Temni vitez je zato sestavil posebno napravo, s katero je lahko prisluškoval vsem mobilnim telefonom v mestu Gotham, saj je upal, da bo vsaj ena naprava ujela Jokerjev glas in ga izsledila. Pri tej nalogi bi mu moral pomagati nepogrešljiv pomočnik Lucius, a se ni strinjal z Batmanovo metodo. »Vse telefone v mestu si spremenil v mikrofone. To je narobe, neetično in nevarno,« je dejal Lucius. Vztrajal je, da niti superjunak ne more ukrotiti moči, ki jo prinaša taka naprava – ne glede na vse varovalke in dobre namene, zaradi katerih je bila sestavljena. »Vohunjenje za tridesetimi milijoni ljudi ni moje delo. Pomagal ti bom najti Jokerja, vendar bo to zadnje, kar bom naredil. Dokler obstaja tak prisluškovalni stroj, ne morem več delati zate.«

Film režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2008 kljub stripovskemu ozadju ni skrival kritičnih družbenih sporočil. V anarhističnem Jokerju, ki nima drugega namena kot širiti strah in povzročati razdejanje, ki nima nikakršnih zahtev in s katerim se ni mogoče pogajati, je upodobil absolutno zlo terorizma, proti kateremu so se uradno vojskovale Združene države Amerike. V tej vojni so jih čakale podobne dileme kot filmskega Batmana: ali cilj res opravičuje sredstva? Ali ne bomo zaradi sistematičnega kratenja človekovih, zasebnostnih in drugih pravic postali enaki ali hujši negativci kot tisti, ki jih preganjamo? Ali ni največja zmaga terorizma nad demokracijo prav uvajanje izjemnih razmer, ukinjanje državljanskih svoboščin in uvajanje družbe nadzora v imenu varnosti?

Luciusove besede so povzele dolgoletna prizadevanja ameriških borcev za državljanske pravice, ki so opozarjali na izjemen razmah elektronskega prisluškovanja po enajstem septembru. Ameriški zvezni preiskovalci (FBI) in tajne službe (Cia, NSA …) so z zakonom o domovinski varnosti (Patriot act) pred desetimi leti pridobili skoraj neomejena pooblastila. Smeli so nadzorovati ves nacionalni in mednarodni elektronski promet – sporočila, telefonske klice in klepete na družabnih omrežjih. Brez sodnega naloga ali utemeljenega suma so preverjali domače in tuje državljane, ki so imeli podatke shranjene na ameriških strežnikih (elektronsko pošto, osebne profile …). Države so začele razvijati vohunsko programje in ga skrivaj nameščati na računalnike in mobilnike osumljencev, povečali so se tudi izdatki za razvoj elektronskega vojskovanja – virusov, črvov in drugih orožij, s katerimi je mogoče napasti nasprotnikovo infrastrukturo (lani so neznanci s takim programom napadli iranski jedrski reaktor v Bušerju).

Ker izrednih protiterorističnih ukrepov ni odpravila ali omilila nobena »mirnodobna« vlada – ne Barack Obama ne nova evropska komisija –, so se filmski strahovi Batmanovega pomočnika zelo kmalu uresničili.

Ko so bili najbolj razvpiti teroristični jokerji mrtvi ali pogrešani, je lahko mogočna prisluškovalna naprava prevzela druge naloge – kljub vztrajnim dokazovanjem kritikov, da je množično prisluškovanje neučinkovito, sporno ali celo neustavno. Politiki so hoteli pokazati, da skrbijo za varnost državljanov, zato so po hitrem postopku in brez razprave sprejemali nove »odločne« protiteroristične zakone, sporazume in direktive. Tajne in varnostne službe so vztrajale, da se brez neomejenega dostopa do podatkov ne morejo učinkovito bojevati proti globalnemu terorizmu ali pravočasno predvideti novih napadov. Policija (tudi slovenska) je trdila, da so večja pooblastila koristna tudi takrat, ko se ne bojujemo proti teroristom, saj jim bo precejanje komunikacijskih podatkov pomagalo loviti kriminalce. Nato so jim sledili še lastniki avtorskih pravic, ki so protiteroristične in protikriminalne prisluhe skušali uporabiti za preganjanje spletnega piratstva in izmenjave datotek.

Lobiranje obveščevalcev, policije in založnikov ne bi bilo tako uspešno, če bi njihovi interesi trčili ob enakovredne protiuteži: zahteve po varovanju zasebnosti, pravice do obtožnice in sodnega procesa ter učinkovite varovalke pred nezakonitimi prisluhi. Vendar se to ni zgodilo, zato danes učinkovitega nadzora nad nadzorniki – državnimi ali zasebnimi – skoraj ni.

Primerov nenadzorovanih elektronskih nadzornikov v zadnjih tednih ni manjkalo. Petindvajsetletni ameriški heker Trevor Eckhart je na spletu objavil posnetek, kako posebna programska oprema (carrier iq) skrito spremlja vse, kar se dogaja s telefonom: zapisuje klice, sporoča lokacijo, shranjuje kratka sporočila in popisuje spletna iskanja (ta program so operaterji brez vednosti uporabnikov namestili na 150 milijonov ameriških mobilnikov z operacijskimi sistemi ios, android in blackberry). Sodelavci slovenske računalniške revije Monitor so v decembrski številki pokazali, kako popolna prisluškovalna naprava je lahko mobilnik, če je na njem skrit vohunski program, ki ga je mogoče legalno kupiti na spletu (oddaljen vklop mikrofona, branje elektronske pošte, vklop kamere …). Za najbolj obsežno razkritje pa je znova poskrbela spletna skupnost wikileaks, ki je skupaj z nekaterimi mediji (OWNI, Washington Postom, L’Espressom …) izdelala zemljevid globalne prisluškovalne industrije (spy files).

Wikileaks je pridobil več kot 1100 notranjih dokumentov, prodajnih katalogov in navodil za uporabo, ki jih naročnikom pošiljajo ponudniki nadzornih naprav in sistemov za prestrezanje elektronskih komunikacij. Iz njih je razvidno, kdo so največji ponudniki vohunske opreme (Nokia-Siemens, Amesys, Quosmos …), kakšne so njihove zmogljivosti, kdo so njihovi odjemalci in katera področja prisluškovalnega trga so najbolj zanimiva. Ocenili so, da prisluškovalna industrija trenutno ustvari vsaj pet milijard dolarjev na leto. Največ ponudnikov prodaja rešitve za spremljanje internetnega prometa, sledijo telefonski klici, kratka sporočila, prepoznavanje govora in lokacijsko sledenje. Veliki proizvajalci izdelujejo sisteme za množično spremljanje elektronskega prometa, ki lahko zajamejo celotne države in hkrati pri izbiri naročnikov niso pretirano tankovestni, saj so oskrbovali tudi predsednika Gadafija v Libiji in trenutno sodelujejo z režimom v Siriji. Med pregledovanjem dokumentov so našli celo podjetje, ki je v brošuri oglaševalo »iskanje političnih nasprotnikov«.

Njihova dejavnost je večinoma legalna, saj sistemi za elektronski nadzor uradno ne sodijo med »orožje« ali »prisilna sredstva«, ki jih zahodna podjetja ne smejo prodajati nedemokratičnim režimom. Prodajalci trdijo, da ne morejo vplivati na uporabo njihovih izdelkov ali prevzeti odgovornosti za zlorabe, čeprav med »usposabljanjem« naročnikov zelo dobro spoznajo njihove želje in potrebe. Prav tako ni prepovedano nameščanje vohunskega programja na mobilnike, dokler operaterji z njim »skrbijo za večjo zanesljivost omrežja« ali »izboljšujejo uporabniško izkušnjo«. Večji prekršek lahko naredi uporabnik, ki bi se hotel s pomočjo spletnih navodil znebiti vohunskega programa, saj bi s takim posegom prekršil naročniško pogodbo in izgubil garancijo za mobilno napravo.

Vohunsko programje danes ni samo spremljevalec globalnega protiterorističnega boja in zagotavljanja nadzorovane varnosti, temveč je postalo tudi nevidna cena za uporabo mobilne telefonije, družabnih omrežij, elektronskega bančništva in drugih pridobitev informacijske družbe. Skrb za elektronsko zasebnost je doslej od uporabnika zahtevala veliko odrekanja, znanja in samodiscipline, saj je moral ročno izklapljati vohunske funkcije, šifrirati dopisovanje, se odreči številnim spletnim storitvam ali zanje plačati precej višjo ceno. Vendar se tudi obdobje prostovoljnega elektronskega puščavništva vse hitreje izteka, saj poskušajo avtorji novih internetnih zakonov in sporazumov (protiponarejevalnega sporazuma ACTA, protipiratskega zakona SOPA …) postopoma kriminaliziralizirati vse oblike izogibanja elektronskemu nadzoru in še bolj zaščititi prisluškovalce, kar bi bilo še pred desetimi leti politično nesprejemljivo – v imenu varnosti, gospodarske rasti in nacionalnih interesov.

Filmski Batman je na koncu spoznal, da je njegova prisluškovalna naprava v resnici prenevarna celo za superjunaka, zato ni nasprotoval, ko jo je njegov pomočnik po lovu na Jokerja uničil. V resničnem svetu batmani niso tako preudarni.

(Sobotna priloga Dela, 10. december 2011)

Sporočilo angleške sošolke me je opomnilo na elektronski obred, ki sem se ga prvič udeležil pred dobrim letom dni. Na facebooku je zaokrožila novica, da sta v enem tednu v prometnih nesrečah umrla naša elektronska »prijatelja«, ki smo ju srečevali na predavanjih in zabavah. Odziv je bil množičen, saj je skoraj celotno prijateljsko omrežje na njunih osebnih profilih izrekalo sožalja, pisalo posvetila in tolažilo svojce, ki so se v njunem imenu odzivali na zapise. Ti so tudi sklenili, da njunih računov ne bodo izbrisali, temveč so jih spremenili v nekakšne elektronske nagrobnike, kamor lahko njuni prijatelji še vedno polagamo elektronske svečke.

Pri Facebooku so elektronske nagrobnike javno predstavili pred dvema letoma. Zaradi hitre globalne širitve družabnega omrežja se je povečevalo tudi število njihovih članov, ki so omrežje neprostovoljno zapustili (facebook danes uporablja že več kot 800 milijonov uporabnikov, v letu 2011 jih bo umrlo približno 300.000). Člani so se vse pogosteje pritoževali, da jih poskušajo facebookove družabne storitve, igre in oglasi povezovati z umrlimi prijatelji, kar je bila za marsikoga boleča izkušnja. Zato lahko danes svojci ali prijatelji opozorijo upravitelje, naj osebne profile umrlih članov »skrijejo« pred javnostjo ali jih označijo kot izbrisane. Potrebujejo le dokazilo o smrti (objavo osmrtnice, mrliški list …) in nekaj sreče, da se jim bodo v naročniški službi Facebooka sploh odzvali.

Odzivi upraviteljev spletnih omrežij in storitev na »posmrtne« zahteve svojcev niso samoumevni, saj so internetna podjetja na smrt uporabnikov zelo slabo pripravljena. Internetni podjetniki morajo tveganim vlagateljem prodajati vabljive poslovne ideje, v katerih ni prostora za človeško minljivost. Delujejo v izjemno dinamični gospodarski panogi, kjer le redka podjetja preživijo več kot nekaj let, zato v poslovne načrte le redko zapišejo tako dolgoročne premisleke, kot je skrb za umrle naročnike in njihovo zapuščino. Najbolj množični uporabniki njihovih storitev – mladi in mlajši odrasli – o smrti ne razmišljajo, prav tako ne države, telekomunikacijski operaterji in pravna stroka, ki se z vprašanji digitalne zapuščine še ne srečujejo.

Vendar odzivi facebooka – kot trenutno največjega družabnega omrežja na svetu – zelo jasno kažejo, da se internetni igralci, uporabniki in zakonodajniki ne bodo mogli več dolgo izogibati dejstvu, da uporabniki spleta tudi umirajo in pri tem zapuščajo zelo raznoliko elektronsko dediščino, ki ni shranjena samo na njihovih elektronskih sopotnikih. Zaradi razmaha spletnih storitev in vse večje razširjenosti mobilnih naprav uporabniški podatki niso več shranjeni lokalno, na trdem disku domačega računalnika ali pomnilniku prenosne naprave, temveč se selijo na oddaljene računalniške strežnike. Osebne elektronske profile na družabnih omrežjih, internetno elektronsko pošto, fotoalbume in druge storitve upravljajo zasebna podjetja, ki morajo pri poslovanju upoštevati lokalno, večinoma ameriško zakonodajo. Na njihovih strežnikih pa se ne nabirajo samo osebni podatki in spomini, ampak jim uporabniki zaupajo tudi vse več digitalnega premoženja.

Raziskovalci londonske univerze Goldsmiths so v začetku meseca predstavili študijo, v kateri so ocenili, da imajo Britanci na oddaljenih strežnikih shranjenih že za več kot 2,5 milijarde evrov imetja: glasbe, elektronskih knjig in revij, fotografij, videov, plačanih naročnin, vrednostnih kartic in virtualnega denarja. Tretjina anketirancev je povedala, da želijo svoje digitalno premoženje zapustiti naslednikom skupaj z »običajno« dediščino. Hkrati pa je bila večina uporabnikov še vedno prepričana, da so omenjene vsebine shranjene na njihovih računalnikih, elektronskih tablicah in pametnih telefonih, zato jih bodo lahko naslednikom zapustili skupaj z napravo. Na dejstvo, da so svoje vsebine v resnici zaupali neznanim računalnikom na drugi strani Atlantika, niso niti pomislili.

Oddaljenost digitalne dediščine bo naslednikom povzročala veliko težav, ki še pred nekaj leti skoraj niso bile predstavljive. Ponudniki internetnih storitev nimajo enotnih pravil, kako se odzvati na zahteve dedičev za dostop do shranjenega premoženja. Bodo verjeli na besedo ali bodo zahtevali pravnomočen sklep o dedovanju? Bodo dedičem izročili samo shranjene podatke ali bodo nanje prenesli tudi gesla in druge uporabniške pravice, s katerimi bodo lahko še naprej vzdrževali stare poštne predale, spletne strani in elektronske profile? Kako bo sodišče delilo premoženje, če ne bo imelo seznama, kaj vse je pokojni shranil na različnih kotičkih svetovnega spleta? Kaj če nasledniki ne bodo deležni samo digitalnega premoženja, ampak tudi dolgov iz spletnih igralnic? Ali bo lahko uporabnik prepovedal dostop do poštnih predalov in dnevnikov, ker noče, da bi svojci nekoč spoznavali njegove skrite plati in morebitna dvojna življenja, ki jih ni zaupal nikomur?

Novinarsko dopisovanje s sodiščem, pravosodnim ministrstvom ter nekaterimi večjimi slovenskimi ponudniki spletnega gostovanja in telekomunikacijskih storitev je potrdilo, da jasnih odgovorov na taka vprašanja še dolgo ne bo, saj se v njih križajo zakoni o dedovanju, intelektualni lastnini, obligacijskih pravicah in drugi – odvisno od primera. Desetina udeležencev britanske raziskave je raziskovalcem povedala, da bo seznam spletnega premoženja, elektronske bančne račune, vsa potrebna gesla in morebitne omejitve dostopa najverjetneje zapisala v oporoko, kar so priporočili tudi slovenski sogovorniki. Vendar se za oporoko odloči le malo uporabnikov spleta. Avtorji prispevkov o smrti in internetu zato včasih predstavijo kako nenavadno metodo za ohranitev večnega internetnega življenja (»večen« zakup internetne domene …) ali spletne storitve za posmrtno upravljanje digitalnega premoženja (vzdrževanje profila, varovanje gesel, brisanje neprijetne preteklosti …), a tudi ti poskusi večinoma niso zaživeli. Prodajanje skrbi za digitalno prihodnost se jim v sedanjosti še ni obrestovalo.

S podobnimi težavami se srečujejo tudi pobude za ohranitev elektronske preteklosti, ki jih skrbi, da bomo zaradi digitalne pozabe (nezanesljivih nosilcev, propadlih ponudnikov, nezdružljivih zapisov …) in odvisnosti od elektronskih medijev izgubili zadnjih nekaj desetletij človeške zgodovine. Njihove izkušnje kažejo, da za preteklost in prihodnost na »sedanjostnem« internetu ni prostora, saj njegova zasnova ne ponuja preprostih načinov za nepovratno brisanje podatkov, ki bi se jih hoteli znebiti, in skoraj nobene zanesljive možnosti trajnega shranjevanja vsebin, ki jih hočemo ohraniti. Njegovi snovalci niso predvideli zasebnih podjetij, kakršen je Facebook, ki bo uporabniške podatke brez možnosti izbrisa shranjeval tudi po njihovi smrti. Prav tako niso pomislili, da bodo uporabniki svoje edine kopije digitalnih fotografij, rokopisov in pisem kdaj zaupali tehnologijam, ki niso bile namenjene trajnejšemu shranjevanju informacij. In vendar je danes oboje postalo internetna norma.

Na krhkost digitalne dediščine in trdoživost elektronskih spominov nas bodo zato opominjali šele dogodki, ki ljudi soočijo z minljivostjo tudi v neelektronskem svetu: smrt bližnjega, bolezen in skrb za potomstvo. Med lanskim prižiganjem elektronskih svečk se nismo pogovarjali samo o umrlih sošolcih. Ko smo klikali po njunih elektronskih nagrobnikih, smo se spraševali, ali bi na svojih profilih objavili vse misli, fotografije in povezave, ki jih brezskrbno delimo vsak dan, če bi vedeli, da bomo tako elektronsko podobo zapustili zanamcem? Bi sploh hoteli imeti tak digitalni spomenik na svetovnem spletu ali bi se raje odločili za izbris? Smo zaradi bežnih elektronskih sporočil ali uradnih rojstnodnevnih voščil izpuščali priložnosti za pogovore, srečanja in resnično spoznavanje naših internetnih stikov?

Vprašanja, ki si jih ljudje vedno zastavljamo prepozno.

(Sobotna priloga Dela, 29. oktober 2011)

Aljaške oblasti so po več kot dveh letih odlašanja ustregle zahtevi novinarjev za dostop do informacij javnega značaja in jim izročile 24.199 elektronskih pisem, ki jih je od decembra 2006 do septembra 2008 napisala tedanja republikanska guvernerka Sarah Palin.

Ker velikega kupa potiskanega papirja ni mogoče objaviti na spletu in ga računalniško preiskovati, so začeli sodelavci ameriške kabelske televizijske mreže MSNBC (skupaj z alternativno medijsko ustanovo Propublica) in britanskega dnevnika Guardian takoj skenirati guvernerkina pisma ter jih sistematično objavljati na spletnih straneh. Hkrati so bralce pozvali, naj sodelujejo pri prebiranju zapisov in vsako pismo označijo z vsebinskimi oznakami: so javna ali zasebna, poslovna ali politična, potencialno zanimiva ali dolgočasna.

Medijski hiši sta za pogost novinarski problem – dolgotrajno prebijanje skozi tisoče strani dokumentov – uporabili »crowdsourcing« ali izrabljanje modrosti množic, ki ga omogoča sodelovanje anonimnih posameznikov prek svetovnega spleta.

Pobudniki projekta so upali, da jim bodo bralci pomagali izbrskati zanimive zgodbe, ki bi jih njihovi novinarji zaradi preobremenjenosti ali preozkega dnevnopolitičnega razmišljanja spregledali. Trdili so, da bodo urejena in objavljena pisma ustvarila precej bolj popolno sliko nekdanje guvernerke in podpredsedniške kandidatke kot še tako podroben novinarski zapis. Zagovorniki »podatkovnega novinarstva« pa so začeli njihov poskus nemudoma navajati kot zgled prihodnjega sodelovanja med medijskimi hišami, programerji in bralci, ki bo razumni javnosti pomagalo krmariti po neskončnem in vse bolj razburkanem podatkovnem morju.

Izkoriščanje modrosti množic je postala v zadnjih letih izjemno priljubljena tema menedžerskih navdihovalcev in proučevalcev novodobnih spletnih fenomenov. Skoraj stoletje stara napoved, da bo s sodobnimi komunikacijskimi in informacijskimi orodji že kmalu mogoče povezati vse ljudi na Zemlji v nekakšne »svetovne možgane«, se je iz esejev britanskega futurista G. H. Wellsa preselila v upravne odbore podjetij, politične štabe in med aktivistične skupine.

Ameriški internetni podjetnik Jimmy Wales je s prispevki spletnih prostovoljcev ustvaril enciklopedijo wikipedio. Korporacije so ob pomoči spletnih namigov iskale dragocene surovine ter reševale razvojne in tehnične zagate (projekt innocentive). Britanski liberalnodemokratski politik Nick Clegg je državljane povabil, naj mu pomagajo iskati zastarele zakone in svetujejo, na katerih področjih naj britanska vlada išče proračunske prihranke (pobuda value your freedom). Množičnostni projekti so se v zadnjih letih preselili tudi v neinternetni svet, saj so se po enakem organizacijskem načelu zgledovali pobudniki številnih človekoljubnih ali civilnodružbenih projektov – od iskanja pogrešanih v naravnih nesrečah (Haiti, Japonska) do akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu.

Vendar ideja modrih internetnih množic v praksi le redko upraviči velike obljube, ki jih širijo njeni poklicni zagovorniki.

Vznemirljivim novicam o milijardnem nahajališču zlata, novem razlitju ameriških diplomatskih depeš in urejenih pismih ameriške guvernerke le redko sledijo enako imenitni epilogi. Varuh pravic bralcev pri Guardianu Chris Elliott je moral precej neprepričljivo odgovarjati na očitke, da pisma Palinove niso razkrila ničesar pomembnega in so časopis pod krinko javnega interesa zanimale le nove palinovske pikantnosti.

Nicholasu Cleggu so državljani sporočili, da nasprotujejo izdatkom za vojaška posredovanja v tujini ter da si za prihodnjega ministrskega predsednika želijo znanega televizijskega voditelja in ljubitelja hitrih avtomobilov Jeremyja Clarksona (stran je kmalu zaprl). Prvi modromnožični poskus administracije Baracka Obame je pokazal, da bi morala biti njegova politična prioriteta legalizacija marihuane. Slovensko spletno orodje za iskanje koruptivnih vzorcev (supervizor), ki ga je prejšnji teden predstavila komisija za preprečevanje korupcije, pa je doslej le potrjevalo ali relativiziralo stare medijsko-politične zgodbe o gradbenikih, odvetnikih, kulturnikih in tajkunih.

Za takšne rezultate, ki prej spodbujajo cinizem kot državljansko pobudo, niso kriva podatkovna orodja ali neodgovorne množice. Povzročijo jih nerealna pričakovanja, ki jih imamo do moči podatkov, vloge spletnih prostovoljcev in ideje transparentne države, je povedal David Donald, veteranski analitik in urednik, ki pri washingtonskem nevladnem centru za javno integriteto (Center for Public Integrity) skrbi za zbiranje in objavo podatkov o financiranju predsedniških tekem, javni porabi, delovanju lobističnih skupin in drugih dejavnostih, ki vplivajo na delovanje oblasti.

V dobrih dvajsetih letih delovanja so se v centru naučili, kako težko je podatke umestiti v družbeni kontekst in koliko znanja potrebuje skupina analitikov, preden iz podatkov izlušči uporabna dejstva (kaj nam zares pove informacija, katero podjetje je s koliko denarja podprlo določenega predsedniškega kandidata). Spoznali so, da lahko s podatkovnimi analizami opozorijo na velike sistemske pomanjkljivosti in razgaljajo dvoličnost politikov, a brez pritiska javnosti in demokratične politične kulture ne morejo pričakovati pozitivnih sprememb. Poleg tega so jim izkušnje pokazale, da je lahko sodelovanje spletnih prostovoljcev koristno le takrat, ko ima projekt jasno opredeljene naloge, cilje in oblike sodelovanja, saj se neobdelanih podatkovnih zbirk sami od sebe lotijo le redki specialisti, ki jih žene raziskovalni izziv ali poslovni interes.

Bodo državljani postali učinkoviti nadzorniki javne porabe, ker smo jim omogočili omejen dostop do podatkov o poslovanju proračunskih porabnikov? Si bodo bralci sami sestavili sliko o guvernerki Aljaske, ker imajo možnost prebrati njenih dvajset tisoč pisem? Take napovedi kljub tehnološkemu napredku ostajajo podobno optimistične kot trditev, da lahko vesoljsko ladjo zgradi vsak, če ima le na voljo dovolj časa, materiala in motivacije, je odvrnil sogovornik. To ne pomeni, da so aktivno državljanstvo, preiskovalno novinarstvo in prizadevanje za večjo transparentnosti države nesmiselni ideali, a se je treba ves čas opominjati, da ljudje do dejstev nimajo nujno tako pozitivnega odnosa kot analitiki.

Družbeno angažirani analitiki, kakršen je Donald, zelo dobro poznajo tveganja družbe nadzora in svarijo pred tehnokratskimi pristopi, ki med statističnimi vzorci ne znajo več prepoznati ljudi – z vsemi vrlinami in nepopolnostmi, ki jih prinaša njihova človeškost. Vendar tudi iskreno verjamejo, da je mogoče državo upravljati precej bolj optimalno, kot to počnemo danes. Motijo jih milijarde evrov, ki se izgubijo v birokratskih ponikalnicah, neskončne čakalne vrste v zdravstvu, korupcija in nepotrebne prometne nesreče, saj vidijo načine, kako jih odpraviti.

Zavedajo se nevarne želje države po nadzorovanju prebivalcev in potrebe korporacij po usmerjanju potrošnikov, zato se poskušajo s podatki in znanjem bojevati proti populistični politiki in ekonomski propagandi – naravnima sovražnikoma razumskega odločanja. Ta prizadevanja pa med politiki in državljani ne vzbujajo navdušenja, ampak prej globoko nelagodje.

To kompleksno človeško čustvo, ki so ga znali v preteklosti lepo povzeti pisci futurističnih in znanstvenofantastičnih romanov, je sestavljeno iz nekaterih starih človeških zadreg, ki postajajo v enaindvajsetem stoletju vse bolj izrazite.

Bega nas spoznanje, kako malo naših odločitev temelji na dejstvih, čeprav se vse teže izgovarjamo na neznanje ali pomanjkanje informacij. Grize nas slaba vest, ker ne zmoremo spremeniti svojega delovanja, za katero dobro vemo, da je škodljivo (nezdravo prehranjevanje, uničevanje okolja …). Preganja nas občutek manjvrednosti pred prihajajočimi konkurenčnimi družbami ljudi ali strojev, ki jih bo namesto čustev upravljala matematična učinkovitost.

Znanje, na katerem bi domnevno morala temeljiti družba znanja, zato vse bolj postaja sovražnik, pred katerim se umikamo v zelo stare, predrazsvetljenske ideje: vero v eno naravno ali božjo resnico, vraževerje in absolutnega, avtoritativnega vladarja. Ideje, ki so v dobi informacijskih tehnologij in zmogljivih matematičnih algoritmov še precej bolj nevarne, kot so bile pred stoletji.

(Sobotna priloga Dela, 3. september 2011)

Med sprehodi po telekomunikacijskih omrežjih ga bo včasih prestregel tudi kak človeški bralec. Nekateri bodo bežno preleteli besedilo in pripisali žaljiv enostavčni komentar, če se bodo spotaknili ob misel, s katero se ne strinjajo. Drugi ga sicer ne bodo prebrali, ampak le shranili med zaznamke, priporočili prijateljem na družabnih omrežjih ali objavili nekaj približnih citatov na svojem blogu. Njihove površne misli in hipna priporočila bodo nato spet pograbili računalniški programi ter jih uporabili za izračunavanje prijateljskih mrež, bralnih navad in potrošniških želja. Lastniki strežnikov in spletnih iskalnikov bodo z njim služili dolarske cente, spletni podjetniki pa krmili svoje spletne storitve, lačne kakršnihkoli vsebin.

In vendar so te besede namenjene ljudem, ne računalnikom. Avtonomnim posameznikom, ki jim v času nenehnih motenj uspeva ohraniti del pozornosti in ga nameniti razmišljanju. Tistim, ki jim prijateljstvo ne pomeni le poimenovanja elektronskega stika na facebooku in znajo tudi v svetu strojev obdržati svojo človeško osebnost.

Zelo podobno razmišljanje je bralcem v kratkem predgovoru namenil Jaron Lanier, znani ameriški tehnološki vizionar in eden pionirjev virtualne resničnosti, ki je lani izdal zelo odmeven knjižni manifest You Are Not a Gadget (Niste tehnološka igračka). V njem poskuša s slikovitimi miselnimi izbruhi prikazati, kaj so ljudem prinesle informacijske in komunikacijske tehnologije – od osebnih računalnikov do elektronskih družabnih omrežij –, ki jih je v zadnjih treh desetletjih soustvarjal tudi sam. Njegov sklep je grenkoben: tehnologije, s katerimi so hoteli njihovi snovalci sprostiti človeški potencial, širiti znanje in izboljšati kakovost življenja na planetu, danes opravljajo čisto nasprotno nalogo. Poneumljajo, spodkopavajo našo človeškost, krepijo izkoriščevalsko moč kapitala in nas vse bolj prilagajajo potrebam strojev. Zato je med vrsticami knjige nenehno navzoče neizgovorjeno vprašanje – so dobronamerni tehnološki vizionarji nehote ustvarili pošast?

Kritični pogledi na tehnološki napredek imajo dolgo tradicijo. Pred tehnološkim razčlovečenjem so svarili ameriški humanistični umetniki in esejisti 19. stoletja (Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau …), ki jih razsvetljenski tehnooptimizem Benjamina Franklina in Thomasa Jeffersona ni prepričal. Predstavniki kritične frankfurtske šole (Theodor W. Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse …) so v tovarniških tekočih trakovih, množični kulturi in služenju strojem prepoznavali totalitarno naravo tehnologije, ki proizvaja enodimenzionalne ljudi. Sledili so jim nešteti kulturni kritiki, publicisti, politiki in moralni zaskrbljenci, ki so v novih tehnologijah in elektronskih medijih večino zadnjega stoletja videli pospeševalce družbenega razkroja.

Skrajni tehnološki pesimizem se je izmenjeval z enako nekritičnim tehnološkim navdušenjem, ki so ga širili tehnološki zanesenjaki in menedžerski ideologi. Oboji so večinoma prepričevali prepričane, zato med tehnofili in tehnofobi skoraj ni bilo dialoga. Hkrati je bilo med kritiki tehnologije zelo malo tistih, ki bi jim tehnološki praktiki priznavali vsaj minimalno avtoriteto. Za »kulturnike« in družboslovce je veljalo, da njihove kritike navdihujejo iracionalen strah pred tehnologijo, neznanje in vzvišen, pokroviteljski odnos do nemočnih uporabnikov tehnologij, ki jih je treba obvarovati pred njimi samimi. Zato njihove kritike večinoma niso dosegle tehnološke javnosti.

Lanierjeva knjiga je imela precej večji učinek. Njegovih kritik ni bilo mogoče odpraviti z očitkom, da je sovražnik tehnologije in tehnološkega napredka ali da ne razume pravil, po katerih deluje visokotehnološka panoga. Med »tehiji« velja za vizionarja. Njegovi nastopi na tehnoloških konferencah, pred katerimi prosi občinstvo, naj odložijo mobilne naprave, se odjavijo iz družabnih omrežij in za spremembo le pozorno prisluhnejo, ga povzdignejo skoraj v duhovnega voditelja. Sodeloval je z največjimi podjetji v tehnološki panogi, soustanavljal podjetja in z njimi zaslužil veliko milijonov. Poleg tega v manifestu ni napadel tehnologije kot take, kar je pogosta skušnjava tehnoloških deterministov, ampak neodgovorneže, ki zaradi pohlepa in oglaševalskih poslovnih modelov zavestno spodbujajo rabo tehnologij, s katerimi iz ljudi izvabljajo njihovo temno plat.

Taka sistemska kritika je bila za tehnološke avtorje – ki so jim družboslovci in humanisti ob politični naivnosti radi očitali tudi pomanjkljivo poznavanje zgodovine, družbe in človeške narave – zelo redka. Lanierjevi argumenti sicer niso ves čas enako prepričljivi, vendar iz poglavja v poglavje zelo nazorno opisuje, koliko različnih dejavnikov sodeluje pri veliki zgodbi o domnevnem tehnološkem napredku, ki tehnologije spremlja zadnji dve stoletji. Politiki, ki sprejemajo zakone, s katerimi spodbujajo ali omejujejo določene panoge. Vlagatelji, ki podpirajo donosne poslovne zamisli in zanemarjajo strateške, ki ne prinašajo hitrih dobičkov. Države, ki odločajo, katerim razvojnim področjem bodo namenile javni denar in katerim ne. Ter ne nazadnje – ljudje in njihove vrline, potrebe ali slabosti, ki sooblikujejo dejansko rabo tehnologij in omogočajo njihovo izkoriščanje v dobre ali slabe namene.

Zavest o kompleksnem prepletu tehnoloških, ekonomskih, psiholoških, evolucijskih in družbenih dejavnikov se med avtorji strokovne in poljudnoznanstvene literature v zadnjem času vse bolj krepi. Nicholas Carr je poskusil v kritični knjigi The Shallows – What The Internet is Doing to Our Brains pojasniti negativne vplive interneta z najnovejšimi dognanji nevroznanosti. Evgenij Morozov se v knjigi The Net Delusion – How Not to Liberate The World vrne k sociološki tradiciji in poudari, da so tehnološki »problemi« vedno tudi družbeni problemi, ki izražajo širše družbene fenomene in procese, zato jih ni mogoče obravnavati ali reševati ločeno. Douglas Rushkoff pa v knjigi Life Inc. – How The World Became a Corporation bralce opomni na osnove politične ekonomije in pojasni, zakaj google in facebook sicer ne »poneumljata uporabnikov«, vendar to ne pomeni, da ne poskušata z načrtnim izrabljanjem človeških slabosti, milijonskimi marketinškimi proračuni in ustvarjanjem družbenega pritiska čim več zaslužiti. Ne glede na negativne stranske učinke takega početja.

Omenjeni procesi se morda zdijo samoumevni, ampak niso. Na gostujočih predavanjih, okroglih mizah, javnih debatah, strateških posvetih in neformalnih srečanjih, pri katerih sem sodeloval v zadnjih letih, so redki predavatelji in slušatelji pokazali, da razumejo nekatere zelo osnovne povezave vzrokov in posledic.

Programerji in razvijalci večinoma ne razmišljajo o interesih vlagateljev, ki so pripravljeni vložiti nekaj deset tisoč evrov v njihov izdelek, in kako bo ta interes vplival na njegovo uporabo. Podiplomski študenti družboslovja in humanistike redko vidijo, kako poslovni model komercialnega ameriškega podjetja, kakršen je Google, vpliva na zadetke, ki jih uporabljajo pri študijskem delu – katere spletne vire prikaže na prvi strani in katere spregleda. Enako težko je med nalaganjem dopustniških fotografij na osebni elektronski profil družabnega omrežja facebook razmišljati, v kakšnem razmerju so naši osebni fotografski albumi, števec prijateljev, napovedi analitikov, da bo podjetje po vstopu na borzo prihodnje leto vredno več kot sto milijard dolarjev, in podatek, da je bila med zgodnjimi vlagatelji tudi ameriška varnostna agencija Cia.

Naša nevednost je razumljiva, vendar ni nedolžna, je prepričan Lanier. Poznavanje kompleksnega prepleta tehnologije in družbe je edino orožje, s katerim lahko odločimo, ali bomo mi uporabljali tehnologijo ali bo tehnologija uporabljala nas. Le časa za to odločitev imamo vse manj – če je danes sploh še mogoča.

(Sobotna priloga Dela, 23. julij 2011)

Davidu so med zasliševanjem pojasnili, da so ga aretirali zaradi sumljivega obnašanja, značilnega za bombne teroriste. Operaterji nadzornih videokamer so ocenili, da je bil oblečen »pretoplo za letni čas« (bil je prehlajen). Nosil je večji nahrbtnik, iz katerega so štrlele nekakšne žice (slušalke glasbenega predvajalnika). Pri vstopu na postajo se je »s pogledom izognil« uniformiranim policistom, na peronu pa je ves čas opazoval ljudi in »nemirno« pogledoval na mobilni telefon.

Odpeljali so ga na policijsko postajo, ga večkrat fotografirali in mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK. Ko je bil priprt, so mu policisti doma zaplenili več računalnikov, računalniške opreme in papirnih dokumentov (fotografij, pošte, vizitk …). Med zasliševanjem je preiskovalce med drugim zanimalo, zakaj se je odločil za podzemno železnico, če izpiski iz njegove elektronske vozovnice kažejo, da se sicer vedno vozi z avtobusi, in kaj pomenijo »šifrirani zapiski«, ki so jih našli na listu papirja v njegovem žepu (osnutki delovnega projekta). Zgodaj zjutraj so ga po plačilu varščine izpustili. Ko se je vrnil na policijsko postajo skupaj z odvetnikom, so mu policisti povedali, da odstopajo od vseh obtožb, in se mu opravičili.

Zgodilo se je pred približno šestimi leti, nekaj tednov po londonskem bombnem napadu julija 2005.

Z Davidom Meryjem sva se prvič srečala jeseni 2005 – pred staro pivnico blizu londonske ulice Farringdon, v kateri je nekoč rad posedal pisatelj Charles Dickens. Poiskal sem ga zaradi članka, v katerem je za časnik Guardian opisal, kako je tistega hladnega julijskega dne ustavil podzemne vlake, saj sem ravno pripravljal serijo prispevkov o varovanju zasebnosti in nastajajoči družbi nadzora v Veliki Britaniji. Povedal mi je, da policijsko opravičilo ni končalo njegovih težav, saj ima policija po britanski protiteroristični zakonodaji pravico obdržati vse njegove podatke, čeprav ni bil ničesar obtožen. Prav tako ni mogel zahtevati popravka dosjeja, v katerem je zapisano, da je bil aretiran zaradi suma naklepa terorističnega dejanja. Zato je slutil, da mu bo problematičen dosje v prihodnosti povzročil še veliko težav pri potovanjih in iskanju zaposlitve.

»Žal se tedaj nisem prav dosti zmotil,« mi je pred nekaj dnevi odpisal David. »Mojo ženo še vedno zagrabi paničen strah, če zamudim nekaj minut ali me ne more priklicati na telefon, saj se vedno spomni na dan moje aretacije, ko sem preprosto – izginil,« je dejal. Sam se še vedno sprašuje, ali se v javnih prostorih obnaša dovolj nesumljivo, ali je primerno oblečen in ali iz nahrbtnika štrli kaka žica. Potrdili pa so se tudi njegovi strahovi, da zaradi »terorističnega« dosjeja ne bo mogel pridobiti ameriškega vizuma ali leteti čez ZDA, kar je v njegovem poklicu računalniškega programerja velika ovira. Po dobrih štirih letih prizadevanja mu je od londonske policije sicer uspelo pridobiti uradno potrdilo o nedolžnosti in doseči izbris večine obremenilnih zapisov (dosjeja, vzorca DNK …), vendar je prepričan, da se bodo zapisi o njegovi aretaciji še dolgo pretakali po različnih računalniških omrežjih in vplivali na njegovo življenje, saj ne bo nikoli izvedel, kje vse so shranjeni njegovi podatki.

Kakšno je neznano življenje računalniških podatkov, ki odločajo o vizumih, bančnih kreditih in vpisih na ugledne fakultete, ostaja eno izmed najbolj spregledanih vprašanj v debatah o problematiki (elektronske) zasebnosti. Članki in predavanja, ki se začnejo z grozečimi podobami orwellovskega velikega brata in foucaultovske družbe nadzora, sicer lahko dosežejo določene svarilne učinke. Vendar s temi metaforami ne pokažejo, da družbe nadzora ne bodo uvedle posamezne vlade, politiki, korporacije ali policijske uprave, temveč jo pospešujeta predvsem vse večja količina elektronskih informacij in prepričanje, da bo mogoče družbo nekoč upravljati po znanstvenih načelih.

O utopični družbi, v kateri bi vladala znanost, je že v začetku 17. stoletja razmišljal angleški filozof in politik Francis Bacon, kar kažejo njegovi zapisi, posmrtno objavljeni v knjigi Nova Atlantida (1627). Uresničevati pa so se začele po koncu tridesetletne vojne (1648), ko so nastali zametki prvih nacionalnih držav, ki so prinesle nove poglede na vladanje in upravljanje s človeškimi skupnostmi.

Meje so postale stabilnejše in jasneje določene, zato so hotele države ugotoviti, koliko ozemlja, prebivalcev in drugih dobrin si lasti njihova nacija. Vlogo temeljne državne znanosti je prevzela statistika, ki je prinesla dve pomembni novosti: idejo normalnega in povprečnega. Ko so države pridobile prve sistematično zbrane podatke o državljanih (njihovi lastnini, zdravju, izobraženosti …), so začeli v njih iskati vzorce, kategorije in pravila. Ti vzorci so bili ključni za določanje standardov – enotnih postopkov, po katerih bo država odmerjala davke, mobilizirala vojake, gradila javne šole ter nadzirala pretok blaga in ljudi čez njene meje. Vendar statistika ni obljubljala le večje učinkovitosti vladanja, temveč je upravljavcem države prinašala tudi občutek, da bodo z njeno pomočjo znali predvideti prihodnost. Če bodo vedeli, kaj je normalno, bodo znali zaznati tudi odklone in se nanje ustrezno pripraviti – naj gre za izbruh bolezni, lakoto, politično revolucijo ali gospodarsko krizo.

Pomena matematične analize podatkov se je kmalu začelo zavedati tudi gospodarstvo. Zaradi prekomorskih odkritij in navigacije so morale države poenotiti merjenje časa. Trgovina in obrt sta zahtevali enotne merske in računske standarde, saj nista bili več omejeni le na mestne ali državne meje. Industrializacija je prinesla natančne meritve in analize vsakega koraka v proizvodnem procesu, ki ga je konec devetnajstega stoletja razvil ameriški inženir Frederick Winslow Taylor. Po industriji so se vse bolj zgledovale tudi moderne države, zato je postajalo vodenje človeških skupnosti vse bolj tehnokratsko. Policisti, sodniki in psihologi so z iskanjem, kategoriziranjem in preganjanjem neprilagojenih posameznikov skrbeli za »družbeno higieno«. Ure, ki so merile učinkovitost delovnega procesa v tovarnah, so se kmalu znašle tudi v javnih ustanovah, šolah in vojašnicah. Države pa so začele svojo uspešnost ugotavljati s podobnimi (številčnimi) merili kot podjetja: konkurenčnostjo, učinkovitostjo in višino BDP.

Prizadevanje po večji »optimizaciji« družbenih procesov ni prineslo samo temeljitejšega izkoriščanja človeških virov, temveč je krepilo tudi vero v moč številk, vzorcev in kategorij. David Mery je bil in ostal žrtev obljube, da je mogoče potencialne teroriste pravočasno ustaviti, če bomo z elektronskim nadzorom prepoznali teroristične vzorce obnašanja. Zaradi podobnega prepričanja v ZDA marsikdo ne more pridobiti kredita ali zavarovanja, saj se banke in zavarovalnice vse bolj zanašajo na algoritme za ugotavljanje tveganj, ki v praksi vse pogosteje odločajo o njihovih vlogah. Ker pa so vzorci za prepoznavanje teroristov in algoritmi za ocenjevanje tveganj večinoma neznani ali skriti v komercialne, patentirane rešitve, ni mogoče ugotoviti, po kakšnih merilih se odločajo računski stroji. Vse večja odvisnost od številk ni nedolžna, saj lahko že danes vidimo, da zaradi neustreznih statističnih ocen celotne družbene skupine izgubljajo možnosti najema kredita, sklenitve zdravstvenega zavarovanja ali pridobivanja kakovostne izobrazbe – kar postaja legalizirana oblika diskriminacije, pri kateri ni uradnega sklepa ali možnosti pritožbe.

Prihodnja družba nadzora zato morda ne bo spominjala na totalitarno, s podobami druge svetovne vojne zaznamovano družbo, o kateri je pisal George Orwell v romanu 1984, ampak jo je bolje opisal prizor iz britanske humoristične nanizanke Little Britain. V eni izmed epizod se na banki oglasi mama, ki hoče za hčerko odpreti bančni račun. Bančna uslužbenka se prijazno pogovarja z dekletcem, ji podari hranilnik in našteva številne ugodnosti, ki jih bo imela kot uporabnica njihove banke. Ko pa v računalnik vpiše vse potrebne podatke, se uslužbenka namršči, pospravi darilni šparovček in hladno odvrne: »Računalnik pravi – ne.«

Morda zaradi zapisa, ki ga je deklica pred nekaj tedni brezskrbno objavila na facebooku. Morda zato, ker očeta prihodnji mesec čaka tvegana operacija. Ali zato, ker je mama izgubila službo. To bo vedel samo računalnik.

(Sobotna priloga Dela, 2. april 2011)

Popravek: v omenjeni epizodi Little Britain nastopa fantek. Neverjetno, kako zavajajoč je lahko kratkoročni spomin :-p

Egipčanski mobilniki so med dolgo vožnjo opravljali zelo različne naloge. Avtobusni sprevodnik ga je med nočnim pregledovanjem vozovnic uporabljal kot zasilno žepno svetilko. Med postankom za večerno molitev so si verniki na najbolj glasni napravi predvajali posneto molitev, ki je zasilno nadomestila petje minaretnega mujezina. Mladeniča sta na malem zaslončku ogledovala najbolj zanimive akcije preteklih nogometnih tekem in vmes prebirala kratka sporočila, ki so prekinjala nogometne posnetke. Moške in ženske potnike pa so nenehno dramile glasne melodije najrazličnejših glasbenih žanrov, ki so napovedovale nov telefonski klic.

Vlaki, avtobusi in taksiji že tradicionalno veljajo za priljubljena opazovališča novih tehnoloških trendov, zato jih avtorji tehnoloških reportaž in drugi poklicni napovedovalci prihodnosti radi uporabljamo v svojih besedilih. Med opazovanjem zakritih egiptovskih žensk, ki so na avtobusih in vlakih klepetale po svojih mobilnikih, sem zato večkrat pomislil, kako sem na londonski podzemni železnici pred več kot sedmimi leti opazil starejšo gospo, ki je suvereno uporabljala Applov glasbeni predvajalnik ipod. Spomnil sem se, da sem takrat verjetno prvič pomislil, da je Stevu Jobsu uspelo preseči meje med osebnim računalnikom in zabavno elektroniko, ki so ovirale razvoj novih komunikacijskih naprav, kakršna sta današnja iphone in ipad. Podobne prebliske sem doživljal tudi na vlaku, ki prebivalce in obiskovalce San Francisca pelje v smeri silicijeve doline in univerzitetnega kampusa univerze Stanford, saj so sopotniki uporabljali medije, spletna družabna omrežja in nove tehnološke napravice na načine, ki se bodo na drugih koncih sveta morda prijeli šele čez nekaj let.

Vendar »mobilne« Egipčanke niso le obujale starih spominov, temveč so me opomnile tudi na številne knjige, članke in konferenčna predavanja, v katerih so avtorji zadnjih nekaj let napovedovali revolucionarne spremembe, ki jih bodo informacijske in komunikacijske tehnologije prinesle v dežele »tretjega sveta«. Številni predstavniki nevladnih organizacij in Združenih narodov so prepričani, da mobilniki zmanjšujejo nadzor družin nad ženskami v islamskem svetu, kar jim omogoča več stikov z vrstnicami in spletanje družbenih vezi, ki prej niso bile mogoče. Pobudniki programa mwoman, ki ga podpira mednarodno združenje operaterjev mobilne telefonije GSMA in fundacija Cherie Blair (soproge nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira), verjamejo, da lahko razdeljevanje mobilnikov med revnejše ženske izboljša njihove možnosti zaposlitve in izobraževanja. Poleg tega mobilna telefonija omogoča tudi uvajanje učinkovitih sistemov mobilnega bančništva, ki bi lahko ženskam pomagal pri finančnem osamosvajanju, ker elektronsko bančno okence v nasprotju s fizičnim ni odprto samo za moške komintente.

Ali egipčanske mobiopazovanke potrjujejo njihove optimistične napovedi? Ne nujno. Zahodni obiskovalec, ki v naključnih ženskih uporabnicah mobilne telefonije prepoznava znanilce prihajajoče emancipacije, ne more vedeti, kako svobodna je v resnici njihova uporaba mobilnikov. Novinarka revije Scientific American Robin Lloyd je pred slabim mesecem dni opozorila, da večina dobronamernih tehno-družbenih pobud ne doseže pričakovanih rezultatov, ker njihovi izvajalci zanemarijo kulturne in družbene okoliščine, v katerih živijo ženske, ki naj bi jih odrešile nove tehnologije. Lloydova je zapisala, da veliko telefonov, ki so jih med ženske razdelili v okviru programa mwoman, konča v rokah njihovih soprogov ali najstarejših sinov. Možje pogosto uporabljajo mobilnike kot orodje nadzora, saj jih posodijo ženam samo takrat, kadar morajo same na pot – da jih lahko v vsakem trenutku pokličejo. V nekaterih indijskih vaških skupnostih o rabi mobilnikov odločajo vaške starešine; odobrijo jih samo poročenim ženskam. Številne omejitve pa poznajo tudi turške družine v Nemčiji, kjer morajo dekleta skrivati svoje telefone pred očeti in brati, ki pregledujejo izpiske opravljenih klicev in prebirajo kratka sporočila, je pred nekaj dnevi poročal tednik Spiegel.

Pričakovanja, da bodo komunikacijske tehnologije izboljšale življenjske razmere žensk, povečale enakopravnost med spoloma ter zmanjšale razlike med moškimi in ženskimi pravicami, se zato v praksi večinoma ne uresničijo, je sklenila Lloydova.

Podobno kritični so bili tudi avtorji zbirke esejev o tehnologiji in revščini, ki jih je nedavno objavila ameriška revija Boston Review. Strinjali so se, da revščine, družbene neenakosti, diskriminacije žensk in nepismenosti ni mogoče rešiti z razdeljevanjem mobilnikov, poceni prenosniki, polaganjem internetne infrastrukture in gradnjo brezžičnih omrežij, kar so nekritično obljubljali nekateri vplivni ameriški oznanjevalci digitalne revolucije in informacijske družbe (Thomas Friedman, Howard Rheingold, Nicholas Negroponte …). Nasprotno. Veliki tehno-družbeni poskusi, nad katerimi so se navduševali predstavniki politike, medijev in nadnacionalnih korporacij (gradnja e-vasi v Indiji, uvajanje mikrokreditov, s katerimi so se nevajeni uporabniki nenadzorovano zadolževali …), so povzročili več škode kot koristi, saj so njihovi odmevni neuspehi preglasili morebitne koristne izkušnje, ki so jih pridobili njihovi izvajalci, in za več let preložili druge, manj »imenitne« infrastrukturne, izobraževalne in socialne pobude.

Slepa vera v pozitivne učinke novih tehnologij ni značilna le za ambiciozne razvojne stratege, ki želijo s tehnološkimi preboji elegantno preskočiti težave nerazvitih delov sveta. Prepoznati jo je bilo mogoče v številnih malih in velikih novicah, ki so zaznamovale časopisne naslovnice in udarne televizijske termine v preteklem letu: prepričanju, da bodo odzivi globalne spletne javnosti na facebooku in twitterju ob januarskem potresu na Haitiju spremenili delovanje človekoljubnih organizacij. Napovedih, da bodo interni diplomatski dopisi in zaupni dokumenti o vojni v Iraku, ki jih je razkrila spletna skupnost wikileaks, končali nekaj nesmiselnih vojn in prinesli svet, ki mu ne bodo več vladale skrivnosti. Upanju, da bodo elektronske tablice rešile časopise in z njimi novinarski poklic. Pa tudi pričakovanju, da bo prehod na digitalno televizijsko oddajanje prinesel več televizijskih programov, mnenjskega pluralizma in boljše delovanje demokracije.

Razlogi, zakaj se take poenostavljene napovedi ne morejo uresničiti, so zelo podobni tistim, zaradi katerih mobilni telefoni in druge tehnološke pridobitve enaindvajsetega stoletja same po sebi ne morejo spremeniti neprijaznih družbenih in kulturnih razmer, v katerih še vedno živi velik del prebivalk tega planeta. Ko je nemškega filozofa Walterja Benjamina pred več kot osemdesetimi leti pretresla zelo učinkovita uporaba letal in novih dizelskih motorjev (v tankih) za vojno uničevanje, je zapisal misel, ki jo je pozneje povzel tudi eden najbolj znanih teoretikov omrežne družbe Manuel Castells – da so človeške tehnologije predvsem ojačevalke prastare človeške narave in stopnjevalke družbenih razmerij, ki obstajajo. Zato tudi nove informacijske in komunikacijske tehnologije ne morejo rešiti družbe, ampak lahko kvečjemu razgalijo in pospešijo družbene procese, v katerih jih uporabljamo.

Ta ugotovitev ni le akademska. Kaj zares vidim, ko na avtobusu opazujem zakrito Egipčanko, kako se pogovarja po mobilnem telefonu? Novo svobodo, ki jo je prinesla tehnologija, ali moža, ki jo lahko zdaj nadzoruje tudi, kadar je na poti? In na kaj naj bom pozoren pri mobilnem poslovnežu na kalifornijskem vlaku – na njegovo podjetno učinkovitost ali namig, da mu pogodba o zaposlitvi prepoveduje izklop mobilnih naprav, ki jih uporablja med vožnjo? S takimi vpraševanji se pravo raziskovanje družbenih vplivov tehnologij šele začne.

(Sobotna priloga Dela, 8. januar 2011)

Kolegici – prav tako tudi učiteljici angleščine – sta imeli podobne težave. Dijaki so obdani z angleškim jezikom že skoraj od rojstva, saj angleščina ne prevladuje le v medijskih vsebinah in zabavni glasbi, temveč tudi na svetovnem spletu in v računalniških igrah. Angleščine so vajeni s počitnic in poletnih šol v tujini, razumejo večino besedil in se znajo tekoče sporazumevati. Učitelji zato v razredih vse teže ohranjajo učiteljsko avtoriteto in upravičujejo svojo vlogo posredovalcev znanja – sploh tisti, ki so se svoje angleščine naučili pred desetletji.

Učiteljske kolegice so imele za delo s »prepametnimi« dijaki zelo različne predloge. Daleč najučinkovitejša motivacijska metoda je bila grožnja z maturo, ki je postala glavni in pogosto edini argument, zakaj je treba predelati določeno besedišče ali se naučiti neke slovnične strukture. Med alternativnimi oblikami discipliniranja pa se je znašlo še sestavljanje kontrolnih nalog, v katerih ne manjkajo redke besede in eksotične jezikovne zanke, ki bi jih prepoznali kvečjemu študenti angleškega jezika – pač zato, da bi dijake vzgojno opomnili, kako omejeno je v resnici njihovo znanje.

Čeprav naključnega pogovora treh srednješolskih učiteljic angleščine ni mogoče posplošiti na celoten učiteljski poklic, njihova razmišljanja opozarjajo na zelo nenavaden odnos do znanja, ki ga je mogoče srečati v vseh plasteh slovenske družbe. Ugotovitev, da dijaki poznajo veliko besed in se v tujem jeziku sporazumevajo brez večjih težav, ni nekaj pozitivnega. Nasprotno. Novo znanje izziva ustaljene delovne metode in tradicionalno učiteljsko avtoriteto ter se sprašuje o smiselnosti vsebin iz maturitetnega kataloga, zato je treba dijake z načrtnim iskanjem neznanja čim prej postaviti na trda srednješolska tla. Po drugi strani pa je lahko predstava o dobrem znanju angleščine med današnjimi dijaki, ki nekatere učitelje navdaja z občutkom ogroženosti ali celo odvečnosti, močno pretirana.

Kompetentna raba jezika ne pomeni le praktičnega sporazumevanja, ampak vsebuje tudi druge pomembne veščine, ki jih ni mogoče pobrati s televizije, svetovnega spleta in počitniških klepetov s tujimi sovrstniki. Spoznavanje slovnice zahteva veliko sistematičnega učenja in vaje, prav tako pridobivanje bralnih strategij, zmožnost pisnega izražanja ali občutek za družbene in kulturne jezikovne odtenke. Prepričanje mladih uporabnikov angleščine, da se je mogoče tudi brez omenjenih veščin »vse zmenit«, v praksi pogosto zdrži. Vendar se za njihovo uporabniško samozadostnostjo praviloma skriva zelo pomanjkljivo znanje, ki se ga mladi govorci niti ne zavedajo. Prav tako ne sistem, v katerem se šolajo.

Odnos šolstva do angleščine je namreč zelo podoben odnosu družbe do nekega drugega področja, ki je z angleščino skoraj neločljivo povezano – z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami. Tudi raba novih elektronskih orodij velja za nekakšno naravno veščino mladih uporabnikov, ki si ne znajo več predstavljati sveta brez mobilnih telefonov, facebooka in wikipedie. Njihovo lahkotno sprejemanje novih tehnologij vzbuja tako spoštovanje kot strah. Nekritično jim pripisujemo skoraj neverjetne sposobnosti pridobivanja informacij in ustvarjalne rabe digitalnih vsebin, kar nas bo po mnenju nekaterih vplivnih evropolitikov že v prihodnjih generacijah popeljalo v »družbo znanja« in »kreativne ekonomije«. Po drugi strani pa jih pokroviteljsko obravnavamo kot pasivna in nemočna bitja, ki jih je treba obvarovati pred nevarnostmi spletnih prostranstev, denimo nasilnimi računalniškimi igrami, spletnim kriminalom in spolnostjo.

Obe skrajnosti – moralna panika in neupravičeno visoka pričakovanja – zato še vedno zaznamujeta večino debat o mladih uporabnikih tehnologij, čeprav dosedanje raziskave njihovih navad ne ponujajo tako preprostih sklepov. Mladi uporabniki niso tako nemočni, kot se bojijo njihovi varuhi, saj znajo dobro prepoznavati spletne prevare in nenavadno obnašanje na družabnih omrežjih. Nasilne računalniške igre ne spodbujajo nujno nasilnega obnašanja mladih igričarjev, saj večina ljudi zmore ločevati med igro in resničnostjo ter ohraniti nadzor nad agresivnostjo. Internetne dejavnosti lahko povzročajo zasvojenost, vendar sta tako zasvojenost kot nasilje kompleksna pojava, ki nista odvisna predvsem od novih tehnologij, temveč sta neločljivo povezana z družbenim ozadjem in psihološkimi lastnostmi vsakega posameznika.

Enako neutemeljeno je prepričanje, da sta uporaba googla pri pisanju seminarskih nalog in preživljanje prostega časa na facebooku kompetentna raba novih tehnologij. Varuhi zasebnosti opozarjajo, da mladi lahkomiselno objavljajo skoraj vse svoje zasebne podatke na komercialnih družabnih omrežjih, saj niti ne pomislijo, da je praktično vse, kar objavijo, javno dostopno – za zmerom. Raziskava britanske nacionalne knjižnice, ki je pred dvema letoma ugotavljala bralne navade »generacije google«, je pokazala, da so mladi sicer spretnejši pri uporabi elektronskih orodij, vendar imajo velike težave pri vrednotenju in razumevanju pridobljenih informacij. Njihovo iskanje se večinoma ustavi na prvi strani googlovih zadetkov, kjer prevladujejo gesla iz wikipedie in naključni blogerski zapisi, zato se le redko potrudijo pribrskati do strokovnih člankov in drugega gradiva, ki ga googlovi iskalni algoritmi spregledajo.

Podobno zgovorno je pritoževanje številnih delodajalcev, da v množici študentov računalništva in informatike vse teže najdejo dobre programerje, ki bi znali samostojno reševati zahtevne probleme in zasnovati zanesljive računalniške programe, saj programiranje zahteva poglobljeno poznavanje programskih jezikov in njihove uporabe. Te globine pa mladi programerji kljub vešči uporabi novih tehnologij ne pridobijo, ker na svetovnem spletu najdejo dovolj že napisanih programskih vrstic, da lahko s kopiranjem in lepljenjem sestavijo programe, ki »dovolj dobro« delujejo. Táko dovolj dobro programiranje je podobno znanju angleščine, s katerim se je mogoče »vse zmenit«. V praksi sicer omogoča določene rezultate, hkrati pa prikriva zmes neznanja in samozadostnosti, zaradi katere mladi pogosto niso več sposobni izpolnjevati meril, ki jih zahtevata resno raziskovalno delo in študij. Ali se zavedati vsaj delčka družbenih, političnih in ekonomskih razsežnosti novih tehnologij: elektronskega nadzora, komercializacije zasebne komunikacije in izrabljanja njihovega neplačanega dela za ustvarjanje milijardnih dolarskih prihodkov.

Načrtovalcev izobraževalnega sistema in učiteljev zato ne bi smelo skrbeti predvsem vprašanje, kako dijake in študente z iskanjem neznanja disciplinirati k pridnemu opravljanju izpitov ali maturitetnim pripravam. Prav tako se nima smisla prepuščati malodušju, da jezikovno in tehnološko razgledani mladini ni mogoče ponuditi ničesar koristnega. Mladi v današnjem kompleksnem in spremenljivem svetu potrebujejo več učiteljske pozornosti in usmerjanja kot kadarkoli, saj sami ne morejo realno ovrednotiti svojega znanja ali kritično pogledati na stvari, ki se jim zdijo tako samoumevne kot angleščina in nove tehnologije. Vendar bi se morali učitelji najprej odreči vlogam posredovalcev starega znanja in maturitetnih trenerjev, saj neživljenjski učni programi in poučevanje v imenu nekega formalnega preverjanja znanja še krepijo občutke mladih, da je učenje zanje nekoristno ali celo nesmiselno. Namesto tega bi morali učitelji postati mentorji, ki znajo prepoznavati in spodbujati sposobnosti učencev, jih opozarjati na njihove morebitne pomanjkljivosti ter jim pokazati, kako se znajti v navideznem informacijskem preobilju.

Vprašanje je le, ali si lahko učitelji v sedanjem šolskem sistemu sploh privoščijo mentorsko delo. Tudi če bi hoteli.

(Sobotna priloga Dela, 4. september 2010)

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)