Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. september 2009

Novi izzivi, stare prakse?

Odločna nova komisarka in reforme, ki jih morajo članice vključiti v svoje nacionalne zakonodaje do konca maja 2011, bodo na področje telekomunikacij predvidoma prinesle kar nekaj večjih sprememb. Nove določbe bodo po zagotovilih evropskih funkcionarjev spodbujale naložbe v telekomunikacijsko infrastrukturo, spoštovale načela »nevtralnosti omrežij« in izboljšale ponudbo telekomunikacijskih storitev, med katerimi bodo lahko izbirali evropski potrošniki. Hkrati bo imela evropska komisija po besedah dosedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding v prihodnosti več moči pri »ustvarjanju enotnega evropskega telekomunikacijskega trga«, saj bo sedanjo Evropsko skupino regulatornih organov (ERG) prihodnjo pomlad nadomestil nov skupni organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC).

Ta nadnacionalni telekomunikacijski regulator bo imel precej večja pooblastila od ERG in bo lahko v določenih primerih posegel tudi v odločitve nacionalnih regulatorjev, kar doslej ni bilo mogoče (komisija je smela le komentirati njihove odločitve ali vložiti veto). Nacionalni regulatorji pa bodo smeli za »odpravo najbolj trdovratnih ovir za razvoj konkurence« na telekomunikacijskih trgih od kršiteljev – praviloma velikih nacionalnih telekomov, ki iščejo vedno nove načine za ohranitev prevladujočega tržnega deleža – v skrajnem primeru zahtevati celo »funkcionalno delitev«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik telekomunikacijske infrastrukture in ponudnik maloprodajnih storitev (v slovenskem primeru Telekom Slovenije ne bi smel več tržiti internetnih storitev pod blagovno znamko Siol, prav tako ne telefonije in poslovnih storitev).

Več pravic bodo po zagotovilih komisije imeli tudi evropski potrošniki. Ponudniki telekomunikacijskih storitev bodo morali uporabnikom omogočiti menjavo operaterja in prenos številke v enem delovnem dnevu in jim ponuditi možnost sklepanja naročniškega razmerja za dvanajst mesecev, če bodo uporabniki to zahtevali. Poleg tega bodo morali operaterji uporabnike natančneje obveščati o naročniških storitvah (kaj dobijo v naročniškem paketu, kakšne so obveznosti operaterja, kakšna mora biti kakovost storitve …) in jih seznanjati z vsako kršitvijo, povezano z varovanjem njihovih osebnih podatkov pri operaterju: morebitnimi hekerskimi vdori, izgubo podatkov in nepooblaščenimi prisluhi. Največ medijske pozornosti pa je doživela nova določba o svobodi interneta, po kateri v EU ne bo mogoče preganjati izmenjevalcev filmskih in glasbenih datotek brez »pravičnega in nepristranskega postopka ter učinkovite in pravočasne sodne presoje«, kar so že nakazovali nekateri »protipiratski« ukrepi, ki sta jih v zadnjem letu napovedali Francija in Velika Britanija.

Pirati in njihove pravice

Francoska vlada je namreč sredi lanskega leta napovedala nov zakon o nadzoru interneta (»zakon Hadopi«), ki bi ponudnikom internetnih storitev med drugim naložil tudi preganjanje izmenjevalcev glasbenih in filmskih datotek. Ponudnik internetnih storitev bi moral osumljene uporabnike najprej opozoriti, naj s spornim početjem prenehajo, po dveh neuspešnih opozorilih pa jim (brez sodne odločbe) onemogočiti dostop do interneta in blokirati njihove spletne strani. Zelo podoben pristop – načelo treh udarcev – je nedavno napovedala tudi britanska vlada, ki je v najnovejšem osnutku zakona o digitalni ekonomiji predvidela stroge ukrepe proti domnevnim kršiteljem avtorskih pravic na internetu: blokiranje spletnih naslovov IP, omejevanje pasovne širine, filtriranje internetnega prometa in izklop uporabnikov, ki ne bodo upoštevali prvih dveh opozoril. Zakone, ki bi po načelu treh udarcev brez sodnih odločb preganjali domnevne internetne pirate, pa so v zadnjem letu dni napovedali tudi predstavniki španske in irske vlade.

Omenjene predloge so takoj obsodili varuhi internetnih svoboščin in predstavniki potrošniških združenj, ki so opozorili, da ponudniki internetnih storitev zaradi zahtev glasbene in filmske industrije ne morejo kar tako posegati v zasebnost internetnih uporabnikov in jim brez ustreznega (sodnega) postopka onemogočiti dostopa do svetovnega spleta. Njihove argumente so podprili tudi številni evropski parlamentarci in zahtevali, da je treba v okviru telekomunikacijskih reform nujno poskrbeti tudi za temeljne potrošniške in državljanske pravice prebivalcev EU – vključno s pravico do varovanja zasebnosti.

Čeprav je določba o svobodi interneta zaradi nasprotovanja Francije, Anglije in nekaterih drugih članic skoraj ogrozila sprejetje celotnega reformnega svežnja, je komisarki Redingovi v zadnjem hipu uspelo skleniti kompromis, ki uporabnikom spleta sicer zagotavlja, da jim ponudniki internetnih storitev brez ustreznega postopka ne bodo smeli odklopiti internetne povezave, vendar pa državam tudi ne preprečuje sprejemanja strogih zakonov za nadzor interneta. Prav tako v končno besedilo ni bil vključen predlog, po katerem bi postal dostop do svetovnega spleta ena izmed temeljnih človekovih in državljanskih pravic, kar se bo sredi prihodnjega leta zgodilo na Finskem, kjer bo začela veljati ustavna določba, da mora imeti vsak državljan možnost širokopasovnega dostopa do interneta s hitrostjo najmanj 1Mb/s.

Švedski evropski poslanec Piratske stranke Christian Engström se je strinjal, da ima določba o svobodi interneta veliko pomanjkljivosti, vendar nam je tudi povedal, da ga je »glede na zaskrbljujoče trende v številnih pomembnih članicah EU« že sprejetje kompromisne določbe zelo prijetno presenetilo. »V sprejetem besedilu jasno piše, da države EU ne smejo izvajati nikakršnih ukrepov za omejevanje dostopa do interneta, ki ne bi bili nujni, primerni in v duhu demokratične družbe – sploh pa ne brez ustreznega postopka, ki upošteva načelo nedolžnosti, spoštuje pravice osumljencev do zasebnosti in obtožencem omogoča, da predstavijo tudi svojo plat zgodbe,« je pojasnil Engström.

Piratski poslanec je zato prepričan, da določba o svobodi interneta pošilja evropskim vladam zelo jasno sporočilo: zakoni, kakršen je francoski Hadopi, kršijo evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj posegajo v pravico posameznika do svobodnega prejemanja in razširjanja informacij preko svetovnega spleta – najpomembnejše informacijske infrastrukture v današnjih družbah.

Kompromisne direktive, kompromisno izvajanje

Kljub Engströmovemu optimizmu je postalo zelo kmalu jasno, da si bodo posamezne članice zelo različno razlagale, kaj »v resnici« piše v sprejetem svežnju telekomunikacijskih reform.

Francija je jeseni potrdila nekoliko prenovljeno različico zakona Hadopi, po katerem je pred odklopom uporabnika treba pridobiti sodni odlok, ostale ukrepe pa je pustila nespremenjene (osumljeni uporabnik se med postopkom ne bo mogel zagovarjati, posegi v zasebnost …). Velika Britanija je takoj po sprejemu reformnega svežnja zagotovila, da njen zakon o digitalni ekonomiji ni v nasprotju s sprejetimi telekomunikacijskimi reformami, saj bo za »pravičen in nepristranski postopek« poskrbel kar britanski telekomunikacijski regulator Ofcom, ker kompromisna določba o svobodi interneta pač izrecno ne zahteva sodnega postopka. Njunemu zgledu pa bodo skoraj zagotovo sledile tudi druge evropske države, saj postaja »digitalna ekonomija« (in s tem zaščita avtorskih pravic) vse pomembnejša gospodarska panoga, ki naj bi državam pomagala pri premagovanju gospodarske krize in vsaj navideznem ustvarjanju delovnih mest. Morebitni posegi v zasebnost njihovih prebivalcev v imenu »preganjanja piratstva« in »varovanja intelektualne lastnine« bodo zato postajali politično vse bolj sprejemljivi.

Na različne razlage evropskih dokumentov pa ne opozarjajo le zagovorniki internetnih svoboščin, ampak tudi manjša evropska telekomunikacijska podjetja. Ilsa Godlovitch, predstavnica evropskega združenja za konkurenčnost telekomunikacij ECTA, je poudarila, da veliki nacionalni operaterji še vedno obvladujejo več kot polovico trga širokopasovnega interneta, ta delež pa se v nekaterih državah še povečuje. Poleg tega številne države EU svoje telekome še vedno vidijo kot »nacionalne šampione«, zato je njihova telekomunikacijska politika praviloma bolj naklonjena interesom teh podjetij kot razvoju konkurence. Ta pojav je najbolj izrazit pri širokopasovnih omrežjih nove generacije (NGN), saj je nekaterim velikim nacionalnim telekomunikacijskim operaterjem – denimo nemškemu Deutsche Telekom – uspelo od države in regulatorja začasno izboriti celo »regulatorske počitnice« in si zagotoviti izključno pravico do uporabe optičnih NGN, čeprav je evropska komisija takim izjemam ves čas (uradno) nasprotovala in nedavno prepričala evropsko sodišče, da je nemški primer v nasprotju z evropskim pravnim redom in načeli »omrežne nevtralnosti«.

»Upamo, da možnost funkcionalne delitve ne bo ostala le na papirju, ampak jo bodo evropski regulatorji pripravljeni tudi uporabiti, če bodo ugotovili, da velika telekomunikacijska podjetja zlorabljajo svoj prevladujoči položaj,« nam je povedala Godlovitcheva. Vendar je tudi dodala, da dosedanja praksa ne vzbuja veliko upanja, saj so funkcionalno delitev doslej izvedli le v Veliki Britaniji. Italija, Poljska in Švedska so o tej možnosti razmišljale, a se zanjo niso dokončno odločile, druge države pa niso prišle niti do premisleka.

Godlovitcheva zato meni, da bo reformni sveženj pomenil nov preizkus dejanske neodvisnosti nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev, ki bodo morali med izvrševanjem reform loviti krhko ravnotežje med nacionalnimi interesi držav, ekonomskimi interesi operaterjev in zaščito potrošnikov. Ne le na področju NGN, ampak tudi na trgu brezžičnega interneta, saj bodo postale sproščene radijske frekvence »novo veliko telekomunikacijsko bojišče«, ki bo odločalo, kdo bo v prihodnosti obvladoval pomemben del evropskega trga mobilne telefonije. »Žal pa lahko že danes vidimo, da nekatere države, denimo Nemčija, sprejemajo strategije, ki bodo pri podeljevanju frekvenc naklonjene največjim igralcem,« je sklenila Godlovitcheva.

Slovenija in reforme

Bo lahko morebitne slabosti nacionalnih regulatorjev omilil novoustanovljeni nadnacionalni regulator BEREC?

Vesna Prodnik Pepevnik, izvršna direktorica svetovalnega podjetja Vafer (njegov direktor je Ivica Kranjčevič, prihodnji predsednik uprave Telekoma Slovenije) in svetovalka za področje telekomunikacij, je prepričana, da bo prav BEREC dober pokazatelj, kako uspešne bodo telekomunikacijske reforme v praksi. »Nov evropski regulator ima na papirju dovolj konkretna pooblastila, da lahko postane resen igralec na evropskem telekomunikacijskem trgu in pomaga nacionalnim regulatorjem, da se bodo pri svojem delu lažje upirali morebitnim pritiskom nacionalne politike in delovali bolj proaktivno,« je dejala Prodnikova. Vendar je tudi opozorila, da bodo o njegovi dejanski vlogi odločale podrobnosti: kje bo njegov sedež, kako bo urejeno njegovo financiranje in katere članice si bodo v BEREC kljub načelni enakopravnosti zagotovile pomembnejšo vlogo. Države, ki so evropski reformni sveženj pričakale z jasno telekomunikacijsko strategijo, bodo zato imele pri razdeljevanju novih »telekomunikacijskih kart« veliko prednost. Druge, med njimi Slovenija, pa bodo še bolj zaostale.

Slovenija se je namreč med sprejemanjem evropskih telekomunikacijskih reform namesto s strateškimi vprašanji telekomunikacijske politike in avtorskih pravic ukvarjala z drugačnimi telekomunikacijskimi temami. V podjetju T-2 niso več mogli prikrivati slabih poslovnih rezultatov in dejstva, da so se znašli pred stečajem, velikopotezno polaganje optičnih vlaken pa so opustili tudi pri Telekomu Slovenije. Izpad prihodkov iz mobilnega gostovanja (roaminga), mednarodnih (fiksnih) telefonskih pogovorov in medomrežnega povezovanja ter agresivna cenovna vojna na trgu interneta in mobilne telefonije sta resno načela prihodke Telekoma in njegovih hčerinskih podjetij, novih virov prihodkov (ali vsaj prihrankov), potrebnih za nove naložbe, pa Telekomovi skupini doslej še ni uspelo poiskati. Hkrati je postalo jasno, da je ogrožena tudi prihodnost »digitalne dividende«, saj utegne Slovenija zaradi pritiskov sosednje Italije ostati celo brez zadostnega števila dragocenih frekvenc, ki se bodo sprostile po prehodu na digitalno radiodifuzno oddajanje in so ključne za razvoj brezžičnega širokopasovnega omrežja, s katerim bi operaterji dosegli tudi podeželske predele.

Poleg tega so se dogajale tudi številne kadrovske spremembe. Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je dosegel predčasno razrešitev direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča, ker da je družbi Tušmobil nezakonito podelil frekvence za telefonijo UMTS. Na pomembne položaje so se vrnili nekatere osebe in lobiji, ki so slovenski telekomunikacijski trg (u)krojili že pred leti. Nekdanji direktor Siola Tomaž Berginc je postal predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, nekdanji Mobitelov tehnični direktor Ivica Kranjčevič bo postal predsednik Telekomove uprave, nekdanji direktor APEK Nikolaj Simič pa je prevzel vodenje direktorata za informacijsko družbo, ki je med drugim odgovoren tudi za oblikovanje informacijske strategije in vključevanje telekomunikacijskih reform v slovensko zakonodajo (sedanji predlog dopolnjenega zakona o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v parlamentarni obravnavi, vseh novih reformnih določil še ne vsebuje, zato bo treba do leta 2011 pripraviti novega).

Ti dogodki pa ne opozarjajo le na skoraj popolno nepripravljenost slovenskega telekomunikacijskega trga na tehnološke in gospodarske trende, ki se mu nezadržno bližajo, ampak tudi na dejstvo, da bodo slovensko telekomunikacijsko politiko v prihodnjih letih vodili ljudje, ki so svoje izkušnje nabirali v nekih drugih časih – časih šibkejše evropske komisije, finančno močnega monopolnega Telekoma Slovenije in brezzobega telekomunikacijskega regulatorja.

Related articles by Zemanta

• Tough Confirmation for E.U.’s Ex-Antitrust Chief (nytimes.com)
• Spain warned on filesharing cut-offs (theregister.co.uk)
• EU block to Mandelson’s filesharing laws removed (theregister.co.uk)
• Europeans! Call your MEP to protect Net Neutrality (boingboing.net)
• Italy’s challenge to internet freedom | Manuela Mesco (guardian.co.uk)
• EU kills 3-strikes proposal (yay!) but all is not well (eek!) (boingboing.net)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. oktober 2009

Gospodarji spletnega sveta

Ker je brez internetne povezave ostalo na desetine milijonov uporabnikov, je postal sicer tehnični dogodek tudi medijsko zanimiv. Tiskani in spletni mediji so ugibali, ali je kabel pretrgal premik tektonskih plošč, zasliševali sogovornike, kdaj bo napaka odpravljena, in izračunavali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila prekinitev telekomunikacijskega prometa. Le redki komentatorji pa so opozorili, da je mogoče internetni mrk videti tudi kot opomin, na kakšnih geografskih in političnih temeljih je v resnici postavljen elektronski svet. Čeprav je po podatkih Internet World Stats na svetovni splet priključenih že več kot 1,6 milijarde Zemljanov po vsem svetu, skoraj ves mednarodni internetni promet prenaša le nekaj podmorskih kablov in ga usmerja trinajst glavnih »hrbteničnih strežnikov«. Optični podatkovni kabli so večinoma položeni zraven starih telegrafskih povezav, ki so jih pred več kot sto leti polagale kolonialne evropske velesile in ZDA, upravljajo pa jih njihovi poslovni in politični nasledniki – podobno kot naftovode in druga strateško pomembna »ožilja«.

Kolonialna zapuščina pa ne bremeni le internetne fizične infrastrukture – komunikacijskih kablov in strežnikov –, ampak tudi druge sestavine svetovnega spleta: programsko opremo, intelektualno lastnino ter najrazličnejše tehnološke in birokratske standarde, ki odločajo, katera naprava se sme priključiti v globalno omrežje in katera bo ostala zunaj. To je pokazala tudi novica, ki jo je v začetku meseca objavila ameriška nepridobitna organizacija ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers), glavni organ za globalno upravljanje imen internetnih domen. Z vodstva ICANN so namreč sporočili, da od 30. septembra naprej njihovega delovanja ne bo več enostransko nadzorovalo ameriško ministrstvo za trgovino (US Department of Commerce), ampak neodvisni nadzorni odbori, ki jih bosta imenovala poseben ameriški vladni svetovalni odbor in sam ICANN – skupaj z nekaterimi tujimi (neameriškimi) vladami.

Ta drobna birokratska sprememba v internem pravilniku neke ameriške nepridobitne organizacije sicer ne bo imela tako očitnih posledic na delovanje svetovnega spleta kot pretrgani optični kabel pred Aleksandrijo, vendar načenja zelo podobno vprašanje: kdo nadzoruje – in kdo naj bi nadzoroval – internet.

Od akademskega do komercialnega spleta

Pri pošiljanju informacij prek svetovnega spleta veljajo zelo podobna osnovna pravila kot pri pošiljanju običajnih poštnih pošiljk: pošiljatelj opremi pismo z naslovom prejemnika, pismonoša pa to pismo dostavi na zahtevani naslov. Vsaka naprava (računalnik, pametni telefon …), ki se hoče vključiti v internetno omrežje, zato potrebuje svoj »internetni naslov« (denimo 195.178.118.11), da lahko pošilja in sprejema internetne podatke. Podobne internetne naslove imajo tudi spletne strani, a so številke prevedene v človeku prijaznejše zapise, da jih uporabniki lažje vpisujejo v spletne brskalnike (www.wikipedia.org). Ker pa mora imeti vsaka naprava in spletna stran edinstven internetni naslov, da med komunikacijo ne bi bilo nesporazumov, so bile v preteklosti ustanovljene posebne organizacije za globalno upravljanje internetnih naslovov, kakršna je tudi ICANN.

Čeprav se lahko na prvi pogled zdi, da je vloga ICANN predvsem tehnična in birokratska – podobno kot določanje telefonskih številk, avtomobilskih registrskih tablic ali enotnih matičnih številk občanov –, je njen vpliv na delovanje svetovnega spleta bistveno večji, saj njena pravila veljajo za ves svet, ne glede na državne meje. Organizacija, ki upravlja internetne naslove, lahko med drugim odloči, kdo ima pravico do uporabe spletnega naslova www.amazon.com: največja ameriška spletna knjigarna ali nevladna organizacija, ki se zavzema za ohranitev amazonskega deževnega pragozda. Od nje je bilo odvisno, ali se bo dosedanjim internetnim domenam .com, .net in .org smela pridružiti tudi končnica .sex in ali bo Tajvan na svetovnem spletu kljub odločnemu nasprotovanju Kitajske lahko postal država ter pridobil nacionalno končnico .tw. Njena pravila vplivajo na vidnost posameznih držav, podjetij in posameznikov na svetovnem spletu, poleg tega pa tudi zagotavljajo spoštovanje intelektualne lastnine in omogočajo elektronsko poslovanje, ki po nekaterih ocenah ustvari že na stotine milijard dolarjev prihodkov na leto.

Kako je lahko določena ameriška organizacija pridobila vso to gospodarsko in politično moč? Ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu sta v svoji knjigi Who Controls the Internet pojasnila, da se ameriška vlada dolgo ni vpletala v delovanje interneta, saj ni vedela, kaj bi z njim sploh počela, čeprav je financirala njegov nastanek. Zgodnji internet se je zato razvijal predvsem v akademskem okolju, za njegovo delovanje – tehnične standarde in upravljanje internetnih naslovov – pa so skrbeli ugledni internetni pionirji (Tim Berners-Lee, Vint Cerf, Jon Postel …), ki so verjeli, da mora internet ostati odprt komunikacijski sistem, ki bo pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom.

Pasivno politiko ameriške vlade je v začetku devetdesetih let spremenil šele Ira Magaziner, glavni internetni svetovalec tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Magaziner je verjel, da bo imelo ameriško gospodarstvo od komercializacije interneta veliko koristi, ugotavljata Goldsmith in Wu. Trdil je, da mora vlada ustvariti sistem upravljanja internetnih naslovov, ki bo prijazen do elektronskega poslovanja in bo omogočal povrnitev naložb, saj bodo podjetja le v tem primeru pripravljena vložiti na milijone dolarjev v razvoj spletnih vsebin in storitev. Prav tako mora poskrbeti za dosledno spoštovanje intelektualne lastnine pri podeljevanju internetnih naslovov – da si posamezniki ali podjetja ne bi prisvajali uveljavljenih blagovnih znamk – in dovoliti trgovanje z internetnimi naslovi. Stari skrbniki interneta se z Magazinerjevo politiko upravljanja interneta niso strinjali in so hoteli obdržati nadzor nad imenikom (tudi ob pomoči mednarodne skupnosti), vendar v boju z državo niso imeli nobenih možnosti. Ameriška vlada je prevzela nadzor nad imenikom internetnih imen in leta 1998 ustanovila ICANN, ki je postal novi skrbnik svetovnega spletnega imenika.

Nasprotovanje ameriški prevladi

Ker je internet med ustanavljanjem ICANN že postajal globalno omrežje, ameriško prisvajanje interneta ni vznejevoljilo samo nekdanjih internetnih skrbnikov, ampak tudi številne nacionalne vlade in mednarodne organizacije po vsem svetu. Kritik ni pomirilo niti zagotavljanje, da je smernice, po katerih mora delovati ICANN, pred smrtjo zapisal Jon Postel, niti imenovanje Vinta Cerfa za predsednika ICANN. Dejstvo, da lahko ameriška vlada sama nadzoruje tako pomemben strateški vir, kot so internetni naslovi, je bilo za preostali svet politično nesprejemljivo.

Svetovni vrh o informacijski družbi (WSIS), ki ga je OZN leta 2005 priredila v Tunisu, da bi članice ugotovile, kako z informacijsko tehnologijo zabrisati digitalno ločnico med revnimi in bogatimi državami, je ta razhajanja zelo močno občutil. Čeprav Evropa še vedno nima enotnega stališča do vodenja in vloge ICANN, so države EU izrabile dogodek za napad na ameriško internetno prevlado in predlagale, da bi morali za internetni imenik skrbeti Združeni narodi ali (v njihovem imenu) Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU). Za ameriškega predstavnika Davida Grossa evropski predlog ni bil sprejemljiv, vendar je moral zaradi pritiska drugih udeleženk sprejeti vsaj kompromisno rešitev, po kateri naj bi se ZDA strinjale z ustanovitvijo posebnega foruma, ki bi soodločal o najpomembnejših vprašanjih, povezanih s podeljevanjem internetnih naslovov (Internet Governance Foruma). Na to zavezo je ZDA letos poleti opomnila tudi evropska komisarka za informacijsko družbo Viviane Reding, ki je v svojem spletnem videonastopu pozvala vlado predsednika Baracka Obame, naj nadaljuje delo nekdanjega predsednika Billa Clintona, ki se je zavzemal za postopno privatizacijo sistema internetnih naslovov, in popolnoma osamosvoji ICANN.

Ali je nedavna odločitev ameriške vlade, da ICANN po novem ne bo več podrejen izključno ministrstvu za trgovino, ampak bodo lahko pri upravljanju internetnega imenika sodelovale tudi druge vlade, uslišala pozive EU in drugih kritikov ameriškega nadzora nad internetnimi naslovi? Komisarka Redingova je spremembe že »pozdravila«, a tudi dodala, da se »za zdaj zdita neodvisnost in odgovornost odločitev organa ICANN dobri predvsem na papirju«. Podobno zadržani so tudi nekateri medijski komentatorji, ki so opozorili, da se ameriška vlada kljub napovedanim reformam skoraj zagotovo ne bo odrekla nadzoru nad tako pomembnim internetnim virom, in poudarili, da spremembe ne bodo vplivale na podeljevanje nacionalnih domen. Dopisnik Guardiana iz Silicijeve doline Bobbie Johnson pa je od predsednika ICANN Roda Beckstroma izvedel, da se je ameriška vlada za napoved reform odločila zato, ker je izvedela, da nekatere države že pripravljajo pobude, kako se izogniti ameriškemu nadzoru interneta. Obljuba »večje demokratičnosti« pri upravljanju internetnih imen naj bi bila zato predvsem taktična poteza, s katero bi nasprotnikom »vzeli veter iz jader« in jim preprečili »enoten protiameriški nastop«.

Do napovedanih reform ICANN so bili kritični tudi tisti, ki so jih vzeli zares. Trdili so, da so strahovi nasprotnikov ameriškega nadzora internetnega imenika neupravičeni, saj je internet prav zaradi ameriškega upravljanja postal odprto (in demokratično) globalno omrežje, kakršno bi bilo treba ohraniti tudi v prihodnje, ICANN pa je kljub pomanjkljivostim boljši skrbnik interneta, kot bi bila okostenela in zbirokratizirana ITU. Ameriški profesor Milton Mueller, ki predava telekomunikacijsko politiko na sirakuški univerzi, je za spletni InformationWeek povedal, da bi morala vlada najprej pripraviti jasna pravila, po katerih naj bi po novem deloval ICANN, saj lahko obljubljeno mednarodno sodelovanje brez ustreznih pravil močno politizira odločanje o podeljevanju internetnih naslovov. Pravna strokovnjaka Jeremy Rabkin in Jeffrey Eisenah pa sta za poslovni dnevnik Wall Street Journal zapisala, da lahko napovedana multilateralnost škoduje prihodnjemu razvoju elektronskega poslovanja in celo ogrozi demokratične standarde, ki danes veljajo na svetovnem spletu, če bodo začele o upravljanju interneta odločati države, ki same ne spoštujejo temeljnih demokratičnih vrednot – predvsem Kitajska in Iran, ki imata za sabo že dolgo zgodovino internetne cenzure.

Prizadevanje za informacijsko neodvisnost

Čeprav so naši tuji in slovenski sogovorniki prepričani, da napovedane reforme ICANN ne bodo bistveno vplivale na delovanje interneta ali spremenile globalnega razmerja informacijske moči, je le malo verjetno, da bo ZDA uspelo tudi v prihodnosti ohraniti tako velik vpliv pri upravljanju globalnega spleta. Arabske države in Kitajska si že dolgo prizadevajo za enakopravnejšo zastopanost njihovih (nelatiničnih) pisav na svetovnem spletu. Indija in nekatere evropske države že več let podpirajo uvajanje odprtokodnih računalniških programov v šole in državne ustanove, da bi zmanjšale svojo informacijsko in tehnološko odvisnost od »ameriške tehnologije«, ki jo poosebljajo Microsoft, IBM in Google. Kitajska pa se je odločila podpreti čim hitrejši prehod na nov internetni naslovni prostor (IPv6), saj bo starih internetnih naslovov (IPv4), ki jih nadzorujejo ZDA, predvidoma zmanjkalo že čez dobri dve leti. Preprosto zato, ker vedo, da lahko pomanjkanje internetnih naslovov, s katerimi se bo v elektronski svet povezovalo njihovo prebivalstvo, močno ovira njihov prihodnji gospodarski razvoj ali ga celo onemogoči. Prav tako informacijska odvisnost od ZDA, s katerimi bo začela Kitajska prej ali slej neposredno tekmovati za globalno prevlado.

Te odločitve kažejo, da se nekatere države zelo dobro zavedajo, kako pomembna strateška in politična odločitev je lahko uvajanje določenih tehnoloških standardov in kako bistvena sestavina svetovne – pa tudi lokalne politike – je nadzor nad informacijskimi viri. Podobnega zavedanja v Sloveniji doslej še ni bilo. Prav tako ne premisleka, kakšno ureditev svetovnega spleta in kakšno informacijsko politiko v tej državi sploh hočemo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 31. januar 2009, foto Lenart J. Kučić

Telekomunikacije in gospodarska kriza

Gospodarske pravljice, ki je v zadnjih letih navduševala preroke globalizacije, gospodarske rasti in vsesplošnega družbenega razvoja, si skoraj ni bilo mogoče predstavljati brez telekomunikacijske industrije. Zmogljive osebne elektronske naprave, povezane v globalne telekomunikacijske mreže, so simbolizirale sklepanje poslov brez časovnih in prostorskih omejitev. Mladi uporabniki mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov so v oglasnih kampanjah telekomunikacijskih operaterjev poosebljali »internetno generacijo«, na kateri naj bi temeljila prihodnja »družba znanja«, politiki pa so svojo zavezanost napredku najraje dokazovali tako, da so obljubljali nova vlaganja v informacijsko infrastrukturo – predvsem brezžična in optična telekomunikacijska omrežja.

V zadnjih mesecih pa so tudi telekomunikacijsko panogo zadele prve negativne številke in drugi spremljevalci svetovne gospodarske krize. Finska Nokia, največji izdelovalec mobilnih telefonov na svetu, je priznala, da je čez letošnje božično-novoletne razprodajne praznike prodala skoraj 15 odstotkov mobilnikov manj kot predlani in zaradi slabih poslovnih rezultatov prvič po sedmih letih znižala dividende. Njena tekmeca Sony Ericsson in Motorola sta se odrezala še slabše, saj sta poleg izgub napovedala tudi prva večja odpuščanja (delo naj bi izgubilo 4000 delavcev Motorole). Kanadski izdelovalec telekomunikacijske opreme Nortel Networks, ki zaposluje več kot 32.000 ljudi, pa je moral zaradi hudih težav celo pridobiti pomoč kanadske vlade in zaprositi za stečajno zaščito.

Zmanjšanje prihodkov in odpuščanje ne bosta prizadela le izdelovalcev mobilnih naprav in opreme, ki prvi zaznajo spremenjene potrošniške navade (manjšo prodajo mobilnikov, krčenje razvojnih naložb …), ampak bosta najpozneje do konca letošnjega leta doletela tudi evropske telekomunikacijske operaterje, nam je povedal Thomas Wehmeier, analitik britanske družbe Informa Telecoms and Media. Zaradi občutka krize in povečanja inflacije bodo postali uporabniki pozornejši na svoje telefonske in internetne račune, zato bodo skoraj zagotovo omejili porabo naprednejših (dražjih) telekomunikacijskih storitev – mobilnega interneta, mobilne televizije in plačljivih vsebin (glasbe, filmov …). Rast mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se bo upočasnila, podjetja bodo poskušala zmanjšati telefonske račune in stroške mobilnega gostovanja v tujih omrežjih (roaminga), banke pa bodo še bolj zaostrile pogoje za pridobivanje kreditov, kar bo prizadelo predvsem tiste operaterje, ki jih čakajo večja vlaganja v infrastrukturo ali razvoj novih storitev, je prepričan Wehmeier.

Telekomunikacije za oživitev evropskega gospodarstva

Prvi odzivi evropskih politikov in predstavnikov evropskih nadnacionalnih ustanov na črnoglede napovedi telekomunikacijskih analitikov so bili pričakovani. Ko je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso lani napovedal protirecesijski paket, vreden 200 milijard evrov, je dodal, da bo vsaj milijarda namenjena gradnji širokopasovnih internetnih omrežij. Njegovemu zgledu je sledila komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding in je financiranju informacijsko-komunikacijskih projektov kljub krizi namenila dodatni dve milijardi evrov, saj naj bi telekomunikacije evropskemu gospodarstvu pomagale prebroditi recesijo z izboljšanjem produktivnosti in spodbujanjem »internetne ekonomije«. Poleg tega se zaradi grozeče recesije celo državno reševanje nacionalnih telekomunikacijskih šampionov naenkrat ni več zdelo politično nesprejemljivo (podobno vlaganje v infrastrukturo je namreč obljubila tudi nemška kanclerka Angela Merkel), čeprav bi v drugačnih okoliščinah najverjetneje veljalo za kaznivo protikonkurenčno obnašanje, za katero je evropska komisija v preteklosti že izrekla nekaj odmevnih milijonskih kazni (denimo France in Deutsche Telekomu).

Za evropska telekomunikacijska podjetja so bile napovedane javne naložbe v infrastrukturo in politična pripravljenost za pomoč telekomunikacijski panogi dobra novica, nam je priznal Michael A. Bartholomew, direktor združenja evropskih telekomov ETNO, ki pred evropskimi zakonodajalci zastopa 41 telekomunikacijskih podjetij iz 34 držav. »Strinjamo se s stališčem evropske komisije, da sta vlaganje v telekomunikacijski sektor in gradnja širokopasovnih omrežij ključna za oživitev gospodarske rasti,« je povedal Bartholomew, a tudi dodal, da še tako radodarna javna sredstva ne morejo nadomestiti zasebnih vlaganj.

»Zaradi gospodarske krize so postali vlagatelji zelo previdni in niso pripravljeni financirati tveganih projektov, med katere sodi večina vlaganj v telekomunikacijski sektor,« je pojasnil Bartholomew. Zato bi morale po njegovem mnenju evropska komisija in nacionalne vlade predvsem poskrbeti za poslovno okolje, ki bo naklonjeno vlaganjem, in pri tem opustiti nekatere regulatorne ukrepe, ki že dolgo grenijo življenje velikim evropskim telekomunikacijskim igralcem. Predvsem so ga motile regulacija maloprodajnih cen telekomunikacijskih storitev (denimo roaminga), regulacija omrežij nove generacije (obvezno zagotavljanje dostopa alternativnim operaterjem) in grožnje s »funkcionalno delitvijo«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik infrastrukture in ponudnik telekomunikacijskih storitev, za kar se je doslej odločil le britanski telekomunikacijski in medijski regulator Ofcom. V slovenskem primeru bi tak ukrep pomenil, da Telekom Slovenije ne bi smel več ponujati dostopa do interneta – kar danes počne pod blagovno znamko Siol –, ampak bi moral ustanoviti popolnoma ločeno podjetje za upravljanje telekomunikacijske infrastrukture, ki bi jo pod enakimi pogoji oddajalo vsem ponudnikom interneta na trgu. Ker pa bi funkcionalna delitev po britanskih izkušnjah pomenila velik padec tržnega deleža prevladujočega operaterja, mu telekomi praviloma nasprotujejo z vsemi pravnimi in lobističnimi sredstvi.

Kriza koristi nekdanjim monopolistom

Besedam predstavnika evropskih telekomunikacijskih podjetij in odločitvam evropske komisije je treba prisluhniti zelo pozorno, saj lahko pomagajo napovedati posledice gospodarske krize na evropsko (in tudi slovensko) telekomunikacijsko industrijo, ki je zaradi svojega velikega simbolnega in strateškega pomena že tradicionalno razpeta med politiko in gospodarstvom.

Težave evropske telekomunikacijske panoge se namreč niso začele pred nekaj meseci, ko je svet tudi uradno zajela gospodarska kriza, je opozoril Wehmeier. Zaradi vse večje zasičenosti trga mobilne telefonije je začela rast prihodkov upadati že pred nekaj leti, zato so bili zahodni operaterji prisiljeni iskati nove uporabnike na »novih trgih« srednje in jugovzhodne Evrope ali Južne Amerike (španska Telefonica). Ostra tržna tekma je znižala cene mobilnih in širokopasovnih storitev, dobičke telekomunikacijskih operaterjev pa so vztrajno načenjale tudi nekatere tehnološke inovacije, denimo internetna telefonija, zaradi katere je postal prenos govora skoraj zastonj (Skype). Poleg tega je odločenost evropske komisije, da uvede enoten notranji trg tudi na področju telekomunikacij, vse bolj krepila pritisk na delo nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev in varuhov konkurence, naj učinkoviteje preprečujejo zlorabe monopolnega položaja nacionalnih telekomov in spodbujajo razvoj konkurenčnega telekomunikacijskega trga. Nacionalna telekomunikacijska podjetja, kakršna so nemški, francoski, slovenski in drugi telekomi, so zato krizo že začela izrabljati za utrjevanje svojega »nacionalnega pomena«, da bi od matičnih držav izsilila različne oblike pomoči in prijaznejšo telekomunikacijsko zakonodajo (deregulacijo). Interesna panožna združenja, kakršno je ETNO, bodo vse dejavneje pritiskala na zakonodajalce, naj se v imenu »naložbam prijaznega poslovnega okolja« odrečejo nadležnim regulatornim določilom, pomanjkanje svežega naložbenega denarja pa bo s telekomunikacijskega trga skoraj zagotovo izrinilo številne manjše igralce, kar bo še zmanjšalo število podjetij, ki obvladujejo evropsko telekomunikacijsko krajino.

Ali to pomeni, da bo gospodarska kriza okrepila nekdanje telekomunikacijske monopoliste? Tomaž Simonič, direktor slovenske agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek), je potrdil, da so se evropski regulatorji znašli pred izjemno zahtevno nalogo. Po eni strani bodo morali proučiti argumente telekomunikacijskih podjetij, ali sedanja regulacija zares otežuje nova vlaganja v telekomunikacijsko panogo in razvoj novih storitev, po drugi strani pa bodo morali pozorno spremljati velike operaterje, da ne bodo krize izrabljali za onemogočanje manjših tekmecev in na trgu ustvarili novih monopolov ali dogovornih duopolov. »Nekdanji nacionalni monopolisti, ki imajo še vedno v lasti večino infrastrukture, so že začeli zaostrovati pogoje, pod katerimi lahko alternativni operaterji najemajo njihovo omrežje. Včasih je dovolj, da velik operater od manjšega zahteva bančna zagotovila ali bonitete, ki jih v današnjih razmerah ne more pridobiti – in že lahko odstopi od pogodbe ter se pri tem sklicuje na zaščito lastnih poslovnih interesov pred plačilno nedisciplino,« je pojasnil Simonič. Če tak »alternativni« operater ni zgradil lastnega omrežja in nima na voljo drugih ponudnikov infrastrukture, je njegova zgodba najverjetneje končana. Sploh če se je močno zadolžil še pred razmahom gospodarske krize in je danes obtičal sredi naložbenega cikla.

Je mogoče podoben scenarij pričakovati tudi v Sloveniji?

Kdo bo o(b)stal na slovenskem trgu?

Predstavniki slovenskih telekomunikacijskih operaterjev so nam (brez izjeme) optimistično zagotovili, da neposrednih posledic gospodarske krize – spremenjenih uporabniških navad in manjšega trošenja – še ne čutijo in jih niti ne pričakujejo. Telekomunikacijske storitve naj bi postale tako nepogrešljiv življenjski strošek običajnega Slovenca, da ljudje najverjetneje tudi med recesijo ne bodo nehali telefonirati ali plačevati položnic za televizijske in širokopasovne internetne priključke. Priznali so le, da se ne bodo mogli izogniti zmanjšanju prihodkov od poslovnih uporabnikov (zaradi odpuščanj in klestenja stroškov poslovanja), ter pritrdili, da se bosta najverjetneje zmanjšali prodaja mobilnikov in pripravljenost uporabnikov za plačevanje naprednejših telekomunikacijskih storitev. Vendar pa ta »uradni optimizem« ne pomeni, da se bodo lahko slovenski operaterji izognili posrednim učinkom finančne krize, s katerimi se spopadajo njihovi tuji kolegi – pritiskom nacionalnega telekoma, pomanjkanju naložbenega kapitala in regulatornim zadregam.

Član uprave Telekoma Slovenije Željko Puljič nam je potrdil, da po zgledu nekaterih velikih evropskih telekomov tudi oni pripravljajo spremembe svojih medoperaterskih ponudb za medomrežno povezovanje in razvezan dostop (RIO in RUO), v katere bodo vnesli nove plačilne pogoje in strožje zahteve po bančnih zagotovilih. S tem ukrepom bo Telekom Slovenije najbolj prizadel operaterje, ki morajo za nacionalno pokritost najemati njegovo infrastrukturo – predvsem Amis na fiksnem ter T-2 in Tuš Mobil na mobilnem področju – in ki so hkrati najbolj občutljivi na zaostrene razmere na trgu bančnih posojil. Telekomunikacijski ponudnik T-2, ki je v zadnjih letih vložil več kot 200 milijonov evrov v gradnjo optične infrastrukture in mobilno omrežje UMTS, je namreč velik del svoje naložbe financiral z bančnimi krediti. Ker njegovih 80.000 uporabnikov ne zagotavlja zadostnih prihodkov iz tekočega poslovanja (T-2 je s krediti financiral tudi svojo agresivno nizkocenovno politiko), naložbe v optično omrežje pa tudi na bistveno večjih trgih veljajo za izjemno tvegane, čakajo T-2 velike težave pri iskanju svežega denarja, s katerim bi poplačali pretekle dolgove in financirali nadaljnjo širitev omrežja. Zelo podobno velja za Tuš Mobil, ki ga čakajo precejšnja vlaganja v gradnjo lastnega mobilnega omrežja, če hoče doseči zahtevano pokritost prebivalstva in ohraniti koncesijo za opravljanje mobilnih storitev.

Preživetje je tako »zagotovljeno« samo največjim – Telekomovi skupini, Simobilu in kabelskemu operaterju UPC Telemachu –, ki zaradi velikosti ali vključenosti v tuje telekomunikacijske skupine lažje prenašajo posledice krize in pridobivajo bančna posojila. Usoda preostalih pa bo odvisna predvsem od vlagateljev, upnikov, morebitnih novih lastnikov in pripravljenosti Apeka, da omeji protikonkurenčne vzgibe Telekoma Slovenije ter jim olajša delovanje na telekomunikacijskem trgu z nadzorom cen, omogočanjem nacionalnega gostovanja, asimetrijo in podobnimi regulatorskimi ukrepi.

Če je to državi – lastnici Telekoma Slovenije – sploh v interesu.

Doktorica humanističnih ved: Rojena 27. aprila 1951 v luksemburškem kraju Esch-sur-Alzette. Na pariški Sorboni je doktorirala iz humanističnih ved, je ločena in ima tri otroke.

Politična veteranka: Leta 1979 je postala poslanka luksemburškega parlamenta, deset let pozneje pa tudi evropska poslanka. Leta 1999 je postala evropska komisarka za izobraževanje in kulturo, leta 2004 pa je prevzela vodenje direktorata za informacijsko družbo in medije.

Nekdanja časopisna novinarka: Zelo rada nastopa pred kamero, a se hkrati izogiba intervjujem. Med njenimi sodelavci krožijo govorice, da osebno popravi vsak govor in izjavo za medije, saj njeni predstavniki za stike z javnostjo včasih premalo poudarijo bistvo sporočila ali ga celo zgrešijo. Zato so ključni poudarki v njenih sporočilih vedno podčrtani, odebeljeni ali kar oboje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. maj 2007, foto AFP

Komisarka, ki je znižala cene mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih

Ko je evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding pred tremi leti prvič pozvala evropske operaterje mobilne telefonije, naj znižajo cene gostovanja v javnih mobilnih omrežjih (roaminga), so se poznavalci telekomunikacijskega sektorja le prizanesljivo nasmehnili. Telekomunikacijska podjetja veljajo za eno najmočnejših lobističnih skupin v evropskih ustanovah. Veliki evropski telekomi – denimo Deutsche Telekom, France Telecom, Telefonica in British Telecom – imajo v svojih matičnih državah kljub privatizaciji še vedno nekakšen neformalen »nacionalen status« in so ključni oblikovalci domače telekomunikacijske politike. Možnost, da bi jim utegnila neka evropska komisarka ogroziti za skoraj deset milijard evrov dobička od mobilnega gostovanja, se je zdela neznatna. Tudi zato, ker je direktorat za informacijsko družbo veljal za neškodljivo birokratsko ustanovo, ki je sestavljala neživljenjske strategije, v praktične probleme telekomunikacijskih uporabnikov in interese industrije pa se ni vtikala. Približno tako kot nekoč slovensko ministrstvo za informacijsko družbo.

Sredino glasovanje, na katerem so evropski parlamentarci z veliko večino izglasovali komisarkino uredbo o nižjih cenah mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih, ni zanimivo le zaradi morebitnih nižjih telefonskih računov evropskih mobilnih potrošnikov. Redingova je v svojem boju s telekomunikacijskimi lobisti povlekla kar nekaj potez, ki za evropsko komisijo niso bile značilne. Telekomunikacijski industriji je dala možnost, da sama zniža cene gostovanja, česar mobilni operaterji niso storili. Tako je utišala vse poznejše kritike, da regulacija cen ni potrebna, ker bo zanje najbolje poskrbel trg. Interese operaterjev pa ji je uspelo prikazati kot tržno neupravičene in sebične, saj naj bi visoke cene gostovanja negativno vplivale na konkurenčnost malih in srednje velikih evropskih podjetij ter mobilnost prebivalstva.

V nasprotju s siceršnjo komisarsko vzvišenostjo do evropskega parlamenta in javnega mnenja je Redingova poskrbela tako za podporo potrošnikov (»nižji telefonski računi«) kot evropskih poslancev (»vaši državljani zahtevajo nižje cene«). S pragmatično zmesjo političnih, populističnih in gospodarskih argumentov je tako zelo zmanjšala manevrski prostor operaterskih lobistov, da so pri evroposlancih in medijih večinoma naleteli na gluha ušesa. Njihove tarče so jim vedno znova odgovarjale s trditvami iz komisarkinih javnih nastopov: visoke cene roaminga so v nasprotju z enotnim evropskim trgom, zavirajo razvoj mobilnih storitev in kaznujejo evropopotnike.

Spretnega krmarjenja med mediji, politiko, gospodarstvom in stroko pa ambiciozna Luksemburžanka ni uporabila le v boju z mobilnimi operaterji. V nekoč nedotakljive interese evropskih nacionalnih šampionov ji je uspelo dregniti tudi na drugih področjih delovanja svojega direktorata. Do konca mandata leta 2009 jo tako čaka direktiva o čezmejni televiziji, ki bo temeljito spremenila oglaševalska in vsebinska pravila v televizijskem sektorju. Zavzema se za ustanovitev vseevropskega telekomunikacijskega nadregulatorja, ki ga ne bi hromili interesi posameznih držav in neusklajena zakonodaja. Do konca leta 2012 hoče ugasniti vse evropske analogne radijske in televizijske oddajnike in jih nadomestiti z digitalnimi, saj naj bi učinkovitejša raba radiofrekvenčnega spektra spodbudila razvoj novih, donosnejših telekomunikacijskih storitev. Lotila se je urejanja problematike financiranja evropskega filma in priprave obsežne vseevropske raziskave o stanju medijskega pluralizma, ki ji bo morda omogočila sprejetje prve tovrstne medijske direktive v zgodovini EU. Hkrati poskuša zagotoviti kar največ denarja za raziskave in razvoj novih tehnologij, s katerimi naj bi Evropa obdržala korak z razvitimi tehnološkimi velesilami in poskrbela za varnejšo starost svojih prebivalcev.

Med dolgim sprehodom skozi evropske institucije se je Viviane Reding izoblikovala v nekakšen prototip učinkovitega evropolitika novega kova, ki zna ohlapno definirane »evropske interese« uveljavljati z zelo jasnimi, pragmatičnimi odločitvami. Argumente, s katerimi so nadnacionalne korporacije in nacionalne države zagovarjale deregulacijo telekomunikacijskega trga ali ohranitev obstoječega stanja (razvoj, konkurenčnost, prosti trg, evropski nacionalni interes …), je uporabila kot najmočnejši dokaz, da so potrebne korenite spremembe. Vseevropska regulacija maloprodajnih cen, ob kateri so ideologi svobodnega trga kar poskočili, je postala nenadoma tudi politično sprejemljiva.

Prva objava: Delo FT, 2. april 2007

Dokumentarec o katastrofalnih posledicah nizkih cen (Wal-Mart: The High Cost of Low Price), ki ga je ameriški režiser Robert Greenwald namenil največjemu ameriškemu trgovcu, sicer nima neposredne zveze s slovenskim telekomunikacijskim trgom, a kljub temu ponuja številne zanimive vzporednice. Zelo nazorno pokaže, kako lahko velik igralec z zlorabo tržne moči postopoma uniči konkurenco, kar na dolgi rok pomeni manj delovnih mest, manjšo izbiro in revnejši (telekomunikacijski) sektor. Hkrati nam nazorno razloži učinkovit recept za doseganje nizkih cen in opozori na njegove ključne sestavine: ekonomijo obsega (Wal-Mart ima okrog 6000 veletrgovin po vsem svetu), izkoriščanje delovne sile v deželah tretjega sveta in popoln poraz države, ki ji ne uspe preprečiti brezvestnih zlorab delavskih pravic. Če zanemarimo načelna vprašanja o pravičnosti globalnega kapitala, lahko vidimo, da so nizke cene, s katerimi Wal-Mart vsak dan osrečuje ameriški srednji razred, ekonomsko povsem utemeljene.

Povsem nasprotno naj bi veljalo za cene telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, ki so po mnenju številnih domačih in tujih poznavalcev telekomunikacijskega trga odločno prenizke. V deželici z dvema milijonoma potencialnih uporabnikov uvajamo najsodobnejše tehnologije, ki si jih ne more privoščiti niti marsikatera večja država, meni Vojko Rovere, direktor kabelskega operaterja UPC Telemach, ki ga je pred dvema letoma kupila ameriška skupina Liberty Media. Majhnost namreč ne pomeni samo manjšega trga, dodaja Rovere, temveč tudi višje cene zakupa prenosa podatkov in opreme. Zato po njegovem mnenju številne telekomunikacijske naložbe nimajo nobene ekonomske podlage in lastnikom nikoli ne bodo povrnile njihovega denarja.

Kljub temu v Sloveniji zdaj nastaja že drugo omrežje mobilne telefonije tretje generacije (umts), v katerega bo Simobil vložil 50 milijonov evrov. Vzporedno se oblikujeta dve ločeni optični telekomunikacijski infrastrukturi, vredni več kot pol milijarde evrov, ki ju gradita družbi Gratel in Telekom Slovenije. Če upoštevamo, da povprečen prihodek na uporabnika triple playa – za operaterje najbolj donosnega paketa, v katerem so združeni širokopasovni internet, televizija in telefonija – v povprečju znaša 25 evrov (in upada), se že naložba v gola optična vlakna pri sedanji razširjenosti širokopasovnega interneta ne more povrniti prej kot v sto letih. Ko seštejemo še preostala telekomunikacijska vlaganja, denimo Mobitelovo stomilijonsko koncesnino za prvo koncesijo umts in optična omrežja državnih podjetij (Dars, elektro, železnice), postanejo številke še bolj nedoumljive.

Razsvetljeni absolutizem, s katerim je država v zadnjem desetletju upravljala nacionalni telekom, je sicer prinesel politično všečne posledice – nizke cene sodobnih telekomunikacijskih storitev, ki jih slovenski državljani po strogo ekonomskih merilih najverjetneje ne bi bili deležni. Po drugi strani pa je iz slovenskega telekomunikacijskega trga naredila nepregledno močvirje, v katerem se skrivajo boji za politično prevlado, osebna okoriščanja in nenadzorovano mešetarjenje z javnimi dobrinami. Mrakobne močvirne meglice so tudi idealno življenjsko okolje za nastanek neštetih zarotniških teorij, ki zakrivajo bistvena vprašanja: kakšne so posledice teh igric za državljane, kje bo končal denar od nepovrnjenih naložb in kaj se bo zgodilo, ko bodo slovensko telekomunikacijsko močvirje začeli izsuševati globalni telekomunikacijski igralci.

Že danes je jasno, da bo državni telekomunikacijski monopolist kmalu postal del večje telekomunikacijske skupine, ki bo znala zelo pragmatično izračunati, kaj se »splača« ponuditi domačemu uporabniku. Ljubljana je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi mesti zapravila možnost, da bi meščanom zagotovila javno dostopno telekomunikacijsko avtocesto, saj so njeni upravitelji popustili zasebnim interesom skrivnostnih gorenjsko-štajerskih gradbenikov in Telekomovih lobistov. Država pa je preveč zatopljena s pripravami Telekoma Slovenije na privatizacijsko lepotno tekmovanje, zato si tako daljnosežnih vprašanj sploh ne zastavlja.

V tokratnem tematskem sklopu, namenjenem telekomunikacijam, bomo poskusili odgovoriti, ali bodo slovenske uporabnike res kmalu udarili visoki stroški sedanjih nizkih cen. Predstavili bomo tudi nekatere tehnološke in politične trende na telekomunikacijskem trgu ter opozorili, da telekomunikacijska družba ne pomeni samo novih tehnoloških igrač, temveč tudi nove izzive za mladostnike in njihove starše.

Pogovarjali smo se z direktorjem kabelskega operaterja UPC Telemach Vojkom Roveretom in predsednikom uprave Simobila Andreasom Maierhoferjem.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 20. januar 2007

Halo, domača naloga se lahko začne

Ko sem na londonski podzemni železnici opazoval babico, ki je iz ročne torbice potegnila bel Applov glasbeni predvajalnik ipod, si nadela slušalke in začela z nogami slediti taktom neznane melodije, mi je bilo jasno, da je Steve Jobs za vedno spremenil glasbeno industrijo, mi je pred leti povedal André Fischer, direktor berlinskega podjetja za napovedovanje tehnoloških trendov Product Visionaires. Ipod se je tedaj dokončno uveljavil kot sopomenka za prenosni glasbeni predvajalnik, ki so mu sledili številni posnemovalci, predvsem izdelovalci zabavne elektronike in mobilnih telefonov. Zato je postalo opazovanje prihodnjih korakov karizmatičnega predsednika uprave ameriškega računalniškega podjetja Apple večna domača naloga številnih analitikov, tržnikov in razvijalcev novih izdelkov, je priznal Fischer. »Ker smo se naučili verjeti, da vedno znova pravilno ugane prihodnjo veliko reč.«

Obsedenosti z Jobsovimi koraki so v zadnjih dveh tednih podlegli tudi tisti, ki ne sodijo ravno med fanatične oboževalce Appla, računalništva in zabavne elektronike nasploh. Ko je Jobs na prireditvi Macworld v San Franciscu prejšnji teden predstavil iphone – napravo, ki združuje predvajalnik glasbe in videa, osebni računalnik in mobilni telefon –, je to postal eden največjih globalnih dogodkov dneva. Jobsov govor je povsem zasenčil največji sejem zabavne elektronike CES, na katerem so svoje izdelke prav tedaj predstavljala najpomembnejša podjetja s področja informacijskih tehnologij (razen Appla). Novost, ki je dotlej ni nihče videl, kaj šele preizkusil, se je znašla na naslovnicah poslovnega in splošnega tiska, velike televizijske mreže so ji posvečale minute v osrednjih informativnih oddajah, na svetovnem spletu je o njenih zmogljivostih in pomanjkljivostih modrovalo na desettisoče blogerjev, Applova domača stran je zaradi prevelikega števila obiskovalcev skoraj pokleknila. Borzniki so pozorno opazovali rast vrednosti Applovih delnic, lastniki velikih izdelovalcev mobilnih telefonov (Nokie, Motorole, Palma, RIM in LG) pa so ugotovili, da se je vrednost njihove naložbe čez noč zmanjšala kar za nekaj odstotkov.

Kako je lahko nepreizkušeni izdelek, za katerega bo treba odšteti najmanj 499 ameriških dolarjev, ko bo sploh prišel na trg (ponekod šele prihodnje leto), pritegnil toliko pozornosti? Eden izmed ključnih razlogov za nastanek »iphonomanije« je zagotovo kult osebnosti Steva Jobsa, ki je v zadnjih dvajsetih letih že nekajkrat lastnoročno preoblikoval računalniško industrijo. Osebni računalnik je iz pisarn pripeljal med domače uporabnike (Apple Macintosh 1984), predstavil grafično uporabniško okolje (ikone in računalniška miška) ter predvidel razmah prenosnih računalnikov in malih osebnih organizatorjev (Mac Portable 1989 in Newton 1993). Računalnike je iz neprivlačnih sivih škatel spremenil v vabljivo dizajnersko pohištvo (Imac 1998) in dokazal, da je mogoče tudi na brezplačnikarskem internetu prodati več kot dve milijardi skladb (Itunes 2003), če tvojo glasbeno trgovino podpre prijazen glasbeni predvajalnik (Ipod 2001). Njegovo kariero so zaznamovali veliki uspehi (Macintosh, Imac), ki so jih prekinjali še odmevnejši porazi (Next, Newton, Cube), saj je Jobs na trg pogosto prihajal prezgodaj ali z napačnim poslovnim modelom. Le redko pa se je – zmotil.

Čeprav se je med analitiki in komentatorji takoj razplamtela burna debata o usodi Applovega novinca, morebitni tržni (ne)uspeh iphona in izkušnje njegovih uporabnikov ne bosta glavni merili za ocenjevanje njegovega vpliva. Ne glede na to, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z Applovim prvim telefonskim poskusom, je Jobs s svojim nastopom že določil, s čim se bo letos ukvarjala svetovna oglaševalska, telekomunikacijska, glasbena, filmska in računalniška industrija.

Ustvarjanje kulta

Pred več kot dvema letoma so se na internetnih forumih pojavila prva ugibanja, kdaj bo Apple svojim glasbenim predvajalnikom Ipodom omogočil priklop na brezžična računalniška omrežja ali jim dodal telefonijo. Kmalu so se na blogih pojavile fotografije, na katerih naj bi bili prototipi prvega Applovega telefona. Približno takrat je Apple tožil prvih nekaj blogerjev, ker so na svojih straneh objavili domnevne Applove poslovne skrivnosti. Zmes skrivnostnosti in tveganja je še bolj spodbudila blogerje, da so poskušali »iz zanesljivih virov« pridobiti namige o novih izdelkih in ugotoviti, kaj Jobs tako ljubosumno varuje.

Novi modeli računalnikov z Intelovimi procesorji, ipod video, možnost namestitve Microsoftovega operacijskega sistema Windows in druge novosti, ki jih je Jobs predstavil na preteklih Macworldih, niso zadovoljili Applovih privržencev, ki so potrpežljivo pričakovali novo neznano, a revolucionarno napravo, ki je skozi govorice pridobivala vse bolj fantastične oblike in zmogljivosti. Ko se je po svetovnem spletu razširila nepreverjena govorica, da je Apple registriral blagovno znamko Iphone, so začeli tudi ugledni poslovni tedniki napovedovati, da se bo Apple podal v telefonijo. Po tresenju gore se je rodila miška v podobi Motorolinega mobilnika Rokr, ki je premogla nekatere okrnjene zmogljivosti ipoda in podpirala spletno trgovino Itunes, vendar je bila popolno razočaranje. Takoj po rokrjevem polomu pa so se pojavile nove fotografije prototipov, ki naj bi dokazovale, da je rokr le zvita Jobsova poteza, s katero je hotel uspavati tekmece in si pridobiti nekaj časa za razvoj prave »naslednje velike reči«.

Po razkritju Iphona so prejšnji teden tiho spregovorili tudi Applovi zaposleni. Novinar Fortuna Peter Lewis, ki je med Jobsovim govorom sedel med občinstvom, je opazoval presenečenje na obrazih Applovih uslužbencev in poslovnih partnerjev. Izvedel je, da so iphone videli le redki in poslušal namige o neusmiljenih členih pogodb, zaradi katerih bi bil vsak »izdajalec« takoj odpuščen. Apple je šel celo tako daleč, da je izdelal številne lažne različice iphona, ki jih je »strogo zaupno« pokazal nekaterim zaposlenim in poslovnim partnerjem, s katerimi je sodeloval pri razvoju izdelka (Cingular, Google, Yahoo). Le zato, da bi z nadzorovanim odtekanjem informacij še bolj razburkal domišljijo nestrpnih internetnikov.

Sistematična oglaševalska kampanja, s katero je Jobs potrpežljivo pripravljal novinarje in blogerje na svoj prvi telefon, se bo zdaj nadaljevala. Čakanje na prve preizkuse iphona, ugibanje, kateri operaterji mobilne telefonije ga bodo prvi ponudili svojim uporabnikom, spraševanje predstavnikov Nokie, Motorole in ostalih izdelovalcev mobilnikov, ali je njihov novi model le odgovor na Applov izziv – vse to bo stopnjevalo pričakovanja uporabnikov in zaposlovalo tržne oddelke njegovih tekmecev. Jobsova spretna izraba starih in novih medijev pa bo dobila številne oponašalce: vse več oglaševalskih akcij se bo začenjalo v obliki skrivnostnih govoric na internetnih forumih, blogih in videoposnetkih.

Sprehod med monopoli

Applovi kritiki, med njimi Bloombergov komentator Matthew Lynn, so prepričani, da je Jobs že na začetku zagrešil preveč strateških napak, da bi lahko naprava uspela. Iphone je napovedal prezgodaj, zato se bodo lahko tekmeci pripravili na njegov prihod. Za običajne uporabnike mobilnikov bo bistveno predrag, prezapleten in preveč občutljiv na udarce ali praske. Zaradi svoje »zabavne« zasnove ne bo primeren za poslovne uporabnike, saj ne podpira nekaterih naprednih poštnih storitev in Microsoftovih dokumentov. Velik zaslon bo hitro izpraznil baterijo, morebitna popravila bodo zelo draga, evropske uporabnike bo motilo, da ne podpira mobilnih omrežij tretje generacije (umts). Zaslon, občutljiv na dotik, je sicer zanimiv, a je vprašanje, kako se bo izkazal pri vsakdanji rabi in kako ga bodo sprejeli uporabniki mobilnikov, ki so navajeni tipk.

Predvsem pa naj bi tokrat Jobs, znan po svojem prehitevanju, resno zamujal. Mobilno telefonijo obvladujejo močni karteli mobilnih operaterjev in izdelovalcev mobilnih telefonov. Ti imajo z operaterji spletene močne poslovne vezi, zato lahko Applu zelo otežijo sklepanje pogodb in prodajanje iphonov s pomočjo naročniških akcij. Mobilni operaterji si prizadevajo, da bi njihovi uporabniki pri njih kupovali različne vsebine (glasbo in filme), zato morda ne bodo hoteli prodajati naprave, ki jih bo prikrajšala za pomemben vir prihodka – Apple namreč upa, da bodo lastniki iphona nakupovali digitalne vsebine v njihovi trgovini Itunes. Operaterjem bi se prodaja iphona splačala predvsem, če bi bil izdelek tako neznansko privlačen za uporabnike, da bi bili pripravjeni zamenjati operaterja in plačati visoko ceno, da bi ga dobili. Kar ni ravno pogosto, saj uporabniki za svoje mobilnike v povprečju odštejejo okrog 100 evrov.

Hkrati naj bi po raziskavah skupine NPD že več kot tretjina vseh prodanih mobilnikov znala predvajati glasbo in druge vsebine. Naprednejši dlančniki že dolgo znajo predvajati glasbo in delovati kot mobilni telefoni, zato Apple ni predstavil ničesar zares novega. Med mobilne telekomunikacijske naprave so vstopili, ko so se na trgu že uveljavili povsem spodobni izdelki, ki jih poganjajo mobilni operacijski sistemi Symbian, Palm OS in Windows Mobile. Še huje: Jobs je povsem spregledal napovedi, ki zagotavljajo, da glasbe in filmov ne bomo več kupovali, ampak se bomo naročali na spletne »džubokse«, kjer bomo lahko v vsakem trenutku poslušali skladbo, ki si jo bomo zaželeli (s podobno zamislijo se ukvarja podjetje Real Networks). Iphone naj bi bil predvsem obrambna poteza, s katero hoče Jobs obvarovati prevlado Ipoda na trgu glasbenih predvajalnikov, njegovo bahanje o »vnovičnem izumljanju telefona« pa le spreten prodajni nastop, namenjen medijem in tradicionalnim Applovim oboževalcem. Zato po mnenju Applovih kritikov iphone ne bo pretresel mobilne industrije.

Če na iphone gledamo predvsem na nov »pametni« mobilnik ali stilsko elektronsko igračko za premožnejše kupce, so pomisleki kritikov zelo utemeljeni. Vendar pa se pravi potenciali Applove novosti skrivajo drugje.

Programi bodo določali naprave

Ena največjih ovir, s katero se že dolgo ukvarjajo mobilni operaterji in izdelovalci telefonov, je omejenost mobilnikov z njihovo tradicionalno funkcijo: prenosnega telefona, kar pomeni žepno velikost, tipkovnico in telefonski videz. Čeprav poskušajo izdelovalci opremiti mobilnike z vedno novimi dodatnimi zmogljivostmi, jih telefonska zapuščina preganja na vsakem koraku. Zasloni so premajhni in imajo nenavadne ločljivosti, tipkovnice niso namenjene upravljanju večpredstavnih datotek (pregledovanju slik in glasbenih zbirk, nastavljanju glasnosti …) ali igranju računalniških iger. Izdelovalci mobilnikov se morajo nenehno usklajevati z mobilnimi operaterji, ki ne razmišljajo le o tem, kako uporabnikom ponuditi kar najboljše storitve, ampak morajo predvsem varovati svoje poslovne modele – tudi če to pomeni zaviranje razvoja novih tehnologij in storitev.

Pri Applu so se odločili za radikalno drugačen pristop. Iphone ima na ohišju le eno tipko, za preostali stik z uporabnikom pa skrbi zaslon, občutljiv na dotik. To pomeni, da je funkcionalnost naprave skoraj v celoti odvisna od programske opreme. Če si jo bodo programerji zamislili kot telefon, bodo na zaslonu telefonske funkcije in bo opravljala telefonske naloge. Enako bo veljalo za brkljanje po internetu, ogled filmov, predvajanje glasbe, mobilno bančništvo in vse tisto, česar se bodo Applovci spomnili v prihodnosti. Iphone zato napoveduje novo generacijo univerzalnih terminalov, ki bodo podpirali vse telekomunikacijske tehnologije (mobilno telefonijo, žična in brezžična omrežja), njihov namen pa bo odvisen od programske opreme in storitev. Prav tako zasnova uporabniških vmesnikov.

Podobno zanimiv je dogovor z ameriškim iskalniškim velikanom Google, ki je na iphonu podprl svojo storitev Google Maps. Pri Googlu ustvarijo večino prihodkov iz usmerjenega oglaševanja, ki oglase prilagodi iskanim pojmom in profilu uporabnika. V praksi to pomeni, da bo Googlov uporabnik, ki išče počitniške apartmaje na bolgarski obali, zraven zadetkov našel tudi oglase za turistične storitve. Ker se Googlovci zavedajo uspešnosti tovrstnega oglaševanja, ga želijo še izboljšati in mu postopoma dodajati lokacijske storitve. V tem primeru oglasi ne bodo več vezani le na iskalne pojme, ampak tudi na lokacijo iskalca, ki jo bo računalniškemu sistemu sporočila bazna postaja ali dostopovna internetna točka.

Sprehajalec, ki bo s svojim iphonom nekje v mestu prebral elektronsko pošto ali kratko sporočilo, bo lahko mimogrede izvedel, da je nekaj korakov oddaljen od picerije (če bo ravno čas za kosilo) ali trgovine, ki v akciji ponuja izdelek, ki si ga je prejšnji večer ogledoval na internetu. Ker Google že nekaj časa načrtuje izgradnjo brezžičnih računalniških omrežij, s katerimi bi pokril ameriška mesta, mu iphonovski »univerzalni terminali« zelo ustrezajo. Sploh zato, ker ne bi bili odvisni od operaterjev mobilne telefonije in Microsofta, največjih prihodnjih tekmecev.

Za uporabnike mobilnih tehnologij sta uspeh ali neuspeh iphona kot konkretnega izdelka povsem nepomembna. Bistveno vprašanje je, kako se bo na napravo odzvala industrija – bo poskušala ohraniti sedanje razmerje moči in omejiti Applov vstop na nove trge ali pa bo privolila v njegovo igro in nas do konca leta čaka kopica podobnih naprav in prilagojenih storitev. Jobs je zakorakal, drugi so začeli pisati domače naloge.

***

Tehnološki trendi, na katere stavi Apple

Pametno domovanje
V južni Koreji bodo letos izgradili 30.000 digitalnih pametnih domov, poroča londonski Independent. Ti vam bodo sami odklenili vrata, ko boste prišli domov, prižgali luči, vam ogreli ali ohladili bivalni prostor. Stanovanje bo samo plačalo račune za vodo in elektriko, na vsakem zaslonu boste lahko v vsakem trenutku videli, kdo stoji pred vrati, kaj počno otroci in katere gospodinjske naprave so vključene. Hladilnik bo sam naročil hrano, ki jo je zmanjkalo, in vas opozoril na jogurt s pretečenim rokom trajanja. Ogledalo, v katerega se boste pogledali zjutraj, vas bo opomnilo, da zunaj dežuje in se morate topleje obleči. Univerzalni osebni terminali bodo doma postali zmogljivi daljinski upravljalniki, s katerimi boste lahko ukazovali pametnemu domovanju. Hkrati boste lahko z njimi posneli film, jih priključili na televizijo ali glasbeni sistem ter jih uporabljali kot telefone – fiksne, mobilne ali internetne. Kar bo v tistem trenutku ceneje.

Veliki brat
Bazne postaje omrežij mobilne telefonije, brezžične internetne točke in sistem za satelitsko navigacijo bodo v vsakem trenutku vedeli, kje se nahaja vaša elektronska naprava. To ne bo omogočilo le natančnega lokacijskega oglaševanja, cestne in mestne navigacije, ampak bo spodbudilo razvoj številnih novih storitev. Superskrbni starši bodo lahko na satelitskem posnetku v vsakem trenutku videli, kje se nahaja njihovo potomstvo in kaj počne. Politike, zvezdnike in običajne smrtnike bo opazovalo (snemalo) na tisoče »malih bratov«, zato bo lahko vsakdo postal nova resničnostna televizijska zvezda. Na osebnih elektronskih napravah bo shranjenih vse več informacij: bančni računi, zdravstveni kartoni, podatki o nakupovalnih navadah, glasbeni okus in podrobnosti iz zasebnega življenja (sporočila, e-pisma, ogledi internetnih strani …). Država bo imela zaradi strahu pred terorizmom vse več vpogleda v te podatke, kraja elektronske identitete bo postala pogosto kriminalno dejanje.

Državljani interneta
Analitiki napovedujejo, da se bo vse več digitalnih vsebin in računalniških programov iz trdih diskov preselilo na internet. Osebni računalnik, na katerem je nameščen operacijski sistem in različni namenski programi (denimo urejevalniki besedila in slik), bodo nadomestile univerzalne naprave, namenjene rabi spletnih storitev. Z njimi bomo dostopali do naših dokumentov, glasbene zbirke ali fotografij, ki ne bodo več shranjeni lokalno (na domačem računalniku), ampak jih bodo gostili zmogljivi internetni strežniki. Glasbe, filmov in programov ne bomo več kupovali, ampak jih bomo »najemali«. Za neomejeno rabo urejevalnika besedil bo treba odšteti nekaj evrov na mesec, podobno politiko bodo imele glasbene knjižnice in videoteke, ki bodo ponujale na milijone posnetkov. Pri Googlu verjamejo, da bo internetni brkljalnik postopoma nadomestil operacijski sistem, raba računalnikov pa bo postala povsem »internetna« izkušnja.

Prva objava: Delo FT, 18. september 2006

Že kmalu se je pokazalo, da je imel Berlusconi dober nos, saj je znal med svojim vzponom med največje evropske medijske mogotce nemalokrat ponuditi televizijske vsebine, ki jih njihovi tekmeci niso mogli ali smeli predvajati. Podobno strategijo je ubral tudi njegov avstralski medijski kolega Rupert Murdoch; satelitski televizijski imperij Sky je zgradil na ponudbi ekskluzivnih prenosov športnih tekem in filmov, zaradi katerih so bili gledalci pripravljeni plačati njegove programe. Obema velikima medijskima magoma dvajsetega stoletja je uspelo v pravem trenutku doseči, da so začele njune vsebine »prodajati tehnologijo«, njun uspeh pa je skoval znano krilatico, ki jo danes deklamira celotna telekomunikacijska industrija: zavladale bodo vsebine!

»Telekomunikacijski operaterji dobro vedo, da dolgoročno ne morejo ostati le upravitelji telekomunikacijskih omrežij in živeti od preprodaje podatkovnih kapacitet,« nam je povedal Glen Hiemstra iz ameriškega podjetja za opazovanje tehnoloških trendov Futurist.com. »Žal je to v tem trenutku edino, na kar se spoznajo. Telekomi se niso nikoli prej ukvarjali z založništvom, zato nimajo izkušenj kabelskih operaterjev, ki že desetletja preprodajajo televizijski program, še manj pa vedo o nastanku in trženju vsebin. V svojih prizadevanjih, da bi kot nekdanja telefonska podjetja čez noč pridobili televizijske gledalce, so primerljivi z upraviteljem cestnega omrežja, ki bi hotel brez ustreznih znanj poseči še v prevozniško, poštno ali trgovsko dejavnost, ki poteka po njegovih cestah.«

Hiemstrovo tezo smo v zadnjih letih uspešno preizkusili na večini direktorjev slovenskih ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Čeprav vsi navajajo »vsebine« med najpomembnejšimi točkami poslovnih strategij, ne znajo prepričljivo pojasniti, kaj si pod »vsebinami« sploh predstavljajo. V najboljšem primeru naučeno govorijo o internetni televiziji, telefoniji ip, vsepovezanosti, interaktivnosti, glasbi, igrah in uporabnikih, ki bodo pri njih množično objavljali svoje prispevke in jih delili z drugimi. A le načeloma. V praksi slovenski uporabniki na trenutke dobijo nekaj televizijskih programov, nekoliko cenejše internetne pakete in nekaj let stare izdelke v vedno novih marketinških preoblekah, zato postaja ponudba različnih operaterjev vse bolj podobna.

Uporabniki se morajo za ponudnika odločiti na podlagi dejavnikov, ki bi morali biti že zdavnaj preseženi: dostopnosti priključka, zanesljivosti delovanja omrežja, cene in kakovosti oddelka za pomoč uporabnikom. Glavni razlog za nakup širokopasovnega internetnega priključka tako ostaja negodovanje mlajših družinskih članov, ki želijo biti tudi doma povezani s svojimi sošolci, ter neomejeno prenašanje filmov in glasbe po omrežjih za izmenjavo datotek p2p. Zagovor predsednika uprave Telekoma Bojana Dremlja, da je za razvoj storitev najprej treba doseči ustrezno kritično maso širokopasovnih priključkov, sicer zdrži, a ne more prikriti dveh bistvenih slabosti slovenske telekomunikacijske industrije: pomanjkanje domišljije in slabo poznavanje uporabniških navad.

Natančna analiza medijske porabe uporabnikov je namreč bistvena za razvoj vsebin: kdaj in kaj gledajo na televiziji, kdaj prihajajo domov, kaj počno v prostem času in koliko minut na dan si še lahko zapolnijo z zabavno ali informativno vsebino, ki jo ponudi operater. Poleg tega digitalni mediji niso le preslikave tradicionalnih medijev na novo platformo, ampak imajo uporabniki do njih drugačne zahteve. Prihodnja občinstva digitalnih medijev so vajena, da je informacija na voljo takrat, ko jo potrebujejo. Pri nastanku vsebin hočejo dejavno sodelovati, od ponudnika pa pričakujejo številne možnosti prilagoditev – predizbiro informacij, ekskluzivne vsebine ter možnost ustvarjanja in ohranjanja družabnih stikov.

Vsebinska pasivnost slovenskih ponudnikov telekomunikacijskih storitev je težko doumljiva. Operaterji imajo danes bistveno boljše možnosti, kot jih je imel Berlusconi pred tremi desetletji, a jih ne znajo izrabiti. Uporabne zamisli rojeva že dnevno spremljanje tujih novic iz sveta telekomunikacij in medijev. Svojim uporabnikom bi lahko ponudili specializirane televizijske programe z zdravstvenimi, gospodinjskimi in izobraževalnimi vsebinami »na zahtevo«, ki bi jih pripravljale samostojne produkcijske hiše. Mobilniki so še povsem neizrabljeni kot orodje za sprejemanje in oddajanje kratkih zapisov, fotografij in videa, čeprav dosežejo veliko večino prebivalcev. Strateško povezovanje med operaterji in mediji – predvsem časopisi – bi bilo smiselno za obe strani, saj prvim manjkajo vsebine, drugi pa tarnajo nad upadanjem dosega in potrebujejo nove distribucijske kanale.

»Na žalost telekome pogosto vodijo inženirji, ki so pridobili nekaj poslovnih znanj, ali ekonomisti, ki jim je načeloma vseeno, kakšni izdelki ali storitve se skrivajo za številkami,« je smeje pripomnil Hiemstra. Pomanjkanje ščepca vizionarstva pa je v telekomunikacijski panogi najboljše zagotovilo, da bodo slovenski internetni ponudniki še dolgo ostali le preprodajalci telekomunikacijskih kanalov – brez prave vsebine.