Veselo se je spominjal, kolikokrat sta obupala in se oprijemala drugih projektov, preden jima je po skoraj šestnajstih letih uspelo potrditi teorijo o ionskih kanalih, kar jima je leta 1991 prineslo Nobelovo nagrado za medicino. Nato pa je zamišljeno dodal, da ta nagrada sicer pomeni vrhunec znanstvene kariere, vendar lahko znanstvenika tudi oddalji od raziskovalnega dela, saj se mora kot nobelovec precej več ukvarjati s svetom zunaj laboratorijev – etičnimi dilemami, znanstveno politiko in vprašanji, ki jih odpirata vse ostrejša znanstvena tekma in boj za raziskovalni denar.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. julija 2010, foto Jure Eržen

Vsi problemi, s katerimi se ukvarjam, se mi zdijo rešljivi

Neher se je strinjal, da so vsa ta vprašanja sicer pomembna, vendar je dodal, da se zaradi njih izgublja del tistega raziskovalnega navdušenja, zaradi katerega se ljudje odločajo za naravoslovje. »Nova znanstvena spoznanja so bila vedno vsaj malo strašljiva, saj so zamajala stare predstave o tem, kaj je normalno, kaj naravno in kaj človeško. To razumem. Prav tako vem, da je mogoče vsako novo znanje uporabiti v slabe namene, česar se moramo znanstveniki zelo dobro zavedati. Vendar se težko sprijaznim z negativnim odnosom do znanja in znanstvenega napredka, ki postaja v zadnjih letih vse močnejši, saj še nisem spoznal nobenega znanstvenega kolega, ki bi hotel načrtno razviti nekaj slabega,« je sklenil Neher.

V kakšni vlogi vas pogosteje povabijo na znanstvene konference in simpozije – kot strokovnjaka ali kot nobelovca?

Iskreno upam, da me prireditelji vabijo kot strokovnjaka, saj najraje govorim o področjih, na katera se zares spoznam (smeh).

Kot nobelovec pa bi morali govoriti …?

Po Nobelovi nagradi postane znanstvenik javna oseba. Njegovi nastopi niso več omejeni le na njegovo raziskovalno področje ali debate z znanstvenimi kolegi, ampak ljudje pričakujejo, da bo imel mnenje skoraj o vsem. Tudi o politiki ali področjih, o katerih ve prav toliko, kot vsak malo bolj razgledan laik.

Denimo?

Sem biofizik in se ukvarjam s proučevanjem zelo specifičnih celičnih procesov, predvsem komunikacijo med živčnimi celicami. To je področje, ki ga najbolje poznam in o katerem lahko marsikaj povem. Kot nobelovca pa me sprašujejo najrazličnejša velika vprašanja, povezana s trenutno vročimi znanstvenimi temami: kdaj bomo lahko klonirali človeka in kakšne bodo posledice, katere bolezni bomo lahko pozdravili z genetskimi terapijami, kakšne nevarnosti prinašajo nova odkritja v biotehnologiji in uporaba gensko spremenjenih mehanizmov …

In kaj odgovorite?

Naučil sem se biti previden, zato odgovarjam zelo splošno in večkrat poudarim, da to niso moja področja. Včasih pa je najbolje biti kar tiho (nasmešek).

Morda javnost zanima predvsem to, ali se ugledni znanstveniki kdaj vprašate, kakšne so lahko družbene posledice vaših odkritij. Če upoštevamo, kdo vse financira znanstvene raziskave in s kakšnimi nameni – vojska, velike korporacije, avtoritarne države –, je zaskrbljenost ljudi upravičena.

Na mojem področju te dileme niso tako pogoste. Biomedicinske raziskave nam pomagajo razumeti, kako delujejo naši telesni procesi, kako celice komunicirajo med sabo in kako opravljajo svoje naloge v organizmu. Zato sem prepričan, da nam vsako novo znanje pomaga razviti boljša diagnostična orodja in oblikovati učinkovitejše terapije za zdravljenje bolezni, kar je lahko kvečjemu dobro. Seveda lahko vsako znanje tudi zlorabite, vendar nas ta strah ne sme odvrniti od novih raziskav.

Se sami niste nikoli znašli pred staro faustovsko dilemo – da bi bili pripravljeni za novo znanje prodati dušo hudiču, kar včasih preberemo v kaki znanstveni avtobiografiji?

Da bi moral zaradi svoje radovednosti prestopiti etične meje? Doslej se mi to še ni zgodilo, čeprav sem vselej sledil svoji radovednosti. Ko sem kot otrok spoznaval rastline in živali na domačem vrtu, sem si zastavljal zelo preprosto vprašanje – kako neki vse to deluje. V gimnazijskih letih sem začel pod vplivom knjig o kibernetiki v živih bitjih prepoznavati vrsto fizikalnih zakonov in bioloških procesov, zato sem se usmeril v biofiziko in se lotil proučevanja življenjskih procesov v celicah. Morda je moj pristop precej inženirski, ampak verjamem, da nam lahko prav spoznavanje najosnovnejših življenjskih procesov pomaga odgovoriti tudi na večja vprašanja, s katerimi se znanost ukvarja že od samih začetkov – kako lahko iz teh malih sestavin nastanejo tako kompleksni sistemi, kakršni so naši možgani. In kako v teh možganih nastane tisto, čemur pravimo zavest.

Ali verjamete, da je zavest mogoče razložiti kot posledico fizikalnih zakonov in bioloških procesov?

Pri raziskovanju delovanja možganov poznamo dva osnovna pristopa. Prvi je od zgoraj navzdol, kjer raziskovalci najprej opišejo višje možganske funkcije – se sprašujejo o naravi zavesti, opisujejo, kako živa bitja delujejo v družbi … Nato pa začnejo podrobneje analizirati delovanje možganov na ravni posameznih procesov: kje v možganih so predeli, ki skrbijo za določene funkcije, kako obdelujejo signale, kako se odzivajo nanje in kakšne so razlike med delovanjem posameznih centrov – za vid, govor ali logično sklepanje. Jaz sem ubral nasprotno pot, od spodaj navzgor. Začel sem s celičnimi procesi in začel spoznavati načine, kako se ti najmanjši gradniki povezujejo v večje sisteme, ki že znajo opravljati določene kompleksnejše naloge.

Sta se oba pristopa že srečala? Navsezadnje poskušata odgovoriti na zelo podobna vprašanja.

Biofizika, ki deluje od spodaj, in nevroznanost, ki deluje od zgoraj, sta se doslej srečali pri raziskavah posameznih možganskih središč. Nevroznanstveniki so, denimo, ugotovili, kakšne živčne strukture tvorijo nevroni, ki jih najdemo v možganskem predelu, odgovornem za prepoznavanje vzorcev in oblik. Biofiziki pa smo pojasnili, kako se nevroni povezujejo in komunicirajo med sabo. Ta spoznanja so že uporabili računalniški strokovnjaki, po »možganskih načrtih« izdelali preprosta elektronska vezja in ugotovili, da so ustvarili umetne sisteme, ki znajo presenetljivo natančno prepoznavati oblike in vzorce. To kaže, da je mogoče s poznavanjem delovanja živčnih celic in strukture nevronskih mrež že ustvariti umetne sisteme, ki znajo opravljati kar nekaj možganskih nalog.

Zametki umetne inteligence?

Tega ne upam trditi. V zadnjih štiridesetih letih smo se naučili veliko novega o delovanju živih organizmov, saj nam nova orodja in raziskovalne metode omogočajo zelo natančen vpogled v prej neznane celične procese in obnašanje posameznih molekul. Prav tako smo izdelali precej natančen zemljevid možganov – ugotovili, kje so posamezna središča, kako opravljajo svoje naloge in kako so povezani nevroni – ter se naučili marsikaj o delovanju spomina. Danes imamo že kar dobro predstavo o tem, kako možgani obdelujejo signale, ki jih pošiljajo čutila. Znamo zapisati, kako dražljaji očesnega živca postopno postanejo podoba, ki jo razumsko prepoznamo. Še vedno pa ne moremo reči, da v resnici razumemo, kako delujejo možgani kot celota. Zelo malo vemo o procesih in mehanizmih, ki ločijo čustveno delovanje od racionalnega. Prav tako ne vemo dosti o nadzorovanju čustev, o argumentativnem razmišljanju, dojemanju umetnosti in lepote, občutku grdega, kako se naši možgani obnašajo v procesu učenja … Za resnično razumevanje teh procesov bo treba združiti še veliko raziskovalnega dela, ne samo na področju biofizike in nevroznanosti.

V zadnjih letih je postalo priljubljeno združevanje nevroznanosti in družboslovnih ved, saj so analize velikih družbenih in računalniških omrežij pokazale precej podobnosti med povezovanjem živčnih celic v možganih in povezovanjem posameznikov na svetovnem spletu. So take podobnosti zavajajoče ali nam lahko nevronske povezave v resnici pomagajo bolje razumeti delovanje človeških družb?

Raziskovalci omrežij so ugotovili, da imajo mrežne strukture nekatere presenetljive skupne lastnosti, zato res lahko domnevamo, da se živčne celice povezujejo po podobnih načelih kot uporabniki elektronskih družabnih omrežij, kakršno je facebook. V vsakem omrežju je nekaj močnih vozlišč – nevronov ali posameznikov –, ki imajo neprimerno več povezav od preostalih vozlišč. Skozi ta močna vozlišča poteka zelo velik del komunikacije med posameznimi deli omrežja, zato imajo pomembno povezovalno vlogo. Razmerje med močnimi in šibkejšimi vozlišči je v vseh omrežjih skoraj konstantno. Močnih vozlišč je, denimo, stotisočkrat manj kot manjših, ti pa so razdeljeni na podobno število še manjših podvozlišč. Načrtovalci računalniških omrežij so ugotovili, da je taka struktura omrežja zelo robustna. Če bi bilo omrežje čisto brez močnih povezovalnih vozlišč, bi bilo preveč ohlapno in nepovezano, zato ne bi bilo učinkovito. Če bi bilo bolj centralizirano, pa bi se težje prilagajalo na spremembe v okolju, saj vloge glavnega vozlišča ne bi znala prevzeti druga vozlišča.

Kaj nam to pove?

To pa je že čisto drugo vprašanje (nasmešek). Evolucionisti bi verjetno sklepali, da je taka struktura omrežij pomenila evolucijsko prednost, zato se je obdržala in postopno prevladala, vendar so to le hipoteze, s katerimi se nisem prav dosti ukvarjal. Zanimajo me bolj oprijemljivi problemi.

Vaš nobelovski kolega Bert Sakmann je pred kratkim povedal, da želi raziskati, kako na celični ravni poteka učenje – kako se nevroni učijo iz izkušenj in kako se te izkušnje kažejo na njihovih povezavah. Vaju še vedno družijo podobni raziskovalni cilji?

Do neke mere, saj se ukvarjam s proučevanjem zanimivega pojava – sinaptične plastičnosti –, za katerega verjamem, da nam lahko pomaga razumeti delovanje spomina in procesa učenja. Z razvojem zelo občutljivih novih orodij, ki omogočajo natančno merjenje električnih signalov v celicah, smo ugotovili, da se posamezne živčne celice zelo različno odzivajo na dražljaje. Če prvi nevron vzdražimo desetkrat, se najmočneje odzove na prvi dražljaj, na vse prihodnje dražljaje pa vse manj. Pri drugem nevronu je lahko ravno obratno – na prvi dražljaj se skoraj ne bo odzval, na prihodnje pa vse močneje. Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da lahko določeni dražljaji povzročijo bolj ali manj trajne spremembe v strukturi živčnega omrežja.

Te spremembe pa so povezane s kratkoročnim in dolgoročnim spominom?

To je ena od hipotez. Sam verjamem, da je različno odzivanje nevronov na dražljaje zelo pomembno za razumevanje, kako možgani obdelujejo informacije, ki jih pošiljajo čutila. Najpreprostejši primer je bolečina. Prvi odziv živčne celice mora biti močan, ker opozori možgane na nevarnost. Potem se mora odziv na bolečino počasi zmanjšati, ker bi verjetno znoreli, če bi nas ves čas enako bolelo. Podobno izbirčni morajo biti možgani tudi pri izbiri, katere informacije si je vredno trajno zapomniti, katere so uporabne le nekaj časa in katere je bolje čim prej pozabiti. Prav to selektivno in vzporedno obdelovanje neznanske količine različnih informacij je ena najbolj neverjetnih lastnosti možganov, ki se ji trenutno ne zna približati še noben računalnik.

Katera področja se najbolj zanimajo za vaše raziskave? Informatika?

Niti ne. Naša spoznanja so sicer res lahko uporabna za načrtovalce novih računalniških sistemov, vendar ima posnemanje možganov pri izdelavi novih generacij računalnikov še veliko omejitev, prav tako je še zelo oddaljeno tudi morebitno programiranje možganov z načrtnim draženjem določenih možganskih središč. Raziskave možganov, s katerimi se ukvarjam, so zato najbolj neposredno zanimive za protetiko in razvoj zdravil. S proučevanjem komunikacije med nevroni poskušam med drugim ugotoviti, kako bi bilo mogoče povezati računalnike neposredno z živčnimi celicami …

… in upravljati robotsko roko?

To je ena od možnosti. Precej bolj obetavne rezultate dosegamo pri izdelavi sodobnih očesnih ali slušnih protez, saj je mogoče s sodobnimi protetičnimi napravami dovolj učinkovito dražiti ušesne ali očesne živce, da lahko bolniku vrnemo vsaj del izgubljenega čutila. Še večji napredek obljublja povezovanje biotehnologije in molekularne genetike, saj so raziskovalci v čutila že nekajkrat uspešno vstavili posebne prilagojene molekule, ki so uspešno prevzele nekatere vloge okvarjenih ali odmrlih celic. Zato utegnejo biti nekatere oblike slepote že kmalu ozdravljive.

Ionske kanale ste proučevali v časih, ko praktična uporaba vašega raziskovalnega dela še ni bila tako očitna. Bi tudi danes lahko porabili toliko let za raziskavo, ki ne bi imela jasnega poslovnega načrta – izdelka, patenta ali terapije?

Težko vprašanje. V našem inštitutu bi bilo to še vedno mogoče, saj je inštitut Maxa Plancka ena redkih ustanov, ki se ukvarja skoraj izključno z bazičnimi raziskavami in odkrivanjem novih znanj. Podobno raziskovalno usmeritev zagovarjajo tudi nekatere nemške univerze, v Veliki Britaniji pa so razmere že precej drugačne, saj morajo univerze pridobiti večino denarja od zasebnega sektorja, ki financira predvsem uporabne raziskovalne projekte. Zelo podobno je v ZDA, saj lahko raziskovalci pridobijo denar za bazične raziskave samo, če jih znajo dobro skriti med uporabne cilje. Recimo: razviti želimo neko novo terapijo ali napreden material, nujno zlo na poti do tega cilja pa bo tudi nekaj bazičnih raziskav. To za razvoj znanosti ni najbolje. Reševanje preskrbe z električno energijo, izboljšanje učinkovitosti sončnih celic, zdravilo za nižanje holesterola v krvi … Vsi ti praktični cilji pomenijo tudi velike znanstvene izzive. Vendar je treba še vedno ohraniti občutek, katera vprašanja so pomembna za znanost, kakšne raziskave pa od znanosti v nekem trenutku zahteva družba.

Če beremo evropske in nacionalne strategije, lahko dobimo vtis, da je znanost za politiko pomembna predvsem kot sredstvo za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov.

To je slabo, vendar se moramo za razumevanje delovanja Evropske unije in njenih organov vedno opomniti, da je EU nastala predvsem z enim ciljem – ustvariti skupen evropski notranji trg. Zato vse evropske politike temeljijo na potrebah gospodarstva. Tudi generalni direktorat za raziskave se je doslej ukvarjal predvsem z vprašanjem, kako z vlaganjem v znanost in raziskave izboljšati konkurenčnost evropskega gospodarstva, prednostni pa so bili projekti, ki so obljubljali razvoj novih izdelkov in delovna mesta. V devetdesetih letih je to doktrino povzela lizbonska strategija, po kateri naj bi Evropa postala najbolj konkurenčna in na znanju temelječa družba na svetu. Vendar se ljudje v Bruslju dolgo niso vprašali, kako bodo ustvarili družbo znanja brez vlaganja v znanje, saj znanje ni le nekakšna naravna dobrina, iz katere se bo napajala inovativna ekonomija, ampak ga je treba najprej ustvariti. Zares nova znanja pa prinašajo bazične raziskave.

Ali ni EU ustanovila evropskega raziskovalnega sveta prav z namenom, da bi spodbujala bazične raziskave?

Ustanovitev raziskovalnega sveta je bil korak v pravo smer, vendar so se evropski uradniki lotili spodbujanja bazičnih raziskav na stari način – po birokratsko. Znanstvenik in uradnik imata do raziskovalnega dela zelo različen odnos. Znanstvenik izhaja iz zanimive raziskovalne zamisli in se šele v drugem koraku ubada z vprašanjem, kako bo pridobil raziskovalni denar. Uradnik razmišlja drugače, saj od znanstvenika pričakuje konkretne rezultate, s katerim bo upravičil porabo raziskovalnega denarja. Zato se odloči, kaj bi bilo po njegovem mnenju treba raziskati, nato pa pripravi javne razpise, s katerimi bo namensko razdelil raziskovalni denar. Ta pristop, pri katerem je znanstveni raziskovalni projekt podoben gradnji mostu čez Donavo, ni kaj prida, saj ima dve veliki pomanjkljivosti. Kot pri vseh javnih razpisih je tudi v znanosti izbran najcenejši ponudnik, hkrati pa uradniki ponavadi nimajo pregleda, kaj se v nekem trenutku dogaja v znanstvenem svetu, katera področja so pomembna in katera obljubljajo največ pomembnih odkritij.

Ali niso uradniki in politiki prisiljeni vse svoje cilje predstaviti kot nekakšne gradnje mostov čez Donavo? Boj proti raku je lažje zapisati v razvojno strategijo kot proučevanje ionskih kanalov.

Vsekakor (smeh). Vendar je treba vedeti, da se proti raku ni mogoče bojevati z eno veliko uporabno raziskavo. Dosedanje izkušnje so pokazale, da so nekatera najpomembnejša spoznanja o naravi te kompleksne bolezni prispevale bazične raziskave na znanstvenih področjih, ki niso neposredno povezana z medicino, kaj šele zdravljenjem raka. Lep primer je proučevanje programirane smrti celice, apoptoze, ki so jo odkrili raziskovalci rastlin in so jo pozneje opazili tudi razvojni biologi. Ti so med proučevanjem zarodkov ugotovili, da je treba nekatera tkiva v določeni razvojni fazi »ubiti« – denimo plavalno kožico, ki je ob rojstvu ni več. Če bi znali apoptozo sprožiti tudi v podivjanih celicah, ki z nenadzorovanim razmnoževanjem povzročajo raka, bi dobili zelo močno orožje v boju proti tej bolezni. Drugi primer so raziskave, ki so proučevale celično delitev. Danes vemo, da je nenadzorovana delitev celic v našem telesu zelo pogosta, ampak jo v veliki večini primerov pravočasno zaznajo in preprečijo številni nadzorni mehanizmi. Včasih pa ti mehanizmi zatajijo – ponavadi zaradi mutacije –, zato se celica čezmerno razmnoži.

So te mutacije glavni razlog, zakaj lahko za pljučnim rakom zboli tudi nekadilec?

Zelo verjetno. Nekatere najnovejše raziskave kažejo, da razlogi za nastanek raka niso tako preprosti, kot smo mislili prej – niti pri domnevno najbolj očitnih oblikah raka. Pljučni rak zato ne nastane zgolj zaradi kajenja, rak na jetrih pa ne zgolj zaradi popivanja, čeprav omenjeni razvadi precej povečata verjetnost, da bomo zboleli. Razvoj bolezni je zelo odvisen od tega, kako celice obidejo nadzorne mehanizme, to pa je spet povezano z raziskavami genoma in pravilnim branjem genskega zapisa, ki lahko nakaže, kakšne mutacije so bolj verjetne v vašem telesu in katere vrste raka se utegnejo razviti. Prepričan sem, da bomo nekoč znali predvideti večino oblik raka, vendar je nemogoče napovedati, s katerih znanstvenih področij bodo prišla prihodnja pomembna odkritja. Znanstvenega napredka pač ni mogoče predvideti vnaprej in načrtno podpreti le tiste uporabne raziskave, ki bodo prispevale k čim hitrejšemu odkritju zdravila proti raku. Zato so velike strategije boja proti raku, kakršno so že pred štiridesetimi leti napovedali Američani, praviloma neuspešne.

Če bi vas nemški znanstveni strategi vprašali, katera področja naj podprejo, ker za bazične raziskave na vseh področjih znanosti preprosto ni dovolj denarja – kaj bi odgovorili?

Naj najprej pogledajo, kako je v Nemčiji sploh porazdeljen raziskovalni denar. Nikoli nisem razumel, od kod se je v javnosti in pri politikih udomačilo prepričanje, da preveč vlagamo v bazične raziskave. Celoten proračun državne agencije, ki financira bazične raziskave na univerzah in inštitutih, ne doseže niti pet odstotkov vseh vlaganj, ki jih Nemčija – z zasebnim sektorjem vred – porabi za raziskave in vlaganja v znanost. Iz teh petih odstotkov denarja pa se napaja 95 odstotkov uporabnega raziskovanja v zasebnih podjetjih, ki imajo lastne razvojne oddelke. Vprašanje, ali naj država vlaga v bazične ali uporabne raziskave, je zato zgrešeno. Podpirati mora oboje, razmerje pa bi moralo biti drugačno od današnjega.

Evropske države zagovarjajo vlaganje v uporabne raziskave tudi zato, ker se bojijo azijskih tekmecev. Je azijska grožnja res tako velika, kot jo slikajo politiki?

Znanost ima že od nekdaj tudi sestavine tekme. Najprej so med seboj tekmovale evropske države, nato se je po drugi svetovni vojni začel vzpon ZDA, danes pa se vse bolj krepijo azijske države, ki utegnejo po množičnosti in vlaganjih že v nekaj letih prehiteti tako Evropo kot ZDA. Ta množičnost bo postopoma prinesla tudi kakovost, saj se v Aziji že pojavljajo prvi kakovostni raziskovalni laboratoriji. Znanstvena tekma bo zato postala na neki način podobna nogometu – vse več bo novih reprezentanc. To ne pomeni, da smo danes evropski raziskovalci slabši kot v preteklosti, le konkurenca je vse hujša. Za razvoj znanosti to verjetno ni slabo (nasmešek).

Ameriški avantgardni umetnik John Brockman je na spletni strani neprofitne fondacije Edge pred kratkim vprašal številne ugledne znanstvenike, ali verjamejo v kako resnico, ki pa je ne morejo dokazati. Ste kot raziskovalec že srečali svojo nedokazljivo resnico?

Hm, o tem nisem še nikoli razmišljal (daljši premislek) … Pri svojem raziskovalnem delu sem srečal nekatere zanimive fenomene, ki jih še dolgo ne bomo razumeli. Opazili smo, da je mogoče na celične procese in komunikacijo med celicami vplivati že s tem, da jih osvetlimo med opazovanjem, zato ne moremo vedeti, ali se celica enako obnaša tudi takrat, kadar je ne gledamo. Prav tako vemo, da je komunikacija med celicami odvisna od neštetih dejavnikov, ki jih še ne poznamo, vsak nevron pa ima svojo »osebnost« – kako hitro se odzove, s kako močno reakcijo –, ki vpliva na celične procese. Kljub temu se mi zdijo vsi problemi, s katerimi se ukvarjam, rešljivi. Meni bo verjetno zmanjkalo časa, skoraj gotovo pa jih bodo nekoč razrešili moji znanstveni nasledniki.

***

Nemški biofizik Erwin Neher je direktor oddelka za biofizično kemijo na nemškem inštitutu Maxa Plancka in predstojnik oddelka za biofiziko membran. Predava na univerzi v Göttingenu, kjer tudi (so)predseduje centru za računalniško nevroznanost. V Mariboru je prejšnji teden predaval na mednarodnem srečanju Spregovorimo o fiziologiji, ki ga je organiziral inštitut za fiziologijo mariborske medicinske fakultete.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. julij 2010, foto Uroš Hočevar

Razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte narediti zanimive

Medijsko odmevni mladinski protesti zato ne sprožijo le običajne mešanice zgražanja, sočustvovanja in moralne panike, temveč razburkajo tudi področje mladinske politike. Politiki, državni sekretarji in evropski uradniki začnejo iskati vzroke za nemire, pregledovati statistične podatke o nezaposlenosti mladih, preštevati tiste, ki prekinejo šolanje, ter izračunavati, koliko škode bo nezaposlena in nemotivirana mladina v prihodnjih desetletjih povzročila nacionalnemu gospodarstvu. Nato se lotijo naročanja raziskav, ki bi jim povedale, zakaj mladi podaljšujejo študij, bivajo pri starših in se ne zanimajo za politiko, poleg tega pa še predlagale hitre in praktične ukrepe za reševanje »mladinskega problema«.

Taki pristopi so praviloma neuspešni, ker mladino obravnavajo kot težavo ali – v zadnjem času – kot neizrabljen človeški vir. Vendar politični odločevalci pri tem pozabljajo, da mladi niso nekakšna enotna statistična kategorija, ampak zelo raznolika skupina posameznikov, ki se poskušajo v družbi znajti, kot najbolje znajo in zmorejo, je povedal raziskovalec mladine Andreas Walther z univerze v Tübingenu. Preživetvene strategije, motivi in življenjske odločitve mladih pa so zelo odvisni od okolja, v katerem živijo, zato nobena, še tako obsežna vseevropska raziskava mladine ne more podati univerzalnega recepta, kako zasnovati uspešno mladinsko politiko. Lahko nas kvečjemu opomni, kako kompleksen družben problem poskušamo razumeti in kako varljivo je mlade presojati po svoji podobi, je dodal Walther.

V zadnjih letih ste bili vključeni v večino največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine. Ali lahko iz njih sklepate, kako evropske ustanove, ki plačujejo te projekte, razumejo mladinsko politiko?

To je mogoče videti že iz razpisov, ki jih pripravljajo nacionalne in evropske ustanove. Mlade najpogosteje obravnavajo kot del trga delovne sile – včasih kot problem, drugič kot priložnost, odvisno od trenutne politične retorike. Pred leti smo se ukvarjali predvsem z odpravljanjem gospodarske škode in stroškov, ki jo državi povzroča brezposelnost mladih, danes pa razmišljamo, kako z motiviranjem, spremembami izobraževalnega sistema in boljšim upravljanjem človeških virov izrabiti človeški kapital, ki se skriva v mladih, da bi pospešili gospodarsko rast (nasmešek). Vsi ti projekti so zelo instrumentalni. Njihov glavni namen je priskrbeti podatke, s katerimi bi lahko politiki in evropski uradniki utemeljili svoje gospodarske, socialne in izobraževalne politike.

In ustvarili vtis, da ne gre za politične, temveč za strokovne odločitve?

Če politika domnevno temelji na znanstvenih dejstvih, se prikrije njen status politike in s tem potreba po družbenem konsenzu. Vzemiva konkreten primer. V Nemčiji je pred leti veliko razburjenja povzročila novica, da so se naši dijaki uvrstili zelo nizko na primerjalni lestvici Pisa, s katero je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ugotavljala njihovo »pripravljenost na prihodnje izzive«. Nemške politike ni zbodla le slaba uvrstitev – in s tem klofuta nemškemu izobraževalnemu sistemu –, ampak tudi opozorilo OECD, da dodatnih dvajset točk na Pisi v prihodnjih dvajsetih letih pomeni za 200 milijard dolarjev več prihodka v nemški ekonomiji in na desettisoče ustvarjenih delovnih mest. Številke govorim na pamet, ampak tak je bil glavni argument, zaradi katerega je Nemčija svoje izobraževalne reforme skoraj v celoti podredila enemu samemu cilju: izboljšati uvrstitev nemških dijakov na Pisi.

Čeprav je s tem izobraževalni sistem postal le sredstvo za doseganje čim boljših rezultatov na neki primerjalni lestvici?

Oziroma za doseganje izobraževalnih standardov, ki jih predpisuje ta lestvica, čeprav ni bilo skoraj nobene širše debate, kakšni so zares ti standardi in kakšne izobraževalne cilje poskušajo doseči. Nikakor ne trdim, da bi se morali mladi učiti iste vsebine in po enakih metodah kot pred dvajsetimi leti, a je vseeno zgovorno, da se nemški družbi ni zdelo potrebno pogovoriti, kakšni naj bodo cilji izobraževalnega procesa in kakšna naj bo nova vloga učiteljev in učencev, ampak je preprosto popustila pritiskom domnevnih ekonomskih argumentov.

Domnevnih?

Domnevnih zato, ker so pisci teh reform pri izbiri ekonomskih argumentov premalo kritični. Ti dokumenti nastajajo nekako takole: mlajši državni ali evropski uradnik, ki mora čim hitreje pripraviti določeno strategijo, povpraša inštitute in druge raziskovalne ustanove, ali poznajo »kako raziskavo«, ki bi analizirala gospodarske posledice nedokončane izobrazbe – mladih, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne dokončajo šolanja ali so izločeni iz izobraževalnega sistema. Raziskovalci malo pomislijo in mu – zgolj informativno – pošljejo povezavo na neko ameriško raziskavo, ki je izračunala, da bo vsak mladostnik, ki ne bo zaključil šolanja, potencialno obremenil državo za več kot pol milijona dolarjev – ker da je večja verjetnost, da bo postal kriminalec, kar bo zahtevalo več policije na ulicah, večje stroške zapora in rehabilitacije … Že v naslednjem koraku pa se lahko zgodi, da postane ta študija uraden del nemške ali celo evropske izobraževalne strategije, čeprav je morda v našem prostoru čisto neuporabna. Poleg tega ni jasno, kaj nam rezultati take študije sploh povedo. Bomo poskušali otroke za vsako ceno obdržati v šolah, da nam ne bo treba nekoč plačati tega pol milijona dolarjev? Malo karikiram, vendar veliko strategij in politik dejansko nastane tako.

Zakaj so postale številke tako pomembne tudi na področjih, ki nekoč niso bila tako očitno izpostavljena ekonomskim izračunom – izobraževanja, kulture, zdravstva …?

Zato, ker je treba nekako prepričati finančne ministre, naj tem področjem namenijo več proračunskega denarja (nasmešek). Taka strategija pa je dvorezna. Izobraževanje, denimo, bo morda res dobilo več proračunskega denarja, vendar se bo hkrati okrepila tudi teža vprašljivih ekonomskih argumentov.

Se niste na to dvorezno strategijo prilagodili tudi raziskovalci? V enem največjih evropskih mladinskih raziskovalnih projektov Goete, pri katerem sodelujete tudi sami, boste poskušal ugotoviti, kako lahko evropski izobraževalni sistemi pripomorejo h gradnji »družbe znanja« – kar je značilna ekonomistična politična puhlica.

Raziskovalci smo v precej nehvaležnem položaju. Ves čas moramo iskati načine, kako priti do denarja, da bomo sploh lahko kaj raziskovali, hkrati pa poskušamo znotraj teh ozkih okvirov ohraniti nekaj raziskovalne kritičnosti in oblikovati naše projekte tako, da ne bomo zgolj pridobivali podatkov, s katerimi bodo naročniki znanstveno utemeljevali svoje gospodarske, izobraževalne in socialne politike. Ko spoznaš pravila igre, ugotoviš, da teh možnosti na srečo niti ni tako malo. Zato je mogoče z nekaj spretnosti v večino projektov vključiti tudi kvalitativne raziskave, ki poskušajo ugotoviti, kako zares živijo mladi, kako se spoprijemajo z izzivi in kaj ob tem razmišljajo.Sploh pri vseevropskih projektih.

Čeprav veljajo evropski projekti za izjemno birokratske?

Evropski projekti ponujajo bistveno več raziskovalnih možnosti, kot se morda zdi ob branju njihovih zapletenih razpisnih dokumentacij. V Nemčiji lahko večinoma prijavim le projekte, pri katerih že vnaprej vem, kakšni morajo biti rezultati, saj znajo moji ocenjevalci le tako ugotoviti, ali je bil projekt »uspešen«. Hkrati imam za nemške projekte vedno občutek, da so namenjeni predvsem reprodukciji nemške znanstvene skupnosti, ki odloča, kaj je prava znanost in kdo si bo razdelil nacionalne raziskovalne projekte. Na ravni EU je veliko težje izvajati tak nadzor, saj birokracija v evroorganih ni tako homogena kot tista v nacionalnih državah. Evrokrati so namreč zelo nenavadna zmes skrajnega neoliberalizma, iskrene socialno-demokratske miselnosti in želje po reševanju sveta (nasmešek).

Kako se v sistemu, kakršnega opisujete, izognete cinizmu?

Razlogov za cinizem res ne manjka. Če pomislim, kako je treba oblikovati projekte, da pridobijo raziskovalni denar, kdo jih bo ocenjeval in kakšni bodo njihovi dejanski učinki, se je težko izogniti ciničnim razmišljanjem o našem početju. Naše možnosti, da bi kot raziskovalci vplivali na mladinsko politiko, so izjemno omejene. V praksi smo lahko zadovoljni že s tem, da se naše ugotovitve znajdejo v kakem strateškem dokumentu – čeprav v napačnem kontekstu in brez posebne možnosti, da bi jih kdo upošteval. Vendar se cinizmu za zdaj uspešno upiram, saj doživljam pri delu tudi veliko malih zmag. Morda se sliši nenavadno, ampak zame je velik užitek, ko razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte kljub vsem omejitvam preoblikovati v nekaj zanimivega, kar bo morda pritegnilo zagnane raziskovalce iz vse Evrope, pomagalo mlademu raziskovalcu, da se uveljavi, in me naučilo nekaj novega o življenju evropske mladine. Čeprav sem zelo kritičen do motivov in načinov, kako politika financira in uporablja mladinske raziskave, še vedno verjamem, da je brez teh raziskav nemogoče oblikovati uspešno mladinsko politiko.

Kaj je za vas uspešna mladinska politika?

Moja osebna definicija je zelo preprosta: politika, ki mladim pomaga, da lahko sami odločajo o svojem življenju. To pomeni marsikaj: dostop do izobraževanja, možnosti osamosvajanja od staršev, opravljanje izbranega poklica, izražanje osebnih stališč, možnost dejanskega vplivanja na politiko in družbo …

Se kaka evropska država približa temu idealu?

Ko smo z inštitutom Iris primerjali mladinske socialne politike po državah EU, sicer nismo našli takega popolnega ideala, vendar smo ugotovili, da so mu nekatere države bistveno bližje od drugih. Zanimalo nas je, kako članice EU skrbijo za socialno varnost mladih, kako spodbujajo njihovo izobraževanje in zaposlovanje, s kakšnimi ukrepi rešujejo njihove socialne težave, kakšna je vloga družine in podobno. V grobem lahko države razdelimo na pet skupin. V prvi je skandinavska skupina, v drugi Velika Britanija in Irska, v tretji celinske države, v četrti mediteranske, v peti pa postsocialistične države, med katere smo uvrstili tudi Slovenijo. Če zelo poenostavim, je bilo na koncu lepo razvidno, da se mladinske, socialne in izobraževalne politike razlikujejo predvsem po tem, kakšen odnos imajo države in njene institucije do posameznika.

Posameznika kot državljana?

Da, prav državljanstvo je kategorija, pri kateri nastane največ razlik. V skandinavskih družbah posameznik ne služi državi, ampak je država skupnost vseh posameznikov – državljanov. Država zato ni ločena od državljana in mu ni nadrejena, ampak mu mora omogočiti aktivno državljanstvo, kar pomeni možnost izbire in sredstva, s katerimi bo uresničil svoje izbire. Ker tudi njihove institucije izhajajo iz posameznika, so se pripravljene odzivati na njegove spremenjene potrebe in s tem na spremembe v izobraževanju, trgu dela in drugod.

Na celini je ravno nasprotno – posameznik velja za nekakšnega podanika države.

Nemčija je znana po paternalističnem pristopu do državljanov. V celotnem sistemu je še vedno prisotna Bismarckova zapuščina iz devetnajstega stoletja in vprašanje, kako organizirati družbo ob pomoči države in njenih institucij. Od državljana se zato pričakuje precej pasivna vloga – izpolnjevanje dolžnosti, ne pa sooblikovanje družbe. Odnos države do posameznika seveda vpliva tudi na odnos posameznika do države, saj v Nemčiji ljudje pričakujejo, da bo država zanje urejala stvari – jim iskala zaposlitev ali poskrbela za manjkajoča znanja –, v nordijskih državah pa so prepričani, da jim mora država predvsem ponuditi priložnosti, da to storijo sami.

Podobno kot v Veliki Britaniji?

V Veliki Britaniji in na Irskem prav tako zagovarjajo avtonomnega posameznika, vendar to ni več državljan v skandinavskem smislu, ampak podjetnik, ki deluje na prostem trgu. Zato ima država do njega precej manj odgovornosti kot v skandinavskih deželah in posamezniku ne ponuja skoraj nikakršnih spodbud ali pomoči. Tudi mladost velja le za začasno življenjsko fazo, ki se mora čim prej zaključiti z ekonomsko neodvisnostjo, zato Velika Britanija in Irska spodbujata čim hitrejše zaposlovanje ter načrtno omejujeta socialno podporo in druge ukrepe, ki domnevno odlagajo zaposlovanje. Mladinsko politiko v drugih dveh skupinah držav pa zelo dobro povzame izjava mlade Italijanke, ki je povedala, da se mladi počutijo same. Če imaš družino in prijatelje, še nekako gre. Če jih nimaš, pa si prepuščen samemu sebi in ne moreš računati na nikogar, še najmanj na državo …

Raziskovalci mladine v postsocialističnih deželah pogosto opozarjajo, da so njihove države zaradi pomanjkanja denarja in politične volje že zdavnaj opustile konkretno mladinsko politiko ter se omejile na izboljševanje statističnih kazalcev. Med žrtvami takega pristopa je visoko šolstvo, saj države z nekritičnim ustanavljanjem fakultet in povečevanjem vpisa odlagajo problem brezposelnosti mladih in hkrati dvigajo formalno stopnjo izobrazbe, s čimer se lahko vlade celo pohvalijo.

Poznam taka opozorila, vendar sem do njih nekoliko zadržan. Na tem svetu je veliko slabših okolij za mlade, kot so fakultete, poleg tega je študentski status družbeno sprejemljiv, pozitiven in dobro vpliva na samopodobo. Kaj je bolje povedati prijateljem? Da študiraš ali da opravljaš tretjerazredno delo, ker nisi imel druge izbire? To niso nepomembna vprašanja, čeprav jih ni mogoče zajeti z ekonomskimi analizami ali odpraviti s pogostim očitkom, da so mladi danes pač nemotivirani. Da niso motivirani, da bi sprejeli vsako delovno mesto, ki se pojavi na trgu dela – ne glede na to, kaj so študirali in kaj jih zanima? Da niso motivirani, ko že razpošljejo sto prošenj za delo ali delovno prakso, a ne dobijo niti odgovora? Pogosto pozabljamo, da morajo imeti vse naše odločitve neko smiselno mesto v naših osebnih biografijah. Če se odločimo za študij jezika, ker želimo postali gimnazijski učitelji, ne moremo biti navdušeni nad slabo plačanim prevajanjem kakih uporabniških navodil. Če že sprejmemo tako delo, pa bomo verjetno hoteli verjeti, da je le začasno – ovinek na naši poti ali način, kako bomo zaslužili denar za najemnino.

Kaj se zgodi, ko mladi ugotovijo, da taka dela niso le začasna, ampak boljše možnosti s svojo izobrazbo preprosto ne bodo imeli?

V debatah o mladih vedno znova srečujem dve močno zakoreninjeni stališči. Po prvem so ubogi mladi ljudje pasivne žrtve neprijaznih družbenih sprememb, po drugem pa oportunisti, ki izbirajo najudobnejše možnosti – podaljševanje študija, prejemanje nadomestil za brezposelnost ali življenje pri starših. Prvi pogled je pokroviteljski in podcenjevalen, drugi pa moralističen. Kaj pomeni, da mladi raje izberejo študij kot tretjerazredno delo? Da raje študirajo, kot delajo? Da se odločajo za udobje? Ali da je izobrazba zanje vrednota? Poskusimo se vživeti v njihovo kožo. Po eni strani vedo, da je izobrazba še vedno pomembna za njihovo prihodnost in poklicni uspeh, po drugi pa jim izkušnje kažejo, da jim ne zagotavlja službe in družbenega statusa. To pomeni, da se bodo izobraževanja verjetno lotili zelo oportunistično: poskusili bodo kar najhitreje ali najlažje doštudirati, hkrati pa se bodo ves čas ozirali tudi po drugih priložnostih.

Zakaj mladim tako zamerimo tak oportunizem, ki je morda le racionalen odziv na okoliščine, v katerih so se znašli?

Ta zamera ima globoke korenine, saj izvira iz prepričanja, da so prav mladi nosilci pozitivnih družbenih sprememb – kar je zapuščina revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar je kakršna koli zamera zelo krivična, saj so prav mladi najprej občutili, da jim vrednote teh revolucionarnih let – izobrazba, družbeni aktivizem in odgovornost – ne bodo prinesle nobene varnosti. Zato so začeli živeti predvsem v sedanjosti, hedonizem pa je postal njihova prevladujoča življenjska filozofija. To nikakor ne pomeni, da si mladi več ne predstavljajo boljšega sveta. Le velikega načrta nimajo več: kaj bi morali storiti, da bi se spremenilo nekaj, zaradi česar bomo vsi živeli bolje. V tak načrt danes skoraj nihče več ne verjame, zato morajo biti politični protesti predvsem zabavni, odprti, brez pravil ali pripadnosti, saj se lahko že jutri pojavi nova agenda, nova zabava, nova priložnost za druženje.

Kar ne velja le v politiki ali iskanju zaposlitve, ampak tudi v njihovih zasebnih življenjih.

Seveda. Če je prihodnost negotova, se ni pametno preveč navezati na eno osebo, službo ali idejo. Kaj pa, če bom že jutri dobil boljšo priložnost ali ugotovil, da so na svetu tudi pomembnejše stvari od globalnega segrevanja? Odrasli in tradicionalne inštitucije tako razmišljanje razumejo kot nezanesljivost, pomanjkanje predanosti, neresnost ali egoizem. Sam menim, da je to za mlade danes skoraj edino možno racionalno obnašanje – če zmoremo razumeti, da vidijo svet bistveno drugače od nas. To sicer ne pomeni, da njihovo filozofijo odobravam, ne morem pa je tako zlahka obsojati.

Institucije bi si verjetno želele predvidljivejše prihodnosti in pridnejše mladine. Vendar – ali ni prav hedonističen, nevezan in neskončno prilagodljiv posameznik tisti idealni delavec postindustrijskega kapitalizma, kakršnega si lahko današnji zagovorniki gospodarske rasti in družbe znanja samo želijo?

Ta pomislek je verjetno utemeljen (nasmešek). Države v zadnjem desetletju tudi same zmanjšujejo pomen svojih institucij, saj prelagajo vse več odgovornosti na svoje državljane. Pri tem jim lahko postane mladostno »hedonistično« življenje v sedanjosti nepričakovan zaveznik. Iz pogovorov z mladimi lahko vidimo, da si danes pogosto zastavljajo zelo smiselno vprašanje: zakaj bi sploh odrasel, če je to dolgočasno. Ali ni veliko bolj zanimivo ostati nevezan, prilagodljiv in početi vsakič nekaj novega? S tem pridobi negotovost bistveno prijaznejši obraz. Človeški vir, ki se sam ponuja na trgu, vlaga v dodatno izobraževanje in je pripravljen s konkurenčnimi človeškimi viri nenehno tekmovati za delo, je idealna delovna sila za današnje delodajalce. Kdor ponotranji tako razlago sveta, se ne vidi več kot žrtev nepravičnega političnega in gospodarskega sistema. S tem pa izgine tudi želja po protestiranju ali spreminjanju družbe.

***

Andreas Walther na univerzi v Tübingenu predava socialno pedagogiko. Kot raziskovalec ali projektni vodja je sodeloval pri večini največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine (Goete, UP2YOUTH, Fate …). Zanimajo pa ga življenjski prehodi mladih, njihovo javno (ne)delovanje in evropska mladinska politika, o kateri je prejšnji teden spregovoril na mednarodni poletni šoli Mladi kot dejavniki družbenih sprememb na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 26. junij 2010, foto Roman Šipič

Empatije se verjetno ni mogoče naučiti

Najbolj občutljivo je bilo rasno vprašanje. Obama je vedel, da se mu med kampanjo ne bo mogel izogniti, saj je rasna problematika vtkana v vse plasti ameriške družbe in politike. Po drugi strani pa je slutil, da kot »rasno opredeljen« kandidat nikoli ne bo mogel zmagati na volitvah, je pojasnil profesor David Ritchie, ki predava na komunikološkem oddelku ameriške univerze Portland. Zato je moral za svoje politične govore poiskati jezik, s katerim je nagovoril vse ameriške družbene skupine in jih prepričal, da govori v njihovem imenu. Kar mu je tudi uspelo.

Ker ima Obama zelo pretanjen občutek za rabo jezika, ponujajo njegovi politični govori dobro izhodišče za raziskovalce, ki jih zanima, kakšne besede, zgodbe in metafore lahko uspešno nagovorijo določene družbene skupine, je prepričan Ritchie. Poznavanje teh komunikacijskih pravil ni uporabno le za politične stratege, ki poskušajo kar najbolje pripraviti kandidate za javne nastope, ampak nam lahko pokaže, kako z ustrezno rabo jezika omogočiti dialog med različnimi družbenimi skupinami. To znanje pa postaja v današnjih zapletenih, etnično, rasno in razredno razdeljenih družbah, vse bolj pomembno, je prepričan Ritchie. V javnosti, politiki, podjetjih in družinah.

Ko se je ameriški športni zvezdnik Tiger Woods pred nekaj meseci javno opravičil za zakonsko nezvestobo in laganje javnosti, so njegov nastop analizirale tudi največje televizijske mreže in časopisi. Najemali so posebne strokovne komentatorje, predavatelje retorike in učitelje javnega nastopanja, ki so analizirali njegov nastop, dokazovali njegovo neiskrenost in podobno. Zakaj je bilo njegovo opravičilo tako zanimivo za ameriško javnost?

Najbolj pogost odgovor bi bil, da je kriv zvezdniški sistem, v katerega kot družba izjemno veliko vlagamo. Zvezdniki nam po eni strani pomagajo verjeti, da lahko v Amerikivsak doseže slavo, bogastvo in zvezdniške vrhove, o katerih govori znani ameriški sen. Po drugi strani nas njihovi grehi povezujejo in tolažijo, da so tudi oni samo ljudje, ki kdaj naredijo napake, nam pa podeljujejo moč odpuščanja, zaradi katere se sami počutimo bolje. Vse to so področja, o katerih vam znajo več povedati psihologi, antropologi in drugi raziskovalci, ki pišejo o fenomenu zvezdništva. Mene zanima nekaj čisto drugega. Woodsovo opravičilo kaže zelo tipičen vzorec, kako se ljudje v naši kulturi odzivamo, kadar nas zalotijo, da smo storili nekaj »narobe«. Čeprav racionalno vemo, da to ni najbolj pametno, dejanje najprej zanikamo in se pri tem pogosto tudi zlažemo. Sledi razkritje, ki je za nas dvojno nerodno: razkrije naše dejanje in hkrati še laž, ki je za javnost – ali zakonskega partnerja – ponavadi hujša od samega dejanja. Ta zadrega nas prisili v opravičilo in – če gre za javno osebo – javno kesanje. Na tej točki pa se prebudi moja raziskovalna radovednost: kakšen jezik bo uporabil grešnik za svoje kesanje. Kako ga bo ozgodbil, s katerimi metaforami in simboli bo poskušal vzbuditi sočutje ali celo razumevanje pri svojem občinstvu. Skratka, zanima me povezava med jezikom in empatijo.

Ali obstaja jezikovni recept za empatijo?

Težko govorim o receptu. Raziskovalci lahko kvečjemu pomagamo razviti načine, s katerimi bi bilo mogoče olajšati komunikacijo med posamezniki in družbenimi skupinami, pa tudi znotraj interesnih skupin – med znanstveniki in laiki, zdravniki in bolniki, policijo in državljani … Verjamem namreč, da je mogoče ugotoviti, kakšna je vloga jezika pri doseganju empatije, v kakšnih okoliščinah je empatičen odnos med posamezniki ali družbenimi skupinami sploh mogoč, kdaj so se ljudje pripravljeni vživeti v drugega in kdaj ne …

… kdaj je empatija celo nesprejemljiva, kar se je v ZDA pokazalo pri odnosu javnosti do islamskega sveta po napadu na newyorška dvojčka?

Ljudje imamo zelo dobro razvite strategije preprečevanja empatije. To je najbolj očitno med vojno, političnimi kampanjami ali spopadom med različnimi družbenimi skupinami. Analiza govorov tedanjega britanskega premierja Tonyja Blaira in našega predsednika Georgea Busha to zlahka potrdi. Po napadu sta oba uporabljala retorične prijeme, ki so onemogočali empatične občutke do celotnega islamskega sveta. Njuno sporočilo je bilo zelo radikalno: napadalci in tisti, ki jih podpirajo, sploh niso ljudje, zato do njih ne moreš in ne smeš občutiti empatije. Šele čez nekaj časa je Bush nekoliko ublažil svojo retoriko in začel razlikovati med dobrimi in slabimi muslimani. Do dobrih lahko občutimo empatijo, do slabih pa ne.

Le teroristi so še naprej ostali »nečloveška« kategorija?

… s katerimi kakršen koli dialog ni mogoč. Razčlovečenje nasprotnika ali katerega koli »drugega« je najpogostejši način, kako preprečiti empatijo. Ni pa to edini način. Preprečevanje empatije je zelo človeška reakcija in jo uporabljamo vsak dan. Empatijo največkrat blokiramo, če je nekaj preveč boleče, preveč nerazumljivo ali če se ustrašimo že same misli, da smo sposobni razumeti nekaj, česar naša okolica ne sprejema. Preprečevanje empatije je tudi močna samoobrambna reakcija, saj čustveno verjetno ne bi mogli prenesti prevelikega odpiranja tuji bolečini in občutkom. Vse to so instiktivne reakcije, pri katerih razum in klasični učni procesi nimajo veliko vloge.

Se je mogoče empatije naučiti, če razum in učenje nimata velike vloge?

In kakšen je smisel mojega raziskovanja, če se empatije ni mogoče naučiti, bi me verjetno vprašal moj dekan, ki mora poskrbeti, da njegovi raziskovalci počnemo nekaj uporabnega (nasmešek). Ne, empatije se verjetno ni mogoče naučiti. Mogoče je prepoznati psihološke, družbene in kulturne okoliščine, ki vplivajo na rezultate naših pogovorov.

Kaj odgovorite vašemu dekanu, ko od vas zahteva kak uporaben rezultat? Komu lahko pomaga vaše proučevanje empatije?

Moja britanska kolegica Lynne Cameron, ki proučuje empatijo v okviru mednarodnih odnosov, se je prej veliko ukvarjala z zelo malo raziskanim področjem odpuščanja med storilci hudih dejanj in njihovimi žrtvami. Eden njenih najbolj znanih primerov opisuje srečevanja pripadnika Irske republikanske armade, ki je nastavil bombo, in Angležinje, ki ji je njegova bomba ubila očeta. Cameronova je pokazala, da se lahko taki osebi pomirita le v enem primeru – če drug v drugem prepoznata človeškost. On si je moral priznati, da je njegovo dejanje zagrešilo smrt drugega človeškega bitja, česar ne morejo upravičiti še tako vzvišeni motivi, ki jih je morda imel med postavljanjem bombe. Njena naloga je bila še težja: prepoznati, da je imel tudi bombni napadalec za svoje dejanje človeške motive, naj so zanjo še tako nedoumljivi. Ta človeka nikoli ne bosta prijatelja, vendar je Cameronova pokazala, da lahko zdaj vsaj živita skupaj v istem kraju in si ne povzročata prehude bolečine, če se srečata na cesti. Predvsem pa sta pokazala, da je mogoče preseči proces razčlovečenja, ki je bistven za konflikt, zaradi katerega je on postal bombni napadalec, ona pa izgubila očeta.

Je od ljudi realno pričakovati pripravljenost za tako globoko razumevanje sočloveka …

… če znamo sočloveškost v trenutku odreči že tistemu prascu, ki nas je izsilil v križišču (nasmešek)? Se strinjam, vendar moram opozoriti, da se ne ukvarjam z moralno filozofijo. Številni raziskovalci so pokazali, kako lahko vojne, politike, religije, ideologije, propaganda, egoizem in druge sestavine človeške narave spodbujajo razčlovečenje in preprečujejo empatijo. S Cameronovo pa poskušava pokazati, da je mogoče v določenih okoliščinah doseči tudi drugačen učinek – uporabiti empatijo kot dragoceno orodje za reševanje konfliktov.

Samo reševanje ali tudi preprečevanje konfliktov? Nekateri vaši raziskovalni kolegi menijo, da so konflikti posledica nerazumevanja. Če bi se ljudje več pogovarjali in zares razumeli, tudi konfliktov ne bi bilo.

Nisem prepričan, da je tako preprosto. Konflikti so neizogibna sestavina našega življenja in medčloveških razmerij. Zato se je bolj smiselno ukvarjati z vprašanjema, kako živeti s konfliktom in kako ga rešiti brez nasilja in drugih negativnih posledic.

Kakšno vlogo ima pri spodbujanju empatije raba jezika? Blairova in Bushova retorika sta bili zelo učinkoviti pri preprečevanju empatije tudi zato, ker sta uspešno nagovorili strahove in predsodke državljanov. Bi morebitna pozitivna propaganda dosegla drugačen učinek?

Pozitivna propaganda je pogosto manj uspešna od negativne – tudi zato, ker je le redko iskrena. Trenutno proučujem pogovore, ki so nastali v srečanjih med portlandsko policijo in afroameriško skupnostjo. Pred približno dvema mesecema je portlandska policijska patrulja med rutinskim pregledom prometa ustrelila mlado afroameriško žensko, kar je povzročilo veliko jeze med njeno skupnostjo. Predstavniki policije so ob »neljubem dogodku« sicer uporabili empatičen jezik – čutimo vašo bolečino, obžalujemo napako –, vendar so člani skupnosti njihovo javno opravičilo videli le kot prozoren poskus, kako se pred javnostjo na lahek način oprati krivde in se izogniti posledicam. Zelo jasno so povedali, da opravičilu policije ne verjamejo, zato se bo morala policija precej bolj potruditi, preden bodo sprejeli njihovo opravičilo: priznati, da dogodek ni bil zgolj naključen, se zamisliti nad načinom, kako obravnavajo Afroameričane … Afroameriška skupnost je v tem primeru zavrnila empatijo, saj je opravičilo policije prepoznala kot neiskreno. Iz tega primera pa je mogoče izpeljati zelo praktično navodilo, ki se morda zdi očitno, a se ga kljub temu le redko držimo: če nimate iskrene želje, da bi rešili kak konflikt, se s človekom ali predstavniki skupnosti sploh ne srečajte, ker boste samo poslabšali stvari. To pravilo velja v vseh komunikacijskih okoliščinah – od velikih mirovnih procesov do družinskih prepirov.

Zakaj so Američani verjeli Baracku Obami? Politik hoče biti izvoljen, zato poskuša volivce na različne načine prepričati, naj volijo zanj. Kaj ima volivna kampanja z iskrenostjo?

Iskrenost je zelo varljiva komunikacijska kategorija, ki jo je zelo težko natanko opredeliti, saj gre predvsem za občutke. V primeru Obamovih govorov lahko govorimo o najmanj dveh iskrenostih. Obama je bil v iskreni zadregi, kako se opredeliti do rasnega vprašanja – ne le kot politik, ampak tudi kot oseba, ki je morala v svojem življenju veliko razmišljati o položaju v ameriški družbi. Ni bil belec, a se je šolal na najboljših »belih« šolah. Hkrati tudi ni bil Afroameričan, saj za Afroameričane v ameriškem kontekstu veljajo samo potomci afriških sužnjev, Obamovi starši pa so bili Američanka in Kenijec. Ko je govoril o preseganju razlik med različnimi ameriškimi družbenimi skupinami, je zato iskreno govoril tudi iz svoje življenjske izkušnje. Druga iskrenost je retorična. V svojih govorih je uporabljal prave besede, metafore in simbole, da so volivci njegove besede prepoznali za svoje, kar je največja odlika učinkovitega političnega govora. Spretno je prepletel biblične motive izvirnega greha in madeža suženjstva, kazni in odrešitve, upanja in enotnosti. Opisal je razloge za probleme, v katerih se je znašla Amerika, in nakazal pot, kako jih rešiti.

Že, vendar so to počeli tudi njegovi tekmeci.

So, ampak niso znali nagovoriti afroameriške skupnosti, saj niso poznali njene ideologije. Ameriška politologinja Melissa Victoria Harris-Lacewell je pred leti zelo natančno analizirala afroameriško ideologijo, pomagala si je s pogovori moških Afroameričanov v brivnicah, ki so najbolj značilen javni prostor afroameriških moških, kjer belci, ženske in drugi niso dobrodošli. Če preberete njeno knjigo, boste videli, da je Obama v govorih redno uporabljal besede, zgodbe in simbole, ki jih je Harris-Lacewellova slišala med brivskimi pogovori. Obama je namreč brivske pogovore zelo dobro poznal, saj je bil tudi sam reden obiskovalec brivnic, cerkvenih pevskih zborov in drugih okolij, kjer je lahko spoznal afroameriško ideologijo. Ker ima zelo dober občutek za jezik, jo je znal pravilno uporabiti.

Je uporaba pravilne ideologije res tako močna, da lahko zamegli dejanske okoliščine – da Obama v resnici ni bil del afroameriške skupnosti?

Vsekakor. Zelo dober primer je nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell. Harris-Lacewellova je prepričana, da je bilo poznavanje afroameriške ideologije ključno tudi za njegovo politično kariero. Powell je sicer Afroameričan, a tudi republikanski politik. Čeprav Afroameričani nikoli niso volili republikancev, so številni kljub temu podpirali Powella, ker je znal povedati prave zgodbe in so ga imeli za enega izmed njih – kljub nekoliko čudnim političnim prepričanjem (nasmešek).

Ali ne velja zelo podobno tudi za Georgea Busha in republikansko kandidatko Sarah Palin? Obema je uspelo prepričati nižje bele družbene sloje, da sta ena izmed njih, čeprav sta v resnici vse prej kot to?

Prihajam iz Idaha, ki je znan po svojem ruralnem prebivalstvu, zato dobro poznam simboliko in metaforiko ameriških kmetov. Preden kmetje začnejo svoja dnevna opravila, se usedejo v lokal in klepetajo. Sarah Palin v svojih govorih uspešno posnema to govorico. Svojega govora ne poskuša vsiliti volivcem, ampak zgolj uporablja njihove besede in reproducira njihovo ideologijo. Zato je Palinova med temi ljudmi izjemno priljubljena, podobno pa velja tudi za Busha. Uspešen politik bo za vladanje uporabil govorico ljudi, ki jim hoče zavladati. To ni le ameriška posebnost. Tudi evropski politiki vse pogosteje uporabljajo govorico, ki jo je mogoče ujeti v francoskih kavarnah, angleških pubih in drugih krajih, kjer nastajajo in se oplajajo lokalne zgodbe, simboli in ideologije. Vendar mora biti njihova raba ljudskega jezika pristna. Za kandidata je najslabše, če volivci pomislijo, da se pretvarja, ker se jim poskuša približati. Tudi Obama se je na začetku opekel, ko je imel enega svojih političnih zborov v dvorani za bovling. Tja preprosto ni sodil in podobne napake v nadaljevanju kampanje ni več ponovil.

Ali ni taka uporaba jezika ljudi le drugo ime za politični populizem?

Do očitka, da je politik populističen, imam precej zadržkov. Kaj naj bi bilo nasprotje populizma? Argumenti? Racionalna politika? Tehnokratsko vodenje države? Analiza političnih govorov in njihovih učinkov lepo pokaže, da ima verska metaforika še vedno izjemno moč, čeprav je pogosto niti ne zaznamo. Velik del družbe se intimno prepozna v misli, da je suženjstvo eden izmed izvirni grehov ameriške družbe, in verjame, da se ta izvirni greh prenaša iz generacije v generacijo, kazen za izvirne grehe naših prednikov pa bodo plačali zanamci, če se ne pokesamo in spreobrnemo. Naša družba je v resnici zelo religiozna, celo fundamentalistična, kar se kaže tudi na debatah o okoljski problematiki, ekonomiji ali prihodnosti kapitalizma. Kar pomislite, kdaj se odločamo na podlagi znanja in strokovnih argumentov, kdaj pa se zgolj opredeljujemo, v katero razlago sveta bomo verovali. Zgodbe in metafore me privlačijo, ker verjamem, da jih ljudje uporabljajo zato, da ustvarijo čustva. Zgodbe so nekakšni recepti, navodila, kako podoživeti neko izkušnjo. Dober pripovedovalec vas zna prepričati, da telesno podoživite njegovo izkušnjo in se čustveno zbližate z njim. V tem ni nič racionalnega.

Zakaj politične in druge javne govore še vedno proučujemo predvsem na ravni analize besedila, če je njihova vsebina, kot pravite, razmeroma nepomembna?

Ko sem se začel pred številnimi leti ukvarjati z jezikom, sem tako kot večina drugih raziskovalcev razumel jezik predvsem kot orodje za prenos podatkov – informacij in idej. Vse druge vloge jezika so se mi zdele obrobne – govorica telesa, vzbujanje čustvenih odzivov z močnimi metaforami, navidez banalen klepet, raba humorja … Šele pozneje sem spoznal, da so te domnevno obrobne plasti jezika v resnici izjemno pomembne, saj se jezik prvotno ni razvil kot orodje za natančen prenos informacij, ampak predvsem kot orodje za oblikovanje in utrjevanje družbenih vezi in izmenjavo podatkov o naših družbenih omrežjih. Veliko večino naše evolucije smo morali predvsem vedeti, na koga se je treba zanesti, da bo s puščico zadel plen, kdo je pripravljen deliti ulov in komu lahko zaupamo, ugotavljajo evolucionisti. Šele veliko pozneje smo se naučili, da je mogoče jezik uporabljati tudi za poskus prenosa informacij, saj smo začeli sklepati posle, sestavljati zapletene pogodbe, reševati kompleksne probleme in posredovati zahtevno znanje. Vendar se moramo vedno znova opomniti, da to ni bil njegov prvotni namen, zato se ne smemo čuditi, če mirovna pogajanja s skupino sovražnikov ne morejo biti uspešna. Ali negodovati, če volivci ne volijo za kandidata z domnevno najboljšim programom …

***

David Richie pove, da je akademsko poslanstvo začutil razmeroma pozno – pri skoraj štiridesetih letih –, ko se mu je zazdelo, da bi lahko svoja praktična življenjska spoznanja počasi oplemenitil tudi s teorijo. Najprej se je ukvarjal s proučevanjem komunikacijskih vzorcev v družinah, nato pa se je nasitil premetavanja in preštevanja besed v statističnih programih, zato se danes posveča predvsem raziskovanju abstraktnejših plasti jezika: pripovedovanju zgodb, metaforam, humorju in telesnim občutkom, ki jih vzbujajo besede.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 5. junij 2010

Nepremičnine lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot

S temi mislimi so udeležence svetovnega vrha o informacijski tehnologiji WCIT2010 prejšnji torek v Amsterdamu nagovorili visoki predstavniki evropske politike in velikih tehnoloških podjetij. Na veliki oder amsterdamskega kongresnega centra RAI je prejšnji torek najprej stopil španski državni sekretar za telekomunikacije Francisco Ros Perán. Obiskovalcem je povedal, da Evropa na področju novih tehnologij vse bolj zaostaja za razvitimi azijskimi državami in ZDA, zato sta ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva in njeno okrevanje po globalni krizi. Njegovemu otvoritvenemu nagovoru je sledila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes in zatrdila, da lahko »staro evropsko damo« v prihodnosti reši le pametna raba »mladostnih« informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njene besede sta povzela vplivna predstavnika velikih tehnoloških podjetij Intel in IBM ter jih dopolnila s praktičnimi primeri, kako lahko nove tehnologije pomagajo reševati nekatere največje težave evropske skupnosti – staranje prebivalstva, neučinkovito rabo vodnih in energetskih virov, prometne zagate in zastarel izobraževalni sistem.

Opisanemu scenariju v zadnjem desetletju sledijo skoraj vsi uvodni nastopi politikov, komisarjev in prodajalcev tehnologije na velikih svetovnih konferencah, ki se dotikajo novih tehnologij, telekomunikacij in »družbe znanja«. Vendar pa resničnost ni tako preprosta, kot jo rišejo politične razvojne strategije, je opozoril ustanovitelj amsterdamskega inštituta za spletne kulture, spletni aktivist in profesor novih medijev na univerzi v Amsterdamu Geert Lovink. Ko politika spregovori o tehnologiji, kreativnosti in revolucionarnih potencialih mladih uporabnikov spleta, je treba zelo pozorno prisluhniti, kaj nam govori in kakšne politične usmeritve se skrivajo v njenih besedah.

»Kreativnost« je namreč postala sopomenka za komercialno izkoriščanje intelektualne lastnine, ki lahko resnično ustvarjalnost prej zavira, kot nagrajuje. Spodbujanje podjetniške miselnosti je morda le nekoliko prijaznejša oblika priznanja, da se socialna država poslavlja, zato bo moral vsak poskrbeti zase. Občudovanje mladih uporabnikov spleta zlahka prikrije neprijetna vprašanja, kakšna izobrazbena in zaposlitvena prihodnost jih čaka, ko ne bodo več sodili v kategorijo »mladih uporabnikov tehnologij«. Nekritična uporaba prispodobe interneta in njegovih omrežij pa nas zlahka zavede v poenostavljene razlage kompleksnih družbenih trendov, je prepričan Lovink.

Londonski poslovni tednik Economist je v nedavnem prispevku o laboratorijsko ustvarjenem življenju uporabil številne primere, ki jih poznamo iz računalništva. Biotehnološki zanesenjaki si bodo po svetovnem spletu kmalu začeli izmenjevati podatke o genskem zapisu živih vrst, »hekali« stare organizme, da bi jim dodajali ali odvzemali določene lastnosti, ter na domačih računalnikih ustvarjali nove življenjske oblike s kopiranjem in lepljenjem genskega koda. Je mogoče s takimi internetnimi prispodobami napovedati prihodnost sintetične biologije?

Ljudje vedno poskušajo najti kulturno logiko ali kak naravni zakon, ki se skriva za tehnološkimi in družbenimi fenomeni. Ko medijski komentatorji verjamejo, da so odkrili kulturni zakon interneta, ga poskušajo prenesti tudi na druga področja – vodenje organizacij, upravljanje naravnih virov, organizacijo političnih kampanj in družbenih gibanj, distribucijo električne energije … Internet je zato postal simbol za vsako decentralizirano obliko organiziranja in sodelovanja – od enciklopedične wikipedie do novih medijev, kjer se je zabrisala meja med producenti in potrošniki. Hkrati je postal tudi prispodoba hitrega, celo revolucionarnega razvoja, saj marsikdo verjame, da se lahko vsako področje razvije podobno kot osebno računalništvo in internet, če mu dodamo omrežno dimenzijo.

Je to pričakovanje upravičeno?

Večina teh primerjav je zelo površnih, saj pozabljajo, da sta se osebno računalništvo in internet razvila v zelo specifičnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščinah, ki jih ni mogoče ponoviti. Internet ni naravni pojav, ki se je preprosto zgodil. Njegov razvoj je omogočila skoraj neomejena količina denarja, ki ga je v ameriški vojaški proračun prelila hladna vojna. Vendar danes hladne vojne ni več. Ni velikega nasprotnika, ki bi se ga morali bati in bi upravičeval tako velika vlaganja v obrambo.

Kaj pa strah pred terorizmom, ki ustvarja nekakšne večne vojne razmere? Ali napovedan boj za globalno prevlado med Kitajsko in ZDA? Kitajsko načrtno vlaganje v znanost in znanstvenike malce spominja na nekdanjo hladnovojno oboroževalno tekmo z drugimi sredstvi.

Ne upam si tvegati primerjave s hladno vojno, saj bi bila morebitna tekma med Kitajsko in ZDA precej drugačna od tiste med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sicer je čisto mogoče, da se bodo Kitajska in ZDA spustile v obdobje medsebojne hiperkonkurence, ki utegne spodbuditi velika vlaganja v tiste proizvodne panoge in tehnologije, ki bi zmagovalcu domnevno omogočile globalno prevlado. Vendar ne smemo pozabiti, da bi tak boj potekal znotraj enake ideologije – ideologije globalnega kapitalizma, ki ima precej drugačno logiko, kako razporejati denar, kot nekdanje hladnovojne velesile. To je sistem, ki spodbuja in celo zahteva razdrobljenost, zato ni sposoben mobilizirati velike količine denarja in človeških virov v zgodnje stopnje razvoja nečesa novega. Ideja, da bo bioinženiring nekoč postal novi internet, se sicer lepo sliši, vendar bi za tak prehod potrebovali danes nepredstavljiva vlaganja denarja in energije. Poleg denarja pa za take tehnološke preskoke potrebujete tudi veliko zares predanih, fanatičnih, morda celo malce norih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili celo življenje – kar se je zgodilo v razvoju osebnega računalništva.

Na kar radi pozabljajo evropski in drugi svetovni politiki, ki svojim volivcem obljubljajo nove silicijeve doline …

In pri tem ne upoštevajo, da osebno računalništvo ni bilo samo tehnološki, ampak tudi kulturni fenomen, ki ga Nekalifornijci težko razumejo. O vrednotah tedanjih kalifornijskih libertarnih tehnohipijev, ki so še danes prisotne med številnimi tehnološkimi zanesenjaki in internetnimi podjetniki, zelo malo vemo. So mešanica tehnološkega new-agea in ezoterike, nepriznavanja avtoritet, vere v demokracijo, paničnega strahu pred državnim nadzorom, političnega konservativizma in popolne nesposobnosti kritike sistema, znotraj katerega delujejo.

Podobne vrednote v Evropi včasih pripisujemo neoklasičnim oziroma neoliberalnim ekonomistom.

Evropski kritiki pogosto primerjajo kalifornijsko ideologijo z neoliberalizmom, a menim, da ta primerjava ni najboljša. Tehnološki zanesenjaki so nenavadna družbena skupina. Obožujejo orožje, a sovražijo vojske. Borijo se za demokracijo, a ne vidijo nedemokratične narave korporacij. Pišejo svobodno programje, a hkrati zagovarjajo pravico do razširjanja nacistične propagande. Gradijo decentralizirana internetna omrežja, a ne čutijo nobene potrebe po enakomernejši razporeditvi družbene moči. Cenijo zasebnost, njihova heroja pa sta Facebook in Google, ki uporabniško zasebnost prodajata oglaševalcem …

Se avtorji razvojnih strategij res ne zavedajo vseh posebnosti silicijeve doline, zaradi katerih je neponovljiva celo v ZDA?

Težko reči, ali se jih res ne zavedajo ali nanje namenoma pozabijo, da bi njihove strategije zvenele bolj prepričljivo. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Zame je bolj problematično, če začnejo njihove razvojne strategije v imenu ustvarjanja novih silicijevih dolin uvajati gospodarske, izobraževalne in socialne politike, ki uničujejo prav tisto, kar domnevno predstavlja taka dolina – okolja, v katerih bi lahko zacvetela človeška ustvarjalnost.

Čeprav so te strategije namenjene prav spodbujanju družbe znanja, kreativne industrije in inovativne ekonomije?

Za vse omenjene izraze se je treba najprej vprašati, kaj za današnjo politiko v resnici pomenijo »znanje«, »kreativnost« in »inovativnost«?

Britanska opredelitev kreativnih industrij je preprosta: vanjo sodijo tiste panoge, ki z ustvarjanjem in izkoriščanjem intelektualne lastnine spodbujajo gospodarsko rast in nastanek novih delovnih mest – oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, mediji, računalniško programje in igre …

Britansko opredelitev kreativnih industrij z manjšimi razlikami uporabljajo tudi nekatere druge države. Kreativnost je zato postala predvsem marketinška fraza, s katero politika in druge interesne skupine prodajajo nove gospodarske in socialne politike, hkrati pa poskušajo ustvarjalnost zapreti v stare okvire avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Kako omejeno je tako dojemanje ustvarjalnosti, lahko vidimo, če poskušamo zagovornike kreativnosti soočiti z idejami svobodnega programja, nekomercialnega ustvarjanja in znanstvenega raziskovanja ali odprtejšo ureditvijo avtorskih pravic, kakršno predlaga gibanje Creative Commons. Takih oblik ustvarjalnosti v razvojnih strategijah praviloma ne boste našli, saj jih je težko neposredno prevesti v gospodarsko rast in domnevno ustvarjanje delovnih mest. Če vas zanima, kako politika v resnici razume kreativnost in inovativnost, morate samo pogledati, kako države razporejajo denar, namenjen financiranju visokošolskega študija in raziskovalnega dela, saj boste hitro ugotovili, da so določena znanja za »družbo znanja« pomembnejša in uporabnejša od drugih. Podobno hierarhijo znanja kažejo vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, ki ga narekujejo marketinški in finančni oddelki, ki so v podjetjih dobesedno iztrebili vso ustvarjalnost in inovativnost, saj poskušajo zgodnje, nezrele zamisli veliko prehitro poslati na trg in v najkrajšem času potegniti čim več zaslužka. To ne gre. Vsaka zamisel potrebuje čas in varno okolje, da vzklije, se privadi na zunanje okolje in dozori.

Kakšno bi moralo biti tako varno okolje?

Internet je bil dolgo časa zaščiten pred tržnimi pritiski. Nihče se ni menil zanj, ne država ne kapital. Zato se je lahko razvil, še preden je postal splošno dostopen in se je začelo komercialno izkoriščanje. Danes tako nekomercialno obdobje ne obstaja več. Ni več garaž, v katerih so v sedemdesetih let zorele glasbene, tehnološke in druge prelomne ideje. Ni več kulturnega podzemlja ali začasnih avtonomnih con, v katerih bi imela ustvarjalnost vsaj nekaj miru pred tržnimi pritiski. Nekaterim družbenim skupinam to zelo ustreza, vendar menim, da nas to kot družbo siromaši.

Kakšne politike bi spodbujale ustvarjalnost? Sedanji ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti, lažje ustanavljanje malih podjetij in lažji dostop do zagonskega kapitala namreč poudarjajo hitrost, uporabnost in učinkovitost, za katere pravite, da ustvarjalnost zavirajo.

Vprašajte se nekaj drugega. Vzemimo, da ste mlad modni oblikovalec, ki je ravno končal študij. Da bi lahko študirali, ste morali vzeti študijski kredit, zdaj pa ga morate začeti odplačevati. Poleg tega ugotovite, da so cene nepremičnin tako visoke, da si pogosto ne morete privoščiti niti najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Ker morate nekako preživeti, vam ostaneta dve možnosti. Lahko začnete delati za uveljavljeno blagovno znamko, ki bo, podobno kot vsa druga podjetja, od vas zahtevala zamisli, ki jih lahko čim prej vrže na trg. Ali pa postanete samostojni »kreativni podjetnik« in poskusite preživeti na trgu, ki sledi enakim zahtevam po hitrosti. V nobenem primeru ne boste imeli časa, da bi razvili svoj slog ali celo uveljavili lastno blagovno znamko. To velja tudi za druga področja. Če raziščete zgodbe o uspehu današnjih internetnih uspešnic, boste ugotovili, da so imeli njihovi ustanovitelji možnost razviti svoje ideje, saj se ni noben uspeh zgodil čez noč. Politika, ki bo hotela zares spodbujati ustvarjalnost, se bo morala nujno dotakniti plačljivosti visokega šolstva in izkrivljenega trga nepremičnin, ki je eden najpomemebnejših zaviralcev ustvarjalnosti.

Zakaj?

Zato, ker danes nepremičnine niso nekaj praktičnega – prostori, v katerih pač bivamo –, ampak lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot. Predstavljajte si, da morate vaša najbolj ustvarjalna leta porabiti za služenje denarja v kreativnem sektorju, s katerim boste odplačevali nepremičninske kredite ali pretirano visoke najemnine. Kaj bo to pomenilo za vašo ustvarjalnost?

Če se torej vprašamo, kako naj mladi ustvarjalci zaslužijo po 800 evrov na mesec, da bodo lahko plačali najemnino …

… to ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, zakaj je ta najemnina tako visoka. Kako lahko sploh še govorimo o trgu nepremičnin, če gredo cene stanovanj samo navzgor, čeprav prostora v resnici ne manjka? V Amsterdamu se uradno spopadamo z velikim pomanjkanjem stanovanj, po drugi strani pa imamo veliko praznega pisarniškega in drugega komercialnega prostora, ki si ga zaradi prenapihnjenih cen ne more privoščiti skoraj nihče – še najmanj mlada podjetja, nevladne organizacije in šole. Če pogledate skozi okno, lahko vidite pet velikih poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica prostora že dolgo nezasedenega. V naši premajhni fakulteti se gnete 6000 študentov, ker si ne moremo privoščiti gradnje ali najemanja novih prostorov, sto metrov stran pa samevajo prazne stavbe. Zato upam, da se bo ta globalni trg nepremičnin čim prej sesul, do tedaj pa bi si morali prizadevati za institucionalizacijo in legalizacijo skvotinga – zasedanja takih praznih stavb.

Od politike verjetno ne moremo pričakovati, da si bo prizadevala za sesutje globalnega trga nepremičnin ali legalizacijo skvotinga, saj je skvotanje v večini držav kaznivo, ker da posega v zasebno lastnino.

Zanimivo je, zakaj se tako bojimo skvotinga ali sesutja nepremičninskega trga. Saj se stavbe ne bi porušile, še vedno bi ostale natanko tam, kjer so zdaj. Tudi ljudje bi še vedno živeli v njih. Spet se lahko vprašamo, kdo ima koristi od sedanjega nepremičninskega trga. Banke in finančne ustanove zagotovo, prav tako politika, ki jim nepremičnine ne pomenijo le velikega vira prihodkov, ampak tudi močan mehanizem nadzora nad prebivalstvom, ki se mu ne bo hotela odreči nobena oblast. No, morda se tudi motim in je moj pogled preveč nizozemski, saj je znano, da se Nizozemci na vsako krizo odzovemo s predlogi za drugačno prostorsko načrtovanje (nasmešek). Vseeno pa opažam, da je vsaka pobuda, ki bi zahtevala pravičnejšo prerazporeditev dobrin, za današnjo politiko nesprejemljiva. Ne samo pri nas.

Vi trdite, da je za razcvet ustvarjalnosti pomembno poskrbeti za mirne prostore, v katerih bi lahko zamisli nastajale in dozorevale. Zagovorniki trga zagotavljajo ravno nasprotno – da smo ljudje ustvarjalni tedaj, ko smo prisiljeni in življenjske okoliščine niso najbolj udobne.

Slavljenje krize je zelo nevarno. Konservativni libertarci in neoliberalci radi slavijo krize in katastrofe, ker da lahko edine počistijo s starim redom, prinesejo napredek in prepustijo prostor novim zamislim. Vendar s tem vzvišenim jezikom prikrijejo zelo preprosto dejstvo, da so žrtve tega »ustvarjalnega uničenja« vedno ljudje. Težko si predstavljam, kakšen človek lahko zagovarja tako logiko. V življenju sem preživel že štiri hujše krize, ko sem moral na novo izumiti svojo poklicno kariero, če sem hotel preživeti, zato vem, da ni v tem prav nič lepega ali ustvarjalnega.

Morda zato, ker so ljudje ponotranjili to logiko kot realno stanje stvari? Krize so neizogibne, sam sem odgovoren za svojo kariero, stabilnih služb ne bo več …

Pogosto podcenjujemo, da smo še vedno del potrošniške družbe, ki z vse večjim zadolževanjem in vero v neskončne prilagodljivosti posameznikov udejanja veliki projekt kapitalistične globalizacije – ne glede na trenutno gospodarsko krizo, večjo zavest o okoljskih spremembah, proteste mladih Grkov in Francozov ter druge negativne družbene spremembe. Za veliko večino prebivalstva tega planeta je to edini svet, ki si ga lahko predstavljajo, kar še zlasti velja za Azijo.

Je to razlog, zakaj danes delavci, mladi in predstavniki obubožanega srednjega razreda ne tvorijo kritične mase, ki bi se uprla temu velikemu projektu, ki jo uničuje?

Ljudje so danes v zelo neprijetnem položaju. Imajo ravno toliko, da se bojijo izgube, če bi se uprli sistemu, politiki ali delodajalcu. Hkrati pa ne verjamejo, da si lahko z uporom kaj pridobijo. Včasih je bilo drugače. Ideja upora je imela v sebi vedno idejo napredka, obljubo boljšega življenja. Tega motiva ni več, saj ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko upor kar koli reši. Kvečjemu poslabša. Ta strah je morda neupravičen, vendar je dovolj močan, da ljudje ostajajo pasivni. Ker so pasivni, pa preprosto manjka primerov, ki bi pokazali, da je boj za socialne pravice in pravičnejšo prerazporeditev dobrin še vedno smiseln. Tisti primeri, ki obstajajo, pa so praviloma deležni popolne medijske ignorance, zato zanje niti ne izvemo.

Ko ste se pred leti ukvarjali z alternativnimi in taktičnimi mediji, ste verjeli, da bodo nove medijske oblike nadomestile informacijski primanjkljaj komercialnega medijskega sistema in bralcem priskrbele novice, ki v tradicionalne medije niso prišle. Zakaj se to v praksi ni zgodilo?

Taktični mediji so bili nekakšen poskus, kako z novimi načini pridobivanja in objavljanja novic izzvati tradicionalne medije. Tedaj smo bili teoretiki taktičnih medijev pod premočnim vplivom civilnodružbenih gibanj v nekdanji socialistični Evropi. Verjeli smo, da lahko nove medijske tehnologije prevzamejo revolucionarni naboj tistega časa in postanejo alternativa starim medijem – podobno kot je civilna družba postala močna protiutež komunističnega režima. Vendar smo spregledali, da evropske družbe po koncu hladne vojne niso več imele velikega sovražnika. Vstopile so v obdobje globalizacije, ki v Evropi dolgo ni ustvarjalo posebnega nezadovoljstva. Ker se taktični in alternativni mediji ne morejo napajati iz družbenih antagonizmov ali uporniškega ozračja, pa so večinoma ostali na ravni eksperimentalne oblike aktivizma, saj ne nagovarjajo dovolj občinstva, da bi lahko preživeli.

Ne nagovarjajo dovolj občinstva ali to občinstvo ni več vajeno plačevati za informacije na spletu?

Če poslušate glasbeno industrijo, časopise in druge lastnike vsebin, lahko res dobite vtis, da ljudje niso pripravljeni plačevati za njihove vsebine, ker da je na spletu vse zastonj. Pri tem pa spregledamo, da so se ob vsej tej domnevni brezplačnosti interneta bistveno povečali naši izdatki za medijske in komunikacijske storitve. Koliko je povprečna štiričlanska družina pred desetimi leti plačala za časopis, kako revijo, fiksni telefon in morda kabelsko televizijo? Morda petdeset današnjih evrov na mesec. Zdaj poskusite sešteti, koliko plačujete danes: vsak družinski član ima svoj mobilnik, pogosto tudi prenosnik ali kako drugo mobilno napravo. Prištejte še širokopasovni internet, plačljivo televizijo … Ti zneski so veliki. Težava nastane, ker ne dosežejo ustvarjalcev vsebin, zato se spet vrnemo k staremu problemu: kako doseči ustrezno prerazporeditev dobrin in poskrbeti, da bodo ustvarjalci s svojim delom lahko preživeli. To pa ni le socialno, ampak tudi politično vprašanje.

Ali lahko neuresničene obljube taktičnih medijev uresničijo računalniška družabna omrežja, na katerih ni treba plačevati novinarjev in drugih ustvarjalcev? Veliko znanih internetnih kritikov verjame, da ima tvitanje in podpisovanje peticij na facebooku resne revolucionarne potenciale.

Sprašujem se, zakaj so ti internetni guruji deležni toliko medijske pozornosti, zakaj jim nihče ne pove, da govorijo neumnosti, in zakaj nikogar ne moti, da je večina teh piscev v resnici dobro plačanih svetovalcev na področjih, o katerih pišejo. Verjetno je krivo dejstvo, da je za kritično razumevanje spletnih fenomenov še preprosto prezgodaj. Če upoštevamo, koliko desetletij let je potrebovala literarna ali filmska kritika, preden je dovolj razvila svoja teoretska in metodološka orodja, nas ne sme presenečati, da velik del internetne kritike trenutno predstavlja preplet marketinščine in postmoderne akademske kulturološke analize. Medijski komentatorji, pa tudi večina javnih intelektualcev, zato preprosto nimajo dovolj znanja, da bi kritično analizirali knjigo kakega Claya Shirkyja ali zadnji govor komisarke Kroesove o evropski digitalni agendi. Poleg tega je danes tudi sama medijska industrija v hudi krizi identitete, zato o internetu ne more govoriti s pozicije moči, ampak le pasivno posreduje sporočila internetnih razlagalcev in politikov.

Kaj pa nam lahko o dogajanju na spletu povedo analitiki računalniških omrežij? Obnašanje uporabnikov na družabnih omrežjih je zelo dobro sledljivo, vse večja procesorska moč pa nam omogoča natančno analizo izjemno velikih omrežij.

Velika procesorska moč in novi statistični modeli nam omogočajo doslej nesluten vpogled v dinamiko človeških omrežij, ki jih razkriva uporaba komunikacijskih tehnologij in družabnih mrež. Vendar tem neizmernim količinam podatkov še ne sledijo znanstvene raziskovalne metode. Raziskovalci spletnih omrežij lahko danes izdelajo osupljive prikaze teh mrež, vendar jih še ne znamo brati in ne vemo, kaj nam govorijo, večina razlag pa je izjemno plitvih. Eno je, če ugotoviš določene povezave med posamezniki, nekaj čisto drugega pa je, če hočeš razumeti, kaj te povezave pomenijo v realnem življenju in kakšno moč ima kak posameznik v omrežju. Če bomo hoteli iz teh podatkov izluščiti nova spoznanja o delovanju človeških družb, bomo potrebovali izjemno veliko znanja, ki ga danes še ne premoremo.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je zapisal, da so nove tehnologije zares revolucionarne šele takrat, ko postanejo samoumevne. Je to boljše izhodišče za analizo današnjih spletnih fenomenov in napovedovanje, kakšni bodo njihovi družbeni vplivi?

Morda. Zanimiv primer so blogi. Pred leti so bili podobno medijsko razvpiti, kot so danes družabna spletna omrežja, a danes skoraj nihče več ne piše o njih. Vendar to nikakor ne pomeni, da niso pomembni. Prav nasprotno. Blogi in bloganje so postali prevladujoča oblika organizacije informacij na spletu in nepogrešljiv distribucijski kanal. Njihovo logiko objavljanja informacij so prevzele spletne strani tradicionalnih medijev in drugih interesnih skupin, ki nagovarjajo javnost – od oglaševalcev do politike. Podobno velja za družabna omrežja, saj je bilo tvitanje sprva znano kot mikrobloganje, zato bi lahko celo rekli, da danes na spletu skoraj ne počnemo drugega kot blogamo, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Kaj se bo zgodilo, ko se ne bomo več zavedali družabnega mreženja?

Se spomnite, kako je mobilni telefon spremenil načine, kako se dogovarjate za sestanke ali zmenke s prijatelji? Kako je postalo normalno, da ste povsod dostopni in da med ogledom filma v kinu pišete kratka sporočila? Spletna družabna omrežja se bodo iz računalnikov verjetno kmalu preselila na naše prenosne elektronske naprave in postala enako samoumevna kot mobilniki. Ko se bomo sprehajali po ulici, bomo preverjali, ali v sosednjem lokalu sedi kak znanec, s katerim bi bilo lepo malo poklepetati ali iti na kosilo. V vsakem trenutku bomo hoteli vedeti, kje so osebe iz našega družabnega kroga in kaj počnejo, te informacije pa bomo tudi sami sporočali okolici. O vsakem naključnem neznancu bomo poskusili takoj izvedeti osnovne podatke in si ogledati njegov elektronski profil. Današnje guglanje, tvitanje in fejsbukanje se bo počasi skrilo v nove oblike druženja in postalo njegov sestavni del. Uh, zdaj že sam zvenim kot internetni guru. To, kar govorim, je seveda le eden izmed možnih scenarijev (nasmešek).

***

Geert Lovink je eden najbolj znanih evropskih kritikov svetovnega spleta, novih medijev in spletnih družbenih fenomenov. V osemdesetih letih je sodeloval pri številnih zgodnjih novomedijskih projektih, pozneje pa se je posvetil uredniškemu, raziskovalnemu in profesorskemu delu. Zanima ga prepletanje umetnosti, politike, medijev in tehnologije, zaradi kritičnih pogledov pa se včasih v šali opiše za poklicnega pesimista. Lovink velja za enega prvih teoretikov, ki so razvili idejo taktičnih medijev – uporabo novomedijskih platform za posredovanje novic, ki jih vlade, korporacije in druge vplivne družbene skupine poskušajo utišati. Je avtor številnih knjig in člankov na temo spletnih kultur in novih medijev, v ponedeljek pa se je udeležil spletnega dogodka Quit Facebook Day in izbrisal svoj osebni profil na facebooku.

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2010

Velikega brata je zamenjala množica malih bratov

Januarja letos je Steve Jobs, drugi soustanovitelj družbe Apple, prav tako predstavil novo elektronsko škatlo – elektronsko tablico ipad. Vendar je bil njegov nastop bistveno drugačen od Wozniakovega. Wozniak je poosebljal zgodnje računalniške pionirje, ki so verjeli, da mora biti osebni računalnik dostopna in odprta naprava, ki jo lahko vsak uporabnik prilagaja svojim potrebam. Jobsov ipad pa je bil popolno nasprotje tega ideala: zaščiten z neštetimi patenti, zaprt v ohišju brez enega samega vijaka in varen pred posegi uporabnikov.

Zgodovina računalništva je polna podobnih ironij, je povedal novinar New York Timesa John Markoff, ki že od konca sedemdesetih let poroča o dogajanju v kalifornijski silicijevi dolini in je (prvo)osebno spremljal večino tehnoloških revolucij, ki so se tam zgodile v zadnjih desetletjih. Vendar so prav te navidezne ironije ključne za razumevanje silicijeve doline, je prepričan Markoff. Na tem malem koncu sveta se je namreč zgodil nenavaden preplet trdoživega hipijevskega idealizma, pohlepa in inženirskega znanja, ki je ustvaril eno najpomembnejših industrijskih panog poznega dvajsetega stoletja – osebno računalništvo.

To kulturno posebnost silicijeve doline pa njeni posnemovalci, novinarji in analitiki tehnoloških trendov večinoma spregledajo, zato znajo le redki avtorji razvozlati sporočila, ki jih pošiljajo posamezne gospodarske novičke in napovedi tehnoloških novosti. Ali opaziti, da je Steve Jobs napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti, se je namuznil Markoff.

Je Steve Jobs v resnici napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti? Velika večina vaših medijskih kolegov obravnava njegovo elektronsko tablico kot revolucionarno novost …

Marsikdo ve, da je Steve Jobs leta 1979 obiskal raziskovalne laboratorije podjetja Xerox, kjer je prvič videl grafični računalniški vmesnik in računalniško miško ter prepoznal njun tržni potencial. Manj znan pa je podatek, da se je tam seznanil tudi z idejo vseprisotnega računalništva, po kateri bodo računalniki nekoč poniknili v vsakdanje uporabniške predmete. Za razumevanje strategije podjetja Apple je to zelo pomemben podatek, saj lahko vidimo, da Jobs že ves čas poskuša skriti računalnike v najrazličnejše uporabniške naprave, ki ne spominjajo več na škatle s tipkovnicami in zasloni. Ipod je računalnik, ki med drugim predvaja glasbo. Iphone je računalnik, ki telefonira, a ju uporabniki ne prepoznajo več kot računalnike, kar bistveno povečuje njihovo razširjenost in vpliv.

Ker je Applu uspelo razširiti računalnike tudi med uporabnike, ki so jih sicer zavračali?

Ne samo to. Osebni računalniki so bili za večino uporabnikov vedno nekakšen tujek, povezan s službo, delom in nenehnim privajanjem na njegove muhe. Za komercialni uspeh vsake nove tehnologije pa je najpomembneje to, da jo uporabniki začutijo kot naraven del sebe ter ji dovolijo vstop v zasebni prostor in prosti čas. Tehnologije so zares revolucionarne šele takrat, ko niso več nove, ampak postanejo samoumevne. Tedaj lahko začno spreminjati naše življenje in vplivati na naše navade – kar kažejo osebni avtomobil, telefon, televizor in ne nazadnje mali gospodinjski aparati. Jobs je bil eden izmed redkih posameznikov, ki so že v osemdesetih letih razumeli, da to velja tudi za računalnike. Poleg tega je razumel še nekaj drugega – da računalniki kot komercialne uporabniške naprave ne morejo ostati odprti, za kar se je zavzemal njegov inženirski kolega Steve Wozniak. Treba je namreč poskrbeti, da bodo naprave kar najbolj zanesljivo počele tisto, čemur so namenjene: dostavljale plačljive storitve, igre in medijske vsebine. Pa tudi zaščititi svoj poslovni interes.

Idealistični tehnološki sanjač in vizionarski podjetnik, ki hoče obogateti z njegovim izumom – ta motiv je v silicijevi dolini zelo pogost, čeprav tako različna tipa ljudi praviloma težko najdeta skupne interese.

Ta paradoks je bolj navidezen, kot se zdi na prvi pogled. Preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa je verjetno tista posebnost silicijeve doline, zaradi katere je bila v zadnjih desetletjih tako uspešna.

In ne inženirji, okuženi s podjetniškim virusom, kar je najpogostejša razlaga njenega uspeha?

Tudi to je zelo pomemben dejavnik, saj je v silicijevi dolini velika večina ljudi prepričanih, da morajo samo uresničiti svojo veliko zamisel in bodo postali novi Billi Gatesi ali Stevi Jobsi. Vendar lahko podjetne inženirje najdete tudi drugod po svetu, zato sem se velikokrat spraševal, zakaj se je računalniška industrija razvila prav tukaj. Dolgo sem bil prepričan, da so bila za uspeh silicijeve doline pomembna nekatera naključja. Denimo odločitev izumitelja tranzistorja Williama Shockleyja, da se bo preselil v okolico San Francisca, ker je tam pač živela njegova mama. Shockley je nato poskušal komercializirati svoj izum, pri tem pa je postavil zametke polprevodniške industrije, ki je silicijevi dolini sploh dala njeno sedanje ime. Razvoj polprevodniške industrije je pritegnil nekega drugega vizionarja: programskega vodjo ameriške vojaške raziskovalne agencije DARPA Roberta Taylorja, ki je tu financiral razvoj nekaterih najpomembnejših zamisli v zgodovini računalništva – Arpaneta [predhodnika poznejšega interneta], računalniške miške, osebnega računalnika in spletnega brskalnika. Poznejšo komercializacijo polprevodniške industrije pa sta omogočili odločitev ameriškega protimonopolnega urada, da podjetje AT&T tranzistorja ne sme obdržati zase, in odločitev kongresa, da se lahko pokojninski skladi ukvarjajo tudi s tveganimi naložbami, kar je spodbudilo nastanek skladov tveganega kapitala. Vendar me te razlage niso čisto prepričale, saj so imeli znanstveniki po vsej državi dostop do enakih tehnologij. Če bi upošteval zgolj število inženirjev in financiranje raziskav, bi se morale naše tehnološke inovacije prej pojaviti v kakem tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT), a se to ni zgodilo. Zato verjamem, da so na razvoj osebnega računalništva vplivali tudi drugi, tipično kalifornijski družbeni in kulturni dejavniki.

Omenjeni preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa?

Da. Konec šestdesetih let je bila Kalifornija eno izmed središč protivojnega gibanja in prostor, kamor so se lahko umaknili pripadniki alternativnih kulturnih gibanj in družbenih manjšin: hipiji, geji, bitniki … Iz teh gibanj, za katera sta bila značilna individualizem in nasprotovanje družbenemu redu, se je navdihovala zelo pisana druščina posameznikov – inženirjev, pisateljev, umetnikov in študentov poslovnih ved. Ti so se na študentskih kampusih srečali s psihoaktivnimi drogami in znanstvenofantastično literaturo, pri študiju pa z najnovejšimi tehnološkimi odkritji in elektronskimi računalniki. Ključna oseba te druščine je postal pisatelj Stuart Brand, ki je leta 1964 v nekem vojaškem laboratoriju opazoval zdolgočasenega operaterja, kako na terminalu vojaškega računalnika igra eno prvih računalniških igric. Takrat je Brand povezal učinke mamila LSD in računalnika, saj je zaslutil, da lahko postane računalnik še močnejše orodje za razširjanje zavesti kot LSD in uporabniku omogoči pravo zunajtelesno izkušnjo – bivanje v nekakšnem neznanem novem kiberprostoru.

Brandove ideje, zbrane v publikaciji The Whole Earth Catalog, so postale skoraj tehnološka religija, ki ima tudi danes veliko privržencev. Zakaj so imele tako močan vpliv, saj so jih kritiki že tedaj zavračali kot naivne?

Ker so bile tako navdihujoče. Za stanfordske študente in druge tehnološke zanesenjake, ki so živeli v silicijevi dolini, računalništvo ni bilo več samo tehnologija, ampak nekaj večjega – orodje, s katerim bi lahko posameznik skoraj do neskončnosti razvil svoje potenciale ter presegel fizične in družbene omejitve tega sveta. Zato je ideja osebnega računalništva prevzela celotno generacijo mladih ljudi, ki so poskušali na vse mogoče načine priti do računalnikov: iskali so honorarne zaposlitve v velikih podjetjih ali v vojski, vpisovali doktorate na tehničnih vedah in sanjali, da bi lahko nekoč sami imeli čisto svoj računalnik. Želja po razvoju dostopnega osebnega računalništva je imela močan ideološki naboj in je gnala tudi Steva Wozniaka, ko je sestavljal svoj prvi osebni računalnik apple I. To čudovito brandovsko orodje je hotel približati kar največ uporabnikom. Niti pomislil ni, da bi ustanovil podjetje ali s svojim izumom kaj zaslužil.

Kaj pa je gnalo Steva Jobsa?

Z vprašanjem, kaj žene Steva Jobsa, se ubadamo vsi, ki ga spremljamo od njegovih začetkov. Če bi ga zanimal denar, bi se lahko že zdavnaj upokojil. Tako pa je danes pri svojem delu enako strasten, kot je bil pred tridesetimi leti. Z Jobsom sva skupaj odraščala. Poznam ga zelo dolgo in verjetno sem eden redkih novinarjev, s katerim je imel osebne stike, dokler se mu nisem zameril z nekim člankom. Zame Jobs pooseblja tisto drugo sestavino silicijeve doline: podjetniški motiv, ki ga ne žene samo denar – klasičen pohlep je značilen predvsem za vlagatelje –, ampak je po svoji naravi podobno fanatičen kot Wozniakovi hipijevski ideali. Oba hočeta spreminjati družbo.

Kako pomembno je poznavanje značajskih lastnosti ustanoviteljev velikih tehnoloških podjetij za razumevanje njihovih poslovnih strategij? Vzemimo odločitev Googla, da se zaradi vdora v njegove poštne predale in internetne cenzure umakne iz Kitajske. Je taka odločitev še v rokah ustanoviteljev Sergeya Brina in Larryja Pagea ali o tem v resnici odloča uprava, interesi delničarjev …?

Po nekaterih notranjih informacijah je Googlov umik iz Kitajske zahteval Brin, ki je po narodnosti Rus. Njegova družina je imela menda težave s komunističnim režimom, zato je Brin zelo občutljiv na avtoritarno obnašanje Kitajske – cenzuro, državno prisluškovanje … Vendar je take domneve nemogoče potrditi. V praksi so tudi za tehnološka in internetna podjetja pomembne predvsem poslovne prelomnice. Google se je radikalno spremenil, ko je postal delniška družba. Takrat se je začel vse bolj zapirati pred zunanjim svetom, prav tako njegova ustanovitelja. Ko nekdanje mlado garažno podjetje postane velika korporacija, ustanovitelji ne odločajo več sami, ampak so obdani z legijami menedžerjev, pravnikov, birokratov, specialistov za odnose z javnostjo, lobisti in predstavniki delničarjev, zato se vede ali nevede spremenijo tudi sami. Čeprav imajo ideali in načela ustanoviteljev še vedno nekaj vpliva na delovanje Googla, me podjetje vse bolj spominja na Microsoft pred kakimi petnajstimi leti. Zato pričakujem, da bo Google – podobno kot nekoč Microsoft – v prihodnosti poskušal na vse načine ohraniti prevladujoč tržni položaj. Denarja imajo ogromno in z njim si lahko kupijo veliko vpliva.

Čeprav priznavate, da je vpliv posameznika v velikem sistemu razmeroma omejen, v svojih člankih in knjigah zelo radi razkrivate osebnostna in družinska ozadja, povezana z nastankom pomembnih izumov in velikih tehnoloških podjetij. Zakaj?

Ker ta ozadja pomagajo videti, da v silicijevi dolini skoraj nikomur ni uspelo čez noč. Vzemimo Twitter – značilen primer zgodbe o domnevno nenadnem uspehu. Njegovi ustanovitelji so pred Twitterjem sodelovali pri najmanj štirih uspešnih projektih. Imajo znanje, zveze, poznanstva in strategije, kako uspeti v silicijevi dolini. Poznali so model in sistem. Poleg tega poznavanje osebnih povezav razkrije še eno pomembno resnico o silicijevi dolini – da gre za majhen, tesno prepleten svet. Sergey Brin je poročen z Anne Wojcicki, soustanoviteljico biotehnološkega podjetja 23andMe, ki ponuja osebne genetske teste za ugotavljanje sorodstvenih vezi in zdravstvenih tveganj. Annina sestra je bila lastnica hiše, v kateri je nastal Google. Njena mama Esther Wojcicki, predsednica gibanja Creative Commons, pa je poročena s profesorjem Stanleyjem Wojcickim, ki je vodil fizikalni laboratorij na univerzi Stanford. Poleg tega je Esther kot nekdanja novinarka učila novinarstvo na srednji šoli v Palo Altu in spoznala več kot 400 mladostnikov, med katerimi je bilo veliko poznejših vplivnih tehnoloških piscev. Takih prepletov je v tehnološki panogi še veliko. Skratka – vsi, ki jih moraš poznati za uspeh v silicijevi dolini, so oddaljeni manj kot šest stiskov rok (nasmešek).

Ali je wozniakovska hekerska etika še vedno živa? Kalifornijski futurolog Paul Saffo opozarja, da je v silicijevi dolini vse več pohlepa in vse manj prostora za zanesenjake, kakršni so ustvarjali osebne računalnike in prva spletna podjetja. Tudi življenje v študentskih naseljih se je od konca šestdesetih let precej spremenilo.

Hekerska etika je še vedno pomembna sestavina silicijeve doline, saj vam brez nje ostanejo samo poslovni geniji brez lastnih zamisli. Strinjam pa se, da je prostora za neprofitni idealizem v zadnjih desetletjih vse manj. Spomnim se, da so konec šestdesetih let študenti skoraj pregnali enega izmed stanfordskih laboratorijev iz kampusa, ker so izvedeli, da sodeluje z orožarsko industrijo. Takšni dogodki so bili nekaj običajnega, saj smo v mojih študentskih letih člani študentskih gibanj redno napadali univerze, ker da so sodelovale s kapitalom, vojsko, podpirale družbeni sistem … Danes je nekaj najbolj normalnega, da univerzitetni laboratoriji, katedre in profesorji sodelujejo s katero koli industrijo, ki jim naroči raziskave. Nihče več ne govori o ločitvi univerze od kapitala. Stanfordski dekani ustanavljajo podjetja, profesorji zbirajo sponzorska sredstva, katedre in predmeti nosijo imena korporativnih naročnikov, a tega nihče ne problematizira.

Zakaj je to slabo?

Sam še vedno verjamem, da bi morale univerze vzdrževati tudi področja, ki niso podrejena logiki trga in kapitala. Vendar tega danes skoraj ni več, saj je Kalifornija tako temeljito uničila svoj sistem javnega šolstva, da so se univerze prisiljene prodajati, če hočejo preživeti. Odvisnost raziskovalne sfere od zasebnega kapitala pa zagotovo vpliva na prihodnji tehnološki razvoj. Tudi tu velja stara modrost, da glasbo izbira tisti, ki najame glasbenika …

Kakšne raziskave danes naroča zasebni kapital?

Skladi tveganega kapitala, ki so v preteklih desetletjih vlagali v polprevodnike in internet, danes vlagajo v razvoj novih materialov, biotehnologijo in zelene tehnologije. Sintetična biologija in dekodiranje genoma izjemno hitro napredujeta, sam razvoj pa gre v smeri komercializacije novih življenjskih oblik in materialov. Tem dogajanjem žal ne sledijo razprave o njihovih družbenih posledicah. Verjetno smo samo še nekaj mesecev oddaljeni od prvega umetno ustvarjenega življenja, hkrati pa že lahko opažamo prve pojave biohekerstva, saj cene opreme hitro padajo, zato se je mogoče z biotehnologijo ukvarjati tudi doma. Bojim se, da se bomo začeli s temi vprašanji kot ponavadi ukvarjati šele tedaj, ko se bo zgodila prva resna katastrofa.

Podobno kot na področju informacijske zasebnosti?

Zelo podobno, saj imamo do informacijske zasebnosti izjemno lahkoten odnos in se ne zavedamo, kaj vse je mogoče početi s podatki, ki jih zaupamo zasebnim lastnikom spletnih storitev – predvsem lastnikom družabnih omrežij, kakršen je Facebook. Pri tem sploh ne opazimo, da so se pogledi na zasebnost iz časov Georgea Orwella in njegove ideje o vseprisotnem velikem bratu precej spremenili. Velikega brata, ki ga je poosebljala avtoritarna država, je zamenjala množica malih bratov, saj nadzora nad posameznikom ne izvaja več samo država, temveč množica zasebnih podjetij, ustanov in posameznikov. To kaže primer philadelphijske šole, ki je učencem na prenosne računalnike namestila program, prek katerega so lahko predstavniki šole na daljavo vključili spletne kamere in opazovali, kaj počno njihovi učenci doma. Pa tudi nedavni atentat v Dubaju, kjer so lahko predstavniki dubajske policije iz posnetkov nadzornih videokamer izjemno hitro sestavili izjemno natančno rekonstrukcijo umora vojaškega poveljnika Hamasa Mahmuda al Mabuha.

Predstavniki šole so se zagovarjali, da so nadzorne programe namestili zato, da bi lahko izsledili šolske prenosnike, če bi jih kdo ukradel. Nadzorne kamere so uradno postavljene zaradi večje varnosti državljanov …

Varnost je najboljši način, kako ljudi prepričati, naj se odrečejo pravici do zasebnosti. Vendar je spremenjeni odnos do zasebnosti pomemben tudi za ekonomsko teorijo. Že nekaj časa vemo, da lahko zaradi tehnološkega napredka proizvedemo bistveno več izdelkov, kot smo jih sposobni porabiti. Zato se veča vloga potrošništva v sodobnih družbah, posledično pa se morata povečevati tudi potrošniški razred in čas, namenjen potrošnji. Čeprav ljudje nimajo skoraj nobenega časa več, so si še vedno pripravljeni vzeti po nekaj ur na dan za svoje dejavnosti na Facebooku – pri čemer ustvarjajo določeno ekonomsko vrednost. Informacijske tehnologije zato danes v praksi potrjujejo nekatere misli, ki sta jih že pred desetletji zapisala filozofa Herbert Marcuse in Michel Foucault. Vse, česar se dotakne svetovni splet, postane merljivo in komodificirano.

Podobno kritiko tehnologije lahko slišimo zelo redko …

Mislite – levičarsko kritiko tehnologije? (nasmešek)

Tako.

Sam bi zelo rad prebiral bolj levičarsko poročanje o tehnologiji in tehnoloških trendih, ker mi je ta pogled tudi osebno blizu, ampak tega pogleda v ZDA skorajda ni.

Kakšno bi bilo bolj levičarsko poročanje o tehnoloških trendih? Zagovarjanje svobodnega programja, nasprotovanje patentiranju tehnoloških inovacij in podporo odprtim tehnološkim platformam nekateri komentatorji v ZDA označujejo kot »leve«.

V osemdesetih letih so imeli levičarski pridih tudi osebni računalniki – ki jih je marsikdo videl kot napredno silo, ki je napadala centralizirano korporativno strežniško računalništvo ter je poosebljala individualizem in osebno svobodo. Lee Felsenstein, prepričani socialist, ki je sestavil prve modele osebnih računalnikov, je vedno zagovarjal uporabo tehnologije v dobre namene – širjenje znanja, manjšanje digitalnega nesorazmerja in podobno. Prej ali slej pa se bodo vrnile tudi stare razprave o avtomatizaciji. Dolgo časa je veljalo, da tehnologija prinese več delovnih mest, kot jih odnese, vendar danes že vemo, da to ni nujno res. Veliko delovnih mest, ki so jih v zadnjih desetletjih ustvarile nove tehnologije, je povezanih z odgovarjanjem na telefonske klice: tehnična podpora, svetovanje, prodaja … Vsa ta delovna mesta so zelo negotova, saj jih ne ogroža le cenejša delovna sila v Indiji, ampak tudi hiter razvoj govornih tehnologij. Pravo srečanje s tehnološkimi potenciali za uničevanje delovnih mest nas zato kot družbo šele čaka. Vse to so, reciva, leve tehnološke teme.

Zakaj se takih tem ne lotevate vi?

V svoji prvi knjigi o silicijevi dolini [The High Cost of High Tech] sem pisal o neurejenih delovnih razmerah, neobstoju delavskih pravic, vse močnejšem družbenem razslojevanju in hudih okoljskih obremenitvah, saj je hitra rast silicijeve doline grozila, da lahko zaduši samo sebe in večino San Francisca. Vendar pa sem se po koncu vietnamske vojne kot dolgoletni aktivist zavedal, da bom moral svoj aktivizem najverjetneje podrediti pravilom objektivnega novinarstva, če bom hotel nekoč pisati za velik ameriški časopis, kakršen je New York Times. Sem se prodal, se prilagodil sistemu? Morda. V zameno pa sem dobil edinstven dostop do informacij in sedež v prvem razredu tehnološkega vlaka, kar sem si vedno želel. Zato svoje odločitve ne obžalujem.

Ali morda obžalujete odločitev, da ste si izmed vseh medijev izbrali prav časopis? Zakaj kot poznavalec tehnoloških trendov niste pravočasno prestopili na domnevno obetavnejše »nove medije«?

Star sem šestdeset let in jih moram do upokojitve preživeti še samo pet. Zato imam dovolj motivov, da ostanem kar na starem časopisnem New York Timesu (smeh).

V katerem mediju bi danes začeli novinarsko kariero – če še ne bi razmišljali o upokojitvi?

Prejšnjega odgovora ne smete jemati preveč resno. Ljubezen do časopisov me spremlja že iz mladosti, saj sem odraščal ob prebiranju kultnega raziskovalnega novinarja I. F. Stona in Lincolna Steffensa, ki sta zelo močno vplivala na moje poznejše novinarsko delo. Poleg tega niti najmanj ne idealiziram novih medijev in ne verjamem, da sem zaradi dela pri časopisu kot novinar kaj zamudil.

Prav »tehnološki novinarji« ste na svetovnem spletu prvi dobili resne tekmece: specializirane blogerje, tehnične in ekonomske strokovnjake, zaposlene v tehnoloških podjetjih … Kaj je ostalo tradicionalnim medijem, ki pokrivajo tehnologijo?

Sem velik potrošnik spletnih vsebin. Prebiram vse pomembne spletne medije in blogerje, ki pokrivajo nove tehnologije, vendar naš položaj še vedno ni primerljiv. Pisanje o novih izdelkih, pokrivanje tiskovnih konferenc, povzemanje sporočil za javnost, ki jih pošiljajo tehnološka podjetja – vse to je preteklost. Na tem področju ni mogoče tekmovati s spletnimi mediji, agencijami in specializiranimi tehnološkimi stranmi. Prav tako nima smisla tekmovati s specialisti ali »insajderji«, ki lahko objavljajo svoje zgodbe na blogih in za objave ne potrebujejo več dostopa do tradicionalnih medijev. Pri iskanju izvirnih novic in preverjanju informacij pa se pravila novinarskega dela niso dosti spremenila. Te naloge novi mediji ne opravljajo najbolje.

Ne preverjajo informacij?

Jonathan Stray, sodelavec harvardskega projekta za raziskovanje novinarstva v internetni dobi Nieman Journalism Lab, je nedavno objavil zelo zanimivo poročilo, kako so internetni mediji poročali o hekerskem vdoru v Google na Kitajskem. Ugotovil je, da je bilo na agregatorju Google News več kot 800 poročil na to temo, kar se sliši veliko. Vendar je podrobnejša analiza pokazala, da je teh 800 prispevkov povzemalo približno 120 izvirnih objav. Med temi 120 objavami pa je bila le slaba desetina takih, kjer je novinar dodal nekaj lastnega dela – da informacije ni samo povzel, ampak jo je poskusil preveriti tudi pri lastnih virih, dodati kaj novega … Ker sva s kolegom Davidom Barbozo prva ugotovila, kako je potekal vdor v Google, je bilo zelo zanimivo spremljati, kdo vse naju je povzemal. Spet sem se lahko prepričal, da je internet zelo učinkovit ojačevalec informacij in imenitno orodje za širjenje govoric. Prav veliko novih tekmecev pa zaradi svetovnega spleta nisem dobil. Po svetu je približno deset novinarjev, za katere vem, da imajo znanje in dostop do informacij, s katerima me lahko na mojih področjih prehitijo.

Samo deset?

Ali celo manj, saj se je njihovo število v zadnjih letih celo zmanjšalo. Vstopni prag za objavljanje člankov se je sicer znižal, stroški novinarskega dela pa so ostali nespremenjeni ali se zaradi krize medijske panoge celo relativno zvišujejo. Poleg tega so za novinarsko delo izjemno pomembne tudi izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti, če se z novinarstvom ukvarjaš v prostem času ali za zabavo – dokler te ne začne zanimati kaj drugega. Sam sem potreboval najmanj deset let, preden sem vsaj približno razumel pravila, po katerih deluje tehnološka industrija, kdo so glavni igralci in kakšne interese imajo. Šele tedaj lahko vsaj približno ločiš, kaj so resnične informacije in kaj govorice, ki jih širijo vpletena podjetja. Prav tako potrebuješ čas, preden se zavedeš nekaterih pasti novinarskega dela, predvsem varljivega občutka pomembnosti, ki ga daje druženje z vplivnimi in karizmatičnimi osebnostmi. To je zelo vabljiv življenjski slog, saj lahko preživiš veliko časa na potovanjih, zasebnih jahtah in reaktivcih ter uporabljaš vedno nova tehnološka čudesa. Vse to lahko mladega novinarja hitro odnese, zato novinarske redakcije in izkušeni uredniki ostajajo pomembna opora pri novinarskem dozorevanju – ne glede na medij. Tako srečo pa imajo danes le redki mladi novinarji, kar je škoda, saj je tehnologija idealno področje za mlade. Mi, stari preživelci, lahko v dnevne novice vnesemo nekaj občutka za zgodovino. Niti približno pa si ne domišljam, da lahko sledim vsem današnjim tehnološkim fenomenom, saj ostajam ujet v svoje stare predstave o svetu in družbi.

Kakšne velike zgodbe vas še čakajo do konca novinarske kariere?

Najbolj me zanima, ali bom dočakal prihod kakega novega velikega odkritja, ki ne bo nastalo v silicijevi dolini, ampak kje drugje – na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji, morda celo Evropi. Prav tako večkrat pomislim, ali me čakajo prve odmevne zgodbe o negativnih posledicah biotehnologij. Saj je tudi informacijska infrastruktura občutljiva in omogoča zlorabe – od nastanka družbe nadzora do kiberterorizma. Če New Yorku izključite elektriko ali pretrgate globalne komunikacijske poti, boste povzročili veliko škode. Vse to pa so malenkosti v primerjavi s posledicami, ki jih lahko povzroči neznan umetno ustvarjen mikroorganizem.

***

John Markoff, ameriški novinar in publicist, je otroštvo preživljal v kalifornijskem Palo Altu, ki danes velja za nekakšno središče silicijeve doline. Med raznašanjem časopisov je spoznal večino otrok in njihovih staršev, ki so pozneje ustvarili industrijo osebnega računalništva. Kot računalniški zanesenjak se je družil z ustanovitelji hekerskega združenja Homebrew Computer Club, med katerimi sta bila tudi ustanovitelja Appla Steve Jobs in Steve Wozniak. V začetku osemdesetih let je postal eden prvih novinarjev specializirane tehnološke revije Infoworld, ki je hotela sprva postati Rolling Stone osebnega računalništva, a so se morali njeni novinarji nepričakovano zresniti, ker je začelo dobivati osebno računalništvo vse značilnosti pomembne gospodarske panoge. Leta 1988 se je pridružil New York Timesu, kjer je zaslovel s prvimi članki o svetovnem spletu in računalniških nevarnostih –virusih, črvih in kiberkriminalu. Napisal je več knjig o zgodovini silicijeve doline in nastanku osebnega računalništva, po njegovi knjigi o lovu na znanega računalniškega hekerja Kevina Mitnicka pa so posneli tudi dokumentarni film.

Related articles by Zemanta

• Steve Wozniak: An Apple Engineer Was Fired For Showing Me An iPad 3G (AAPL) (businessinsider.com)
• Top 10 YouTube Videos About Steve Wozniak (readwriteweb.com)
• Apple sells 1,000,000 iPads in revolution’s first month (engadget.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  20. marec 2010

Komu bo (od)bila desettisočletna ura

Hillisovo desettisočletno uro je navdihnil občutek, da je s prihodnostjo nekaj narobe. Ko je bil otrok, se je zdela prihodnost neznansko oddaljena – nekje za obzorjem sedanjega tisočletja. O njej so pisali znanstvenofantastični romani, z njo so se ukvarjali politiki in sanjači, ljudje pa so čutili, da se nahajajo na strmi premici neskončnega napredka, ki se je iz dolgih stoletij nenehnih vojn vzpenjala proti resnično razsvetljenemu obdobju demokracije, tehnološkega razvoja in potrošniškega izobilja. Nato se je začela prihodnost vse bolj približevati. »Vsako leto sem bil starejši, ideja prihodnosti pa je obstala natanko tam, kjer je bila, ko sem bil otrok – na prelomu tisočletja«, je povedal Hillis.

Velike politične zgodbe so se iztekale, saj je vse več ljudi spoznalo, da kapitalistične demokracije ne pomenijo konca zgodovine in hkrati ne ponujajo njenega logičnega nadaljevanja. Razvoj znanosti in globalizacija sta še okrepila stare probleme človeštva namesto da bi jih reševala. Zavest o preteklem je izginjala, a je ni več nadomeščal pogled v oddaljeno prihodnost, ker so vse naše misli in dejanja zaposlovale le kratkoročne mikroprihodnosti – odplačilo naslednjega kredita, četrtletni poslovni rezultati in načrtovanje letošnjega dopusta. Hillsu se je zdelo, da smo dosegli obzorje sedanjega tisočletja, vendar smo za njim namesto nove prihodnosti uzrli le praznino dolge in negotove sedanjosti. Razmišljanje o prihodnosti in načrtovanju prihodnjega stoletja je zato postalo nesmiselno, saj nismo več verjeli, da lahko tudi sami vplivamo na svojo prihodnost ali prihodnosti naših civilizacij.

Hillis je upal, da ga bo načrtovanje desettisočletne ure iztrgalo iz sedanjostne apatije, saj bo moral razmišljati v čisto drugačnih časovnih kategorijah. Poznavanje preteklosti mu bo pomagalo izbrati materiale, ki bodo preživeli tako dolgo dobo – deset tisočletij so obstali najstarejši ostanki lončarstva, ki velja za nekakšen začetek razvoja človeške tehnologije –, pa tudi usodo, ki so jo doživeli tehnološki spomeniki starih civilizacij. Domneval je, da bo moral uro postaviti v puščavi ali visokogorju, kjer so uničujoči vplivi temperaturnih razlik in erozije najmanjši, zgraditi pa iz velikih sestavnih delov brez posebne vrednosti, ki ne bodo zamikali roparjev. Vedel je, da nove civilizacije pogosto uničujejo simbole preteklih civilizacij, zato bo moral uro najverjetneje skriti pred pogledi prihodnjih človeških prebivalcev, ki bi jo utegnili častiti, sovražiti ali preprosto razstaviti in uporabiti za kaj bolj koristnega.

Inženirski izzivi desettisočletne ure so se vse bolj umikali razmišljanjem o družbi in ljudeh, zato je začela zamisel povezovati zelo različne prebivalce silicijeve doline in okolice San Francisca. Inženirji so razmišljali o viru energije, ki bi poganjal Hillsovo uro, poslovneži so iskali poslovni model, ki bi jo finančno vzdrževal, umetniki in akademiki pa so se spraševali, kakšna organizacija bi jo lahko postavila in ohranjala. Zato je leta 01996 nastala neprofitna fondacija Long Now (The Long Now Foundation), ki je financirala prva dva prototipa, zbrala več milijonov dolarjev začetnega kapitala in odkupila dve lokaciji, na katerih bodo nekoč postavili dokončani Hillsovi uri. Hkrati pa so začeli podpirati tudi druge projekte za spodbujanje dolgoročnega razmišljanja – iskanje jezika, ki bo preživelo prihodnja tisočletja, razvoj trajnostnega računalništva in shranjevanja podatkov ter razmišljanje o novih načinih vodenja človeških skupnosti.

»Spoznali smo namreč, da brez dolgoročnega razmišljanja ljudje ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice,« je povedal predsednik fondacije Long Now Alexander Rose. Svet bo tedaj še vedno obstajal in verjetno tudi naša desettisočletna ura. Vendar bo to drugačen svet. Svet brez nas, je resno dodal Rose.

Svet brez nas

»Pred petimi leti sem potrkal pri svojem tedanjem uredniku in mu omenil, da imam malce drugačno zamisel za novinarski članek,« je ameriški novinar in publicist Alan Weisman povedal občinstvu, ki se je konec februarja zbralo v gledališču Herbst sredi San Francisca. »Novinarji največkrat pišemo o sedanjosti in se včasih dotaknemo tudi preteklosti. Mene pa je zanimalo, ali je mogoče na novinarski način pisati o nečem, kar se še ni zgodilo. Tako je nastal daljši prispevek Zemlja brez ljudi, ki sem ga pozneje razširil v knjigo Svet brez nas, v kateri sem se vprašal, kakšen bi bil svet, če bi človeštvo nenadoma – izginilo,« je pojasnil Weisman.

Weismana ni zanimalo, kaj se bo (hipotetično) zgodilo človeštvu – ga bo odpravila bolezen, jedrska vojna, zastrupitev planeta ali morebiten drugi odrešenikov prihod –, ampak je poskušal ugotoviti, kako bi se na naše izginotje odzvala druga živa bitja in kakšna bi postala naša sedanja življenjska okolja. Zato je poiskal predele sveta, ki so jih ljudje zaradi spleta zgodovinskih in drugih okoliščin prepustili naravi (prastari poljski pragozd, okolica Černobila, zaminirano območje med severno in južno Korejo …) in popisoval, kakšne življenjske oblike so v nekaj desetletjih poselile zapuščena človeška prebivališča. Pogovarjal se je s številnimi arhitekti, gradbeniki, urbanisti, biologi, strojniki ter vzdrževalci prometne in komunalne infrastrukture, ki so mu pomagali sestaviti poglavje o usodi New Yorka – velikanskega mesta, ki bi ga brez nenehnega človeškega vzdrževanja že v nekaj desetletjih preplavila voda in prerasel gozd. Spoznaval je lastnosti gradbenih materialov, moč naravnih dejavnikov (predvsem vode) in zmožnosti narave, da se prilagodi tudi najbolj negativnim posledicam človekovega obstoja: plastiki, radioaktivnemu onesnaženju in visokim koncentracijam nakopičenih toplogrednih plinov. Vsa svoja spoznanja pa je v prvi izdaji knjige sklenil z optimistično ugotovitvijo, da nam za življenje na Zemlji verjetno ni treba bati.

Starih ekosistemov ni mogoče na silo ohraniti ali jih spraviti v muzej. Dinozavri so bili skoraj sto tisoč let najbolje prilagojena življenjska oblika, a so kljub temu izginili, ko so se življenjske okoliščine spremenile, je pojasnil Weisman. V zemeljski zgodovini sta že nekajkrat izumrli po dve tretjini tedanjih vrst, a so jih vedno nadomestile druge. Če ne bo več izpustov toplogrednih plinov (razen požarov), bodo rastline verjetno že v dobrem stoletju spet vzpostavile nekdanje atmosfersko razmerje. Večji problem je plastika, ker so polimeri skoraj večni in se jih tudi z razpadom ne moremo znebiti, a se bodo prej ali slej pojavili mikroorganizmi, ki jih bodo znali presnoviti, je prepričan Weisman. Največjo nevarnost za preživetje živih organizmov zato pomeni približno 440 vodno hlajenih jedrskih reaktorjev po vsem svetu, saj bi se njihove sredice brez hlajenja stalile in povzročile nepredstavljivo okoljsko katastrofo. Vendar pa nekatere sesalske vrste, ki živijo v okolici černobilskega reaktorja, že kažejo prve znake prilagoditve na nove okoliščine, saj so začele hitreje spolno dozorevati, kar pospešuje njihov razmnoževalni ciklus in povečuje možnost, da bi se nekoč skotil mladič, ki bo znal preživeti v radioaktivnem okolju.

Bo v tem novem svetu, ki ga nekateri ilustratorji Weismanove knjige prikazujejo skoraj kot izgubljeni rajski vrt, še prostor tudi za človeka? Ob tem vprašanju se je Weisman zamislil in priznal, da se je hotel tej napovedi v knjigi izogniti, saj se je zbal »politizacije«, ki spremlja okoljsko problematiko. »Za dve veliki religiji je misel na svet brez nas nepredstavljiva, saj verjamejo, da je bil svet ustvarjen za ljudi, zato brez njih nima nobenega smisla. Konservativci zelo resno jemljejo božje navodilo – pojdite in se množite – zato je aktivno omejevanje rasti prebivalstva v nasprotju z njihovim pogledom na svet. Prav tako je treba razumeti, da je ideologija nenehne gospodarske rasti dolgoročno pogubna za naše preživetje, čeprav odgovornosti za spremembe in s tem izgubo dosedanjega načina življenja ne upata prevzeti ne politična levica ne desnica,« je prepričan Weisman. Brez bistvenega zmanjšanja števila človeškega prebivalstva, zelene revolucije in dolgoročnega razmišljanja pa ljudje skoraj zagotovo ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice, je Weisman potrdil Zanderjevo napoved.

So bistveno zmanjšanje števila človeškega prebivalstva, zelena revolucija ter prevlada dolgoročnega razmišljanja v izobraževanju in politiki sploh verjetni?

Hitra sedanjost

Hitri vlak, ki povezuje San Francisco s silicijevo dolino, se zdi na prvi pogled zelo primerno okolje za opazovanje prihodnosti. Uslužbenci največjih tehnoloških podjetij, stanfordski študenti, internetni poslovneži in mladi raziskovalci so zatopljeni vsak v svojo najnovejšo elektronsko napravo, njihovi pogovori (po telefonih) pa razkrivajo drobce iz njihovih zasebnih življenj, raziskovalnih projektov in poslovnih zamisli, ki bodo morda že v prihodnjih letih preoblikovale internetno pokrajino. Če so stereotipne predstave o silicijevi dolini upravičene, se na tem vlaku srečujejo visoka izobrazba, odprti pogledi na svet, obilje tveganega kapitala in ustvarjalni posamezniki. Iz take zmesi pa bi po preprostih evolucionističnih načelih skorajda morale vznikniti Weismanovske zamisli in pobude, ki lahko pomagajo človeštvu doživeti prvo oglašanje tisočletne kukavice.

»Naj vas ta prvi vtis ne zavede,« je odkimal Paul Saffo, dolgoletni napovedovalec prihodnosti in gostujoči profesor na Stanfordu. »Čeprav ostaja Kalifornija eno največjih svetovnih gospodarstev in silicijeva dolina še vedno uspe pritegniti nadarjene posameznike iz vsega sveta, je naša prihodnost v resnici zelo negotova, saj smo vse naše sisteme prignali do skrajnosti – gospodarstvo, šolstvo in politiko,« je prepričan Saffo.

V teh sistemih ni ostalo nobene rezerve več. Zaradi kratkovidnega zmanjševanja javnega financiranja visokega šolstva so postale kalifornijske univerze izjemno odvisne od zasebnega denarja, zato lahko vse manj časa in profesorjev namenijo raziskavam, ki nimajo kratkoročnega komercialnega učinka. Za zasebna podjetja, ki take raziskave financirajo, veljajo enaki tržni pritiski, prav tako za finančne vlagatelje, ki zaradi gospodarske krize skoraj ne upajo več financirati zanimivih ali dolgoročno obetavnih projektov. Visoke šolnine povečujejo psihološke obremenitve študentov, ki imajo vse višje povprečne ocene, a hkrati vse manj časa za pridobivanje dragocenih življenjskih izkušenj ali igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših tehnoloških zamisli. Podobnim pravilom sledi tudi javni sektor, saj zaradi nenehnega zmanjševanja stroškov bolnišnice v San Franciscu nimajo ne prostora ne osebja, ki bi poskrbelo za prebivalce, če bi mesto doleti kak močnejši potres – kar je le vprašanje časa, je dejal Saffo.

To »odpravljanje rezerve« še vedno velja za vrednoto, saj ga večina vidi predvsem kot način za izboljšanje učinkovitosti, je pojasnil Saffo. Vendar pri tem radi pozabimo na negativne plati take učinkovitosti. Naša gospodarstva so postala tako občutljiva in medsebojno prepletena, da lahko zaradi potresa v Čilu in posledično višje cene bakra na frankfurtski borzi čez noč propade kalifornijsko podjetje. Do politikov imamo enaka pričakovanja kot do menedžerjev, ki ne izpolnijo poslovnega načrta, zato jih že po enem letu vladanja razglašamo za katastrofo, če niso izpolnili naših nerealističnih pričakovanj, njihove tekmece pa spodbujamo k še večjim in bolj nemogočim populističnim obljubam, v katerih ni prostora za prihodnost. Poleg tega ima občutek občutljive globalne prepletenosti danes ravno nasproten psihološki vpliv kot so ga imeli sredi preteklega stoletja prvi posnetki Zemlje iz vesolja.

»Če so nas posnetki Zemlje tedaj povezali v zavesti, da vsi skupaj živimo na mali modri kroglici sredi vesolja, se danes ljudje spet zatekajo v skrajne lokalizme – vase, v družine ali najožje življenjsko okolje. V ZDA imamo vse več senatorjev, ki ponosno razglašajo, da niso še nikoli zapustili domovine. Ker nagovarjajo veliko večino Američanov, ki niso bili še nikoli v tujini, taki politiki pridobivajo vse več politične moči, njihova nevednost pa postaja vrlina,« je bil kritičen Saffo. Zato ljudje porabljajo vso svojo energijo za vse manj pomembne lokalne in osebne razprtije, na koncu pa so preveč izčrpani, da bi zmogli razmišljati o skupni prihodnosti in globalnih izzivih, je dodal.

Med odplačevanjem naslednjega kredita, izpolnjevanjem četrtletnih poslovnih rezultatov in načrtovanjem letošnjega dopusta pač ni časa za razmišljanje o naši globalni soodvisnosti. Še manj za spraševanje, katere življenjske oblike bodo čez nekaj stoletij poseljevale ostanke naše civilizacije in opazovale nenavaden spomenik, ki zatiktaka enkrat na leto, se premakne vsako stoletje in z zvoki neke ptice naznanja prihod novega tisočletja.

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 9. januar 2010, foto Jure Eržen

Iskanje orodja, s katerim bomo izluščili modrost množic

Ko uporabnik računalniškega družabnega omrežja Facebook slovesno potrdi svojega tisočega elektronskega prijatelja in se prepusti kratkemu trenutku zadovoljstva, preden začne zbirati novo stotino elektronskih stikov, niti ne pomisli, da njegovo ravnanje ves čas skrbno spremljajo analitiki računalniških omrežij. Ti poskušajo iz njegovega obnašanja med drugim ugotoviti, koliko stabilnih stikov zmore vzdrževati posameznik v omrežju in kako števec prijateljev vpliva na njegove mrežitvene navade, pa tudi razumeti, kako lahko njegovo obnašanje uporabimo za izboljševanje gospodarstva in družbe.

Če pridobimo dovolj podatkov in znamo uporabiti današnja računska orodja, je mogoče z analizo omrežij uspešno analizirati številna področja človeškega delovanja, je povedal devetindvajsetletni računalniški strokovnjak Jure Leskovec, ki na kalifornijski univerzi Stanford raziskuje velika računalniška, informacijska in družbena omrežja. Ugotoviti znamo, kam je treba namestiti senzorje v vodovodnem omrežju, da pravočasno zaznamo zastrupitev vodnih virov. Določimo lahko, komu moramo prišepniti govorico, da bo dosegla kar največji učinek, ali pokazati, kdo ima največ vpliva na medijskem ali političnem trgu. Naučili smo se izračunati, kam postaviti oglas, da bo dosegel kar največ potencialnih kupcev, in predvideti, kateri člani omrežja bodo med sabo prijatelji ali sovražniki. Le prihodnosti trenutno še ne znamo napovedati, je priznal. Zato si je prav to področje izbral za svoj največji raziskovalni izziv.

Pričakovanje, da je mogoče s številkami razložiti družbo ali celo napovedovati prihodnost, že stoletja zaposluje politike, igralce na srečo, ekonomiste, vojskovodje in znanstvenike. Zdaj ste na to področje z analizo elektronskih omrežij vstopili še računalnikarji. Zakaj? Ker se je v zadnjih dvajsetih letih toliko družbe preselilo v elektronske svetove?

Ko opazuješ dovolj velik vzorec ljudi, ugotoviš, da se začnejo človeške družbene mreže obnašati v skladu z določenimi splošnimi pravili, čeprav ima vsak posameznik svojo osebnost in identiteto. Če si izposodim primer iz fizike: ljudi je mogoče včasih modelirati zelo podobno kot pline (nasmešek). Na področju analize omrežij se namreč stikajo tri znanosti: fizika, družbene vede in računalništvo. Fiziki na omrežja gledajo kot na kompleksne sisteme in poskušajo ugotoviti, ali je iz obnašanja enega delca ali manjšega sistema mogoče razumeti ali celo napovedati obnašanja večjih fizikalnih in bioloških sistemov. Podobno razmišljajo tudi družboslovci, ki raziskujejo odnose med posamezniki in večjimi družbenimi sistemi. Računalnikarji smo poskušali z analizami omrežij sprva odgovoriti predvsem na tehnična vprašanja – kako pohitriti prenos podatkov prek računalniških mrež, ustaviti širjenje računalniških virusov in podobno. Z razmahom interneta in razvojem elektronskih družabnih omrežij pa se je družba dejansko začela seliti na naš teren, saj so se naše tehnologije in storitve razširile v vse pore življenja več milijard posameznikov.

Ti posamezniki pa ustvarjajo neskončne količine podatkov …

… ki jih je mogoče zelo natančno meriti, jim slediti, jih zbirati in analizirati. Poleg tega ti podatki niso zgolj pasivne številke, ampak nam povedo veliko o aktivnem obnašanju uporabnikov. Z analizo blogov, uporabe spletnih medijev in družabnih omrežij izvemo, kaj ljudi zanima, kaj iščejo, o čem pišejo, s čim se izražajo, kdo komunicira s kom, kakšni so njihovi odnosi in na kakšna sporočila se odzivajo. Ti podatki omogočajo zelo natančne posnetke njihovega posamičnega delovanja, kažejo pa tudi, kako ta posamična dejanja vplivajo na širše omrežje.

Primerjava je privlačna: ljudje kot posamezne molekule, ki oblikujejo »plin« – družbo z določenimi lastnostmi. Pa je res tako preprosto?

Analize, ki jih znamo danes izdelati analitiki omrežij, so vsekakor bistveno bolj površinske od tistih, ki jih izvajajo sociologi, antropologi ali psihologi. Tudi zato so družboslovci do takega pristopa še nekoliko zadržani, saj jih zanimajo predvsem posamezniki kot taki in ne kot nekakšna abstraktna mrežna vozlišča, povezave in uporabniške šifre. Vendar se tudi zavedajo, da lahko z analizo omrežij raziskujejo stvari, ki prej niso bile mogoče, saj so bile klasične družboslovne raziskave omejene z razmeroma majhnimi vzorci – nekaj sto do morda tisoč ljudi. Take raziskave nam povedo marsikaj o delovanju manjših človeških omrežij, vendar teh pravil ni mogoče preprosto posplošiti na večja omrežja. Ko omrežje doseže določeno velikost, se začne obnašati bistveno drugače kot prej. To pa lahko ugotovimo šele, ko analiziramo omrežja, v katerih je povezanih na milijone uporabnikov.

Katere nove ugotovitve je prinesla analiza velikih omrežij?

Lahko smo, denimo, potrdili ali ovrgli nekatere stare teorije. Pred dobrim letom smo na 250 milijonih uporabnikov Microsoftovega omrežja MSN ugotovili, da Milgramova in Traversova teza o »šestih stopnjah ločenosti«, po kateri vsakega poljubnega človeka na planetu do drugega loči v povprečju le šest stiskov rok oziroma poznanstev, dejansko drži, saj so bili uporabniki omrežja med sabo v povprečju oddaljeni le za nekaj več kot šest povezav. Prav tako smo potrdili tezo britanskega antropologa Robina Dunbarja, ki je na podlagi povprečnih velikosti skupin, v katerih živijo posamezne sesalske vrste, in velikosti njihovih možganskih neokorteksov postavil hipotezo, da ljudje lahko sklenemo in vzdržujemo do približno 150 stikov, preden dosežemo svojo kognitivno mejo. Naše analize so pokazale, da je prav 150 povezav tista vrednost, pri katerem se začnejo mreže drugače obnašati, kar pa se vidi šele na zelo velikih vzorcih.

Kljub temu imajo nekateri uporabniki Facebooka in drugih družabnih omrežij tudi po tisoč »prijateljev« in več …

To načenja zelo zanimivo raziskovalno vprašanje. Po nekaterih teorijah so se naši možgani prilagodili na dejstvo, da smo velik del svoje evolucije preživeli v skupnostih, ki so imele v povprečju po 150 pripadnikov, zato večjih skupnosti pač nismo sposobni trajno ohranjati. Po drugi strani pa je mogoče, da so nam elektronska orodja omogočila vzdrževanje bistveno večjega števila stabilnih povezav. Ne vem, saj so Facebook in druga orodja z nami še premalo časa, da bi lahko spremljali evolucijske spremembe. Prav tako je še neodgovorjeno vprašanje, kako izmeriti vplive tisočih elektronskih prijateljev na dejansko družabno življenje posameznika.

Katera stara prepričanja pa so analize velikih omrežij ovrgle?

Izvedeli smo marsikaj novega o tem, kako ljudje ustvarjamo pozitivne in negativne povezave, komu zaupamo ali kako izbiramo naše prijatelje in sovražnike. Trije ljudje so lahko povezani različno (ozre se po mizi, poišče papirnati prtiček in začne skicirati trikotnike s povezavami). Ena mogoča razlaga človeških povezav je razmeroma preprosta: prijatelj mojega prijatelja je tudi moj prijatelj, sovražnik mojega prijatelja je moj sovražnik, sovražnik mojega sovražnika pa je tudi moj sovražnik. Vendar se je izkazalo, da ljudje na internetu ustvarjajo povezave drugače. Pozitivne povezave ustvarjajo do ljudi, ki imajo višji status ali ugled, medtem ko negativne povezave ustvarjajo do tistih, ki imajo nižji status od njih samih. Še bolj presenetljivo pa je, da je mogoče le iz lokalne strukture omrežja v več kot 90 odstotkih primerov pravilno napovedati, ali je določena povezava pozitivna ali negativna.

Na podobne modele stavita tudi zavarovalniška in igralniška dejavnost – 90 odstotkov ljudi naj bi se v 90 odstotkih primerov obnašalo 90-odstotno predvidljivo.

Tako nekako. Če vem, v kakšnih odnosih so si posamezni stiki – kar lahko precej natančno izluščimo iz pridobljenih podatkov –, lahko z veliko gotovostjo napovem, kakšnega predznaka bodo nove povezave v omrežju in kako bodo določena dejanja vplivala na delovanje omrežja. Najbolj zanimivo pa je to, da se ta napoved ne spreminja ne glede na tip omrežja. Ljudje se začnejo v velikih omrežjih obnašati predvidljivo, ne glede na to, ali so ta omrežja javna ali anonimna, zasebna ali komercialna … Zato lahko modele iz enega omrežja natančno uporabim v drugih omrežjih. Tudi zato se trenutno veliko ljudi ukvarja z analizo zelo različnih omrežij, saj je mogoče zelo podobno modelirati marsikaj – kje in komu pokazati oglas, da bo imel kar največ učinka in prodal največ izdelkov, komu posredovati govorico, da se bo najhitreje razširila …

Teh uporab je neskončno dosti – od znanstvenih do takih, ki ustvarjajo dolarje. Trenutno se dogovarjamo o analizi poslovnega družabnega omrežja LinkedIn, v katerem je zbranih več kot 30 milijonov visokokvalificiranih delavcev in ponuja odličen vpogled v trg dela v ZDA. Za vsakega člana omrežja vemo, kakšna je njegova zaposlitvena pot in kje dela, zato bi lahko z analizo omrežja na ogromnem vzorcu natančno proučevali, kako se je na ameriškem trgu dela odrazila gospodarska kriza, kdo je izgubljal delo, katere panoge so zaposlovale in kakšna je bila smer teh zaposlitvenih migracij. Na neki točki bi bilo morda mogoče celo napovedovati, kdo bo verjetno izgubil službo in kdo razmišlja o menjavi, čeprav se tega sam še niti ne zaveda.

Analiza omrežij lahko danes zelo natančno opiše, kakšne so lastnosti teh mrež, kako dolge so povezave med uporabniki, kako se širijo, kje so ključna vozlišča, katerih tipov povezav je največ in kakšne povezave bodo najverjetneje nastale v določenih okoliščinah. Kakšne pa so omejitve te metode? Česa nam analiza omrežij ne pove?

Analitiki omrežij smo trenutno predvsem opazovalci, ki znamo razmeroma dobro opisati preteklo dogajanje. Sam pa priznam, da me bolj zanima, kako aktivno oblikovati prihodnost. Zato bi se zelo rad lotil družbenih poskusov na ljudeh, denimo izgradil dva vzporedna virtualna svetova in ugotavljal, kako se ljudje obnašajo v njih in kako na to obnašanje vplivajo razlike, ki bi bile vgrajene v ta dva sistema. Industrija se s tovrstnimi poskusi ukvarja že veliko let. Amazoni, googli in druga spletna podjetja redno preizkušajo, kako uporabniki sprejmejo določeno spremembo – ali kupijo več knjig, če je gumb za dokončanje nakupa postavljen višje ali nižje na strani …

… ali števec prijateljev na Facebooku vpliva na to, da se bodo uporabniki bolj pridno mrežili, ker jim več prijateljev dviguje status …

Vsekakor. Facebook se trudi, da bi uporabniki pri njih preživeli kar največ časa, zato uporabljajo različne prijeme, kako jih obdržati – dodajajo števec prijateljev, možnosti komentiranja, klepeta, pošiljanja darilc in podobno. Ta orodja niso naključna. Enemu milijonu uporabnikov pokažeš števec prijateljev, drugemu milijonu ga skriješ, nato pa analiziraš razlike in ugotoviš, kaj bolj ustreza tvoji strategiji in poslovnim interesom. Te analize so izjemno natančne, saj nekateri ponudniki preizkušajo skoraj vse – od barve določenih gumbov do pisav. Vendar so to že podrobnosti. Mene bolj mika pravi socialni inženiring – kako in ali je možno ustvariti ter kontrolirano vzgajati spletno skupnost v določeno smer. Ali je možno postaviti sistem, da se bo skupnost razvijala tako, kot hočem, in ne naključno. Ljudi kot posameznikov verjetno nikoli ne bomo mogli modelirati. Mislim pa, da lahko precej modeliramo družbo kot celoto.

Ali ni to nevarna želja? Ljudje si včasih predstavljajo, da je mogoče socialni inženiring uporabljati za »sistemsko« urejanje družbe, kar se je v preteklosti že nekajkrat slabo končalo …

Mene zanima, kako zasnovati orodja, s katerimi bomo ljudem pomagali in znali nevsiljivo izluščiti neko pasivno globalno znanje, modrost množic, ne pa to, kako nadzorovati ljudi, jim slediti, brati pošto in kukati v spalnice. Prepričan sem, da je mogoče z boljšim razumevanjem omrežij izgraditi marsikaj dobrega. To me žene in motivira.

In upravičuje tudi prijeme, s katerimi bi kot prihodnji družbeni inženir poskušali vplivati na posameznike, da sledijo vašemu cilju?

Moram se popraviti, če je tako zvenelo, ampak moč družbenega inženiringa nikakor ni neskončna. Seveda obstajajo načini, kako spodbujati določeno uporabniško ali potrošniško obnašanje, vendar so zelo omejeni. Poleg tega raziskave omrežij jasno kažejo, da sistema in posameznika ni mogoče obravnavati kot dveh ločenih enot, saj vsak posameznik s svojimi dejanji vpliva na dejanja drugih okoli sebe in soustvarja celoten sistem. Predvsem pa nikoli ne moremo predvideti rojstva izjemnih posameznikov, ki bodo nepredvidljivo radikalno spremenili obstoječe sisteme in pravila. Izjemnih dogodkov verjetno nikoli ne bo mogoče napovedati, sprožiti ali preprečiti.

Za večjo natančnost svojih prihodnjih raziskav boste potrebovali dostop do vse več podatkov o uporabnikih, kar bo na neki točki nujno začelo posegati v njihovo zasebnost. Hkrati se bodo povečevale zahteve držav in komercialnih naročnikov po natančnih analizah obnašanja državljanov, potrošniških navad in podobno. Kako se bi kot raziskovalec odzvali na take ponudbe in projekte?

Podatke in orodja, s katerimi delamo, bi načeloma lahko zlorabili. Tega se zelo dobro zavedam, a lahko le ponovim, da me kot znanstvenika to ne zanima in da pri svojem delu zelo pazim, da ne posegam v zasebnost uporabnikov. Prav tako nimam nobene želje po preganjanju teroristov, čeprav jih tajne službe iščejo tudi z mrežno analizo elektronskih komunikacij. Računalnikarji smo pogosto v nehvaležni vlogi, saj smo se zaradi naših orodij znašli v prvih bojnih vrstah. Meje možnega pomikamo naprej in se med prvimi srečujemo z dilemami, kaj se na spletu sme in ne sme početi, katere podatke o uporabnikih shranjevati in kako jih obdelovati. Zelo dobro se zavedamo, kako veliko moč ima Google, ki mu z vsakim iskanjem ali elektronskim pismom povemo, kaj počnemo in kaj nas zanima. Prav tako pa smo se naučili, da gre pri posegih v zasebnost pogosto za predvsem psihološko vprašanje, kaj se nam zdi v nekem obdobju sprejemljivo in kaj ne. Davčna uprava pozna naše finance bolje od nas, banke nas izjemno podrobno preverijo, preden nam odobrijo kredite, a smo se na to navadili. Na internetu se ta pravila šele oblikujejo.

V svojem raziskovanju se precej ukvarjate tudi z raziskovanjem širjenja informacij v omrežjih. Med drugim ste ugotavljali, kako in kdaj so se izjave ameriških politikov med predsedniško kampanjo pojavljale v medijih in blogosferi, analizirali poročanje ameriških medijev o gospodarski krizi … Kaj so vam te analize povedale o razmerjih moči v ameriških medijih in politiki?

Poteki novičarskih ciklov so raziskovalce zanimali že od nekdaj, a jim je bilo izjemno težko slediti in jih izmeriti. Če analiziramo pot informacij po elektronskih kanalih – internetu, blogih, spletnih medijih ali Twittru –, pa lahko natančno zabeležimo, kaj in kdaj je nekdo zapisal, kdo je to prebral in kdo povzel. Ker znamo zajeti na milijone različnih virov informacij, si lahko ustvarimo kar dobro sliko, kaj se prebivalstvo pogovarja, katere fraze in ključne besede uporablja in katere informacije se razširjajo. To je zlasti zanimivo v politiki – kako se širi informacija med pripadniki različnih strankarskih in svetovnonazorskih prepričanj, kako se spreminja in v kakšnem kontekstu jo določeni igralci uporabljajo. S temi podatki pa je že mogoče kar nazorno pokazati, kdo so glavni prožilci in razširjevalci informacij, ter iz sopojavljanja fraz ugotoviti, kdo koga povzema in s kom je kdo povezan.

Mogoče se sliši presenetljivo, ampak načeloma bi lahko zelo podoben pristop uporabili tudi za preučevanje delovanja možganov, kjer lahko merimo aktivnost posameznih nevronov, manj pa vemo, kakšne so povezave med njimi. Če bi ugotovili, da se dva nevrona praviloma prožita drug za drugim, to morda pomeni, da sta povezana. Področij, na katerih je mogoče uporabiti analize omrežij, je res nešteto …

Je mogoče napovedati tudi, katero izjavo politika bodo mediji verjetneje povzeli in kakšen volilni slogan bo prepričal volivce?

Taka vprašanja so se seveda pojavljala, saj so do nas po objavi rezultatov prihajali tudi politični strategi in predstavniki medijev, vendar bi bilo napovedovanje uspešnih volilnih sloganov na podlagi naših izračunov trenutno bolj fantastika. Znamo pa odgovoriti na vprašanje, kako se bo najverjetneje širila informacija, ki bo objavljena v New York Timesu – koliko ogledov in drugih objav bo sprožila, koliko in kateri blogi jo bodo povzeli. Prav tako smo ugotovili, da blogi večinoma z dveinpolurnim zamikom povzemajo objave tradicionalnih medijev, da informacije o politiki najhitreje objavljajo specializirani politični blogi in da blogosfera sproži le 3–5 odstotkov medijskih zgodb, kar pomeni, da je moč alternativnih medijev pogosto precenjena.

Ugotovili smo tudi, da v medijih močno prevladujejo novice iz uradnih virov in velikih podjetij, ki večinoma določajo, kako mediji poročajo o gospodarski krizi. Zato so, na primer, članki o posledicah krize za izobraževanje, socialo in zdravstvo v veliki manjšini. Takih zgodb je bilo le za dva odstotka. Te raziskave pa so navdihnile še en projekt, saj smo začeli skupaj z novinarji razvijati orodje, ki bi jim pomagalo pri raziskovalnem novinarskem delu.

Orodje za iskanje in analizo povezav med osebami in podjetji?

Nekaj takega. Raziskovalno novinarstvo je nekakšno iskanje šivanke v ogromnem kupu sena – iskanje pomembne informacije ali povezave v nepregledni količini podatkov. S podobnimi orodji, kakršna uporabljamo pri naših analizah omrežij, je mogoče analizirati velike količine podatkov in povezati neštete drobce informacij v večjo sliko. Te programe je mogoče nastaviti tako, da iščejo in opozarjajo na poslovne transakcije ali povezave, ki so najverjetneje sumljive in jih je treba preiskati. Naloga novinarjev pa je, da osmislijo te ujete povezave.

Ste morda potrdili tezo ameriškega profesorja Cassa Sunsteina, avtorja knjige Democracy 2.0, da se na spletu vse bolj združujejo enako misleči – da demokratske časopise povzemajo demokratski blogerji, republikanski republikanske, med njimi pa skoraj ni povezav?

Tega sicer nismo ugotavljali, vendar so se s podobnim vprašanjem precej ukvarjali drugi raziskovalci omrežij. Znano je, da zapiranje v komunikacijske mehurčke ni najboljši recept za uspeh, saj so tisti, ki so bolje povezani z drugimi omrežji, praviloma uspešnejši, ker imajo dostop do bistveno večje količine različnih informacij.

Razvejana omrežja so verjetno tudi robustnejša od zaprtih omrežnih mehurčkov?

Nedvomno. Tisti, ki se zapirajo v lastna omrežja, postanejo postopoma izolirani in nimajo dostopa do informacij iz drugih predelov omrežja. Ugotavljanje ranljivosti omrežij je še eno pomembno področje uporabe omrežnih analiz, saj nam omogoča iskanje pomembnih vozlišč, prek katerih potekajo ključne povezave. Če bi onesposobil deset ključnih internetnih strežnikov, bi onemogočil velik del omrežja, če onesposobiš deset milijonov naključnih računalnikov, pa verjetno ne boš povzročil posebne škode. To ne velja le za telekomunikacijsko infrastrukturo, ampak tudi za družabna omrežja. Ko smo izvajali poskuse na omrežjih, smo ugotovili, da lahko iz človeškega socialnega omrežja izbrišemo vse ljudi z več kot petdesetimi povezavami, pa se povezljivost v omrežju ne bo posebej spremenila.

Vas v prihodnjih letih mika pridobiti tudi kaka nova znanja, ki jih trenutno pogrešate?

Zelo me zanima biologija, ki postaja zelo računska. Analizo omrežij že kar intenzivno uporabljajo tudi na področju genetike in nevroloških znanosti. Tam vidim številne priložnosti, čeprav se zavedam, da mi teh področij ne poznamo dovolj dobro, a je tudi to mogoče nadoknaditi z interdisciplinarnim raziskovanjem. Prav tako si želim znati več matematike, a bo to verjetno ostala pobožna želja.

Z osemindvajsetimi leti ste postali profesor na elitni ameriški univerzi Stanford, izbrali pa so vas izmed več kot tristo kandidatov. Kako pomembno je bilo dejstvo, da ste se ukvarjali s tako vročim področjem, kot je analiza računalniških omrežij, ki univerzi omogoča pridobivanje številnih raziskovalnih projektov, znanstvenih objav in obetavnih študentov?

Pravo raziskovalno področje je bilo zagotovo zelo pomembno, a pomeni le del celotne zgodbe. Ko sem po doktoratu začel pisati prijave za službe, sem o tem dosti razmišljal, saj sem v prijavah hotel pokazati, da ima moja dosedanja raziskovalna in študijska pot neki globalni smisel – da vem, kaj počnem in kaj hočem. Tedaj sem spoznal, da je bila ta moja pot v resnici precej logična. Začela se je že v osnovni šoli, ko sem se nekako sam od sebe navdušil nad programiranjem. Nadaljevala se je na gimnaziji z različnimi raziskovalnimi nalogami in projekti. Še v srednji šoli sem začel zahajati na Inštitut Jožefa Stefana in sodelovati z imenitnimi mladimi raziskovalci. To vez do inštituta še vedno z veseljem ohranjam. Takrat sem tudi prvič potrkal na vrata profesorja Soline na fakulteti za računalništvo; ta si je vzel veliko časa in me mentoriral.

Po diplomi na fakulteti za računalništvo v Ljubljani je sledila odločitev za doktorski študij v Ameriki in številni projekti na področju analize omrežij. Čez leto sem pridno študiral, poletja pa sem skoraj obvezno preživel v industriji. Vse te izkušnje so mi pomagale opraviti razgovor za delo, ki je imel na Stanfordu obliko predavanja, v katerem sem moral prepričati profesorski zbor, da sem zrel raziskovalec, ki razume svoje področje. Pri tem so mi zelo veliko pomagale praktične izkušnje, ki sem jih pridobil po raziskovalnih laboratorijih v tujini.

So bili raziskovalni laboratoriji odprti tudi za tako mlade raziskovalce?

V Sloveniji imamo zelo dober sistem državnih tekmovanj iz računalništva za srednje šole. V zlatih časih programerskega podjetja Hermes Softlab so zmagovalce teh tekmovanj na pobudo gospoda Rudija Brica poslali za dva meseca na prakso v raziskovalni laboratorij Hewlett-Packarda v ZDA. Sam sem šel dvakrat, v tretjem letniku, ker sem zmagal, in v četrtem, ko se na tekmovanju nisem dobro odrezal, a so me Američani sami povabili. Ta primer tudi kaže, koliko dobrega lahko naredi že letalska vozovnica v Ameriko in tisoč dolarjev za življenjske stroške, saj je večina tedanjih udeležencev Hermesovih delovnih praks danes zelo uspešna. Skoraj vsi so doktorirali, pripravljajo doktorate ali pa so ustanovili podjetja, s katerimi so uspešni tudi v tujini. Poleg tega nam je ta prva izkušnja Amerike vsem odprla oči, kakšne možnosti so pred nami. Sam pa sem od tedaj vsake poletne počitnice preživel v tujini v kakem raziskovalnem laboratoriju, na fakulteti ali v podjetju. Potem je vse postalo lažje. Iz ene priložnosti se pojavi druga, tvoj življenjepis se debeli, naučiš se vztrajnosti, prevzemanja pobud, pridobiš samozavest …

Prav s pobudami in samozavestjo imamo Slovenci največ težav, saj se vidi, da nekako nismo vajeni spodbujati odličnosti, izjemnosti in štrlenja iz povprečja. Nadarjenim dijakom in študentom so sicer namenjene Zoisove štipendije, a niso dovolj selektivne. Poleg Zoisovih štipendij bi morale obstajati še kake druge javne ali zasebne štipendije, ki bi bile zares izbrane in tudi dovolj bogate, da bi vrhunskim študentom omogočile kako študijsko leto ali delovno prakso v tujini. Azijci se tega lotevajo zelo sistematično. Izberejo najboljše kandidate, jih pošljejo študirat v tujino, da pridobijo kar največ znanja, in se jih potrudijo pritegniti nazaj. Mi tega še ne znamo.

Kako se spodbujanja odličnosti lotevajo na Stanfordu?

Vse temelji na odprtosti in lastni raziskovalni pobudi. Začne se že pri izbiri kandidatov, saj se profesorski zbor zelo svobodno odloči, kateri kandidat jih prepriča. Tam ne poznajo raznih pravilnikov in točkovnikov, ki jih v Sloveniji tako radi uporabljamo. Ko si sprejet, ugotoviš, da je hierarhija zelo mehka, saj imajo docenti, izredni profesorji in redni profesorji skoraj enake dolžnosti in odgovornosti. Klasičnih kateder nimamo, vsak profesor je praktično svoj laboratorij in se povezuje z drugimi profesorji pri projektih – ali pa tudi ne. Ni nekih napisanih pravil, pokažejo ti pisarno in tajnico, nato se moraš znajti sam. Tudi ko sem prve mesece poskušal ugotoviti, kakšno je sploh moje mesto na fakulteti, sem izvedel le, naj delam, kar sam hočem, kar mislim, da je dobro. Po eni strani je to imenitno, po drugi pa moraš res zelo dobro premisliti, kaj želiš početi, da bo na koncu čim več.

Ta svoboda je verjetno varljiva, saj je treba prej ali slej pokazati rezultate …

Ta svoboda je super, a se v njej skriva zelo veliko odgovornosti. Čez sedem let bodo na fakulteti odločali, ali mi bodo ponudili redno profesuro ter s tem stalno zaposlitev ali pa se bom moral posloviti. Kaj bo odločalo? Ne vem, saj nimamo nobenih vnaprej določenih formalnih meril. Ni točk v Cobissu ali česa podobnega. Po sedmih letih bodo na fakulteti pač presodili moje celotno delo, kjer bodo ocenili moje raziskovalne dosežke, pedagoško delo, uspehe mojih študentov … In upam, da bo to dovolj. Če ne bo, že zdaj vem, da se bom lahko jezil le nase. Druga velika razlika je, da smo profesorji plačani samo devet mesecev, kolikor traja študijsko leto, tri mesece pa si moramo financirati sami. Če nimaš zunanjih raziskovalnih projektov in denarja za svojo plačo, moraš pač na počitnice. Ta ukrep spodbuja profesorje, da so raziskovalno aktivni. Hkrati pa tudi pomeni, da profesorji ne morejo še enaindvajsetič odpredavati tistega, kar predavajo že dvajset let, in kljub temu zaslužiti polne plače.

Zaposleni na slovenskih fakultetah pogosto potarnajo, da imajo preveč pedagoških obremenitev, zato jim trpi raziskovalno delo. Kako vi usklajujete pedagoške in raziskovalne obveznosti?

Učim precej manj od svojih kolegov v Sloveniji, a je tudi naš študijski sistem precej drugačen od slovenskega. Na Stanfordu imamo približno 6000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov, Univerza v Ljubljani pa ima 60.000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov. Kaj nam to pove? Da se v Sloveniji mogoče še ne vemo, kaj hočemo doseči z visokim šolstvom. Naj bo to podaljšana srednja šola ali sistem, ki naj bi pomagal ustvarjati presežke? Hočemo diplomirati kar največ ljudi ali izvajati dobre raziskave? Verjetno hočemo oboje, vendar sedanji sistem financiranja visokega šolstva temu ni naklonjen. Na fakulteti pa je treba tudi razločiti, kje se konča srednja šola in začne študij. Za prehod iz srednje šole na Stanfordu poskrbijo profesorji učitelji, ki ne raziskujejo, ampak so predvsem pedagogi in skoraj v celoti prevzamejo prvi dve leti dodiplomskega študija. Mene kot profesorja raziskovalca čaka kvečjemu kak predmet v četrtem letniku dodiplomskega študija, sicer pa se ukvarjam skoraj izključno z doktorskimi študenti.

Se ta razlika odraža tudi na študentih?

Težko primerjam, ker nisem imel skoraj nobenih izkušenj s slovenskimi študenti. Moji dosedanji študenti so vsi brez izjeme zelo delavni. Z njimi ni nobenih težav, ni treba razmišljati, kako bi jih motiviral. Naredijo, kar predlagaš, mnogokrat še veliko več, preštudirajo veliko dodatne literature in povedo, če jih kaj zmoti pri tvojem pristopu.

Je ta motiviranost povezana tudi z dejstvom, da je Stanford izjemno selektivna univerza?

Tudi, vendar že kmalu ugotoviš, da kljub strogi selekciji nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo izbrani posamezniki obnesli med študijem. Med študenti se hitro vzpostavi hierarhija, najbolj uspešni imajo zelo različna družbena, nacionalna in raziskovalna ozadja, predvsem pa je zanje značilno, da po nečem izstopajo. Ko sem bil že sprejet, sem izvedel, da jih je tudi pri meni prepričalo, da se je moje raziskovalno delo precej razlikovalo od raziskovalnega dela mojega mentorja. Poleg tega pa tudi moja zgodba kaže, da lahko nekdo iz eksotične srednjeevropske države v štirih letih doktorira in dobi službo na Stanfordu, čeprav ne bi prej nikoli pomislil, da je kaj takega sploh mogoče (nasmešek). Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo. Saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega.

To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere. Vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti. Sam pa povsod po svetu in doma spoznavaš sodržavljane, ki se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, o katerih nihče nič ne izve …

Facebook je domnevno nastal zato, ker so bili njegovi ustanovitelji nori na azijska dekleta in so hoteli ustvariti računalniško omrežje, na katerem bi imeli dostop do njihovih fotografij. Azijska dekleta pa so menda zelo vabljiva tudi za samske Slovence, ki zaidejo v Silicijevo dolino in okolico. Veste kaj o tem pojavu?

Res je, kar nekaj Slovencev se je poročilo z Azijkami, ko so prišli v Kalifornijo. Urbanih legend o azijskih dekletih ne manjka. Nekateri pravijo, da so azijska dekleta uresničitev sanjske ženske, vedno prijazne in brezhibno urejene, ki ti izpolnijo vsako željo, še preden sploh pomisliš nanjo. Sam še nimam teh izkušenj (smeh).

Related articles by Zemanta

• Study Measures the Chatter of the News Cycle (nytimes.com)
• Another Perspective on How “News” “Diffuses”: The Francisville 4 from Inside the Newsroom (journalismschool.wordpress.com)
• Tracking the Life and Death of News (usnews.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.