Prva objava: Sobotna priloga Dela,14. januar 2012

Glasbeni blogerji so glasbeno zbirko primerjali s pozabljenim kasetnim snemalnikom, na katerega se je za zabavo posnela kopica uličnih glasbenikov, Tuaregov in lokalnih mladostnikov. Novica o nenavadnem posnetku se je hitro širila in v nekaj tednih ga je preneslo več kot sto tisoč uporabnikov spleta po vsem svetu.

Saharsko glasbo je zbral ameriški glasbenik, producent in ljubiteljski muzikolog Chris Kirkley, ki je začel v malijskem puščavskem mestecu Kidal odkrivati omrežje za izmenjavo glasbenih datotek, ki ne potrebuje internetne povezave. Poceni kitajski pametni mobilniki, ki po imenih spominjajo na znane izdelovalce zabavne elektronike (Sonny, Shamzung …), so prevzeli vlogo videokamer, glasbenih predvajalnikov in celo glasbenih studiev, v katerih uporabniki poslušajo, prenašajo, snemajo in celo montirajo posnetke. Datoteke prenašajo iz mobilnika v mobilnik in jih preprodajajo na posebnih glasbenih tržnicah. Glasba potuje s karavanami in avtobusi, se srečuje v prometnih križiščih in pridobiva nove poslušalce.

Naključni zapis, ki je nastal v Slonokoščeni obali, zato včasih postane velika mobilna uspešnica v Mavretaniji, je povedal Kirkley. Spremljanje popotovanja glasbenih datotek pa ne pomaga le zaznavati poti, po katerih se prek Sahare pretakajo kulturni vplivi, ampak tudi pomagajo razbijati stereotipne predstave, kakšna bi morala biti afriška glasba.

Zakaj ste za svoje glasbeno raziskovanje izbrali ravno malijsko mestece Kidal?

V resnici nisem prav dosti izbiral. Vzel sem kitaro, snemalnik in poceni prenosnik ter se odpravil na glasbeno popotovanje v zahodno Afriko. Hotel sem se družiti s tamkajšnjimi glasbeniki in pri tem snemati, kakšna glasba nastaja na robu Sahare. Posnetke sem zbiral dobro leto in vmes postavil spletno stran, na kateri sem pisal dnevnik in objavljal glasbene najdbe. V Kidal sem zašel pozneje, po skoraj dveh letih potepanja.

Niste sledili zgledu ameriškega glasbenika Rya Cooderja, ki je ravno v Maliju odkril pokojnega kitarista Alija Farko Toureja, poznejšega zvezdnika afriške glasbe?

Ne, nisem iskal novega Toureja, s katerim bi zaslovel po vsem svetu. Za tak podvig sem čisto premalo ambiciozen (smeh). Gnala me je predvsem radovednost, kako zveni tradicionalna glasba, ki še ni čisto okužena z zahodnimi vplivi. Radovednosti se je pridružila še želja, da bi jo ohranil, preden izgine – lep primer zahodnjaškega nostalgičnega pokroviteljstva. Vendar sem kmalu spoznal, da so bile moje predstave preveč idealizirane. Mladostniki ne poslušajo in ne ustvarjajo izvirne ljudske glasbe, kakršno si predstavljamo na zahodu. Tudi tuareški glasbeniki ne izvajajo folklore, ampak iščejo nove glasbene izraze, se spogledujejo z elektroniko in so navdušeni nad možnostmi, ki jih ponuja glasbeni studio. Zato sem nehal iskati domnevno izginjajoče zvoke in postal pozornejši na tisto, kar nastaja danes – na ulici, v domači produkciji, na računalnikih in mobilnikih. Prav mobilniki so bili moje najbolj zanimivo afriško glasbeno odkritje.

Zakaj?

Internetne povezave so redka dobrina, prav tako računalniki, glasbeni predvajalniki in druga osebna elektronika, zato so mobilniki za Afričane verjetno najpomembnejša tehnologija. Glasba z mobilnih telefonov je vsepovsod, saj jih ljudje uporabljajo za poslušanje – podobno kot pri nas ipade in druge predvajalnike mp3. A s pomembno razliko: ker ne uporabljajo slušalk, se glasba ves čas razlega iz mobilniških zvočnikov: na avtobusih, ulici, v kavarnah, med prijatelji. Poslušanje zato ni individualna izkušnja, ampak družabna. Nenehno hreščanje malih zvočnikov me je sprva motilo, nato pa sem začel poslušati, kaj vse je shranjeno na mobilnikih.

Kdaj ste opazili, da ljudje uporabljajo mobilnike tudi za izmenjavo glasbenih datotek?

Nekega večera smo v Kidalu posedali v šotoru, kuhali čaj in poslušali gostiteljevega bratranca, ki se je ravno vrnil z daljšega trgovskega popotovanja s karavano. Nekje med potjo je kupil poceni kitajski pametni mobilnik, ki je že imel nekatere napredne funkcije – velik pomnilnik, videokamero, brezžično povezavo –, in ga začel preizkušati. Snemal je dogodke, ulične glasbenike in pesmi, ki so jih člani karavane izvajali ob večernem ognju. S sopotniki si je izmenjeval glasbo in na glasbeni tržnici nakupil nekaj glasbenih datotek. Ves večer smo gledali in poslušali njegove posnetke, nato se je začela izmenjava. Vsak je na svoj telefon prenesel tisto, kar mu je bilo najbolj všeč. Tedaj sem sklenil, da moram tudi sam postati del te glasbene izmenjave.

In ste kupili poceni kitajski mobilnik?

Najprej sem pomislil na to, vendar bi bilo prenašanje datotek po povezavi bluetooth prepočasno. Ta način je primeren, če hočete prenesti nekaj pesmi, videoposnetki pa bi se pretakali predolgo. Zato sem uporabil kar prenosnik in univerzalni čitalec pomnilniških kartic, s katerim sem lahko presnel vse podatke na trdi disk. Najprej sem prosil prijatelje in znance, če mi dovolijo kopiranje mobilniške vsebine, nato sem se preselil ob nogometno igrišče v Kidalu, ki je središče družabnega življenja. Začel sem se srečevati z mladimi in izmenjevati posnetke. Zanje sem bil zanimiv, ker sem glasbo ponujal zastonj. To ni bilo običajno, saj maloštevilni lastniki računalnikov za glasbo ponavadi računajo.

Glede na strogo piratsko zakonodajo, ki jo sprejemate v ZDA, vaše raziskovalne metode ne smete razglašati preveč naglas …

V Afriki še niso preveč tankovestni. Trgovine, v katerih prodajajo telefone, pogosto ponujajo tudi glasbo. To pomeni, da ima lastnik trgovine računalnik z glasbeno zbirko – seveda piratsko –, kupec pa si lahko izbere pesmi, ki jih želi imeti na telefonu. Še bolj nenavadne so prave tržnice, kjer na stotine prodajalcev prodaja datoteke mp3. Cene so nizke, verjetno ravno pokrijejo ceno elektrike in internetne povezave.

Ste bili uspešen izmenjevalec? Je mlade zanimala vaša glasba?

Najprej sem moral rešiti tehnični problem, na katerega nisem niti pomislil: pomnilniški prostor. Glasba, ki sem jo imel na računalniku, je bila shranjena v preveč kakovostnem zapisu, zato so bile moje datoteke zanje prevelike. Povedali so mi, da bi morali zaradi ene moje skladbe pobrisati deset njihovih, kar ni bilo sprejemljivo. Zato sem moral datoteke najprej pomanjšati, šele nato se je lahko začela izmenjava. Mlade je najbolj zanimal ameriški hiphop, zlasti priljubljen izvajalec je bil Akon. Tuaregi pa so se najbolj razveselili britanske skupine Dire Straits – menda zato, ker ima kitarist te skupine Mark Knopfler podoben način igranja kot njihovi kitaristi. Presenetilo me je, kako pogosto sem na njihovih telefonih našel Straitse, saj pri nas že dolgo veljajo za staro glasbo, ki je radii in televizije skoraj ne vrtijo.

Kakšna glasbena lestvica bi nastala, če bi jo sestavili iz glasbe na kidalskih mobilnikih? Kdo so največji zvezdniki?

Poleg Dire Straitsov sem od zahodne glasbe pogosto našel tudi Michaela Jacksona in Celine Dion. Nenavadno priljubljena je tudi skupina Scorpions.

Veliko priljubljenost Scorpionsov so zahodni glasbeni novinarji pred desetimi leti presenečeno ugotavljali tudi v Albaniji in vzhodni Evropi …

Res je, Scorpionse sem pogosto videval tudi na piratskih stojnicah v Braziliji. Najdeš jih povsod, podobno kot Iron Maiden. Zelo raznolika je bila tudi domača glasbena produkcija – od tuareških ljudskih pesmi in bamaškega hiphopa do plesov iz Slonokoščene obale, nigerijske elektronske glasbe in napevov iz filmskih mjuziklov.

Ste lahko presneli vse, kar je bilo na telefonih?

Ljudje niso imeli skoraj nikakršnih zadržkov. Presnel sem lahko vse, le včasih mi je kdo diskretno namignil, naj kako mapo pustim pri miru. Večinoma so bili tam shranjeni pornografski videi (nasmešek).

Ste našli še kaj razen glasbe?

Zelo veliko je kratkih komičnih videoposnetkov iz televizijskih serij, šovov in reklam. Sledijo glasba in športni posnetki, zelo veliko je tudi montaž – domačih posnetkov, ki jih podložijo z glasbo, predelanih televizijskih oddaj ali glasbenih spotov … Mladi vse to naredijo na mobilnikih s preprostimi programskimi orodji, saj nimajo računalnikov. Tehnično ti posnetki niso najboljši, ampak so velikokrat zelo izvirni. Zelo zanimiva najdba so bili tudi posnetki iz domače produkcije, ki so bili namenoma narejeni za distribucijo prek mobilnih telefonov. Avtorji so te posnetke prilagodili tako, da so majhne glasbene datoteke razmeroma dobro zvenele na mobilnikih.

Je bila ta glasba posneta samo za mobilnike?

Nekatere pesmi so bile izdane že prej. Predvajale so jih nekatere radijske postaje, nekatere so se znašle celo na videoportalu youtube. Vendar so imele preveč omejen doseg, zato so jih uporabniki priredili za mobilne telefone. Kar nekaj glasbe pa je obstajalo samo na mobilnikih, saj so avtorji namenoma izrabljali mobilniško omrežje za razširjanje glasbe. Ta oblika distribucije je bila presenetljivo uspešna. Zasledil sem posnetek, ki je nastal nekje v Slonokoščeni obali, a je postal velik hit v Mavretaniji – skoraj 1500 kilometrov stran, čeprav je potoval samo po mobilnikih, ne prek interneta.

So bile iz zbranih posnetkov razvidne poti, kako se glasba pretaka čez puščavo, katera so pomembna vozlišča, kje se zgodi največ izmenjave?

Zelo bi me zanimalo primerjati in analizirati, kakšna glasba se posluša v posameznih mestih in kakšne so njene poti. Mesta so pomembna vozlišča za srečevanje in izmenjevanje glasbe, prav tako manjši puščavski zaselki, kjer se sekajo poti saharskih karavan in nomadskih selitev. Vendar me taka raziskava še čaka.

Kako ste izbrali glasbo za prvo različico saharskih zvokov?

Iz gradiva sem izbral predvsem sodobnejšo glasbo, tudi elektronsko, saj sem bil čisto navdušen nad domačimi posnetki, v katerih so glasbeniki uporabili digitalne učinke, ki so jih sami ustvarili. Med njimi najbolj izstopa skupina Anmataff, ki temelji na tuareškem kitarskem zvoku, a je uporabila tudi elektronski ritem, ki so ga sami sprogramirali. Povedali so mi, da so hoteli ujeti starodavno ritmiko, ki je zelo značilna za njihovo glasbo in posnema umirjeno, skoraj hipnotično hojo kamele. Zelo zanimiv je tudi pevec Mdou Moctar, ki je med snemanjem verjetno kot prvi puščavski glasbenik uporabil digitalne učinke. Njegova skladba Tahoultine, ki je tudi na moji kompilaciji, je bila na mobilniškem omrežju velika uspešnica. Slišal sem jo povsod.

Zvoke s saharskih mobilnikov ste najprej izdali kot glasbeno kaseto. Zakaj ste se v času spletnih trgovin odločili za tako star medij?

Verjamem, da se spletna trgovina marsikomu zdi logična odločitev, a ima glasbena skupnost, ki ji pripadam, malce drugačno filozofijo. Svoj glasbeni izbor sem posnel na kaseto, ki je najprej zaokrožila med glasbenimi zanesenjaki po Orlandu – kot nekoč v časih panka. Ti so jo nato pretvorili v digitalni zapis in jo objavili na internetu, kjer se je začela širiti po glasbenih blogih in družabnih omrežjih. Vedel sem, da imam veliko zanimivega gradiva, a sem se tudi zavedal, da to ni projekt, ki bi pritegnil večje založbe. Ko pa so o albumu začeli pisati britanski mediji, so kmalu prišle prve ponudbe za komercialno izdajo plošče. Zato sem moral poiskati avtorje glasbe.

Kako najdete avtorja posnetka, za katerega veste samo, da je ulični glasbenik, ki ga je nekdo posnel neznano kje?

Če je bilo le mogoče, sem si avtorja zapisal že takoj, ko sem našel posnetek. Vendar avtorjev večinoma niso poznali niti tisti, od katerih sem dobil posnetke. Včasih so znali povedati, da je glasbenik neki Tuareg iz Nigerije, še večkrat nisem izvedel ničesar. Pri iskanju mi je še najbolj pomagal facebook. Iskal sem uporabnike, pri katerih sem iz osebnih profilov in fotografij sklepal, da jih zanima glasba. Pisal sem vsakemu posebej in spraševal, ali poznajo kakega glasbenika z moje kasete. Najprej sem našel Mdouja Moctarja. Izvedel sem, da poje v narečju, ki je značilno za okolico Tahoue, zato sem lahko zožil iskanje in začel pisati lokalnim ljubiteljem glasbe, dokler nisem našel nekoga, ki je Moctarja osebno poznal. V nekaj mesecih sem našel večino glasbenikov, ki sem jih objavil na kaseti.

So bili pripravljeni sodelovati na vašem albumu?

Zelo različno. Nekateri zmerno uveljavljeni avtorji niso hoteli biti na naši kompilaciji, ker sem jim lahko ponudil premalo denarja ali ker se jim je zdela kompilacija preveč alternativna. Večinoma pa so bili glasbeniki navdušeni, da se kdo zanima za njihovo ustvarjanje – do takrat je kaseto preneslo že več kot 100.000 uporabnikov spleta – in da lahko prvič nekaj zaslužijo. Malce nenavadna se jim je zdela samo moja odločitev, da bom album izdal kot vinilno ploščo.

V duhu časov panka?

Ne, odločitev je bila poslovna. V tistem času sem delal pri več projektih za lokalno alternativno založbo Mississippi Records, ki kljubuje trenutnim tehnološkim trendom in glasbo še vedno izdaja na vinilkah in kasetah. Vedeti morate, da so vinilne plošče v zadnjih letih postale pomemben nišni trg, ki ima vse več odjemalcev – zlasti v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Poslušalci vinilk so zanimiva skupina zanesenjakov, ki imajo zelo specifičen glasbeni okus, ki ga na komercialnih radijskih postajah in v velikih spletnih trgovinah ne morejo potešiti. Nekatere zanima neznana glasba, druge pritegne fizični objekt ali toplina analognega zvoka. Naše izkušnje so bile doslej zelo spodbudne, saj smo večinoma prodali celotne naklade, pokrili stroške in celo nekaj zaslužili. Tudi prva izdaja pesmi s saharskih mobilnikov je že skoraj pošla, saj nam je ostalo samo še kakih sto plošč, ki bodo verjetno pošle do konca meseca. Prodali smo jih že več kot dva tisoč.

Boste izdali tudi drugi del saharskih zvokov?

Čez nekaj dni se vračam v Afriko, kjer bom ostal nekaj mesecev, poiskal še nekaj avtorjev in posnel novo gradivo. Trije glasbeniki želijo posneti vsak svojo ploščo, ki jo bomo prav tako izdali kot vinilko. Vsi trije so sodobni ustvarjalci in se zelo razlikujejo od stereotipnih predstav, kako bi morala zveneti afriška glasba. Hkrati bom še vedno nabiral glasbo na mobilnikih, preden to nenavadno glasbeno omrežje izgine.

Zaradi razmaha interneta?

Med iskanjem avtorjev sem videl, kako hitro se v Afriki povečuje uporaba družabnih omrežij, kar kaže tudi na hitro rast internetnih priključkov. Ker sedanje improvizirano mobilniško omrežje in glasbene tržnice verjetno ne bodo preživeli internetnih časov, za zbiranje mobilniškega ustvarjanja nimam več veliko časa.

Glasbo tistih, ki si ne morejo privoščiti interneta, izdajate na vinilnih ploščah in jo ponujate tistim, ki se internetu namenoma odrekajo. Se ponavlja stari zgodovinski cikel in se razvite družbe že oddaljujejo od idealov napredka, ki jih prevzema preostanek sveta?

Priljubljenost vinilk kaže, da je na zahodu vse več ljubiteljev glasbe, ki imajo fizično izmenjavo nosilcev raje od spletnih trgovin in glasbenih datotek. Vendar zelo dvomim, da bo to gibanje nekoč preraslo v novo glasbeno avantgardo, saj smo zahodnjaki pri sebi globoko potlačili sproščeno ustvarjanje in doživljanje glasbe, ki sem ga doživel med afriškimi glasbeniki. Zato med poslušanjem vedno občutim neko neoprijemljivo nostalgijo. Občutja, s katerimi so me okužila mala saharska mesteca in njihova glasba.

Zaradi pomanjkanja časa in hudega glavobola, ki je pestil sogovornika, nisem izvedel, kakšne knjige predpisuje svojim varovancem. Vendar bi me njegov bralni seznam zelo zanimal, saj me je v zadnjem letu več ljudi vprašalo, kakšno branje bi morali poznati računalniški giki. Profesorji in asistenti so iskali svežo študijsko literaturo, nekaj deklet je izbiralo primerna darila za (gikovske) fante ali brate, novinarske kolege je zanimalo, kateri avtorji znajo poljudno, a tehtno razložiti novodobne medijske in tehnološke fenomene. Na srečo je bilo zadnje leto za tehnoliteraturo kar pestro, zato nisem imel težav s priporočili.

Najbolj »ziheraška« knjiga preteklega leta je biografija soustanovitelja Appla Steva Jobsa, ki jo je napisal Walter Isaacson. Prednaročiti jo je bilo mogoče skoraj takoj po Jobsovi smrti, sledili so nešteti intervjuji, članki in komentarji, ki so v analizah Jobsove zapuščine uporabljali citate, podatke in anekdote iz knjige. Isaacson je dobro prikazal različne pla(s)ti Jobsove naporne osebnosti, njegovo obsedenost s podrobnostmi in občutek za uporabnika, prepleten z diktatorskim odnosom do sodelavcev in družinskih članov. Vendar je avtor podlegel zelo pogosti skušnjavi tovrstnih biografij – mitu o samotnem geniju, ki portretiranca prikaže kot izjemnega posameznika in pri tem pozabi na neštete druge sestavine ustvarjalnega procesa.

Drugo zanimivo biografijo je napisal Douglas Coupland, ki je predstavil medijskega teoretika Marshalla McLuhana (Marshall McLuhan: You Know Nothing of My Work!). Kanadskega profesorja je revija Wired v devetdesetih letih razglasila za svetniškega zavetnika interneta, saj je v svojih besedilih že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedoval »globalno vas« in številne druge fenomene, ki jih bodo nekoč prinesli elektronski mediji in hiter prenos informacij. Coupland se z McLuhanovimi idejami ne ukvarja prav dosti – knjiga ni uporabna kot McLuhan za telebane –, ampak raje prikaže okoliščine, v katerih so nastale, in zelo ekscentrično osebo, ki je znala pogledati skozi vetrobransko steklo in videti, kaj ima pred sabo. V nasprotju z večino, ki v prihodnost gleda skozi vzvratno ogledalo.

Kakšna je ta prihodnost? Klasike kiberpanka, ki smo jih že nekoč predstavljali na tem portalu, je tehnološki napredek večinoma skrbel, saj niso zaupali človeški naravi. Še zlasti so se bali družbe nadzora, ki jo omogočajo elektronske nadzorne tehnologije, in umetne inteligence, ki bo nekoč ugotovila, da ljudi ne potrebuje več.

Z njimi se ne strinjata večni tehnooptimist Jeff Jarvis, ki v knjigi Public Parts: How Sharing in the Digital Age Improves the Way We Work and Live opisuje prednosti post-zasebne družbe, v kateri je vse javno, in psiholog Steven Pinker, ki v knjigi The Better Angels of Our Nature: Why Violence Has Declined dokazuje, da smo kot vrsta postali bolj miroljubni. Vendar sta v manjšini, saj so bili kritiki večinoma prepričljivejši.

Prvi je Evgenij Morozov, ki v knjigi The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom nasprotuje tako rekoč vsemu, kar zagovarja Jarvis (z Jarvisom sta se na spletu večkrat sporekla). Morozov obračunava z internetno utopično ideologijo in njenimi ideologi ter opozarja, da se v ozadju novic o internetnih revolucijah, tehnološkem napredku in zahtevami po večji transparentnosti še vedno nahajajo stari igralci in njihovi interesi: politika, korporacije, dobički in želja po nadzoru. Nicholas Carr v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja našteva številne primere in raziskave, ki kažejo, da je internet ustvaril okolje nenehne delne pozornosti, zaradi katerega ljudje skoraj nismo več sposobni vzdrževati daljše zbranosti, ki je potrebna za zahtevnejše miselne dejavnosti. Še bolj nazorna je Sherry Turkle, ki je knjigo Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other sestavila iz dveh delov – kako bodo humanoidni roboti zaradi demografskih trendov morali prevzemati skrb za starejše in kako komunikacijske tehnologije že danes vplivajo na mlajše generacije.

Jaron Lanier si je v knjigi You Are Not a Gadget: A Manifesto zapisal neštete provokativne trditve. Če se vam zdi, da postajajo računalniki vse pametnejši, raje pomislite, da so se znižala merila za pamet. Informacija ni oseba, da bi „zaslužila“ biti svobodna. Družabna omrežja ubijajo individualnost, saj nas silijo, da svoje navade in osebnosti prilagajamo softveru. Njegovo temeljno sporočilo je, da so internetni in tehnološki pionirji – med katere sodi tudi sam – nehote ustvarili pošast, ki je zaradi človeških slabosti, pohlepa in neumnosti vse bolj podivjana.

Njegovo zaskrbljenost pooseblja podjetje Google, ki ga je podrobno predstavil avtor klasičnega dela Hekerji Steven Levy v knjigi In The Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives. Levy je zaradi verjetno najboljših zvez v silicijevi dolini pridobil ekskluziven dostop v Googlov kampus (googleplex), se pogovarjal z več sto zaposlenimi in izbrskal veliko zanimivih biografskih podrobnosti o ustanoviteljih (med drugim obsedenost Larryja Pagea z Nikolo Teslo). Google pa ne skrbi samo Lanierja, ampak sta pred njegovo močjo opozorila tudi Siva Vaidhyanathan v knjigi The Googlization of Everything: (And Why We Should Worry) in Eli Pariser v The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You. Izhodišče obeh avtorjev je Googlovo poslanstvo – urediti svet informacij – in škoda, ki jo povzroča pri uresničevanju tega poslanstva: kršenje avtorskih pravic in skrajna personalizacija, ki uporabnike zapira v balone enako mislečih posameznikov, ki jim algoritmi določajo okus, potrošniške navade in interese.

V slovenskem prevodu pa je letos izšla še ena nepogrešljiva knjiga: Slaba znanost, ki jo je napisal britanski zdravnik in kolumnist Guardiana Ben Goldacre. V svojem blogu že več let razkriva marketinške potegavščine, novinarsko pretiravanje, samooklicane alternativne zdravilce, prirejanje znanstvenih raziskav, skrivanje podatkov in pomanjkljivo metodologijo, ki se skriva za domnevnimi znanstvenimi čudeži ali grožnjami. Njegovo opozorilo je preprosto: naučite se brati podatke in se zavedajte znanstvenih omejitev, saj na slabo znanost niso odporne niti domnevno objektivne naravoslovne in tehnične vede, ki se zanašajo na meritve in izračune.

***

Predlagali ste še:

@darkob: Dekle z zmajskim tatujem (Stieg Larsson)

@dcerar: Zero day (Mark Russinovich), Ghost in the Wires (Kevin Mitnick) in Kingpin: How One Hacker Took Over the Billion-Dollar Cybercrime Underground (Kevin Poulsen)

@jgyorkos: Robert Darton, Zadeva: Knjiga (The Case for Books: Past, Present and Future)

@zirosi: Inside WikiLeaks (Daniel Domscheit-Berg)

@multikultivator: Reamde: A Novel (Neal Stephenson)

@b0j3: Free Radicals (Michael Brooks)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. november 2011

Namestnik pooblaščenca Gary Davis je povedal, da čaka neameriške uporabnike največjega elektronskega družabnega omrežja precej zasebnostnih sprememb. Čeprav med pregledom uradno »niso ugotovili večjih zlorab« in je Facebook ves čas »konstruktivno sodeloval« s predstavniki pooblaščenca, so vseeno sklenili, da bi bilo mogoče pri varovanju zasebnosti »marsikaj izboljšati«.

Podobno diplomatski so bili pri Facebooku, kjer so poudarili, da so irski inšpektorji »načeloma pohvalili« njihovo poslovanje, in dodali, da bodo med »prostovoljnim« pripravljanjem novih zasebnostnih pravil upoštevali njihove »dobronamerne pripombe«.

Kakšne so bile te dobronamerne pripombe? Poročilo informacijskega pooblaščenca in »prostovoljne zaveze«, ki so jih predlagali predstavniki Facebooka, kažejo, da so inšpektorje najbolj zmotile nepregledne zasebnostne nastavitve, omejevanje dostopa do podatkov in neomejeno shranjevanje uporabniških profilov. Zato bodo morali upravitelji omrežja omogočiti uporabnikom popoln izbris podatkov (trenutno je mogoče osebni profil samo »deaktivirati«) in jih natančneje obveščati, katere podatke zbirajo in komu jih izročajo. Podatke o spletnih navadah, ki jih beleži gumb like, bodo morali anonimizirati po največ treh mesecih, klike na oglase pa izbrisati po dveh letih.

Še večje spremembe bo prinesla zahteva po načelu opt-in, kjer mora upravitelj seznaniti uporabnike s spremembami in jih uveljaviti samo pri tistih, ki se s spremembami strinjajo (samodejno prepoznavanje obrazov na fotografijah, dodajanje v skupine …).

Internetna podjetja so doslej večinoma uporabljala nasprotno načelo (opt-out), po katerem so spremembe uvajali brez soglasja uporabnikov in jim šele pozneje (morda) omogočili odjavo iz storitve. Načelo opt-out jim je omogočalo zelo hitro prilagajanje novim poslovnim modelom ali celo preračunljivo kratenje uporabniških pravic, saj so morali uporabniki sami ugotoviti morebitne kršitve in se nato pritožiti regulatorjem, ki večinoma niso bili učinkoviti.

Omenjena preračunljivost spletne industrije je že dolgo jezila informacijske pooblaščence in druge zagovornike elektronske zasebnosti. V začetku leta pa je zmotila tudi Maxa Schremsa, ki se je s predstavniki velikih internetnih podjetij srečal med študijskim obiskom ZDA.

Od študentske izmenjave 
do kampanje

»Pomladni semester sem preživel na kalifornijski univerzi Santa Clara. Ker je bilo moje študijsko področje elektronska zasebnost, smo poslušali tudi nastope gostujočih predavateljev in predstavnikov velikih internetnih podjetij,« je povedal v novembrskem pogovoru za Sobotno prilogo. Od sogovornikov je izvedel, da imajo ameriški podjetniki na zakone precej drugačen pogled kot evropski. Najprej ocenijo, ali lahko uporabniki in regulatorji ugotovijo, kaj v resnici počnejo s podatki. Nato presodijo, ali se bodo ljudje začeli množično odjavljati z njihove storitve, in ocenijo, kakšne so možnosti tožbe. Če so tveganja zanemarljiva, bodo zakone pač prekršili, je pojasnil Schrems.

Ko je pripravljal gradivo za zaključno nalogo, je ugotovil, da je Facebook zaradi visokih davčnih olajšav ustanovil podružnico na Irskem in nanjo prenesel vse uporabnike, ki ne prebivajo v ZDA ali Kanadi. »To je bilo zame imenitno odkritje. Če je irska podružnica zavezana evropski zakonodaji, potem lahko prek nje kot evropski uporabnik uveljavljam evropske zasebnostne in potrošniške pravice. Med njimi je tudi pravica dostopa do podatkov, ki jih ima Facebook o meni,« je dejal mladi pravnik.

Ker mu upravitelji omrežja niso hoteli izročiti vseh podatkov, se je pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu. Po pritožbi je od Facebooka prejel računalniški cede, na katerem je bilo za 1222 strani podatkov: vse objave in sporočila, povabila na dogodke, zgodovina prijateljstev, vsi lajki in dregljaji ter skriti profili, ki jih Facebook izdeluje o uporabnikih (potrošniške navade, politično prepričanje, hobiji, spolna usmeritev …). Nato je sprožil kampanjo Evropa proti Facebooku, v kateri je pozval vse uporabnike omrežja, naj zahtevajo svoje podatke in vidijo, kaj vse se skriva na drugi strani računalniškega zaslona.

Na pobudo se je odzvalo več kot 40.000 evropskih uporabnikov, vendar so le redki prejeli podatke. Na Facebooku so trdili, da jim tako popolnih uporabniških dosjejev niso dolžni izročiti, irski informacijski pooblaščenec pa ni mogel obravnavati vseh pritožb, zato je uporabnike pozival, naj počakajo na zaključek inšpekcije in dokončno odločbo.

Schremsove fotografije z velikim kupom natisnjenega papirja so hitro zaokrožile po svetovnem spletu ter vzbudile veliko pozornosti novinarjev in politikov. Njegovo kampanjo so povzeli skoraj vsi svetovni mediji, kar je še stopnjevalo pritisk na Facebook in irskega pooblaščenca.

Pri Facebooku so ocenili, da bi jim morebitno zaprtje irske podružnice pred bližajočim se vstopom na borzo povzročilo več škode kot pogajanja z irskim regulatorjem in »prostovoljne« zaveze, da bodo z uporabniškimi podatki ravnali odgovorneje. V zadregi so bili tudi pri pooblaščencu, saj se doslej niso preveč zagreto odzivali na podobne pritožbe, ker irska vlada ni hotela odgnati ameriških spletnih podjetij s preveč doslednim izvajanjem zakonov o varstvu zasebnosti in potrošniških pravic. Zelo podobne pritiske so doživljali tudi drugi evropski in ameriški regulatorji, ki niso hoteli preveč posegati v dobičkonosno in strateško pomembno informacijsko panogo.

Več spoštovanja zasebnosti?

Kaj pomeni prvi uspeh kampanje proti Facebooku? Schrems je po tiskovni konferenci irskega pooblaščenca povedal, da je stališče regulatorja sicer kompromisno, vendar takega učinka doslej v Evropi ni dosegla še nobena zasebnostna civilnodružbena pobuda. Znano ameriško internetno podjetje je prvič občutilo posledice evropskih zakonov, iz katerih so se njegovi predavatelji večinoma norčevali.

Facebook sicer ne bo spreminjal poslovnega modela ali postal zasebnosti prijazno podjetje, vendar jih tudi drugod po svetu čakajo podobne uporabniške pritožbe in informacijski pooblaščenci, ki utegnejo prav tako zahtevati preglednejše zasebnostne nastavitve, resnično brisanje osebnih elektronskih profilov in pridobivanje uporabniškega soglasja pred uvajanjem novih storitev (podobno stališče zagovarja tudi nedavna odločba ameriškega regulatorja FTC, ki je preiskoval Facebook zaradi namernega zavajanja uporabnikov in prikritega preprodajanja uporabniških podatkov).

Uspeh kampanje proti Facebooku ima tudi simbolen pomen. Schrems je med našim pogovorom večkrat poudaril, da ni sovražnik družabnih omrežij ali nasprotnik tehnološkega napredka, saj kot pravnik zelo dobro razume, kako težko je z zakoni urejati nove tehnologije in kako nemogoče je uporabnike braniti pred lastno nespametjo.

Zmotilo ga je prepričanje spletnih podjetnikov in vladnih pospeševalcev gospodarske rasti, da je zakone in njihova načela mogoče kršiti samo zato, ker poslovni modeli internetnih podjetij pač temeljijo na neomejenem pridobivanju, obdelovanju in preprodaji uporabniških podatkov. Onesnaževanja ni več mogoče zagovarjati z argumentom, da so okoljski standardi nepraktični, dragi in da znižujejo konkurenčnost onesnaževalcev, je bil odločen sogovornik. Zato ni nobenega dobrega razloga, zakaj ne bi smeli tudi od internetnih podjetij zahtevati, naj spoštujejo zakone, poslujejo transparentno in upoštevajo pravice uporabnikov, ki niso le surovina za njihove poslovne modele.

Schremsove zahteve se morda zdijo samoumevne, vendar niso. Njegova kampanja proti Facebooku je pokazala, da se dolgotrajno prizadevanje za zasebnostne, potrošniške in tudi državljanske pravice na današnjem internetu šele začenja.

Temni vitez je zato sestavil posebno napravo, s katero je lahko prisluškoval vsem mobilnim telefonom v mestu Gotham, saj je upal, da bo vsaj ena naprava ujela Jokerjev glas in ga izsledila. Pri tej nalogi bi mu moral pomagati nepogrešljiv pomočnik Lucius, a se ni strinjal z Batmanovo metodo. »Vse telefone v mestu si spremenil v mikrofone. To je narobe, neetično in nevarno,« je dejal Lucius. Vztrajal je, da niti superjunak ne more ukrotiti moči, ki jo prinaša taka naprava – ne glede na vse varovalke in dobre namene, zaradi katerih je bila sestavljena. »Vohunjenje za tridesetimi milijoni ljudi ni moje delo. Pomagal ti bom najti Jokerja, vendar bo to zadnje, kar bom naredil. Dokler obstaja tak prisluškovalni stroj, ne morem več delati zate.«

Film režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2008 kljub stripovskemu ozadju ni skrival kritičnih družbenih sporočil. V anarhističnem Jokerju, ki nima drugega namena kot širiti strah in povzročati razdejanje, ki nima nikakršnih zahtev in s katerim se ni mogoče pogajati, je upodobil absolutno zlo terorizma, proti kateremu so se uradno vojskovale Združene države Amerike. V tej vojni so jih čakale podobne dileme kot filmskega Batmana: ali cilj res opravičuje sredstva? Ali ne bomo zaradi sistematičnega kratenja človekovih, zasebnostnih in drugih pravic postali enaki ali hujši negativci kot tisti, ki jih preganjamo? Ali ni največja zmaga terorizma nad demokracijo prav uvajanje izjemnih razmer, ukinjanje državljanskih svoboščin in uvajanje družbe nadzora v imenu varnosti?

Luciusove besede so povzele dolgoletna prizadevanja ameriških borcev za državljanske pravice, ki so opozarjali na izjemen razmah elektronskega prisluškovanja po enajstem septembru. Ameriški zvezni preiskovalci (FBI) in tajne službe (Cia, NSA …) so z zakonom o domovinski varnosti (Patriot act) pred desetimi leti pridobili skoraj neomejena pooblastila. Smeli so nadzorovati ves nacionalni in mednarodni elektronski promet – sporočila, telefonske klice in klepete na družabnih omrežjih. Brez sodnega naloga ali utemeljenega suma so preverjali domače in tuje državljane, ki so imeli podatke shranjene na ameriških strežnikih (elektronsko pošto, osebne profile …). Države so začele razvijati vohunsko programje in ga skrivaj nameščati na računalnike in mobilnike osumljencev, povečali so se tudi izdatki za razvoj elektronskega vojskovanja – virusov, črvov in drugih orožij, s katerimi je mogoče napasti nasprotnikovo infrastrukturo (lani so neznanci s takim programom napadli iranski jedrski reaktor v Bušerju).

Ker izrednih protiterorističnih ukrepov ni odpravila ali omilila nobena »mirnodobna« vlada – ne Barack Obama ne nova evropska komisija –, so se filmski strahovi Batmanovega pomočnika zelo kmalu uresničili.

Ko so bili najbolj razvpiti teroristični jokerji mrtvi ali pogrešani, je lahko mogočna prisluškovalna naprava prevzela druge naloge – kljub vztrajnim dokazovanjem kritikov, da je množično prisluškovanje neučinkovito, sporno ali celo neustavno. Politiki so hoteli pokazati, da skrbijo za varnost državljanov, zato so po hitrem postopku in brez razprave sprejemali nove »odločne« protiteroristične zakone, sporazume in direktive. Tajne in varnostne službe so vztrajale, da se brez neomejenega dostopa do podatkov ne morejo učinkovito bojevati proti globalnemu terorizmu ali pravočasno predvideti novih napadov. Policija (tudi slovenska) je trdila, da so večja pooblastila koristna tudi takrat, ko se ne bojujemo proti teroristom, saj jim bo precejanje komunikacijskih podatkov pomagalo loviti kriminalce. Nato so jim sledili še lastniki avtorskih pravic, ki so protiteroristične in protikriminalne prisluhe skušali uporabiti za preganjanje spletnega piratstva in izmenjave datotek.

Lobiranje obveščevalcev, policije in založnikov ne bi bilo tako uspešno, če bi njihovi interesi trčili ob enakovredne protiuteži: zahteve po varovanju zasebnosti, pravice do obtožnice in sodnega procesa ter učinkovite varovalke pred nezakonitimi prisluhi. Vendar se to ni zgodilo, zato danes učinkovitega nadzora nad nadzorniki – državnimi ali zasebnimi – skoraj ni.

Primerov nenadzorovanih elektronskih nadzornikov v zadnjih tednih ni manjkalo. Petindvajsetletni ameriški heker Trevor Eckhart je na spletu objavil posnetek, kako posebna programska oprema (carrier iq) skrito spremlja vse, kar se dogaja s telefonom: zapisuje klice, sporoča lokacijo, shranjuje kratka sporočila in popisuje spletna iskanja (ta program so operaterji brez vednosti uporabnikov namestili na 150 milijonov ameriških mobilnikov z operacijskimi sistemi ios, android in blackberry). Sodelavci slovenske računalniške revije Monitor so v decembrski številki pokazali, kako popolna prisluškovalna naprava je lahko mobilnik, če je na njem skrit vohunski program, ki ga je mogoče legalno kupiti na spletu (oddaljen vklop mikrofona, branje elektronske pošte, vklop kamere …). Za najbolj obsežno razkritje pa je znova poskrbela spletna skupnost wikileaks, ki je skupaj z nekaterimi mediji (OWNI, Washington Postom, L’Espressom …) izdelala zemljevid globalne prisluškovalne industrije (spy files).

Wikileaks je pridobil več kot 1100 notranjih dokumentov, prodajnih katalogov in navodil za uporabo, ki jih naročnikom pošiljajo ponudniki nadzornih naprav in sistemov za prestrezanje elektronskih komunikacij. Iz njih je razvidno, kdo so največji ponudniki vohunske opreme (Nokia-Siemens, Amesys, Quosmos …), kakšne so njihove zmogljivosti, kdo so njihovi odjemalci in katera področja prisluškovalnega trga so najbolj zanimiva. Ocenili so, da prisluškovalna industrija trenutno ustvari vsaj pet milijard dolarjev na leto. Največ ponudnikov prodaja rešitve za spremljanje internetnega prometa, sledijo telefonski klici, kratka sporočila, prepoznavanje govora in lokacijsko sledenje. Veliki proizvajalci izdelujejo sisteme za množično spremljanje elektronskega prometa, ki lahko zajamejo celotne države in hkrati pri izbiri naročnikov niso pretirano tankovestni, saj so oskrbovali tudi predsednika Gadafija v Libiji in trenutno sodelujejo z režimom v Siriji. Med pregledovanjem dokumentov so našli celo podjetje, ki je v brošuri oglaševalo »iskanje političnih nasprotnikov«.

Njihova dejavnost je večinoma legalna, saj sistemi za elektronski nadzor uradno ne sodijo med »orožje« ali »prisilna sredstva«, ki jih zahodna podjetja ne smejo prodajati nedemokratičnim režimom. Prodajalci trdijo, da ne morejo vplivati na uporabo njihovih izdelkov ali prevzeti odgovornosti za zlorabe, čeprav med »usposabljanjem« naročnikov zelo dobro spoznajo njihove želje in potrebe. Prav tako ni prepovedano nameščanje vohunskega programja na mobilnike, dokler operaterji z njim »skrbijo za večjo zanesljivost omrežja« ali »izboljšujejo uporabniško izkušnjo«. Večji prekršek lahko naredi uporabnik, ki bi se hotel s pomočjo spletnih navodil znebiti vohunskega programa, saj bi s takim posegom prekršil naročniško pogodbo in izgubil garancijo za mobilno napravo.

Vohunsko programje danes ni samo spremljevalec globalnega protiterorističnega boja in zagotavljanja nadzorovane varnosti, temveč je postalo tudi nevidna cena za uporabo mobilne telefonije, družabnih omrežij, elektronskega bančništva in drugih pridobitev informacijske družbe. Skrb za elektronsko zasebnost je doslej od uporabnika zahtevala veliko odrekanja, znanja in samodiscipline, saj je moral ročno izklapljati vohunske funkcije, šifrirati dopisovanje, se odreči številnim spletnim storitvam ali zanje plačati precej višjo ceno. Vendar se tudi obdobje prostovoljnega elektronskega puščavništva vse hitreje izteka, saj poskušajo avtorji novih internetnih zakonov in sporazumov (protiponarejevalnega sporazuma ACTA, protipiratskega zakona SOPA …) postopoma kriminaliziralizirati vse oblike izogibanja elektronskemu nadzoru in še bolj zaščititi prisluškovalce, kar bi bilo še pred desetimi leti politično nesprejemljivo – v imenu varnosti, gospodarske rasti in nacionalnih interesov.

Filmski Batman je na koncu spoznal, da je njegova prisluškovalna naprava v resnici prenevarna celo za superjunaka, zato ni nasprotoval, ko jo je njegov pomočnik po lovu na Jokerja uničil. V resničnem svetu batmani niso tako preudarni.

(Sobotna priloga Dela, 10. december 2011)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. november 2011, foto: Dominik Steinmair

Počutim se kot nori okoljevarstvenik iz šestdesetih let

Podobno nehvaležno nalogo imajo danes tisti, ki opozarjajo na problematiko elektronske zasebnosti, je prepričan Schrems. Velika internetna podjetja in trgovci se danes obnašajo podobno kot nekdanji tovarnarji. Od uporabnikov pridobivajo velike količine surovin – osebnih podatkov, jih nato shranjujejo, obdelujejo in preprodajajo. Če pri tem namenoma kršijo zakone, zavajajo in teptajo pravico uporabnikov do zasebnosti, se jim ne bo zgodilo nič hudega. Običajni državljani se zaradi visokih stroškov in pravno zapletenega področja ne odločajo za tožbe, države pa za strožjo regulacijo niso motivirane, ker nočejo omejevati obetavne gospodarske panoge in ker so tudi same postale velike zbiralke podatkov.

Nekaznovano namerno zavajanje uporabnikov in kršenje zakonov je Maxa zmotilo tudi pri največjemu spletnemu družabnemu omrežju facebooku. Od podjetja je zahteval, naj mu izročijo vse podatke, ki so jih zbrali v treh letih njegove uporabe družabnega omrežja. Ker mu podatkov najprej niso hoteli poslati, je proučil evropsko zakonodajo in se pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu, ki je pristojen za irsko podružnico Facebooka. Ko je od Facebooka prejel zahtevane podatke – teh je bilo za več kot 1200 strani –, je sprožil odmevno kampanjo Evropa proti Facebooku, v kateri je pozval uporabnike, naj od Facebooka množično zahtevajo podatke (objavil je tudi natančna navodila) in pozovejo evropske regulatorje, naj dosledneje izvajajo zakone za varovanje zasebnosti.

Zaradi njegove pobude je irski informacijski pooblaščenec na Facebooku že opravil inšpekcijo, uporabniki pa so upravitelje omrežja zasuli z desettisoči zahtevkov za vpogled v shranjene podatke. O kampanji je pisala večina avstrijskih in nemških medijev. Uporabniki so zasuli facebook s podatkovnimi zahtevami, nato so postali nanjo pozorni tudi ameriški spletni forumi in tehnološki blogi.

Se ob taki medijski pozornosti še počuti kot nori okoljevarstvenik iz šestdesetih let? Še vedno, je po krajšem premisleku pritrdil sogovornik. Danes se nam sicer zdi samoumevno, da onesnaževalce kaznujejo in zapirajo. Vendar pozabljamo, da je trajalo več desetletij, preden smo postali občutljivi na okoljski kriminal. Spletna družabna omrežja pa uporabljamo šele nekaj let.

Se imate za pripadnika »digitalne generacije«?

Računalnik uporabljam od sedmega ali osmega leta. Programirati sem se naučil kmalu zatem, sveta brez interneta in mobilne telefonije se skoraj ne spomnim, redno uporabljam družabna omrežja in druge spletne storitve. Če upoštevam še starost, bi me sociologi verjetno res uvrstili v digitalno generacijo. Zakaj?

Digitalna generacija je domnevno tako zraščena z računalniki in internetom, da o zasebnosti niti ne razmišlja več. Kot je dejal ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg: zasebnost ni več družbena norma. Vse je javno, vse je treba deliti z drugimi. Vi pa ste kljub svoji generacijski pripadnosti sprožili kampanjo, v kateri trdite nasprotno: zasebnost je še vedno pomembna in internetna podjetja jo morajo spoštovati.

Trditve, da moje generacije ne zanima zasebnost, niso resnične. Prepričan sem, da bi vsakogar zaskrbeli sporni posegi v zasebnost, če bi se jih zavedali. Problem vidim drugje. Ko uporabljamo spletne storitve, kakršna je facebook, vidimo le površino: podobe na zaslonu računalnika, naše zapiske, komentarje prijateljev, objavljene fotografije in elektronska sporočila. Ne vidimo pa tistega, kar se dogaja v ozadju. Ne pomislimo, da so to zasebna podjetja, ki ustvarjajo prihodke z zbiranjem, obdelovanjem in preprodajanjem naših podatkov. Prav tako ne vemo, da so pri tem pripravljeni kršiti zakone, če izračunajo, da se jim to splača. S tem spoznanjem se je začela tudi naša kampanja proti Facebooku.

S spoznanjem, da Facebook namenoma krši zakone o varovanju zasebnosti in potrošniških pravicah?

Da. Dolgo sem bil prepričan, da je velika internetna podjetja uspeh pač malce prehitel – da so prehitro zrasla, zato njihovi ustanovitelji niso mogli predvideti vseh posledic, ki jih bo imel njihov uspeh na dojemanje in varovanje elektronske zasebnosti. Prav tako sem upošteval, da zakoni vedno zaostajajo za tehnološkimi spremembami, zato pravniki še nimajo odgovorov na vse zadrege, ki jih prinaša svetovni splet. Verjel sem, da se spletna podjetja, države in uporabniki še skupaj privajamo na novo okolje in se učimo iz napak. Vendar sem letos pomladi spoznal, da sem bil zelo naiven.

Kaj se je zgodilo letos spomladi?

Udeležil sem se študentske izmenjave in preživel pomladni semester na kalifornijski univerzi Santa Clara. Ker je bilo moje študijsko področje elektronska zasebnost, smo poslušali številne nastope gostujočih predavateljev, med katerimi so bili tudi predstavniki velikih internetnih podjetij. Že po nekaj predavanjih sem videl, da imajo ameriški podjetniki na zakone precej drugačen pogled kot evropski. Zakoni jim ne pomenijo pravnega okvira, ki ga morajo spoštovati, ampak zgolj dejavnike tveganja, ki jih upoštevajo med pripravo poslovnega modela. Če povzamem enega izmed govornikov: najprej ocenijo, ali bodo lahko uporabniki in regulatorji ugotovili, kaj v resnici počnemo s podatki. Bi jih naše ravnanje dovolj zmotilo, da bi se začeli množično odjavljati z naše storitve ali bi celo pomislili na tožbo? Kakšna je verjetnost, da bi nas dejansko tožili in kakšne so možnosti, da bi tožbo dobili? Njegov sklep je bil preprost: delamo lahko, kar hočemo. Tveganje, da bi nas ujeli in kaznovali, je namreč zanemarljivo.

Ker jih ne bo nihče tožil?

Tudi če bi bila tožba uspešna, so zagrožene kazni zelo nizke – po nekaj deset tisoč evrov, kar je za milijardne internetne velikane drobiž. Hkrati sem v neformalnih pogovorih sem izvedel še marsikaj drugega: koliko je namernega zavajanja uporabnikov v drobnem tisku, kaj vse počnejo brez uporabniškega soglasja, s kakšnimi metodami preprečujejo razpravo o elektronski zasebnosti, koliko milijonov dolarjev plačujejo lobistom … Zmotilo pa me je tudi norčevanje iz evropskih poskusov za varovanje elektronske zasebnosti.

Ker se jim zdi neživljenjska?

Na skoraj vsako moje vprašanje – bil sem edini evropski študent na predavanjih – so odgovarjali enako: vi Evropejci ste s svojimi strahovi, zakoni in varovanjem zasebnosti čisto simpatični, vendar se v praksi nikoli nič ne zgodi. Skoraj ves internetni posel krši vaša pravila, ker jih ne znate ali ne zmorete izvajati, zato vas vsi ignorirajo. Ko sem razmišljal o zaključni nalogi, me je ves čas glodala misel, ali je evropska zakonodaja res tako nesmiselna in nemočna. Odločil sem se pokazati, da ni.

Zakaj ste se odločili, da boste moč ali nemoč evropske zakonodaje preizkusili ravno na Facebooku?

Razlogov je bilo več. Na Facebook sem postal pozoren, ko je njihov predstavnik samozavestno razlagal, da od uporabnikov ni treba pridobivati nikakršnih soglasij, ker je to nepraktično. S tem stališčem se seveda nikakor nisem strinjal. Poleg tega sem med pisanjem naloge ugotovil, da je Facebook zaradi bistveno nižjih davkov preko Nizozemske in Kajmanskih otokov ustanovil podružnico na Irskem ter nanjo formalno prenesel vse evropske uporabnike. To je bilo zame imenitno odkritje. Če je irska podružnica zavezana evropski zakonodaji, potem lahko prek nje kot evropski uporabnik uveljavljam evropske zasebnostne in potrošniške pravice. Med njimi je tudi pravica dostopa do podatkov, ki jih ima Facebook o meni. S to zahtevo smo tudi začeli kampanjo.

Pri Facebooku trdijo, da lahko uporabniki kadarkoli pogledajo svoje podatke – le izpolniti morajo poseben, dobro skrit obrazec.

Tam lahko najdemo samo tiste podatke, za katere so pri Facebooku sami presodili, da nam jih dovolijo pogledati. Niti približno pa to niso vsi podatki, do katerih imamo zakonsko pravico. Ko sem se po večkratnih neuspešnih zahtevkih obrnil na irskega informacijskega pooblaščenca, so na Facebooku popustili in mi iz Kalifornije poslali računalniški cede z veliko datoteko pdf. V njej je bilo za natanko 1222 strani podatkov, iz katerih sem izluščil 57 različnih podatkovnih kategorij. V podatkih, ki jih dobimo prek spletnega obrazca, je le 22 kategorij. Vse zanimive kategorije so izpuščene.

Katere?

Ko sem se prebijal skozi podatke, sem se počutil tako kot nekdanji Vzhodni Nemci, ko so pregledovali svoje dosjeje v arhivih nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Čeprav sem zelo umirjen uporabnik facebooka – objavljam morda enkrat do dvakrat na teden –, je mogoče iz tistih 1200 strani izdelati zelo natančen posnetek mojega življenja v zadnjih treh letih. Ljudje mislijo, da facebook hrani samo tiste podatke, ki jih objavimo sami, a to ne drži. V podatkih niso samo vse objave in sporočila, ki sem jih poslal – tudi tiste, ki sem jih že zdavnaj izbrisal –, ampak tudi vsa povabila na dogodke, ki sem jih kdaj prejel, zavrnil ali ignoriral. Shranjena je celotna zgodovina prijateljstev: koga sem povabil, kdo je povabil mene, katerih vabil nisem sprejel in katere prijatelje sem odstranil s seznama. Shranjeni so vsi moji »lajki« in dregljaji, zelo zanimivi so tudi skriti profili, ki jih facebook izdeluje o uporabnikih. Tak profil je denimo spolnost. V njem se znajde vsak komentar s spolno konotacijo, objavljene seksualne šale, moj samski ali nesamski status … Podobno sestavljajo tudi profile o potrošniških navadah, političnem prepričanju, hobijih, okusih in podobno.

Ste pridobili tudi podatke, ki uradno ne obstajajo? Računalniški heker Nik Cubrilovic je pred dobrim mesecem pokazal, da facebook sledi tudi vse obiske spletnih strani, na katerih je njihov gumb »like« – tudi če nismo prijavljeni.

Ne, podatki o obisku spletnih strani manjkajo. Prav tako manjkajo rezultati njihovega prepoznavanja obrazov na fotografijah. Zahteval sem tudi te podatke, a so mi odgovorili, da jih ne bodo poslali, ker morajo zaščititi svojo intelektualno lastnino in poslovne skrivnosti. Neumnost! Saj nočem, da mi izdajo algoritme, le svoje podatke hočem videti.

Kako odločno se je irski informacijski pooblaščenec odzval na vašo pobudo? Odločno ali po pričakovanjih Američanov – plaho in neučinkovito?

Veseli me, da so prisluhnili našim pritožbam, saj so nam pomagali pri dostopu do podatkov in na Facebooku opravili inšpekcijski nadzor. Vendar se hkrati še vedno obnašajo kot značilen evropski regulator. Prosijo Facebook, naj vendar sodeluje z njimi, prenašajo njihovo zavlačevanje, pošiljajo prijazne zahtevke in ne kaznujejo niti očitnih kršitev zakona. Odkar se je začela naša kampanja, Facebook prejema tudi po več tisoč zahtevkov za dostop do podatkov na dan. Zato so začeli uporabnikom pošiljati elektronsko pismo, da zaradi prezasedenosti ne bodo poslali podatkov v zakonskem roku 40 dni. Ali celo, da jih sploh ne bodo poslali, ker da tega niso dolžni storiti. Bodo zaradi takega očitnega zavlačevanja kaznovani? Doslej se to še nikoli ni zgodilo.

Kaj ovira evropske regulatorje? Pomanjkanje samozavesti? Strah, da bi pregnali obetavna podjetja iz države, če bodo doslednejši?

Države nočejo preveč zaostriti zasebnostne zakonodaje, saj so tudi same postale velike zbirateljice in uporabnice osebnih podatkov – zaradi strahu pred terorizmom, želje po učinkovitejši javni upravi, boljšem upravljanju z naravnimi viri in potrebe po večji konkurenčnosti. Hkrati jim neomejeno zbiranje osebnih podatkov pri zasebnih podjetjih ustreza. V ZDA so se po enajstem septembru izjemno povečale pristojnosti varnostnih služb, ki lahko brez sodne odločbe dostopajo do vseh uporabniških podatkov – tudi podatkov o državljanih EU, ki so shranjeni na ameriških strežnikih. Naši sogovorniki so nam potrdili, da redno prejemajo »prošnje« varnostnih služb, naj jim izročijo vse podatke o določenem posamezniku. Takih prošenj seveda ne morejo zavrniti. Ker pa so neuradne, o njih ni nobenega zapisa. Ne obstajajo. Poleg tega si na področju varovanja zasebnosti pravni strokovnjaki zastavljajo podobna vprašanja kot nekoč pravniki v starem Rimu. Ali lahko zakoni, ki so bili sprejeti pred pojavom facebooka, ustrezno regulirajo spletna družabna omrežja? Morajo zakoni postavljati pravila ali predvsem slediti poslovnim praksam, čeprav kršijo veljavno zakonodajo?

Internetna podjetja so prepričana, da morajo zakonodajalci le zagotoviti konkurenčno okolje, za vse drugo bodo poskrbeli trg in uporabniki, ki bodo sami izbrali najboljšega ponudnika …

Seveda. Za lobiste internetnih podjetji je rešitev jasna: sedanji zakoni za varstvo zasebnosti so zastareli in neživljenjski, zato jih je treba odpraviti ali vsaj omiliti, da ne bodo ovirali internetne ekonomije, za varstvo zasebnosti pa bo poskrbel trg. Če uporabniki ne bodo zadovoljni z uporabniško politiko Facebooka, bodo pač izbrali drugega ponudnika. Vendar je to zelo zavajajoč argument.

Zakaj?

Kaj je alternativa facebooku? Google+? Ne, saj ima Google podoben poslovni model. Prav tako zbira, shranjuje in obdeluje vaše uporabniške podatke, bere vaša pisma, pozna spletne navade, vam sledi na mobilni napravi in ugotovitve prodaja oglaševalcem. Zamenjali bi ponudnika, ne pa tudi poslovnega modela in odnosa do zasebnosti. Moj predlog je bolj radikalen: uporabnikov ne moremo siliti, naj sami najdejo najbolj poštenega ponudnika. To bi bilo podobno, kot bi od kupcev v supermarketu pričakovali, da bodo sami ugotavljali, kateri izdelki na policah niso strupeni, oporečni ali polni nezakonitih substanc. Ne, treba je uveljaviti zasebnostne standarde, ki se jih morajo držati vsi internetni igralci. Ta načela so zapisana v naših 22 pritožbah, ki smo jih poslali irskemu pooblaščencu.

Transparenca, prepoved prepoznavanja obrazov na fotografijah in ustvarjanja skritih profilov …?

Da. Najpomembnejša je transparenca. Uporabnik mora vedeti, katere podatke zbirajo ponudniki in kaj z njimi počnejo. Kakršno koli zavajanje ali prikrivanje je nesprejemljivo in ga ni mogoče utemeljevati z varovanjem poslovnih skrivnosti. Druga zahteva je pridobivanje soglasja. Facebook tega ne počne, temveč samovoljno uvede spremembe in uporabnikom namenoma otežuje spreminjanje zasebnostnih nastavitev. Tretja zahteva pa je pravica do popolnega izbrisa podatkov ali osebnega profila, če se uporabnik tako odloči. Te možnosti danes ni, saj internetna podjetja ne brišejo ničesar, ampak podatek samo umaknejo s profila ali elektronskega poštnega predala.

Taka pravila lahko postavijo samo države. Internetna podjetja se ne bodo samoomejevala, če ne bodo prisiljena.

Zakoni o varstvu podatkov so v resnici zelo liberalni. Če jih spoštujete, lahko še vedno pridobivate zelo veliko podatkov in z njimi marsikaj počnete. Zato me še toliko bolj motijo podjetja, ki kršijo zakone samo zato, ker se jim splača in ker mislijo, da jim nihče nič ne more. Pravila že obstajajo, samo izvajati jih je treba.

Informacijski pooblaščenci včasih povedo, da noben zakon uporabnikov ne more zaščititi pred njimi samimi. Kako razložite vrstnikom, zakaj bi morali od ponudnikov priljubljenih spletnih storitev zahtevati spoštovanje zasebnostnih in potrošniških pravic?

Ker ta podjetja podatkov večinoma še ne zlorabljajo in uporabniki z njimi nimajo negativnih izkušenj, je to zelo zahtevna naloga. Ponavadi sogovornikom pokažem svoj kup natisnjenega papirja, ob katerem nihče ne ostane neprizadet. Tisti, ki smo jih prepričali, naj od Facebooka tudi sami zahtevajo podatke, so se prepričali, da se podjetje njihovim zahtevam izogiba, kar je zgovorno opozorilo, da nekaj ni v redu. Učinkovit je tudi preprost miselni eksperiment. Predstavljajte si, da bi pošta začela odpirati, prebirati, fotokopirati in shranjevati vsa vaša pisma, potem pa vam v kuverte prilagati ustrezne oglase. Bi se strinjali s tako poštno storitvijo, čeprav nimate ničesar skrivati?

Kakšni so vaši prihodnji koraki? Boste podobno kampanjo sprožili tudi proti Googlu in drugim velikim zbirateljem osebnih podatkov?

Najprej moramo počakati, kakšne bodo odločbe irskega informacijskega pooblaščenca. Proti Googlu bomo težko sprožili podobno kampanjo, saj niso ponovili napake Facebooka in nimajo take evropske podružnice, ki bi morala spoštovati evropsko zakonodajo. Zato bo treba počakati na ameriške uporabnike ali nekoga, ki bi tožil Google pred ameriškim sodiščem. Namesto tega bomo zelo pozorno spremljali pripravo nove evropske direktive o varstvu podatkov, ki bo predvidoma pripravljena prihodnje leto. Ameriška podjetja v resnici niso tako neprizadeta zaradi evropske zakonodaje kot se zdi. Zelo dobro se zavedajo, da lahko evropski zasebnostni standardi nekoč vplivajo na njihovo poslovanje po svetu, če bodo dobili posnemovalce. Zato so najeli nekatere vplivne lobiste, ki imajo zelo preprosto nalogo: znižati zasebnostne standarde in poskrbeti, da bo nova direktiva čim bolj brezzoba.

Lahko preprečite tak izid? V Evropi trenutno ni močnih civilnodružbenih organizacij za varstvo elektronske zasebnosti, kakršna je ameriška Electronic Frontier Foundation.

Takih močnih organizacij res še ni. Vendar zanimanje za našo kampanjo kaže, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena elektronske zasebnosti – tudi zaradi sporne direktive o hrambi komunikacijskih podatkov iz leta 2006 in zaskrbljenosti zaradi prevelikega vpliva ameriških internetnih podjetij. Evropa še vedno lahko postavi višje standarde za varovanje zasebnosti in prepove izvoz podatkov v države, ki niso dovolj dobro poskrbele za njihovo varovanje. Prav zanimivo bi bilo videti, kako bi se Američani odzvali na tako prepoved … (nasmešek).

Sporočilo angleške sošolke me je opomnilo na elektronski obred, ki sem se ga prvič udeležil pred dobrim letom dni. Na facebooku je zaokrožila novica, da sta v enem tednu v prometnih nesrečah umrla naša elektronska »prijatelja«, ki smo ju srečevali na predavanjih in zabavah. Odziv je bil množičen, saj je skoraj celotno prijateljsko omrežje na njunih osebnih profilih izrekalo sožalja, pisalo posvetila in tolažilo svojce, ki so se v njunem imenu odzivali na zapise. Ti so tudi sklenili, da njunih računov ne bodo izbrisali, temveč so jih spremenili v nekakšne elektronske nagrobnike, kamor lahko njuni prijatelji še vedno polagamo elektronske svečke.

Pri Facebooku so elektronske nagrobnike javno predstavili pred dvema letoma. Zaradi hitre globalne širitve družabnega omrežja se je povečevalo tudi število njihovih članov, ki so omrežje neprostovoljno zapustili (facebook danes uporablja že več kot 800 milijonov uporabnikov, v letu 2011 jih bo umrlo približno 300.000). Člani so se vse pogosteje pritoževali, da jih poskušajo facebookove družabne storitve, igre in oglasi povezovati z umrlimi prijatelji, kar je bila za marsikoga boleča izkušnja. Zato lahko danes svojci ali prijatelji opozorijo upravitelje, naj osebne profile umrlih članov »skrijejo« pred javnostjo ali jih označijo kot izbrisane. Potrebujejo le dokazilo o smrti (objavo osmrtnice, mrliški list …) in nekaj sreče, da se jim bodo v naročniški službi Facebooka sploh odzvali.

Odzivi upraviteljev spletnih omrežij in storitev na »posmrtne« zahteve svojcev niso samoumevni, saj so internetna podjetja na smrt uporabnikov zelo slabo pripravljena. Internetni podjetniki morajo tveganim vlagateljem prodajati vabljive poslovne ideje, v katerih ni prostora za človeško minljivost. Delujejo v izjemno dinamični gospodarski panogi, kjer le redka podjetja preživijo več kot nekaj let, zato v poslovne načrte le redko zapišejo tako dolgoročne premisleke, kot je skrb za umrle naročnike in njihovo zapuščino. Najbolj množični uporabniki njihovih storitev – mladi in mlajši odrasli – o smrti ne razmišljajo, prav tako ne države, telekomunikacijski operaterji in pravna stroka, ki se z vprašanji digitalne zapuščine še ne srečujejo.

Vendar odzivi facebooka – kot trenutno največjega družabnega omrežja na svetu – zelo jasno kažejo, da se internetni igralci, uporabniki in zakonodajniki ne bodo mogli več dolgo izogibati dejstvu, da uporabniki spleta tudi umirajo in pri tem zapuščajo zelo raznoliko elektronsko dediščino, ki ni shranjena samo na njihovih elektronskih sopotnikih. Zaradi razmaha spletnih storitev in vse večje razširjenosti mobilnih naprav uporabniški podatki niso več shranjeni lokalno, na trdem disku domačega računalnika ali pomnilniku prenosne naprave, temveč se selijo na oddaljene računalniške strežnike. Osebne elektronske profile na družabnih omrežjih, internetno elektronsko pošto, fotoalbume in druge storitve upravljajo zasebna podjetja, ki morajo pri poslovanju upoštevati lokalno, večinoma ameriško zakonodajo. Na njihovih strežnikih pa se ne nabirajo samo osebni podatki in spomini, ampak jim uporabniki zaupajo tudi vse več digitalnega premoženja.

Raziskovalci londonske univerze Goldsmiths so v začetku meseca predstavili študijo, v kateri so ocenili, da imajo Britanci na oddaljenih strežnikih shranjenih že za več kot 2,5 milijarde evrov imetja: glasbe, elektronskih knjig in revij, fotografij, videov, plačanih naročnin, vrednostnih kartic in virtualnega denarja. Tretjina anketirancev je povedala, da želijo svoje digitalno premoženje zapustiti naslednikom skupaj z »običajno« dediščino. Hkrati pa je bila večina uporabnikov še vedno prepričana, da so omenjene vsebine shranjene na njihovih računalnikih, elektronskih tablicah in pametnih telefonih, zato jih bodo lahko naslednikom zapustili skupaj z napravo. Na dejstvo, da so svoje vsebine v resnici zaupali neznanim računalnikom na drugi strani Atlantika, niso niti pomislili.

Oddaljenost digitalne dediščine bo naslednikom povzročala veliko težav, ki še pred nekaj leti skoraj niso bile predstavljive. Ponudniki internetnih storitev nimajo enotnih pravil, kako se odzvati na zahteve dedičev za dostop do shranjenega premoženja. Bodo verjeli na besedo ali bodo zahtevali pravnomočen sklep o dedovanju? Bodo dedičem izročili samo shranjene podatke ali bodo nanje prenesli tudi gesla in druge uporabniške pravice, s katerimi bodo lahko še naprej vzdrževali stare poštne predale, spletne strani in elektronske profile? Kako bo sodišče delilo premoženje, če ne bo imelo seznama, kaj vse je pokojni shranil na različnih kotičkih svetovnega spleta? Kaj če nasledniki ne bodo deležni samo digitalnega premoženja, ampak tudi dolgov iz spletnih igralnic? Ali bo lahko uporabnik prepovedal dostop do poštnih predalov in dnevnikov, ker noče, da bi svojci nekoč spoznavali njegove skrite plati in morebitna dvojna življenja, ki jih ni zaupal nikomur?

Novinarsko dopisovanje s sodiščem, pravosodnim ministrstvom ter nekaterimi večjimi slovenskimi ponudniki spletnega gostovanja in telekomunikacijskih storitev je potrdilo, da jasnih odgovorov na taka vprašanja še dolgo ne bo, saj se v njih križajo zakoni o dedovanju, intelektualni lastnini, obligacijskih pravicah in drugi – odvisno od primera. Desetina udeležencev britanske raziskave je raziskovalcem povedala, da bo seznam spletnega premoženja, elektronske bančne račune, vsa potrebna gesla in morebitne omejitve dostopa najverjetneje zapisala v oporoko, kar so priporočili tudi slovenski sogovorniki. Vendar se za oporoko odloči le malo uporabnikov spleta. Avtorji prispevkov o smrti in internetu zato včasih predstavijo kako nenavadno metodo za ohranitev večnega internetnega življenja (»večen« zakup internetne domene …) ali spletne storitve za posmrtno upravljanje digitalnega premoženja (vzdrževanje profila, varovanje gesel, brisanje neprijetne preteklosti …), a tudi ti poskusi večinoma niso zaživeli. Prodajanje skrbi za digitalno prihodnost se jim v sedanjosti še ni obrestovalo.

S podobnimi težavami se srečujejo tudi pobude za ohranitev elektronske preteklosti, ki jih skrbi, da bomo zaradi digitalne pozabe (nezanesljivih nosilcev, propadlih ponudnikov, nezdružljivih zapisov …) in odvisnosti od elektronskih medijev izgubili zadnjih nekaj desetletij človeške zgodovine. Njihove izkušnje kažejo, da za preteklost in prihodnost na »sedanjostnem« internetu ni prostora, saj njegova zasnova ne ponuja preprostih načinov za nepovratno brisanje podatkov, ki bi se jih hoteli znebiti, in skoraj nobene zanesljive možnosti trajnega shranjevanja vsebin, ki jih hočemo ohraniti. Njegovi snovalci niso predvideli zasebnih podjetij, kakršen je Facebook, ki bo uporabniške podatke brez možnosti izbrisa shranjeval tudi po njihovi smrti. Prav tako niso pomislili, da bodo uporabniki svoje edine kopije digitalnih fotografij, rokopisov in pisem kdaj zaupali tehnologijam, ki niso bile namenjene trajnejšemu shranjevanju informacij. In vendar je danes oboje postalo internetna norma.

Na krhkost digitalne dediščine in trdoživost elektronskih spominov nas bodo zato opominjali šele dogodki, ki ljudi soočijo z minljivostjo tudi v neelektronskem svetu: smrt bližnjega, bolezen in skrb za potomstvo. Med lanskim prižiganjem elektronskih svečk se nismo pogovarjali samo o umrlih sošolcih. Ko smo klikali po njunih elektronskih nagrobnikih, smo se spraševali, ali bi na svojih profilih objavili vse misli, fotografije in povezave, ki jih brezskrbno delimo vsak dan, če bi vedeli, da bomo tako elektronsko podobo zapustili zanamcem? Bi sploh hoteli imeti tak digitalni spomenik na svetovnem spletu ali bi se raje odločili za izbris? Smo zaradi bežnih elektronskih sporočil ali uradnih rojstnodnevnih voščil izpuščali priložnosti za pogovore, srečanja in resnično spoznavanje naših internetnih stikov?

Vprašanja, ki si jih ljudje vedno zastavljamo prepozno.

(Sobotna priloga Dela, 29. oktober 2011)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 22. oktober 2011, foto Jure Eržen

Izzivi življenja v skrajnostih so od nekdaj zanimali zdravnike, znanstvenike in inženirje, ki so hoteli razumeti, kaj se takrat dogaja v človeškem telesu. Kdaj zmrznemo? Kdaj se skuhamo? Zakaj nam je na določeni nadmorski višini slabo? Zakaj so nekateri ljudje bolje prilagojeni na določeno okolje kot drugi? Za takimi vprašanji se skrivajo zapleteni telesni mehanizmi in procesi, ki jih danes že kar dobro poznamo, je povedala britanska znanstvenica Frances Ashcroft, ki na Oxfordu predava fiziologijo. Njihova odkritja pa spremljajo nešteta nenavadna naključja, ki nas opominjajo, da se odgovori ne skrivajo vedno tam, kjer jih išče večina.

Ste prebrali kak roman Julesa Verna, francoskega pisateljskega futurista iz devetnajstega stoletja?

Spomnim se, da sem nekaj njegovih romanov prebrala v otroštvu. Pred kakim mesecem pa sem znova prebrala 20.000 milj pod morjem, ker zbiram gradivo za novo knjigo. Zakaj ste pomislili ravno nanj?

V vaši knjigi o umetnosti preživetja v skrajnostih je veliko zgodb in razlag, ki bi jih zlahka našli tudi v njegovih romanih: kako pridobivati kisik v vesolju, kako preživeti pod vodo … Verne je vedno dodajal zelo podrobne opise inženirskih in medicinskih spoznanj tistega časa.

Res je. Še zlasti ga je navduševala elektrika. V 20.000 miljah med drugim opisuje potapljače, ki so uporabljali leidenske steklenice [oblika kondenzatorja iz 18. stoletja, ki je omogočala shranjevanje večjih količin elektrike] za ribolov in obrambo pred morskimi pošastmi. Fascinantno, če pomislite, da so znanstveniki šele malo pred izidom knjige pokazali, da je mogoče z leidenskimi steklenicami ustvariti močan električni sunek. Drugih Vernovih knjig med pisanjem Življenja v skrajnostih nisem brala, vendar so bile zgodbe o pomembnih fizioloških odkritjih tako zanimive, da bi jih prav lahko našla v romanih – zgodbe o preživetju, pogumu, radovednosti in norosti.

In interesih?

Tudi interesih. Že pruski vojaški teoretik Carl von Clausevitz je opozoril, da mora biti vaša vojska pripravljena na okolje, v katerem se bojuje, kar sta se v ruski zimi naučila Napoleon in Hitler. Generale je od nekdaj zanimalo, kako pri vojakih izboljšati možnosti preživetja v skrajnih življenjskih razmerah, zato je veliko pomembnih znanstvenih odkritij povezanih prav z vojsko in vojnami: razvoj potapljaške opreme in podmorništva, vesoljski programi … Po drugi svetovni vojni je pobudo prevzel vrhunski šport, ki prav tako temelji na premagovanju nemogočih naporov in obremenitev človeškega organizma. Danes pa niti ne pomislimo, da je postalo življenje v skrajnostih sestavina našega običajnega življenjskega sloga.

Skrajno posedanje v kavču?

Tudi (smeh), čeprav sem hotela najprej našteti nekoliko drugačne primere. Na svojih predavanjih poskušam študente ogreti z vprašanji, ali so že kdaj pomislili, v kakšnem okolju se gibljemo, ko sedimo na letalu deset tisoč metrov visoko, ko križarimo po severnih morjih, smučamo na ledenikih ali se potopimo na koralni greben. Preden začnem po profesorsko opisovati zapletene fiziološke procese, ki se dogajajo v telesu pri visoki temperaturi ali pritisku, jim hočem pokazati, da so to zelo življenjska vprašanja, s katerimi se bodo skoraj zagotovo srečali tudi sami. Poznavanje telesnih procesov pomaga razumeti, zakaj so dojenčki občutljivi na podhladitev in jih je treba oblačiti topleje. Naša občutljivost na še tako malenkostno povišanje telesne temperature razloži, zakaj ne smemo pretiravati s savnanjem in zakaj nas lahko pri napornem teku ali kolesarjenju nenadoma zadane vročinska kap. Zgodbe, povezane z velikimi fiziološkimi odkritji, pa opozarjajo, da se znanost vedno začne s kritičnim preizkušanjem uveljavljenih resnic.

Kot je bilo dolgoletno prepričanje, da nobeno živo bitje ne more preživeti v vesolju ali vulkanskih vrelcih?

In številnih drugih. Lani sem po dolgem času spet prebrala zapise velikega angleškega znanstvenika iz 16. stoletja Williama Gilberta, ki je najbolj znan po raziskavah elektrike in magnetizma. Gilbert se je večkrat pritoževal nad ljudmi, ki se lahko do onemoglosti prepirajo, kdo ima prav, a ne bodo v življenju izvedli nobenega znanstvenega preizkusa, ki bi pokazal, kaj v resnici drži. Njegovi zapiski so danes zelo aktualni, saj se mora znanost spet umikati idejam, ki zavračajo eksperimentalno metodo – zlasti v alternativnem zdravljenju in prehrani. Zato danes pogrešam znanstvenike, kakršen je bil na prelomu osemnajstega stoletja sekretar londonskega Kraljevega društva Charles Blagden, ki je hotel nazorno dokazati, da lahko ljudje preživimo tudi visoke temperature, čeprav je bila večina prepričana, da to ni mogoče.

S poskusom, v katerem se je pustil skuhati?

Kot pravi znanstvenik je hotel poskus izvesti na sebi, kar je tedaj veljalo za številne fiziologe, zato je prepričal prijatelja, naj zelo močno ogreje posebno sobo. Ko je temperatura dosegla 105 stopinj Celzija, se je zaprl vanjo in s seboj vzel še kos surovega mesa, jajca in domačega psička. Ko je po petnajstih minutah zaključil poskus, je bil zrezek zapečen, jajca so bila trdo kuhana, njima s psičkom pa ni bilo hudega – le živalico je moral dati v košaro, ker jo je na tleh peklo v tačke. Zaradi takih poskusov danes razumemo, zakaj lahko nekaj časa preživimo zelo visoko suho vročino, ker se potimo in s tem ohlajamo. Prav tako vemo, zakaj se v resnici lahko skuhamo, če nam telesna temperatura zrase za samo nekaj stopinj, in zakaj precej bolje prenašamo skrajne ohladitve. Po drugi strani pa zlahka pozabimo, da evolucijske prilagoditve, ki nas ohranjajo pri življenju, niso vsemogočne in se lahko v skrajnih okoliščinah obrnejo proti nam.

Prilagoditve?

Skrajnosti niso enake za vse organizme, ampak so odvisne od njihove prilagojenosti na okolje. Prebivalci perujskih višav in tibetanskih planot so bolje prilagojeni na višino, eskimi na mraz, afriški Masaji na vročino. Imajo drugačno razmerje med telesno površino in prostornino, prilagojena pljuča, število rdečih krvnih telesc in še marsikaj. Druge življenjske oblike pomikajo meje preživetja do neverjetnih skrajnosti. Znan je tudi primer bakterij, ki so preživele pot na luno in nazaj, in bakterij, ki preživijo močno radioaktivno sevanje, ker poznajo premetene načine, kako popraviti poškodovano DNK. Vsaka taka prilagoditev pa ima tudi svojo ceno, saj prebivalci nižin zelo slabo prenašajo življenje v gorah, za prebivalce žveplenih vrelcev je lahko nižja temperatura usodna …

V knjigi ste se omejili na vremenske in okoljske skrajnosti, v strokovni javnosti pa ste najbolj znani po raziskavah o sladkorni bolezni. Je tudi naša izpostavljenost velikim količinam sladkorja v zadnjih desetletjih nekakšna skrajnost, na katero nismo prilagojeni?

Odzivi telesa sicer niso čisto primerljivi, ampak vseeno lahko rečemo, da se tudi v tem primeru telo odziva na neobičajne spremembe v okolju. Ker je v zadnjem milijonu let hrane večinoma primanjkovalo, smo evolucijsko prilagojeni na pomanjkanje. Po drugi svetovni vojni so se življenjske razmere za večino prebivalstva zelo izboljšale, naši geni pa so ostali bolj ali manj enaki. Posledice lahko vidimo vsak dan, saj zaradi visokokalorične prehrane in premalo gibanja debelost pridobiva že značilnosti epidemije. V Veliki Britaniji so morali v zadnjih letih predelati reševalna vozila in zamenjati bolniške postelje, da so lahko zdržale dimenzije in težo pacientov. Večja telesna teža prinaša tudi več primerov pridobljene sladkorne bolezni, vendar moram za vsak primer povedati, da sladkorna bolezen ni neposredno povezana z uživanjem velikih količin sladkorja, kar je še vedno zelo pogosto prepričanje.

Temveč?

Sladkor bo kot kalorična hrana zelo verjetno povečal vašo telesno težo. Če se preveč zredite, to povzroči nekatere fiziološke spremembe v telesu: postanete odporni na inzulin, zmanjša se lahko število inzulinskih receptorjev, ker morate nahraniti več telesnih celic, pa morda ne zmorete izločati dovolj inzulina. Vse to so razlogi za nastanek pridobljene sladkorne bolezni, ki jo v nekaterih primerih lahko ozdravi že stroga dieta. Na to so postali zdravniki pozorni že med drugo svetovno vojno, ko se je zaradi neprostovoljne diete bistveno zmanjšalo število nekaterih oblik sladkorne bolezni. Ta bolezen me je pritegnila ravno zato, ker je tako kompleksna – včasih jo podedujete, drugič jo pridobite zaradi okoljskih dejavnikov in življenjskih navad …

Dednost? Ali ni sladkorna bolezen dolgo veljala za pridobljeno?

Če hočem odgovoriti na to vprašanje, moram malce podrobneje predstaviti svoje raziskovalno delo. Smem?

Vsekakor.

Navdušenje nad elektriko, ki jo je kazal pisatelj Verne, zelo dobro razumem, saj tudi sama raziskujem mehanizme, ki uravnavajo električne aktivnosti v celicah. Se spomnite Frankensteina?

Umetno ustvarjenega bitja, ki ga je nori znanstvenik oživil s pomočjo strele?

Prav tega. Roman večinoma beremo kot znanstveno fantastiko, vendar brez električnih impulzov v našem organizmu ne moremo govoriti o življenju. Smrt opišemo kot prenehanje električne dejavnosti v možganih. Brez električne aktivnosti ni zavesti. Električni impulzi prožijo naše mišične celice in živčne končiče. Vse električne dejavnosti pa nastanejo zaradi posebnih beljakovin, ki delujejo kot nekakšne pore na celični membrani, uravnavajo delovanje celice ter med drugim prepuščajo tudi kalijeve in natrijeve ione – nosilce električnega toka. Te beljakovine – ionski kanalčki – so navzoče povsod in sodelujejo pri delovanju telesnih organov, imunskega sistema, živčnih in hormonalnih procesih, a tudi pri procesu, ko sladkor v krvi sporoči trebušni slinavki, naj izloči hormon inzulin. Pred petindvajsetimi leti sem prvič posumila, da utegnejo biti prav ionski kanalčki tisti manjkajoči člen, ki ga dolgo nismo poznali.

Kako deluje ta manjkajoči člen?

Če zelo poenostavim: ko je pora odprta, se inzulin ne izloča. Zapiranje pore pa sproži verigo dogodkov, ki na koncu povzročijo izločanje inzulina. Zelo dobro se spomnim tiste noči, ko sem potrdila povezavo. Bila sem sama v laboratoriju in prešinila me je misel, da moram preveriti, kaj se zgodi s kanalčki, če celicam dodam sladkor. Kanalčki so se zaprli. Nato sem odstavila sladkor in stekla do avtomata s hrano, ker sem bila sestradana. Ko sem spet pogledala celice, sem videla, da so bili kanalčki odprti. V trenutku sem vedela, da se je zgodilo nekaj pomembnega, zato sem začela klicati kolege, da jim sporočim svoja opazovanja, a nisem izbrala najboljšega trenutka – nekatere sem zmotila na zabavi, druge v postelji (smeh). Naslednje jutro sem bila prepričana, da sem nekje naredila napako in se je poskus ponesrečil, popoldne sem spet verjela, da sem odkrila zdravilo proti sladkorni bolezni … Neznansko razburljivo je bilo!

Zdravilo proti sladkorni bolezni?

Da, saj sem vedela, da obstaja učinkovina, ki zapira kanalčke. Zato sem pomislila, da bi bilo morda mogoče izdelati terapijo, pri kateri bolnikom ne bo več treba vbrizgavati inzulina. Seveda ni bilo tako preprosto. Potrebovala sem skoraj dvajset let, preden sem lahko zares dokazala povezavo. Deset let je trajalo iskanje specifičnega genskega zapisa za moj ionski kanal. Nato smo ugotovili, da gre za posebno mutacijo, zaradi katere je delovanje ionskega kanalčka moteno, kar je pomenilo, da bi bile lahko nekatere oblike sladkorne bolezni prirojene. Zdravniški kolegi so me prepričevali, da to ni mogoče, a smo našli tudi nekaj raziskovalcev, ki se niso strinjali s prevladujočim stališčem. Ko smo ugotovili, da dejansko obstajajo tudi bolniki, ki so z boleznijo rojeni – prej je veljalo, da so sladkorno bolezen pač razvili nenavadno zgodaj –, smo lahko iz njihovih genskih zapisov končno dokazali tudi mutacijo. To je bil velik napredek, saj smo lahko zasnovali genetski test za zgodnje ugotavljanje prirojene sladkorne bolezni in predlagali novo terapijo.

Se je uresničilo vaše pričakovanje, da bodo tabletke pri teh bolnikih nadomestile inzulinske injekcije?

Zdravilo za zapiranje kanalčkov je mogoče uživati v tabletah in trenutno že več kot 500 ljudi ne potrebuje več injekcij. Za bolnike – še zlasti otroke in dojenčke – je bila to ogromna sprememba, ki jim je zelo olajšala življenje. Srečanje s takimi bolniki je za znanstvenika zelo čustveno doživetje, saj imamo le redki srečo, da doživimo uporabo naših odkritij, kar je vredno več od vsake nagrade.

Pokazali ste, da je povezava med ionskimi kanalčki in sladkorno boleznijo zelo zapletena. Ali prepričanje genetskih deterministov, da bomo nekoč za vsako bolezen našli gen in s tem tudi zdravilo zanjo, zastira širši pogled, ki je potreben pri iskanju uspešnih terapij za bolezni, ki jih povzročajo različni telesni in okoljski dejavniki?

Bolezni, ki jih povzroča en sam dejavnik in jih ozdravi eno pravo zdravilo, so razmeroma redke. Pri večini bolezni – ne le sladkorni – je veliko različnih razlogov za njihov razvoj. Vseeno pa verjamem, da bo poznavanje genoma izboljšalo medicinsko diagnostiko in ljudi spodbudilo, da začnejo spreminjati življenjske navade, če vedo, da so ogroženi.

Ste prepričani? V knjigi večkrat priznate, da vas vse vaše poznavanje telesnih procesov doslej ni pripravilo do redne telesne vadbe, čeprav veste, da je koristna.

Kaj naj rečem (smeh) … Moja ljubezen do tortic in čokolade je neskončna, prav tako lenoba, zaradi katere nikoli nisem redno telovadila. Če bi vedela, da je veliko mojih družinskih članov umrlo zaradi bolezni, ki jih povzroča visok holesterol, ali da bom zaradi podedovanega gena zelo verjetno zbolela za alzheimerjevo boleznijo, bi taka informacija verjetno vplivala na moje življenjske odločitve – sploh če bi delala kot znanstvenica, saj bi vedela, da nimam neskončno časa.

V ZDA, kjer nekatera podjetja ponujajo osebne genske diagnostične teste, je bilo veliko paničnih odzivov na rezultate. Ženske so si po nepotrebnem odstranjevale dojke, ker so izvedele, da imajo gen, ki povečuje verjetnost za razvoj raka, nekateri so padli v hudo depresijo …

Znano je, da se naša vrsta ne odlikuje pri realnem ocenjevanju tveganja, zato so takšni odzivi razumljivi. Triodstotne možnosti, da bomo zaradi nekega prirojenega gena zboleli za rakom, ne znamo primerjati s sedemnajstodstotno verjetnostjo, da nas bo zaradi hitre hrane pred petdesetim letom zadela kap. Vendar se bomo te veščine verjetno morali priučiti, saj nas čaka vse več odločitev, o katerih nam doslej zaradi pomanjkanja informacij ni bilo treba razmišljati. Ne samo glede vašega življenja. Če si boste lahko ogledali svoj genom in videli, da ste nosilec hude dedne bolezni, bo ta podatek verjetno vplival na vaše odločitve glede potomcev.

V zgodovini ne manjka svaril, kaj lahko ljudje počnejo s takim znanjem: evgenika, iskanje »nenormalnih« posameznikov, otroci po naročilu, ki ne bodo samo zdravi, ampak tudi modrooki in glasbeno nadarjeni …

Te skrbi zelo dobro poznam. Med zbiranjem gradiva za knjigo sem prebrala tudi veliko dokumentov o nečloveških poskusih, ki so jih izvajali zdravniki v taboriščih, zaporih, umobolnicah ali revnih predelih sveta. Prav tako se zavedam družbenih in kulturnih pritiskov na posameznika, ki bodo vplivali na izbire, o katerih sem govorila prej. Vendar vam lahko svoj pogled razložim z zelo preprostim primerom. Pri svojem delu ne srečujem samo otrok, ki zaradi našega odkritja kljub prirojeni sladkorni bolezni razmeroma normalno živijo. Vidim tudi tiste, ki zaradi prepozne diagnoze in napačnega zdravljenja trpijo zaradi trajnih možganskih okvar in motoričnih motenj. Ob vsakem takem primeru sem žalostna in tudi jezna, ker se mi zdi njihovo trpljenje nepotrebno, saj bi ga lahko preprečili, če bi le bolje poznali bolezen, če bi jo prej odkrili in ustrezneje zdravili. Če se boste poskusili vživeli v ta občutek, boste najbolje razumeli naše delo in motive.

***

 Britanska znanstvenica Frances Ashcroft je raziskovalna profesorica v laboratoriju za fiziologijo Univerze v Oxfordu in članica Trinity Collegea iz Oxforda. V Ljubljani se je udeležila mednarodnega posveta o prepletu biološke znanosti in družbe, hkrati je izšel tudi slovenski prevod njene knjige Življenje v skrajnostih (oboje so pripravili na Zavodu za šolstvo). Kot ena redkih članic Kraljevega društva v Londonu redno opozarja na ovire, ki jih morajo še vedno premagovati ženske znanstvenice. Njen nasvet kolegicam je preprost: ne odnehajte!

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. september 2011

Haarde je v reykjaviški mestni hiši preživljal najbolj neprijetne trenutke v petindvajsetletni politični karieri, saj ga ni doletel vulkanski izbruh, temveč je moral domači in tuji javnosti pojasniti, zakaj se je nekoč izjemno uspešna državica nenadoma znašla pred bankrotom. Privatizirane islandske banke, ki so se v preteklih letih nenadzorovano zadolžile za desetkratno vrednost celotnega državnega BDP, so britanskim in nizozemskim varčevalcem dolgovale več milijard evrov. Islandska krona je izgubila dobro polovico vrednosti v primerjavi z evrom, država pa je imela tako hude likvidnostne težave, da mednarodnim dobaviteljem nekaj tednov ni mogla plačati niti osnovnih potrebščin – hrane in nafte.

Haarde je nekaj časa poslušal novinarska vprašanja in nato skrušeno priznal, da bankam verjetno ni bilo odgovorno dovoliti take rasti, ampak bi se morala vlada najverjetneje odzvati že prej. Islandski komentatorji so v njegovih besedah takoj prepoznali konec politične kariere. Vendar ta konec za Haardeja ni pomenil le odstopa, ampak je prejšnji teden postal prvi vodja države, ki se je moral zaradi svoje vloge pri nastajanju globalne finančne krize zagovarjati na sodišču.

Nekdanjega premiera so namreč zaslišali predstavniki posebnega sodišča za obravnavo izvoljenih predstavnikov ljudstva (Landsdómur), ki so ga sestavili prvič v zgodovini samostojne islandske države. Obtožnica, ki so jo s tesno večino potrdili v parlamentu, Haardeja bremeni neodgovornega vodenja države in zanemarjanja premierskih odgovornosti, saj kljub vsem opozorilnim znakom ni naredil ničesar, da bi preprečil ali vsaj omilil finančno katastrofo. Če bodo sodniki ugotovili, da so očitki posebne parlamentarne preiskovalne komisije utemeljeni, lahko Haardeju izrečejo največ dveletno zaporno kazen. Če tožilstvo ne bo dovolj prepričljivo, za islandski bankrot ne bo odgovarjal nihče, saj je parlament po dolgem pregovarjanju iz obtožnice izpustil še tri druge nekdanje vplivne islandske politike, ki so jih hoteli obtožiti podobne neodgovornosti.

Haarde je proces takoj označil za politično gonjo in obtožil opozicijo, da hoče z iskanjem glavnega grešnika nabirati politične točke in se mu hkrati maščevati zaradi preteklih nesoglasij. Islandska javnost je prepričana, da bi morali poleg nekdanjega premiera za krizo odgovarjati še številni drugi posamezniki – bančniki, politiki in državni uradniki –, ki so za zlom poblaznelega bančnega sektorja krivi vsaj toliko kot Haarde. Poznavalci islandskega gospodarstva pa so že leta 2008 trdili, da je glavni krivec za propad države nedotakljivi neoliberalni ideolog in Haardejev politični mentor David Oddsson, ki je kot premier najprej zgradil finančni sistem, nato postal predsednik centralne banke in se po krizi umaknil v uredništvo enega največjih islandskih časopisov Morgunblaðið.

Kljub temu ima podoba nekdanjega predsednika vlade, ki se mora pred sodniki zagovarjati zaradi neodgovornega vodenja države, velik simbolen pomen. Prebivalci Islandije so s procesom pokazali, da se je mogoče na finančni zlom odzvati precej drugače, kot so to storile nekatere druge države (Irska, Grčija …) in kot zapovedujejo pravila vplivnih nadnacionalnih organizacij. Marca 2010 so na referendumu s 93-odstotno večino zavrnili protikrizni program, ki so ga v zameno za milijardna posojila zahtevali Mednarodni denarni sklad in nekatere članice EU, saj državljani niso hoteli plačati kazni za napake, ki so jih zagrešili njihovi neodgovorni bančniki in politiki (izračunali so, da bi moral vsak prebivalec petnajst let plačevati po najmanj sto evrov na mesec, če bi hoteli poravnati vse dolgove). Istega leta so se Islandci lotili tudi pisanja nove ustave, s katero bi se država osvobodila pretirane moči mednarodnih finančnih ustanov in navideznega denarja, ki je po mnenju pobudnikov ogrožal njihovo suverenost.

Osnutek ustave je pripravilo 25 izvoljenih predstavnikov iz skupine 522 odraslih prebivalcev, ki niso pripadali nobeni politični stranki in jih je podprlo najmanj trideset sodržavljanov. Besedilo ni nastajalo v zaprtem krogu posvečenih izbrancev, temveč je bil postopek javen – na svetovnem spletu, kjer so bili sproti objavljeni vsi predlogi, pomisleki in komentarji avtorjev (končno ustavo bo po prihodnjih volitvah obravnaval parlament). Te in številne druge primere islandskih državljanskih pobud so zahodni mediji večinoma spregledali, saj je bilo njihovo sporočilo za  domače gospodarske in politične elite preveč revolucionarno, je na vplivnem ameriškem političnem blogu Daily Kos zapisala Deena Stryker. Elite, ki so še vedno prepričane, da so privatizacija javnega sektorja, neomejen pretok kapitala in fleksibilizacije dela edini načini za izhod iz gospodarske krize.

Zato bodo mediji najverjetneje spregledali tudi sojenje nekdanjemu islandskemu premieru, čeprav bi bilo zanimivo slišati, s kakšnimi argumenti bo Haarde kot ekonomist, poslanec, finančni minister in prvi med vladajočimi utemeljeval svojo nedolžnost. Pri tem pa si predstavljati, kako bi na podobne očitke odgovarjali domači politiki, ki so med očitnim napihovanjem gospodarskega balona prav tako sprejemali potratne populistične ukrepe, prelagali neprijetne reforme na poznejše vlade in se hvalili z nerealnimi odstotki gospodarske rasti. Obrazi, ki nas bodo pričakali tudi na prihodnjih državnozborskih volitvah.

Aljaške oblasti so po več kot dveh letih odlašanja ustregle zahtevi novinarjev za dostop do informacij javnega značaja in jim izročile 24.199 elektronskih pisem, ki jih je od decembra 2006 do septembra 2008 napisala tedanja republikanska guvernerka Sarah Palin.

Ker velikega kupa potiskanega papirja ni mogoče objaviti na spletu in ga računalniško preiskovati, so začeli sodelavci ameriške kabelske televizijske mreže MSNBC (skupaj z alternativno medijsko ustanovo Propublica) in britanskega dnevnika Guardian takoj skenirati guvernerkina pisma ter jih sistematično objavljati na spletnih straneh. Hkrati so bralce pozvali, naj sodelujejo pri prebiranju zapisov in vsako pismo označijo z vsebinskimi oznakami: so javna ali zasebna, poslovna ali politična, potencialno zanimiva ali dolgočasna.

Medijski hiši sta za pogost novinarski problem – dolgotrajno prebijanje skozi tisoče strani dokumentov – uporabili »crowdsourcing« ali izrabljanje modrosti množic, ki ga omogoča sodelovanje anonimnih posameznikov prek svetovnega spleta.

Pobudniki projekta so upali, da jim bodo bralci pomagali izbrskati zanimive zgodbe, ki bi jih njihovi novinarji zaradi preobremenjenosti ali preozkega dnevnopolitičnega razmišljanja spregledali. Trdili so, da bodo urejena in objavljena pisma ustvarila precej bolj popolno sliko nekdanje guvernerke in podpredsedniške kandidatke kot še tako podroben novinarski zapis. Zagovorniki »podatkovnega novinarstva« pa so začeli njihov poskus nemudoma navajati kot zgled prihodnjega sodelovanja med medijskimi hišami, programerji in bralci, ki bo razumni javnosti pomagalo krmariti po neskončnem in vse bolj razburkanem podatkovnem morju.

Izkoriščanje modrosti množic je postala v zadnjih letih izjemno priljubljena tema menedžerskih navdihovalcev in proučevalcev novodobnih spletnih fenomenov. Skoraj stoletje stara napoved, da bo s sodobnimi komunikacijskimi in informacijskimi orodji že kmalu mogoče povezati vse ljudi na Zemlji v nekakšne »svetovne možgane«, se je iz esejev britanskega futurista G. H. Wellsa preselila v upravne odbore podjetij, politične štabe in med aktivistične skupine.

Ameriški internetni podjetnik Jimmy Wales je s prispevki spletnih prostovoljcev ustvaril enciklopedijo wikipedio. Korporacije so ob pomoči spletnih namigov iskale dragocene surovine ter reševale razvojne in tehnične zagate (projekt innocentive). Britanski liberalnodemokratski politik Nick Clegg je državljane povabil, naj mu pomagajo iskati zastarele zakone in svetujejo, na katerih področjih naj britanska vlada išče proračunske prihranke (pobuda value your freedom). Množičnostni projekti so se v zadnjih letih preselili tudi v neinternetni svet, saj so se po enakem organizacijskem načelu zgledovali pobudniki številnih človekoljubnih ali civilnodružbenih projektov – od iskanja pogrešanih v naravnih nesrečah (Haiti, Japonska) do akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu.

Vendar ideja modrih internetnih množic v praksi le redko upraviči velike obljube, ki jih širijo njeni poklicni zagovorniki.

Vznemirljivim novicam o milijardnem nahajališču zlata, novem razlitju ameriških diplomatskih depeš in urejenih pismih ameriške guvernerke le redko sledijo enako imenitni epilogi. Varuh pravic bralcev pri Guardianu Chris Elliott je moral precej neprepričljivo odgovarjati na očitke, da pisma Palinove niso razkrila ničesar pomembnega in so časopis pod krinko javnega interesa zanimale le nove palinovske pikantnosti.

Nicholasu Cleggu so državljani sporočili, da nasprotujejo izdatkom za vojaška posredovanja v tujini ter da si za prihodnjega ministrskega predsednika želijo znanega televizijskega voditelja in ljubitelja hitrih avtomobilov Jeremyja Clarksona (stran je kmalu zaprl). Prvi modromnožični poskus administracije Baracka Obame je pokazal, da bi morala biti njegova politična prioriteta legalizacija marihuane. Slovensko spletno orodje za iskanje koruptivnih vzorcev (supervizor), ki ga je prejšnji teden predstavila komisija za preprečevanje korupcije, pa je doslej le potrjevalo ali relativiziralo stare medijsko-politične zgodbe o gradbenikih, odvetnikih, kulturnikih in tajkunih.

Za takšne rezultate, ki prej spodbujajo cinizem kot državljansko pobudo, niso kriva podatkovna orodja ali neodgovorne množice. Povzročijo jih nerealna pričakovanja, ki jih imamo do moči podatkov, vloge spletnih prostovoljcev in ideje transparentne države, je povedal David Donald, veteranski analitik in urednik, ki pri washingtonskem nevladnem centru za javno integriteto (Center for Public Integrity) skrbi za zbiranje in objavo podatkov o financiranju predsedniških tekem, javni porabi, delovanju lobističnih skupin in drugih dejavnostih, ki vplivajo na delovanje oblasti.

V dobrih dvajsetih letih delovanja so se v centru naučili, kako težko je podatke umestiti v družbeni kontekst in koliko znanja potrebuje skupina analitikov, preden iz podatkov izlušči uporabna dejstva (kaj nam zares pove informacija, katero podjetje je s koliko denarja podprlo določenega predsedniškega kandidata). Spoznali so, da lahko s podatkovnimi analizami opozorijo na velike sistemske pomanjkljivosti in razgaljajo dvoličnost politikov, a brez pritiska javnosti in demokratične politične kulture ne morejo pričakovati pozitivnih sprememb. Poleg tega so jim izkušnje pokazale, da je lahko sodelovanje spletnih prostovoljcev koristno le takrat, ko ima projekt jasno opredeljene naloge, cilje in oblike sodelovanja, saj se neobdelanih podatkovnih zbirk sami od sebe lotijo le redki specialisti, ki jih žene raziskovalni izziv ali poslovni interes.

Bodo državljani postali učinkoviti nadzorniki javne porabe, ker smo jim omogočili omejen dostop do podatkov o poslovanju proračunskih porabnikov? Si bodo bralci sami sestavili sliko o guvernerki Aljaske, ker imajo možnost prebrati njenih dvajset tisoč pisem? Take napovedi kljub tehnološkemu napredku ostajajo podobno optimistične kot trditev, da lahko vesoljsko ladjo zgradi vsak, če ima le na voljo dovolj časa, materiala in motivacije, je odvrnil sogovornik. To ne pomeni, da so aktivno državljanstvo, preiskovalno novinarstvo in prizadevanje za večjo transparentnosti države nesmiselni ideali, a se je treba ves čas opominjati, da ljudje do dejstev nimajo nujno tako pozitivnega odnosa kot analitiki.

Družbeno angažirani analitiki, kakršen je Donald, zelo dobro poznajo tveganja družbe nadzora in svarijo pred tehnokratskimi pristopi, ki med statističnimi vzorci ne znajo več prepoznati ljudi – z vsemi vrlinami in nepopolnostmi, ki jih prinaša njihova človeškost. Vendar tudi iskreno verjamejo, da je mogoče državo upravljati precej bolj optimalno, kot to počnemo danes. Motijo jih milijarde evrov, ki se izgubijo v birokratskih ponikalnicah, neskončne čakalne vrste v zdravstvu, korupcija in nepotrebne prometne nesreče, saj vidijo načine, kako jih odpraviti.

Zavedajo se nevarne želje države po nadzorovanju prebivalcev in potrebe korporacij po usmerjanju potrošnikov, zato se poskušajo s podatki in znanjem bojevati proti populistični politiki in ekonomski propagandi – naravnima sovražnikoma razumskega odločanja. Ta prizadevanja pa med politiki in državljani ne vzbujajo navdušenja, ampak prej globoko nelagodje.

To kompleksno človeško čustvo, ki so ga znali v preteklosti lepo povzeti pisci futurističnih in znanstvenofantastičnih romanov, je sestavljeno iz nekaterih starih človeških zadreg, ki postajajo v enaindvajsetem stoletju vse bolj izrazite.

Bega nas spoznanje, kako malo naših odločitev temelji na dejstvih, čeprav se vse teže izgovarjamo na neznanje ali pomanjkanje informacij. Grize nas slaba vest, ker ne zmoremo spremeniti svojega delovanja, za katero dobro vemo, da je škodljivo (nezdravo prehranjevanje, uničevanje okolja …). Preganja nas občutek manjvrednosti pred prihajajočimi konkurenčnimi družbami ljudi ali strojev, ki jih bo namesto čustev upravljala matematična učinkovitost.

Znanje, na katerem bi domnevno morala temeljiti družba znanja, zato vse bolj postaja sovražnik, pred katerim se umikamo v zelo stare, predrazsvetljenske ideje: vero v eno naravno ali božjo resnico, vraževerje in absolutnega, avtoritativnega vladarja. Ideje, ki so v dobi informacijskih tehnologij in zmogljivih matematičnih algoritmov še precej bolj nevarne, kot so bile pred stoletji.

(Sobotna priloga Dela, 3. september 2011)