapijanje s pravimi viri, povzemanje sporočil za javnost ali objava »osvobojenih« podatkov, za katere bodo poskrbele spletne skupnosti, kakršna je wikileaks, in njene prihodnje posnemovalke.

Kljub temu si medijske hiše še vedno raje prevzemajo drage novinarske veterane, namesto da bi začele izobraževati obetavne mlade novinarje in jih opremljati za informacijsko dobo, je bil kritičen White. Če tega ne bodo storili medijski delodajalci, bodo prihodnji informacijski novinarji pač poiskali druge službe. Izbire jim – vsaj v tujini – ne bo manjkalo. Le za novinarstvo bodo najverjetneje izgubljeni.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 11. junij 2011

Posnetek ministra za finance, ki se je na prvi evrski dan seznanjal z zapleteno bankomatno napravo, je postal ena najbolj gledanih spletnih vsebin, ki se je znašla tudi v večernih poročilih največje komercialne televizije. Njegov avtor je bil Denis Sarkić, nekdanji fotograf tednika Mladina, ki se je pridružil ambicioznemu spletnemu medijskemu projektu Vest.si. Novi spletni medij je hitro pridobival občinstvo in krepil prepoznavnost med novinarji in politiki, saj je uspešno združil nekatera znana novinarska in estradna imena, spletne stratege in mlade avtorje, ki so iskali priložnosti za medijski preboj. Stavil je na spletne videonovice, ki so veljale za najbolj vroč novinarski trend (tedaj je spletni pohod začel tudi youtube). Pojavil se je v času, ko je velik del javnosti iskal drugačne informacije, kot so jih objavljali tradicionalni slovenski mediji. Veljal je za enega izmed redkih slovenskih novomedijskih poskusov, ki mu niti kritiki niso prerokovali hitrega konca.

Kljub temu je Vest zdržala samo dobra štiri leta.

Pred nekaj tedni se je na spletu in v medijih pojavilo nekaj kratkih novic, da se Vest ne bo več oglašala. Glavni urednik Jani Sever je povedal, da podjetje ne more več preživljati videonovic, zato bodo ohranili samo arhiv in se posvetili komercialni videoprodukciji. Vest.si se je tako znašla v družbi Slovenca, Republike, Jutranjika, Maga, (In)Direkta, sezonskih časopisnih brezplačnikov, športnega dnevnika As, cerkvenih medijskih zamisli, ideje nekomercialnih radijskih postaj, sklada za pluralizacijo medijev in številnih drugih neuspešnih slovenskih medijskih poskusov. Projektov, ki so jih vedno pokopali enaki dejavniki: prepletenost s politiko, neurejenost medijskega trga in osebne ambicije premočnih posameznikov.

Skoraj televizija

Zamisel za nov spletni medij je nastala poleti 2006, ko sem v mestu srečal Janija Severja, ki so ga ravno odstavili kot odgovornega urednika Mladine, se je v našem nedavnem pogovoru spominjal slovenski internetni teoretik in praktik Vuk Ćosić. Sever je vedel, da v medijskih hišah ne bo dobil službe, zato je bil pripravljen tvegati nekaj novega. Podobne motive so imeli tudi drugi ključni sodelavci (Vest je imela sedem soustanoviteljev, ki so danes večinoma solastniki). Denisa Sarkića je že na Mladini zanimalo videonovinarstvo. Igralca in voditelja Jonasa Žnidaršiča je mikala nova medijska platforma, Ćosića in njegovo tehnično ekipo (spletnega specialista Aleša Gabrovca in oblikovalca Ozrena Škondriča) pa je zanimalo, ali je mogoče z odprtimi internetnimi orodji postaviti sodoben spletni medij. Odkupili so internetno domeno Vest.si, zasnovali videoblog in začeli »poddajati«.

Na začetno obdobje imajo vsi naši sogovorniki – od ustanoviteljev do tedanjih novinarskih sodelavcev – nostalgične spomine, saj ni manjkalo ustvarjalnega zagona in improvizacije. Novinarski snemalci niso bili omejeni s televizijskimi formati, zato so posnetki na Vesti prikazali precej več od televizijskih poročil: nezmontirane izjave politikov, obnašanje govorcev po zaključku uradnega dela dogodka, daljše intervjuje in celotne posnetke predavanj, koncertov ali okroglih miz. Po njihovih videonovicah so se poskušali zgledovati tudi drugi mediji, zlasti časopisi, ki so iskali načine, kako povečati obisk spletnih strani (za nakup Vesti so se zanimali na Dnevniku, a je bila njihova ponudba za glavne vestičarje prenizka). Hkrati je postajala Vest vse bolj zanimiva za oglaševalce in politične stratege, ki so hoteli v praksi preizkusiti nove spletne oglaševalske prijeme, s katerimi so se seznanjali na mednarodnih konferencah.

Leto 2007 je bilo verjetno naše najboljše, je kmalu po uradnem koncu Vesti povedal Sever. Z Vestjo so želeli sodelovati številni novinarji – od mladih, ki so hoteli nabrati prve izkušnje, do starejših, ki jih je motila zaprtost medijskega prostora ali poklicna rutina na domačem mediju. Prav tako ni bilo težko pritegniti gostov. Opozicijski politiki niso imeli prav dosti drugih medijskih priložnosti, podobno intelektualci in aktivisti, ki so veljali za »levičarske«. Jonas je z vodenjem poročil poskrbel za razmeroma zvesto občinstvo, Vest je sklenila nekaj večjih oglaševalskih pogodb (Studio Moderna …), februarja 2008 pa jih je s 180.000 evri (in 50.000 evri kredita) dokapitalizirala oglaševalska agencija Futura – uradno zato, ker so izračunali, da lahko s spletnim medijem zaslužijo za več kot 300.000 oglasnih evrov na leto. V Vest je pritekel prvi konkretnejši denar.

Takrat smo se začeli počutiti kot televizija, je dejal Sever in dodal, da je bila to verjetno njihova največja napaka.

Menjava oblasti, slovo gledalcev?

Sever je danes prepričan, da so se zaradi začetnih uspehov nekoliko precenili. Odločili so se za večje nakupe snemalne opreme, lotili so se zahtevnejših produkcij, vabili nove kadre ter podpirali različne umetniške in medijske projekte, ki so jih izvajali zunanji sodelavci. Vendar se takrat še niso zavedali, da za tak korak v Sloveniji preprosto ni realnih možnosti. Spletno oglaševanje ni prinašalo prihodkov, ki so jih obljubljale računalniške prosojnice marketinških strokovnjakov. Spletni oglasi so imeli spodoben doseg in bili dobro sprejeti pri gledalcih, vendar oglaševalcem niso povečevali prodaje, zato so se po nekaj poskusih umaknili. Ko je do konca leta zmanjkalo denarja, so začeli odhajati tudi ljudje, je sprijaznjeno dodal Sever. Nekateri mladi novinarji, ki so si na Vesti ustvarili imena, so sprejeli ponudbe tradicionalnih medijev, drugi so se odločili za nadaljevanje študija ali nemedijske poklicne poti.

Ćosić se je strinjal s Severjevo analizo, da je Vest v nekem trenutku hotela postati preveč klasična in s tem predraga spletna televizija, saj da je vzdržen alternativen medijski projekt v Sloveniji mogoče zastaviti kvečjemu kot internetno podjetje, ki je nenehno v preizkusnem obdobju – v katerem se nenehno izmenjujejo sodelavci, se igrajo z novimi medijskimi oblikami in preizkušajo različne poslovne modele. Naši drugi sogovorniki so dodali nekatere dodatne razlage za postopen zaton Vesti. Leta 2008 so se vse bolj krepile razlike med tistimi, ki so medij videli kot platformo za lastno ustvarjanje, in drugimi, ki so razmišljali, kako se z Vestjo preživljati, nekaj zaslužiti ali celo vračati politične usluge. Vse več je bilo trkov med prvotno ekipo in poznejšimi prišleki, stopnjevala pa so se tudi nesoglasja med ustanovnimi člani, ki drug za drugega prostodušno priznavajo, da je bilo pogosto pač »preveč velikih egov na kupu«.

Notranjim težavam so se pridružili še nekateri zunanji dejavniki. Optimistične napovedi o hitri rasti spletnega oglaševanja je dokončno pokopala gospodarska kriza. Janeza Janšo je jeseni 2008 zamenjal nov premier Borut Pahor, kar je zelo spremenilo razmerja moči v slovenski politiki in medijih. Uredništvo Vesti, ki je med vladavino desne sredine kazalo izrazito opozicijsko držo, se v novih okoliščinah ni najbolje znašlo. Vest je izgubila veliko nekdanjega občinstva, saj na njenih straneh ni več iskalo »alternativnih« političnih komentarjev. Očitke, da je bila vest tudi politično podprt medij, so krepili odhod Denisa Sarkića na mesto Pahorjevega svetovalca za stike z javnostjo (leta 2009), svež denar iz sklada za pluralizacijo medijev (20.000 evrov za portret predsedniške kandidatke Elene Pečarič in 50.000 evrov za spletno nadaljevanko Prepisani) ter sodelovanje pri volilni kampanji sedanjega predsednika države Danila Türka. Hkrati so se stopnjevale tudi kritike, da je Sever ob pomoči blagovne znamke Vesti pridobival naročila za svoje podjetje – ki je nazadnje posnelo tudi znano predreferendumsko kampanjo z Urško Čepin, za katero je od vlade prejelo 20.000 evrov.

Sever je priznal, da je s svojimi preteklimi poznanstvi verjetno lažje pritegnil nekatere sodelavce in vlagatelje, kot bi jih kaka slabše povezana oseba, a je tudi zatrdil, da je vloga osebnih povezav v poslu in politiki bistveno precenjena. Ko so oglaševalci videli, da z njimi ne morejo zaslužiti, se je ljubezen hitro ohladila, kar velja tudi za politiko in njeno (ne)hvaležnost. Sever je zato prepričan, da so Vest pokopale predvsem zakonitosti slovenskega medijskega trga: majhnost, oglaševalski oligopoli in prevelika premoč velikih komercialnih medijev, zlasti skupine Pro Plus (Pop TV). To pa so ovire, ki jih niso mogli premagati – tudi če bi ostali eksperimentalen medij, o katerem je govoril Ćosić.

Produkcije videonovic pri nas preprosto ni mogoče vzdrževati, je prepričan nekdanji odgovorni urednik Vesti.

Spletne medijske utvare

Ima Jani Sever prav in bi Vest ugasnila tudi z manj »prepoznavnim« odgovornim urednikom, enotnejšo ekipo brez prevelikih egov in modrejšo porabo denarja?

Severjev novinarski »odpadniški vrstnik« Vojko Flegar, ki se je po odhodu z Dela prav tako umaknil na svetovni splet in konec januarja 2007 ustanovil spletni medij Razgledi.net, je pojasnil, da v Sloveniji kljub občasnim optimističnim napovedim ne moremo računati na slovensko različico ProPublice, Huffington Posta, Colbert Reporta ali kakega drugega uspešnega tujega spletnega medija. »Pri nas nimamo mecenov, ni tveganega kapitala, prav tako ni množičnega občinstva ali mreže regionalnih medijev, ki bi jim lahko avtorski spletni medij kaj prodal,« je bil kritičen Flegar. Naročnine in prostovoljni prispevki po najboljšem scenariju pokrijejo stroške spletnega gostovanja, če stran ne ponuja videovsebin in ne shranjuje večjih količin podatkov. Bistveno večjih prihodkov pa manjšemu mediju ne prinašajo niti spletni oglasi.

Spletno oglaševanje prinaša za manjše medije veliko različnih pasti. Analize obiskanosti spletnih mest vedno znova potrjujejo, da obiskovalce »klike« najbolj pritegnejo klasični vzbujevalci medijske pozornosti (pištole, ženska oprsja in čudaške novice), zato kakovostni mediji poslovnega modela ne morejo utemeljiti predvsem na spletnem obisku – še zlasti ne na manjšem, jezikovno omejenem trgu. Poleg tega število izvodov kakovostnega dnevnega tiska na večini evropskih trgov že dolgo kaže, da njihove skupne naklade težko presežejo nekaj odstotkov celotnega prebivalstva (za 56 milijonov Britancev vsak dan izide približno dva milijona izvodov kakovostnih nacionalnih dnevnikov), kar velja tudi za podobne spletne medije. Če deleže občinstva prevedemo v slovenske razmere, lahko alternativni spletni medij – ki ni le spletna izdaja tradicionalnega medija – računa na pet do deset tisoč dnevnih obiskovalcev. Kar ni dovolj za ekonomsko preživetje.

Vendar je majhen obisk šele prva težava neodvisnih spletnih medijev. Uradni podatki o vrednosti spletnega oglaševanja kažejo, da so oglaševalci leta 2010 na spletu porabili dobrih 23 milijonov evrov bruto (podatek je objavila Mediana IBO). Veliko večino tega denarja so si razdelili tradicionalni mediji (časopisi slabo petino, Pro Plus približno 40 odstotkov) in dve storitvi Telekoma Slovenije – spletni portal Siol.net (11 odstotkov) ter spletni iskalnik Najdi.si (25 odstotkov). Po nekaj deset tisoč evrov so zaslužili še redki interesni portali ali forumi (vrt, avtomobili, zdravje), spletne zmenkarije in poslovni imeniki. Prav tako manjkajo ocene, koliko na slovenskem spletu zasluži ameriški Google in drugi tuji ponudniki družabnih spletnih omrežij, saj teh podatkov še nihče uradno ne zbira. Vprašljiva je sama ocena oglaševalskega kolača, saj poznavalci že dolgo opozarjajo, da uradni ceniki le redko veljajo. Skrivnostne pa so tudi provizije zakupnikov medijskega prostora, saj se upravljavci spletnih strani že dolgo pritožujejo, da na njihove bančne račune pritečejo bistveno nižji zneski, kot kažejo uradne številke.

Taka razdelitev oglaševalskega denarja kaže, da so za oglaševalce zanimiva predvsem velika medijska ali storitvena podjetja, ki lahko ponudijo oglaševalske pakete na vseh medijskih platformah – od zaslona do telefonskega imenika – ter so vključena v prepletene mreže marketinških agencij in zakupnikov oglasnega prostora. Zato lahko na slovenskem spletu kot medij preživi kvečjemu kak agregator novic, ki mu uspe dovolj znižati lastne stroške, ali avtor, ki poskuša s posredovanjem zelo specifičnih informacij vplivati na javno mnenje – kar počne Pozareport, tretji odpadniški vrstnik Vesti in Razgledov. Drugi medijski poskusi bodo na svetovnem spletu morda ustvarili prepoznavno blagovno znamko, pridobili nekaj vpliva in se uveljavili na področjih, ki jih preostali mediji ne pokrivajo. Vendar pridobljenega vpliva s trenutnimi naročniškimi in oglaševalskimi poslovnimi modeli ne bodo mogli pretvoriti v denar, s katerim bi preživeli ali celo vlagali v nove vsebine.

Se bodo morali mediji začeti zgledovati po internetnih podjetjih, kar predlaga Vuk Ćosić? Bo treba napako medijskega trga odpraviti z uvedbo davka na oglaševanje in telekomunikacijske storitve, s katerim bi financirali alternativne medije? Kakšen medijski zakon bi povečal možnosti za preživetje neodvisnih medijskih projektov? Kako ugotoviti realno ekonomiko slovenskega medijskega trga, če ni mogoče izbrskati niti verodostojnih podatkov o nakladah, oglaševalskih cenikih, provizijah, medijskih lastnikih in tržnih deležih? Kaj se bo zgodilo, ko bodo velik delež spletnih oglasov že čez nekaj let pobrali upravljavci velikih družabnih omrežij in ne več medijska podjetja?

Obmolknjena Vest je idealna priložnost za take premisleke.

Odgovor je skrit v francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju. Politiku, ki ga javnost pozna predvsem po zvezdniškem življenjskem slogu, populizmu in koleričnih izbruhih – lastnostih, ki sicer močno zaznamujejo njegovo predsednikovanje, vendar tudi prikrivajo bistveno pomembnejši talent: občutek, kdaj sme izreči prepovedano, a kljub temu politično preživeti.

Sarkozyjeve besede in dejanja se lahko sprva zdijo nezaslišani, vendar kmalu postanejo normalne sestavine evropskega političnega besednjaka in nacionalnih politik. Zato se v njegovih nastopih vedno skriva marsikaj preroškega.

Sarkozyjeva politika do afriških priseljencev – nenavadna zmes fundamentalističnega republikanizma, nacionalizma in tradicionalnega strahu pred tujim – je naznanila hude težave politično korektnega multikulturalizma, ki je kmalu »odpovedal« še v Nemčiji in na Nizozemskem. Izgon Romov je potrdil, da bodo države EU v najboljšem primeru medlo obsodile njegovo kratenje človekovih pravic, ker se predobro zavedajo tlenja domačih večetničnih žerjavic. Podobno tudi zahteva po globalni regulaciji svetovnega spleta, s katero je Sarkozy v torek neuradno odprl letošnje srečanje skupine G8, ni izzvenela kot provokacija, temveč je v vlogi francoskega predsednika le izrekel tisto, kar drugi politiki, mediji, založniki, telekomunikacijska podjetja in nekateri ponudniki elektronskih storitev že dolgo šepetajo: na internetu je treba »narediti red«.

Ta želja je med omenjenimi družbenimi skupinami navzoča že od samih začetkov svetovnega spleta, ki je z odprto zasnovo, nepredvidljivostjo in globalnim dosegom močno posegel v njihove ustaljene načine poslovanja ter precej spremenil razmerja moči na trgu informacij. Vendar so se morali interesi tradicionalnih informacijskih panog v zadnjih dveh desetletjih začasno umakniti zahtevam ideologije »informacijske družbe«, ki je stavila na čim hitrejšo gradnjo telekomunikacijske infrastrukture, spodbujanje uporabe računalnikov in neomejen razvoj spletnih storitev. Čeprav tudi v tem času ni manjkalo kritičnih pogledov na nekatere stranske učinke brezmejne internetne svobode – od piratstva do širjenja sovražnega govora –, je bil njihov doseg razmeroma omejen, saj so zagovorniki informacijske družbe idejo svobodnega interneta zelo uspešno povezali z nekaterimi nedotakljivimi pojmi: demokracijo, globalizacijo in svobodnim trgom.

Sarkozyjev nastop zato pomeni radikalen prelom z idejo, da je brezmejno svoboden internet sam po sebi nekaj demokratičnega. Nasprotno. Vera, da bo svobodni (demokratični) internet pomagal ustvariti svobodno (demokratično) družbo, se je umaknila čisto drugačnemu prepričanju – da je treba v ta brezmejno svoboden svet šele pripeljati zakone, moralo in splošna pravila demokratičnih družb, če ga želimo zares demokratizirati. Zato moramo na svetovnem spletu uvesti vsaj osnovna (globalna) pravila, ki bodo preprečila nekatere najhujše internetne grehe – še zlasti krajo intelektualne lastnine in poseganje v zasebnost.

Zahteva francoskega predsednika, da je treba tudi na internetu spoštovati določena pravila, se zdi na prvi pogled čisto utemeljena. Vendar se je treba za boljše razumevanje Sarkozyjevega nastopa najprej vprašati, kaj zanj pomeni »narediti red« na internetu. Vprašanje ni hipotetično, saj je svoje poglede na delovanje interneta v zadnjih letih zelo jasno udejanil v domači državi – podobno kot razumevanje multikulturalizma.

Francoski in drugi medijski kritiki že dolgo opozarjajo, da Sarkozyjeva vladavina verjetno ne bi bila mogoča brez izjemno močne medijske podpore, ki jo zagotavlja njegovo tesno prijateljstvo z najpomembnejšimi francoskimi medijskimi lastniki. Med njegova največja zaveznika sodita milijarder Martin Bouygues, lastnik najbolj gledane francoske televizije TF1, in medijski mogotec Arnaud Lagardère, ki obvladuje največjega knjižnega, časopisnega in revijalnega založnika Hachette. Njihove povezave niso samo zasebne, ampak jih sestavljajo tudi številne politične usluge, saj je Sarkozy pri spreminjanju francoske medijske zakonodaje zelo očitno zastopal interese komercialnih medijev in hkrati krepil svoj politični vpliv nad francoskim medijskim prostorom. Medijske reforme, ki jih je vlada sprejela februarja 2009, so mu omogočile neposredno imenovanje direktorjev javne televizije. Prepoved oglaševanja na javnih televizijah je okrepila položaj komercialnih televizij in povečala odvisnost javnega servisa od državnega denarja. Programi za subvencioniranje tiskanih medijev, od katerih so francoski časopisi vse bolj odvisni, pa so omogočili večje pritiske na časopise, ki so kritizirali njegovo delo – kar je po medijski reformi najbolj občutil dnevnik Monde.

Ko je Sarkozy pripravljal prenovljeno internetno zakonodajo, so se njegovim medijskim znancem pridružili še glasbeni in filmski založniki, ki jih je v predsednikov svet pripeljala nova zvezdniška soproga Carla Bruni – znana pevka in igralka. Nova internetna zakonodaja, znana pod kratico HADOPI, je zato dosledno izpolnila želje tradicionalnih medijskih panog. Posebna agencija Trident Media Guard (TMG) je začela spremljati internetni promet in brez sodnega naloga preganjati uporabnike, ki so si po svetovnem spletu izmenjevali datoteke. Zagrožene so bile visoke kazni in trajni odklopi internetne povezave za najbolj vztrajne kršitelje. Zagovornike internetnih svoboščin so utišali z uradnimi poročili o manjši stopnji piratstva in višjih prihodkih »ustvarjalnega sektorja«, ki so jih zadovoljno prebirali tudi predstavniki britanske in španske vlade, kjer razmišljajo o podobnih ukrepih. Številne napake TMG, pritožbe oškodovanih uporabnikov in izračuni o znatnih podražitvah spletnega dostopa pa so se le redko znašli v francoskih medijih. Ne le zaradi Sarkozyjevega osebnega vpliva, ampak tudi zato, ker medijskim panogam ustreza večji nadzor svetovnega spleta, ker računajo, da se bodo tako znebile nekaterih najmočnejših tekmecev (zlasti Googla) in lažje prisilile uporabnike, naj plačujejo za njihove vsebine.

Sarkozyjevi pozivi, da je treba demokratizirati svetovni splet, so zato zelo podobni zagotovilom, da hoče s prepovedjo burk v francoskih šolah pomagati priseljencem pri vključevanju v francosko demokratično družbo. V obeh primerih želi zgolj – narediti red.

***

• Rojen leta 1955 kot Nicolas Paul Stéphane Sarközy de Nagy-Bocsa.
• Njegov oče je bil Madžar, mama grško-judovska Francozinja.
• Pravnik, ki je hotel postati novinar. Diploma se mu je izmuznila zaradi slabega znanja angleščine.
• Preden je bil leta 2007 izvoljen za predsednika, je opravljal številne politične funkcije. Med drugim je bil župan mesta Neuilly-sur-Seine, predsednik desnosredinske stranke UMP in minister za notranje zadeve.
• Kritiki ga radi primerjajo z dvema znanima osebama. Trpel naj bi za »napoleonovskim kompleksom«, s populizmom in grobimi posegi v medije pa je poskrbel za »berlusconizacijo Francije«.
• Ko bo Sarkozyjev še nerojeni najmlajši otrok začel čez nekaj let odkrivati internet, bo moral paziti, da ne bo pomotoma prenesel tudi kake glasbene datoteke. Po očetovem zakonu mu bo grozila do triletna zaporna kazen in položnica za 300.000 evrov.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 23. marec 2011

Učinkovit internetni poslovni model ali še en polom?

Kako lahko napoved zaračunavanja neke časopisne spletne strani postane tako pomembna novica, da se z njo ves teden ukvarjajo skoraj vsi veliki svetovni mediji in specializirani blogi? Razlogov je več. Časopisna industrija se je v zadnjem desetletju znašla pred eno izmed najtežjih preizkušenj v zgodovini. Zaradi spremenjenih navad medijskih občinstev, razmaha interneta in gospodarske krize so usahnili njeni tradicionalni viri prihodkov. Padanje naklade je zmanjšalo neposredne prihodke od prodaje. Manjši doseg tiskane izdaje je znižal prihodke od »tiskanega« oglaševanja. Oglaševalski denar se je preselil na televizijo in svetovni splet. Cene spletnega oglaševanja so ostale precej nižje od tistih, ki so jih pred leti obljubljale optimistične napovedi na prosojnicah medijskih svetovalcev, hkrati pa so tudi največji časopisi z izdelano spletno strategijo in globalnim dosegom spoznali, da jim niti desetine milijonov spletnih obiskovalcev ne prinašajo dovolj oglaševalskega denarja za preživetje na medijskem trgu.

Ker je medijska industrija ugotovila, da se je oglaševalski model, na katerega so prisegali zadnja štiri desetletja, najverjetneje izčrpal, so začeli časopisi iskati nove vire prihodkov, ki bodo temeljili na »posrednem in neposrednem« trženju vsebin. V prvem primeru bi časopisne vsebine pomagale prodajati druge izdelke in storitve (pakete internetnih in mobilnih operaterjev, svetovanja …). Pri neposredni prodaji pa bi lahko časopisom pomagal razvoj elektronskih bralnikov in uporabniških programov, za katere so uporabniki domnevno pripravljeni plačevati – v nasprotju s tradicionalno brezplačnimi vsebinami, ki so jih vajeni prebirati na svetovnem spletu.

Izdajatelji tiskanih medijev so zato začeli pospešeno razvijati posebne programe za elektronske tablice (Applov ipad, Amazonov kindle, android …), vendar praksa tudi tokrat ni potrdila velikih pričakovanj. Elektronske tablice so bile za večino uporabnikov predrage, lastniki tablic in spletnih prodajaln (zlasti Apple in Amazon) so obdržali velik delež prihodkov od prodaje vsebin (neuradno tudi do 70 odstotkov), veliko bralcev pa je bilo še naprej zadovoljnih z brezplačnimi spletnimi izdajami. Zato so se nekateri izdajatelji odločili, da bodo začeli omejevati tudi dostop do spletnih vsebin, saj so pričakovali, da bodo z naročninami dolgoročno zaslužili več kot s spletnimi oglasi. Za najbolj radikalen korak se je lani odločil lastnik News Corporation Rupert Murdoch, ki je zaklenil vsebine svojih britanskih časopisov Times in Sunday Times za plačljive zidove ter jih celo umaknil s seznama spletnih iskalnikov (novičarski agregatorji, kakršen je google news, Timesovih člankov ne prikazuje več). Nekoliko milejši model pa bo začel v ponedeljek veljati tudi za spletne bralce NYT.

Kaj pravijo številke

Obiskovalci spletne strani NYT bodo smeli brezplačno prebrati dvajset člankov na mesec, nato jih bo sistem opomnil, da so porabili mesečno kvoto (podoben sistem uporabljajo tudi pri Financial Timesu). Če bodo hoteli še naprej prebirati spletne članke, bodo morali skleniti enega izmed treh naročniških paketov. Osnovna štiritedenska naročnina bo stala 15 dolarjev (skupaj 195 dolarjev na leto), vanjo pa bo poleg spletnih vsebin všteta tudi uporaba aplikacije za pametne telefone. Kdor bo hotel poleg spleta uporabljati še aplikacijo za ipad, bo za štiri tedne plačal 20 dolarjev, dostop prek vseh digitalnih platform (spleta, ipada in mobilnikov) pa so ovrednotili na 35 dolarjev. Naročniki tiskane izdaje bodo lahko spletne vsebine še naprej prebirali brez doplačila, brezplačne bodo ostale tudi glavne novice na aplikacijah in povezave, ki bodo objavljene na družabnih omrežjih (facebooku in twitterju).

Prvi odzivi na predlagani model so bili zelo kritični. Večina komentatorjev je sistem NYT opisala kot »zapleten«, »krivičen do uporabnikov ipada« in »neučinkovit«, saj so se na spletu že po nekaj dneh pojavili prvi nasveti, kako se izogniti plačilnemu sistemu in članke še naprej prebirati zastonj. NYT so očitali, da bralcem niso ponudili ničesar novega, ampak so jim zgolj zaračunali staro spletno stran. Skoraj noben komentator ni pozabil omeniti prvega plačljivega projekta Times select, ki so ga pri NYT ukinili leta 2007, saj so z naročninami na komentarje in kolumne najuglednejših piscev zaslužili manj kot deset milijonov dolarjev na leto. Svoje ocene pa so večinoma sklenili z mislijo, da hočejo pri NYT z zaračunavanjem spleta predvsem zaščititi svoj tiskani izdelek, namesto da bi poiskali načine, kako s pomočjo svetovnega spleta razširiti občinstvo in vpliv – kar da je bila od nekdaj prva naloga medijskih podjetij.

Splošnim očitkom so se kmalu pridružile tudi prve analize številk. Najbolj temeljita sta bila finančni bloger Felix Salmon in avtor knjige Newsonomic Ken Doctor, ki je svoje poročilo objavil na straneh Harvardskega projekta Nieman Journalism Lab. Ugotovitve obeh avtorjev so si zelo podobne: spletno stran NYT trenutno vsak mesec obišče približno 45 milijonov obiskovalcev (od tega 32 milijonov iz ZDA) in časopisu prinesejo za približno 300 milijonov dolarjev prihodkov iz spletnega oglaševanja na leto. Analize spletnih navad kažejo, da je med temi obiskovalci samo odstotek takih, ki se bodo morda odločili za naročnino, kar bo NYT v najboljšem primeru prineslo od 24 do 78 milijonov dolarjev na leto (odvisno od naročniškega paketa) – celo manj, kot so porabili za razvoj sistema za zaklepanje vsebin (45 milijonov dolarjev). Opozorila sta, da je uvedba plačljivosti doslej še vedno povzročila velik padec spletnega prometa (in s tem oglasnih prihodkov, dosega …), kar potrjujejo tudi nedavne Murdochove izkušnje, saj se je obisk spletnega Timesa po najbolj kritičnih ocenah zmanjšal celo za 90 odstotkov.

Poskus NYT so javno podprli le redki glasovi. Še najbolj optimističen je bil izvršni direktor spletne izdaje Financial Timesa Rob Grimshaw, ki je zavrnil nekatere kritike, da bi morala biti spletna izdaja časopisa manj vredna (cenejša) od tiskane. Pojasnil je, da lahko časopis z naročniki zgradi veliko kakovostnejši odnos kot z naključnimi obiskovalci (FT zaračunava vsebine že od leta 2002, ima približno 200.000 spletnih naročnikov in skupaj z Wall Street Jounalom velja za enega redkih časopisov, ki je razvil uspešen spletni poslovni model), poznavanje naročnikov pa je mogoče pretvoriti tudi v privlačne ponudbe za oglaševalce. Vendar je to dolgotrajen proces, je dodal Grimshaw, zato bo mogoče odločitev NYT zares oceniti šele čez osemnajst mesecev ali celo pozneje.

Naprej v preteklost?

Premetavanje številk in ugibanje, koliko milijonov dolarjev bo s plačljivostjo zaslužil ali izgubil NYT, je sicer zanimivo, vendar je v resnici pomembno predvsem za poslovne rezultate konkretnega medijskega podjetja. Zelo malo pa nam pove o bistveno globljih sistemskih težavah, v katerih je danes medijska industrija.

Tim Wu je v knjigi o vzponu in padcu komunikacijskih imperijev zapisal, da poskuša vsaka komunikacijska panoga ohraniti svoje stare poslovne modele, kadar jo začnejo ogrožati »mlajši« tekmeci (The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires). Telegrafska podjetja so poskušala zadušiti telefon, radijske korporacije so se trudile nadzorovati televizijo, stari mediji iščejo načine, kako ukrotiti internet. Zaračunavanje spletnih vsebin, prehod na elektronske tablice, sklepanje nenačelnih zavezništev z upravljavci zaprtih platform ali celo podpora neprijazni internetni zakonodaji, s katero hočejo različne interesne skupine omejiti njegovo odprtost, so zato značilni primeri obrambnih strategij, s katerimi poskušajo stare medijske panoge ohraniti nekdanje tržne položaje in vpliv. Na ta način sicer lahko pridobijo nekaj let, vendar doslej še nobeni medijski panogi ni uspelo ustaviti nove tehnologije, ki je načela njen način dela, ampak se ji je morala prilagoditi, je prepričan Wu.

Vendar to prilagajanje nikakor ne pomeni nekritičnega sledenja »neizogibnim« tehnološkim in gospodarskim trendom, saj je lahko cena za finančno preživetje medijskih podjetij v določenih primerih previsoka. Poskusi, da bi današnje časopise – take, kakršni so – ohranili tudi v internetni dobi, so lahko uspešni le na zaprtem in nadzorovanem internetu, kar je v popolnem nasprotju z ideali novinarskega dela. Prepričanje, da je za sedanjo krizo medijske industrije kriva predvsem navidezna spletna brezplačnost, pa kaže na popolno nezmožnost samokritike med medijskimi lastniki in novinarji. Podrejanje interesom politike in kapitala, komercializacija vsebin, opuščanje dopisniških mrež, krčenje novinarskih redakcij, razvrednotenje avtorskega dela in izguba zaupanja bralcev se je začelo že zdavnaj pred pojavom interneta, ko so medijska podjetja še veljala za eno najdonosnejših dovoljenih panog – poleg farmacevtske in orožarske industrije. Vse to pa so problemi, ki jih ne more rešiti nobeno zaračunavanje spletnih vsebin. Niti če je uspešno.

Related articles

• NYT Paywall Cost Comparison (CHART) (marketingpilgrim.com)
• How Did The NYT Paywall Cost $40 Million To Build? Google Took $25 Million! (NYT) (businessinsider.com)