Zaradi pomanjkanja časa in hudega glavobola, ki je pestil sogovornika, nisem izvedel, kakšne knjige predpisuje svojim varovancem. Vendar bi me njegov bralni seznam zelo zanimal, saj me je v zadnjem letu več ljudi vprašalo, kakšno branje bi morali poznati računalniški giki. Profesorji in asistenti so iskali svežo študijsko literaturo, nekaj deklet je izbiralo primerna darila za (gikovske) fante ali brate, novinarske kolege je zanimalo, kateri avtorji znajo poljudno, a tehtno razložiti novodobne medijske in tehnološke fenomene. Na srečo je bilo zadnje leto za tehnoliteraturo kar pestro, zato nisem imel težav s priporočili.

Najbolj »ziheraška« knjiga preteklega leta je biografija soustanovitelja Appla Steva Jobsa, ki jo je napisal Walter Isaacson. Prednaročiti jo je bilo mogoče skoraj takoj po Jobsovi smrti, sledili so nešteti intervjuji, članki in komentarji, ki so v analizah Jobsove zapuščine uporabljali citate, podatke in anekdote iz knjige. Isaacson je dobro prikazal različne pla(s)ti Jobsove naporne osebnosti, njegovo obsedenost s podrobnostmi in občutek za uporabnika, prepleten z diktatorskim odnosom do sodelavcev in družinskih članov. Vendar je avtor podlegel zelo pogosti skušnjavi tovrstnih biografij – mitu o samotnem geniju, ki portretiranca prikaže kot izjemnega posameznika in pri tem pozabi na neštete druge sestavine ustvarjalnega procesa.

Drugo zanimivo biografijo je napisal Douglas Coupland, ki je predstavil medijskega teoretika Marshalla McLuhana (Marshall McLuhan: You Know Nothing of My Work!). Kanadskega profesorja je revija Wired v devetdesetih letih razglasila za svetniškega zavetnika interneta, saj je v svojih besedilih že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedoval »globalno vas« in številne druge fenomene, ki jih bodo nekoč prinesli elektronski mediji in hiter prenos informacij. Coupland se z McLuhanovimi idejami ne ukvarja prav dosti – knjiga ni uporabna kot McLuhan za telebane –, ampak raje prikaže okoliščine, v katerih so nastale, in zelo ekscentrično osebo, ki je znala pogledati skozi vetrobransko steklo in videti, kaj ima pred sabo. V nasprotju z večino, ki v prihodnost gleda skozi vzvratno ogledalo.

Kakšna je ta prihodnost? Klasike kiberpanka, ki smo jih že nekoč predstavljali na tem portalu, je tehnološki napredek večinoma skrbel, saj niso zaupali človeški naravi. Še zlasti so se bali družbe nadzora, ki jo omogočajo elektronske nadzorne tehnologije, in umetne inteligence, ki bo nekoč ugotovila, da ljudi ne potrebuje več.

Z njimi se ne strinjata večni tehnooptimist Jeff Jarvis, ki v knjigi Public Parts: How Sharing in the Digital Age Improves the Way We Work and Live opisuje prednosti post-zasebne družbe, v kateri je vse javno, in psiholog Steven Pinker, ki v knjigi The Better Angels of Our Nature: Why Violence Has Declined dokazuje, da smo kot vrsta postali bolj miroljubni. Vendar sta v manjšini, saj so bili kritiki večinoma prepričljivejši.

Prvi je Evgenij Morozov, ki v knjigi The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom nasprotuje tako rekoč vsemu, kar zagovarja Jarvis (z Jarvisom sta se na spletu večkrat sporekla). Morozov obračunava z internetno utopično ideologijo in njenimi ideologi ter opozarja, da se v ozadju novic o internetnih revolucijah, tehnološkem napredku in zahtevami po večji transparentnosti še vedno nahajajo stari igralci in njihovi interesi: politika, korporacije, dobički in želja po nadzoru. Nicholas Carr v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja našteva številne primere in raziskave, ki kažejo, da je internet ustvaril okolje nenehne delne pozornosti, zaradi katerega ljudje skoraj nismo več sposobni vzdrževati daljše zbranosti, ki je potrebna za zahtevnejše miselne dejavnosti. Še bolj nazorna je Sherry Turkle, ki je knjigo Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other sestavila iz dveh delov – kako bodo humanoidni roboti zaradi demografskih trendov morali prevzemati skrb za starejše in kako komunikacijske tehnologije že danes vplivajo na mlajše generacije.

Jaron Lanier si je v knjigi You Are Not a Gadget: A Manifesto zapisal neštete provokativne trditve. Če se vam zdi, da postajajo računalniki vse pametnejši, raje pomislite, da so se znižala merila za pamet. Informacija ni oseba, da bi „zaslužila“ biti svobodna. Družabna omrežja ubijajo individualnost, saj nas silijo, da svoje navade in osebnosti prilagajamo softveru. Njegovo temeljno sporočilo je, da so internetni in tehnološki pionirji – med katere sodi tudi sam – nehote ustvarili pošast, ki je zaradi človeških slabosti, pohlepa in neumnosti vse bolj podivjana.

Njegovo zaskrbljenost pooseblja podjetje Google, ki ga je podrobno predstavil avtor klasičnega dela Hekerji Steven Levy v knjigi In The Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives. Levy je zaradi verjetno najboljših zvez v silicijevi dolini pridobil ekskluziven dostop v Googlov kampus (googleplex), se pogovarjal z več sto zaposlenimi in izbrskal veliko zanimivih biografskih podrobnosti o ustanoviteljih (med drugim obsedenost Larryja Pagea z Nikolo Teslo). Google pa ne skrbi samo Lanierja, ampak sta pred njegovo močjo opozorila tudi Siva Vaidhyanathan v knjigi The Googlization of Everything: (And Why We Should Worry) in Eli Pariser v The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You. Izhodišče obeh avtorjev je Googlovo poslanstvo – urediti svet informacij – in škoda, ki jo povzroča pri uresničevanju tega poslanstva: kršenje avtorskih pravic in skrajna personalizacija, ki uporabnike zapira v balone enako mislečih posameznikov, ki jim algoritmi določajo okus, potrošniške navade in interese.

V slovenskem prevodu pa je letos izšla še ena nepogrešljiva knjiga: Slaba znanost, ki jo je napisal britanski zdravnik in kolumnist Guardiana Ben Goldacre. V svojem blogu že več let razkriva marketinške potegavščine, novinarsko pretiravanje, samooklicane alternativne zdravilce, prirejanje znanstvenih raziskav, skrivanje podatkov in pomanjkljivo metodologijo, ki se skriva za domnevnimi znanstvenimi čudeži ali grožnjami. Njegovo opozorilo je preprosto: naučite se brati podatke in se zavedajte znanstvenih omejitev, saj na slabo znanost niso odporne niti domnevno objektivne naravoslovne in tehnične vede, ki se zanašajo na meritve in izračune.

***

Predlagali ste še:

@darkob: Dekle z zmajskim tatujem (Stieg Larsson)

@dcerar: Zero day (Mark Russinovich), Ghost in the Wires (Kevin Mitnick) in Kingpin: How One Hacker Took Over the Billion-Dollar Cybercrime Underground (Kevin Poulsen)

@jgyorkos: Robert Darton, Zadeva: Knjiga (The Case for Books: Past, Present and Future)

@zirosi: Inside WikiLeaks (Daniel Domscheit-Berg)

@multikultivator: Reamde: A Novel (Neal Stephenson)

@b0j3: Free Radicals (Michael Brooks)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. november 2011

Namestnik pooblaščenca Gary Davis je povedal, da čaka neameriške uporabnike največjega elektronskega družabnega omrežja precej zasebnostnih sprememb. Čeprav med pregledom uradno »niso ugotovili večjih zlorab« in je Facebook ves čas »konstruktivno sodeloval« s predstavniki pooblaščenca, so vseeno sklenili, da bi bilo mogoče pri varovanju zasebnosti »marsikaj izboljšati«.

Podobno diplomatski so bili pri Facebooku, kjer so poudarili, da so irski inšpektorji »načeloma pohvalili« njihovo poslovanje, in dodali, da bodo med »prostovoljnim« pripravljanjem novih zasebnostnih pravil upoštevali njihove »dobronamerne pripombe«.

Kakšne so bile te dobronamerne pripombe? Poročilo informacijskega pooblaščenca in »prostovoljne zaveze«, ki so jih predlagali predstavniki Facebooka, kažejo, da so inšpektorje najbolj zmotile nepregledne zasebnostne nastavitve, omejevanje dostopa do podatkov in neomejeno shranjevanje uporabniških profilov. Zato bodo morali upravitelji omrežja omogočiti uporabnikom popoln izbris podatkov (trenutno je mogoče osebni profil samo »deaktivirati«) in jih natančneje obveščati, katere podatke zbirajo in komu jih izročajo. Podatke o spletnih navadah, ki jih beleži gumb like, bodo morali anonimizirati po največ treh mesecih, klike na oglase pa izbrisati po dveh letih.

Še večje spremembe bo prinesla zahteva po načelu opt-in, kjer mora upravitelj seznaniti uporabnike s spremembami in jih uveljaviti samo pri tistih, ki se s spremembami strinjajo (samodejno prepoznavanje obrazov na fotografijah, dodajanje v skupine …).

Internetna podjetja so doslej večinoma uporabljala nasprotno načelo (opt-out), po katerem so spremembe uvajali brez soglasja uporabnikov in jim šele pozneje (morda) omogočili odjavo iz storitve. Načelo opt-out jim je omogočalo zelo hitro prilagajanje novim poslovnim modelom ali celo preračunljivo kratenje uporabniških pravic, saj so morali uporabniki sami ugotoviti morebitne kršitve in se nato pritožiti regulatorjem, ki večinoma niso bili učinkoviti.

Omenjena preračunljivost spletne industrije je že dolgo jezila informacijske pooblaščence in druge zagovornike elektronske zasebnosti. V začetku leta pa je zmotila tudi Maxa Schremsa, ki se je s predstavniki velikih internetnih podjetij srečal med študijskim obiskom ZDA.

Od študentske izmenjave 
do kampanje

»Pomladni semester sem preživel na kalifornijski univerzi Santa Clara. Ker je bilo moje študijsko področje elektronska zasebnost, smo poslušali tudi nastope gostujočih predavateljev in predstavnikov velikih internetnih podjetij,« je povedal v novembrskem pogovoru za Sobotno prilogo. Od sogovornikov je izvedel, da imajo ameriški podjetniki na zakone precej drugačen pogled kot evropski. Najprej ocenijo, ali lahko uporabniki in regulatorji ugotovijo, kaj v resnici počnejo s podatki. Nato presodijo, ali se bodo ljudje začeli množično odjavljati z njihove storitve, in ocenijo, kakšne so možnosti tožbe. Če so tveganja zanemarljiva, bodo zakone pač prekršili, je pojasnil Schrems.

Ko je pripravljal gradivo za zaključno nalogo, je ugotovil, da je Facebook zaradi visokih davčnih olajšav ustanovil podružnico na Irskem in nanjo prenesel vse uporabnike, ki ne prebivajo v ZDA ali Kanadi. »To je bilo zame imenitno odkritje. Če je irska podružnica zavezana evropski zakonodaji, potem lahko prek nje kot evropski uporabnik uveljavljam evropske zasebnostne in potrošniške pravice. Med njimi je tudi pravica dostopa do podatkov, ki jih ima Facebook o meni,« je dejal mladi pravnik.

Ker mu upravitelji omrežja niso hoteli izročiti vseh podatkov, se je pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu. Po pritožbi je od Facebooka prejel računalniški cede, na katerem je bilo za 1222 strani podatkov: vse objave in sporočila, povabila na dogodke, zgodovina prijateljstev, vsi lajki in dregljaji ter skriti profili, ki jih Facebook izdeluje o uporabnikih (potrošniške navade, politično prepričanje, hobiji, spolna usmeritev …). Nato je sprožil kampanjo Evropa proti Facebooku, v kateri je pozval vse uporabnike omrežja, naj zahtevajo svoje podatke in vidijo, kaj vse se skriva na drugi strani računalniškega zaslona.

Na pobudo se je odzvalo več kot 40.000 evropskih uporabnikov, vendar so le redki prejeli podatke. Na Facebooku so trdili, da jim tako popolnih uporabniških dosjejev niso dolžni izročiti, irski informacijski pooblaščenec pa ni mogel obravnavati vseh pritožb, zato je uporabnike pozival, naj počakajo na zaključek inšpekcije in dokončno odločbo.

Schremsove fotografije z velikim kupom natisnjenega papirja so hitro zaokrožile po svetovnem spletu ter vzbudile veliko pozornosti novinarjev in politikov. Njegovo kampanjo so povzeli skoraj vsi svetovni mediji, kar je še stopnjevalo pritisk na Facebook in irskega pooblaščenca.

Pri Facebooku so ocenili, da bi jim morebitno zaprtje irske podružnice pred bližajočim se vstopom na borzo povzročilo več škode kot pogajanja z irskim regulatorjem in »prostovoljne« zaveze, da bodo z uporabniškimi podatki ravnali odgovorneje. V zadregi so bili tudi pri pooblaščencu, saj se doslej niso preveč zagreto odzivali na podobne pritožbe, ker irska vlada ni hotela odgnati ameriških spletnih podjetij s preveč doslednim izvajanjem zakonov o varstvu zasebnosti in potrošniških pravic. Zelo podobne pritiske so doživljali tudi drugi evropski in ameriški regulatorji, ki niso hoteli preveč posegati v dobičkonosno in strateško pomembno informacijsko panogo.

Več spoštovanja zasebnosti?

Kaj pomeni prvi uspeh kampanje proti Facebooku? Schrems je po tiskovni konferenci irskega pooblaščenca povedal, da je stališče regulatorja sicer kompromisno, vendar takega učinka doslej v Evropi ni dosegla še nobena zasebnostna civilnodružbena pobuda. Znano ameriško internetno podjetje je prvič občutilo posledice evropskih zakonov, iz katerih so se njegovi predavatelji večinoma norčevali.

Facebook sicer ne bo spreminjal poslovnega modela ali postal zasebnosti prijazno podjetje, vendar jih tudi drugod po svetu čakajo podobne uporabniške pritožbe in informacijski pooblaščenci, ki utegnejo prav tako zahtevati preglednejše zasebnostne nastavitve, resnično brisanje osebnih elektronskih profilov in pridobivanje uporabniškega soglasja pred uvajanjem novih storitev (podobno stališče zagovarja tudi nedavna odločba ameriškega regulatorja FTC, ki je preiskoval Facebook zaradi namernega zavajanja uporabnikov in prikritega preprodajanja uporabniških podatkov).

Uspeh kampanje proti Facebooku ima tudi simbolen pomen. Schrems je med našim pogovorom večkrat poudaril, da ni sovražnik družabnih omrežij ali nasprotnik tehnološkega napredka, saj kot pravnik zelo dobro razume, kako težko je z zakoni urejati nove tehnologije in kako nemogoče je uporabnike braniti pred lastno nespametjo.

Zmotilo ga je prepričanje spletnih podjetnikov in vladnih pospeševalcev gospodarske rasti, da je zakone in njihova načela mogoče kršiti samo zato, ker poslovni modeli internetnih podjetij pač temeljijo na neomejenem pridobivanju, obdelovanju in preprodaji uporabniških podatkov. Onesnaževanja ni več mogoče zagovarjati z argumentom, da so okoljski standardi nepraktični, dragi in da znižujejo konkurenčnost onesnaževalcev, je bil odločen sogovornik. Zato ni nobenega dobrega razloga, zakaj ne bi smeli tudi od internetnih podjetij zahtevati, naj spoštujejo zakone, poslujejo transparentno in upoštevajo pravice uporabnikov, ki niso le surovina za njihove poslovne modele.

Schremsove zahteve se morda zdijo samoumevne, vendar niso. Njegova kampanja proti Facebooku je pokazala, da se dolgotrajno prizadevanje za zasebnostne, potrošniške in tudi državljanske pravice na današnjem internetu šele začenja.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. september 2011

Haarde je v reykjaviški mestni hiši preživljal najbolj neprijetne trenutke v petindvajsetletni politični karieri, saj ga ni doletel vulkanski izbruh, temveč je moral domači in tuji javnosti pojasniti, zakaj se je nekoč izjemno uspešna državica nenadoma znašla pred bankrotom. Privatizirane islandske banke, ki so se v preteklih letih nenadzorovano zadolžile za desetkratno vrednost celotnega državnega BDP, so britanskim in nizozemskim varčevalcem dolgovale več milijard evrov. Islandska krona je izgubila dobro polovico vrednosti v primerjavi z evrom, država pa je imela tako hude likvidnostne težave, da mednarodnim dobaviteljem nekaj tednov ni mogla plačati niti osnovnih potrebščin – hrane in nafte.

Haarde je nekaj časa poslušal novinarska vprašanja in nato skrušeno priznal, da bankam verjetno ni bilo odgovorno dovoliti take rasti, ampak bi se morala vlada najverjetneje odzvati že prej. Islandski komentatorji so v njegovih besedah takoj prepoznali konec politične kariere. Vendar ta konec za Haardeja ni pomenil le odstopa, ampak je prejšnji teden postal prvi vodja države, ki se je moral zaradi svoje vloge pri nastajanju globalne finančne krize zagovarjati na sodišču.

Nekdanjega premiera so namreč zaslišali predstavniki posebnega sodišča za obravnavo izvoljenih predstavnikov ljudstva (Landsdómur), ki so ga sestavili prvič v zgodovini samostojne islandske države. Obtožnica, ki so jo s tesno večino potrdili v parlamentu, Haardeja bremeni neodgovornega vodenja države in zanemarjanja premierskih odgovornosti, saj kljub vsem opozorilnim znakom ni naredil ničesar, da bi preprečil ali vsaj omilil finančno katastrofo. Če bodo sodniki ugotovili, da so očitki posebne parlamentarne preiskovalne komisije utemeljeni, lahko Haardeju izrečejo največ dveletno zaporno kazen. Če tožilstvo ne bo dovolj prepričljivo, za islandski bankrot ne bo odgovarjal nihče, saj je parlament po dolgem pregovarjanju iz obtožnice izpustil še tri druge nekdanje vplivne islandske politike, ki so jih hoteli obtožiti podobne neodgovornosti.

Haarde je proces takoj označil za politično gonjo in obtožil opozicijo, da hoče z iskanjem glavnega grešnika nabirati politične točke in se mu hkrati maščevati zaradi preteklih nesoglasij. Islandska javnost je prepričana, da bi morali poleg nekdanjega premiera za krizo odgovarjati še številni drugi posamezniki – bančniki, politiki in državni uradniki –, ki so za zlom poblaznelega bančnega sektorja krivi vsaj toliko kot Haarde. Poznavalci islandskega gospodarstva pa so že leta 2008 trdili, da je glavni krivec za propad države nedotakljivi neoliberalni ideolog in Haardejev politični mentor David Oddsson, ki je kot premier najprej zgradil finančni sistem, nato postal predsednik centralne banke in se po krizi umaknil v uredništvo enega največjih islandskih časopisov Morgunblaðið.

Kljub temu ima podoba nekdanjega predsednika vlade, ki se mora pred sodniki zagovarjati zaradi neodgovornega vodenja države, velik simbolen pomen. Prebivalci Islandije so s procesom pokazali, da se je mogoče na finančni zlom odzvati precej drugače, kot so to storile nekatere druge države (Irska, Grčija …) in kot zapovedujejo pravila vplivnih nadnacionalnih organizacij. Marca 2010 so na referendumu s 93-odstotno večino zavrnili protikrizni program, ki so ga v zameno za milijardna posojila zahtevali Mednarodni denarni sklad in nekatere članice EU, saj državljani niso hoteli plačati kazni za napake, ki so jih zagrešili njihovi neodgovorni bančniki in politiki (izračunali so, da bi moral vsak prebivalec petnajst let plačevati po najmanj sto evrov na mesec, če bi hoteli poravnati vse dolgove). Istega leta so se Islandci lotili tudi pisanja nove ustave, s katero bi se država osvobodila pretirane moči mednarodnih finančnih ustanov in navideznega denarja, ki je po mnenju pobudnikov ogrožal njihovo suverenost.

Osnutek ustave je pripravilo 25 izvoljenih predstavnikov iz skupine 522 odraslih prebivalcev, ki niso pripadali nobeni politični stranki in jih je podprlo najmanj trideset sodržavljanov. Besedilo ni nastajalo v zaprtem krogu posvečenih izbrancev, temveč je bil postopek javen – na svetovnem spletu, kjer so bili sproti objavljeni vsi predlogi, pomisleki in komentarji avtorjev (končno ustavo bo po prihodnjih volitvah obravnaval parlament). Te in številne druge primere islandskih državljanskih pobud so zahodni mediji večinoma spregledali, saj je bilo njihovo sporočilo za  domače gospodarske in politične elite preveč revolucionarno, je na vplivnem ameriškem političnem blogu Daily Kos zapisala Deena Stryker. Elite, ki so še vedno prepričane, da so privatizacija javnega sektorja, neomejen pretok kapitala in fleksibilizacije dela edini načini za izhod iz gospodarske krize.

Zato bodo mediji najverjetneje spregledali tudi sojenje nekdanjemu islandskemu premieru, čeprav bi bilo zanimivo slišati, s kakšnimi argumenti bo Haarde kot ekonomist, poslanec, finančni minister in prvi med vladajočimi utemeljeval svojo nedolžnost. Pri tem pa si predstavljati, kako bi na podobne očitke odgovarjali domači politiki, ki so med očitnim napihovanjem gospodarskega balona prav tako sprejemali potratne populistične ukrepe, prelagali neprijetne reforme na poznejše vlade in se hvalili z nerealnimi odstotki gospodarske rasti. Obrazi, ki nas bodo pričakali tudi na prihodnjih državnozborskih volitvah.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 27. avgust 2011

Novinarski seznam želja so sestavljale tradicionalne slovenske medijske teme: tajkunske zgodbe, orožarska afera, vpliv politike na imenovanja direktorjev in odtekanje denarja iz državnih podjetij. Programerjev, nasprotno, niso zanimala konkretna imena politikov, gospodarstvenikov in podjetij – spremenljivke v enačbi –, ampak kompleksni mehanizmi delovanja države, ki bi jih lahko razkrila šele analiza celotnih in povezanih podatkovnih zbirk. Zato so namesto objave posameznih vročih informacij zagovarjali politiko »odprte vlade«, ki bi po zgledu ZDA in Velike Britanije odprla na tisoče javnih zbirk neosebnih podatkov (statistike kaznivih dejanj po soseskah, cene nepremičnin, naročanje šolske prehrane …) in civilni družbi omogočila, da sama (po)izve, kar jo zanima.

Prepričanje, da je treba javnosti omogočiti neomejen dostop do podatkov, če hočemo izboljšati družbo, se ni pojavilo šele v zadnjih desetletjih. Zagovorniki dostopa do podatkov poosebljajo nekakšno novo razsvetljenstvo, ki poskuša več kot dvesto let stare ideje francoskih političnih mislecev uresničiti v enaindvajsetem stoletju, je v zbirki esejev o prihodnosti demokracije Rebooting America – Ideas for Redesigning American Democracy for the Internet Age zapisala nemška raziskovalka političnih trendov Julie Barko. Novi razsvetljenci verjamejo, da družbo sestavljajo racionalni posamezniki, ki s pomočjo znanja, razuma in modrosti avtonomno sodelujejo pri demokratičnem upravljanju države. Njihovo najmogočnejše orožje za boj proti novodobnim kraljem, vladarjem in tiranom pa so prav podatki in dejstva.

Podobno razsvetljenske misli je v torek izrekel tudi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič, ko je predstavljal projekt transparentnost in njegovo najpomembnejšo sestavino – supervizorja. Spletna aplikacija, ki vsem državljanom omogoča spremljanje porabe proračunskega denarja, bo povečala odgovornost nosilcev javnih funkcij za smotrno in učinkovito porabo javnih sredstev, omogočila bolj argumentirano razpravo o odločitvah javnega pomena ter zmanjšala tveganje za slabo upravljanje, zlorabo oblasti, korupcijo, nepošteno konkurenco in klientelizem v postopkih javnega naročanja. Povedano preprosteje: z novo aplikacijo lahko vsak državljan postane nadzornik porabe javnega denarja, je prepričan Klemenčič.

So njegova novorazsvetljenska pričakovanja utemeljena?

Podatki brez konteksta

Spletno mesto supervizorja se je v prvih oseminštiridesetih urah znašlo med najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji, kar je preseglo pričakovanja komisije in pokazalo, da so državljani novo orodje dobro sprejeli. Vendar je prebiranje medijskih objav in zapisov na družabnih omrežjih pokazalo, da so iskalce najbolj zanimale predvidljive notranjepolitične zgodbe (domnevni tajkuni, prihodki odvetniških pisarn, poslovanje občin …) in zaslužki posameznikov ali podjetij. Kritiki pa so opozarjali pred površno razlago podatkov, ki brez ustreznega konteksta spodbujajo iskanje teorij zarote, podpihujejo čarovniške procese in krepijo občutek, da v državi trdno vlada korupcija.

»Naša izkušnja je bila skoraj enaka,« je povedala Zuzana Wienk, predstavnica slovaške nevladne organizacije Fair Play Alliance, ki je pred dobrim letom predstavila zelo podobno orodje za spremljanje proračunske porabe. Pri Fair Playu so zbrali javno dostopne podatke o javnih naročilih, porabi evropskih sredstev, subvencijah in drugih proračunskih izdatkih, jih povezali z registrom podjetij ter izdelali podatkovno zbirko, do katere so lahko dostopali tudi drugi programerji. Pripravili so hekersko tekmovanje za najzanimivejšo uporabo javno dostopnih podatkov in nato predstavili še odprto »supervizorsko« spletno aplikacijo, s katero so javnosti omogočili nadzorniško vlogo.

»Neštetokrat smo povedali, da nismo ničesar razkrili, ampak le zbrali javno dostopne podatke, ki zaradi pomanjkljivih registrov večinoma niso popolni. Novinarjem smo razdelili navodila, kako brati te podatke in na kaj morajo biti pozorni, ko bodo pripravljali prispevke. Upali smo, da bomo lahko na takšen način omilili senzacionalistične medijske zgodbe in se izognili neutemeljenim pritožbam, a smo bili preveč optimistični,« se je spominjala sogovornica. Mediji so prvih nekaj tednov večinoma pripravljali zelo problematične sezname največjih zaslužkarjev in lestvice najbolje plačanih državnih uradnikov. Ljudje so se privoščljivo zgražali ob zabavnih, žgečkljivih, a precej nepomembnih ugotovitvah o znanih osebah, nato je sledila še sodna prepoved zaradi domnevno sporne objave (sicer javnih) podatkov, ki jo je dosegla znana slovaška menedžerka.

Ti prvi odzivi v resnici niso presenetljivi, saj prebivalci in politiki nekdanjih socialističnih družb še nimajo prav veliko izkušenj z idejo ali prakso transparentne države, je povedala Wienkova. Prve spremembe so se začele dogajati šele pozneje – ko je postala dostopnost podatkov samoumevna in so začeli njihovo orodje rutinsko uporabljati novinarji, člani nevladnih organizacij in drugi, ki jih je zanimala poraba javnega denarja. Hkrati se je pravo delo za člane Fair Playa šele začelo: javno predstavljanje zahtevnejših podatkovnih analiz, opozarjanje na sistemske pomanjkljivosti pri javnem naročanju in prizadevanje za zakonodajne spremembe, s katerimi bi jih pomagali odpraviti.

Učinkovitost podatkovnih tehnologij zato še naprej ostaja odvisna predvsem od novinarjev in predstavnikov civilnodružbenih skupin, ki lahko z njihovo uporabo hitreje in lažje – brez dolgotrajnih sklicevanj na zakon o dostopu do informacij javnega značaja – zastavljajo natančnejša vprašanja, sprožajo javne pobude in vplivajo na sprejemanje zakonov. Objave podatkov so šele prvi korak, ki sam po sebi ne more spremeniti ničesar.

Osvobajanje informacij ni dovolj

Zelo podobno opozorilo je zapisal tudi norveški politolog Geir Sundet, ki je za mednarodni protikorupcijski center U4 pripravil analizo supervizorskih podatkovnih orodij v različnih afriških državah, na Filipinih in v Indiji. Pojasnil je, da aktivisti, nevladne organizacije in opozicijski politiki od ukrepov za lažji dostop do informacij javnega značaja večinoma pričakujejo preveč. Analiza javne porabe sicer lahko pomaga ugotoviti, ali je denar dosegel prave naslovnike in je bil porabljen na pravi način. Prav tako lahko spremljanje finančnih tokov pomaga najti morebitne sistemske napake in zazna koruptivno odtekanje, vendar ga ne more preprečiti.

Če podatki pokažejo, da zaradi korupcije nekaznovano poniknejo tri četrtine vsega javnega denarja, namenjenega šolam, lahko postane javnost samo še bolj pasivna, je ugotovil Sundet. Za pozitivne spremembe je zato treba predvideti tudi naslednje korake: kaj se bo zgodilo, če podatki razkrijejo, da je korupcija bolj razširjena, kot se je zdelo, a je država zaradi pomanjkanja kadrov in politične volje ne bo (z)mogla izkoreniniti? Kako ukrepati, če računalniški algoritmi obtožijo tudi visoke vladne uradnike ali opozorijo na nezakonito mrežo povezanih oseb ali podjetij, ki so si razdelila določena področja gospodarstva? Kako odpraviti sistemske pomanjkljivosti, na katere bodo opozorile analize – pretirano birokratizacijo, šibek nadzor nad državnimi podjetji in pomanjkanje orodij za ugotavljanje smotrnosti porabe javnega denarja?

Trditev predsednika protikorupcijske komisije, da je ta teden vsak Slovenec postal nadzornik proračunske porabe, je smiselna samo, če bodo državljani videli, da lahko v resnici pomagajo dosegati pozitivne spremembe in je supervizor le prvi del obsežne protikorupcijske strategije, ki jo bo v prihodnosti izvajala komisija – ne glede na njenega trenutnega predsednika ali vlado. Če pa take strategije ni in bo supervizor zgolj pokazal, da se kot družba nismo pripravljeni spoprijeti z dogovorno ekonomijo in omrežji povezanih oseb, ki jih nakazujejo prve analize, njegovo sporočilo ne bo prav nič spodbudno. Še zlasti ne za racionalne posameznike, ki bi bili pripravljeni s pomočjo znanja, razuma in modrosti sodelovati pri demokratičnem upravljanju države.

***

Uporabno navodilo za branje supervizorja je prejšnji teden pripravil bloger hruške-jabuke-jablane-čežane, ozadje supervizorja pa je junija osvetlil glavni analitik KPK Matej Kovačič.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 20. avgust 2011

Prijazno, odprto in brez obsodb zaradi preteklih zablod

Iz dvorane lasvegaške evangeličanske cerkve International Church of Las Vegas (ICLV) se je razlegala rokovska glasba. Starši so dojenčke oddali v jasli in otroke pospremili v igralnico. Najstniki so čakali v vrsti za pijačo in prigrizke. Nekaj odraslih se je pozibavalo pod odrom, kjer jih je glavna pevka pripravljala na čudovite stvari, ki jih bodo kmalu slišali in doživeli. Njen obraz je plaval na treh velikih zaslonih, ki so napovedovali glavne poudarke bogoslužja in prikazovali nasmejane pomožne pastorje, ki so pri vsakem vhodu objemali prišleke. Ko se je na sedežih umirilo kakih tisoč obiskovalcev, sta se glasbenikom pridružila glavna pastorja in ustanovitelja ICLV, zakonca Denise in Paul Goulet.

Petje se je umaknilo glasbilom, ki so ves čas spremljala njun brezhiben nastop. Posamezne dele pridige so prekinjali oglasni bloki, ki so vabili na premiero rokovskega pasijona o Kristusovem trpljenju, sestanke različnih skupin za samopomoč, priporočali obisk telovadnice in studia za wellness ter ponujali knjige, plošče in DVD-je, ki so jih pripravili pastorji ter sodelavci cerkve. Govorca sta nizala prizore iz svojega družinskega življenja, govorila o starševskih izzivih in sočustvovala z verniki, ki so izgubili domove zaradi nepremičninskega zloma ali morajo skrbeti za otroke, ki so bili ranjeni na bojiščih Iraka in Afganistana.

V obred se je vključevala televizijska ekipa, ki je spremljala skupino za pomoč brezdomcem in njihovega pastorja. Ta je obiskovalce velike lasvegaške igralnice svaril pred grehi, ki jim podlegajo. Pomožni pastorji so se z velikimi vrečami sprehodili med verniki in pobirali dolarske darove. Na zaslonih spletnih gledalcev se je pojavil gumb, ki je omogočal elektronsko plačevanje prostovoljnih prispevkov. Gospa Goulet se je zahvalila za prispevke in vernike v čustveni dvajsetminutni pridigi popeljala do vrhunca: plesa, objemov, solz in zamaknjenih pogledov proti stropu, na katerem so namesto križev in cerkvenih podob viseli plakati s pastorjevo najnovejšo knjigo.

Podobna bogoslužja so tisto nedeljo spremljali ameriški kristjani v več kot tisoč »megacerkvah« po vsej državi – protestantskih skupnostih, ki jih vsak teden obišče najmanj dva tisoč vernikov.

Privabljanje verskih potrošnikov

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je kalifornijski pastor Chuck Smith ugotovil, da se v njegovo cerkev zateka vse več nekdanjih hipijev, ki so spoznali, da jim komune, marihuana in svobodna ljubezen niso prinesli iskanih odgovorov. Opazil je, da med njimi prevladujejo mladi, ki jih je v hipijevsko gibanje prignalo razočaranje nad tradicionalnimi družbenimi ustanovami, med katerimi je bila tudi Cerkev.

»Povedali so mu, da imajo radi boga, vendar ne marajo Cerkve,« je pojasnil Steve Beason, pomožni pastor pri ICLV. Smitha je njihova kritika spodbudila, da je začel spreminjati bogoslužja in jih prilagajati željam ter okusom mlajše generacije. Osrednji božji lik je postal Jezus, ki ga je bilo mogoče zelo elegantno prevesti v hipijevsko estetiko. Orgle in harmonije so zamenjale električne kitare, med cerkvenim obredjem pa so branje svetega pisma nadomeščale osebne izpovedi pridigarjev o zavoženostih starega življenja in trenutkih, ko so zaslišali božji glas. Smithova cerkev je postala znano zbirališče znova rojenih kristjanov in drugih iskalcev, ki so v tistem času tavali po ZDA – nekdanjih hipijev in bitnikov, vietnamskih povratnikov in bralcev vzhodnjaške duhovne literature –, saj je bila prijazna, odprta in jih ni obsojala zaradi preteklih zablod. Prav odprtost za vsakega vernika je postala ključna značilnost cerkvenih skupnosti, iz katerih so kmalu zrasle prve megacerkve, je začetke gibanja povzel Beason.

Vendar so se megacerkve zares razmahnile šele dve desetletji pozneje, ko so začeli pastorji namesto nekdanjih hipijev pri mašah srečevati že malce starejše pripadnike generacije povojnega »baby booma« – izobražene, karierno uspešne Američane višjega srednjega razreda, ki dotlej niso veljali za pogoste obiskovalce verskih obredij. Tudi njih so – podobno kot nekoč hipijevske iskalce – od cerkev odvračali nezanimivo bogoslužje, starinski biblični jezik in občutek, da strogi Kristusov nauk od njih zahteva samo trpljenje in odrekanje, kar je bilo v popolnem nasprotju z boomerskim življenjskim slogom. Najbolj podjetni pastorji, ki so takrat začeli naročati prve raziskave verniškega trga, so ugotovili, da sodobni ameriški verniki od cerkve ne pričakujejo le drugačnega obredja, temveč tudi parkirni prostor in druge storitve, ki so jih bili vajeni v potrošniških templjih: nakupovalnih središčih, multukinih in športnih stadionih.

Megacerkve so se zato preselile na mestna obrobja, se obdale z ogromnimi parkirišči ter poskrbele za (skoraj) vse duhovne in telesne potrebe vernikov (največje lahko sprejmejo več kot 15.000 ljudi). V zadnjih dveh desetletjih so postale finančno najuspešnejša in najhitreje rastoča oblika duhovne oskrbe v ZDA, saj približno 1300 megacerkev ustvari za več kot sedem milijard dolarjev prihodkov. Njihovi najbolj znani pastorji danes niso več samo velike medijske zvezde z lastnimi televizijskimi oddajami, temveč so postali tudi redni gosti menedžerskih in marketinških konferenc, kjer podjetnikom predavajo upravljanje (verskih) skupnosti in prodajanje versko-potrošniških »izkušenj«.

Zakaj je ta oblika bogoslužja med Američani postala tako priljubljena?

Zadovoljstvo zagotovoljeno

Megacerkve niso le navadne ameriške katoliške ali protestantske cerkve, ki so pridobile toliko vernikov, da so postale (mega)velike, ampak predstavljajo nekaj novega – idealno sobivanje sodobnega kapitalizma in verske izkušnje, je povedal ameriški ekonomist David Stark, predstojnik katedre za sociologijo na univerzi Columbia.

»Večkrat preberem očitek, da so megacerkve le velik biznis, preoblečen v vero,« je dejal Stark. »Vendar to lahko trdijo le tisti, ki zelo slabo poznajo zgodovino kapitalizma in njegovo tesno prepletenost z versko izkušnjo, o kateri je po obisku Amerike na začetku dvajsetega stoletja pisal že nemški sociolog Max Weber v knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma. Megacerkve zato niso preoblečena podjetja. Prej obratno – v uspešnih sodobnih podjetjih lahko večinoma prepoznamo preoblečene cerkve,« se je namuznil profesor.

Preoblečene cerkve? Vsekakor, je prepričan Stark. Storitvena in druga podjetja, ki potrošnikom prodajajo predvsem »uporabniške izkušnje«, so pri delovanju zelo podobna uspešnim megacerkvam. Za te je najpomembnejši zadovoljen verski potrošnik, saj so od števila vernikov odvisni njeni prihodki. Uspešna megacerkev mora biti zato sprejemljiva za vsakega iskalca, ne glede na njegovo preteklost, družbeni razred, spol ali raso. Imeti mora karizmatičnega voditelja, ki zna s preprostimi besedami povzeti svoje poslanstvo in stališča, utrjevati cerkveno blagovno znamko in jo povezati s prijetnimi izkušnjami, ki jih ponuja: zabavo, možnost izbire, prijaznost in občutek sprejetosti. Če verski potrošnik cerkveno blagovno znamko poveže s pozitivnimi občutki, so pridobili novega uporabnika. Če ne, bodo iskalca pač prevzeli tisti, ki mu bodo ponudili atraktivnejšo duhovno storitev.

Predstavniki tradicionalnih cerkvenih skupnosti so do prizadevanja megacerkva za kar največje zadovoljstvo verskih potrošnikov zelo kritični. Ameriški sociolog Os Guinness in poznavalec zgodovine ameriškega krščanstva je v knjigi Dinning With the Devil: The Megachurch Movement Flirts With Modernity že pred skoraj dvajsetimi leti opozarjal na glavne nevarnosti, ki jih lahko prinese spogledovanje megacerkev s potrošništvom: komercializacijo duhovne ponudbe, izginjanje manjših cerkvenih skupnosti ter redčenje krščanskega nauka z ezoteriko, new ageom in ideologijo dobrega počutja. Drugi kritiki pa megacerkvam očitajo gojenje kulta pastorske osebnosti, neosebnost, zaslužkarstvo, davčne utaje (številne cerkve ne plačujejo davkov za profitne dejavnosti), neprikrito lobiranje za republikansko stranko in trdi konservativizem, ki se skriva za glasbo, svetlobnimi učinki in katarzičnimi finali cerkvenih obredov (kreacionizem, nasprotovanje splavu, antisemitizem, rasizem, nacionalizem …).

So njihove kritike upravičene? Ameriška raziskovalca Scott Thumma in Dave Travis sta v knjigi Beyond Megachurch Myths pokazala, da so megacerkve večplasten in zelo raznolik družbeni pojav, ki ga ni mogoče zajeti samo s slikovitimi opisi cerkvenih šovov in zgodbami o premožnih pastorjih, ki se v zasebnem življenju predajajo vsem prelestim posvetne slave dolarskih milijonov. Strinjala sta se, da megacerkve pestijo vse težave velikih organizacij (neosebnost …), da iz svetega pisma pogosto izpuščajo manj prijetna poglavja in da včasih za ozvočenje porabijo več denarja, kot ga namenijo brezdomcem. Vendar sta opozorila tudi, da so Američani tradicionalno veren narod, za katerega cerkev pomeni prostor za molitev in srečanje z Bogom. Ne glede na njeno velikost, organizacijsko strukturo in arhitekturne značilnosti.

Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti in pastorji učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo. Še vedno pa ostajajo – cerkve.

Iskanje tolažbe in smisla

»Kaj menite, kako nastane megacerkev?« je vprašal pastor Steve Beason, potem ko je nekaj časa potrpežljivo poslušal vprašanja o ameriških megacerkvenih dilemah. »Če mislite, da lahko kak pastor zgradi veliko dvorano, ustanovi nekaj skupin za samopomoč, privabi dobro glasbeno skupino in že se bo prikazalo nekaj tisoč vernikov, se zelo motite,« se je nasmehnil sogovornik.

Najprej je bilo poslanstvo. Pastor Goulet je hotel ljudem pokazati, da jih Bog še ni zapustil – kljub igralnicam, alkoholu in prostituciji, po katerih je znano nevadsko mesto greha. Srečevati so se začeli v malo večji dnevni sobi. Nato so ustanovili prve skupine za zasvojence z igrami na srečo in njihove družine ter se preselili v manjšo športno dvorano. Skupnost je potrebovala vse več prostovoljcev in osebja, pomožni pastorji so si začeli razdeljevati področja – od različnih skupin vernikov do organizacije in financ –, glavni pastor pa se je moral priučiti vodstvenih veščin, saj je cerkev zaposlovala že več deset ljudi. Ko je postala tudi večja najeta dvorana pretesna, so začeli razmišljati o graditvi lastne cerkve, za kar so potrebovali denar in nove vire prihodkov. »Niti opazili nismo, kdaj smo zaradi števila tedenskih obiskovalcev statistično postali megacerkev,« je zatrdil Beason.

Pastor je med pogovorom zavrnil večino kritik megacerkvenega gibanja, ki so zanj preveč splošne in ne upoštevajo realnih okoliščin, v katerih delujejo današnje ameriške cerkve. »Tradicionalisti pozabljajo, da nam Kristus ni zapustil nobenih jasnih navodil, kako upravljati cerkev, zato moramo sami iskati načine, kako ljudem v teh časih približati njegovo besedo,« je povedal Beason. Med cerkvenimi voditelji zato potekajo nenehne debate, kakšni načini zbiranja denarja so za cerkev še sprejemljivi, kako uporabljati internet, kaj sodi v bogoslužje in kako se odzvati na prošnje politikov, če lahko med kampanjami nagovorijo njihove vernike. Vendar so to načelna vprašanja, na katera večina pastorjev, prostovoljcev in drugih sodelavcev cerkve niti ne utegne pomisliti, saj ima preveč drugega dela.

Beasonovi opisi, kakšen je delovni dan lasvegaškega pastorja, so osvetlili še eno pomembno vlogo ameriških (mega)cerkev, ki jih njihova razkošna obredja in velike dvorane zlahka prikrijejo – da so včasih edine ustanove, v katere se lahko zatečejo številni Američani, ki jim ni uspelo uresničiti mitskega ameriškega sna. Pastorji se vsak dan srečujejo z ljudmi, ki so izgubili domove zaradi nepremičninskega zloma. V skupinah za samopomoč tolažijo tiste, ki si ne morejo privoščiti psiho- in drugih strokovnih terapij, s katerimi se razvajajo premožnejši sloji. Njihovo pomoč iščejo zakonci v krizi in otroci iz družin, ki so jih razbili različne zasvojenosti, brezposelnost in živčno razmajani očetje na neskončnih vojaških misijah. Dobronamerni pastorji pa so včasih edini, ki mladostnike spodbujajo, naj raje dokončajo šolo in ne podležejo skušnjavam dobro plačanih igralniških zaposlitev, saj bodo hitri zaslužki trajali samo nekaj kratkih let.

Ameriške (mega)cerkve zato niso le zanimiv družbeni fenomen, ob katerem je mogoče spremljati poroko potrošniškega kapitalizma in religije, kar počne David Stark in drugi opazovalci potrošniške družbe. So tudi ustanove, ki najbolj neposredno občutijo posledice uničenja srednjega razreda, razslojevanja in skrajnega individualizma. Pozabljena četrtina ameriškega prebivalstva, ki je preveč revna in premalo izobražena, da bi jo lahko rešila morebitno gospodarsko okrevanje in prehod v »družbo znanja«, je duhovno in materialno vse bolj odvisna od (mega)cerkvenih pastorjev, njihovih idej, svetovnega nazora in poslovnih modelov, na katerih so postavili cerkve. Idej, ki jih bomo presenečeno opazili šele tedaj, ko se bodo iz cerkvenih dvoran preselile na ulico in v parlamente. Ne samo v Ameriki.

Odločitev skupine strokovnjakov agencije za raziskovanje raka pri WHO, da mobilnike razglasijo za »verjetno rakotvorne«, je prelomna, saj so se pri svetovni zdravstveni organizaciji doslej izogibali odločnejšim opozorilom pred uporabo mobilnikov in trdili, da njihovih škodljivih vplivov na zdravje ni mogoče dokazati.

Operaterji mobilne telefonije, proizvajalci mobilnikov in izdelovalci elektronskih mobilnih naprav so zato očitke kritikov brez večjih težav zavračali kot znanstveno neutemeljene. Redkim zaskrbljenim uporabnikom so predlagali, naj pri telefoniranju uporabljajo prostoročne slušalke, klice zamenjajo s kratkimi sporočili ter omejijo uporabo mobilnikov pri otrocih in mladostnikih. Raziskave, ki so opozarjale na (negativne) fiziološke vplive mobilnikov, so doživljale podoben novičarski cikel kot poročila o globalnem segrevanju planeta, kjer so se objektivne ugotovitve znanstvenikov prepletle z medijsko paniko, površnim poročanjem, utemeljenimi metodološkimi pripombami, teorijami zarote in propagandnimi prijemi »industrije zanikanja« – avtomobilskih, energetskih in drugih lobijev, ki branijo svoje poslovne interese in skrbijo, da ljudje ne bi začeli nevarno spreminjati potrošniških navad.

Bo podobne usode deležna tudi uvrstitev mobilnikov na seznam verjetnih povzročiteljev raka?

Iskanje resnice

Iskanje povezave med uporabo mobilnikov in nastankom možganskih tumorjev ima dolgo znanstveno zgodovino, saj so se raziskovalci ukvarjali z vplivi elektromagnetnega sevanja na žive organizme že precej pred pojavom današnjih telekomunikacijskih panog (daljnovodi, mikrovalovne pečice …). Za prvo neposredno povezavo možganskega raka in mobilnikov pa velja ameriški sodni primer Reynard proti NBC iz leta 1992, v katerem je David Reynard tožil japonskega proizvajalca mobilnikov NEC in ameriškega operaterja GTE. Reynard je trdil, da se je na možganih njegove pokojne soproge razvil tumor, ki je po legi, obliki in velikosti spominjal na mobilnik z anteno. Floridsko sodišče se je tedaj strinjalo, da bi bilo treba zaradi hitrega razvoja telekomunikacijske panoge temeljito raziskati morebitne negativne učinke mobilnikov na uporabnike, vendar je po treh letih zavrnilo primer, ker se pri razsodbi niso mogli opreti na nobeno znanstveno študijo, ki bi potrdila ali ovrgla Raynardovo tožbo.

Bi lahko danes – dve desetletji in nekaj milijard mobilnikov pozneje – sodišče v podobnem primeru odločilo drugače? Zelo malo verjetno, je prepričana ameriška onkologinja Siddhartha Mukherjee, ki je v New York Times Magazinu nedavno objavila izčrpen prispevek o raziskavah rakotvornih vplivov mobilne telefonije. Pojasnila je, da so raziskovalci večkrat poskušali potrditi ali ovreči hipotezo, da mobilniki povzročajo nastanek možganskih tumorjev, vendar jim doslej ni uspelo ponuditi jasnega odgovora – niti z ambicioznimi mednarodnimi študijami, kakršna je bila Interphone iz leta 2010, v kateri je sodelovalo trinajst držav in več kot deset tisoč prostovoljcev. Nasprotno. Dosedanje študije so prinesle bistveno več vprašanj kot odgovorov, je zapisala Siddhartha Mukherjee.

Prva težava nastopi, če želi raziskovalec pokazati, da neka snov ali vpliv povzroča določeno obliko raka. Dolgoletno (neuspešno) iskanje zdravila proti raku je pokazalo, da je rak izjemno kompleksna bolezen, pri kateri je težko pokazati na jasne vzročno-posledične zveze. Nekatere oblike raka so povezane z izpostavljenostjo določenim zunanjim vplivom (azbestu, benzenu, ionizirajočemu sevanju, kajenju …), druge so posledica zelo različnih, pogosto prepletenih dejavnikov – od okolja in stresa do genetskih nagnjenosti. Naslednji problem je pomanjkljiva raziskovalna metodologija, saj je logistično skoraj nemogoče najti primerljive prostovoljce (po starosti, spolu, telesni zgradbi …) ter jih izpostaviti čim bolj enaki rabi mobilne telefonije in s tem dozi elektromagnetnega sevanja. Enako zahtevno je ugotavljati posledice dolgoročne izpostavljenosti (deset in več let) ali izključiti vse druge potencialne rakotvorne dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate. Podobno nehvaležna je bila tudi omejenost raziskav na zelo redko obliko raka – možganski rak prizadene le približno sedem ljudi od sto tisočih –, zato je bil populacijski vzorec zelo omejen.

Hkrati znanstveniki niso mogli dokazati niti zagotovil mobilne panoge, da so mobilniki in bazne postaje neškodljivi. Dosedanje raziskave elektromagnetnih sevanj so pokazale, da neionizirajoče sevanje sicer (verjetno) ne more neposredno poškodovati dednega materiala (DNK), vendar lahko kljub temu vpliva na spremembe okolja v tkivih (segrevanje) in spreminja kemične procese v možganskih celicah, kar je dokazala letošnja študija ameriške raziskovalke Nore Volkow. Prav tako se krepi prepričanje, da raziskave vplivov mobilne telefonije ne bi smele biti omejene samo na ugotavljanje določene oblike raka, ampak bi se morali raziskovalci problema lotiti širše, saj bodo lahko le tako opazili učinke, ki so jih doslej spregledali – tako fiziološke kot psihološke.

Odločitev WHO, da si mobilniki zaslužijo vsaj preventivno uvrstitev na rakotvorni seznam, zato sama po sebi ne »dokazuje« škodljivosti mobilnikov, vendar nekoliko spreminja dosedanja razmerja moči. Mobilna panoga ne bo mogla več zgolj relativizirati neprijetnih raziskav, temveč bo morala začeti precej aktivneje dokazovati »nedolžnost« in uporabnike bolje seznaniti s tveganji – v kar je bila pred desetletji prisiljena tudi tobačna industrija.

Tobak 21. stoletja

Kakšne so lahko posledice tega obrata? Primerjave s tobačno industrijo niso le simbolične, saj mobilna panoga s prvimi odzivi potrjuje, da se bo na odločitev WHO odzvala z metodami, ki so jih v drugi polovici prejšnjega stoletja razvili tobačni lobiji: s spodbijanjem neprijetnih ugotovitev, naročanjem in sponzoriranjem lastnih raziskav ter ustanavljanjem ali sponzoriranjem »prijaznih« civilnodružbenih gibanj in raziskovalnih ustanov.

Mednarodno združenje operaterjev GSMA je tako sporočilo, da WHO ni predložila nobenega novega neizpodbitnega dokaza, da mobilniki povzročajo možganskega raka, in napovedalo izid nove (sponzorirane) raziskave za prihodnje leto. Operaterji mobilne telefonije so ponovili zagotovila, da bazne postaje sevajo bistveno manj od mobilnikov in odgovornost preložili na ponudnike telefonov, ti pa so zatrdili, da njihovi izdelki spoštujejo predpisane standarde. Ponudniki prenosnih računalnikov in elektronskih tablic upajo, da se na podobnem seznamu ne bodo znašli tudi oddajniki za brezžična računalniška omrežja (wlan), ki sevajo precej bolj od mobilnikov. Medije sta pritegnili brani ključni besedi (rak in mobilna telefonija), na svetovnem spletu pa so se pojavili podobni zapisi kot ob debatah o globalnem segrevanju: od pomislekov, da nas je s farmacevtskimi lobiji prepletena WHO po nemarnem prestrašila že s ptičjo gripo, in strahov, da nas zaradi panike čakajo novi neživljenjski predpisi, do upanja, da se bo na internetu kmalu pojavil skriven interni dokument, ki bo dokazal, da mobilna industrija že dolgo namenoma prikriva dokaze o škodljivosti njihovih izdelkov – podobno kot nekoč njihovi tobačni predhodniki. Zato so »znanstveni dokazi« tudi v debati o vplivih mobilne telefonije ostali predvsem strelivo, s katerim se obstreljujejo zagovorniki različnih ekonomskih in političnih interesov – tisti, ki jim koristi neskrbno potrošništvo, in drugi, ki jim ustreza kultura strahu, o kateri je v zadnjih letih večkrat pisal britanski sociolog Frank Furedi.

Ta vzorec se je v preteklih letih ponovil že nekajkrat – brez posledic za mobilno panogo. Vendar zgodovina vojne proti tobaku kaže, da preobrata niso prinesle predvsem medicinske raziskave, ki so nedvomno dokazale, da kajenje povzroča določene oblike raka, ali dokazi, da so tobačna podjetja lagala glede škodljivosti cigaret. Najmanj enako pomembne so bile spremenjene družbene razmere, v katerih se je krepila moč protikadilskih civilnodružbenih gibanj – odločenost nekaterih znanstvenikov ne podleči skušnjavam plačanih raziskav, pripravljenost urednikov odreči se oglasom tobačne industrije ter ocena nekaterih politikov, da je mogoče s protitobačno držo nabrati politične točke in pridobiti nove volivce.

Telekomunikacijska industrija je bila v zadnjih dveh desetletjih tako rekoč nedotakljiva, saj je poosebljala tehnološki in gospodarski napredek, globalizacijo, individualno svobodo, nova delovna mesta in neomejen dostop do informacij. Pomenila je ključno sestavino informacijske družbe in v izjemno kratkem času postala nepogrešljiv sestavni del človeškega vsakdanjika, o kateri ni bilo časa kritično razmišljati. Uradno izenačenje mobilnikov z zloglasnim pesticidom morda napoveduje konec te nedotakljivosti in začetek obdobja, v katerem bodo morala telekomunikacijska in informacijska podjetja prevzeti bistveno več odgovornosti za svoje izdelke in storitve kot doslej. Opozorilni drobni tisk v navodilih za uporabo, prostovoljno dodajanje prostoročnih slušalk in prelaganje odgovornosti na domnevno ozaveščene uporabnike mobilnih tehnologij zato ne bodo več dovolj.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,12. marec 2011

Stategija: astroturfing

Oldhama je zanimalo, ali je vse bolj množično gibanje čajank v resnici nastalo kot spontan odziv ameriških državljanov na brezposelnost, revščino in »levičarsko« delovanje Obamove administracije, saj so se na svetovnem spletu že kmalu pojavila opozorila, da čajanke financirata energetska in zavarovalniška industrija, ki bi ju Obamova zdravstvena in okoljska reforma najbolj prizadeli. Zato je pod krinko naivnega avstralskega študenta križaril po ZDA, spremljal njihova srečanja, se udeleževal izobraževalnih tečajev in pridno pisal blog, v katerem je navdušeno opisoval izpovedi običajnih čajankarjev, ki da se pogumno borijo proti uvajanju socializma v svobodno ameriško družbo. Tako je počasi pridobival zaupanje vplivnejših članov in se udeleževal vseh pomembnejših zborovanj, dokler mu ni na nekem srečanju uspelo posneti znanega ameriškega konzervativnega milijarderja Davida Kocha, ki se je pohvalil, kakšno neverjetno gibanje je pomagal ustvariti s svojimi dolarskimi milijoni (Koch je prej večkrat javno zanikal vse namige, da je povezan s čajankami).

Oldham se je nato umaknil in zbrane podatke uredil v dokumentarni film (Astro)turf Wars (2010), v katerem je podrobno prikazal tehnike, s katerimi je mogoče ustvariti in upravljati umetna državljanska in civilnodružbena gibanja. Pokazal je, kako so ameriške naftne korporacije, zdravstvene zavarovalnice in libertarna združenja spretno izrabili nezadovoljstvo številnih Američanov zaradi gospodarske krize ter ga ob pomoči medijev in domoljubne retorike usmerili proti Obami. Sestavil je zapleteno »hobotnico« povezanih civilnodružbenih gibanj in »neodvisnih« državljanskih pobud, ki so jih v resnici ustanovile specializirane lobistične in marketinške agencije. Opisal je spletne strategije, kako s peščico plačancev ustvariti navidezno množično gibanje, ki v imenu zaskrbljenih državljanov piše protestna pisma kongresnikom, glasuje na spletnih anketah in napada kritične medijske prispevke. Predvsem pa je opozoril, kako dobro so se tradicionalne interesne skupine – politika, korporacije, lobisti in oglaševalska industrija – prilagodile novim pravilom ekonomske in politične propagande, ki jih omogoča (anonimno) elektronsko komuniciranje.

Programi namesto ljudi

Ustanavljanje navideznih civilnodružbenih skupin in državljanskih pobud, ki je v angleško govorečih okoljih znano kot »astroturfing«, se ni začelo šele s pojavom svetovnega spleta. Za začetnico velja ameriška tobačna industrija, ki je imela od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja vse več težav s svojo javno podobo. Kritičnih protikadilskih prispevkov niso več mogli utišati z grožnjami, tožbami in umiki oglaševalskega denarja. Politiki se niso več javno razkazovali z direktorji tobačnih podjetij ali se hvalili s tobačnimi prispevki za financiranje njihovih volilnih kampanj. Kupci niso več verjeli zagotovilom proizvajalcev cigaret, da njihov izdelek ni škodljiv, strožja pravila oglaševanja tobačnih izdelkov pa so onemogočila neposredno nagovarjanje potrošnikov.

Ker tobačna industrija ni več mogla nastopati v svojem imenu, so začeli razvijati nove oglaševalske in lobistične prijeme. Politikov niso nagovarjali ali financirali osebno, temveč so ustanavljali slamnate organizacije, ki so to počele namesto njih. Sledili sta naročanje znanstvenih študij, ki so dvomile o »nesporno dokazljivi« škodljivosti kajenja, in plačevanje zdravnikov, ki so bili pripravljeni v medijih in na strokovnih srečanjih predstavljati rezultate tobačnih raziskav. Ker pa so mediji ob pomoči nekaterih tobačnih skesancev kmalu razkrili mehanizme prirejanja raziskav in financiranja raziskovalnih ustanov, se je tobačna industrija umaknila še nekoliko globlje med »običajne državljane«. Posebne agencije so začele ustanavljati ali sponzorirati različna civilnodružbena gibanja, ki so vede ali nevede zagovarjala interese tobačne industrije: nasprotovala protikadilski zakonodaji v imenu svobodne izbire, svarila pred zmanjšanjem ameriške gospodarske konkurenčnosti in strašila pred regulacijo, ki da le omejuje svobodno podjetništvo in širi nevarno komunistično (»protiameriško«) miselnost.

Podobne strategije so v zadnjih desetletjih prevzele tudi druge panoge, ki zaradi zakonodaje ali negativne javne podobe svojih interesov niso več mogle uveljavljati odkrito – predvsem farmacevtska in naftna industrija (energetika). To zgodovinsko zapuščino v svojih raziskavah dokazujejo kritični avtorji, kakršna sta britanski okoljski aktivist George Monbiot (avtor knjige Vroče) in ameriška zdravnica Marcia Angell (v slovenščino je prevedena njena Resnica o farmacevtskih podjetjih), ki so natančno opisali nekdanje »tobačne« prijeme, s katerimi je mogoče danes izumljati nove bolezni, da bi povečali prodajo zdravil, ali širiti dvome o globalnem segrevanju. Prikrite propagandne strategije pa niso omejene samo na gospodarstvo, saj angažirani politični blogerji redno razkrivajo načine, kako je mogoče uporabiti internetna orodja za napade na politične nasprotnike in vplivanje na javno mnenje.

S prikritimi spletnimi strategijami imajo največ izkušenj ameriški konzervativci, za najbolj odkrito uporabnico spletne propagande pa velja kitajska vlada, za katero dela vojska najetih spletnih agentov, ki dušijo debate na spletnih forumih, napadajo oporečniške pisce in skrbijo za provladne komentarje na straneh spletnih medijev. Vendar tudi kitajski provladni spletni plačanci, znani kot »stranka petdesetih centov« (kolikor domnevno znaša plačilo za vsak objavljen komentar), ne pomenijo več najbolj napredne oblike spletnega političnega bojevanja, saj so na straneh ameriške liberalne spletne skupnosti Daily Kos sredi februarja objavili dokumente, ki kažejo, da vlogo človeških aktivistov počasi prevzemajo računalniški programi.

Nekatera podjetja in ameriške vladne službe že uporabljajo posebne programe za upravljanje spletnih identitet, ki znajo ustvariti množico virtualnih oseb in za vsako izdelati veljavna imena, elektronske naslove, spletne strani in osebne profile na družabnih omrežjih. Virtualne osebe imajo veliko prednosti, saj so bistveno cenejše in vodljivejše od človeških aktivistov, računalniški programi pa zmorejo brez strahu pred nedoslednostmi ali razcepljeno osebnostjo sočasno upravljati skoraj neomejeno število identitet. George Monbiot je zato na svojem blogu večkrat opozoril, da bodo lahko vplivni posamezniki odslej že z majhnimi vložki ustvarili navidezna množična spletna gibanja, ki bodo spodkopala zaupanje v svetovni splet in pokopala pričakovanja, da lahko spletne skupnosti kdaj postanejo prostor za odprto in demokratično debato.

Od anonimnih forumov do facebooka

So podobne gverilske internetne strategije navzoče tudi v Sloveniji? Mediji so doslej poročali predvsem o manipulacijah pri glasovanju na spletnih anketah (Dela, Večera, Žurnala …), ki so se dogajale med lokalnimi in parlamentarnimi volilnimi kampanjami (napad na Žurnalovo anketo je prišel s spletne domene stranke SDS, ki je bila osumljena tudi drugih podobnih glasovalnih akcij). Primer časopisnih brezplačnikov je opozoril na problematiko anonimnih, politično motiviranih avtorjev, ki so se podpisovali pod »novinarske« prispevke. Farmacevtska podjetja so začela poleg »izobraževanja« zdravnikov skrbeti tudi za sponzorirane spletne zdravstvene forume in združenja bolnikov, drugih večjih primerov »astroturfinga« pa v Sloveniji mediji niso zaznali. Politične stranke morebitnih prikritih spletnih strategij ne razkrivajo, marketinške agencije tovrstnih storitev uradno ne ponujajo, oglaševalsko razsodišče pa doslej še ni prejelo pritožbe, ki bi se nanašala na mejne novomedijske oglaševalske prijeme.

Neuradno je stanje nekoliko drugačno. Sogovorniki iz večjih slovenskih oglaševalskih agencij (Pristopa, Spema …) so nam priznali, da so v preteklosti za nekatere stranke izvajali tudi »upravljanje s spletno podobo in spletnimi skupnostmi«. To upravljanje je vključevalo odstranjevanje negativnih informacij s svetovnega spleta, objavljanje pozitivnih vsebin in najemanje študentov, ki so spremljali dogajanje na spletu ter se po potrebi vključevali v komentiranje in »gašenje« neprijetnih debat (najem takega študenta stane od 300 do 500 evrov na mesec). Več sogovornikov iz gospodarstva je potrdilo, da so jim nekatere manjše spletne marketinške agencije ponujale pozitivno ali negativno komentiranje medijskih prispevkov, napade na konkurente, glasovanje na spletnih anketah, prilagajanje rezultatov googlovih zadetkov in preprodajanje podpornikov na facebooku (en prijatelj stane približno en evro). Upravitelji spletnih strani slovenskih medijev in večjih spletnih forumov so povedali, da veliko agresivnih političnih komentarjev napiše peščica avtorjev, ki se podpisujejo z različnimi (izmišljenimi) imeni, precej razširjeni pa so tudi poskusi prikritega oglaševanja storitev in pisanje pozitivnih ali negativnih ocen izdelkov na straneh spletnih trgovin (vsi sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali med pripravo prispevka, so hoteli ostati neimenovani, op. p.).

Prav spletni forumi so bili prostor, kjer so se današnji spletni svetovalci največ naučili o delovanju svetovnega spleta in moči, ki jo prinaša anonimnost, je pojasnil sogovornik, ki je bil pred leti eden izmed administratorjev nekdanjega spletnega foruma Mobisux, posvečenega mobilni telefoniji. V debatah so poleg običajnih uporabnikov anonimno sodelovali tudi ljudje, ki so bili zaposleni pri mobilnih operaterjih, ponudnikih internetnih storitev in alternativnih telekomunikacijskih operaterjih. Ti so sprva predvsem hvalili lastne storitve in napadali konkurenčne, pozneje pa se je dogajalo tudi namerno sprožanje govoric in razkrivanje poslovnih načrtov konkurenčnih operaterjev, saj so začeli forume spremljati tudi novinarji in namige vključevati v svoje prispevke.

Vendar to obdobje ni trajalo dolgo, saj je Slovenija premajhna za tovrstne poskuse upravljanja z informacijami. »Dejavnejši uporabniki in administratorji smo zelo kmalu vedeli, kdo je kdo: kdo je simobilovec, kdo mobitelovec in kdo novinar pri določenem mediju. Govoricam in hvaljenju določenih izdelkov so nasedli samo neizkušeni obiskovalci, ki niso poznali pravil,« se je namuznil nekdanji forumaš, ki je danes zaposlen pri večjem ponudniku telekomunikacijskih storitev. Poleg tega so začeli prostočasno pisanje zaposlenih na forumu omejevati njihovi predstavniki za stike z javnostjo, ki niso hoteli tvegati nenadzorovanega širjenja informacij in morebitnih forumskih vojn, ki bi povzročile škodo vsem vpletenim. Zato so zanimivejše debate počasi utihnile, forumi pa so postali predvsem prostor za reševanje uporabniških težav in debate, kateri izdelek je boljši.

»Marketinške dejavnosti so se danes večinoma preselile na twitter in facebook, kjer so pravila komuniciranja drugačna, saj uporabniki niso več anonimni, ampak so pripravljeni nastopati s pravimi imeni in priimki,« je prepričan sogovornik. Upravljanja neanonimnih spletnih skupnosti pa se slovenska podjetja in agencije šele učijo.

Širjenje nezaupanja in apatije

Vsi naši viri so pri opisovanju prikritih spletnih strategij dosledno uporabljali preteklik, saj da so se iz »preteklih poskusov in napak naučili«, da so morebitna razkritja plačanih komentatorjev in sponzoriranih blogerjev preveč tvegana, saj prinašajo več škode kot koristi. Zagotovili so nam, da jih danes ponujajo samo še manjši iskalci priložnosti, ki poskušajo strankam prodati nekaj, kar v praksi ne prinaša pozitivnih učinkov. Poleg tega so zatrjevali, da je sistematično manipuliranje s spletnimi skupnostmi in civilno družbo, kakršnega opisuje Oldhamov film, v Sloveniji skoraj nemogoče, ker večina politike in gospodarstva razmišlja predvsem o kampanjskih projektih s kratkoročnimi učinki, ki jih je mogoče uresničiti v štiriletnih mandatih. Prav tako se jim ni zdelo verjetno, da bi v Sloveniji že kdo razmišljal o nakupu programske opreme za upravljanje spletnih skupnosti, o kakršnih je poročal Daily Kos.

Vendar to še ne pomeni, da so prikrite spletne manipulacije, kakršne v Sloveniji domnevno ponujajo samo manjši iskalci priložnosti, čisto nedolžne. Sogovorniki priznavajo, da se spletnih trikov dejansko zavedajo le specialisti – oglaševalci, informatiki, upravitelji omrežij in naprednejši uporabniki svetovnega spleta. Velika večina spletnih uporabnikov namreč nima ustreznega znanja in dostopa do informacij, ki bi jim pokazale, da se na avtomobilskem forumu nevede pogovarjajo s prodajalcem avtomobilov, da je neko knjigo pozitivno ocenil kar njen izdajatelj ali da so stotine jeznih političnih komentarjev v resnici nastale na računalnikih neke politične stranke. Tega dejstva se oglaševalci, prodajalci in politiki zelo dobro zavedajo, zato je skoraj nemogoče verjeti zagotovilom marketinških agencij, da se bodo njihovi naročniki odrekli višjemu volilnemu rezultatu in višjim dobičkom samo zato, ker je izrabljanje lahkovernih potrošnikov in volivcev pač »dolgoročno škodljivo« za njihov ugled.

Prikrite spletne strategije imajo zelo jasne cilje. Podjetja in njihovi lastniki hočejo preprečiti spremembe, ki škodujejo njihovim poslovnim interesom (uvedbi strožje zakonodaje, večji obdavčitvi dobičkov …). Trgovcem ustrezajo družbene okoliščine, v katerih poskušajo ljudje svoje težave in občutek nezadovoljstva reševati s potrošniškim obnašanjem. Širjenje nezaupanja v medije, stroko in civilne državljanske pobude pa koristi političnim gibanjem, ki obljubljajo, da lahko iz brezvladja edina ustvarijo red. Vprašanje, katerim interesom služijo navidezno spontana spletna in civilnodružbena gibanja, zato ni zanimivo samo za ameriške notranjepolitične analitike. Metode organizatorjev ameriških čajank lahko že nekaj časa v živo spremljamo tudi v Sloveniji.

***

Je prijatelj na facebooku tajni agent?

Nekatera slovenska podjetja zelo načrtno spremljajo dogajanja na spletnih forumih in družabnih omrežjih, ker upajo, da jim lahko poznavanje uporabniškega obnašanja pomaga oblikovati in preizkusiti nove izdelke in storitve ter pravočasno preprečiti morebitno negativno publiciteto. Hkrati so spletne skupnosti zanimiv vir podatkov za policijo in obveščevalne službe, ki z zmogljivimi analitskimi orodji spremljajo debate in merijo, kakšno je razpoloženje v neki družbi. Ali to pomeni, da je lahko med sogovorniki na forumih ali prijatelji na facebooku tudi kak policijski preiskovalec ali tajni agent? Le izjemoma, so zagotovili na slovenski policiji in obveščevalno-varnostni agenciji (Sovi). Policija lahko na svetovnem spletu spremlja in pridobiva dokaze le na podlagi sumov kaznivih dejanj, pri čemer se »metode in taktike policije prilagajajo posameznemu primeru« (prikrito sme delovati z dovoljenjem sodišča). Na Sovi pa si s svetovnim spletom pomagajo predvsem pri »spremljanju ciljnih skupin, ki predstavljajo potencialno nevarnost za nacionalno varnost Republike Slovenije in kjer obstaja povezava s tujino«, so sporočili iz vladnega urada za informiranje.

“Friziranje” googlovih zadettkov

Ali je mogoče vplivati na google, kakšne iskalne zadetke naj prikaže in katere iskalne nize naj predlaga, ko vanj vpišemo določena imena in pojme? Med slovenskimi poznavalci svetovnega spleta se je nedavno razvila debata, ali je povezovanje imen premiera Boruta Pahorja in notranje ministrice Katarine Kresal s kokainom in mamili, ki jih iskalcem predlaga google, naključno, ali so ga googlu podtaknili njuni politični nasprotniki. Možna sta oba odgovora, saj je na googlove iskalne zadetke in predloge v resnici mogoče vplivati, če vanj premišljeno in sistematično vpisujemo določene iskalne nize (ponavadi s posebnimi računalniškimi programi). Po drugi strani pa za tako prirejanje zadetkov potrebujemo veliko znanja, saj so googlovi inženirji dodobra izpopolnili sisteme za zaznavanje iskalniških prevar, ker se morajo nenehno braniti pred specializiranimi podjetji, ki strankam obljubljajo izboljšanje njihove spletne podobe ali nagajanje tekmecem. Za google zato velja enako kot za vse druge spletne storitve – večinoma so zanesljive, ni pa jim mogoče brezpogojno zaupati.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  15. januar 2011

Gospodarji podatkov

Ameriških preiskovalcev niso zanimala le njena javno objavljena sporočila (»tviti«). Od Twitterja so med drugim zahtevali tudi podatke o morebitnih zasebnih dopisih, internetnih naslovih ip, poštnih naslovih in denarnih transakcijah, iz katerih bi lahko sestavili celotno komunikacijsko mrežo islandske poslanke – s kom si je dopisovala, kdo je spremljal njene tvite in katere računalnike je uporabljala za tvitanje.

Radovednost preiskovalcev ni presenetljiva, saj je Jónsdóttirjeva veljala za tesno sodelavko Juliana Assangea, najvidnejšega predstavnika skupnosti wikileaks. Bila je ena glavnih zagovornic islandske novomedijske pobude (Modern Media Initiative) in nove komunikacijske zakonodaje, s katero so na Islandiji močno zaščitili novinarje in spletne aktiviste. Z wikileaks je lani sodelovala pri montaži in objavi helikopterskega posnetka, v katerem so ameriški vojaki streljali na civiliste in novinarje. Preiskovalci so zato pričakovali, da jim bodo njene spletne dejavnosti pomagale razkriti druge sodelavce wikileaks in potrditi domnevno vpletenost zaprtega ameriškega vojaka Bradleyja Manninga v lanska razkritja ameriških diplomatskih in vojaških dokumentov.

Predstavniki podjetja Twitter so Jónsdóttirjevi sporočili, da lahko izročitev podatkov odložijo za največ deset dni, nato se morajo ukloniti odločbi ameriškega sodišča. Poslanka je prek twitterja, bloga in elektronske pošte sporočila, da je za pomoč nemudoma zaprosila odvetnike vplivne ameriške civilnodružbene skupine Electronic Frontier Foundation, ki se od leta 1990 ukvarja z vprašanji elektronskih civilnih svoboščin. Poleg tega je islandska vlada pri ameriškem veleposlaniku takoj protestirala zaradi grobega posega v zasebnost njihove državljanke, ki je hkrati še demokratično izvoljena poslanka. Kljub temu pa solidarnost poslankinih kolegov in kritični medijski odzivi verjetno ne bodo preprečili izročitve elektronskih gradiv, ki so jo zahtevali ameriški preiskovalci. Njihova zahteva je namreč po ameriški zakonodaji najverjetneje popolnoma legalna.

Evropska nemoč

Islandski primer je tako znova opozoril, da svetovni splet ne obstaja v nekem navideznem, naddržavnem in nadteritorialnem svetu, ampak zanj veljajo podobna pravila in razmerja moči kot za vse druge človeške dejavnosti.

Spletne storitve, ki jih uporablja na stotine milijonov ljudi po vsem svetu – twitter, facebook, linkedin, gmail, youtube, skype in druge –, niso nikakršna izjema. Čeprav se zdijo uporabnikom zaradi vsesplošne razširjenosti zelo domače, jih upravljajo zasebna, večinoma ameriška podjetja, ki morajo pri poslovanju upoštevati poslovni interes in lokalno zakonodajo. Osebni spletni profili, elektronska pisma in videoposnetki, ki jih objavljajo njihovi uporabniki, so zato shranjeni na računalniških strežnikih v ZDA, do njih pa ne dostopajo le ameriški oglaševalci, temveč tudi policija in tajne službe, ki so po enajstem septembru v imenu vojne proti terorizmu pridobile zelo veliko pooblastil.

Želja po dostopu do »elektronskih« podatkov ni ameriška posebnost, saj komunikacijske navade državljanov zanimajo vse nacionalne države. Vendar je velika premoč ameriških ponudnikov spletnih storitev v zadnjih letih nesorazmerno povečala informacijsko moč ZDA in načela nekatera vprašanja, na katera so doslej opozarjali le redki kritični varuhi informacijske zasebnosti: kdo in pod kakšnimi pogoji sme uporabljati ogromne podatkovne zbirke, ki so jih zbrala zasebna podjetja (denimo osebne profile pol milijarde Zemljanov, ki uporabljajo facebook). Čigava nacionalna zakonodaja naj ureja globalne spletne storitve? Kako lahko islandska državljanka, ki jo doma varuje stroga zasebnostna zakonodaja, nenadoma izgubi skoraj vse zasebnostne pravice, ko postane uporabnica »ameriških« spletnih storitev?

Evropska skupnost se doslej s podobnimi dilemami ni veliko ukvarjala. Evropska komisija se je ob zadnjih telekomunikacijskih reformah le bežno dotaknila vse večje koncentracije velikih podatkovnih zbirk v lasti zasebnih (ameriških) podjetij, a so prevladala stališča zagovornikov internetne ekonomije, ki strožje varstvo zasebnosti vidijo predvsem kot konkurenčno oviro za razvoj spletnih storitev in potuho piratskim kršilcem avtorskih pravic. Podobno zadržan je bil tudi evropski parlament. Posamezni poslanci so sicer opozarjali na kršitve informacijske zasebnosti, sam parlament pa se do problematike doslej ni jasno opredelil, saj nekatere poslanske skupine zagovarjajo varstvo zasebnosti, drugim pa so pomembnejši gospodarski interesi, strah pred terorizmom ali boj proti piratstvu, je pojasnila slovenska evroposlanka Tanja Fajon.

Če bi se v podobni preiskavi znašel kak evropski ali nacionalni poslanec, bi ga verjetno čakala podobna usoda kot Birgitto Jónsdóttir. V najboljšem primeru bi lahko računal na diplomatski protest nacionalne vlade in podporo poslanskih kolegov, ki pa skoraj zagotovo ne bi mogli ustaviti ameriške sodne odločbe, je dejal predsednik slovenskega parlamenta Pavel Gantar. Zato veljajo za poslance in običajne uporabnike spletnih storitev enaka pravila: pomisliti, čigave spletne storitve uporabljate, in se zavedati, da na svetovni splet ne sodijo stvari, za katere hočete, da ostanejo zasebne, je dodal Gantar.

Povračilni ukrepi?

Kljub pretekli pasivnosti pa ameriške zahteve po zasebnih podatkih evropskih državljanov vse bolj motijo nekatere evropske komisarje, poslance, organizacije in države.

Evropski poslanec Ivo Vajgl je povedal, da je liberalna poslanska skupina zaradi islandskega incidenta pozvala evropsko komisijo, naj pripravi jasno strategijo, kako v prihodnosti obvarovati državljane EU pred elektronskimi posegi v zasebnost, ki so v nasprotju z evropskim pravnim redom. Evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding je lani skupaj s komisarko za digitalno agendo Neelie Kroes napovedala, da bodo morali ameriški ponudniki spletnih storitev omogočiti prenos osebnih spletnih profilov med različnimi storitvami in družabnimi omrežji, ker močna koncentracija podatkovnih zbirk slabo vpliva na razvoj konkurence. Evropski varuhi zasebnosti pa so že večkrat zahtevali, da bi morali telekomunikacijski operaterji in ponudniki spletnih storitev obvezno obvestiti uporabnike vsakič, ko nekdo zahteva dostop do njihovih podatkov – kar je v islandskem primeru (prostovoljno) storil Twitter. In česar – tako Jónsdóttirjeva – niso storili drugi skrbniki omrežij, ko so prejeli enake sodne naloge.

Poleg političnih se stopnjujejo tudi drugi pritiski. Italija je Googlovemu spletnemu videoservisu youtube predpisala enaka pravila, kot veljajo za tradicionalne medije, če hoče še naprej poslovati na njenih tleh (uredniško odgovornost, spoštovanje avtorskih pravic …). Več evropskih držav – med njimi tudi Slovenija – Googlu ni dovolilo neomejenega zbiranja videoposnetkov mestnih ulic za storitev streetview, ker so kršili nacionalno zasebnostno zakonodajo. Nekatere države pa celo razmišljajo, da bi prepovedale rabo brezplačne spletne elektronske pošte v državni upravi (gmail, hotmail …), ker hočejo preprečiti nenadzorovan izvoz podatkov na ameriške strežnike.

Vendar ti posamični in nepovezani poskusi ne morejo izboljšati varstva zasebnosti za državljane EU ali spremeniti dejstva, da bo za veliko večino uporabnikov »ameriških« spletnih storitev v praksi še naprej veljala ameriška zakonodaja, na katero preostanek sveta nima nikakršnega vpliva. Ameriško zakonodajo pa je izoblikovala retorika, ki je vse glasnejša tudi v Evropi: skrb za zasebnost se mora umakniti novim družbenim normam, gospodarski rasti, podjetniški pobudi, spodbujanju novih tehnologij in zagotavljanju varnosti. Obvestila, ki ga je prejela islandska poslanka, zato ni mogoče razumeti kot nečesa izjemnega. Je pokazatelj, kaj se rutinsko dogaja vsak dan, in napoved, kaj se bo že čez nekaj let tudi v EU zdelo »normalno«.

Related articles

• Iceland summons US envoy over demand for MP’s Twitter details (guardian.co.uk)
• US subpoenas Twitter for accounts of two Wikileaks volunteers (boingboing.net)
• Liberal MEPs want answers over US WikiLeaks subpoena (newscientist.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  20. marec 2010

Komu bo (od)bila desettisočletna ura

Hillisovo desettisočletno uro je navdihnil občutek, da je s prihodnostjo nekaj narobe. Ko je bil otrok, se je zdela prihodnost neznansko oddaljena – nekje za obzorjem sedanjega tisočletja. O njej so pisali znanstvenofantastični romani, z njo so se ukvarjali politiki in sanjači, ljudje pa so čutili, da se nahajajo na strmi premici neskončnega napredka, ki se je iz dolgih stoletij nenehnih vojn vzpenjala proti resnično razsvetljenemu obdobju demokracije, tehnološkega razvoja in potrošniškega izobilja. Nato se je začela prihodnost vse bolj približevati. »Vsako leto sem bil starejši, ideja prihodnosti pa je obstala natanko tam, kjer je bila, ko sem bil otrok – na prelomu tisočletja«, je povedal Hillis.

Velike politične zgodbe so se iztekale, saj je vse več ljudi spoznalo, da kapitalistične demokracije ne pomenijo konca zgodovine in hkrati ne ponujajo njenega logičnega nadaljevanja. Razvoj znanosti in globalizacija sta še okrepila stare probleme človeštva namesto da bi jih reševala. Zavest o preteklem je izginjala, a je ni več nadomeščal pogled v oddaljeno prihodnost, ker so vse naše misli in dejanja zaposlovale le kratkoročne mikroprihodnosti – odplačilo naslednjega kredita, četrtletni poslovni rezultati in načrtovanje letošnjega dopusta. Hillsu se je zdelo, da smo dosegli obzorje sedanjega tisočletja, vendar smo za njim namesto nove prihodnosti uzrli le praznino dolge in negotove sedanjosti. Razmišljanje o prihodnosti in načrtovanju prihodnjega stoletja je zato postalo nesmiselno, saj nismo več verjeli, da lahko tudi sami vplivamo na svojo prihodnost ali prihodnosti naših civilizacij.

Hillis je upal, da ga bo načrtovanje desettisočletne ure iztrgalo iz sedanjostne apatije, saj bo moral razmišljati v čisto drugačnih časovnih kategorijah. Poznavanje preteklosti mu bo pomagalo izbrati materiale, ki bodo preživeli tako dolgo dobo – deset tisočletij so obstali najstarejši ostanki lončarstva, ki velja za nekakšen začetek razvoja človeške tehnologije –, pa tudi usodo, ki so jo doživeli tehnološki spomeniki starih civilizacij. Domneval je, da bo moral uro postaviti v puščavi ali visokogorju, kjer so uničujoči vplivi temperaturnih razlik in erozije najmanjši, zgraditi pa iz velikih sestavnih delov brez posebne vrednosti, ki ne bodo zamikali roparjev. Vedel je, da nove civilizacije pogosto uničujejo simbole preteklih civilizacij, zato bo moral uro najverjetneje skriti pred pogledi prihodnjih človeških prebivalcev, ki bi jo utegnili častiti, sovražiti ali preprosto razstaviti in uporabiti za kaj bolj koristnega.

Inženirski izzivi desettisočletne ure so se vse bolj umikali razmišljanjem o družbi in ljudeh, zato je začela zamisel povezovati zelo različne prebivalce silicijeve doline in okolice San Francisca. Inženirji so razmišljali o viru energije, ki bi poganjal Hillsovo uro, poslovneži so iskali poslovni model, ki bi jo finančno vzdrževal, umetniki in akademiki pa so se spraševali, kakšna organizacija bi jo lahko postavila in ohranjala. Zato je leta 01996 nastala neprofitna fondacija Long Now (The Long Now Foundation), ki je financirala prva dva prototipa, zbrala več milijonov dolarjev začetnega kapitala in odkupila dve lokaciji, na katerih bodo nekoč postavili dokončani Hillsovi uri. Hkrati pa so začeli podpirati tudi druge projekte za spodbujanje dolgoročnega razmišljanja – iskanje jezika, ki bo preživelo prihodnja tisočletja, razvoj trajnostnega računalništva in shranjevanja podatkov ter razmišljanje o novih načinih vodenja človeških skupnosti.

»Spoznali smo namreč, da brez dolgoročnega razmišljanja ljudje ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice,« je povedal predsednik fondacije Long Now Alexander Rose. Svet bo tedaj še vedno obstajal in verjetno tudi naša desettisočletna ura. Vendar bo to drugačen svet. Svet brez nas, je resno dodal Rose.

Svet brez nas

»Pred petimi leti sem potrkal pri svojem tedanjem uredniku in mu omenil, da imam malce drugačno zamisel za novinarski članek,« je ameriški novinar in publicist Alan Weisman povedal občinstvu, ki se je konec februarja zbralo v gledališču Herbst sredi San Francisca. »Novinarji največkrat pišemo o sedanjosti in se včasih dotaknemo tudi preteklosti. Mene pa je zanimalo, ali je mogoče na novinarski način pisati o nečem, kar se še ni zgodilo. Tako je nastal daljši prispevek Zemlja brez ljudi, ki sem ga pozneje razširil v knjigo Svet brez nas, v kateri sem se vprašal, kakšen bi bil svet, če bi človeštvo nenadoma – izginilo,« je pojasnil Weisman.

Weismana ni zanimalo, kaj se bo (hipotetično) zgodilo človeštvu – ga bo odpravila bolezen, jedrska vojna, zastrupitev planeta ali morebiten drugi odrešenikov prihod –, ampak je poskušal ugotoviti, kako bi se na naše izginotje odzvala druga živa bitja in kakšna bi postala naša sedanja življenjska okolja. Zato je poiskal predele sveta, ki so jih ljudje zaradi spleta zgodovinskih in drugih okoliščin prepustili naravi (prastari poljski pragozd, okolica Černobila, zaminirano območje med severno in južno Korejo …) in popisoval, kakšne življenjske oblike so v nekaj desetletjih poselile zapuščena človeška prebivališča. Pogovarjal se je s številnimi arhitekti, gradbeniki, urbanisti, biologi, strojniki ter vzdrževalci prometne in komunalne infrastrukture, ki so mu pomagali sestaviti poglavje o usodi New Yorka – velikanskega mesta, ki bi ga brez nenehnega človeškega vzdrževanja že v nekaj desetletjih preplavila voda in prerasel gozd. Spoznaval je lastnosti gradbenih materialov, moč naravnih dejavnikov (predvsem vode) in zmožnosti narave, da se prilagodi tudi najbolj negativnim posledicam človekovega obstoja: plastiki, radioaktivnemu onesnaženju in visokim koncentracijam nakopičenih toplogrednih plinov. Vsa svoja spoznanja pa je v prvi izdaji knjige sklenil z optimistično ugotovitvijo, da nam za življenje na Zemlji verjetno ni treba bati.

Starih ekosistemov ni mogoče na silo ohraniti ali jih spraviti v muzej. Dinozavri so bili skoraj sto tisoč let najbolje prilagojena življenjska oblika, a so kljub temu izginili, ko so se življenjske okoliščine spremenile, je pojasnil Weisman. V zemeljski zgodovini sta že nekajkrat izumrli po dve tretjini tedanjih vrst, a so jih vedno nadomestile druge. Če ne bo več izpustov toplogrednih plinov (razen požarov), bodo rastline verjetno že v dobrem stoletju spet vzpostavile nekdanje atmosfersko razmerje. Večji problem je plastika, ker so polimeri skoraj večni in se jih tudi z razpadom ne moremo znebiti, a se bodo prej ali slej pojavili mikroorganizmi, ki jih bodo znali presnoviti, je prepričan Weisman. Največjo nevarnost za preživetje živih organizmov zato pomeni približno 440 vodno hlajenih jedrskih reaktorjev po vsem svetu, saj bi se njihove sredice brez hlajenja stalile in povzročile nepredstavljivo okoljsko katastrofo. Vendar pa nekatere sesalske vrste, ki živijo v okolici černobilskega reaktorja, že kažejo prve znake prilagoditve na nove okoliščine, saj so začele hitreje spolno dozorevati, kar pospešuje njihov razmnoževalni ciklus in povečuje možnost, da bi se nekoč skotil mladič, ki bo znal preživeti v radioaktivnem okolju.

Bo v tem novem svetu, ki ga nekateri ilustratorji Weismanove knjige prikazujejo skoraj kot izgubljeni rajski vrt, še prostor tudi za človeka? Ob tem vprašanju se je Weisman zamislil in priznal, da se je hotel tej napovedi v knjigi izogniti, saj se je zbal »politizacije«, ki spremlja okoljsko problematiko. »Za dve veliki religiji je misel na svet brez nas nepredstavljiva, saj verjamejo, da je bil svet ustvarjen za ljudi, zato brez njih nima nobenega smisla. Konservativci zelo resno jemljejo božje navodilo – pojdite in se množite – zato je aktivno omejevanje rasti prebivalstva v nasprotju z njihovim pogledom na svet. Prav tako je treba razumeti, da je ideologija nenehne gospodarske rasti dolgoročno pogubna za naše preživetje, čeprav odgovornosti za spremembe in s tem izgubo dosedanjega načina življenja ne upata prevzeti ne politična levica ne desnica,« je prepričan Weisman. Brez bistvenega zmanjšanja števila človeškega prebivalstva, zelene revolucije in dolgoročnega razmišljanja pa ljudje skoraj zagotovo ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice, je Weisman potrdil Zanderjevo napoved.

So bistveno zmanjšanje števila človeškega prebivalstva, zelena revolucija ter prevlada dolgoročnega razmišljanja v izobraževanju in politiki sploh verjetni?

Hitra sedanjost

Hitri vlak, ki povezuje San Francisco s silicijevo dolino, se zdi na prvi pogled zelo primerno okolje za opazovanje prihodnosti. Uslužbenci največjih tehnoloških podjetij, stanfordski študenti, internetni poslovneži in mladi raziskovalci so zatopljeni vsak v svojo najnovejšo elektronsko napravo, njihovi pogovori (po telefonih) pa razkrivajo drobce iz njihovih zasebnih življenj, raziskovalnih projektov in poslovnih zamisli, ki bodo morda že v prihodnjih letih preoblikovale internetno pokrajino. Če so stereotipne predstave o silicijevi dolini upravičene, se na tem vlaku srečujejo visoka izobrazba, odprti pogledi na svet, obilje tveganega kapitala in ustvarjalni posamezniki. Iz take zmesi pa bi po preprostih evolucionističnih načelih skorajda morale vznikniti Weismanovske zamisli in pobude, ki lahko pomagajo človeštvu doživeti prvo oglašanje tisočletne kukavice.

»Naj vas ta prvi vtis ne zavede,« je odkimal Paul Saffo, dolgoletni napovedovalec prihodnosti in gostujoči profesor na Stanfordu. »Čeprav ostaja Kalifornija eno največjih svetovnih gospodarstev in silicijeva dolina še vedno uspe pritegniti nadarjene posameznike iz vsega sveta, je naša prihodnost v resnici zelo negotova, saj smo vse naše sisteme prignali do skrajnosti – gospodarstvo, šolstvo in politiko,« je prepričan Saffo.

V teh sistemih ni ostalo nobene rezerve več. Zaradi kratkovidnega zmanjševanja javnega financiranja visokega šolstva so postale kalifornijske univerze izjemno odvisne od zasebnega denarja, zato lahko vse manj časa in profesorjev namenijo raziskavam, ki nimajo kratkoročnega komercialnega učinka. Za zasebna podjetja, ki take raziskave financirajo, veljajo enaki tržni pritiski, prav tako za finančne vlagatelje, ki zaradi gospodarske krize skoraj ne upajo več financirati zanimivih ali dolgoročno obetavnih projektov. Visoke šolnine povečujejo psihološke obremenitve študentov, ki imajo vse višje povprečne ocene, a hkrati vse manj časa za pridobivanje dragocenih življenjskih izkušenj ali igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših tehnoloških zamisli. Podobnim pravilom sledi tudi javni sektor, saj zaradi nenehnega zmanjševanja stroškov bolnišnice v San Franciscu nimajo ne prostora ne osebja, ki bi poskrbelo za prebivalce, če bi mesto doleti kak močnejši potres – kar je le vprašanje časa, je dejal Saffo.

To »odpravljanje rezerve« še vedno velja za vrednoto, saj ga večina vidi predvsem kot način za izboljšanje učinkovitosti, je pojasnil Saffo. Vendar pri tem radi pozabimo na negativne plati take učinkovitosti. Naša gospodarstva so postala tako občutljiva in medsebojno prepletena, da lahko zaradi potresa v Čilu in posledično višje cene bakra na frankfurtski borzi čez noč propade kalifornijsko podjetje. Do politikov imamo enaka pričakovanja kot do menedžerjev, ki ne izpolnijo poslovnega načrta, zato jih že po enem letu vladanja razglašamo za katastrofo, če niso izpolnili naših nerealističnih pričakovanj, njihove tekmece pa spodbujamo k še večjim in bolj nemogočim populističnim obljubam, v katerih ni prostora za prihodnost. Poleg tega ima občutek občutljive globalne prepletenosti danes ravno nasproten psihološki vpliv kot so ga imeli sredi preteklega stoletja prvi posnetki Zemlje iz vesolja.

»Če so nas posnetki Zemlje tedaj povezali v zavesti, da vsi skupaj živimo na mali modri kroglici sredi vesolja, se danes ljudje spet zatekajo v skrajne lokalizme – vase, v družine ali najožje življenjsko okolje. V ZDA imamo vse več senatorjev, ki ponosno razglašajo, da niso še nikoli zapustili domovine. Ker nagovarjajo veliko večino Američanov, ki niso bili še nikoli v tujini, taki politiki pridobivajo vse več politične moči, njihova nevednost pa postaja vrlina,« je bil kritičen Saffo. Zato ljudje porabljajo vso svojo energijo za vse manj pomembne lokalne in osebne razprtije, na koncu pa so preveč izčrpani, da bi zmogli razmišljati o skupni prihodnosti in globalnih izzivih, je dodal.

Med odplačevanjem naslednjega kredita, izpolnjevanjem četrtletnih poslovnih rezultatov in načrtovanjem letošnjega dopusta pač ni časa za razmišljanje o naši globalni soodvisnosti. Še manj za spraševanje, katere življenjske oblike bodo čez nekaj stoletij poseljevale ostanke naše civilizacije in opazovale nenavaden spomenik, ki zatiktaka enkrat na leto, se premakne vsako stoletje in z zvoki neke ptice naznanja prihod novega tisočletja.