Prva objava: Sobotna priloga Dela,  20. marec 2010

Komu bo (od)bila desettisočletna ura

Hillisovo desettisočletno uro je navdihnil občutek, da je s prihodnostjo nekaj narobe. Ko je bil otrok, se je zdela prihodnost neznansko oddaljena – nekje za obzorjem sedanjega tisočletja. O njej so pisali znanstvenofantastični romani, z njo so se ukvarjali politiki in sanjači, ljudje pa so čutili, da se nahajajo na strmi premici neskončnega napredka, ki se je iz dolgih stoletij nenehnih vojn vzpenjala proti resnično razsvetljenemu obdobju demokracije, tehnološkega razvoja in potrošniškega izobilja. Nato se je začela prihodnost vse bolj približevati. »Vsako leto sem bil starejši, ideja prihodnosti pa je obstala natanko tam, kjer je bila, ko sem bil otrok – na prelomu tisočletja«, je povedal Hillis.

Velike politične zgodbe so se iztekale, saj je vse več ljudi spoznalo, da kapitalistične demokracije ne pomenijo konca zgodovine in hkrati ne ponujajo njenega logičnega nadaljevanja. Razvoj znanosti in globalizacija sta še okrepila stare probleme človeštva namesto da bi jih reševala. Zavest o preteklem je izginjala, a je ni več nadomeščal pogled v oddaljeno prihodnost, ker so vse naše misli in dejanja zaposlovale le kratkoročne mikroprihodnosti – odplačilo naslednjega kredita, četrtletni poslovni rezultati in načrtovanje letošnjega dopusta. Hillsu se je zdelo, da smo dosegli obzorje sedanjega tisočletja, vendar smo za njim namesto nove prihodnosti uzrli le praznino dolge in negotove sedanjosti. Razmišljanje o prihodnosti in načrtovanju prihodnjega stoletja je zato postalo nesmiselno, saj nismo več verjeli, da lahko tudi sami vplivamo na svojo prihodnost ali prihodnosti naših civilizacij.

Hillis je upal, da ga bo načrtovanje desettisočletne ure iztrgalo iz sedanjostne apatije, saj bo moral razmišljati v čisto drugačnih časovnih kategorijah. Poznavanje preteklosti mu bo pomagalo izbrati materiale, ki bodo preživeli tako dolgo dobo – deset tisočletij so obstali najstarejši ostanki lončarstva, ki velja za nekakšen začetek razvoja človeške tehnologije –, pa tudi usodo, ki so jo doživeli tehnološki spomeniki starih civilizacij. Domneval je, da bo moral uro postaviti v puščavi ali visokogorju, kjer so uničujoči vplivi temperaturnih razlik in erozije najmanjši, zgraditi pa iz velikih sestavnih delov brez posebne vrednosti, ki ne bodo zamikali roparjev. Vedel je, da nove civilizacije pogosto uničujejo simbole preteklih civilizacij, zato bo moral uro najverjetneje skriti pred pogledi prihodnjih človeških prebivalcev, ki bi jo utegnili častiti, sovražiti ali preprosto razstaviti in uporabiti za kaj bolj koristnega.

Inženirski izzivi desettisočletne ure so se vse bolj umikali razmišljanjem o družbi in ljudeh, zato je začela zamisel povezovati zelo različne prebivalce silicijeve doline in okolice San Francisca. Inženirji so razmišljali o viru energije, ki bi poganjal Hillsovo uro, poslovneži so iskali poslovni model, ki bi jo finančno vzdrževal, umetniki in akademiki pa so se spraševali, kakšna organizacija bi jo lahko postavila in ohranjala. Zato je leta 01996 nastala neprofitna fondacija Long Now (The Long Now Foundation), ki je financirala prva dva prototipa, zbrala več milijonov dolarjev začetnega kapitala in odkupila dve lokaciji, na katerih bodo nekoč postavili dokončani Hillsovi uri. Hkrati pa so začeli podpirati tudi druge projekte za spodbujanje dolgoročnega razmišljanja – iskanje jezika, ki bo preživelo prihodnja tisočletja, razvoj trajnostnega računalništva in shranjevanja podatkov ter razmišljanje o novih načinih vodenja človeških skupnosti.

»Spoznali smo namreč, da brez dolgoročnega razmišljanja ljudje ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice,« je povedal predsednik fondacije Long Now Alexander Rose. Svet bo tedaj še vedno obstajal in verjetno tudi naša desettisočletna ura. Vendar bo to drugačen svet. Svet brez nas, je resno dodal Rose.

Svet brez nas

»Pred petimi leti sem potrkal pri svojem tedanjem uredniku in mu omenil, da imam malce drugačno zamisel za novinarski članek,« je ameriški novinar in publicist Alan Weisman povedal občinstvu, ki se je konec februarja zbralo v gledališču Herbst sredi San Francisca. »Novinarji največkrat pišemo o sedanjosti in se včasih dotaknemo tudi preteklosti. Mene pa je zanimalo, ali je mogoče na novinarski način pisati o nečem, kar se še ni zgodilo. Tako je nastal daljši prispevek Zemlja brez ljudi, ki sem ga pozneje razširil v knjigo Svet brez nas, v kateri sem se vprašal, kakšen bi bil svet, če bi človeštvo nenadoma – izginilo,« je pojasnil Weisman.

Weismana ni zanimalo, kaj se bo (hipotetično) zgodilo človeštvu – ga bo odpravila bolezen, jedrska vojna, zastrupitev planeta ali morebiten drugi odrešenikov prihod –, ampak je poskušal ugotoviti, kako bi se na naše izginotje odzvala druga živa bitja in kakšna bi postala naša sedanja življenjska okolja. Zato je poiskal predele sveta, ki so jih ljudje zaradi spleta zgodovinskih in drugih okoliščin prepustili naravi (prastari poljski pragozd, okolica Černobila, zaminirano območje med severno in južno Korejo …) in popisoval, kakšne življenjske oblike so v nekaj desetletjih poselile zapuščena človeška prebivališča. Pogovarjal se je s številnimi arhitekti, gradbeniki, urbanisti, biologi, strojniki ter vzdrževalci prometne in komunalne infrastrukture, ki so mu pomagali sestaviti poglavje o usodi New Yorka – velikanskega mesta, ki bi ga brez nenehnega človeškega vzdrževanja že v nekaj desetletjih preplavila voda in prerasel gozd. Spoznaval je lastnosti gradbenih materialov, moč naravnih dejavnikov (predvsem vode) in zmožnosti narave, da se prilagodi tudi najbolj negativnim posledicam človekovega obstoja: plastiki, radioaktivnemu onesnaženju in visokim koncentracijam nakopičenih toplogrednih plinov. Vsa svoja spoznanja pa je v prvi izdaji knjige sklenil z optimistično ugotovitvijo, da nam za življenje na Zemlji verjetno ni treba bati.

Starih ekosistemov ni mogoče na silo ohraniti ali jih spraviti v muzej. Dinozavri so bili skoraj sto tisoč let najbolje prilagojena življenjska oblika, a so kljub temu izginili, ko so se življenjske okoliščine spremenile, je pojasnil Weisman. V zemeljski zgodovini sta že nekajkrat izumrli po dve tretjini tedanjih vrst, a so jih vedno nadomestile druge. Če ne bo več izpustov toplogrednih plinov (razen požarov), bodo rastline verjetno že v dobrem stoletju spet vzpostavile nekdanje atmosfersko razmerje. Večji problem je plastika, ker so polimeri skoraj večni in se jih tudi z razpadom ne moremo znebiti, a se bodo prej ali slej pojavili mikroorganizmi, ki jih bodo znali presnoviti, je prepričan Weisman. Največjo nevarnost za preživetje živih organizmov zato pomeni približno 440 vodno hlajenih jedrskih reaktorjev po vsem svetu, saj bi se njihove sredice brez hlajenja stalile in povzročile nepredstavljivo okoljsko katastrofo. Vendar pa nekatere sesalske vrste, ki živijo v okolici černobilskega reaktorja, že kažejo prve znake prilagoditve na nove okoliščine, saj so začele hitreje spolno dozorevati, kar pospešuje njihov razmnoževalni ciklus in povečuje možnost, da bi se nekoč skotil mladič, ki bo znal preživeti v radioaktivnem okolju.

Bo v tem novem svetu, ki ga nekateri ilustratorji Weismanove knjige prikazujejo skoraj kot izgubljeni rajski vrt, še prostor tudi za človeka? Ob tem vprašanju se je Weisman zamislil in priznal, da se je hotel tej napovedi v knjigi izogniti, saj se je zbal »politizacije«, ki spremlja okoljsko problematiko. »Za dve veliki religiji je misel na svet brez nas nepredstavljiva, saj verjamejo, da je bil svet ustvarjen za ljudi, zato brez njih nima nobenega smisla. Konservativci zelo resno jemljejo božje navodilo – pojdite in se množite – zato je aktivno omejevanje rasti prebivalstva v nasprotju z njihovim pogledom na svet. Prav tako je treba razumeti, da je ideologija nenehne gospodarske rasti dolgoročno pogubna za naše preživetje, čeprav odgovornosti za spremembe in s tem izgubo dosedanjega načina življenja ne upata prevzeti ne politična levica ne desnica,« je prepričan Weisman. Brez bistvenega zmanjšanja števila človeškega prebivalstva, zelene revolucije in dolgoročnega razmišljanja pa ljudje skoraj zagotovo ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice, je Weisman potrdil Zanderjevo napoved.

So bistveno zmanjšanje števila človeškega prebivalstva, zelena revolucija ter prevlada dolgoročnega razmišljanja v izobraževanju in politiki sploh verjetni?

Hitra sedanjost

Hitri vlak, ki povezuje San Francisco s silicijevo dolino, se zdi na prvi pogled zelo primerno okolje za opazovanje prihodnosti. Uslužbenci največjih tehnoloških podjetij, stanfordski študenti, internetni poslovneži in mladi raziskovalci so zatopljeni vsak v svojo najnovejšo elektronsko napravo, njihovi pogovori (po telefonih) pa razkrivajo drobce iz njihovih zasebnih življenj, raziskovalnih projektov in poslovnih zamisli, ki bodo morda že v prihodnjih letih preoblikovale internetno pokrajino. Če so stereotipne predstave o silicijevi dolini upravičene, se na tem vlaku srečujejo visoka izobrazba, odprti pogledi na svet, obilje tveganega kapitala in ustvarjalni posamezniki. Iz take zmesi pa bi po preprostih evolucionističnih načelih skorajda morale vznikniti Weismanovske zamisli in pobude, ki lahko pomagajo človeštvu doživeti prvo oglašanje tisočletne kukavice.

»Naj vas ta prvi vtis ne zavede,« je odkimal Paul Saffo, dolgoletni napovedovalec prihodnosti in gostujoči profesor na Stanfordu. »Čeprav ostaja Kalifornija eno največjih svetovnih gospodarstev in silicijeva dolina še vedno uspe pritegniti nadarjene posameznike iz vsega sveta, je naša prihodnost v resnici zelo negotova, saj smo vse naše sisteme prignali do skrajnosti – gospodarstvo, šolstvo in politiko,« je prepričan Saffo.

V teh sistemih ni ostalo nobene rezerve več. Zaradi kratkovidnega zmanjševanja javnega financiranja visokega šolstva so postale kalifornijske univerze izjemno odvisne od zasebnega denarja, zato lahko vse manj časa in profesorjev namenijo raziskavam, ki nimajo kratkoročnega komercialnega učinka. Za zasebna podjetja, ki take raziskave financirajo, veljajo enaki tržni pritiski, prav tako za finančne vlagatelje, ki zaradi gospodarske krize skoraj ne upajo več financirati zanimivih ali dolgoročno obetavnih projektov. Visoke šolnine povečujejo psihološke obremenitve študentov, ki imajo vse višje povprečne ocene, a hkrati vse manj časa za pridobivanje dragocenih življenjskih izkušenj ali igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših tehnoloških zamisli. Podobnim pravilom sledi tudi javni sektor, saj zaradi nenehnega zmanjševanja stroškov bolnišnice v San Franciscu nimajo ne prostora ne osebja, ki bi poskrbelo za prebivalce, če bi mesto doleti kak močnejši potres – kar je le vprašanje časa, je dejal Saffo.

To »odpravljanje rezerve« še vedno velja za vrednoto, saj ga večina vidi predvsem kot način za izboljšanje učinkovitosti, je pojasnil Saffo. Vendar pri tem radi pozabimo na negativne plati take učinkovitosti. Naša gospodarstva so postala tako občutljiva in medsebojno prepletena, da lahko zaradi potresa v Čilu in posledično višje cene bakra na frankfurtski borzi čez noč propade kalifornijsko podjetje. Do politikov imamo enaka pričakovanja kot do menedžerjev, ki ne izpolnijo poslovnega načrta, zato jih že po enem letu vladanja razglašamo za katastrofo, če niso izpolnili naših nerealističnih pričakovanj, njihove tekmece pa spodbujamo k še večjim in bolj nemogočim populističnim obljubam, v katerih ni prostora za prihodnost. Poleg tega ima občutek občutljive globalne prepletenosti danes ravno nasproten psihološki vpliv kot so ga imeli sredi preteklega stoletja prvi posnetki Zemlje iz vesolja.

»Če so nas posnetki Zemlje tedaj povezali v zavesti, da vsi skupaj živimo na mali modri kroglici sredi vesolja, se danes ljudje spet zatekajo v skrajne lokalizme – vase, v družine ali najožje življenjsko okolje. V ZDA imamo vse več senatorjev, ki ponosno razglašajo, da niso še nikoli zapustili domovine. Ker nagovarjajo veliko večino Američanov, ki niso bili še nikoli v tujini, taki politiki pridobivajo vse več politične moči, njihova nevednost pa postaja vrlina,« je bil kritičen Saffo. Zato ljudje porabljajo vso svojo energijo za vse manj pomembne lokalne in osebne razprtije, na koncu pa so preveč izčrpani, da bi zmogli razmišljati o skupni prihodnosti in globalnih izzivih, je dodal.

Med odplačevanjem naslednjega kredita, izpolnjevanjem četrtletnih poslovnih rezultatov in načrtovanjem letošnjega dopusta pač ni časa za razmišljanje o naši globalni soodvisnosti. Še manj za spraševanje, katere življenjske oblike bodo čez nekaj stoletij poseljevale ostanke naše civilizacije in opazovale nenavaden spomenik, ki zatiktaka enkrat na leto, se premakne vsako stoletje in z zvoki neke ptice naznanja prihod novega tisočletja.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.

Dogodka sem se spominjal le bežno, saj sem otroke na okoliških podružničnih šolah fotografiral samo enkrat – v najstniških letih, ko je zbolel starejši fotografski kolega in me prosil, če ga lahko za nekaj dni nadomestim. Zato sem vedel, da si ti negativi niso zaslužili posebne kategorije, ampak sem jih v najboljšem primeru opremil s kratkim opisom in letnico ter jih pospravil v fascikel, namenjen fotografskim raznoterostim. Kljub temu za iskanje nisem porabil veliko časa, saj sem že čez slabe pol ure našel negative s posnetki fantiča, ki je ustrezal opisu, jih prenesel na računalnik in po elektronski pošti poslal v fotografski laboratorij, kjer so me naslednje jutro že čakale izdelane fotografije.

Med pospravljanjem negativov v stari fascikel in tuhtanjem, v katero elektronsko mapo naj shranim poskenirane fotografije, da se ne bodo izgubile med desettisoči digitalnih sorodnic, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi me čakalo dolgo arheološko popotovanje skozi zgodovino osebnega računalništva, ki najverjetneje ne bi bilo uspešno.

Luknjičavost elektronskega spomina

Ta datoteka bi se namreč nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešnem odlagališču odsluženih elektronskih naprav, zato skoraj zagotovo ne bi preživel poskusa ponovnega zagona. Če bi se mi zdel elektronski zapis intervjuja dovolj pomemben, bi ga morda shranil še na eno izmed starih (in neznansko nezanesljivih) računalniških disket, na katere sem pred menjavo računalnika prenesel svoje stare podatke. Če bi bila ta disketa ob nakupu prvega snemalnika na zapisljive optične zgoščenke CD-R slučajno še berljiva, pa bi jo »zapekel« še na nov podatkovni nosilec in ga spravil nekam med neštete druge diske s starimi varnostnimi kopijami podatkov.

Če bi datoteka z intervjujem uspela preživeti vsa ta podaljševanja njenega elektronskega življenja in bi moja sedanja optična enota znala prebrati staro zapisljivo zgoščenko, pa moje elektronsko arheološko popotovanje še ne bi bilo končano. Za pisanje svojih besedil sem v tistih časih uporabil urejevalnik besedil WordPerfect, ki v naših krajih ni bil preveč razširjen, saj je večina zasebnikov in podjetij uporabljala zgodnji Microsoftov Word ali še starejši WordStar. Ker je WordPerfect zaradi Microsoftove pisarniške prevlade in ponesrečenih poslovnih odločitev njegovega vodstva do danes skoraj izginil iz računalniškega sveta, sedanji računalniški programi morda sploh ne bi prepoznali prastarega zapisa. V tem primeru bi moral v kakem internetnem muzeju starih programov poiskati ustrezne pretvornike, ali pa se datoteke lotiti kar »ročno« in iz nje nekako pobrati vsaj surovo in neoblikovano besedilo.

A tudi tak restavracijski poseg ne bi bil nujno uspešen. V nasprotju s premočenimi listi papirja, spraskanimi negativi, šumečimi magnetnimi trakovi in drugimi poškodovanimi analognimi viri, ki jih je mogoče z nekaj truda zelo uspešno popraviti, so digitalni zapisi veliko bolj občutljivi na mehanske poškodbe. Če je datoteka poškodovana in je ni mogoče prebrati v celoti – manjka lahko le nekaj podatkovnih drobcev (bitov) – so pogosto izgubljeni tudi vsi ohranjeni podatki, saj jih običajna računalniška orodja ne prepoznajo več. Teh nekaj izgubljenih bitov lahko povzroči že najmanjša nepravilnost na površini trdega diska, praska na zgoščenki, površen nanos organske podatkovne plasti na zapisljivem optičnem nosilcu ali napaka pri prenosu podatkov. Poškodovane datoteke pa je mogoče delno obnoviti le z dragimi in zamudnimi forenzičnimi postopki – če uporabnik datoteke ni zaklenil z zdavnaj pozabljenim geslom.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov pogosto srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil nad ugotovitvijo, na kako krhke »spominske« temelje se naslanja informacijska revolucija, saj je preživetje elektronskega spomina odvisno od neštetih tehnoloških, ekonomskih, političnih in psiholoških dejavnikov, na katere kot uporabnik nimam skoraj nobenega vpliva.

Ekonomija digitalne pozabe

Izdelovalci podatkovnih nosilcev, ki spodbujajo nakupe vedno novih, zmogljivejših pomnilniških izdelkov – trdih diskov, novih optičnih enot (Blue-Ray) in podatkovnih kartic (flash) – skoraj nikoli ne navajajo podatka, kakšna je pričakovana življenjska doba njihovih izdelkov, saj dolgoživost podatkovnih tehnologij doslej ni bila pomembna sestavina informacijske revolucije, še manj pa njen prodajni argument. Redke neodvisne raziskave so opozorile, da je povprečna življenjska doba trdega diska približno pet let, a se zaradi večjih mehanskih obremenitev diskov zaradi hitrejšega dostopa do podatkov in večje gostote zapisa še skrajšuje. Še bolj problematični so zapisljivi optični nosilci CD-R/RW in DVD+/-R, na katere se zanaša večina običajnih uporabnikov, saj so izdelovalci zaradi ostre tržne tekme in nižanja stroškov izbirali vse cenejše materiale, ki se slabše starajo, znižal pa se je tudi nadzor nad kakovostjo nosilcev.

V arhivskem oddelku ameriške kongresne knjižnice so nedavno potrdili, da je trajnost podatkov na optičnih nosilcih zelo odvisna od kakovosti kemičnih sestavin, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci, načina shranjevanja nosilcev (temperatura, vlaga …) in pogostosti uporabe. Poleg tega so ugotovili, da so (starejši) mediji z manjšo gostoto zapisa (CD-R) trajnejši od tistih, na katere je mogoče zapisati več podatkov (DVD-R), kar velja tudi za trde diske. Vendar so tudi te rezultate dosegli z laboratorijskimi metodami »staranja« nosilcev, saj so digitalne podatkovne tehnologije še premlade za resnične zgodovinske preizkuse. Poudarili so tudi, da pri ugotavljanju življenjske dobe posamezne tehnologije ne smemo upoštevati samo trajnosti fizičnih nosilcev, ampak je treba pomisliti tudi na tržno kratkoživost programske opreme, ki računalnikom sploh omogoča dostop do shranjenih podatkov. Zato večino pomembnih podatkov še naprej shranjujejo na preizkušenih in standardiziranih podatkovnih nosilcih, ki niso odvisni od posamezne tehnologije (naprave) ali proizvajalca: brezkislinskemu papirju in mikrofilmih ki preživijo več kot stoletje, pa tudi na magnetnih trakovih in običajnih (dia)filmih, ki prav tako zdržijo veliko desetletij, a običajnemu uporabniku informacijskih storitev skoraj niso več dosegljivi.

Težave, povezane z ohranjanjem materialne in nematerialne zapuščine, niso nove, saj tudi »analogni časi« niso bili naklonjeni shranjevanju človeškega znanja in spominov. Mit o izgubljeni Aristotlovi Komediji, požig starodavne aleksandrijske knjižnice, nostalgično sanjarjenje o zdavnaj izgubljenih mladostnih ljubezenskih pismih in zgodbe o izbrisanih identitetah, ki so jih odnesle naravne ali človeške nesreče, opominjajo na nezanesljivost človekovih pomnilniških tehnologij – podobno kot besnenje ob izgubi skoraj napisane diplomske naloge zaradi računalniškega virusa. Vendar je med analognimi in digitalnimi spomini nekaj pomembnih razlik. Tehnologije za produkcijo, shranjevanje, obdelovanje in distribucijo digitalnih podatkov so postale v »informacijski družbi« pomembna, celo strateška gospodarska panoga, kar nikoli ni veljalo za proizvodnjo glinastih tablic, papirja, filma in magnetnih trakov. Ekonomija elektronske pozabe, ki temelji na vse pogostejši menjavi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa je na nekaterih področjih že donosnejša od ekonomije ohranjanja spomina, ki v informacijski družbi velja za »staro« (knjižno založništvo, tisk …). Pozaba zato ni več nekaj, kar naj bi tehnološki napredek postopoma odpravil, ampak jo je začel spodbujati.

Dejstvo, da ljudje vse več svojih spominov in drugih podatkov zaupajo pozabljivim, tržno gnanim digitalnim tehnologijam, pa ne prinaša le morebitnih praktičnih težav – množične izgube podatkov, ko bodo optični nosilci v domačih predalih postali neberljivi, ali težavnega dela prihodnjih zgodovinarjev, ki bi, ironično, utegnili nekoč ostati brez zapisov o najbolj informatiziranem obdobju človeške zgodovine. Pozabljive tehnologije imajo lahko tudi precejšen vpliv na prihodnost informacijskega gospodarstva in dostopnost duhovne zapuščine.

Elektronska Gutenbergova galaksija

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v svoji knjigi Gutenbergova galaksija že pred več kot štiridesetimi leti pokazal, kako je iznajdba tiska spremenila odnos do ustvarjalnega (avtorskega) dela, saj je prvič omogočila množično (trajno) shranjevanje in distribucijo človeškega znanja. Pismenim posameznikom se zato ni bilo več treba vse življenje ukvarjati zgolj z ohranjanjem starega znanja za prihodnje generacije – prepisovanjem rokopisov – ampak so lahko svoje intelektualne napore usmerili tudi v lastno avtorsko delo in pridobivanje novega znanja (razvoj znanosti). Pohod tiska po McLuhanu ni le postavil avtorja pred prepisovalca, temveč je med drugim omogočil individualizacijo posameznika v zahodnih družbah (ker branje ni kolektivna izkušnja), spodbudil razvoj industrijskih družb (ker branje spodbuja linearno vzročno-posledično mišljenje, na katerem temeljijo proizvodni procesi), prispeval k nastanku nacionalnih držav (zaradi poenotenja kulture in oblikovanja nacionalne zavesti) ter pripravil ljudi na prihodnje medijske in družbene revolucije.

McLuhanovsko prepričanje, da lahko pojav novega »medija« – v njegovem primeru tiska – tako močno vpliva na potek človeške zgodovine, so številni kritiki označili za značilno tehnološko-deterministično pretiravanje, v katerega se je zapletel prenekateri raziskovalec postindustrijskih družb. Vendar pa McLuhanovo popisovanje socialne zgodovine medijev kljub kritikam in nekaterim pretiranim sklepom ponujajo uporaben okvir, znotraj katerega je mogoče misliti posledice tehnoloških in ekonomskih sprememb, na katere opozarja problematika elektronske pozabe in prevlada »pozabljivih medijev«.

Čeprav neposrednih vplivov pozabljivih digitalnih tehnologij na obnašanje uporabnikov v tem trenutku še ni mogoče prepričljivo pokazati, si lahko kritični raziskovalci tehnološke sedanjosti kljub temu pomagajo z nekaterimi znanimi ugotovitvami. Izdelovalci računalniške opreme so že kmalu spoznali, da večina uporabnikov izjemno potrpežljivo prenaša muhavosti računalnikov in njihovih programov – sploh če so jih dobili poceni ali celo (navidez) zastonj. Ker je računalniška industrija to potrpežljivost pridno izrabljala za prodajo vedno novih tehnoloških polizdelkov namesto za odpravljanje znanih napak, so se pričakovanja uporabnikov postopno zniževala, dokler niso nezanesljivosti novih tehnologij sprejeli že skoraj kot naravnega dejstva. Poleg tega so ponudniki informacijskih tehnologij in storitev ugotovili, da imajo ljudje do nematerialnih podatkov bistveno drugačen odnos kot do fizičnih predmetov, čeprav lahko gre za nosilce enakih vsebin: knjige, fotografije, filme, pisma, glasbo, lastno ustvarjanje ali osebne podatke. Izgube nematerialnih podatkov so zanje manj boleče, občutka lastništva nad njimi skoraj nimajo, nekdanje prepričanje, da morajo imeti vse pomembne »predmete« shranjene pri sebi, pa je zamenjalo pričakovanje, da je mogoče vse, kar potrebujemo, v vsakem trenutku najti na svetovnem spletu.

Takšen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ima lahko zelo konkretne posledice. Uporabniška nenavezanost na podatke je ključna za uspeh prihodnjih informacijskih storitev: spletnih računalnikov, ki bodo postali le orodje za dostop do globalnega internetnega omrežja, in programov, ki bodo delovali samo še na spletu. Uporabniki, ki bodo svoje vsebine shranjevali na oddaljenih strežnikih ponudnikov prihodnjih informacijskih storitev – urejevalnikov besedil (Google Docs), elektronske pošte (Gmail), fotografskih albumov (Flickr), videoposnetkov (YouTube) ali družabnih omrežij (Facebook) – se bodo vede ali nevede odrekli večini nadzora nad uporabo, dostopnostjo in trženjem njihovih podatkov, ki je že danes vredno več milijard dolarjev na leto. Hkrati je tako »oddaljeno računalništvo« pomembno tudi za preživetje založniške, glasbene in filmske panoge, ki pričakujejo, da bodo uporabniki prej ali slej prenehali lokalno shranjevati svoje vsebine (ali jih bodo izgubili), zato jih bodo prisiljeni »najemati« pred vsakim ogledom ali poslušanjem – podobno kot druge spletne storitve in vsebine. To pa bi bistveno povečalo odvisnost uporabnikov informacijskih storitev od ponudnikov ter okrepilo moč tistih, ki so bodo lahko privoščili vse dražje shranjevanje digitalnih podatkov in pridobivanje pravic za trženje digitalnih vsebin.

Nekaj tednov za tem, ko sem pospravil stari negativ nazaj v fascikel, sem po svetovnem spletu in nekaterih ljubljanskih fotografskih trgovinah nakupil nekaj sto škatlic črnobelega fotografskega filma in dopolnil zaloge razvijalca. Na obiske in različne dogodke sem začel nositi analognega Contaxa in z njim beležiti dogodke, ki se jih bo morda nekoč nekdo želel spomniti – poroke, rojstva, smrti, srečanja, starše, otroke in podobne zaznamke iz nekih življenj.

Tedaj se mi je odločitev zdela romantična, morda celo malce otročja. Danes pa čutim, da je v njej vse več političnega.

(Prva objava: Emzin, December 2009)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. novembra 2009

Diplomirati z ukradeno diplomo

Tako strogo »protiplagiatorsko« politiko so britanske fakultete uvedle zaradi prepleta različnih družbenih in tehnoloških dejavnikov. Klasične ustne in pisne izpite – odgovarjanje na vprašanja v predavalnici ali kabinetu – so skoraj v celoti nadomestile izpitne naloge, ki jih študenti pripravljajo sami in jih oddajo do predpisanega izpitnega roka. Skrajševanje študija je povečalo intenzivnost študijskega dela, saj so morali študenti v krajšem času napisati več nalog. Vse močnejša komercializacija visokega šolstva in vsakoletno dvigovanje šolnin so stopnjevali psihološke pritiske na študente, ki si niso mogli privoščiti neuspeha, saj so morali za šolnino in bivanje v univerzitetnem mestu plačevati tudi po več deset tisoč evrov na leto. Hkrati so se angleške in ameriške fakultete trudile pritegniti čim več mednarodnih študentov (ki plačujejo najvišje šolnine), ti pa so na šole poleg denarja in talentov včasih prinesli tudi drugačne študijske navade in bolj sproščen odnos do intelektualne lastnine.

Tem spremembam sta se pridružila še globalizacija angleškega jezika in razvoj komunikacijskih tehnologij. Iznajdljivejši študenti so hitro ugotovili, da so na podobna izpitna vprašanja odgovarjali že njihovi kolegi iz drugih letnikov in fakultet – ne nujno britanskih, ampak tudi ameriških, avstralskih, kanadskih, indijskih in vseh drugih, kjer je postala angleščina uraden akademski jezik. Zato so si poskušali z »izposojami« teh nalog nekoliko olajšati študijsko tlako, saj so vedeli, da njihovi univerzitetni profesorji – ki pogosto ne sodijo med najbolj tehnološko razgledano skupino prebivalstva – take goljufije skoraj zagotovo ne bodo odkrili. Mlajšim študentom, ki so se z informacijskimi tehnologijami spoznali že v osnovni šoli, je postala uporaba internetnih vsebin tako samoumevna, da se niso niti zavedali, da je lahko z nekritično uporabo Googla, Wikipedie ali tujega avtorskega dela sploh kaj narobe. Profesorji pa se z novimi študentskimi izpitnimi strategijami niso imeli časa ukvarjati, saj so imeli preveč lastnih težav. Po eni strani so morali pritegniti čim več študentov na svoje študijske programe, ker je to od njih zahteval fakultetni delodajalec, po drugi pa izvajati čim bolj kakovostno raziskovalno in pedagoško delo, kar je postalo zaradi množičnosti študija vse težje.

Strah pred internetom kot poslovna priložnost

Študentsko prepisovanje in plagiatorstvo sta zato postali tudi tržno zanimivi. Na svetovnem spletu so se najprej razširile amaterske strani za izmenjevanje študijskih zapiskov, literarnih povzetkov, formul, računalniških programov in izpitov, kjer so študenti brezplačno delili svoje izdelke s spletno javnostjo in si jih prav tako brezplačno tudi izposojali. Nekomercialnim stranem so sledile prve plačljive storitve, ki so včasih prerasle v prave globalne agencije za izdelavo izpitov, diplom in magisterijev po naročilu. Ker so postajale te agencije zaradi želje po hitrem zaslužku vse bolj površne, so študentom prodale na desetine enakih ali izjemno podobnih nalog, kar so profesorji med prebiranjem izpitov hitro opazili. Ko so začeli o problemu plagiatorstva poročati množični mediji, pa so se na zaskrbljenost fakultet odzvali tudi ponudniki najrazličnejših tehnoloških storitev za odkrivanje plagiatorstva.

Čeprav je danes na trgu kar nekaj izdelkov za preganjanje plagiatorstva (Moss, DOC Cop, Copyfind …), je strah pred domnevno prepisovalno pandemijo najbolje izrabil John M. Barrie, ustanovitelj in predsednik uprave podjetja iParadigms, ki ponuja eno najbolj razširjenih protiplagiatorskih storitev Turnitin. Barrieju je uspelo prepričati fakultete, da za uspešno preganjanje študentskih prestopnikov ni dovolj le zmogljiv spletni iskalnik, ki bi opozarjal na nepravilno rabo spletnih virov, ampak tudi obsežna podatkovna zbirka, v kateri so shranjeni vsi študentski pisni izdelki. V nekaj letih so začele Barriejevo storitev uporabljati vse britanske fakultete in večina srednjih šol, sledile pa so jim tudi druge izobraževalne ustanove po vsem svetu. Do danes se je sistemu pridružilo več kot 8500 šol in fakultet v 109 državah, ker pa je uporaba storitve na večini uporabnic obvezna, se Turnitinova podatkovna zbirka po nekaterih ocenah vsak dan napolni s 40.000 novimi študentskimi izdelki in vsebuje že več kot sto milijonov vnosov.

Velika Turnitinova zbirka podatkov in vse večji Barriejev vpliv na preverjanje znanja v visokem šolstvu pa sta začela vzbujati pomisleke, da je postalo zdravilo za preganjanje plagiatorstva nevarnejše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo. Študenti so se pritoževali, da imajo zaradi obveznega preverjanja nalog s Turnitinom občutek, da so vnaprej osumljeni plagiatorstva in morajo ob vsaki oddaji izpita dokazovati svojo nedolžnost, kar je v hudem nasprotju s kulturo zaupanja, ki jo uradno zagovarjajo njihovi profesorji. Nekateri preizkusi so pokazali, da so tovrstna orodja v praksi precej nezanesljiva, zato bi morali profesorji uporabljati več različnih protiplagiatorskih orodij, preden bi se lahko vsaj približno zanesli na njihove diagnoze. V ZDA so kalifornijski srednješolci neuspešno tožili Turnitin, saj so trdili, da iParadigms kot komercialno podjetje uporablja njihova avtorska dela za ustvarjanje dobička, zato bi morali biti upravičeni do določenega nadomestila (Barrie je doslej zmagal v vseh tožbah, ki so ga obtoževale zlorabe avtorskih del ali posega v pravico do zasebnosti). Drugi kritiki pa so opozarjali, da so se začele fakultete nekritično zanašati na tehnološke rešitve, namesto da bi se zavedale, da je plagiatorstvo večplasten problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj s preganjanjem in izključevanjem kršiteljev.

Nekaznovane kraje tujega dela

Kljub omenjenim dilemam so se za preizkus in uvedbo Turnitina letos odločile tudi nekatere članice ljubljanske univerze: Fakulteta za družbene vede (FDV), Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta in Fakulteta za upravo. Če bodo z rezultati zadovoljne in se bo storitev uspešno spopadla s slovenščino, bo postalo preverjanje pisnih nalog s Turnitinom obvezno za vse študente (fakultete bodo v zbirko najprej vnesle vse stare izdelke študentov, ki jih imajo shranjene v elektronski obliki). Pobudniki projekta pa upajo, da jim bo uspelo s programom odkriti vsaj nekatere najhujše prekrškarje – tiste, ki so ukradli tujo nalogo ali jo kupili prek spleta – in prisiliti študente, da se študijskih obveznosti ne bi več lotevali tako lahkomiselno.

Kako velik problem je plagiatorstvo na slovenskih fakultetah? Prodekanja za študentske zadeve Monika Kalin Golob, ki na FDV skrbi za uvajanje Turnitina, nam je povedala, da so vodstvo Univerze v Ljubljani že pred dvema letoma pozvali, naj pripravi strategijo uvajanja sistemov za preprečevanje plagiatorstva, saj so začeli plagiatorstvo opažati že med študenti nižjih letnikov. »Včasih nas presenetijo študenti, ki se podpišejo pod tujo seminarsko nalogo in so pri tem tako nerodni, da pozabijo celo spremeniti spol, če jo je, denimo, napisala študentka,« je dejala profesorica Kalin Golobova, vendar so tako očitni primeri razmeroma redki. Med najpogostejšimi grehi so uporaba gradiv, ki jih je študent našel na svetovnem spletu (in ni navedel vira), ter prirejanje tujih diplomskih in seminarskih nalog, kar profesorji težko odkrijejo – sploh če morajo pregledati tudi po več sto študentskih izdelkov, kar postaja zaradi vse večje množičnosti družboslovnih študijev skoraj pravilo. Na FDV tako vsako leto obravnavajo približno deset tovrstnih »disciplinskih primerov«, še precej več pa jih ostane nekaznovanih.

Čeprav se je Kalin Golobova strinjala, da študenti včasih ne goljufajo nalašč, ampak preprosto ne znajo pravilno uporabljati spletnih gradiv, je tudi poudarila, da se v večini primerov ne morejo sklicevati na nevednost, saj jih na fakulteti redno seznanjajo s pravili akademskega pisanja. Večji problem je prepričanje, da je prepisovanje ali celo kraja tujega avtorskega dela le manjši prekršek ali celo dokaz študentove iznajdljivosti, je prepričana Kalin Golobova. Ker se Univerza v Ljubljani s problemom plagiatorstva ni ukvarjala, njene članice težko kaznujejo plagiatorske prekrške, najhujše sankcije – začasne izključitve – pa skoraj ne morejo izreči niti pri najbolj očitnih goljufijah. Vendar na področju plagiatorstva ne zaostajajo le pravilniki ljubljanske univerze in njenih članic, ampak tudi sodna praksa. »Neka naša študentka je ugotovila, da ji je študent z druge fakultete ukradel celotno diplomsko nalogo. Ker jo je že uspešno zagovarjal, ni mogla ničesar storiti. Ostala ji je le možnost civilne tožbe, kar je smešno,« je povedala Kalin Golobova.

Da študentje ne plagirajo le zaradi nevednosti, sta opozorila tudi profesor Robi Kroflič in asistentka Vida Vončina z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vončinova je pojasnila, da je nepoznavanje pravilne uporabe in navajanja virov po njenih izkušnjah le redko razlog za plagiatorstvo. »Prej bi rekla, da študenti v teh pravilih ne vidijo pravega smisla. Lepljenja delčkov, ki jih je zapisal nekdo drug, ne razumejo kot zlonamernega ali etično spornega dejanja, saj je odnos do avtorstva danes tako v praksi kot teoriji še v tranziciji,« meni Vončinova. Tudi zato, ker profesorji študentom verjetno jasneje ne razložijo, da je uporaba idej drugih dovoljena, celo zaželena, a le ob doslednem navajanju avtorstva ideje. »Premalo jih opozarjamo, da pomembni avtorji celo ob ideji, ki so jo razvili sami na podlagi pogovora z akademskim kolegom, to v besedilu zapišejo in se kolegu zahvalijo za kritično pripombo,« je dodal Kroflič.

Vendar pa študentom ne manjka le zavedanje, da je akademska poštenost ena izmed najpomembnejših sestavin akademske kulture, ampak je vprašanje plagiatorstva povezano tudi z osebnim osmišljevanjem študija, je pripomnila Vončinova. Študenti namreč občutijo, da se značaj univerz v zadnjih letih spreminja – vse bolj postajajo podobne »tovarnam« za proizvodnjo formalno izobraženih kadrov –, njihove diplome pa jim po koncu študijske poti pogosto ne zagotavljajo niti najosnovnejših pogojev za prehod v samostojno življenje: dela in zaposlitve.

Tehnologija kot blažilka družbenih problemov

Je uvajanje storitev za preganjanje plagiatorstva sploh smiselno, če ujetih kršiteljev ni mogoče ustrezno kaznovati, študentom pa se zdi spoštovanje akademske poštenosti le nepotreben napor, ki jim bo podaljšal pot do nekoristne diplome? Si bodo profesorji sploh mogli prizadevati za dvigovanje akademskih meril, če jih bolonjski sistem celo sili k zniževanju zahtevnosti in kriterijev, ker je financiranje programov – in s tem njihove plače – odvisno od vpisa študentov in števila izdanih diplom?

Monika Kalin Golob se je strinjala, da je razmah plagiatorstva tudi v Sloveniji – podobno kot v Veliki Britaniji – predvsem odsev razmer v visokem šolstvu. »Fakultete smo postale ustanove, ki študentom zagotavljajo status, s katerim pridobijo pravice do subvencionirane prehrane, neobdavčenega dela prek študentskega servisa in zdravstvenega zavarovanja. S podaljševanjem študentskega statusa državi rešujemo problematiko nezaposljivosti mladih, saj bomo lahko po novem bolonjskem sistemu zanje skrbeli kar devet let,« je pojasnila. Profesorji so zato postali predvsem podeljevalci študentskega statusa ali ovira do tega statusa, namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim in pedagoškim delom. Hkrati se številni profesorji in asistenti ne upajo več zameriti študentom z vztrajanjem pri strožjih ocenjevalnih merilih, ker se bojijo, da bodo ostali brez študentov ali da zaradi njihove negativne ocene ne bodo mogli napredovati (podaljšati habilitacije). Vse to pa so idealne razmere za razmah plagiatorstva in padanje akademskih standardov, je bila kritična Kalin Golobova.

Uporaba vedno novih »najsodobnejših« tehnoloških rešitev je postala v zadnjih desetih letih zelo priljubljen in politično sprejemljiv način za reševanje kompleksnih družbenih problemov, kar kaže tudi vse večja priljubljenost orodij za elektronsko preganjanje plagiatorstva po svetu. Stroga protiplagiatorska pravila morda pomagajo vzdrževati akademske standarde v britanskem visokošolskem sistemu in ohranjati vrednost visokošolske izobrazbe, vendar hkrati z ničimer ne zmanjšajo obremenjenosti študentov in profesorjev zaradi vse močnejše komercializacije visokega šolstva. Prav tako ne omilijo dejstva, da si lahko študij zaradi visokih šolnin privošči vse manj ljudi, kar še povečuje izobrazbeno, socialno in razredno razslojenost prebivalstva.

Zelo podobno velja tudi za Slovenijo. Turnitinu in podobnim storitvam bo morda celo uspelo izkoreniniti nekatere najbolj sporne plagiatorske prakse in študentom sporočiti, da se bodo morali za izpite in diplome tudi na družboslovnih fakultetah potruditi bolj kot doslej. Vendar bi bil njihov uspeh le simboličen, saj s takimi kozmetičnimi izboljšavami nekaterih najhujših visokošolskih anomalij kmalu ne bo več mogoče utišati vse glasnejših kritik, da država nima dovolj denarja za financiranje kakovostnega visokega šolstva. Kaj šele ustrezne visokošolske politike.

Related articles by Zemanta

• Students Settle With TurnItIn In Copyright Case (yro.slashdot.org)
• Chris Anderson’s Mistake: Common or Careless? (mediabistro.com)
• Can Web-based plagiarism detection beat a Google search? (arstechnica.com)

Neil Williams, novomedijski strateg britanske vlade, je za otoške državne uradnike konec julija pripravil 20-stransko strategijo, v kateri je opisal, kako naj uporabljajo Twitter – spletni portal, na katerem uporabniki s kratkimi sporočili opisujejo svoj vsakdanjik. Williams je prepričan, da je mogoče z neformalnimi in prijaznimi obvestili o delovanju vlade državljane učinkovito obveščati o protikriznih ukrepih in okrepiti njihovo zaupanje, zato je javne uslužbence pozval, naj začnejo čim prej uporabljati novo komunikacijsko orodje in objavljati od dveh do deset sporočil (»tvitov«) na dan.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. avgust 2009

Brisanje ločnic med službenim, javnim in zasebnim življenjem

Le dober teden dni pozneje so ameriški časopisi objavili novico, da je poveljstvo ameriških marincev vojakom z ukazom prepovedalo uporabo Twitterja, Facebooka, MySpacea in drugih spletnih družabnih omrežij, saj naj bi pomenila preveliko »varnostno tveganje«. Skoraj sočasno je uporabo spletnih družabnih omrežij zaradi »velike možnosti virusnih okužb in hekerskih vdorov« prepovedala indijska vlada, črnogorska vlada pa se je za podoben ukrep – uradno zaradi preobremenjenosti računalniškega omrežja – odločila že lani. Za omejevanje dostopa do spleta se niso odločale le državne ustanove, saj sta uporabo Facebooka in Twitterja pred kratkim omejili tudi ameriška poklicna nogometna liga NFL in športna televizijska mreža ESPN, ponudnica menedžerskih izobraževanj American Management Association pa je ugotovila, da več kot polovica ameriških delodajalcev zaposlenim omejuje uporabo družabnih omrežij na delovnem mestu.

Podobnih novic, ki so opisovale uporabe ali prepovedi spletnih družabnih omrežij v državnih in zasebnih ustanovah, vladah in vojskah, je bilo v zadnjem letu dni še veliko. Opozorile so, da omenjeni spletni fenomeni že nekaj časa niso več omejeni samo na prosti čas in zasebno sfero, ampak se morajo z njimi resno ukvarjati tudi delodajalci. Vprašanje pa je, ali so na ta izziv sploh pripravljeni.

Orodja za nevarno zapravljanje časa?

Družabna spletna omrežja, ki so bila sprva namenjena predvsem preživljanju prostega časa, so začela v zadnjih dveh letih pridobivati vse več »resnih« uporabnikov svetovnega spleta. Domnevno uspešna uporaba spletnih družabnih omrežij v nekaterih nedavnih volilnih kampanjah in »ljudskih revolucijah« (ZDA, Iran …) je nakazala, da lahko Twitter, Facebook in druga spletna omrežja postanejo zelo učinkovito orodje za pridobivanje medijske pozornosti in mobilizacijo državljanov. Službe za stike z javnostjo so zato začele uporabljati novomedijske kanale za posredovanje novic o delovanju vlade. Medijski svetovalci so poskušali s priljudnimi osebnimi profili, blogi in »tviti« izboljšati javne podobe premierov, izpostavljenih ministrov in drugih pomembnejših državnih uradnikov. Navdušenju nad komunikacijskimi in marketinškimi potenciali spletnih skupnosti se niso mogle upreti niti tradicionalno zaprte ustanove, kakršni sta vojska ali policija, saj so ameriške vojake spodbujali k objavljanju (primernih) zapiskov z iraških in afganistanskih bojišč, nekateri vojaški poveljniki, denimo ameriški admiral Mike Mullen, pa so s prizadevnim »tvitanjem« celo pridobili precejšnje spletno občinstvo.

Kljub začetnemu navdušenju so se že kmalu pokazale tudi prve slabosti tovrstnega »javnega« spletnega komuniciranja. V ameriškem Pentagonu so že pred dvema letoma začasno onemogočili dostop do spletnih družabnih omrežij, saj so ugotovili, da se mlajši uslužbenci in vojaki – ki so bili tovrstne komunikacijske storitve vajeni uporabljati že iz najstniških let – premalo zavedajo, da lahko lahkomiselno objavljena informacija o njihovem preživljanju službenega in prostega časa resno ogrozi uspeh misije ali življenja sovojakov (»prispeli smo v Basro«, »naš poveljnik Joe se je spet napil«). Podobno neprevidni so bili tudi nekateri politiki, saj je ameriški republikanski kongresnik Peter Hoekstra februarja letos na Twitterju javno objavil, da je ravno pristal v Bagdadu, čeprav je odpotoval na zaupen obisk, ki ga uradno sploh ni bilo. Zato so v Pentagonu naročili izdelavo analize, ki naj bi pokazala, ali bi bilo smiselno prepoved uporabe spletnih omrežij razširiti na vse ameriške oborožene sile.

S prvimi večjimi težavami so se začeli srečevati tudi skrbniki civilnih računalniških omrežij, ki jih uporabljajo vlade, javne uprave in druge državne ustanove. Po eni strani so morali kar najbolje poskrbeti za varnost državnih informacijskih sistemov in preprečiti, da ne bi državni uradniki med službo zapravljali preveč časa za brkljanje po svetovnem spletu, pisanje zasebne elektronske pošte in dopolnjevanje osebnih spletnih profilov na Facebooku. Hkrati so morali upoštevati tudi želje nekaterih e-zagretih politikov, ki so hoteli po izvolitvi ostati v neposrednem stiku z volivci, in potrebe številnih vladnih uradov, ki pri delu (pripravi analiz in strategij, mednarodnem sodelovanju …) nujno potrebujejo neomejen dostop do svetovnega spleta in spletnih orodij.

Poleg tega je postalo jasno, da še tako premišljena varnostna politika, strategija ali pravilnik ne more predvideti vseh dogodkov, ki jih je prineslo brisanje ločnic med službenim, javnim in zasebnim življenjem, ki je najbolje vidno prav na spletnih družabnih omrežjih. Uporabnike, ki so v zasebnem življenju vajeni uporabljati spletna komunikacijska orodja – kar velja za veliko večino mlajših zaposlenih –, omejevanje dostopa na službenih računalnikih ne ovira preveč, saj lahko do priljubljenih spletnih strani in elektronske pošte dostopajo tudi po svojih prenosnikih ali »pametnih« mobilnih telefonih. Vsaka elektronsko objavljena izjava politika ali državnega uradnika lahko hitro postane odmevna medijska zgodba, čeprav je bila izrečena »zasebno« in zunaj službenega časa. Fotografije divjih zabav, objavljene na osebnih (ali tujih) spletnih profilih, pa so že marsikaterega uslužbenca stale zaposlitve, ker je delodajalec presodil, da tako obnašanje kvari ugled podjetja med strankami ali v javnosti.

Omejevanje spleta bolj izjema kot pravilo

Kako se s temi izzivi spoprijemajo slovenske državne ustanove? Major Marko Prvinšek z oddelka za odnose z javnostjo generalštaba Slovenske vojske (SV) nam je povedal, da imajo na mednarodnih operacijah in misijah vsi pripadniki in pripadnice SV omogočen dostop do svetovnega spleta, saj so v vojaških bazah urejene posebne internetne sobe. Zatrdil je, da v SV zdaj ne razmišljajo o prepovedi rabe spletnih omrežij, kakršna je doletela ameriške marince, saj naj bi bili pripadnice in pripadniki SV ustrezno izobraženi in usposobljeni za uporabo sodobne informacijske tehnologije.

»V SV redno izvajamo usposabljanja, na katerih uporabnike informacijskih tehnologij seznanjamo, ozaveščamo in opozarjamo pred morebitno namerno ali nenamerno zlorabo informacij in podatkov pri delu. Pred odhodom na misijo so vsi vojaki in uslužbenci SV deležni še dodatnega usposabljanja,« je pojasnil Prvinšek. Povedal je tudi, da med pripadnicami in pripadniki SV na mednarodnih operacijah in misijah doslej niso zaznali primerov namerne ali nenamerne zlorabe informacij in podatkov pri uporabi svetovnega spleta, in dodal, da vojaki načeloma zelo dobro vedo, katerih informacij ne smejo zaupati elektronskim komunikacijskim orodjem.

Ali podobno zaupanje zaposlenim velja tudi v civilni sferi? Na generalnem sekretariatu slovenske vlade smo izvedeli, da »za zdaj za potrebe dela vlade ni bila izražena zahteva za uporabo Facebooka in podobnih družabnih spletnih omrežij«, zato bodo za podporo delovnim procesom še naprej uporabljali zdajšnje rešitve (LotusNotes Same Time), s komercialnimi družabnimi omrežji pa se bodo ukvarjali šele, ko bo to potrebno. Na ministrstvu za javno upravo (MJU) pa so priznali, da nove informacijske okoliščine zahtevajo prenovo varnostne politike javne uprave, ki že poteka in naj bi bila predvidoma končana do jeseni.

Luka Kočevar, predstavnik službe za odnose z javnostjo in promocijo na MJU, nam je pojasnil, da sedanja varnostna politika ne omejuje dostopov do spletnih družabnih omrežij, zato imajo javni uslužbenci načeloma neomejen dostop do svetovnega spleta – razen ko zaradi narave dela to ne bi bilo smiselno ali primerno, denimo na delovnih mestih na okencih, namenjenih za delo z državljani. »Glede na naravo interneta, kjer se iz dneva v dan pojavljajo nove spletne strani in uporabne storitve tudi za delovni proces, bi bilo omejevanje po vsebini zelo zahtevno,« je povedal Kočevar. Zato posebnih »splošnih« ukrepov, ki bi omejevali rabo interneta, še ni bilo, ampak bi jih v javni upravi uvedli le, če bi ugotovili, da bi dostopanje do določene spletne strani »predstavljalo grožnjo informacijskim sistemom javne uprave«, ali če bi pri kakem uporabniku ugotovili »neracionalno uporabo interneta, zlorabe, ali prekomerno pretakanje neželenih spletnih vsebin«.

Svojim zaposlenim delodajalci (uradno) zaupajo

Podobno odprt odnos do uporabe spletnih družabnih omrežij imajo tudi številna slovenska in nadnacionalna zasebna podjetja. Na slovenski podružnici Microsofta se sicer zavedajo, da veliko njihovih zaposlenih uporablja Facebook in druga spletna omrežja (predvsem LinkedIn) za povezovanje s prijatelji in sodelavci, vendar niso doslej pripravili nobenih posebnih pravilnikov za sodelovanje v družabnih omrežjih ali drugih spletnih skupnostih. Simona Rakuša, Microsoftova predstavnica za odnose z javnostjo, je pojasnila, da spletno obnašanje zaposlenih urejajo interni pravilniki o etičnem obnašanju in odgovornosti, s katerimi so seznanjeni vsi zaposleni. Povedala je, da doslej še niso izvedli kakršnih koli ukrepov proti zaposlenim zaradi neprimernega spletnega obnašanja, in priznala, da imajo kot tehnološko podjetje verjetno nekaj prednosti, saj se njihovi zaposleni izjemno dobro zavedajo, kaj lahko pomeni objava neprimernih vsebin na spletu – tako za osebni ugled kot tudi za ugled podjetja – in kako hitro lahko podatki, objavljeni na Facebooku, »uidejo« v splošno javnost.

Še bolj pozitiven odnos do spletnih družabnih omrežij imajo pri operaterju mobilne telefonije Simobilu in spletni trgovini Mimovrste. Jure Bohinc, ki na Simobilu skrbi za odnose z javnostjo, je zagotovil, da je mogoče z jasnimi pravili, izobraževanji, treningi ter poudarjanjem pomena varovanja zasebnosti in poslovnih skrivnosti dobro poskrbeti za varnost zaupnih podatkov. Zato uporabe spletnih omrežij ne omejujejo, ampak jo celo spodbujajo, saj lahko njihovi zaposleni po njih »uporabnikom z odprto in odkrito komunikacijo posredujejo svoje pozitivne izkušnje, navezujejo in poglabljajo odnose ter pridobivajo koristne informacije«. Podobno meni tudi direktor podjetja Mimovrste Jugoslav Petković, ki je prepričan, da se lahko sodelavci s spletnimi družabnimi omrežji med seboj bolje spoznajo, družijo tudi v prostem času ter delijo skupne izkušnje in mnenja. Petković se je strinjal, da so vedno pogostejši pomisleki o varnosti tovrstnih omrežij legitimni, vendar je dodal, da varnostnih vprašanj nima smisla reševati z omejevanjem dostopa do spletnih storitev, ampak s skrbjo za zaupanje med zaposlenimi. »Če sodelavec čuti zaupanje in odgovornost do podjetja, mu želi pomagati, in ne škoditi. Zato sam brez težav presoja, kaj je primerno za objavo in kaj ne,« je dodal Petković.

Vendar omenjenih primerov ni mogoče posplošiti na vse slovenske delodajalce. Nekateri sogovorniki, ki niso hoteli biti imenovani, so nam potožili, da so jim njihovi lastniki brez jasne utemeljitve skoraj onemogočili uporabo svetovnega spleta, čeprav ni bilo niti najmanjših pripomb na njihovo učinkovitost, varnostnih zlorab ali drugih razlogov, ki bi utemeljevali tak ukrep. Spet drugi so povedali, da je politika uporabe svetovnega spleta v podjetju odvisna izključno od dnevnega navdiha vodstvenih kadrov. Če se marketinškemu oddelku zazdi, da bi lahko z družabnimi omrežji zaposleni pospeševali prodajo, postane »tvitanje« skoraj zapovedano. Če pa nadrejeni pomislijo, da jih sodelavci opravljajo na spletnih forumih, lahko že naslednji dan uvedejo paranoično zapiranje spletnih kanalov ali celo začnejo sistematično pregledovati spletne dejavnosti vseh zaposlenih – ne glede na (ne)utemeljenost tovrstnih posegov.

Na žalost pa podatkov o dejanski uporabi svetovnega spleta, najpogostejših zlorabah, varnostnih tveganjih in morebitnih generacijskih razlikah med zaposlenimi zdaj ne spremlja nihče. Zato je le malo verjetno, da bi se državne in zasebne ustanove v bližnji prihodnosti lotile izdelave strategije spletnega komuniciranja z javnostjo, kakršno je za britansko javno upravo poskusil pripraviti Neil Williams, ali se pripravile na spremenjene delovne in komunikacijske navade, ki naj bi jih domnevno prinesle prihodnje generacije uslužbencev. Brez teh podatkov in jasnih varnostnih politik, s katerimi morajo biti seznanjeni vsi zaposleni, bodo odzivi delodajalcev na nepredvidene načine uporabe spletnih družabnih omrežij nujno prepuščene njihovim »trenutnim navdihom«. Navdihom, ki bodo v večini primerov povzročili več škode kot koristi.

***

Tehnologije za pridobivanje podatkov – o drugih

Marinci imajo za nezaupanje Twitterju in drugim spletnim omrežjem dobre razloge, saj zelo dobro vedo, kakšne podatke uporabniki razkrivajo na spletnih skupnostih, ugotavlja novinar agencije Associated Press Richard Lardner. Mediji so namreč odkrili, da so marinci pred nekaj leti ustanovili posebno enoto Combat Information Cell (CIC), ki sistematično spremlja bloge, videoportale in druge spletne kanale, da bi ugotovila, kakšen je odziv ameriške javnosti na dejavnosti ameriške vojske in kako obrniti javno mnenje v njeno korist. CIC je med drugim spremljala nenapovedan aprilski prelet predsedniškega predsedniškega letala Air Force One nad kipom svobode in analizirala, kako se je novica širila med ljudmi, kakšni so bili odzivi in kako dolgo je trajalo, da so potihnili kritični glasovi (komentarji in blogi).

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 28. februar 2009

Facebook in zasebnost

Chris Walters, sodelavec potrošniškega združenja, je pritožbo nemudoma preveril in novico o spremembi uporabniških pogojev objavil na spletni strani consumerist.com. Njegov zapis je še isti dan prebralo skoraj 600.000 obiskovalcev in vest se je bliskovito razširila po svetovnem spletu. Zgroženi uporabniki Facebooka so začeli ustanavljati protestniške skupine in zbirati peticije proti spremembam uporabniških pogojev, ki jih je v nekaj urah podprlo tudi do 90.000 članov. Washingtonsko nevladno združenje za zaščito pravice do zasebnosti EPIC (Electronic Privacy Information Center) je Facebook prijavilo ameriškemu varuhu konkurence (Federal Trade Commission) zaradi suma nedopustne poslovne prakse in zavajanja uporabnikov, zgodbo pa je pograbila tudi večina tradicionalnih in spletnih medijev. Pritisk uporabnikov in javnosti je bil tako močan, da se je moral ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg že naslednji dan javno opravičiti uporabnikom, jim obljubiti takojšnjo vrnitev starih pogojev uporabe in jim zagotoviti, da bodo lahko sodelovali pri nastajanju novih pravil.

Na prvi pogled se zdi, da je ozaveščenim Facebookovim uporabnikom uspelo dokazati, da je mogoče z angažiranim potrošniškim pritiskom prisiliti lastnike družabnih omrežij k odgovornejšemu obnašanju in spoštovanju njihovih pravic, vendar bi bil tak zaključek zavajajoč. Facebook in druga spletna družabna omrežja namreč niso nekakšne javne dobrine, ki bi uporabnikom brezplačno »pomagale ohranjati stike in deliti podatke z ljudmi iz njihovega življenja«, kar obljublja Facebookov slogan, ampak za njimi stojijo zasebna podjetja in vlagatelji, ki hočejo s temi podatki zaslužiti kar največ denarja – in imajo s spletnimi skupnostmi jasne poslovne načrte.

Preprodajanje osebnih podatkov

Zakaj se je podjetje, ki je življenjsko odvisno od zaupanja uporabnikov, zavestno odločilo za tako tvegan korak? Jih je zaradi velikega uspeha in uporabniške baze, ki bi lahko po velikosti ustvarila šesto največjo državo na svetu, premamil občutek nedotakljivosti? So res hoteli le (nerodno) poenostaviti pogoje uporabe, da bi lahko izboljšali upravljanje z vsebinami in izboljšali uporabniško izkušnjo, kot se je zagovarjal Zuckerberg? Ali gre v resnici za pohlep, nesposobnost ali nemara – poslovno nujo?

Veteranski ameriški komentator tehnoloških trendov Michael S. Malone je prepričan, da je prav nuja tista, ki je prepričala vodstvo Facebooka v »samomorilsko« spreminjanje pogojev uporabe. Malone sicer priznava, da je Facebook ena največjih internetnih uspešnic desetletja (podobno kot Google, Ebay, Craigslist …), ki je po ocenah analitikov kljub krizi še vedno vredna več milijard dolarjev, vendar tudi dodaja, da je ta njegova vrednost zelo relativna. Za drugo spletno revolucijo, ki je vzniknila iz pepela propadlih visokotehnoloških podjetij po poku pikakomovskega balona na prelomu tisočletja, je bila značilna zelo preprosta strategija: mlada internetna in novomedijska podjetja so poskušala pritegniti uporabnike z brezplačnimi spletnimi orodji ter jim omogočiti oblikovanje spletnih skupnosti in objavljanje najrazličnejših vsebin. Ta recept je bil izjemno uspešen in se je meril skoraj izključno v milijonskih enotah. Prva družabna omrežja in storitve za izmenjavo digitalnih vsebin (Friendster, YouTube, Flickr …) so pridobivali na milijone uporabnikov. Nove spletne poslovne zamisli so pritegnile na milijone dolarjev naložbenega denarja, še preden so zares zaživele v praksi. Tradicionalna tehnološka in medijska podjetja (News Corporation, CBS …) pa so spletne tekmece (MySpace, Last FM …) prav tako prevzemale za stotine milijonov dolarjev. Idilično podobo novega internetnega vzpona je kazila le ena malenkost – vsa ta podjetja niso svojim lastnikom kljub velikim pričakovanjem ustvarjala prav nikakršnih dobičkov.

Novi spletni podjetniki – tudi tisti, ki so svoje storitve zasnovali za zabavo ali kot koristno spletno orodje in pri tem niso razmišljali o zaslužku – so si zato morali zastaviti zelo tradicionalno poslovno vprašanje: kako uporabnike pretvoriti v denar. Ker so bili uporabniki prepričani, da so družabna omrežja zastonj, za uporabo teh storitev niso bili pripravljeni plačevati, je pojasnil Malone. Po drugi strani pa so lastniki spletnih skupnosti ugotovili, da uporabniki svojim osebnim profilom zaupajo neomejene količine informacij o svojih življenjskih slogih, okusih, željah, potrebah in potrošniških navadah, ki jih je morala oglaševalska industrija doslej pridobivati z dragimi in nezanesljivimi orodji: anketami, fokusnimi skupinami in statističnimi analizami nakupovalnih vzorcev. Zato je bilo le vprašanje pravega trenutka, kdaj bo prvi internetni poslovnež pristopil k oglaševalcem ter jim prikazal svoje spletno družabno omrežje kot sanjsko oglaševalsko orodje, ki omogoča izjemno natančno naslavljanje potrošnikov in je obenem še bistveno cenejše od zakupovanja oglasnega prostora v tradicionalnih množičnih medijih.

Zamisel se je zdela imenitna tako oglaševalcem kot lastnikom spletnih družabnih omrežij. Verjeli so, da bodo uporabniki sami povedali, kako želijo trošiti svoj denar in pozornost, hkrati pa bodo še brezplačno priskrbeli zanimive vsebine, s katerimi bodo v spletne skupnosti pritegnili nove člane (predvsem osebne prijatelje in znance). Na poti je stala le ena ovira – morebitna skrb pred posegi v zasebnost, zaradi katere uporabniki svojih osebnih podatkov ne bi hoteli podarjati oglaševalcem ali bi se celo odrekli (komercialnim) družabnim omrežjem.

Skrb za zasebnost je nedružabna

Kako odpraviti to oviro? Upravljavci družabnih omrežij in oglaševalci so se zelo dobro zavedali, da je skrb za zasebnost zelo abstraktno in subjektivno občutje. Izkušnje, ki so jih pridobili trgovci s karticami zvestobe in podobnimi programi za ustvarjanje potrošniških »skupnosti«, so jih naučile, da se uporabniki brez posebnih pomislekov odrečejo delčkom svojih zasebnosti, če so prepričani, da to storijo prostovoljno, brez prisile (ali nevede) in imajo od tega praktične koristi – popuste, darila in podobne male pozornosti, ki krepijo vtis »osebnega stika«. Poleg tega je oglaševalcem in lastnikom omrežij uspelo na svetovni splet prenesti večino pojmov, ki v neelektronskem svetu zaznamujejo prijetna zasebna opravila in odnose. Pisanje osebnega dnevnika, v katerega so si prejšnje generacije zapisovale najbolj skrite misli in strahove, ki niso bili namenjeni zunanjim bralcem, je s pojavom spletnih dnevnikov in družabnih omrežij zato nenadoma postalo javno opravilo. Stiki na družabnih omrežjih so se preimenovali v »prijatelje«, izmenjava podatkov med temi stiki pa v »druženje«.

Ta prenos ni minil brez posledic. Druženje internetnih prijateljev na družabnih omrežjih je namreč pridobilo nekaj značilnosti, ki jih druženje neinternetnih prijateljev v neelektronskem svetu ne pozna. Prva bistvena razlika je, da sproščeni elektronski »pogovori« med internetnimi prijatelji niso zasebni in v veliki meri preslišani ali pozabljeni do naslednjega srečanja, ampak ostanejo za vedno zapisani v neznanih računalnikih, kjer jih lahko v najbolj neprimernem trenutku preberejo nepovabljeni pogledi (denimo kritike nesposobnega šefa, komentiranje grešno privlačne kolegice ali poziranje med prižiganjem marihuanskega zvitka). Druga pomembna razlika pa je, da komunikacija med elektronskimi prijatelji ni zgolj spontana ali družbeno pogojena, ampak jo dejavno sooblikuje tudi (tehnološka) platforma, na kateri poteka, opozarjata raziskovalca medijev in medosebnih komunikacij Robin Mansell in Roger Silverstone v zborniku Communication by Design. Zato so spletna družabna omrežja že od začetka zasnovana tako, da od uporabnikov sistematično izvabijo kar največ informacij, ki jih bodo lahko lastniki omrežja pozneje prodali oglaševalcem.

Primerov, kako lahko tehnološka platforma oblikuje želeno obnašanje njenih uporabnikov, ni težko poiskati. Če osebni profil na družabnem omrežju vsebuje števec prijateljev ali kazalec »priljubljenosti«, potem tehnologija dokazljivo spodbuja obnašanje (objavljanje in izmenjavo podatkov), ki povečuje število prijateljev in s tem uporabnikovo elektronsko priljubljenost. Če platforma nagrajuje vpisovanje najljubše glasbe in filmov, omogoča primerjanje »prijateljev« med sabo ter spodbuja izmenjavo najrazličnejših osebnih informacij, ki so zanimive za oglaševalce, bodo uporabniki to tudi počeli – čeprav jih nihče ne sili in se lahko odločijo tudi nasprotno. Obnašanje uporabnikov spletnih družabnih omrežij je zato zelo podobno tistemu, ki ga kažejo udeleženci televizijskih resničnostnih oddaj, kot so Veliki brat in Kmetija, saj jih morajo njihovi producenti – podobno kot upravljavci družabnih omrežij – prav tako prepričati, da jih bo skrb za zasebnost le ovirala na poti do »uspeha«. Ker resničnostna oddaja od tekmovalcev zahteva nenehno samorazgaljanje pred televizijskim občinstvom, če želijo zmagati, je njihova morebitna skrb za zasebnost – denimo nepripravljenost spregovoriti o intimnih temah – med gledalci nujno sprejeta kot nedružabnost, neiskrenost in skrivanje. Ta »nedružabnost« pa je precej pogojena z zasnovo (»platformo«) oddaje, ki hoče od tekmovalcev izvabiti čim več odzivov, ki bodo dvignili gledanost, in jih odvrniti od »dolgočasnega« obnašanja, ki bi gledanost zbijali.

Facebookov nedavni poskus samovoljne in trajne prisvojitve dragocenih uporabniških podatkov, ki jih je v zadnjih letih zbrala njegova tehnološka platforma, zato ne pomeni nekakšne anomalije – nedopustne in obsojanja vredne poslovne prakse, ki bo zaradi njegovega odmevnega neuspeha izginila iz internetne industrije in spletnih skupnosti. Nasprotno. Vodstvo Facebooka se je zgolj opeklo z nerodnim poskusom, ki je uporabnike nehote opozoril na dejanske poslovne načrte lastnikov spletnih družabnih omrežij in se bo prej ali slej ponovil v drugačni, morda za odtenek prijaznejši in manj očitni obliki.

***

Uporabniki niso nemočni

Uporabniki Facebooka in drugih družabnih omrežij lahko tudi sami naredijo marsikaj za zaščito svoje zasebnosti, opozarjajo številni avtorji, ki so v zadnjih tednih na svetovnem spletu objavljali navodila, kako zavarovati svoje uporabniške profile pred neželenimi pogledi. Večina družabnih omrežij namreč omogoča zelo natančne zasebnostne nastavitve, saj lahko uporabniki določijo, kdo sme videti njihove osebne podatke, zapise, fotografije, spremembe stanja in prijateljske mreže. Prav tako se je dobro držati nekaterih osnovnih navodil, ki jih je duhovito povzel kolumnist ameriškega časopisa USA Today Edward C. Baig: ne objavljajte ničesar, kar nočete, da bi izvedela vaša mama. Ne izmenjajte podatka, ki ga ne bi zaupali največji klepetulji v službi, in ne pišite stvari, ki jih ne želite naslednji dan videti objavljene na straneh nacionalnih tabloidov.

Uporabniški podatki niso zanimivi le za oglaševalce

Novinar Tom Hodgkinson, ki je v britanskem Guardianu lani objavil zelo kritičen prispevek o nastanku in delovanju Facebooka, je ugotovil, da je začetni kapital med drugim prispeval tudi naložbeni sklad Greylock Venture Capital, s katerim naj bi bila povezana ameriška varnostno-obveščevalna agencija Cia. Hodgkinson je opozoril, da Cia sistematično vlaga v tehnološka in internetna podjetja, ki razvijajo »obetavne nove tehnologije, ki lahko Agenciji pomagajo opravljati njene naloge«. Tehnologije za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, med katere sodijo tudi platforme, ki poganjajo spletna družabna omrežja, pa naj bi bile tako Hodgkinson pri obveščevalnih službah še posebej priljubljene.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 27. december 2008

Za napovedovanje prihodnosti je najprej treba razumeti sedanjost

Pisala se je druga polovica devetnajstega stoletja. Pod vladavino kraljice Viktorije je vzniknila čudovita nova komunikacijska tehnologija, ki je lahko v trenutku premagala velike razdalje in je tako skrčila svet, da se je zdel majhen kot še nikoli poprej. Njeno kabelsko omrežje je prepredlo kontinente in prečkalo oceane ter za vedno spremenilo gospodarstvo, medije in politiko. Zagovorniki novega medija so neutrudno hvalili njegove neslutene potenciale ter se prerekali s skeptiki, ki so se branili z dvomom in razširjanjem moralne panike. Države in vlade so poskušale zajeziti in nadzorovati telekomunikacijsko novost, saj so se na njenih žicah razvile nove oblike kriminala in vohunstva (nezakoniti prisluhi, borzne špekulacije …), uporabniki pa so razvili svojo lastno telegrafsko subkulturo, zaznamovano s posebnim jezikom, pravili in navadami.

Zveni znano? Uvodne misli, s katerimi je britanski avtor Tom Standage začel svojo knjigo o zgodovini telegrafa (»viktorijanskega interneta«), je bilo mogoče v zadnjem stoletju prebrati še velikokrat. Obisk časopisnih arhivov britanske nacionalne knjižnice razkrije, da so podobna razmišljanja, pričakovanja in strahovi zaznamovali večino komunikacijskih tehnologij, ki jih je prineslo dvajseto stoletje: telefon, radio, televizijo, kabelsko televizijo in telekomunikacijske satelite. Viktorijansko prepričanje, da bo telegraf odpravil nesporazume med ljudmi, povezal svet in končal vojne, se sredi devetdesetih let ponovi tudi pri enem najvplivnejših prerokov digitalne dobe in interneta Nicholasu Negroponteju. Ameriška novica o prvi internetni poroki iz leta 1996 zelo spominja na članek, objavljen leta 1876, ki opisuje telegrafsko poroko gospoda Philipa Reada in gospodične Clare Choate. Vera novoizvoljenega ameriškega predsednika Baracka Obame, gospodarstvenikov in politikov v čudežno moč novih tehnologij, ki naj bi pomagale prebroditi sedanjo gospodarsko krizo, očistiti okolje in postati temelj novega gospodarskega vzpona, pa je primerljiva z navdušenimi zapisi poslovnega tiska, ki so ob izumu telefona odkrili delo na daljavo in napovedovali razmah centraliziranih velekorporacij, ki bodo lahko iz svojih »štabov« usmerjale poslovanje neštetih podružnic ter razširile demokratično kapitalistično blaginjo po vsem znanem svetu.

Listanje po zgodovini tehnološkega napredka pa ni poučno le zato, ker razkrije, kako malo so se skozi čas spreminjale napovedi o družbenem, političnem in gospodarskem vplivu novih tehnologij (elektrika naj bi odpravila fizično delo ter ustvarila svet miru in blaginje, televizijo pa je širila obljuba, da bo nov medij izboljšal izobraženost prebivalstva, odpravil občutek družbene izoliranosti in oživil demokracijo). Zanimivo je tudi zato, ker pokaže, da se je z navideznim zatonom neke tehnološke dobe njeno pravo življenje šele začelo.

Revolucionarno je tisto, kar postane banalno

Kaj se zgodi s tehnologijo, ko se konča njena »doba«? Ameriški politični ekonomist Vincent Mosco je v svojem delu The Digital Sublime pojasnil, da vsaka »nova in revolucionarna« tehnologija prej ali slej postane vsakdanje banalna. Radio, televizija in telefon zato že dolgo več ne navdihujejo tehnoloških zanesenjakov, ki bi v njih prepoznavali mogočne nosilce družbenih sprememb (to mesto so prepustili internetu). Vendar je Mosco tudi opozoril, da radio ni izginil, ko se je s prihodom televizije končala »radijska doba«. Nasprotno. Ko je postalo jasno, da telefon, radio, televizija in internet ne bodo prinesli miru in razumevanja med ljudi, in ko so se razblinila druga utopična pričakovanja, ki so spremljala njihove začetke, so se lahko stare nove tehnologije tiho vključile v naša gospodinjstva in začele nevsiljivo spreminjati človeške vsakdanjike. Ko so izginili tudi zadnji radijski pionirji in se je polegel strah pred radiem kot mogočnim propagandnim orodjem, ki naj bi bistveno pripomogel k vzponu tretjega rajha, je lahko razmah komercialnega radia spodbudil nastanek prvih »novomedijskih« korporacij, pospešil razcvet glasbene industrije in omogočil nove oblike množičnega (vsenacionalnega) oglaševanja. Podobno razvojno pot so preživele tudi vse prihodnje nove tehnologije, ko so postale stare. Z internetom vred.

Predstavitve najnovejših tehnoloških trendov, ki jih vsak konec leta objavljajo skoraj vsi pomembnejši časopisi in revije, je zato treba brati zelo previdno. Letošnje napovedi gospodarskih in družbenih analitikov, da bodo mobilniki (ki so načeloma »radijska tehnologija«, kratka sporočila sms pa »telegrafska«) vse bolj prevzemali vlogo »starih« osebnih računalnikov in postali glavno orodje za dostop do »starega« interneta, ne nakazujejo le smeri, v katero se bodo najverjetneje razvijali prenosni računalniki in ponudba medijskih vsebin. Tovrstne analize pomenijo tudi pritisk na politike, da bodo morali v imenu (domnevno) neustavljivih silnic tehnološkega napredka čim prej na novo razdeliti radijske frekvence, saj bodo lahko le tako zagotovili ugodne razmere za prihodnji razcvet brezžične ekonomije, ki bo (domnevno) prinesla nesluteno gospodarsko rast, odprla nova delovna mesta in dosegla tudi tiste družbene sloje, ki so bili doslej prikrajšani za sadove internetne revolucije. Podobno tudi napovedi novih mobilnih napravic in čudes zabavne elektronike niso privlačne le za oglaševalce in potrošniške ljubitelje tehnoloških igračk (čeprav so jim načeloma namenjene), ampak hkrati nakazujejo, katere nove tehnologije postajajo nosilke starih pričakovanj in katere postajajo samoumevne. Predvsem pa je zanimivo ugotoviti, katerih vsebin se stari in novi tehnološki napovedniki ne dotikajo.

Neskončno oživljanje tehnoloških mitov

Med »manjkajočimi vsebinami« je najbolj problematična skoraj popolna odsotnost kritičnih analiz, katera pričakovanja in strahovi so se uresničili, ko je nekoč nova tehnologija postala samoumevna – kar se je v zadnjih letih zgodilo z internetom. Ko je na ameriških predsedniških volitvah leta 2004 demokratski kandidat Howard Dean zbral prvi milijon dolarjev s prispevki anonimnih internetnih podpornikov in so se medijski analitiki navduševali nad »državljanskimi novinarji«, ki so na svetovnem spletu objavljali informacije o nespodobnostih predsedniških kandidatov, se je zdelo, da bo »demokratični potencial« svetovnega spleta rešil zagate sodobnih demokracij – vse nižjo volilno udeležbo, nezanimanje mladih za politiko, politično pasivnost državljanov in pohod političnega populizma. Ko so letos internetne politične aktiviste nadomestili poklicni politični strategi in so spletne pristope posvojili tradicionalni množični mediji, pa so le redki avtorji opozorili, da je postal »samoumevni« internet v večini primerov le sredstvo v rokah tradicionalnega političnega marketinga. Poleg tega se je izkazalo, da alternativni viri informacij – ki niso del globalnih medijskih in telekomunikacijskih konglomeratov – predstavljajo le zanemarljiv del medijske pokrajine, uporabniki interneta pa niso nič bolj odprti za mnenja in prepričanja drugih kot njihovi neinternetni predniki, ampak se, celo nasprotno, vse bolj zapirajo v »mnenjske mehurčke« enako mislečih, kar ugotavlja ameriški avtor Cass R. Sunstein v svoji knjigi Republic.com 2.0.

Podobno velja za ameriške, evropske in azijske politike, ki so v zadnjih dveh desetletjih z retoriko globalizacije in gospodarske rasti sprejeli nešteto strategij, ukrepov in zakonov za spodbujanje »digitalne ekonomije« (softverske industrije, novih medijev …) in elektronskega poslovanja. Obljube so bile velike: vsak posameznik, naj bo obrtnik ali umetnik, bo lahko svobodno posloval na globalnem trgu ali kot potrošnik izbiral med ponudbo, ki je ne določajo več meje nacionalnih držav in lokalnih trgovcev. Sedanja gospodarska kriza razkriva tudi druge plati skoraj popolne deregulacije denarnih tokov, liberalizacije telekomunikacijske industrije in vere v novo ekonomijo: neuresničene napovedi o novih delovnih mestih, zanemarjanje kritične odvisnosti storitvenih dejavnosti od realnega gospodarskega sektorja, podcenjevanje ranljivosti manjših držav na globalno mobilnost kapitala (državo lahko v najslabšem primeru potopi že nekaj klikov finančnih špekulantov) in spoznanje ustvarjalcev, da lahko na zrelem komercialnem spletnem trgu preživijo le največji (denimo Google). Kljub temu pa se – kot že tolikokrat v tehnološki zgodovini – tudi danes slišijo predvsem glasovi, ki vero in upanje v prihodnost polagajo v tehnologije, ki šele prihajajo.

Če drži stara ugotovitev kanadskega medijskega teoretika Marshalla McLuhana, da je za napovedovanje prihodnosti najprej treba razumeti sedanjost, je morda za razumevanje tehnološke sedanjosti najbolj pomembno tisto, kar v letošnjih tehnoloških napovednikih – manjka.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 13. december 2008, foto Reuters

Duševna pomoč na svetovnem spletu

Duševna stiska ne izbira osebe, ure ali kraja. Lahko se priplazi v nedeljo dopoldne ali ob treh ponoči, ko je morebitni osebni psiholog na smučanju in vsi znanci že zdavnaj trdno spijo. Še slabše je, kadar človek v kritičnih trenutkih ne pozna nikogar, ki bi mu lahko zaupal svoje tegobe, ali pa se mu zdi njegova stiska tako neprijetna, da je ni pripravljen zaupati niti staršem, partnerju ali najboljšemu prijatelju. Takrat mu ostanejo le anonimni telefonski svetovalci ali upanje, da bo na prostranstvih svetovnega spleta našel tolažbo, rešitev problema ali vsaj občutek, da v svoji stiski ni neskončno sam.

So taka pričakovanja upravičena? Na prvi pogled se zdi, da je splet idealno orodje za vse, ki poskušajo najti pomoč in nasvete, kako se spopasti z najrazličnejšimi življenjskimi izzivi – z depresijo, osamljenostjo, boleznijo, s težavami v razmerju ali pastmi, ki jih prinaša odraščanje. Internetne oblike svetovanja so praviloma anonimne, brezplačne in niso vezane na posamezen kraj, državo ali jezik, uporabniku pa obljubljajo hitro rešitev problema, združeno z udobjem dnevne sobe ali delovnega kabineta. Poleg tega se zaradi čedalje večje razširjenosti interneta med uporabniki vseh starostnih in družbenih skupin hitro povečuje tudi število spletnih svetovalnic (predvsem mladinskih) in različnih oblik spletnega svetovanja. Najbolj razširjeno je svetovanje po elektronski pošti ali v spletnih forumih, pojavljajo pa se tudi nekatere tehnološko naprednejše elektronske svetovalnice, ki za pogovor s strokovnjakom uporabljajo videokonference ali virtualne svetove.

Kljub omenjenim trendom je spletno svetovanje še razmeroma nov in malo raziskan fenomen. Čeprav nove komunikacijske tehnologije in virtualni računalniški svetovi že od nastanka vzbujajo velika pričakovanja in so nekatere raziskave potrdile pozitivne učinke internetnega svetovanja pri motnjah hranjenja, depresiji in anksioznosti, o delovanju svetovnega spleta kot svetovalnega medija in o resnični učinkovitosti tovrstnega svetovanja ni dosti podatkov. Zato ostajajo številna pomembna vprašanja premalo raziskana: kakšne so prednosti in omejitve spletnega svetovanja v primerjavi s tradicionalnimi (»živimi«) oblikami svetovanja? Kdo so najpogostejši iskalci internetne pomoči in kakšne so njihove težave? Je svetovni splet v resnici čudovito novo orodje, s katerim bo mogoče nekoč pravočasno doseči vse ljudi v duševni stiski in jim pomagati, ali pa je lahko tudi eden izmed razlogov, zakaj čedalje več uporabnikov novih tehnologij sploh trpi zaradi duševnih motenj?

Duševno zdravje v virtualnem svetu

Če morebitni iskalec spletne pomoči premore spodoben osebni računalnik, hitro internetno povezavo in nekaj potrpežljivosti, lahko v trirazsežnem računalniškem svetu Second Life poišče otok duševnega zdravja, ki ga je zasnovala skupina za razvoj virtualnih svetov na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) skupaj z ljubljanskim izobraževalno-raziskovalnim inštitutom Ozara (IRIO). Na tem otoku si lahko obiskovalci med drugim ogledajo simulacije izkušenj z najpogostejšimi duševnimi motnjami (z bulimijo, anoreksijo, bipolarno motnjo, depresijo, s stresom, fobijami, socialno fobijo in shizofrenijo), se o svojih težavah v posebni svetovalnici pogovorijo z zdravnikom, opravijo samotestiranje, dobijo nasvet o možni terapiji ali oblikujejo skupine za samopomoč.

»Virtualni svet Second Life ima danes okrog 15 milijonov uporabnikov. Če bomo dosegli 100, 1000 ali 10.000 obiskovalcev tega virtualnega sveta in jih poučili o duševnih motnjah, bomo lahko pomagali njim ali posredno komu v njihovi bližini,« je prepričan Matjaž B. Jurič, izredni profesor na FERI in vodja skupine za razvoj virtualnih svetov. Po njegovem mnenju so lahko ti elektronski svetovi zelo koristen pripomoček, namenjen seznanjanju in informiranju o simptomih in posledicah duševnih motenj. Poleg tega virtualni svetovi omogočajo tudi navezavo anonimnega stika s strokovnjaki, starši, sorodniki in prijatelji oseb z duševnimi motnjami pa lahko tako zbirajo koristne informacije. »Obisk otoka se povečuje iz tedna v teden. Največ obiskovalcev ga obišče iz radovednosti, del uporabnikov pa tudi opravi teste in naveže stik s svetovalci Ozare,« je še dodal Jurič.

Gre pri Juričevih napovedih predvsem za optimistična pričakovanja ali ima otok že kake konkretne (pozitivne) učinke? Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, vodja centra za izobraževanje in raziskovanje pri IRIO, nam je priznala, da je za analize uporabniškega obnašanja in praktičnih učinkov otoka še nekoliko prezgodaj (otok so »odprli« ob dnevu duševnega zdravja pred približno dvema mesecema), vendar je tudi poudarila, da so si otok zamislili predvsem kot obliko »promocije pozitivnega duševnega zdravja in preventivnega delovanja v virtualnih svetovih«. Zato želijo obiskovalcem »predvsem podati informacijo in ne svetovati«, saj naj bi informacije o skrbi za zdravje in dobro počutje povečale verjetnost vedenja, ki je usmerjeno v zdravje, pripomogle k pravočasnemu iskanju pomoči in boljšemu sodelovanju pri zdravljenju.

Bistveno več praktičnih izkušenj s spletnim svetovanjem pa so v skoraj osmih letih delovanja pridobili izvajalci mladinskega programa promocije zdravja To sem jaz, ki so ga razvili na oddelku za socialno medicino in promocijo zdravja pri celjskem zavodu za zdravstveno varstvo. Vodja programa Ksenija Lekić je povedala, da njihova zbirka podatkov vsebuje že več kot 15.000 najstniških vprašanj in odgovorov strokovnjakov, med katerimi prevladujejo vprašanja o manjših problemih, ki najstnike v obdobju odraščanja najbolj zaposlujejo: zaljubljenost, zmenki, zanimanje za prvi spolni odnos, kontracepcija, ljubezenske težave in prehodna nesoglasja v družini. Ne manjka pa niti izražanja težjih problemov – samomorilnih misli, poskusov samomorov, samopoškodbenega vedenja in depresij, motenj hranjenja, spolnih zlorab in najstniških nosečnosti.

Kaj ti podatki povedo o spletnem svetovanju in kaj o mladih uporabnikih interneta?

»Režem se eno leto. Rad bi nehal«

Ksenija Lekić nam je povedala, da se je v njihovi spletni svetovalnici www.tosemjaz.net spletno komuniciranje zelo dobro obneslo, saj marsikateri dialog v spletnem prostoru ne bi bil mogoč v ordinaciji šolskega zdravnika, ginekologa, psihiatra ali med psihološko obravnavo. Nekaterih dilem mladostniki v živo pač ne bi izrekli, ugotavlja Lekićeva. »Številne osebne teme, ob katerih občutijo mladostniki zadrego, negotovost, stisko ali nevednost, je vsaj na začetku lažje obravnavati anonimno in v varnem virtualnem okolju. Obiskovalci nam pogosto napišejo, da smo prvi, ki so nam zaupali svojo težavo. Spomnim se tudi najstnice, ki je zapisala, da je internet super, ker da je tu nihče ne obtožuje ali zasmehuje,« je naštevala Lekićeva. Tovrstne spletne svetovalnice naj bi zato pomenile pomembno oporo starim virom pomoči – nekakšno spletno »varnostno mrežo«, ki blaži padce in udarce med odraščanjem in v katero se »ujame« marsikateri mladostnik.

Spletna svetovalnica pa ni koristna le za uporabnike, ampak tudi za njene izvajalce, je poudarila Ksenija Lekić: »Več strokovnjakov, ki danes prostovoljno svetujejo na tosemjaz.net, se je sprva močno obotavljalo, da bi sprejeli povabilo v program spletnega svetovanja. Dvomili so o resnosti svetovalnega dela na spletu, potem pa so skozi vprašanja mladih postopoma zaznali, kako uporaben je lahko splet kot orodje pomoči.« Spletni svetovalci zato svetovni splet čedalje pogosteje doživljajo kot priročen svetovalni instrument in uporabno dopolnilno orodje, s katerim je mogoče doseči populacijo povprečnih najstnikov z vsakdanjimi problemi – skupino, v katero pred razmahom spletnega komuniciranja ni bilo tako dobrega vpogleda, saj so službe pomoči prestregle predvsem najbolj rizične mladostnike z močno izraženimi problemi in stiskami.

Vendar ima svetovni splet poleg omenjenih prednosti tudi nekatere pomembne omejitve. »Elektronske oblike svetovanja so navadno brezplačne, anonimne in zahtevajo manj časa, vendar pa z vidika svetovalca dajejo manjšo možnost preverjanja avtentičnosti in večjo možnost napačnega interpretiranja vprašanj. Osebne oblike svetovanja so navadno plačljive, zahtevajo več časa in fizično bližino, svetovalcu pa zagotavljajo več avtentičnosti ter večjo možnost prilagajanja potrebam in različnim tipom uporabnikov,« je razložila Helena Jeriček Klanšček z inštituta za varovanje zdravja. Predvsem pa pri osebnem svetovanju uporabljamo več kanalov, zato je takšna komunikacija celovitejša.

Komunikacijskih omejitev spletnega svetovanja se zaveda tudi Ksenija Lekić: »Možnosti za sklepanje resnega svetovalnega odnosa v spletni komunikaciji so precej okrnjene, saj je spletni odnos negotov in se lahko v vsakem trenutku prekine brez vseh odgovornosti. Poglobljen dialog v naši spletni svetovalnici je redkost, saj se večina komunikacij konča s prvim, drugim ali tretjim odgovorom svetovalca. Poleg tega uporabniki spletnih svetovalnic in navideznih svetov pogosto iščejo hitre in udobne rešitve za svoje težave, pri različnih svetovalcih izbirajo najbolj všečne odgovore ter niso pripravljeni na poglobljeno delo – kljub dejstvu, da ni reševanje kriznih osebnih situacij nikoli udobno, ampak je boleče in zahteva trud, trdo delo, spreminjanje stališč in vedenja.«

Internet kot zdravilo ali bolezen

Pričakovanje, da je mogoče duševne težave rešiti z nekaj lahkotnimi miškinimi kliki, pa ni le zavajajoče in potencialno škodljivo za uporabnike spletne pomoči, ampak lahko tudi prikrije nekatere negativne družbene in psihološke posledice, ki jih prinaša čedalje intenzivnejša uporaba svetovnega spleta. Raziskava o vedenju v šolskem obdobju, ki jo je leta 2006 izvedla organizacija HBSC, je namreč pokazala, da lahko pretirano ukvarjanje z računalniškimi igricami, spletne klepetalnice in brskanje po internetu vodijo v odtujevanje od sebe in drugih ter krepijo občutke negotovosti in nezadovoljstva, je pojasnila Helena Jeriček Klanšček. Hkrati lahko začnejo uporabniki interneta – tako odrasli kot mladostniki – svoje odnose in čustvovanje omejevati zgolj na tiste internetne prijatelje in zaupnike, ki se jim zdijo »varni«, zato se še bolj zapletajo v spiralo osamljenosti, lastnih (temnih) misli in zapiranja v intimo domače sobe. Ironično pa je, da bi »uporabniška statistika« prav take posameznike najraje zaznala kot najaktivnejše (najuspešnejše?) uporabnike spletnih svetovalnih storitev.

Projekti, kakršna sta Ozarin virtualni otok duševnega zdravja in spletna mladinska svetovalnica tosemjaz.net, zato nazorno opozarjajo na nekatere paradokse elektronsko posredovanega komuniciranja, kamor sodi tudi spletno svetovanje. Pričakovanje, da lahko svetovni splet doseže marsikaterega uporabnika, ki potrebuje pomoč v duševni stiski, je zagotovo upravičeno. Vendar pa je lahko spletno svetovanje uspešno le, če se bodo znali upravljavci spletnih svetovalnic prebiti skozi matrico statističnih podatkov o obisku in zastavljenih vprašanjih, spoznati svoje uporabnike in na podlagi pridobljenih izkušenj razviti nova orodja ter metode za spletno svetovalno delo, s katerimi bodo vsaj delno presegli omejitve »nežive« komunikacije.

***

Internet kot dopolnilo zdravstvene oskrbe

Internet je lahko idealno dopolnilo standardni zdravstveni oskrbi, je prepričana Sanja Temnik, psihologinja v strunjanskem zdravstvenem zavodu Celjenje in asistentka na primorski univerzi. Ena njegovih prednosti je, da je vselej pri roki. Uporabniki lahko kadar koli prižgejo računalnike in poiščejo kako spletno skupnost ali forum, ki se nanaša na sorodne težave. Hkrati je za zdravstvenega delavca pomembno vedeti, kaj se z njegovim varovancem dogaja, ko ni v ambulanti. Se počuti kaj bolje ali nemara slabše? Mu terapija ustreza? Ima novo zdravilo morda neželene učinke nanj? Vse to je mogoče zelo učinkovito spremljati s svetovnim spletom. »Moje izkušnje z uporabo interneta v okviru kliničnega svetovalnega dela so zelo pozitivne. Ljudje ga radi uporabljajo in vzdržujejo stik s svojim izbranim strokovnjakom tudi med ambulantnimi obiski. Včasih potrebujejo odgovor na konkretno vprašanje ali pa nas le obvestijo, kaj se v njihovem življenju in z njimi dogaja. Včasih so veseli, ker se počutijo bolje in želijo to deliti z nami, kdaj drugič pa je njihovo počutje slabše in jim zelo pomaga dodatna podpora ter kak nasvet,« je svoje izkušnje povzela Sanja Temnik.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 15. marec, 2008

Svet se ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov

»Mar mislijo, da sem prepisovala?« je med solzami izdavila londonska študentka Vivianne, ki jo je na seznamu z izpitnimi rezultati prejšnji teden namesto ocene pričakal le prazen okvirček. »Saj sem res uporabila kar nekaj internetnih virov, ampak sem prepričana, da sem jih tudi navedla,« je razlagala sošolkama, ki sta jo poskušali potolažiti, čeprav sta se zavedali, da se je njuna študijska sopotnica najverjetneje znašla v velikih težavah.

Neocenjena naloga na britanskih univerzah pogosto pomeni, da je ocenjevalec na izpitu odkril dele besedila, pri katerih študent ni ustrezno navedel vira, iz katerega se je navdihoval. Ocenjevalci lahko domnevno prepisovanje opazijo sami ali pa si pomagajo s posebnim računalniškim programom za analizo besedil (denimo turnitin), ki posamezne izpite primerja z obsežno meduniverzitetno podatkovno zbirko, v kateri so pretekle izpitne naloge, večina študijske literature ter iskalnik po najpogostejših internetnih virih – wikipedii, blogih in drugih internetnih straneh. Kazni za prepisovalni prestopek so hude. Če bo Vivianne uspelo prepričati komisijo, da je bilo prepisovanje nenamerno, jo v najboljšem primeru čakata ponavljanje izpita in formalni opomin, ki ji bo v prihodnosti zaprl kar nekaj elitnejših študijskih vrat. Če se bo izkazalo, da je prepisovala namenoma, pa ji grozita izključitev s fakultete in negativno mnenje oddelka, zaradi katerega se lahko celo poslovi od svoje študijske poti.

Britanske univerze, ki imajo glede prepisovanja že tradicionalno stroga merila, so prepisovalni režim v zadnjih letih še dodatno zaostrile. Raziskava delovne skupine za preprečevanje prepisovanja (Plagiarism Advisory Service) je leta 2004 pokazala, da skoraj četrtina študentov v svojih nalogah uporablja necitirane internetne vire, ker jim to pomaga hitreje opraviti študijske obveznosti. Profesorji so se pritoževali nad vse slabšo kakovostjo izpitnih, diplomskih in celo podiplomskih del. Dela so postajala podobna lepljenkam, sestavljenim iz nedoločljivih internetnih virov. Sledila je poplava podobnih izpitnih nalog, ki jih je bilo mogoče za približno 1500 evrov naročiti pri posebnih internetnih agencijah, in ugotovitev univerzitetnih knjižnic, da študenti izrabljajo združene knjižnične zbirke za iskanje nalog, ki so jih na podobno temo oddali njihovi predhodniki na drugih britanskih šolah. Gostujoči profesorji so opozorili, da tovrstna informacijska študentska izmenjava že bistveno presega nacionalne okvire, saj so začeli študenti »svoje« izpitne zamisli iskati tudi po univerzah v drugih angleško govorečih državah – predvsem v Kanadi, ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji. Na podobne kršitve pa so začeli opozarjati tudi na britanskih srednjih šolah, saj naj bi po ugotovitvah britanskega učiteljskega združenja (Association of Teachers and Lecturers) kar tretjina vseh pisnih izdelkov vsebovala »ukradene« internetne vsebine.

Ker je postalo popravljanje in ocenjevanje izpitov vse težje, so začele britanske univerze in srednje šole sprejemati posebno prepisovalno politiko in uvajati različne ukrepe, s katerimi so poskušale omejiti ta pojav. Prvi korak je bila zahteva po obveznem oddajanju izpitov v elektronski obliki, primerni za rutinsko računalniško pregledovanje nalog. Študenti so morali začeti ob začetku študijskega leta podpisovati izjave, da bodo spoštovali načela akademske poštenosti, univerze pa so poskrbele za dodatne tečaje »akademskega pisanja«, da se ne bi mogel nihče izgovarjati na nevednost – niti tuji študenti, ki morda doma niso bili vajeni tako strogega režima. Konkretnih podatkov o izključitvah zaradi prepisovanja univerze ne razkrivajo. Neuradno pa je mogoče izvedeti, da skoraj v vsaki generaciji zasačijo »več kakor enega« študenta.

Miti o »informacijski generaciji«

Čeprav naj bi omenjeni ukrepi uspešno odvračali študente od prepisovanja, se je težko znebiti vtisa, da se univerze lotevajo problema na napačnem koncu: pri posledicah namesto pri vzrokih.

Ko šole razmišljajo o novih ukrepih, s katerimi bi obvarovale dragocene akademske standarde, se pri svojih odločitvah pogosto zanašajo na medijske in oglaševalske podobe, ki prikazujejo mlade uporabnike novih tehnologij kot nekakšne digitalne tehnoodvisne domorodce, ki imajo naravno sposobnost preživetja med neizmerno množico informacijskih virov. Ta generacija naj bi bila kvalitativno drugačna od vseh tistih, ki so se rodile pred začetkom devetdesetih let. Imela naj bi nove poglede, vrednote in ambicije, njene eklektične komunikacijske navade in odnos do avtorskega dela pa naj bi prinesle nove oblike pismenosti, ki bodo nezadržno spremenile odnos do informacij, medijev in strokovne literature. Te podobe so postale tako močne, da počasi pridobivajo naravo samoizpolnjujoče se prerokbe: ker vsi verjamejo, da se morajo mediji, univerze in raziskovalna sfera za vsako ceno »prilagoditi navadam mladih uporabnikov interneta«, se to tudi v resnici dogaja. Čeprav so lahko te spremembe utemeljene na popolnoma napačnih domnevah, saj o dejanskih informacijskih navadah »informacijske generacije« – mladih, ki se sveta pred internetom ne spomnijo več – zelo malo vemo.

Predstavniki britanske narodne knjižnice in združenja JISC so namreč pred nekaj tedni predstavili obsežno študijo, v kateri so poskušali ugotoviti, ali domnevne revolucionarne navade informacijske generacije v resnici zahtevajo pripravo dolgoročnih strategij razvoja klasičnih in univerzitetnih knjižnic, če bodo hotele svojo nekdanjo izobraževalno vlogo ohraniti tudi v »digitalni dobi«. Raziskovalci so ugotovili, da velika večina dijakov in študentov začne (in pogosto konča) svoje raziskovalno delo na internetu ter se zadovolji z zadetki internetnih iskalnikov. Opozorili so, da poznavanje računalniških veščin zlahka prikrije dejstvo, da številni mladi iskalci na internetu v resnici opravljajo izjemno preproste operacije – osnovno iskanje, urejanje besedil in občasno objavljanje svojih zapisov –, precej slabše pa se obnesejo pri uporabi in razumevanju teh informacij. Poleg tega so jim analize pokazale, da se zdi mladim iskalcem podatkov najbolj pomembna oblika podane informacije (priljubljene so kratke in razumljive definicije), ne pa relevantnost vira, kjer je informacija.

To spoznanje pomaga razumeti, zakaj študenti kljub »računalniškim veščinam« skoraj ne uporabljajo digitalnih zbirk elektronskih knjig in strokovnih člankov, v katere so univerzitetne knjižnice v zadnjih letih vložile veliko dela in denarja. Mladi se knjigam in knjižnicam (običajnim ali elektronskim) ne izogibajo zato, ker bi se premalo prilagajale njihovim informacijskim navadam, ampak zato, ker za njihove trenutne »informacijske potrebe« (denimo opravljanje izpitov) pogosto sploh niso potrebne. Internetno iskanje, kjer iskalniki svetujejo uporabne delce informacij, je postalo nadomestek za branje – ne glede na obliko, v kateri so besedila zapisana –, uporaba takih besedilnih fragmentov pa se je izkazala za dovolj učinkovito strategijo, s katero je mogoče opraviti večino študijskih obveznosti brez poglobljenega in zamudnega dela. Usoda knjižnic in akademskih standardov tako ni odvisna od tega, kako uspešno se bodo približevale navadam informacijske generacije, ampak predvsem od informacijskih potreb, ki jih bo ta generacija sploh imela. Bodo svetovni splet še naprej lahko uporabljali zgolj kot sredstvo za hitro opravljanje izpitov ali pa ga bodo morali začeti dojemati kot zgolj enega izmed številnih raziskovalnih orodij, potrebnih za uspešno soočenje s študijskimi izzivi?

Univerza Google

Manuel Castells, eden najvplivnejših teoretikov »omrežene družbe« na svetu, je pred dobrim desetletjem zapisal, da so tehnologije predvsem ojačevalci družbenih trendov, ki so globoko zakoreninjeni v posameznikih, organizacijah in družbenih sistemih – tudi univerzah. Zato Viviannino domnevno prepisovanje ni le posledica njene lenobe, nevednosti ali kvarnega vpliva svetovnega spleta, njeno kaznovanje pa ne more postati rešitev za domnevno ogrožene akademske standarde.

Tara Brabazon, avstralska profesorica medijskih študij na univerzi v Brightonu, ki se je v svojem odmevnem januarskem predavanju o »univerzi Google« dotaknila tudi problema padajočih akademskih standardov med študenti, je prepričana, da preganjanje in kaznovanje prepisovalcev ne more odpraviti bistva problema – informacijske podrazvitosti, ki ne zna slediti tehnološki prerazvitosti. »Google je kot beli kruh za možgane. Hitro te nasiti, njegova prehrambna vrednost pa je nizka,« je razložila poslušalcem. Podobno velja za druge internetne iskalnike, wikipedio in bloge, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksna vprašanja, uporabniki pa se ne zavedajo, da takih odgovorov ni, je nadaljevala. Vendar to ne pomeni, da je za prepisovalno epidemijo kriv internet, šole ali posamezni grešni študenti. Problem je – podobno kakor pri nezdravi prehrani – večplasten.

Izpostavljanje hitri podatkovni prehrani ne pomeni nujno, da študenti namenoma živijo nezdravo akademsko življenje. Slabe informacijske prehranjevalne navade je mogoče prepoznati tudi kot odziv na spremenjen način študija, na zmanjševanje knjižničnih proračunov, odpuščanje knjižničarjev in na nekritično vero v izobraževalno moč novih tehnologij, ki informacijsko preobilje prepogosto enači z znanjem. »S preganjanjem rabe interneta med študijem, kaznovanjem prepisovalcev, širjenjem moralne panike ali zgražanjem nad slabo kakovostjo velikega dela internetnih vsebin, ki da jih preplavljajo amaterski izdelki, ne bomo spremenili ničesar,« je zatrdila Brabazonova. Namesto tega bi se morali učitelji in profesorji zavedati, da so študenti ob prihodu na univerzo v resnici informacijsko nepismeni. Kljub navideznemu obvladovanju novih tehnologij.

Brabazonova je zato prepričana, da bi morali študente najprej seznaniti z osnovami akademskega dela, namesto da razmišljamo, kako se »jim približati« in se »spustiti na njihovo raven dela z internetom«. Po predavanju je novinarjem povedala, da svojim študentom prvega letnika ne dovoljuje uporabe internetnih virov pri izdelavi izpitnih nalog, ampak jih namesto tega uči dela s klasičnimi akademskimi besedili in od njih zahteva poglobljeno branje predpisanega gradiva, argumentacijo ter dosledno navajanje uporabljenih citatov in povzetkov. Ko se študenti naučijo zahtevanih veščin, jim poskuša razložiti, kako internet sploh deluje, kako nastajajo zapisi na blogih in wikipedii, kako internetni iskalniki razvrščajo iskane zadetke in kakšnih informacij na internetu ni mogoče najti s preprostim vpisom iskalnih pojmov v Googlovo iskalniško okno. »Saj študenti niso neumni ali zlonamerni. Le redki goljufajo nalašč. Večina prepisovalcev to počne iz nevednosti, ker jim ni nihče povedal, kako se pravilno uporablja internetne vire in zakaj se nanje ne smejo nekritično zanašati. Če jim uspem dopovedati, da se svet ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov, sem že veliko dosegla, saj bodo to popotnico ohranili tudi v višjih letnikih,« je prepričano dodala Tara Brabazon.

Kljub velikemu številu obiskovalcev njenega predavanja, med katerimi ni manjkalo knjižničarjev, profesorjev in predstavnikov univerz, pa je le malo verjetno, da se bodo britanske izobraževalne ustanove kmalu odločile za predlagano rešitev prepisovalnega problema. Stereotipne predstave o tehnološko napredni mladini, ki da se bo v prihodnjih letih začela vpisovati na fakultete in zahtevati nove oblike akademskega dela, ostajajo med odločevalci po vsem svetu še preveč trdno zakoreninjene.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. junij 2007

Navidezni svet

Na vlaku, ki povezuje bruseljsko letališče z mestnim središčem, je prisedel temnolas mladenič in se takoj predstavil kot Jorge. Zgovorni Argentinec, ki je že na prvi pogled izstopal iz evrokratske sopotniške množice, je s težavo izvlekel prenosni računalnik iz nahrbtnika in se priključil na svetovni splet. »Delo kliče,« je opravičujoče pojasnil, na zaslonu njegovega prenosnika pa so se izrisali animirani liki, ki se v zadnjih dveh letih vse pogosteje pojavljajo na naslovnicah poslovnih tednikov, dnevnega časopisja in internetnih portalov. Liki, ki živijo in delajo v trenutno najbolj znanem računalniškem navideznem svetu Second life (SL), za katerega skrbi kalifornijsko podjetje Linden Lab.

Jorge je namreč v svojem »drugem življenju« lastnik podjetja, ki skrbi za različne potrebe prebivalcev navideznega sveta. Trenutno zaposluje tri prijatelje: modno oblikovalko Anito, ki izdeluje unikatna navidezna oblačila, ter dva študenta industrijskega oblikovanja in arhitekture, ki opremljata navidezna stanovanja in pisarne. S prodajo navideznih izdelkov in storitev zaslužijo tudi do nekaj tisoč resničnih dolarjev na mesec, se pohvali Jorge. Zato si lahko privoščijo izobraževanje v tujini, zanje pa se zanimajo tudi prireditelji različnih poslovnih konferenc, ki v svoje programe vse pogosteje vključujejo tudi predavanja na temo navidezne ekonomije.

Zgodba o štirih mladih Argentincih, ki se uspešno preživljajo z resničnim delom v navideznem svetu, se prepleta z neštetimi drugimi poročili iz življenj prebivalcev Second lifa. V njih nastopajo matere samohranilke, ki so se odpovedale službi v lokalnem supermarketu in postale uspešne trgovke z navideznimi nepremičninami, pa tudi različni umetniki, podjetniki in profesorji, ki so v SL prenesli svoje razstave, koncerte, podjetja in predavanja. Švedska je v SL odprla veleposlaništvo, Adidas trgovino s športnimi čevlji, IBM načrtuje gradnjo tehnološkega razvojnega centra. Hotelska veriga Starwood pospešeno gradi navidezne hotele, novičarska agencija Reuters je v SL akreditirala svojega poročevalca, v elektronski svet se je preselila tudi podružnica resničnostnega šova Veliki brat. Z navidezno ekonomijo SL so se začeli resno ukvarjati ameriški in britanski davčni uradniki, ki jih moti neobdavčenost realnih zaslužkov – vrednost mesečnega trgovanja prebivalcev SL naj bi že presegla pet milijonov dolarjev na mesec –, predstavniki policije pa opozarjajo na razmah negativnih pojavov, značilnih za »prvo življenje«: pranja denarja, elektronskih goljufij, pedofilije in prostitucije.

Pozornost, ki jo množični mediji in blogerji namenjajo fenomenu Second lifa, pa ni povezana le z zanimivimi življenjskimi zgodbami, vrednostjo navidezne ekonomije in hitrim naraščanjem števila prebivalcev navideznih svetov. Razširjenost širokopasovnih internetnih povezav in vse večja procesorska moč osebnih računalnikov nam prvič omogočata konkretnejši vpogled v prihodnost medčloveške komunikacije, o kateri so doslej razmišljali predvsem pisci znanstvene fantastike. Poigravanje z identitetami, značilno za internetne forume in klepetalnice, se bo z razvojem navideznih svetov razširilo tudi med uporabnike, ki računalnika ne povezujejo z zabavo, druženjem in raziskovanjem skritih plati svojih osebnosti. Elektronske maske omogočajo spremembo videza, spola, nacionalnosti in starosti, zato lahko vsak postane privlačno dekle, eleganten kavalir ali igriv otrok. Anonimnost zmanjšuje strah pred neuspehom, zaradi katerega v resničnem življenju marsikdo ne upa ustanoviti podjetja ali ogovoriti dolgoletne simpatije. Hkrati navidezni svetovi obljubljajo užitek brez greha in zločin brez kazni, po čemer ljudje hlepijo že iz časov najstarejših epskih pesnitev.

Ker prebivalci SL s svojimi podjetniškimi podvigi, maskiranji in izživljanji najglobljih fantazij sestavljajo zanimiv človeški laboratorij, ki ga je mogoče razmeroma natančno opazovati (z osebno udeležbo ali obdelavo elektronskih podatkov), se zanje živo zanimajo različni raziskovalci človeškega obnašanja. Oglaševalci na prebivalcih preizkušajo nove izdelke, ekonomisti postavljajo teoretične poslovne modele in ugotavljajo, ali bodo navidezni svetovi naslednja evolucijska stopnja globalizacije, ostali (psihologi, antropologi, vojska …) poskušajo izluščiti vzorce, po katerih se organizirajo človeške družbe, in odzive na različne življenjske okoliščine. Vsi skupaj pa se trudijo napovedati, kako bo drugo življenje vplivalo na resnični svet: kako se bodo gibali denarni tokovi in kje bodo ljudje našli tudi do 50 ur prostega časa, ki ga v SL vsak teden preživi (ne)navidezni podjetnik Jorge. Ker med njimi prevladuje vzhičenost nad novimi priložnostmi in raziskovalna mrzlica, na prve zametke izkoriščanja cenene delovne sile in še močnejšo komercializacijo prostega časa opozarjajo le redki kritiki.

***

Napihovanje?
Novinar britanskega spletnega časopisa The Register Shaun Rolph je opozoril, da pri podjetju Linden Labs pretiravajo s številkami o prebivalcih SL in obsega njegovega gospodarstva. Od 7,6 milijona registriranih uporabnikov jih le približno 50.000 plačuje mesečno članarino, ki omogoča trgovanje in druge resne dejavnosti. Naenkrat je v povprečju prijavljenih le okrog 20.000 uporabnikov, večina navideznih podjetnikov pa obrača zelo majhne vsote denarja – nekaj deset dolarjev na mesec. Rolph dodaja, da lahko obstoječa tehnologija Linden Laba gosti le po nekaj deset uporabnikov v enem prostoru, zato ni primerna za prirejanje navideznih koncertov in večjih predavanj ali konferenc. Znani tehnološki komentator Nicolas Carr je podvomil tudi o ekološki vzdržnosti navideznih svetov, saj je izračunal, da povprečni prebivalec SL porabi več elektrike (računalniki, strežniki …) kot povprečni Brazilec in v ozračje posredno izpusti 1,1 tone ogljikovega dioksida. Približno toliko kot voznik velikega avta, ki prevozi 4000 kilometrov.