»Ali je bila to internetna revolucija?« je novinar ameriške televizijske mreže CNN Ivan Watson pred dvema tednoma vprašal egiptovskega spletnega aktivista Waela Ghonima, ko ga je tajna policija izpustila po enajstih dneh zasliševanja. Vsekakor, je pritrdil sogovornik. Če hočete osvoboditi ljudi, jim morate omogočiti dostop do svetovnega spleta. Tako lahko mladi prisluhnejo nepristranskim medijem, izvedo resnico o državi, v kateri živijo, in spoznajo zunanji svet. Internet nam je omogočil komunikacijo, povezovanje in sodelovanje. »Zato je zame egiptovska revolucija predvsem internetna revolucija, revolucija 2.0,« je odločno zatrdil Ghonim.

Medijski prispevki, kakršnega sta pripravila Watson in Ghonim, so v zadnjem desetletju postali nepogrešljivi spremljevalci »internetnih revolucij« – blogerske revolucije v Južni Koreji leta 2002, revolucije twitter v Moldaviji in Iranu leta 2009 ter lanske internetne revolucije v Tuniziji. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.

Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku meseca zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem. Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi – predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda –, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov, sta prepričana Papic in Noonan. Prav tako se revolucije ne morejo zgoditi brez dolgotrajnega nezadovoljstva velike večine prebivalstva zaradi slabih življenjskih razmer, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic – ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.

Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje, temveč tudi pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire. Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko …), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, med katero sodi tudi Vael Gonim – slučajno tudi vodja marketinga za Bližnji vzhod in severno Afriko pri spletnem velikanu Googlu.

Gonimovo službovanje pri Googlu sicer ne pomeni, da njegov aktivizem ni iskren ali da je nezasluženo postal eden izmed glavnih obrazov revolucije, ki dolgo ni imela vidnejšega javnega govornika. Vprašanje pa je, ali je mogoče stališča poklicnega prodajalca internetne ideologije in pripadnika zelo specifične družbene manjšine tako zlahka posplošiti na večino tistih, ki so na ulicah Kaira zahtevali Mubarakov odstop. Prav tako je težko določiti, koga je v intervjujih za ameriško televizijo sploh nagovarjal Gonim – egiptovske protestnike ali zahodne opazovalce dogajanja –, saj so že kritiki moldavske in iranske revolucije twitter opozarjali, da spletna komunikacija ni bila namenjena predvsem domači javnosti, ampak so jo spletni aktivisti izrabljali zlasti za doseganje učinka pri tujih medijih. Zato so jim domači komentatorji upravičeno očitali nereprezentativnost ali celo netransparentnost, saj so se za navidezno spontanostjo spletnih gibanj pogosto skrivale dobro organizirane opozicijske politične skupine ali predstavniki nadnacionalnih interesnih in verskih združenj.

Kljub številnim kritičnim pomislekom pa vsaka nova internetna revolucija pokaže, da nasprotna dejstva in pretekle analize prav nič ne zmanjšajo moči internetne mitologije. Podobe iranskih, moldavskih, tunizijskih in egiptovskih internetnih revolucionarjev, ki z močjo tipkovnic, mobilnih telefonov in ulice rušijo domače diktatorje, ostajajo izjemno privlačne za zahodne medije in njihova občinstva.

Razlogov za to privlačnost je več. Poudarjanje internetnosti arabskih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči. Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost in posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Izobraženi, v razumljivem jeziku govoreči obrazi pa pri zahodnih gledalcih vzbujajo dober občutek, da tudi v tujih kulturah obstajajo čisto normalni ljudje, s katerimi se je mogoče pogovarjati, z njimi poslovati ali pri njih preživeti prijetne počitnice. Kar je veljalo tudi za zahodu prijazne diktatorje, proti katerim so se uprli Egipčani in Tunizijci.

Vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pa je pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče. Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska …). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.

Ne le tistih, kako spraviti ljudi na ulice. Ta korak ostaja razmeroma preprost. Pravi izzivi nastopijo, ko medijski del revolucije mine in je treba znova postaviti družbo. Ne samo na facebooku.

(Sobotna priloga Dela, 19. februar 2011)

V prispevku morate dosledno uporabljati besedne zveze kot »strokovna javnost je prepričana« (nekje ste prebrali) in »strokovnjaki trdijo« (nekdo vam je povedal), da ne bi bralci pomislili, da jim podtikate svoje nestrokovno novinarsko mnenje. Za vsak primer se izogibajte preveč natančnemu navajanju virov, ker bi jih lahko kdo preveril in ugotovil, da nasprotujejo trditvi, ki ste jo zapisali v naslovu prispevka. Zaključek članka naj bo odprt, saj bo šele prihodnost povedala, ali je bilo opisano znanstveno odkritje res tako pomembno. Čez kak teden pa lahko celoten postopek ponovite, čeprav pišete o popolnoma nasprotnem znanstvenem dognanju, saj kot novinar zgolj poročate o dogajanju v svetu znanosti. Le zaporedje sogovornikov in argumentov morate ustrezno prilagoditi.

Robbinsov ironični zapis o znanstvenem novinarstvu dobro povzame način novinarskega dela v dobi »reciklatorskega novinarstva« (churnalisma), o katerem piše britanski novinar Nick Davies v svoji knjigi Flat Earth News. Davies je skupaj z raziskovalci univerze v Cardiffu ugotovil, da je bilo kar 60 odstotkov analiziranih notranjepolitičnih prispevkov iz kakovostnih britanskih dnevnikov (Timesa, Guardiana, Independenta, Daily Telegrapha in Daily Maila) sestavljenih iz agencijskega ali propagandnega gradiva (PR). Dodatna petina se je napajala iz enakih virov, a so jih novinarji razširili s komentarji in mnenji, le 12 odstotkov zgodb pa so raziskovalci pripisali samostojnemu novinarskemu delu. Poleg tega je analiza pokazala, da so avtorji v samo enem odstotku primerov jasno navajali vire informacij, saj so se večinoma sklicevali na zdravorazumske ideje (»kot vemo«), neimenovane sogovornike (»kot pravijo nekateri«) in nedoločljive znanstvene raziskave ali študije (»strokovnjaki ugotavljajo«).

Davies je v knjigi večkrat poudaril, da za razmah reciklatorstva niso krivi le novinarji sami, ampak tudi razmere, v katerih morajo opravljati svoj poklic. Ker so se v zadnjih letih izjemno povečali časovni in finančni pritiski na novinarje, njihovo poročanje pogosto temelji na nekritičnem, časovno in cenovno »optimaliziranem« povzemanju ekonomskih in političnih propagandnih sporočil. Preverjanja virov, preiskovalnega dela, natančnosti in skrbi za verodostojnost zapisanih informacij si skoraj ne morejo več privoščiti, saj omenjene osnove novinarskega dela za številne medijske lastnike pomenijo le nepotreben strošek. Zato so postali mediji lahke tarče dobro organiziranih interesnih skupin – predstavnikov za stike z javnostjo, lobistov, mojstrov spina in drugih poklicnih informatorjev –, ki reciklatorstvo izrabljajo za uveljavljanje lastnih interesov in oblikovanje javnega mnenja.

Daviesove ugotovitve ne veljajo le za novinarsko poročanje o notranji politiki, gospodarstvu in življenjskih slogih. Britanski okoljski aktivist George Monbiot je v svoji knjigi Vroče opozoril na mogočno »industrijo zanikanja«, ki sistematično širi dvome o teoriji o pregrevanju planeta. Ko je med zbiranjem gradiva za knjigo preverjal argumente klimatskih skeptikov, ki so jih povzemali britanski mediji in komentatorji, je ugotovil, da imajo številni skeptični strokovnjaki, inštituti in (navidezno) civilnodružbene skupine enake sponzorje: naftno, avtomobilsko in energetsko industrijo, ki se boji morebitnih sprememb in izgube prihodkov. Hkrati pa je spoznal, da se ne more nekritično zanesti niti na drugo stran: zagovornike teorije o globalnem segrevanju.

Prodajanje »zelenih« tehnologij in rešitev namreč postaja zelo velik posel, zato lahko širjenje strahu pred klimatsko katastrofo prinese številne nove poslovne priložnosti – ne le za ponudnike, temveč tudi za medije, ki poskušajo z obširnim pisanjem o okoljski problematiki pritegniti zelene oglaševalce. Politiki so ugotovili, da lahko z zelenimi pobudami pridobijo glasove strankarsko neopredeljenih volivcev, ustvarjajo vtis okoljske ozaveščenosti ali jih celo zlorabljajo za uvajanje škodljivih politik (netransparentnega subvencioniranja zelenih tehnologij, povečanega družbenega nadzora …). V novicah o najrazličnejših peticijah in doseganju domnevnega znanstvenega konsenza, kaj se dogaja (ali se ne dogaja) z okoljem, pa nikoli ne izvemo, kdo so podpisniki, kakšne so njihove reference in kakšno je bilo vprašanje, do katerega so se znanstveniki opredeljevali. Navajanje znanstvenih raziskav in ugotovitev skoraj nikoli ni namenjeno iskanju »objektivne resnice«, ampak jih obe strani selektivno izbirata za učinkovitejše prodajanje svojih stališč in interesov. Zato novinarji zlepa ne morejo vedeti, komu lahko zaupajo, je priznal Monbiot. Tudi če so si pripravljeni vzeti čas za poglobljeno poročanje o okoljskih in drugih znanstvenih temah.

Vendar tudi (okoljska) znanost ni le nedolžna žrtev, s katero brezvestno manipulirajo površni mediji, kratkomiselni politiki, zaslepljeni okoljski aktivisti, pokvarjena ogljična industrija in pohlepni prodajalci zelenih tehnologij. Raziskovalci se morajo povsod po svetu boriti za vse skromnejša raziskovalna sredstva, zato so odvisni od projektov, ki jih razpisujejo države (podpora politikam in strategijam) ali naročajo zasebna podjetja (uporabne raziskave). Njihovi delodajalci – fakultete in inštituti – se morajo prilagajati tržnim raziskovalnim zahtevam, kar vpliva na vsebine študijskih programov, izbiro raziskovalnih projektov in tudi same rezultate raziskav, na kar opozarjajo kritični opazovalci raziskovalne sfere (denimo Marcia Agnell v knjigi Resnica o farmacevtskih podjetjih). Od tržne in ideološke primernosti raziskav pa so zelo odvisne tudi objave v strokovnih revijah, ki jih raziskovalci potrebujejo za habilitacije, gostovanja na konferencah in prijave na nove projekte.

Ti časovni, finančni, karierni in statusni pritiski imajo na znanstvenike zelo podoben vpliv, kot ga ima reciklatorstvo na novinarje, ki pišejo o njihovem delu. Množična proizvodnja znanstvenih besedil, ki nastajajo predvsem zaradi lova na akademske točke, raziskovalce sili v površno prebiranje in citiranje raziskovalnih povzetkov, saj se nimajo časa poglobiti v podatke, izračune in raziskovalne metode. Zaradi ozke specializacije imajo le redki znanstveniki širši pregled nad svojim raziskovalnim področjem, a tudi oni ne zmorejo slediti razvoju v sorodnih disciplinah ali razmišljati o prepletenosti raziskovalnega dela s konkretnimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi okoliščinami, v katerih delujejo. Tekma za strokovne objave spodbuja avtorje in založnike v napovedovanje preveč optimističnih rezultatov raziskav, ki jih pridobljeni podatki ali uporabljena metodologija ne potrjujejo. V skrajnih primerih pa znanstveniki zaradi zasebnih interesov ali »plemenitih laži« celo zavestno manipulirajo s podatki, kar je lani razkril hekerski vdor v računalnike podnebne raziskovalne enote na univerzi East Anglia, saj je elektronsko dopisovanje njihovih raziskovalcev nakazalo, da so namenoma pretiravali z napovedmi globalnega segrevanja.

Opozarjanje, da so novinarji pogosto površni in da znanost nima dokončnih odgovorov na velike okoljske in družbene zadrege, je sicer koristno, vendar lahko tudi podpihuje ciničen odnos do medijev in znanosti ter zakrije nekatera pomembna vprašanja, povezana z novinarskim in znanstvenim delom v sodobnih družbah. Pisanje o znanosti ni nikoli ideološko nevtralno, saj vera v znanstveni napredek močno zaznamuje naš pogled na sedanjost in vpliva na to, kakšne družbene spremembe bomo podprli ali zahtevali v prihodnosti. Prav tako ni nevtralno raziskovalno delo, saj je uporaba znanstvenih odkritij zelo odvisna od tega, kdo je plačal njihov razvoj in v kakšnih okoliščinah so nastala. Še zlasti pa nista nevtralna znanstveno in novinarsko reciklatorstvo, ki poglabljata prepade med mediji, znanostjo in javnostjo ter jim onemogočata oblikovanje morebitnega skupnega cilja – zahteve po znanstvenem in družbenem napredku, s katerim bi pridobili vsi.

(Sobotna priloga Dela, 16. oktober 2010)

Objava videoposnetka vojaške operacije, ki ga novinarjem Reutersa kljub nekajletnim prizadevanjem od ameriške vojske ni uspelo pridobiti, je še najbolj spominjala na zapleteno obveščevalno operacijo. Assange je domneval, da bodo poskušale ZDA na vse načine odstraniti sporni posnetek s svetovnega spleta, zato je za svojo postojanko izbral Islandijo, ki je lani pripravila enega najmočnejših zakonov za zaščito svobode govora. Posnetek so na neizsledljivih računalnikih gostili hekerski somišljeniki po vsem svetu, ki so z zapletenimi tehničnimi triki poskrbeli, da ameriška vlada po objavi ne bi mogla preprečiti dostopa do spornega videa, če ne bi ravno izključila svetovnega spleta. Vsa elektronska komunikacija med udeleženci Projekta B je bila skrbno šifrirana, uporaba osebnih imen ni bila dovoljena niti v zasebnih pogovorih, imena vira zaupnega helikopterskega videoposnetka pa zaradi lastne varnosti domnevno ni poznal niti sam Assange.

Ko je Assangeeva skupina objavila videoposnetek, so ga takoj povzele številne televizijske mreže in časopisi, kar je ameriški vojski zaradi dolgoletnega prikrivanja informacij prineslo veliko negativne publicitete (videli smo ga lahko tudi na slovenski televiziji). Assange je pripravil več tiskovnih konferenc, na katerih je novinarjem predstavljal svojo spletno organizacijo Wikileaks in njeno prizadevanje za popolno svobodo vseh informacij – brez cenzure, uredniških odločitev in medijskih posrednikov. Povedal je, da Wikileaks vsak dan prejme po več kot trideset zaupnih dokumentov (doslej so jih zbrali že za več kot milijon), ter se pohvalil z nekaterimi odmevnimi preteklimi uspehi: razkritimi navodili ameriškim zasliševalcem v zaporu Guantanamo, objavo spornega dopisovanja med zagovorniki globalnega segrevanja z angleške univerze East Anglia in izbrskanimi skrivnimi priročniki scientološke cerkve. Zaključil pa je z mislijo, da je njegovo spletno mesto od objave helikopterskega posnetka prejelo že več kot 200.000 dolarjev prostovoljnih prispevkov, kar je dokaz, da so ljudje še vedno pripravljeni plačevati za pogumno preiskovalno novinarstvo, ki opozarja na neodgovorno ravnanje oblasti, korporacij in drugih vplivnih ustanov.

Skrivnostni Avstralec, ki je nekoč po spletu nesrečnih življenjskih okoliščin postal iskan računalniški kriminalec, je s svojimi razkritji zaupnih gradiv v zadnjih letih pridobil veliko privržencev, ki so v njegovem protioblastniškem delovanju prepoznali ideale pravičnega (informacijskega) prestopništva, značilnega za znane roparske junake – od angleškega Robina Hooda do avstralskega Neda Kellyja in slovenskega Toneta Haceta. Podoba preganjanega računalniškega gverilca, ki svoje skrivne podvige pripravlja kot pravi akcijski filmski lik, je namreč že od samih začetkov osebnega računalnika močno navzoča med hekersko subkulturo – kot tudi vera v popolno svobodo informacij, ki jo zagovarja Assange.

Vplivni hekerski ideologi, kakršen je ameriški programer Richard Stallman, so svobodo programiranja prvi povezali s svobodo govora, saj so se borili proti politiki velikih programerskih podjetij (predvsem Microsofta), ki so z avtorsko zakonodajo zaščitili programske vrstice svojih izdelkov, da jih programerji niso več smeli zakonito spreminjati in prilagajati lastnim potrebam. Stallmanovi nasledniki so njegove zahteve še zaostrili in trdili, da je za popolno svobodo govora – ki da je ideal vsake zares demokratične družbe – treba najprej zagotoviti popolnoma svoboden pretok informacij. Za radikalne zagovornike informacijske svobode je zato nesprejemljiva praktično vsaka tehnična, pravna, politična, finančna moralna in druga ovira, ki lahko ovira informacijski tok: državne in poslovne skrivnosti, medijska uredniška politika in celo varovanje zasebnosti. »Osvobajanje« teh informacij – med katere sodi tudi nezakonito vdiranje v računalniške sisteme – pa je etično sprejemljivo, dokler računalniški vlomilec ne krši zakona zaradi osebnih koristi in nima zlih namenov.

Assangeov Wikileaks je začel zato kmalu navdihovati prve posnemovalce, kar med drugim kaže primer latvijskega hekerja »Nea«, ki je v začetku letošnjega leta z nezakonitim vdorom v zbirko davčnih podatkov razkril nebrzdano (nezakonito) bogatenje latvijskih bančnikov in direktorjev javnih podjetij ter postal skoraj narodni junak. Vendar taka »etična« hekerska dejanja niso nujno pozitivna – kljub domnevnim dobrim namenom junaških hekerjev in simpatijam, ki jih vzbujajo med delom javnosti. Anonimnih prijav nepreverjetnega zaupnega gradiva na svetovnem spletu pa ni mogoče preprosto enačiti s preiskovalnim novinarstvom in bojem za svobodo govora, čeprav se včasih zdi, da je postalo preiskovalno novinarstvo le druga beseda za nekritično objavljanje anonimk.

Novinar Raffi Khatchadourian, ki je v junijski številki ameriške revije New Yorker podrobno predstavil ozadje Projekta B, zgodovino Wikileaks in nenavadno življenje Juliana P. Assangea, je v svojem prispevku opozoril na nekatere pomembne zadrege zagovornikov popolne svobode informacij. Čeprav je Assange večkrat javno zatrdil, da je glavna naloga Wikileaks razkrivati krivice in razvijati novo obliko »znanstvenega novinarstva«, ki bo temeljila na analizi »necenzuriranih in neobdelanih podatkov«, je Khatchadourian pokazal, da je imel Assange pri objavi zaupnega vojaškega posnetka tudi druge motive.

Objavo je načrtoval predvsem kot napad na vojsko in odmeven medijski dogodek, zato je pri obdelavi posnetka namenoma izpostavil nekatere najbolj pretresljive odseke in pogovore vojakov med operacijo, druge okoliščine, v katerih je nastal posnetek, pa ga niso zanimale (kakšna navodila in informacije so imeli vojaki, kaj se je dogajalo na bojišču …). Poleg tega Assangea ni motilo, da njegov anonimni vir posnetka ni pridobil zakonito (ker da zakoni ščitijo centre moči), da ni nihče preveril njegove verodostojnosti (»zdel se je dovolj pristen«) in da je morda posnetek razkril identiteto nekaterih vojakov, kar bi lahko povzročilo velike težave njihovim svojcem (»objaviti je treba popolno informacijo«). Prav tako se Assange ni ubadal z vprašanjem, ki bi si ga moral zastaviti vsak preiskovalni novinar in njegov urednik – kakšni so motivi anonimnega vira in komu bi taka objava koristila –, ali z razmišljanjem o neskončnih možnostih zlorab, ki jo ponuja njegova spletna stran, na kateri je mogoče anonimno objaviti kar koli. Brez odgovornosti, možnosti popravka ali strahu pred posledicami, razkritjem in sodišči.

»Osvobojene informacije« nikoli niso le nevtralni delci podatkov, ki se pretakajo med računalniškimi omrežji, ampak imajo v fizičnem svetu zelo konkretne posledice, ki so odvisne od neštetih družbenih, kulturnih, političnih in gospodarskih okoliščin. Gola izpostavljenost informacijam pa še ne pomeni razumevanja, saj je za dejansko spoznavanje zapletenih zgodb potrebno bistveno več kot le neskončna informacijska svoboda, v kateri neznani viri na anonimnih spletnih straneh objavljajo nepreverjena gradiva. Assangeovo razkritje zasebnega dopisovanja britanskih klimatologov o domnevnem potvarjanju dokazov za globalno segrevanje in objava videoposnetka, v katerem ameriški vojaki cinično pozivajo svoje iraške žrtve, naj jim že končno ponudijo razlog za strel, sta zato kvečjemu medijsko zanimiva in šokantna. Resničnemu razumevanju ali celo reševanju okoljske problematike, vojne v Iraku in drugih kompleksnih problemov, ki jih s svojim hekerskim osvobajanjem informacij odpira Wikileaks, pa taka razkritja ne pomagajo.

(Sobotna priloga Dela, 3. julij 2010)

Related articles by Zemanta

• You: US private charged with Iraq leak (guardian.co.uk)
• WikiLeaks (schneier.com)
• Pentagon Seeking Out Wikileaks Founder Julian Assange (yro.slashdot.org)

Če hočemo, da je prispevek »televizičen«, mora novinar že v uvodnem prizoru ustvariti vtis, da se nahaja v središču pomembnega dogajanja – sredi ulične množice, na političnem dogodku ali pred dobro znano stavbo. Svoj prispevek mora opremiti s številnimi posebnimi učinki in infografikami, ki na privlačen način prikazujejo pomembna dejstva: delce javnomnenjskih raziskav, citate politikov ali podčrtane stavke iz pomembnih dokumentov. Tem dejstvom morajo slediti čim krajše izjave naključnih mimoidočih (glas ljudstva), uradnih oseb (glas države) in strokovnjakov (glas stroke), ki dajo prispevku ustrezno težo. Nato je treba poiskati kar najbolj povprečnega državljana ali družino (»davkoplačevalca«) in čim nazorneje pokazati, kako ga bo prizadel sprejeti ukrep. V sklepu pa mora novinar v kamero povzeti prispevek, z govorico telesa nazorno ponazoriti, kaj v prihodnosti čaka tega povprečnega državljana, in v zadnjem kadru namigniti, katere osebe ali ustanove bodo odgovorne za njegove tegobe.

Televizijski ustvarjalci že od nekdaj uporabljajo različne prijeme za doseganje nekaterih gledalskih učinkov. Stari videoposnetki, ki jih je britanski BBC v sedemdesetih letih pripravil za šolanje svojih producentov, sistematično prikazujejo, kako osvetlitev, naklon kamere, izrez in glasbena podlaga vplivajo na sporočilo televizijskega posnetka. Bližnji posnetek jeznega demonstranta lahko ustvari vtis velikih in burnih demonstracij, čeprav je zbranih le nekaj protesnikov. Dramatična glasba in ostra osvetlitev spremenita nevtralno sporočilo v nekaj grozečega, še tako radikalno izjavo pa ponavadi omili nadaljevanje stavka, ki ga je mogoče zlahka odrezati. Zato so na BBC veliko prostora namenili vprašanjem novinarske etike in opozarjanju na nevarnosti televizijske manipulacije, saj izbira lokacije, izjave sogovornikov in ilustrativnih podatkov skoraj vedno izraža večinsko družbeno moralo, politično usmeritev medija ali poslovne inetrese medijskega lastnika – kar bi moral razumeti vsak novinar.

Brooker se je v svojem prispevku dotaknil neke druge manipulacije s televizijskim jezikom, ki je postala tako samoumevna, da se je televizijski ustvarjalci večinoma sploh ne zavedajo več. Karikiran Brookerjev »generični televizijski prispevek« kaže, kako poskušajo televizijski ustvarjalci z najrazličnejšimi dražljaji pritegniti begajočo pozornost medijskega potrošnika in jo pretvoriti v gledanost, pri tem pa delovati politično in vrednostno nevtralno. Vendar ti dražljaji za vzbujanje gledanosti nikoli niso nevtralni, ampak imajo zelo konkretne družbene posledice.

To lahko v živo spremljamo tudi v Sloveniji, kjer postajata sovražni govor in politični populizem le sprejemljiva televizijska dražljaja – podobno kot prometne nesreče, nevihte in odpuščanje delavcev. Novinarji pa zaradi profesionalne slepote, na katero opozarja Brooker, niti ne opazimo, da s svojimi generičnimi televizijskimi, časopisnimi in spletnimi prispevki nezavedno pomagamo (so)ustvarjati družbo, kakršne si, upam, ne želimo.

Ocena: Newswipe Charlieja Brookerja na BBC Four

Prva objava: Delo, 17. marec 2010

Današnji mediji se obnašajo kot podivjana zver, ko v krdelu lovijo najnovejšo senzacionalno zgodbo ter pri tem cefrajo ljudi in njihov ugled na koščke, je na londonskem sedežu tiskovne agencije Reuters pred skoraj natanko dvema letoma povedal odhajajoči britanski laburistični premier Tony Blair. V svoji ostri kritiki otoških medijev je novinarje in medijske lastnike obtožil, da so zaradi vse ostrejše tržne tekme in želje po dobičku pri svojem poročanju žrtvovali »resnico in uravnoteženost«, z nenehnim objavljanjem negativnih zgodb o delovanju njegove vlade pa poglobili ciničen odnos britanskih volivcev do politikov, javnih uslužbencev in politike nasploh.

Argumenti, ki jih je v svojem govoru navedel Blair, so zveneli prepričljivo. Okolje, v katerem delujejo mediji in politika, se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenilo. Televizije predvajajo novice 24 ur na dan, prav tako radii in časopisi, ki so se preselili na svetovni splet in z objavo informacij ne morejo več čakati na izid papirne izdaje. Poleg tega so se tradicionalnim medijem pridružili spletni mediji, blogerji in uporabniki spletnih družabnih omrežij, kar je neizmerno povečalo količino prostora, ki ga je bilo treba vsak dan čim hitreje zapolniti z medijskimi dogodki. Tem spremembam je sledila tudi politika. Ko je leta 1997 prevzel vodenje vlade, so se ukvarjali z enim (medijskim) dogodkom na dan, je povedal Blair. Deset let pozneje so morali pripraviti najmanj eno medijsko temo za dopoldne, drugo za čez dan, do večera pa so se morali javno odzvati še vsaj nekajkrat. »V šestdesetih letih prejšnjega stoletja si je vlada lahko privoščila, da o pomembnih zadevah tudi po nekaj dni ni spregovorila v javnosti, saj se je hotela najprej temeljito pripraviti. Danes se moramo na vse odzvati takoj. Če pri tem zaradi naglice in preobremenjenosti zagrešimo kako napako, ta napaka takoj postane drama, drama pa čez noč prerase v krizo,« je pojasnil.

Ker so postali mediji žrtve neusmiljenega boja za bralce in oglaševalce, poskušajo svoje občinstvo pritegniti z vsebinami, za katere verjamejo, da jim bodo prinesle največ učinka: aferami, krizami, zarotami, škandali in drugimi dramatičnimi dogodki. Zato jim ustvarjanje in stopnjevanje takšnih »kriz« domnevno koristi – čeprav to pomeni, da pri svojem nekritičnem hlastanju za senzacijami pogosto spregledajo pomembna dejstva in izgubijo občutek za mero, v javnosti pa ustvarjajo vtis, da je vlada nenehno v težavah, da je v državi vse narobe ter da so vsi javni uslužbenci in politiki pokvarjeni ali vsaj nesposobni, je bil kritičen Blair. Tak odnos med politiko in mediji pa dolgoročno ne koristi nikomur, saj oboji izgubljajo verodostojnost in zaupanje državljanov, je sklenil britanski ministrski predsednik in pozval medije, naj sami postanejo družbeno odgovornejši, preden jim bodo v pridobljene svoboščine posegli domači in evropski regulatorji.

»Ta Blairov govor ima najmanj eno veliko napako,« je povedal profesor Aeron Davis, ki na londonskih univerzah City in Goldsmiths predava politično komuniciranje. »Prihaja namreč iz ust odhajajočega politika, ki kritizira razmere, brez katerih ne bi verjetno nikoli postal premier in deset let vodil Velike Britanije,« je opozoril Davis (kar je Blair v govoru posredno priznal). Blairova »novolaburistična« vladavina v svojih mandatih ni spodbujala le skrajne liberalizacije medijskega trga, sklenila pakta o nenapadanju z medijskim imperijem Ruperta Murdocha in si poskušala na različne načine podrediti javni servis BBC, ampak je postala tudi sopomenka za brezobzirno medijsko manipulacijo (»spin«), s katero je uspelo Blairu v ključnih trenutkih pridobivati podporo javnosti, krotiti parlament, kadar se ni strinjal z odločitvami vlade, in obračunavati z opozicijo.

Blairov medijski strateg Alistair Campbell, ki se je kot nekdanji ambiciozni notranjepolitični novinar tabloidnega Daily Mirrorja dobro zavedal pomena množičnih medijev v sodobni politiki, je svoje poznavanje novinarskega dela in razmer v medijski industriji spretno uporabil za vzpon in obstoj Blairove vlade. Medijem je znal ponuditi tisto, kar so potrebovali: šarmantne osebnosti, hitre, medijsko prijazne informacije o delu vlade in jedrnate kritike opozicije, primerne za naslovnice tabloidov in napovedi televizijskih poročil. Člane vlade in visoke državne uradnike je naučil uporabljati kratke, vnaprej pripravljene 15-sekundne izjave, s katerimi so v svojih medijskih nastopih (ne)odgovarjali na kakršno koli novinarsko vprašanje. Medijske kampanje je sprožal tako, da je konkurenčnim novinarjem podtikal »ekskluzivne« informacije iz »neuradnih« in »dobro obveščenih« virov. Za pridobivanje javnomnenjske podpore je bil pripravljen osebno ustrahovati kritične avtorje in njihove urednike ali celo prirediti kak vladni dokument – denimo poročilo, s katerim so javnosti dokazovali nujnost posredovanja v Iraku –, zaradi česar se je moral leta 2003 posloviti.

»Cambellova in Blairova metoda upravljanja medijev je nekaj časa delovala, vendar se je na neki točki dokončno obrnila proti laburistom, a tudi vsem drugim politikom,« je prepričan Davis. Ko so mediji spregledali Campbellove metode, so začeli vsako vladno novico obravnavati kot manipulacijo in napadati tudi tiste poteze, ki niso bile slabe. Članki, knjige in dokumentarci, ki so razkrivali zakulisje Campbellovega delovanja, so v javnosti ustvarili vtis, da države ne vodijo več demokratično izvoljeni člani parlamenta in politične stranke, ki vsaj na volitvah odgovarjajo svojim volivcem, ampak vojska neizvoljenih vladnih svetovalcev, lobistov in ciničnih »doktorjev spina«, ki prek medijev manipulirajo z javnim mnenjem. Zadržanost do politikov in politike, ki je bila že od nekdaj značilna za britanske novinarje, pa je postala zaradi občutka (javne) zlorabljenosti še pomembnejša sestavina njihove novinarske identitete – ne glede na svetovne nazore, ki so jih zastopali posamezni mediji ali novinarji.

Ta dosledna zadržanost britanskih novinarjev do politike je bila zelo jasno razvidna tudi iz komentarjev, intervjujev in drugih prispevkov, ki jih je spodbudil Blairov govor. Poznavanje teh odzivov, razumevanje negativnih posledic blairovske kulture spina in ponotranjenje vsaj dela britanske »novinarske identitete« pa bi bilo zelo koristno tudi za številne slovenske novinarje in medijske analitike, ki jih podobni protimedijski nastopi vodilnih domačih politikov ali njihove politične zlorabe medijev (laži, anonimke, lastniški pritiski …) spravljajo v hudo zadrego.

Čeprav so bili le redki britanski novinarji in uredniki pripravljeni sprejeti svoj delež krivde in samokritično priznati, da sta Campbell in Blair znala predvsem spretno izrabljati njihove lastne slabosti in zakonitosti komercialnega medijskega trga, so se za razliko od slovenskih kolegov brez izjeme javno strinjali, da politiki medijem pod nobenim pogojem ne smejo predpisovati, kako in kaj naj pišejo, ali jim določati poklicnih meril. Britanski medijski analitiki ali intelektualci se niso čutili dolžne javno razlagati, kaj je premier v resnici hotel povedati, ali ga braniti pred domnevnimi politično motiviranimi napadi »sovražnih« komentatorjev, kar je postala praksa pri nas. Noben medij, še tako tradicionalno naklonjen laburistom, ni napadal Blairovih kritikov, relativiziral njegove odvisnosti od političnega »spina« ali preračunljivo zagovarjal ostrejše medijske regulacije, s katero je medijem zagrozil odhajajoči predsednik vlade. Nikakršno »alternativno« torijevsko novinarsko združenje ni izrabilo Blairovih besed za ideološki obračun z laburističnimi kolegi in vidne javne osebe niso zagovarjale premierovih dejanj z argumentom, da so z mediji sistematično manipulirali tudi njegovi konservativni predhodniki med vladavino Margaret Thatcher, kar je v Sloveniji pravilo.

Mediji so Blairove obtožbe složno zavrnili, njihovo nezadovoljstvo nad njegovim sprenevedanjem pa je bilo tako močno, da jim je moral Blairov naslednik Gordon Brown pred prevzemom premierske funkcije najprej obljubiti – javno in v zasebnih pogovorih z uredniki –, da v nasprotju s predhodnikom ne bo poskušal ostati na oblasti s pomočjo političnega spina ali se vtikati v njihovo delovanje.

Ta »zmaga« britanskih medijev je bila sicer zgolj simbolična, saj je bilo jasno, da Brown zaradi pravil sodobne medijsko posredovane politike ne bo mogel držati besede, mojstri političnega komuniciranja pa bodo za doseganje svojih ciljev še naprej uspešno izkoriščali neskončne potrebe medijskega trga po hitrih in udarnih novicah. Vendar niti taka simbolična zmaga nikakor ne bi bila mogoča, če bi se britanski novinarji in medijske hiše ob Blairovem napadu razdelili glede na naklonjenost posameznim političnim strankam in bi v svojih zapisih odražali ideološke boje, ki jih vsiljuje njihova domača politika. Kar se vedno znova zgodi v Sloveniji.

(Sobotna priloga Dela, 27. junij 2009)

»Zatreskana sem v Obamo!« poje privlačna mlada ženska, ki na svojem domačem videoposnetku zasanjano čeblja v telefon, nosi izzivalne majice s predvolilnimi slogani in v bikiniju poplesuje pred veliko fotografijo mladostnega ameriškega predsedniškega kandidata Baracka Obame. Neznano oboževalko, ki jo ameriški mediji poznajo kot »Obamovo dekle« (Obama Girl), si je na spletnem videoportalu Youtube doslej ogledalo že več kot 2,3 milijona obiskovalcev. Posnetka, ki je nastal za zabavo, ni predvidel ali naročil noben mojstrski volilni strateg.

Ameriške predsedniške volitve so za raziskovalce interneta in novih medijev tradicionalno nepogrešljiv dogodek. Domiselne rabe novih tehnologij, ki jih kandidatom priporočajo njihovi svetovalci, namreč pomenijo pravo kristalno kroglo, iz katere je mogoče prerokovati nove oblike političnega marketinga, ki se bodo v prihodnjih letih razširile po vsem svetu. Na predsedniških volitvah leta 2000 so se ameriški predsedniški kandidati prvič predstavili na premišljenih, sodobno oblikovanih spletnih straneh. Leta 2002 so se z internetnimi kampanjami spoznavali nekateri kongresniki in guvernerji. Leta 2004 pa je bil svetovni splet že nepogrešljivi del predsedniške volilne kampanje.

Politiki so nagovorili svoje volivce z vsemi tedanjimi »vročimi« internetnimi novostmi: e-poštnimi seznami, spletnimi dnevniki (blogi), orodji za spletno sodelovanje in prijaznimi rešitvami za učinkovito zbiranje denarnih prispevkov. Skoraj neznani demokratski kandidat Howard Dean, ki je imel pred začetkom kampanje 432 registriranih pristašev in približno 100.000 dolarjev na računu, je s pomočjo interneta pridobil več kot 640.000 podpornikov in z drobnimi internetnimi prispevki (od deset do sto dolarjev) zbral več denarja od vseh ostalih tekmecev. Alternativni viri novic (blogi, različna spletna mesta) so pritegnili prve odstotke rednih obiskovalcev in z razkritji predvolilnih afer dosegli naslovnice tradicionalnih medijev. Pomena internetnih občinstev so se tedaj zavedli tudi najbolj zadrti republikanski kandidati, vajeni dvoranskih nastopov in pošiljanja papirnih letakov po neelektronski pošti.

Predsedniška tekma 2008 bo zato še bistveno bolj internetna. Analitiki ameriškega raziskovalnega zavoda PEW ugotavljajo, da ima vseh 19 predsedniških kandidatov (osem demokratskih in enajst republikanskih) izdelane premišljene e-nastope, ki tudi tokrat upoštevajo (in sooblikujejo) ključne internetne trende. Predsedniški tekmeci izrabljajo svetovni splet za dialog z volivci in ga hkrati ponujajo kot platformo, na kateri se lahko srečujejo njihovi simpatizerji in izvajajo samostojne politične akcije – prireditve, shode in spletne kampanje. Skoraj vsi omogočajo spletno oddajanje denarnih prispevkov (Obama je z internetnimi mikroprispevki zbral tretjino vseh sredstev, doslej skoraj 18 milijonov dolarjev), prepričujejo državljane, naj se udeležijo volitev in se trudijo ustanavljati dejavne spletne skupnosti. Barack Obama tako »prijateljuje« z mladimi uporabniki interneta na družabnih spletiščih (Facebook, Myspace), Hillary Clinton je dejavna v navideznem računalniškem svetu (Second Life), prav vsi pa so že v dosedanjih predizborih ugotovili, kako neverjetno pomembna sestavina kampanje so postali – internetni videoposnetki.

Internetni svetovalci ameriških predsedniških kandidatov so se sicer zavedali, da so videoposnetki na internetu zelo uporabni. Posnetek kandidata je prepričljivejši od še tako dobro napisanega bloga, poleg tega je internetna slika bistveno cenejša od dragih televizijskih spotov. Niso se pa uspeli pripraviti na nepredvidljive videodogodke, kakršen je bil glasbeni spot Obamovega dekleta. Šaljivi posnetek se je izjemno hitro razširil med uporabniki interneta in dosegel tudi tiste, ki komaj vedo, da so prihodnje leto predsedniške volitve, in kdo je Barack Obama. Zaradi »televizičnosti« so ga predvajale vse nacionalne televizijske mreže, zato so ga videli (ali zanj slišali) tudi gledalci, ki interneta ne uporabljajo. Ker ti posnetki ne nastajajo znotraj institucionalnega političnopropagandnega sistema in nimajo vidnega naročnika, je skoraj nemogoče ugotoviti, kdo je avtor posnetka: ga je v resnici zagrešila navihana skupinica študentov, se v ozadju skrivajo škodoželjni politični nasprotniki ali pa ga je skrivoma naročil kar kandidatov volilni štab.

Obama je imel tokrat srečo, saj mu je »njegovo« dekle prineslo kar nekaj pozitivnih točk. Njegovima tekmecema Johnu Edwardsu in Johnu McCainu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Nekajminutni posnetek, na katerem si Edwards potrpežljivo ureja pričesko pred televizijskim nastopom, v ozadju pa igra skladbica »kako sem lep« (I feel pretty), je pošteno pokvaril njegovo javno podobo. Podobno so jo McCainu zagodle nepremišljene šale o bombardiranju Iraka, ki so zaokrožile po spletnih videoportalih in dosegle nacionalne televizijske programe. Njuna grenka izkušnja je prinesla kandidatom zelo dragoceno sporočilo: internetni doseg se je s pohodom videa bistveno povečal, zato se povečujejo tudi škode in koristi, ki jih prinaša internetna izpostavljenost.

Skoraj popoln nadzor nad »spoliranimi« televizijskimi nastopi, ki so ga bili politiki vajeni doslej, na internetu ni več mogoč. V predvolilne kampanje se lahko vključi vsakdo, kar bistveno spremeni tradicionalno delitev na prijatelje (prinašajo koristi) in sovražnike (delajo škodo), saj internetne skupnosti ne delujejo po načelih političnih taborov z jasno določljivimi, pragmatičnimi interesi. Če lahko verjamemo ameriški internetni kristalni krogli, bodo morali politiki po vsem zahodnem svetu čimprej spoznati, da zgolj tradicionalno obvladovanje medijev, nadzor nad vsebino in denar za nakup televizijskih minut ne bodo več mogli zagotoviti želene javne podobe. Zato bodo verjetno sledili zgledu Hillary Clinton, ki je imela na začetku kampanje težave z negativno nastrojenim anonimnim videospotom »Hillary 1984«, a se je pozneje celo sama odločila za nastop v internetni (samo)parodiji, kjer skupaj z možem Billom oponašata znano televizijsko mafijsko družino Sopranovih. Dostojanstveno prenašanje internetne kritike in ironije je namreč postalo pomembna veščina političnega preživetja, saj bodo nespodobni javni odzivi ali celo preganjanje internetnih kritikov v prihodnosti zanesljivo pomenili politični samomor.

Se lahko iz ameriških volitev navdihujejo tudi nadebudna slovenska »Obamova dekleta«? Bojim se, da bodo morala namesto svežih internetnih volilnih trendov previdno spoznavati pretekle prigode dobrega vojaka Švejka, ki jih je pred več kot osemdesetimi leti popisal češki satirik Jaroslav Hašek. Švejk je med drugim povedal tudi zgodbo o gostilničarju, ki ga je tajni agent avstroogrske cesarske policije pobaral, zakaj v gostilni nima obešene cesarjeve slike. Ko mu je gostilničar prostodušno priznal, da jo je »umaknil, ker so po njej srale muhe«, je policist nesrečnika takoj aretiral zaradi žalitve vladarjevega lika in dela. V deželi, kjer veliko pomembnih mest v medijih, gospodarstvu in politiki zasedajo duhovni nasledniki prizadevnih avstroogrskih varuhov vladarjeve podobe, se morata še tako nedolžna javna kritika in ironija obnašati podobno kot v Švejkovih časih – ponikniti v medvrstičju. Tudi na demokratičnem in odprtem internetu.

(Sobotna priloga Dela, 21. julij 2007)

Na internetu se je v zadnjih letih razvila zelo raznolika medijska pokrajina, v kateri je vzklilo na stotine novih elektronskih medijev: televizijskih postaj, internetnih časopisov in številnih spletnih žanrov (blogov, forumov …), ki jih lahko ustvarjajo tudi običajni državljani. »Ker je na internetu neskončno dosti prostora za nove igralce, velike medijske korporacije nimajo več monopolov nad informacijami, ampak lahko javnost izbira med neštetimi novičarskimi viri,« je prepričan Michael Powell, nekdanji direktor ameriškega medijskega in telekomunikacijskega regulatorja FCC. Vplivni republikanski državni uradnik je zatrdil, da omejitve medijskega lastništva, predpisovanje kvot za nekomercialne programske vsebine in zakonsko opredeljena skrb za javni interes v novem tisočletju nimajo več nobenega smisla, ampak zgolj škodujejo medijskim podjetjem in gospodarstvu – kar je poskušal dokazati z obsežno študijo, ki jo je prvič javno predstavil leta 2003.

Powellu so omenjene argumente nehote priskrbeli številni novinarski in drugi utopisti, ki internetne medije predstavljajo kot novo zatočišče svobode govora in družbeno odgovornega novinarstva. Svoje videnje romantičnega sožitja med svetovnim spletom in svobodnim izražanjem napajajo iz stare ideje brezmejnih kiberprostorov, v katerih ne veljajo zakoni in pravila fizičnega sveta, omogoča pa jih odprta in neregulirana zasnova interneta. Ker med internetnimi objavami ne lomastijo uredniški cenzorji, so objavljene tudi novice in stališča, ki v tradicionalnih medijih nikoli ne bi našli svojega prostora. Mlad iraški arhitekt, znan kot Salam Pax, je lahko v svojem spletnem dnevniku objavljal zapiske iz obleganega Bagdada, korejski poulični trgovci soustvarjajo »državljansko-novinarski« internetni časopis OhMyNews, ameriški blogerji pa so med predsedniško kampanjo 2004 dokazali, da so bili dokumenti o predsednikovem služenju v narodni gardi ponarejeni.

Navdušenja nad tovrstnimi novomedijskimi dosežki ne podžigajo le nadobudni avtorji besedilnih in videoblogov, ampak tudi lastniki tradicionalnih medijev in telekomunikacijskih operaterjev. Prvi hočejo z blogi in drugimi interaktivnimi vsebinami zmanjšati osip svojih bralcev in gledalcev, drugi upajo, da jim bodo uporabniške vsebine pomagale do novih prihodkov. Zato na svojih spletnih straneh odpirajo časopisne in televizijske kanale, zaposlujejo honorarne novinarje ter izrabljajo brezplačno zagretost amaterskih piscev. Z njihovim početjem ni načeloma nič narobe, saj so postali nekateri internetni medijski poskusi dragocen vir alternativnih in spregledanih novic. Vendar pa nekritično poveličevanje redkih spletnih presežkov ne odseva dejanskega vpliva novih internetnih medijev in njihovih »brezplačnih novinarjev« na obveščenost državljanov.

»Powellova retorika je perverzna,« mi je odločno zatrdil Gene Kimmelman, dolgoletni ameriški borec za pravico do svobodne izbire in podpredsednik ameriške zveze potrošnikov. »V svoji raziskavi so uslužbenci FCC zgolj prešteli medije, niso pa ugotavljali, kdo so njihovi lastniki, kakšne vsebine predvajajo in kolikšen je njihov dejanski vpliv na javno mnenje. V resnici je danes večina ameriških medijev v rokah petih velikih medijskih konglomeratov, nekomercialne vsebine izginjajo s televizijskih programov in časopisnih strani, po alternativnih virih novic pa posega komaj kak odstotek državljanov,« je pojasnil Kimmelman. Informacijski vpliv interneta je zato močno precenjen, saj za informacijskega potrošnika ni pomembno le število »medijskih kanalov« (posameznih televizijskih postaj, časopisov ali blogov) in njihov doseg, ampak predvsem njihova lastniška in vsebinska raznolikost. Če nekaj sto časopisov, ki jih izdaja eno medijsko podjetje, složno podpira ameriško posredovanje v Iraku, ne moremo govoriti o mnenjski in medijski pluralnosti, ampak o mogočnih mnenjskih megafonih, s katerimi ne more enakovredno tekmovati noben neodvisen internetni medij ali osamljen bloger.

Spletni projekti tradicionalnih (medijskih) ustanov zato prinašajo zgolj nove medijske kanale, ne pa tudi novih glasov, ki bi prispevali k pluralnosti medijskega prostora. Število uporabnikov interneta, ki prebirajo novice, se sicer povečuje sorazmerno z razmahom širokopasovnega internetnega dostopa, a se bralci praviloma zadržijo pri uveljavljenih novičarskih blagovnih znamkah, ker blogom in neodvisnim spletnim portalom še ne zaupajo. Hkrati se pisci spletnih dnevnikov po raziskavah ameriškega zavoda PEW le redko vidijo v vlogi nekakšnih »državljanskih novinarjev«, ampak se z blogi ukvarjajo po kako uro na teden – v prostem času. Med temami, ki jih v svojih prispevkih objavljajo običajni internetniki, prevladujejo zapiski iz zasebnega življenja, zabava in različne umetnostne zvrsti: proza, poezija, fotografija in videoposnetki. »Resnejših« vsebin je bistveno manj, še redkejše so izvirne novice, saj se družbenokritični internetni pisci praviloma omejujejo na povzemanje in komentiranje prispevkov iz tradicionalnih medijev, ker ne premorejo časa, znanja, denarja in pravne zaščite, potrebnih za preiskovalno delo.

Poleg tega novodobni internet ni več prijazno zatočišče svobodoljubnih akademskih in inženirskih zanesenjakov, ki ne razmišljajo o zanesljivem nakupu knjig in rezervaciji letalskih vozovnic. Svetovni splet je postal najpomembnejši transportni medij za zrele gospodarske panoge – medijsko industrijo, telekomunikacije, denarništvo in trgovino –, ki libertarne ideje o internetni svobodi vse hitreje nadomeščajo z zahtevami po varnosti, predvidljivosti in nadzoru. Komunikacijsko infrastrukturo upravljajo močno regulirani državni ali zasebni operaterji, omrežne naprave in programsko opremo izdeluje omejeno število globalnih korporacij. Enake tehnologije lahko omogočijo neskončne možnosti avtorskega in političnega izražanja ali skoraj popoln nadzor nad državljani (primer Kitajske). Komercializacija interneta je zelo nazorno pokazala, da internet ni svoboden in odprt že po svojem genskem zapisu, kar so trdili zgodnji kiberteoretiki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak njegovo uporabo narekujejo enaki dejavniki, ki usmerjajo fizični svet: kapital, politika in človeške potrebe. Če upoštevamo vse naštete omejitve internetnih medijev, postanejo Powellova zagotovila o nepotrebnosti staromedijske regulacije zaradi novih igralcev bistveno manj prepričljiva.

Razumevanje powellovske manipulacije je zelo koristno tudi za vse tiste slovenske novinarje in druge posameznike, ki čutijo, da podržavljena javna televizija in velik odstotek tiskane časopisne naklade ne pomenita zdravega in pluralnega medijskega prostora. Ker so prepričani, da v tradicionalnih medijih za svobodno izražanje ni več možnosti, jih želijo čim prej zapustiti in se preseliti na svetovni splet. Čeprav se zdi neprostovoljno izgnanstvo v spletna medijska prostranstva zelo vabljiva alternativa, ki že daje nekaj zanimivih rezultatov (vest.si, razgledi.com, arzenal.si …), pa tak umik dolgoročno ne more spremeniti ničesar. Z dejavniki, ki omejujejo svobodo izražanja v staromedijskem prostoru – državnim obvladovanjem medijev prek lastniških povezav, pritiskom kapitala in (samo)cenzure –, se morajo novinarji in državljani najprej spoprijeti v fizičnem svetu. V nasprotnem bodo staromedijske prakse, pred katerimi so se umaknili, neizogibno okužile tudi internetne kolonije. Takrat za nove pobege ne bo več možnosti. Niti prostora.

(Sobotna priloga Dela, 28. april 2007)

Ko so padale vojaške diktature, so novinarji verjeli, da to zanje pomeni konec zapiranja, cenzure in strahu, saj bodo časopisi in televizijske postaje na liberaliziranem trgu normalno poslovale, oni pa svobodno opravljali svoje delo, je svoje študente na buenosaireški fakulteti za družbene vede nagovoril profesor Guillermo Mastrini, strokovnjak za medijske trge Južne Amerike. »Vendar se to ni zgodilo. Liberalizacija je bila divja, države niso imele jasne medijske strategije, politiki so sklepali dogovore z medijskimi lastniki v zameno za različne usluge. Korupcija je cvetela, medijska koncentracija — kopičenje velikega števila medijev v rokah maloštevilnih, politično obarvanih lastnikov — je postala eden največjih problemov našega medijskega in tudi političnega prostora,« je pripovedoval Mastrini.

Nekdanje diktatorje, ki so avtoritarno nadzorovali medijski prostor, je nadomestila posebna oblika svobodnega trga, na katero novinarji niso bili pripravljeni. Številni medijski mogotci so imeli interese tudi v industriji, nepremičninah, bančništvu, oglaševanju in podobnih strateško pomembnih panogah. Novinarji, ki so delali v njihovih medijih, so zato na vsakem koraku dregnili v interese svojih lastnikov: politične botre, povezana podjetja ali že dogovorjene posle. Cenzura si je nadela rokavice in pripravila nove prijeme.

Lastniki so začeli v imenu tržnega gospodarstva nižati stroške novinarskega dela in zmanjševati socialno varnost novinarjev, ki so morali za preživetje sprejeti vse več kompromisov. Politiki so ugotovili, da je posredno in neposredno državno oglaševanje — objavljanje javnih razpisov in različnih kampanj — zelo učinkovito sredstvo za discipliniranje lastnikov, ki niso bili pripravljeni tvegati izgube nekaj milijonov dolarjev letnih prihodkov zaradi objave nadležne novinarske zgodbe. Vsaka nova vlada je spreminjala medijsko zakonodajo, jo krojila po svojih potrebah in hromila delo regulatorjev. Ti so bili povsem nepripravljeni na pohod nadnacionalnih medijskih korporacij (predvsem španskih in severnoameriških podjetij), ki so lahko neovirano vstopile na monopolne trge in podedovale povezave prejšnjih lastnikov. Zato je »svobodno poslovanje« medijske industrije v praksi zmanjšalo svobodo novinarske besede, je sklenil Mastrini.

Študenti so pričakujoče pogledali prišleka iz razvite in napredne skupnosti evropskih držav. Vedel sem, da želi Mastrini od mene slišati nekaj spodbudnega. Kako smo se pri nas uspešno izognili usodi Južne Amerike in se novinarji ne ukvarjamo več z vprašanji cenzure in pastmi divjega kapitalizma, ampak se posvečamo izzivom novih tehnologij, pišemo bloge in razvijamo nove oblike medijskih vsebin, s katerimi bomo lahko še učinkoviteje delovali v javnem interesu. Da je Evropska unija zgledno poskrbela za vprašanja medijskega pluralizma, slovenski zakonodajalci pa že razmišljajo, kako se pripraviti na pojav konvergence — zlivanje medijske in telekomunikacijske industrije — in preprečiti zlorabe nastajajočih informacijskih monopolov. Namesto tega sem moral priznati, da sicer nimamo izkušenj z vojaškimi diktaturami, vse ostalo pa zveni še preveč domače.

V Južni Ameriki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja popuščali prijemi diktatur, v naši regiji je padel komunizem. Oba predela sveta sta poskušala ugotoviti, kako iz monopolnih medijskih trgov, ki niso imeli pravih lastnikov, »ustvariti« normalne tržne razmere (južnoameriški diktatorji in komunistična partija v medijih niso videli pridobitne dejavnosti, ampak propagandno sredstvo). Južna Amerika se je odločila za skrajni liberalizem, tranzicijske evropske države pa za različne privatizacijske modele. Evropska unija, na katero so se zanašale tranzicijske države, niti sama ni zmogla sprejeti skupne direktive o medijski koncentraciji in pluralizmu, zato so bile države prepuščene same sebi. Madžarska in Češka sta tako medije kmalu prodali najboljšemu ponudniku, po Balkanu se je zgodila nenadzorovana privatizacija, ki se je pogosto zdela kot institucionalizirana oblika korupcije, Slovenija pa je vzpostavila neobičajen sistem državnega medijskega lastništva. Po desetih letih so posledice tovrstnih medijskih politik na obeh koncih sveta podobne: visoka stopnja koncentracije, slabši položaj novinarjev in močan vpliv politike na delovanje medijev preko zakonodaje in gospodarskih povezav.

Ko se je po obeh predavanjih razvila debata o prihodnosti južnoameriških medijev, so se mladi argentinski novinarji spontano razdelili na dva tabora. Prvi pričakujejo, da bodo morali politiki prej ali slej spoznati, da so kritični in neodvisni mediji ključni za obstoj demokracije, zato bo nastopilo obdobje sprejemanja in izvajanja »modre zakonodaje«, ki bo zagotovila politično neodvisnost medijev in se uprla pretirani komercializaciji. Drugi, ki so nad politiko že povsem obupali, pa so prepričani, da se bodo morali odcepiti od tradicionalnih medijskih korporacij in poiskati svoj prostorček novinarske svobode na internetu, še preden bodo tudi njihov svetovni splet obvladali telekomunikacijski orjaki, ki se podajajo v medijske vode.

Optimizem prve skupine je pogasilo spoznanje, da politiki danes ne morejo več računati na prevzem ali ohranitev oblasti brez pomoči medijev. Zato vsaka nova vlada najprej izrabi medijske anomalije, ki so jih omogočali politični predhodniki, in jih po prevzemu oblasti še poglobi. Celo nekdanji odločni kritiki medijskih razmer — lep primer je venezuelski predsednik Hugo Chavez — se iz zagovornikov medijske svobode praviloma prelevijo v nove, še močnejše medijske monopoliste, ki nenadno spremembo nazorov zamegljujejo z nenehnim opozarjanjem na napake preteklih oblastnikov in postopnim izenačevanjem javnega interesa z državnim.

Druga možnost zbuja več optimizma, saj po vsem svetu delujejo številna nevladna združenja (Fair, EFF, Statewatch, Mediachannel, CorporateWatch …), ki na svetovnem spletu objavljajo podatke o financiranju predsedniških kampanj, otroškem delu v multinacionalnih korporacijah, skritih zaporih, najpogostejših interesih korporativnih lobistov in podobno. Iz povezovanja takih »celic« nastajajo zelo izčrpni informativni portali, od koder svoje navdihe črpajo vplivni blogerji in novinarski komentatorji po vsem svetu, ki zaradi pomanjkanja denarja ne morejo sami opravljati preiskovalnega dela. Hkrati postajajo tovrstne nevladne organizacije edini viri, iz katerih lahko državljani izvedo, kdo so lastniki medijev, ki pripravljajo njihove dnevne informacijske obroke, in kakšni so njihovi interesi.

»Na vprašanje, zakaj je medijsko lastništvo tako pomembno, je najbolje odgovoril razvpiti kolumbijski medijski mogotec in industrialec Julio Mario Santo Domingo,« mi je zaupal Gerardo Reyes, urednik miamijskega časopisa El Nuevo Herald in avtor knjige Lastniki Latinske Amerike. »Hladnokrvno mi je povedal, da svoje medije obravnava kot pištole. Večinoma jih nosi skrite za pasom, ko jih potrebuje, pa jih zna pravilno uporabiti.«