V tem zgodnjem obdobju se pojavijo številne konkurenčne tehnologije in storitve. Vstopni stroški so nizki, zato lahko v razvojni igri sodeluje skoraj vsak – od ljubiteljskega inženirja do malega trgovca ali finančnega mešetarja. Odprtost prinese veliko zanimivih idej in velika pričakovanja, ki naj bi jih uresničil tehnološki napredek, a tudi povečuje negotovost pri kupcih in vlagateljih ter ustvarja občutek anarhičnosti. Zato se razvojni cikel prevesi v drugo fazo, ki jo zaznamuje karizmatični poslovnež z obljubo, da bo iz kaosa ustvaril red.

Zgodovina informacijskih industrij (telegrafa, telefona, filma, radia, televizije, računalniškega programja …) kaže, da je treba pri »ustvarjanju reda« upoštevati nekaj preprostih pravil, je zapisal kanadski pravnik in medijski raziskovalec Tim Wu v svoji pravkar izdani knjigi The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires. Najprej se morate znebiti konkurenčnih podjetij in tehnologij. Pri tem si lahko pomagate s finančno močjo, sabotažami, podkupninami, grožnjami, tožbami, patentnimi vojnami in cenovnim izčrpavanjem nasprotnikov. Te metode so sicer učinkovite, vendar slabo vplivajo na vašo javno podobo, poenotijo tekmece in zmotijo državne regulatorje, ti lahko postanejo vaš najmočnejši nasprotnik. Če hočete ustvariti informacijski imperij, za to nujno potrebujete vsaj tiho soglasje države, je prepričan Wu.

Državi se je mogoče prikupiti različno. Politike morate prepričati, da je monopol v vaši panogi edina realna možnost, saj je treba doseči dovolj veliko ekonomijo obsega, če hočete zaslužiti dovolj denarja za gradnjo drage telekomunikacijske infrastrukture in zagotoviti ustrezno kakovost storitve. Ker se zavedate, da se boste kot monopolist nekoč srečali z uradom za varstvo konkurence, državi obljubite, da boste v zameno za regulatorske počitnice prostovoljno delovali v »javnem interesu« – potegnili priključke do vsakega domovanja (spodbujanje napredka), dovolili tekmecem dostop do vašega omrežja (konkurenca) in podpirali enotne standarde (odprtost). Zakonodajalcem pa tiho namignete, da boste dosledno spoštovali predpise, če bo treba varnostnim agencijam in policiji kdaj sporočiti podatke o uporabnikih ali iz omrežja odstraniti vsebinske nespodobnosti: otroško pornografijo, recepte za izdelavo bombe, filmske in glasbene datoteke ali glasove političnih oporečnikov. Šele nato se lahko posvetite tekmecem. Večino pritegnete v vabljive partnerske modele in počakate, da se utopijo v vaši organizaciji. Druge prevzamete, najbolj vztrajne pa izčrpate na sodiščih.

Tretji, zreli del razvojnega cikla zato zaznamujejo informacijski monopolisti, ki se poskušajo na vse načine izogniti prekletstvu starogrškega boga Kronosa, je pokazal Wu. Kronos se je bal prerokbe, da ga bo eden izmed njegovih otrok nekoč vrgel s prestola najvišjega boga, zato je takoj po rojstvu požrl vse svoje otroke, dokler se mu ni izmuznil Zevs in izpolnil prerokbo. Podobno so poskušali stari informacijski kronosi uporabiti vso moč in vpliv, da bi onemogočili tehnološke in poslovne zevse, ki bi lahko ogrozili njihovo prevlado (pogosto ob pomoči države). Telegrafski monopolisti so dušili začetnike telefona. Telefonski imperij se je upiral radiu. Radijskim mogotcem je uspelo za več desetletij podrediti televizijo in jo spremeniti v radio s slikami. Vedno znova pa padcu starega informacijskega imperija sledi enak razvojni cikel. Revolucionarna inovacija postane nova informacijska industrija, ki jo na stare načine obvladujejo novi informacijski monopolisti.

Razumevanje vzpona in padca informacijskih imperijev ni zanimivo samo za ekonomske in tehnološke zgodovinarje, temveč je ključno tudi za razumevanje tehnoloških novic, ki so jih v zadnjih mesecih objavili spletni in tiskani mediji. V ZDA se vse bolj zaostruje debata o »nevtralnosti interneta«, od katere je odvisno, ali bodo ameriški lastniki telekomunikacijske infrastrukture (predvsem AT&T in Verizon) smeli določati, katere vsebine bodo prenašali po svojih žicah, kablih in brezžičnih omrežjih in pod kakšnimi pogoji. Tuji in domači časopisi začenjajo zaračunavati dostop do spletnih vsebin in se povezujejo s ponudniki elektronskih tablic (predvsem Applom in Amazonom), ki so prirejene pasivni potrošnji medijskih vsebin. Facebook in Google sta nakazala, da se približuje srdita vojna za uporabniške podatke med ponudniki spletnih storitev – elektronskih družabnih omrežij, spletnih trgovin in poslovnih storitev. Novinarji, glasbeniki in drugi ustvarjalci vsebin pa so začeli verjeti, da jih lahko pred internetnim kaosom in virusom brezplačnosti rešijo zaprte tehnološke platforme, ki bodo v njihove panoge znova vrnile izgubljene prihodke in red.

Ti dogodki kažejo, da se je po nekaj desetletjih odprtosti tudi internet – kot najvidnejša zevsovska tehnologija zadnjega tisočletja – znašel na ključni prelomnici. Bo ostal odprta tehnologija in bo prvič premagal zakonitosti Wujevega razvojnega cikla ali bo vstopil v zrelo fazo, ki jo bodo obvladovali prepleteni infrastrukturni, programski, vsebinski in storitveni monopoli? Bodo javnost in zakonodajalci razumeli, da informacijski imperiji ne pomenijo samo spornih cenovnih politik, protikonkurenčnega obnašanja in zaviranja nevarnih inovacij, ampak nujno vplivajo tudi na svobodo izražanja in pridobivanja informacij, ki jo je treba ohraniti? Ali pa bo spet prevladala retorika informacijskih lobistov, ki bodo državam obljubljali gradnjo infrastrukture, gospodarsko rast, varnostne usluge in bogato letino pridelkov kreativne ekonomije, če jih pustijo pri miru?

Ideja odprtega interneta nima veliko zagovornikov. Wujevski hekerski pravniki (Eben Moglen, Larry Lessig, Jonathan Zittrain, Yochai Benkler …), ki se izjemno dobro zavedajo vpliva avtorskih pravic, internetne nevtralnosti in svobodnega programja na svoboden pretok informacij, so ameriška posebnost in imajo kljub nekaterim odmevnim javnim pobudam le malo vpliva na delovanje ameriške informacijske industrije. Evropska komisija je ujeta v ideologijo skupnega notranjega trga in prepričanje, da je mogoče z gospodarskim pravom reševati družbene in kulturne probleme, ki jih je prinesla liberalizacija nacionalnih medijskih in telekomunikacijskih šampionov (koncentracija lastništva, menjava javnih monopolov z zasebnimi …). Nacionalne države in njihove javnosti pa zaradi pomanjkanja javne debate, nedomišljene informacijske politike in nerazumevanja globalnih tehnoloških trendov sploh ne vedo, kaj bo v resnici vplivalo na njihovo prihodnjo informacijsko pokrajino.

Posledice te kratkovidnosti je mogoče v zadnjem času opazovati tudi v Sloveniji. Politika je zaradi zakona o javni radioteleviziji pripravljena razpisati celo referendum, hkrati pa spregledati, da je za prihodnost slovenske medijske krajine bistveno pomembnejši nov zakon o elektronskih komunikacijah, ki ga bo vlada tiho in neopazno sprejela prihodnje leto. Direktorat za informacijsko družbo pripravlja strategijo digitalne Slovenije, v kateri avtorji od Telekoma Slovenije ne bodo zahtevali ločenega upravljanja infrastrukture in storitev, čeprav je to verjetno edini ukrep, ki bi v Sloveniji lahko prinesel nekaj informacijske konkurence in odprl elektronski storitveni trg (kar bo načeloma zagovarjala strategija). Številni novinarji pa so ponotranjili retoriko njihovih lastnikov, da je zapiranje vsebin ključno za preživetje njihovega poklica, in pri tem pozabili, da je kakršno koli omejevanje dostopa do informacij zelo nevarna praksa, proti kateri se je novinarstvo doslej vedno – borilo.

Poznavanje zgodovine informacijskih imperijev nam pomaga videti, kako pomembne bodo trenutne politične (ne)odločitve za prihodnost interneta in kakšne so bile posledice nekdanjih informacijskih monopolov. Ne more pa napovedati prihodnosti, saj bodo nastajajoči informacijski imperiji bistveno mogočnejši od predhodnikov. Kritična medijska teorija je že pred drugo svetovno vojno opozarjala na vlogo radia kot propagandnega orodja pri vzponu tretjega rajha. Vpliv tiska in televizije na politiko je dobro raziskan, prav tako je znana moč tistega, ki nadzira elektronske komunikacije. Za informacijski imperij, ki bo združil medijsko in telekomunikacijsko industrijo, osebne podatke, trgovino, potrošniške navade, geografsko lokacijo in zasebno komunikacijo, je gotovo le eno. Presegel bo svoje zgodovinske zglede.

(Sobotna priloga Dela,  27. november 2010, foto Roman Šipič)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 6. 11. 2010

Na tej preprosti diagnozi temelji ena pomembnejših strategij, ki jih je letos pripravila evropska komisija: Digitalna agenda za Evropo. Evropska komisarka Neelie Kroes, ki je prevzela vodenje direktorata za informacijsko družbo in medije, je ob majski predstavitvi povedala, da želi komisija z agendo doseči nekatere zelo visoke cilje: zagotoviti dostop do širokopasovnega interneta za vse prebivalce EU do leta 2013, dvigniti uporabo interneta, spodbuditi elektronsko poslovanje ter podvojiti javna vlaganja v raziskave in razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) do leta 2020. Če hoče uresničiti te cilje, pa komisijo najprej čaka vzpostavitev enotnega evropskega digitalnega trga, povečanje zaupanja v internet, širjenje digitalne pismenosti, občutno povečanje hitrosti spletnega dostopa in povečevanje razvojnih naložb.

Digitalna agenda za Evropo ni prva strategija, ki so jo evropski komisarji pripravili za zmanjševanje (domnevno) vse večjega razvojnega zaostanka za ZDA, Japonsko in prihodnjimi azijskimi tehnološkimi velesilami, predvsem Kitajsko, Indijo in Južno Korejo. Vendar pa je pol leta po njeni predstavitvi že jasno, da komisiji skoraj zagotovo ne bo uspelo izpolniti obljubljenih ciljev. Evropski komisarji so se v zadnjih dveh desetletjih preveč zanašali na vsemogočnost svobodnega trga, zato imajo danes hude težave, kako upravičiti velika javna vlaganja v gradnjo informacijske infrastrukture, ki bi bila potrebna za zmanjševanje in odpravo digitalne ločnice. Hkrati pa ima komisija malo neposrednega vpliva na politike razvoja IKT v posameznih članicah, ki se zelo dobro zavedajo svojih »nacionalnih interesov«, zato v praksi upoštevajo le tista evropriporočila, ki jim ustrezajo.

Evropske digitalne zadrege

Omenjene zadrege imajo za evropski »digitalni trg« zelo konkretne posledice. Privatizacijski val, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zajel telekomunikacijski sektor (predvsem privatizacija nacionalnih telekomov), je močno vplival na strategije, priporočila in direktive evropske komisije. Ker je imela telekomunikacijska infrastruktura velike tržne potenciale, so lobisti telekomunikacijskih podjetij prepričali evrokomisarje, da telekomunikacijska omrežja ne smejo funkcionalno razdeliti na omrežja in storitve ali mu pripisati statusa »javne infrastrukture« (kot električno, vodovodno, cestno in druga omrežja), ker da bi to slabo vplivalo na razvoj konkurence. Pri tem pa so pisci direktiv spregledali dejstvo, da so vlaganja v informacijsko infrastrukturo tako velika, da jih zmorejo le velika (monopolistična) telekomunikacijska podjetja – če imajo poslovni interes.

Privatizacija nekdanjih nacionalnih telekomunikacijskih monopolistov je pomenila, da so državne telekomunikacijske monopole v številnih evropskih državah zamenjali šibko regulirani zasebni monopolisti, ki jim pri načrtovanju vlaganj v telekomunikacijsko infrastrukturo ni bilo treba upoštevati morebitnega »javnega interesa«. To je prineslo razmeroma hiter telekomunikacijski razvoj mest in večjih stanovanjskih naselij, kjer je bilo mogoče razmeroma preprosto doseči veliko potencialnih uporabnikov telekomunikacijskih storitev. Na drugi strani je komercializacija internetnega dostopa povzročila zaostajanje manj poseljenih predelov, predvsem podeželja, saj so morali tudi manjši (»konkurenčni«) ponudniki poiskati svoje nišne poslovne priložnosti v večjih krajih, ker jim podeželje ni moglo zagotoviti vzdržnega poslovnega modela. Telekomunikacijska diskriminacija pa ni bila samo geografska, temveč tudi socialna, saj so brez hitropasovnih telekomunikacijskih storitev ostajali tudi mestni predeli, v katerih živi revnejše ali starejše prebivalstvo.

Možnost dostopa do širokopasovnega interneta ni edino področje, ki ločuje prebivalce EU, saj digitalne prihodnosti ne pomenijo samo žic in kablov, po katerih potujejo podatki. Evropska komisija je v preteklosti večkrat opozarjala na probleme »interoperabilnosti« – potrebo po skupnih in odprtih standardih, ki bi zagotovili berljivost in skupno rabo elektronskih dokumentov in vsebin –, vendar so taki standardi redki že znotraj državnih uprav, kaj šele med upravami in gospodarstvom ali med članicami EU. Kupci elektronskih vsebin – glasbe, filmov in elektronskih knjig – vedno znova ugotavljajo, da globalnost svetovnega sveta močno »lokalizirajo« nacionalne meje, saj nakupovanje na spletnih trgovinah marsikje ni mogoče – zaradi neurejenih avtorskih pravic, nepripravljenosti lastnikov pravic za vstop na manjše nacionalne trge in neenotne avtorske zakonodaje. Podobno neusklajen pa je tudi odnos do elektronske zasebnosti, preganjanja spletnega kriminala, mobilnosti in drugih področij, ki se ne ozirajo na meje nacionalnih držav.

Neučinkovitost evropolitike

Področje digitalnih vsebin kaže, da je evropski birokratski aparat zelo slabo pripravljen na hiter razvoj digitalnih storitev. Ravno nasprotno velja za ameriška tehnološka podjetja – denimo Facebook, Apple, Amazon in Google –, ki se znajo zaradi globalnega dosega, ohlapnih ameriških zakonov in specifične podjetniške kulture bistveno hitreje odzivati na potrebe uporabnikov, iskati tržne priložnosti in izkoriščati nedodelanost zakonodaje, ki ne zmore slediti tehnološkim spremembam. Tak primer je Googlovo skeniranje knjig (google books) in natančno snemanje mestnih ulic (street view), ki mu nekatere evropske redke države bolj ali manj uspešno nasprotujejo zaradi posegov v zasebnost (Nemčija, Velika Britanija, tudi Slovenija), druge pa podobnih pomislekov nimajo ali jih ne znajo pravno utemeljiti.

Ker so vsi zbrani podatki o evropskih uporabnikih, ulicah, knjigah in elektronskih transakcijah shranjeni na zasebnih strežnikih ameriških visokotehnoloških podjetij, to odpira številna praktična in varnostna vprašanja (kaj se zgodi s podatki, če zasebno podjetje bankrotira, ali lahko do podatkov o evropskih državljanih dostopajo ameriške varnostne službe …). Hkrati pa strah pred prodornostjo ameriških podjetij prinaša dobronamerne, a premalo domišljene, prepozne ali preveč zbirokratizirane pobude za razvoj evropskega googla (quaero), evropske silicijeve doline, evropske elektronske knjižnice (Europeana) ali evropskega satelitskega sistema (Galileo), ki poberejo veliko denarja in raziskovalne energije, a ne prinašajo konkretnejših rezultatov ali razvojnih prebojev.

Posvetovanje o evropski digitalni agendi, ki ga je prejšnji teden pripravila evropska komisija (Digital Agenda Stakeholders Day), je pokazalo, da se evrokomisarji iz preteklih napak niso veliko naučili. Evropsko informacijsko politiko še naprej obvladujejo zasebni interesi telekomunikacijskih podjetij, saj evropska digitalna prihodnost kljub očitnim napakam trga za komisijo ostaja predvsem gospodarsko vprašanje, podrejeno domnevnemu ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju gospodarske rasti. Politiki, mediji in javnost se premalo zavedajo problematike, s katero se ukvarja nova agenda, zato se v Evropi praktično ne more razviti živahna javna debata, kakršno v ZDA sproža vprašanje nevtralnosti interneta. Poleg tega so udeleženci posvetovanja spoznali, da je digitalna agenda preveč »ambiciozna«, saj predstavniki telekomov (infrastrukture), družbenih manjšin (izključeni) in ohranjevalcev kulturne dediščine težko oblikujejo skupne projekte in cilje, je zapisal poročevalec evropskega novinarskega centra EJC Eric Karstens. Podobno nemogoče pa je tudi učinkovito sodelovanje različnih direktoratov, saj se vsebina digitalne agende ne dotika le informacijske družbe, gospodarstva in varovanja konkurence, ampak tudi zdravja, kulture, znanosti in sociale.

Zadrege, na katere je opozorilo posvetovanje o digitalni agendi, so poučne tudi za Slovenijo, saj bodo na direktoratu za informacijsko družbo v začetku prihodnjega leta predvidoma predstavili strategijo o digitalni Sloveniji. Če bo nova slovenska strategija le prevod in priredba evropskega dokumenta – kot vse dosedanje slovenske digitalne strategije –, bo skupaj z besedilom podedovala tudi vse opisane vsebinske in organizacijske zagate evropskega izvirnika. Vprašanje pa je, ali so pisci slovenske strategije v sedanjih okoliščinah sploh sposobni pripraviti drugačen dokument. Kakšen? Tak, ki bi jasno določil specifične slovenske razvojne prioritete in jim priskrbel ustrezno financiranje (ne le nekaj simboličnih milijonov evrov, razpršenih po malih razpisih), predpisal funkcionalno ločenost omrežja od storitev, opredelil prihodnjo vlogo (državnega) Telekoma Slovenije ter okrepil položaj telekomunikacijskega regulatorja, ki ga že od nastanka dušijo politični interesi.

Related articles

• Europe Takes Up Debate on Universal Internet Access (nytimes.com)
• European Parliament and industry experts discuss Net Neutrality on Thursday in Brussels (bigbrotherwatch.org.uk)
• The EU’s Digital Economy Gets Ready for a Makeover (online.wsj.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. september 2009

Novi izzivi, stare prakse?

Odločna nova komisarka in reforme, ki jih morajo članice vključiti v svoje nacionalne zakonodaje do konca maja 2011, bodo na področje telekomunikacij predvidoma prinesle kar nekaj večjih sprememb. Nove določbe bodo po zagotovilih evropskih funkcionarjev spodbujale naložbe v telekomunikacijsko infrastrukturo, spoštovale načela »nevtralnosti omrežij« in izboljšale ponudbo telekomunikacijskih storitev, med katerimi bodo lahko izbirali evropski potrošniki. Hkrati bo imela evropska komisija po besedah dosedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding v prihodnosti več moči pri »ustvarjanju enotnega evropskega telekomunikacijskega trga«, saj bo sedanjo Evropsko skupino regulatornih organov (ERG) prihodnjo pomlad nadomestil nov skupni organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC).

Ta nadnacionalni telekomunikacijski regulator bo imel precej večja pooblastila od ERG in bo lahko v določenih primerih posegel tudi v odločitve nacionalnih regulatorjev, kar doslej ni bilo mogoče (komisija je smela le komentirati njihove odločitve ali vložiti veto). Nacionalni regulatorji pa bodo smeli za »odpravo najbolj trdovratnih ovir za razvoj konkurence« na telekomunikacijskih trgih od kršiteljev – praviloma velikih nacionalnih telekomov, ki iščejo vedno nove načine za ohranitev prevladujočega tržnega deleža – v skrajnem primeru zahtevati celo »funkcionalno delitev«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik telekomunikacijske infrastrukture in ponudnik maloprodajnih storitev (v slovenskem primeru Telekom Slovenije ne bi smel več tržiti internetnih storitev pod blagovno znamko Siol, prav tako ne telefonije in poslovnih storitev).

Več pravic bodo po zagotovilih komisije imeli tudi evropski potrošniki. Ponudniki telekomunikacijskih storitev bodo morali uporabnikom omogočiti menjavo operaterja in prenos številke v enem delovnem dnevu in jim ponuditi možnost sklepanja naročniškega razmerja za dvanajst mesecev, če bodo uporabniki to zahtevali. Poleg tega bodo morali operaterji uporabnike natančneje obveščati o naročniških storitvah (kaj dobijo v naročniškem paketu, kakšne so obveznosti operaterja, kakšna mora biti kakovost storitve …) in jih seznanjati z vsako kršitvijo, povezano z varovanjem njihovih osebnih podatkov pri operaterju: morebitnimi hekerskimi vdori, izgubo podatkov in nepooblaščenimi prisluhi. Največ medijske pozornosti pa je doživela nova določba o svobodi interneta, po kateri v EU ne bo mogoče preganjati izmenjevalcev filmskih in glasbenih datotek brez »pravičnega in nepristranskega postopka ter učinkovite in pravočasne sodne presoje«, kar so že nakazovali nekateri »protipiratski« ukrepi, ki sta jih v zadnjem letu napovedali Francija in Velika Britanija.

Pirati in njihove pravice

Francoska vlada je namreč sredi lanskega leta napovedala nov zakon o nadzoru interneta (»zakon Hadopi«), ki bi ponudnikom internetnih storitev med drugim naložil tudi preganjanje izmenjevalcev glasbenih in filmskih datotek. Ponudnik internetnih storitev bi moral osumljene uporabnike najprej opozoriti, naj s spornim početjem prenehajo, po dveh neuspešnih opozorilih pa jim (brez sodne odločbe) onemogočiti dostop do interneta in blokirati njihove spletne strani. Zelo podoben pristop – načelo treh udarcev – je nedavno napovedala tudi britanska vlada, ki je v najnovejšem osnutku zakona o digitalni ekonomiji predvidela stroge ukrepe proti domnevnim kršiteljem avtorskih pravic na internetu: blokiranje spletnih naslovov IP, omejevanje pasovne širine, filtriranje internetnega prometa in izklop uporabnikov, ki ne bodo upoštevali prvih dveh opozoril. Zakone, ki bi po načelu treh udarcev brez sodnih odločb preganjali domnevne internetne pirate, pa so v zadnjem letu dni napovedali tudi predstavniki španske in irske vlade.

Omenjene predloge so takoj obsodili varuhi internetnih svoboščin in predstavniki potrošniških združenj, ki so opozorili, da ponudniki internetnih storitev zaradi zahtev glasbene in filmske industrije ne morejo kar tako posegati v zasebnost internetnih uporabnikov in jim brez ustreznega (sodnega) postopka onemogočiti dostopa do svetovnega spleta. Njihove argumente so podprili tudi številni evropski parlamentarci in zahtevali, da je treba v okviru telekomunikacijskih reform nujno poskrbeti tudi za temeljne potrošniške in državljanske pravice prebivalcev EU – vključno s pravico do varovanja zasebnosti.

Čeprav je določba o svobodi interneta zaradi nasprotovanja Francije, Anglije in nekaterih drugih članic skoraj ogrozila sprejetje celotnega reformnega svežnja, je komisarki Redingovi v zadnjem hipu uspelo skleniti kompromis, ki uporabnikom spleta sicer zagotavlja, da jim ponudniki internetnih storitev brez ustreznega postopka ne bodo smeli odklopiti internetne povezave, vendar pa državam tudi ne preprečuje sprejemanja strogih zakonov za nadzor interneta. Prav tako v končno besedilo ni bil vključen predlog, po katerem bi postal dostop do svetovnega spleta ena izmed temeljnih človekovih in državljanskih pravic, kar se bo sredi prihodnjega leta zgodilo na Finskem, kjer bo začela veljati ustavna določba, da mora imeti vsak državljan možnost širokopasovnega dostopa do interneta s hitrostjo najmanj 1Mb/s.

Švedski evropski poslanec Piratske stranke Christian Engström se je strinjal, da ima določba o svobodi interneta veliko pomanjkljivosti, vendar nam je tudi povedal, da ga je »glede na zaskrbljujoče trende v številnih pomembnih članicah EU« že sprejetje kompromisne določbe zelo prijetno presenetilo. »V sprejetem besedilu jasno piše, da države EU ne smejo izvajati nikakršnih ukrepov za omejevanje dostopa do interneta, ki ne bi bili nujni, primerni in v duhu demokratične družbe – sploh pa ne brez ustreznega postopka, ki upošteva načelo nedolžnosti, spoštuje pravice osumljencev do zasebnosti in obtožencem omogoča, da predstavijo tudi svojo plat zgodbe,« je pojasnil Engström.

Piratski poslanec je zato prepričan, da določba o svobodi interneta pošilja evropskim vladam zelo jasno sporočilo: zakoni, kakršen je francoski Hadopi, kršijo evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj posegajo v pravico posameznika do svobodnega prejemanja in razširjanja informacij preko svetovnega spleta – najpomembnejše informacijske infrastrukture v današnjih družbah.

Kompromisne direktive, kompromisno izvajanje

Kljub Engströmovemu optimizmu je postalo zelo kmalu jasno, da si bodo posamezne članice zelo različno razlagale, kaj »v resnici« piše v sprejetem svežnju telekomunikacijskih reform.

Francija je jeseni potrdila nekoliko prenovljeno različico zakona Hadopi, po katerem je pred odklopom uporabnika treba pridobiti sodni odlok, ostale ukrepe pa je pustila nespremenjene (osumljeni uporabnik se med postopkom ne bo mogel zagovarjati, posegi v zasebnost …). Velika Britanija je takoj po sprejemu reformnega svežnja zagotovila, da njen zakon o digitalni ekonomiji ni v nasprotju s sprejetimi telekomunikacijskimi reformami, saj bo za »pravičen in nepristranski postopek« poskrbel kar britanski telekomunikacijski regulator Ofcom, ker kompromisna določba o svobodi interneta pač izrecno ne zahteva sodnega postopka. Njunemu zgledu pa bodo skoraj zagotovo sledile tudi druge evropske države, saj postaja »digitalna ekonomija« (in s tem zaščita avtorskih pravic) vse pomembnejša gospodarska panoga, ki naj bi državam pomagala pri premagovanju gospodarske krize in vsaj navideznem ustvarjanju delovnih mest. Morebitni posegi v zasebnost njihovih prebivalcev v imenu »preganjanja piratstva« in »varovanja intelektualne lastnine« bodo zato postajali politično vse bolj sprejemljivi.

Na različne razlage evropskih dokumentov pa ne opozarjajo le zagovorniki internetnih svoboščin, ampak tudi manjša evropska telekomunikacijska podjetja. Ilsa Godlovitch, predstavnica evropskega združenja za konkurenčnost telekomunikacij ECTA, je poudarila, da veliki nacionalni operaterji še vedno obvladujejo več kot polovico trga širokopasovnega interneta, ta delež pa se v nekaterih državah še povečuje. Poleg tega številne države EU svoje telekome še vedno vidijo kot »nacionalne šampione«, zato je njihova telekomunikacijska politika praviloma bolj naklonjena interesom teh podjetij kot razvoju konkurence. Ta pojav je najbolj izrazit pri širokopasovnih omrežjih nove generacije (NGN), saj je nekaterim velikim nacionalnim telekomunikacijskim operaterjem – denimo nemškemu Deutsche Telekom – uspelo od države in regulatorja začasno izboriti celo »regulatorske počitnice« in si zagotoviti izključno pravico do uporabe optičnih NGN, čeprav je evropska komisija takim izjemam ves čas (uradno) nasprotovala in nedavno prepričala evropsko sodišče, da je nemški primer v nasprotju z evropskim pravnim redom in načeli »omrežne nevtralnosti«.

»Upamo, da možnost funkcionalne delitve ne bo ostala le na papirju, ampak jo bodo evropski regulatorji pripravljeni tudi uporabiti, če bodo ugotovili, da velika telekomunikacijska podjetja zlorabljajo svoj prevladujoči položaj,« nam je povedala Godlovitcheva. Vendar je tudi dodala, da dosedanja praksa ne vzbuja veliko upanja, saj so funkcionalno delitev doslej izvedli le v Veliki Britaniji. Italija, Poljska in Švedska so o tej možnosti razmišljale, a se zanjo niso dokončno odločile, druge države pa niso prišle niti do premisleka.

Godlovitcheva zato meni, da bo reformni sveženj pomenil nov preizkus dejanske neodvisnosti nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev, ki bodo morali med izvrševanjem reform loviti krhko ravnotežje med nacionalnimi interesi držav, ekonomskimi interesi operaterjev in zaščito potrošnikov. Ne le na področju NGN, ampak tudi na trgu brezžičnega interneta, saj bodo postale sproščene radijske frekvence »novo veliko telekomunikacijsko bojišče«, ki bo odločalo, kdo bo v prihodnosti obvladoval pomemben del evropskega trga mobilne telefonije. »Žal pa lahko že danes vidimo, da nekatere države, denimo Nemčija, sprejemajo strategije, ki bodo pri podeljevanju frekvenc naklonjene največjim igralcem,« je sklenila Godlovitcheva.

Slovenija in reforme

Bo lahko morebitne slabosti nacionalnih regulatorjev omilil novoustanovljeni nadnacionalni regulator BEREC?

Vesna Prodnik Pepevnik, izvršna direktorica svetovalnega podjetja Vafer (njegov direktor je Ivica Kranjčevič, prihodnji predsednik uprave Telekoma Slovenije) in svetovalka za področje telekomunikacij, je prepričana, da bo prav BEREC dober pokazatelj, kako uspešne bodo telekomunikacijske reforme v praksi. »Nov evropski regulator ima na papirju dovolj konkretna pooblastila, da lahko postane resen igralec na evropskem telekomunikacijskem trgu in pomaga nacionalnim regulatorjem, da se bodo pri svojem delu lažje upirali morebitnim pritiskom nacionalne politike in delovali bolj proaktivno,« je dejala Prodnikova. Vendar je tudi opozorila, da bodo o njegovi dejanski vlogi odločale podrobnosti: kje bo njegov sedež, kako bo urejeno njegovo financiranje in katere članice si bodo v BEREC kljub načelni enakopravnosti zagotovile pomembnejšo vlogo. Države, ki so evropski reformni sveženj pričakale z jasno telekomunikacijsko strategijo, bodo zato imele pri razdeljevanju novih »telekomunikacijskih kart« veliko prednost. Druge, med njimi Slovenija, pa bodo še bolj zaostale.

Slovenija se je namreč med sprejemanjem evropskih telekomunikacijskih reform namesto s strateškimi vprašanji telekomunikacijske politike in avtorskih pravic ukvarjala z drugačnimi telekomunikacijskimi temami. V podjetju T-2 niso več mogli prikrivati slabih poslovnih rezultatov in dejstva, da so se znašli pred stečajem, velikopotezno polaganje optičnih vlaken pa so opustili tudi pri Telekomu Slovenije. Izpad prihodkov iz mobilnega gostovanja (roaminga), mednarodnih (fiksnih) telefonskih pogovorov in medomrežnega povezovanja ter agresivna cenovna vojna na trgu interneta in mobilne telefonije sta resno načela prihodke Telekoma in njegovih hčerinskih podjetij, novih virov prihodkov (ali vsaj prihrankov), potrebnih za nove naložbe, pa Telekomovi skupini doslej še ni uspelo poiskati. Hkrati je postalo jasno, da je ogrožena tudi prihodnost »digitalne dividende«, saj utegne Slovenija zaradi pritiskov sosednje Italije ostati celo brez zadostnega števila dragocenih frekvenc, ki se bodo sprostile po prehodu na digitalno radiodifuzno oddajanje in so ključne za razvoj brezžičnega širokopasovnega omrežja, s katerim bi operaterji dosegli tudi podeželske predele.

Poleg tega so se dogajale tudi številne kadrovske spremembe. Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je dosegel predčasno razrešitev direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča, ker da je družbi Tušmobil nezakonito podelil frekvence za telefonijo UMTS. Na pomembne položaje so se vrnili nekatere osebe in lobiji, ki so slovenski telekomunikacijski trg (u)krojili že pred leti. Nekdanji direktor Siola Tomaž Berginc je postal predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, nekdanji Mobitelov tehnični direktor Ivica Kranjčevič bo postal predsednik Telekomove uprave, nekdanji direktor APEK Nikolaj Simič pa je prevzel vodenje direktorata za informacijsko družbo, ki je med drugim odgovoren tudi za oblikovanje informacijske strategije in vključevanje telekomunikacijskih reform v slovensko zakonodajo (sedanji predlog dopolnjenega zakona o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v parlamentarni obravnavi, vseh novih reformnih določil še ne vsebuje, zato bo treba do leta 2011 pripraviti novega).

Ti dogodki pa ne opozarjajo le na skoraj popolno nepripravljenost slovenskega telekomunikacijskega trga na tehnološke in gospodarske trende, ki se mu nezadržno bližajo, ampak tudi na dejstvo, da bodo slovensko telekomunikacijsko politiko v prihodnjih letih vodili ljudje, ki so svoje izkušnje nabirali v nekih drugih časih – časih šibkejše evropske komisije, finančno močnega monopolnega Telekoma Slovenije in brezzobega telekomunikacijskega regulatorja.

Related articles by Zemanta

• Tough Confirmation for E.U.’s Ex-Antitrust Chief (nytimes.com)
• Spain warned on filesharing cut-offs (theregister.co.uk)
• EU block to Mandelson’s filesharing laws removed (theregister.co.uk)
• Europeans! Call your MEP to protect Net Neutrality (boingboing.net)
• Italy’s challenge to internet freedom | Manuela Mesco (guardian.co.uk)
• EU kills 3-strikes proposal (yay!) but all is not well (eek!) (boingboing.net)

Prva objava: Delo Infoteh, 10. november 2009

Nekatere spletne strani se morda ne bodo več pokazale

Udeleženci konference IPv6, ki so jo priredili zavod Go6, akademska in raziskovalna mreža Arnes ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, so se katastrofičnih scenarijev sicer vzdržali, vendar so kljub temu poudarili, da je prehod ponudnikov spletnih vsebin in storitev na novejši protokol IPv6 neizogiben. Na svetovni splet se namreč priklaplja čedalje več naprav – od prenosnih računalnikov in pametnih telefonov do hladilnikov in števcev porabe električne energije –, ki potrebujejo vsaka svoj internetni naslov. Ker starih naslovov IPv4 ne bodo več mogle pridobiti (razen na črnem trgu), jih bodo morali začeti telekomunikacijski operaterji in ponudniki internetnih storitev priklapljati v nov naslovni prostor, na katerega se bodo poleg naprav postopoma selile tudi vsebine, ter hkrati poskrbeti za združljivost novega in starega interneta.

Ker uporabnikov ne bo zanimalo, po katerem protokolu se bodo pretakale vsebine in kako se bodo priklapljale njihove naprave, ampak bodo hoteli še naprej uporabljati svetovni splet, bo prehod na IPv6 odvisen predvsem od operaterjev in ponudnikov spletnih vsebin. Tega se zavedajo tudi slovenski operaterji, vendar hkrati opozarjajo, da bi morala pri uvajanju protokola IPv6 dejavno sodelovati tudi država – ponuditi svoje elektronske storitve e-uprave na novem protokolu, zahtevati podporo IPv6 v javnih naročilih ter pripraviti konkretne usmeritve in druge spodbude (davčne olajšave …). Predstavniki države pa so se branili, da jim za tako velik tehnološki podvig manjka kadrov in denarja, za prehod pa naj bi najbolje poskrbel trg, saj bodo imeli operaterji in ponudniki vsebin od novega protokola številne koristi.

Martin J. Levi, direktor strategije IPv6 v podjetju Hurricane Electric in veteranski promotor tehnologije IPv6, je za podobne razprave slišal že velikokrat. Povedal je, da v tem trenutku številne države in operaterji še ne čutijo posebne potrebe po prehodu, saj je prometa IPv6 malo, za protokol ni razvitih še nobenih vročih (»killer«) aplikacij, IPv4 pa bo deloval tudi potem, ko bo zmanjkalo naslovov, saj ga ne bo izključil nihče. Kljub temu se marsikdo ne zaveda, koliko dela ga v resnici čaka in kako hitro bosta minili dve leti, je opozoril Levi.

Na konferenci smo lahko večkrat slišali napoved, da bo internetnih naslovov IPv4 zmanjkalo čez dobrih 700 dni. Kaj se bo zgodilo potem?

Teh dobrih 700 dni ne smemo gledati kot na tiktakanje bombe v akcijskem filmu. Ko se bo ta števec iztekel, se verjetno ne bo zgodilo nič dramatičnega. Uporabniki bodo začeli opažati postopne spremembe. Morda se v vaši priljubljeni spletni kavarni vaša mobilna naprava ne bo več mogla povezati na internet, ker zanjo ne bo več naslova, saj lastnik kavarne ali njegov ponudnik ne bosta zamenjala opreme. Morda se določene spletne strani, ki bodo delovale na IPv6, ne bodo več pokazale, če ponudnik interneta ni nadgradil svoje storitve. Medijev, ki bodo svoje vsebine objavljali preko IPv4 nekateri bralci ne bodo več mogli brati ali pa bodo zaradi nezdružljivosti med IPv4 in IPv6 nehale delovati nekatere povezave na njihovih straneh. Scenarijev je veliko, zato je treba ozavestiti ponudnike in uporabnike, da se ta datum nezadržno bliža in da je treba opraviti še veliko dela.

Kdo bo plačal ta prehod? Je to naloga operaterjev in ponudnikov vsebin?

Vsak ima svojo računico. Operaterji bodo terminalsko opremo verjetno menjali med svojimi naložbenimi cikli. Strankam bodo zamenjali opremo, ne da bi uporabniki to sploh opazili, ali pa jim bodo za vabo ponudili novo storitev, zaradi katere bodo uporabniki pripravljeni kupiti novo opremo in ne bodo niti opazili, da naprava podpira nove protokole. Operaterji lahko naložbe v IPv6 prikažejo kot nujno naložbo, ki jim bo v prihodnosti sploh še omogočala opravljati njihov posel. Hkrati lahko od menjave opreme pričakujejo tudi konkretne koristi, saj so novejše naprave pogosto manj hroščate, delujejo hitreje, so varnejše in omogočajo več storitev: internetno telefonijo, televizijo … Zelo podobno velja za ponudnike vsebin, ki se prav tako ne bodo mogli izogniti prehodu na IPv6, če bodo hoteli s svojimi vsebinami in storitvami doseči čim več uporabnikov. Komercialni pritiski bodo veliki. Predstavljajte si, da bi Facebook izgubil pet odstotkov uporabnikov, ker ne bi bil dostopen? In z njimi pet odstotkov prihodkov? Ali da ponudnik interneta ne bi mogel priklapljati novih uporabnikov? Tega si ne bo mogel nihče privoščiti, če bo hotel ostati v poslu.

Lahko določeno vlogo odigra tudi država?

Pri milenijskem hrošču smo imeli konkreten datum, do katerega je bilo treba ukrepati. Pri tem pa nimamo takega konkretnega datuma, ki bi operaterje prisilil v prehod, zato bi moral biti premislek države predvsem strateški: ali hoče poskrbeti, da bodo njeni državljani še naprej lahko dostopali do podatkov. Pa tudi, ali je zanjo pomembno, da bodo vsebine, ki jih objavljajo njeni državljani, vidne tudi v tujini. Vendar se države in nekatere mednarodne organizacije prehoda na IPv6 lotevajo zelo nerodno. Evropska komisija je v eni izmed svojih strategij zapisala, da naj bi bilo v Evropi do leta 2010 četrtina interneta pripravljenega na IPv6, vendar ni nikjer pojasnila, kaj pomeni ta četrtina – četrtina vseh povezav, prometa, naslovov, spletnih strani, vladnih omrežij … Poleg tega se države zavedajo, da bo ostalo v javni upravi veliko računalnikov in programov, ki jih ne bo mogoče nadgraditi, ker jih poganjajo predpotopni operacijski sistemi, na katerih tečejo programi, razviti pred dvajsetimi leti. Zato se marsikje raje niti ne ukvarjajo s prehodom na IPv6.

Po drugi strani so nekatere države, denimo Kitajska, prehod na IPv6 prepoznale kot pomemben političen projekt …

Drži, nekatere vlade so prehod prepoznale kot političen projekt. Zavedajo se, da jim ne sme zmanjkati naslovov za naprave, ki se bodo priključevale na svetovni splet, saj bi nezadostna komunikacijska infrastruktura ovirala gospodarsko rast. Kitajski ni težko izračunati, koliko prebivalcev imajo, koliko je naslovov IPv4 in kakšne bodo posledice, če ostanejo brez njih. Verjetno so presodili, da želijo imeti več nadzora nad prihodnjo uporabo interneta, poleg tega pa tudi računajo, da bodo s prehodom pridobili veliko znanja, ki ga bodo lahko pozneje tudi izvažali.

Naslovov IPv4 bo zmanjkalo precej pred izvedenim prehodom na IPv6. Lahko kmalu pričakujemo začetek trgovanja z naslovi IPv4, ker bodo nekatere večje države in operaterji poskušali ustvariti nekaj zaloge zase?

Za vsak omejeni vir se prej ali slej pojavi trg in ljudje bodo začeli preprodajati stare naslove IP. Trg za naslove IPv4 že obstaja, saj se prodaje in nakupi naslovov že dogajajo, a ker področje ni regulirano, gre za črni trg. S pomanjkanjem številk se bodo najprej srečali ponudniki internetnih storitev in njihova velikost bo pri tem zelo pomembna. Vzemimo vaš nacionalni Telekom in velike evropske Telekome. Vsi bodo prisiljeni kupovati internetne naslove na črnem trgu. Vprašanje je le, koliko bodo posamezni Telekomi pripravljeni plačati in kako bodo manjši Telekomi na črnem trgu tekmovali z velikimi, saj bodo ti lahko vedno ponudili več. Zato se bodo verjetno pojavili pozivi, da je treba področje naslovov regulirati, vendar bo takrat že prepozno. Le kdo lahko uredi črni trg?

Related articles by Zemanta

• IPv6 Challenges and Opportunities (tech.slashdot.org)
• Unallocated IPv4 Internet Addresses Soon to be Consumed (prweb.com)
• IPv4 addresses in short supply (news.cnet.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. oktober 2009

Gospodarji spletnega sveta

Ker je brez internetne povezave ostalo na desetine milijonov uporabnikov, je postal sicer tehnični dogodek tudi medijsko zanimiv. Tiskani in spletni mediji so ugibali, ali je kabel pretrgal premik tektonskih plošč, zasliševali sogovornike, kdaj bo napaka odpravljena, in izračunavali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila prekinitev telekomunikacijskega prometa. Le redki komentatorji pa so opozorili, da je mogoče internetni mrk videti tudi kot opomin, na kakšnih geografskih in političnih temeljih je v resnici postavljen elektronski svet. Čeprav je po podatkih Internet World Stats na svetovni splet priključenih že več kot 1,6 milijarde Zemljanov po vsem svetu, skoraj ves mednarodni internetni promet prenaša le nekaj podmorskih kablov in ga usmerja trinajst glavnih »hrbteničnih strežnikov«. Optični podatkovni kabli so večinoma položeni zraven starih telegrafskih povezav, ki so jih pred več kot sto leti polagale kolonialne evropske velesile in ZDA, upravljajo pa jih njihovi poslovni in politični nasledniki – podobno kot naftovode in druga strateško pomembna »ožilja«.

Kolonialna zapuščina pa ne bremeni le internetne fizične infrastrukture – komunikacijskih kablov in strežnikov –, ampak tudi druge sestavine svetovnega spleta: programsko opremo, intelektualno lastnino ter najrazličnejše tehnološke in birokratske standarde, ki odločajo, katera naprava se sme priključiti v globalno omrežje in katera bo ostala zunaj. To je pokazala tudi novica, ki jo je v začetku meseca objavila ameriška nepridobitna organizacija ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers), glavni organ za globalno upravljanje imen internetnih domen. Z vodstva ICANN so namreč sporočili, da od 30. septembra naprej njihovega delovanja ne bo več enostransko nadzorovalo ameriško ministrstvo za trgovino (US Department of Commerce), ampak neodvisni nadzorni odbori, ki jih bosta imenovala poseben ameriški vladni svetovalni odbor in sam ICANN – skupaj z nekaterimi tujimi (neameriškimi) vladami.

Ta drobna birokratska sprememba v internem pravilniku neke ameriške nepridobitne organizacije sicer ne bo imela tako očitnih posledic na delovanje svetovnega spleta kot pretrgani optični kabel pred Aleksandrijo, vendar načenja zelo podobno vprašanje: kdo nadzoruje – in kdo naj bi nadzoroval – internet.

Od akademskega do komercialnega spleta

Pri pošiljanju informacij prek svetovnega spleta veljajo zelo podobna osnovna pravila kot pri pošiljanju običajnih poštnih pošiljk: pošiljatelj opremi pismo z naslovom prejemnika, pismonoša pa to pismo dostavi na zahtevani naslov. Vsaka naprava (računalnik, pametni telefon …), ki se hoče vključiti v internetno omrežje, zato potrebuje svoj »internetni naslov« (denimo 195.178.118.11), da lahko pošilja in sprejema internetne podatke. Podobne internetne naslove imajo tudi spletne strani, a so številke prevedene v človeku prijaznejše zapise, da jih uporabniki lažje vpisujejo v spletne brskalnike (www.wikipedia.org). Ker pa mora imeti vsaka naprava in spletna stran edinstven internetni naslov, da med komunikacijo ne bi bilo nesporazumov, so bile v preteklosti ustanovljene posebne organizacije za globalno upravljanje internetnih naslovov, kakršna je tudi ICANN.

Čeprav se lahko na prvi pogled zdi, da je vloga ICANN predvsem tehnična in birokratska – podobno kot določanje telefonskih številk, avtomobilskih registrskih tablic ali enotnih matičnih številk občanov –, je njen vpliv na delovanje svetovnega spleta bistveno večji, saj njena pravila veljajo za ves svet, ne glede na državne meje. Organizacija, ki upravlja internetne naslove, lahko med drugim odloči, kdo ima pravico do uporabe spletnega naslova www.amazon.com: največja ameriška spletna knjigarna ali nevladna organizacija, ki se zavzema za ohranitev amazonskega deževnega pragozda. Od nje je bilo odvisno, ali se bo dosedanjim internetnim domenam .com, .net in .org smela pridružiti tudi končnica .sex in ali bo Tajvan na svetovnem spletu kljub odločnemu nasprotovanju Kitajske lahko postal država ter pridobil nacionalno končnico .tw. Njena pravila vplivajo na vidnost posameznih držav, podjetij in posameznikov na svetovnem spletu, poleg tega pa tudi zagotavljajo spoštovanje intelektualne lastnine in omogočajo elektronsko poslovanje, ki po nekaterih ocenah ustvari že na stotine milijard dolarjev prihodkov na leto.

Kako je lahko določena ameriška organizacija pridobila vso to gospodarsko in politično moč? Ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu sta v svoji knjigi Who Controls the Internet pojasnila, da se ameriška vlada dolgo ni vpletala v delovanje interneta, saj ni vedela, kaj bi z njim sploh počela, čeprav je financirala njegov nastanek. Zgodnji internet se je zato razvijal predvsem v akademskem okolju, za njegovo delovanje – tehnične standarde in upravljanje internetnih naslovov – pa so skrbeli ugledni internetni pionirji (Tim Berners-Lee, Vint Cerf, Jon Postel …), ki so verjeli, da mora internet ostati odprt komunikacijski sistem, ki bo pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom.

Pasivno politiko ameriške vlade je v začetku devetdesetih let spremenil šele Ira Magaziner, glavni internetni svetovalec tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Magaziner je verjel, da bo imelo ameriško gospodarstvo od komercializacije interneta veliko koristi, ugotavljata Goldsmith in Wu. Trdil je, da mora vlada ustvariti sistem upravljanja internetnih naslovov, ki bo prijazen do elektronskega poslovanja in bo omogočal povrnitev naložb, saj bodo podjetja le v tem primeru pripravljena vložiti na milijone dolarjev v razvoj spletnih vsebin in storitev. Prav tako mora poskrbeti za dosledno spoštovanje intelektualne lastnine pri podeljevanju internetnih naslovov – da si posamezniki ali podjetja ne bi prisvajali uveljavljenih blagovnih znamk – in dovoliti trgovanje z internetnimi naslovi. Stari skrbniki interneta se z Magazinerjevo politiko upravljanja interneta niso strinjali in so hoteli obdržati nadzor nad imenikom (tudi ob pomoči mednarodne skupnosti), vendar v boju z državo niso imeli nobenih možnosti. Ameriška vlada je prevzela nadzor nad imenikom internetnih imen in leta 1998 ustanovila ICANN, ki je postal novi skrbnik svetovnega spletnega imenika.

Nasprotovanje ameriški prevladi

Ker je internet med ustanavljanjem ICANN že postajal globalno omrežje, ameriško prisvajanje interneta ni vznejevoljilo samo nekdanjih internetnih skrbnikov, ampak tudi številne nacionalne vlade in mednarodne organizacije po vsem svetu. Kritik ni pomirilo niti zagotavljanje, da je smernice, po katerih mora delovati ICANN, pred smrtjo zapisal Jon Postel, niti imenovanje Vinta Cerfa za predsednika ICANN. Dejstvo, da lahko ameriška vlada sama nadzoruje tako pomemben strateški vir, kot so internetni naslovi, je bilo za preostali svet politično nesprejemljivo.

Svetovni vrh o informacijski družbi (WSIS), ki ga je OZN leta 2005 priredila v Tunisu, da bi članice ugotovile, kako z informacijsko tehnologijo zabrisati digitalno ločnico med revnimi in bogatimi državami, je ta razhajanja zelo močno občutil. Čeprav Evropa še vedno nima enotnega stališča do vodenja in vloge ICANN, so države EU izrabile dogodek za napad na ameriško internetno prevlado in predlagale, da bi morali za internetni imenik skrbeti Združeni narodi ali (v njihovem imenu) Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU). Za ameriškega predstavnika Davida Grossa evropski predlog ni bil sprejemljiv, vendar je moral zaradi pritiska drugih udeleženk sprejeti vsaj kompromisno rešitev, po kateri naj bi se ZDA strinjale z ustanovitvijo posebnega foruma, ki bi soodločal o najpomembnejših vprašanjih, povezanih s podeljevanjem internetnih naslovov (Internet Governance Foruma). Na to zavezo je ZDA letos poleti opomnila tudi evropska komisarka za informacijsko družbo Viviane Reding, ki je v svojem spletnem videonastopu pozvala vlado predsednika Baracka Obame, naj nadaljuje delo nekdanjega predsednika Billa Clintona, ki se je zavzemal za postopno privatizacijo sistema internetnih naslovov, in popolnoma osamosvoji ICANN.

Ali je nedavna odločitev ameriške vlade, da ICANN po novem ne bo več podrejen izključno ministrstvu za trgovino, ampak bodo lahko pri upravljanju internetnega imenika sodelovale tudi druge vlade, uslišala pozive EU in drugih kritikov ameriškega nadzora nad internetnimi naslovi? Komisarka Redingova je spremembe že »pozdravila«, a tudi dodala, da se »za zdaj zdita neodvisnost in odgovornost odločitev organa ICANN dobri predvsem na papirju«. Podobno zadržani so tudi nekateri medijski komentatorji, ki so opozorili, da se ameriška vlada kljub napovedanim reformam skoraj zagotovo ne bo odrekla nadzoru nad tako pomembnim internetnim virom, in poudarili, da spremembe ne bodo vplivale na podeljevanje nacionalnih domen. Dopisnik Guardiana iz Silicijeve doline Bobbie Johnson pa je od predsednika ICANN Roda Beckstroma izvedel, da se je ameriška vlada za napoved reform odločila zato, ker je izvedela, da nekatere države že pripravljajo pobude, kako se izogniti ameriškemu nadzoru interneta. Obljuba »večje demokratičnosti« pri upravljanju internetnih imen naj bi bila zato predvsem taktična poteza, s katero bi nasprotnikom »vzeli veter iz jader« in jim preprečili »enoten protiameriški nastop«.

Do napovedanih reform ICANN so bili kritični tudi tisti, ki so jih vzeli zares. Trdili so, da so strahovi nasprotnikov ameriškega nadzora internetnega imenika neupravičeni, saj je internet prav zaradi ameriškega upravljanja postal odprto (in demokratično) globalno omrežje, kakršno bi bilo treba ohraniti tudi v prihodnje, ICANN pa je kljub pomanjkljivostim boljši skrbnik interneta, kot bi bila okostenela in zbirokratizirana ITU. Ameriški profesor Milton Mueller, ki predava telekomunikacijsko politiko na sirakuški univerzi, je za spletni InformationWeek povedal, da bi morala vlada najprej pripraviti jasna pravila, po katerih naj bi po novem deloval ICANN, saj lahko obljubljeno mednarodno sodelovanje brez ustreznih pravil močno politizira odločanje o podeljevanju internetnih naslovov. Pravna strokovnjaka Jeremy Rabkin in Jeffrey Eisenah pa sta za poslovni dnevnik Wall Street Journal zapisala, da lahko napovedana multilateralnost škoduje prihodnjemu razvoju elektronskega poslovanja in celo ogrozi demokratične standarde, ki danes veljajo na svetovnem spletu, če bodo začele o upravljanju interneta odločati države, ki same ne spoštujejo temeljnih demokratičnih vrednot – predvsem Kitajska in Iran, ki imata za sabo že dolgo zgodovino internetne cenzure.

Prizadevanje za informacijsko neodvisnost

Čeprav so naši tuji in slovenski sogovorniki prepričani, da napovedane reforme ICANN ne bodo bistveno vplivale na delovanje interneta ali spremenile globalnega razmerja informacijske moči, je le malo verjetno, da bo ZDA uspelo tudi v prihodnosti ohraniti tako velik vpliv pri upravljanju globalnega spleta. Arabske države in Kitajska si že dolgo prizadevajo za enakopravnejšo zastopanost njihovih (nelatiničnih) pisav na svetovnem spletu. Indija in nekatere evropske države že več let podpirajo uvajanje odprtokodnih računalniških programov v šole in državne ustanove, da bi zmanjšale svojo informacijsko in tehnološko odvisnost od »ameriške tehnologije«, ki jo poosebljajo Microsoft, IBM in Google. Kitajska pa se je odločila podpreti čim hitrejši prehod na nov internetni naslovni prostor (IPv6), saj bo starih internetnih naslovov (IPv4), ki jih nadzorujejo ZDA, predvidoma zmanjkalo že čez dobri dve leti. Preprosto zato, ker vedo, da lahko pomanjkanje internetnih naslovov, s katerimi se bo v elektronski svet povezovalo njihovo prebivalstvo, močno ovira njihov prihodnji gospodarski razvoj ali ga celo onemogoči. Prav tako informacijska odvisnost od ZDA, s katerimi bo začela Kitajska prej ali slej neposredno tekmovati za globalno prevlado.

Te odločitve kažejo, da se nekatere države zelo dobro zavedajo, kako pomembna strateška in politična odločitev je lahko uvajanje določenih tehnoloških standardov in kako bistvena sestavina svetovne – pa tudi lokalne politike – je nadzor nad informacijskimi viri. Podobnega zavedanja v Sloveniji doslej še ni bilo. Prav tako ne premisleka, kakšno ureditev svetovnega spleta in kakšno informacijsko politiko v tej državi sploh hočemo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 31. januar 2009, foto Lenart J. Kučić

Telekomunikacije in gospodarska kriza

Gospodarske pravljice, ki je v zadnjih letih navduševala preroke globalizacije, gospodarske rasti in vsesplošnega družbenega razvoja, si skoraj ni bilo mogoče predstavljati brez telekomunikacijske industrije. Zmogljive osebne elektronske naprave, povezane v globalne telekomunikacijske mreže, so simbolizirale sklepanje poslov brez časovnih in prostorskih omejitev. Mladi uporabniki mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov so v oglasnih kampanjah telekomunikacijskih operaterjev poosebljali »internetno generacijo«, na kateri naj bi temeljila prihodnja »družba znanja«, politiki pa so svojo zavezanost napredku najraje dokazovali tako, da so obljubljali nova vlaganja v informacijsko infrastrukturo – predvsem brezžična in optična telekomunikacijska omrežja.

V zadnjih mesecih pa so tudi telekomunikacijsko panogo zadele prve negativne številke in drugi spremljevalci svetovne gospodarske krize. Finska Nokia, največji izdelovalec mobilnih telefonov na svetu, je priznala, da je čez letošnje božično-novoletne razprodajne praznike prodala skoraj 15 odstotkov mobilnikov manj kot predlani in zaradi slabih poslovnih rezultatov prvič po sedmih letih znižala dividende. Njena tekmeca Sony Ericsson in Motorola sta se odrezala še slabše, saj sta poleg izgub napovedala tudi prva večja odpuščanja (delo naj bi izgubilo 4000 delavcev Motorole). Kanadski izdelovalec telekomunikacijske opreme Nortel Networks, ki zaposluje več kot 32.000 ljudi, pa je moral zaradi hudih težav celo pridobiti pomoč kanadske vlade in zaprositi za stečajno zaščito.

Zmanjšanje prihodkov in odpuščanje ne bosta prizadela le izdelovalcev mobilnih naprav in opreme, ki prvi zaznajo spremenjene potrošniške navade (manjšo prodajo mobilnikov, krčenje razvojnih naložb …), ampak bosta najpozneje do konca letošnjega leta doletela tudi evropske telekomunikacijske operaterje, nam je povedal Thomas Wehmeier, analitik britanske družbe Informa Telecoms and Media. Zaradi občutka krize in povečanja inflacije bodo postali uporabniki pozornejši na svoje telefonske in internetne račune, zato bodo skoraj zagotovo omejili porabo naprednejših (dražjih) telekomunikacijskih storitev – mobilnega interneta, mobilne televizije in plačljivih vsebin (glasbe, filmov …). Rast mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se bo upočasnila, podjetja bodo poskušala zmanjšati telefonske račune in stroške mobilnega gostovanja v tujih omrežjih (roaminga), banke pa bodo še bolj zaostrile pogoje za pridobivanje kreditov, kar bo prizadelo predvsem tiste operaterje, ki jih čakajo večja vlaganja v infrastrukturo ali razvoj novih storitev, je prepričan Wehmeier.

Telekomunikacije za oživitev evropskega gospodarstva

Prvi odzivi evropskih politikov in predstavnikov evropskih nadnacionalnih ustanov na črnoglede napovedi telekomunikacijskih analitikov so bili pričakovani. Ko je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso lani napovedal protirecesijski paket, vreden 200 milijard evrov, je dodal, da bo vsaj milijarda namenjena gradnji širokopasovnih internetnih omrežij. Njegovemu zgledu je sledila komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding in je financiranju informacijsko-komunikacijskih projektov kljub krizi namenila dodatni dve milijardi evrov, saj naj bi telekomunikacije evropskemu gospodarstvu pomagale prebroditi recesijo z izboljšanjem produktivnosti in spodbujanjem »internetne ekonomije«. Poleg tega se zaradi grozeče recesije celo državno reševanje nacionalnih telekomunikacijskih šampionov naenkrat ni več zdelo politično nesprejemljivo (podobno vlaganje v infrastrukturo je namreč obljubila tudi nemška kanclerka Angela Merkel), čeprav bi v drugačnih okoliščinah najverjetneje veljalo za kaznivo protikonkurenčno obnašanje, za katero je evropska komisija v preteklosti že izrekla nekaj odmevnih milijonskih kazni (denimo France in Deutsche Telekomu).

Za evropska telekomunikacijska podjetja so bile napovedane javne naložbe v infrastrukturo in politična pripravljenost za pomoč telekomunikacijski panogi dobra novica, nam je priznal Michael A. Bartholomew, direktor združenja evropskih telekomov ETNO, ki pred evropskimi zakonodajalci zastopa 41 telekomunikacijskih podjetij iz 34 držav. »Strinjamo se s stališčem evropske komisije, da sta vlaganje v telekomunikacijski sektor in gradnja širokopasovnih omrežij ključna za oživitev gospodarske rasti,« je povedal Bartholomew, a tudi dodal, da še tako radodarna javna sredstva ne morejo nadomestiti zasebnih vlaganj.

»Zaradi gospodarske krize so postali vlagatelji zelo previdni in niso pripravljeni financirati tveganih projektov, med katere sodi večina vlaganj v telekomunikacijski sektor,« je pojasnil Bartholomew. Zato bi morale po njegovem mnenju evropska komisija in nacionalne vlade predvsem poskrbeti za poslovno okolje, ki bo naklonjeno vlaganjem, in pri tem opustiti nekatere regulatorne ukrepe, ki že dolgo grenijo življenje velikim evropskim telekomunikacijskim igralcem. Predvsem so ga motile regulacija maloprodajnih cen telekomunikacijskih storitev (denimo roaminga), regulacija omrežij nove generacije (obvezno zagotavljanje dostopa alternativnim operaterjem) in grožnje s »funkcionalno delitvijo«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik infrastrukture in ponudnik telekomunikacijskih storitev, za kar se je doslej odločil le britanski telekomunikacijski in medijski regulator Ofcom. V slovenskem primeru bi tak ukrep pomenil, da Telekom Slovenije ne bi smel več ponujati dostopa do interneta – kar danes počne pod blagovno znamko Siol –, ampak bi moral ustanoviti popolnoma ločeno podjetje za upravljanje telekomunikacijske infrastrukture, ki bi jo pod enakimi pogoji oddajalo vsem ponudnikom interneta na trgu. Ker pa bi funkcionalna delitev po britanskih izkušnjah pomenila velik padec tržnega deleža prevladujočega operaterja, mu telekomi praviloma nasprotujejo z vsemi pravnimi in lobističnimi sredstvi.

Kriza koristi nekdanjim monopolistom

Besedam predstavnika evropskih telekomunikacijskih podjetij in odločitvam evropske komisije je treba prisluhniti zelo pozorno, saj lahko pomagajo napovedati posledice gospodarske krize na evropsko (in tudi slovensko) telekomunikacijsko industrijo, ki je zaradi svojega velikega simbolnega in strateškega pomena že tradicionalno razpeta med politiko in gospodarstvom.

Težave evropske telekomunikacijske panoge se namreč niso začele pred nekaj meseci, ko je svet tudi uradno zajela gospodarska kriza, je opozoril Wehmeier. Zaradi vse večje zasičenosti trga mobilne telefonije je začela rast prihodkov upadati že pred nekaj leti, zato so bili zahodni operaterji prisiljeni iskati nove uporabnike na »novih trgih« srednje in jugovzhodne Evrope ali Južne Amerike (španska Telefonica). Ostra tržna tekma je znižala cene mobilnih in širokopasovnih storitev, dobičke telekomunikacijskih operaterjev pa so vztrajno načenjale tudi nekatere tehnološke inovacije, denimo internetna telefonija, zaradi katere je postal prenos govora skoraj zastonj (Skype). Poleg tega je odločenost evropske komisije, da uvede enoten notranji trg tudi na področju telekomunikacij, vse bolj krepila pritisk na delo nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev in varuhov konkurence, naj učinkoviteje preprečujejo zlorabe monopolnega položaja nacionalnih telekomov in spodbujajo razvoj konkurenčnega telekomunikacijskega trga. Nacionalna telekomunikacijska podjetja, kakršna so nemški, francoski, slovenski in drugi telekomi, so zato krizo že začela izrabljati za utrjevanje svojega »nacionalnega pomena«, da bi od matičnih držav izsilila različne oblike pomoči in prijaznejšo telekomunikacijsko zakonodajo (deregulacijo). Interesna panožna združenja, kakršno je ETNO, bodo vse dejavneje pritiskala na zakonodajalce, naj se v imenu »naložbam prijaznega poslovnega okolja« odrečejo nadležnim regulatornim določilom, pomanjkanje svežega naložbenega denarja pa bo s telekomunikacijskega trga skoraj zagotovo izrinilo številne manjše igralce, kar bo še zmanjšalo število podjetij, ki obvladujejo evropsko telekomunikacijsko krajino.

Ali to pomeni, da bo gospodarska kriza okrepila nekdanje telekomunikacijske monopoliste? Tomaž Simonič, direktor slovenske agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek), je potrdil, da so se evropski regulatorji znašli pred izjemno zahtevno nalogo. Po eni strani bodo morali proučiti argumente telekomunikacijskih podjetij, ali sedanja regulacija zares otežuje nova vlaganja v telekomunikacijsko panogo in razvoj novih storitev, po drugi strani pa bodo morali pozorno spremljati velike operaterje, da ne bodo krize izrabljali za onemogočanje manjših tekmecev in na trgu ustvarili novih monopolov ali dogovornih duopolov. »Nekdanji nacionalni monopolisti, ki imajo še vedno v lasti večino infrastrukture, so že začeli zaostrovati pogoje, pod katerimi lahko alternativni operaterji najemajo njihovo omrežje. Včasih je dovolj, da velik operater od manjšega zahteva bančna zagotovila ali bonitete, ki jih v današnjih razmerah ne more pridobiti – in že lahko odstopi od pogodbe ter se pri tem sklicuje na zaščito lastnih poslovnih interesov pred plačilno nedisciplino,« je pojasnil Simonič. Če tak »alternativni« operater ni zgradil lastnega omrežja in nima na voljo drugih ponudnikov infrastrukture, je njegova zgodba najverjetneje končana. Sploh če se je močno zadolžil še pred razmahom gospodarske krize in je danes obtičal sredi naložbenega cikla.

Je mogoče podoben scenarij pričakovati tudi v Sloveniji?

Kdo bo o(b)stal na slovenskem trgu?

Predstavniki slovenskih telekomunikacijskih operaterjev so nam (brez izjeme) optimistično zagotovili, da neposrednih posledic gospodarske krize – spremenjenih uporabniških navad in manjšega trošenja – še ne čutijo in jih niti ne pričakujejo. Telekomunikacijske storitve naj bi postale tako nepogrešljiv življenjski strošek običajnega Slovenca, da ljudje najverjetneje tudi med recesijo ne bodo nehali telefonirati ali plačevati položnic za televizijske in širokopasovne internetne priključke. Priznali so le, da se ne bodo mogli izogniti zmanjšanju prihodkov od poslovnih uporabnikov (zaradi odpuščanj in klestenja stroškov poslovanja), ter pritrdili, da se bosta najverjetneje zmanjšali prodaja mobilnikov in pripravljenost uporabnikov za plačevanje naprednejših telekomunikacijskih storitev. Vendar pa ta »uradni optimizem« ne pomeni, da se bodo lahko slovenski operaterji izognili posrednim učinkom finančne krize, s katerimi se spopadajo njihovi tuji kolegi – pritiskom nacionalnega telekoma, pomanjkanju naložbenega kapitala in regulatornim zadregam.

Član uprave Telekoma Slovenije Željko Puljič nam je potrdil, da po zgledu nekaterih velikih evropskih telekomov tudi oni pripravljajo spremembe svojih medoperaterskih ponudb za medomrežno povezovanje in razvezan dostop (RIO in RUO), v katere bodo vnesli nove plačilne pogoje in strožje zahteve po bančnih zagotovilih. S tem ukrepom bo Telekom Slovenije najbolj prizadel operaterje, ki morajo za nacionalno pokritost najemati njegovo infrastrukturo – predvsem Amis na fiksnem ter T-2 in Tuš Mobil na mobilnem področju – in ki so hkrati najbolj občutljivi na zaostrene razmere na trgu bančnih posojil. Telekomunikacijski ponudnik T-2, ki je v zadnjih letih vložil več kot 200 milijonov evrov v gradnjo optične infrastrukture in mobilno omrežje UMTS, je namreč velik del svoje naložbe financiral z bančnimi krediti. Ker njegovih 80.000 uporabnikov ne zagotavlja zadostnih prihodkov iz tekočega poslovanja (T-2 je s krediti financiral tudi svojo agresivno nizkocenovno politiko), naložbe v optično omrežje pa tudi na bistveno večjih trgih veljajo za izjemno tvegane, čakajo T-2 velike težave pri iskanju svežega denarja, s katerim bi poplačali pretekle dolgove in financirali nadaljnjo širitev omrežja. Zelo podobno velja za Tuš Mobil, ki ga čakajo precejšnja vlaganja v gradnjo lastnega mobilnega omrežja, če hoče doseči zahtevano pokritost prebivalstva in ohraniti koncesijo za opravljanje mobilnih storitev.

Preživetje je tako »zagotovljeno« samo največjim – Telekomovi skupini, Simobilu in kabelskemu operaterju UPC Telemachu –, ki zaradi velikosti ali vključenosti v tuje telekomunikacijske skupine lažje prenašajo posledice krize in pridobivajo bančna posojila. Usoda preostalih pa bo odvisna predvsem od vlagateljev, upnikov, morebitnih novih lastnikov in pripravljenosti Apeka, da omeji protikonkurenčne vzgibe Telekoma Slovenije ter jim olajša delovanje na telekomunikacijskem trgu z nadzorom cen, omogočanjem nacionalnega gostovanja, asimetrijo in podobnimi regulatorskimi ukrepi.

Če je to državi – lastnici Telekoma Slovenije – sploh v interesu.

Zakaj lastnika islandskega nacionalnega telekoma zanima naložba v precej večji Telekom Slovenije? Koliko so pripravljeni plačati zanj in katere zaveze slovenske vlade bi bili pripravljeni upoštevati? Kaj bi pomenil njihov vstop za uporabnike, dobavitelje in upravo?

Brynjólfur Bjarnason, predsednik uprave islandske družbe Skipti, je po prvih vprašanjih skoraj opravičujoče povedal, da o številkah in vsebini pogovorov s slovenskimi prodajalci ne more govoriti. Zato pa je med pogovorom večkrat poudaril, da želijo s Telekomom Slovenije predvsem vzpostaviti »strateško partnerstvo« – izraz, ki ga na slovenskem ministrstvu za gospodarstvo zelo radi slišijo.

Prva objava: Delo FT, 24. december 2007, foto Lenart J. Kučić

Ob letošnjem prevzemu danskega telekomunikacijskega podjetja Ventelo ste povedali, da z nakupom uresničujete svojo strategijo širitve na trge severne Evrope in Velike Britanije, kjer vas zanimajo predvsem manjša telekomunikacijska podjetja. Telekom Slovenije ne ustreza temu opisu. Zakaj ste se kljub temu odločili, da se boste potegovali zanj?

Po privatizaciji so nam novi lastniki zelo jasno povedali, da od nas pričakujejo mednarodno širitev, saj je islandski trg omejen. Prvo priložnost nam je ponudila hitra islandska gospodarska rast, zaradi katere so se domača podjetja začela širiti v tujino. Ker so tam potrebovala telekomunikacijsko in informacijsko podporo, smo se širili skupaj z njimi in kupili nekaj razmeroma majhnih lokalnih telekomunikacijskih podjetij, s katerimi smo jim laže zagotovili ustrezne storitve. Telekom Slovenije je seveda popolnoma drugačna naložba, je pa zelo podoben našemu podjetju na Islandiji. Oba telekoma sta nekdanja državna monopolista, na domačem trgu imata podobne tržne deleže in sta na podobni razvojni ravni. Telekom Slovenije zato vidimo predvsem kot primerljiv partnerski telekom, ki ima v svoji regiji zelo podoben položaj in željo po širitvi na tuje trge.

Razmišljate predvsem o nakupu lastniškega deleža ali ste pripravljeni ponuditi tudi navzkrižno lastništvo, ki si ga želijo slovenski prodajalci?

Reciva, da z navzkrižnim lastništvom postanete strateški partner. Več vam ne morem povedati.

Bi bilo v tem primeru navzkrižno tudi vodenje združenega podjetja?

Ob morebitnem strateškem partnerstvu bi moral biti delovni odnos med vodstvoma podjetij zelo dober, da bi takšno partnerstvo obrodilo sadove. Hkrati bi se začeli srečevati naši tehniki, saj bi se lahko drug od drugega veliko naučili. Telekom Slovenije ima več izkušenj z mobilno telefonijo 3G, mi pa ga presegamo pri vsebini. Imamo lastno televizijsko postajo, napredno platformo televizije IP in precej izkušenj z interaktivnimi telekomunikacijskimi storitvami – denimo e-nego na domu. Za islandske uporabnike je nasploh značilno, da so vedno pripravljeni preizkusiti nove storitve. Vsak hoče imeti najnovejše tehnološke pridobitve in jih je pripravljen tudi plačati. Zato moramo biti pri storitvah zelo prožni.

Kaj bi – poleg ponudbe vsebin – še spremenili pri poslovanju Telekoma Slovenije? Kritiki mu pogosto očitajo, da ima preveč zaposlenih, da njegovo poslovanje ni optimalno glede na velikost in tržne deleže, da je preveč odvisen od določenih dobaviteljev opreme …

Če ne bi verjeli, da je Telekom Slovenije dobro podjetje, ne bi prišli tako daleč. Za zdaj lahko povem le, da vidimo nekaj zaloge pri vodenju podjetja, ki morda ni popolnoma optimalno. Glede strahu pred odpuščanjem zaposlenih želim poudariti, da imamo izkušnje s takšnimi preoblikovanji. Po privatizaciji v Islandiji se je skupno število zaposlenih zaradi hitre rasti še povečalo.

Kar nekaj zaposlenih ste pridobili s prevzemi.

Da, vendar se je število zaposlenih povečalo tudi v matičnem podjetju, saj smo uvedli nekatere nove dobičkonosne storitve.

Imajo posamezni oddelki v vaši skupini veliko samostojnosti ali jih poskušate tesneje povezati v celoto? Sploh operaterji mobilne telefonije so imeli v preteklosti zelo različne vloge.

Sinergije med hčerinskimi podjetji je smiselno izkoristiti, kjer je to mogoče. Ne morem pa komentirati, kakšno je naše stališče do sedanjih razmerij med Telekomom in Mobitelom, če vas to zanima.

Kakšne obveznosti vam je kot novemu lastniku nacionalnega telekoma določila islandska vlada?

Islandski telekom mora po zakonu vsakemu prebivalcu priskrbeti internetno povezavo, ki omogoča prenos podatkov s hitrostjo najmanj 128 kb/s. Po privatizaciji so morali novi lastniki sprejeti tudi to zavezo. Čeprav je bilo to zelo drago in smo si morali pomagati z zelo različnimi tehnologijami, nam je uspelo lani povezati še nekaj zadnjih odročnih kmetij in doseči skoraj stoodstotno pokritost. Seveda pa so potrebe uporabnikov interneta precej večje, kot omogoča ta minimalna hitrost. Zato se je vlada odločila precejšen delež kupnine vložiti v poseben sklad, ki bo financiral postavitev novih baznih postaj po Islandiji in gradnjo širokopasovnega brezžičnega omrežja.

Je vlada kupcem poleg zagotavljanja minimalne povezljivosti postavila še kakšne druge pogoje?

Novi lastniki so morali do konca leta 2007 vrniti na borzo vsaj 30 odstotkov delnic. Ta datum je bil pozneje podaljšan do prvega četrtletja 2008. Drugih pogojev skoraj ni bilo. Še največ so se ukvarjali s tem, ali naj se upravljanje omrežja loči od opravljanja storitev, s čimer bi telekomunikacijska infrastruktura ostala v javni lasti. Vendar je vlada sklenila, da bo vrednost podjetja višja, če se to ne bo zgodilo.

Koliko kupcev se je tedaj zanimalo za nakup islandskega telekoma?

Za nakup se je sprva potegovalo 12 kandidatov, ki so tudi pridobili natančno dokumentacijo. Vendar so navsezadnje le trije kupci oddali resne ponudbe.

Kakšno je bilo vladno stališče do naložbenih skladov?

Za naložbene sklade je bil islandski telekom zanimiv, ker je že ponujal triple play in se pripravljal na 4-play. Na splošno je bila država do naložbenih skladov nekoliko zadržana, saj so se bali, da bodo telekom kmalu razbili in ga prodali po delih. Naši lastniki so nam, nasprotno, že takoj jasno povedali, da je njihova naložba dolgoročna. To nam je dalo precej dobro podlago, saj smo lahko razmišljali bolj strateško.

Je takšna lastniška politika za telekomunikacijsko industrijo dobra ali slaba? So boljši lastniki, ki jih zanimajo dolgoročne naložbe, ali bi bolj nestrpni lastniki pospešili razvoj novih storitev?

Na splošno je dobro imeti dolgoročnejši pogled, čeprav ne zanikam nekaterih prednosti naložbenih skladov, ki znajo zelo učinkovito in koristno pretresti svojo lastnino. Vendar pa preveliki pritiski na četrtletne rezultate v najslabšem primeru spodbujajo prirejanje knjigovodstva. To se je zelo močno pokazalo na trgu, ki je postal veliko bolj pozitiven za dolgoročne naložbe.

Kakšna je vaša napoved za prihodnost – bodo postali telekomunikacijski operaterji predvsem distributerji vsebine, agregatorji ali tudi producenti vsebin?

Težko je napovedovati prihodnost. Mi poskušamo združiti vse troje. Imamo lastno televizijsko postajo, video na zahtevo in platformo, na kateri ponujamo tuje televizijske vsebine.

Kakšne so vaše izkušnje z vodenjem lastne televizijske postaje? Kar nekaj velikih telekomov, denimo španska Telefonica, se je s podobnimi poskusi v preteklosti že opeklo.

Televizijsko postajo smo kupili predvsem zato, ker smo se podajali na trg televizije IP in videa na zahtevo. Vedeli smo, da moramo imeti lastne vsebine, če hočemo spodbuditi uporabo nove tehnološke platforme. Veliko je pripomogel nakup pravic za prenose nogometne lige premier za tri leta. Pa tudi … mediji so zelo vznemirljiva panoga.

Je video na zahtevo zaživel? Številni evropski ponudniki ugotavljajo, da imajo uporabniki še vedno preveč drugih virov filmske zabave – komercialno televizijo, omrežja za izmenjavo datotek.

Ne strinjam se, da video na zahtevo ne ponuja dobrega poslovnega modela. Za zdaj ponujamo 1100 filmskih naslovov, vsak uporabnik pa v povprečju kupi en video na mesec. Če operater zna izrabiti interaktivnost, je ta platforma precej boljša od drugih, ki jih naštevate. Interaktivne storitve uporablja več kot dve tretjini naših naročnikov. Zelo zanimiv je otroški program, ki ga prav tako ponujamo na zahtevo. Spreminja se tudi odnos hollywoodskih studiev do novih oblik ponujanja vsebin. Televizija IP in video na zahtevo sta stvar prihodnosti in z njima ne morete zgrešiti, če se ju lotite pravilno.

Je islandski telekom naprodaj? Je bilo zanj v zadnjem času kaj zanimanja, saj so zahteve po širitvi tudi za druge evropske telekome?

Tega ni v načrtih, ampak nikoli ne veš. Zgodovinsko smo zelo tesno povezani z nordijskimi podjetji. Lastniki bi seveda morali premisliti, če bi dobili zanimivo ponudbo. Vendar pa menim, da so pripravljeni počakati še nekaj let, saj vedo, da lahko vrednost podjetja še precej zvišamo.

Doktorica humanističnih ved: Rojena 27. aprila 1951 v luksemburškem kraju Esch-sur-Alzette. Na pariški Sorboni je doktorirala iz humanističnih ved, je ločena in ima tri otroke.

Politična veteranka: Leta 1979 je postala poslanka luksemburškega parlamenta, deset let pozneje pa tudi evropska poslanka. Leta 1999 je postala evropska komisarka za izobraževanje in kulturo, leta 2004 pa je prevzela vodenje direktorata za informacijsko družbo in medije.

Nekdanja časopisna novinarka: Zelo rada nastopa pred kamero, a se hkrati izogiba intervjujem. Med njenimi sodelavci krožijo govorice, da osebno popravi vsak govor in izjavo za medije, saj njeni predstavniki za stike z javnostjo včasih premalo poudarijo bistvo sporočila ali ga celo zgrešijo. Zato so ključni poudarki v njenih sporočilih vedno podčrtani, odebeljeni ali kar oboje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. maj 2007, foto AFP

Komisarka, ki je znižala cene mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih

Ko je evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding pred tremi leti prvič pozvala evropske operaterje mobilne telefonije, naj znižajo cene gostovanja v javnih mobilnih omrežjih (roaminga), so se poznavalci telekomunikacijskega sektorja le prizanesljivo nasmehnili. Telekomunikacijska podjetja veljajo za eno najmočnejših lobističnih skupin v evropskih ustanovah. Veliki evropski telekomi – denimo Deutsche Telekom, France Telecom, Telefonica in British Telecom – imajo v svojih matičnih državah kljub privatizaciji še vedno nekakšen neformalen »nacionalen status« in so ključni oblikovalci domače telekomunikacijske politike. Možnost, da bi jim utegnila neka evropska komisarka ogroziti za skoraj deset milijard evrov dobička od mobilnega gostovanja, se je zdela neznatna. Tudi zato, ker je direktorat za informacijsko družbo veljal za neškodljivo birokratsko ustanovo, ki je sestavljala neživljenjske strategije, v praktične probleme telekomunikacijskih uporabnikov in interese industrije pa se ni vtikala. Približno tako kot nekoč slovensko ministrstvo za informacijsko družbo.

Sredino glasovanje, na katerem so evropski parlamentarci z veliko večino izglasovali komisarkino uredbo o nižjih cenah mobilne telefonije med gostovanjem v tujih omrežjih, ni zanimivo le zaradi morebitnih nižjih telefonskih računov evropskih mobilnih potrošnikov. Redingova je v svojem boju s telekomunikacijskimi lobisti povlekla kar nekaj potez, ki za evropsko komisijo niso bile značilne. Telekomunikacijski industriji je dala možnost, da sama zniža cene gostovanja, česar mobilni operaterji niso storili. Tako je utišala vse poznejše kritike, da regulacija cen ni potrebna, ker bo zanje najbolje poskrbel trg. Interese operaterjev pa ji je uspelo prikazati kot tržno neupravičene in sebične, saj naj bi visoke cene gostovanja negativno vplivale na konkurenčnost malih in srednje velikih evropskih podjetij ter mobilnost prebivalstva.

V nasprotju s siceršnjo komisarsko vzvišenostjo do evropskega parlamenta in javnega mnenja je Redingova poskrbela tako za podporo potrošnikov (»nižji telefonski računi«) kot evropskih poslancev (»vaši državljani zahtevajo nižje cene«). S pragmatično zmesjo političnih, populističnih in gospodarskih argumentov je tako zelo zmanjšala manevrski prostor operaterskih lobistov, da so pri evroposlancih in medijih večinoma naleteli na gluha ušesa. Njihove tarče so jim vedno znova odgovarjale s trditvami iz komisarkinih javnih nastopov: visoke cene roaminga so v nasprotju z enotnim evropskim trgom, zavirajo razvoj mobilnih storitev in kaznujejo evropopotnike.

Spretnega krmarjenja med mediji, politiko, gospodarstvom in stroko pa ambiciozna Luksemburžanka ni uporabila le v boju z mobilnimi operaterji. V nekoč nedotakljive interese evropskih nacionalnih šampionov ji je uspelo dregniti tudi na drugih področjih delovanja svojega direktorata. Do konca mandata leta 2009 jo tako čaka direktiva o čezmejni televiziji, ki bo temeljito spremenila oglaševalska in vsebinska pravila v televizijskem sektorju. Zavzema se za ustanovitev vseevropskega telekomunikacijskega nadregulatorja, ki ga ne bi hromili interesi posameznih držav in neusklajena zakonodaja. Do konca leta 2012 hoče ugasniti vse evropske analogne radijske in televizijske oddajnike in jih nadomestiti z digitalnimi, saj naj bi učinkovitejša raba radiofrekvenčnega spektra spodbudila razvoj novih, donosnejših telekomunikacijskih storitev. Lotila se je urejanja problematike financiranja evropskega filma in priprave obsežne vseevropske raziskave o stanju medijskega pluralizma, ki ji bo morda omogočila sprejetje prve tovrstne medijske direktive v zgodovini EU. Hkrati poskuša zagotoviti kar največ denarja za raziskave in razvoj novih tehnologij, s katerimi naj bi Evropa obdržala korak z razvitimi tehnološkimi velesilami in poskrbela za varnejšo starost svojih prebivalcev.

Med dolgim sprehodom skozi evropske institucije se je Viviane Reding izoblikovala v nekakšen prototip učinkovitega evropolitika novega kova, ki zna ohlapno definirane »evropske interese« uveljavljati z zelo jasnimi, pragmatičnimi odločitvami. Argumente, s katerimi so nadnacionalne korporacije in nacionalne države zagovarjale deregulacijo telekomunikacijskega trga ali ohranitev obstoječega stanja (razvoj, konkurenčnost, prosti trg, evropski nacionalni interes …), je uporabila kot najmočnejši dokaz, da so potrebne korenite spremembe. Vseevropska regulacija maloprodajnih cen, ob kateri so ideologi svobodnega trga kar poskočili, je postala nenadoma tudi politično sprejemljiva.

Maierhoferjev prvomajski odhod k bolgarskemu mobilnemu operaterju Mobitelu naj ne bi bistveno vplival na prihodnjo Simobilovo strategijo: postavljanje omrežja umts, še temeljitejšo optimalizacijo poslovanja in glasno zagovarjanje liberalizacije telekomunikacijskega trga.

To so tudi teme, o katerih Maierhofer najraje spregovori. Na »špekulacije« o prodaji Simobila, nakupu Telekoma Slovenije in govorice, kdo s kom zganja nespodobnosti, se niti ne odzove.

Prva objava: Delo FT, 2. april 2007, foto Mavric Pivk

Pred dobrim letom dni ste nam zelo prepričano zatrdili, da v Sloveniji nima smisla graditi drugega omrežja umts. Danes navdušeno razlagate, koliko boste vložili v umts, kaj vse boste ponudili uporabnikom …

Res sem to rekel, priznam. In še vedno sem prepričan, da bi bila na slovenskem trgu souporaba obstoječe infrastrukture bistveno smiselnejša. Celo veliki operaterji mobilne telefonije, denimo Vodafone in Orange v Veliki Britaniji, se povezujejo na področju umts, ker sta gradnja in vzdrževanje omrežja izjemni dragi. Poleg tega je tehnološki razvoj zelo hiter. Niti največji operaterji si ne morejo privoščili, da bi na vsaki dve leti vlagali velike vsote v infrastrukturo.

Zakaj ste se kljub temu odločili za gradnjo lastnega omrežja umts?

Preprosto: nismo se uspeli dogovoriti s Telekomom, lastnikom obstoječega omrežja.

Na trg umts vstopate zelo pozno. Ste se kaj naučili iz nesrečne vseevropske zgodbe o umts: velikih vlaganj, nejasne strategije, pomanjkanja storitev?

Naš pozen vstop ima tudi pozitivne plati. Izognili smo se visoki koncesnini za umts – Mobitel je zanjo plačal sto milijonov evrov, mi samo šest odstotkov te cene. Ker na trgu ni bilo konkurence, se ponudba umts ni razvila, zato je tudi naš zaostanek za tekmecem ustrezno manjši. Pri postavljanju omrežja imamo na voljo znanje in izkušnje skupine Mobilkom, zato se bomo lahko izognili marsikateri nesrečni izkušnji. Vemo tudi, da je treba omrežje umts načrtovati zelo pragmatično: ugotoviti, kje so potencialni uporabniki storitev umts, in jih doseči.

Na predstavitvi umts ste tudi vi najprej prikazali videotelefonijo – storitev, ki jo operaterji mobilne telefonije že leta poskušajo prikazati kot največjo pridobitev mobilne telefonije tretje generacije (3G). Se vam ne zdi, da je čas za kaj novega?

Menim, da bo postal mobilni širokopasovni internet ključna storitev 3G.

Kljub temu da se količina prenesenih podatkov po omrežjih mobilne telefonije v Sloveniji povečuje razmeroma počasi?

Razlogov za počasno rast je več. Ker ni bilo konkurence, se niso razvijale storitve. Poleg tega so šele zdaj na voljo tehnologije, s katerimi lahko mobilni operaterji po kakovosti storitve tekmujemo s fiksnimi ponudniki interneta, denimo kabla in xdsl. Skupina Mobilkom v testnih okoljih že preizkuša prenos podatkov s hitrostjo 14,4 Mbit/s, ki jo omogoča tehnologija HSDPA.

Razvoja mobilnega širokopasovnega interneta ne ovira samo tehnologija, temveč tudi cena. Prenos podatkov po mobilnih omrežjih je še vedno nezaslišano drag.

V Avstriji so nekatere podatkovne ponudbe mobilnih operaterjev že ugodnejše od tistih, ki jih ponujajo fiksni operaterji. Prenos podatkov po mobilnih omrežjih je vsekakor mogoče ponuditi za konkurenčno ceno. Res pa je, da bo za običajne rezidenčne uporabnike fiksni širokopasovni dostop do interneta vedno cenejši od mobilnega. Za mobilne operaterje so zato zanimivi predvsem poslovni uporabniki, ki jim bomo ponudili zaokroženo podatkovno ponudbo.

Se boste mobilni operaterji še naprej posvečali predvsem »povezanemu posamezniku« ali vas bodo nekoč zamikale tudi dnevne sobe digitalnih domov?

Operaterji mobilne telefonije že po definiciji omogočamo posameznikom, da so vedno in povsod povezani. Res pa se mobilne in fiksne platforme vse bolj združujejo. Tehnologija ip prihaja tudi v mobilno telefonijo, mobilni operaterji bodo začeli ponujati povezave xdsl in uporabljati tudi druge brezžične tehnologije …

Ali tudi v Simobilu razmišljate o vstopu v telekomunikacijske »žice«? Znano je, da ste se zanimali za nakup Voljatela, ki ga je pozneje prevzela skupina Tuš.

Res smo se zanimali za nakup, a se je pojavil kupec, ki je bil pripravljen za Voljo odšteti precej več kot mi. O konkretnih načrtih težko govorim, lahko pa zagotovim, da Simobil ne bo ostal samo mobilni operater.

Vrednost delnice vašega materinskega podjetja, avstrijskega telekoma, je pred nedavnim padla zaradi napovedi manjše rasti prihodkov v prihodnjem poslovnem obdobju. Je to že posledica prihajajoče krize v mobilni industriji, manjših prihodkov zaradi telefonije ip in direktive o mobilnem gostovanju v tujih omrežjih (roamingu)?

Vsakoletno povečevanje prihodkov tudi za več deset odstotkov, ki je v mobilni industriji veljalo doslej, ni več realno. To je naravno, saj je evropski trg zasičen. Vendar ne verjamem, da je prihodnost tako črna. Veliko potenciala za mobilne operaterje se skriva že v prenosu govora. V Avstriji približno 60 odstotkov vse telefonije prenesejo mobilna omrežja, v Sloveniji je delež mobilne telefonije šele blizu 40 odstotkov. Ker analitiki verjamejo, da bo v prihodnosti kar 80 odstotkov vsega govora potekalo po mobilnih omrežjih, je že na tem segmentu veliko priložnosti za rast. Še večji razcvet čaka mobilni internet, prej ali slej se bodo odprli tudi nišni trgi, denimo mobilno plačevanje in zabava. Mislim pa, da ti trgi ne bodo prispevali več kot 15 odstotkov prihodkov od prodaje, zato čaka operaterje dramatično klestenje operativnih stroškov in boljša izraba omrežij. Mobilne »killer aplikacije« namreč kar ni na obzorju …

Pa mobilna televizija? Operaterji jo napovedujejo že nekaj let, zaznamovala je tudi letošnji barcelonski kongres mobilne telefonije 3GSM.

Z mobilno televizijo bodo operaterji zagotovo ustvarili nekaj prihodkov, a se jo bodo morali lotiti zelo preudarno. Treba je vedeti, da mobilna televizija ne bo nikoli tekmovala z velikimi ploskimi zasloni v dnevnih sobah. Omejitve zaslona so prevelike, zato uporabniki mobilnih telefonov ne bodo nikoli uporabljali za ogled dveurnih filmov. Mobilna televizija pa lahko postane zelo uporabna dopolnilna storitev, denimo med velikimi športnimi dogodki ali kot podaljšek interaktivne televizije. DVB-H pomeni velik napredek in omogoča zelo kakovostno sliko. Za operaterje bo pomembna tudi ocena, koliko bodo naši uporabniki pripravljeni odšteti za televizijske in zabavne storitve. Menimo, da je realno pričakovati nekje od pet do deset evrov mesečnega prihodka na uporabnika.

Ste že ocenili, kakšne bodo za vas posledice znižanja cen roaminga, ki ga napoveduje evropska komisija?

Absolutno nasprotujem načinu regulacije, ki ga predlaga evropska komisija! Strinjam se, da so cene roaminga previsoke, ampak jih bo vsekakor uredil trg. T-Mobile, Vodafone in drugi veliki operaterji so že precej znižali cene, kar je v vsakem primeru nezadržno gibanje. Vendar tega ni mogoče storiti čez noč, saj si noben operater ne more privoščiti nenadnega 10-odstotnega izpada prihodkov. Sploh operaterji, ki so uvrščeni tudi na ameriških borzah – kako naj tak padec razložijo vlagateljem.

No, morate priznati, da so operaterji tudi sami krivi za ta šok. Evropska komisija vas je večkrat pozvala, da znižajte cene, za katere tudi sami dobro veste, da so neupravičeno visoke.

Morda dosedanji model mobilnega gostovanja res ni bil najboljši, ampak je bil s stališča mobilne industrije zelo logičen. Operaterji so se morali nekako odzvati na velik padec cen na nacionalnih trgih, kjer se zadržuje večina uporabnikov. Marže na domačem trgu so vse manjše, vzdrževanje in posodabljanje omrežij pa stane. Roaming je operaterjem prinesel veliko denarja, ki so ga lahko vlagali v razvoj.

Evropska komisija v analizah ugotavlja, da uporabniki mobilne telefonije zaradi visokih cen roaminga v tujini skoraj ne uporabljajo mobilnih storitev. Tudi nekateri operaterji so prepričani, da bi pogostejša uporaba mobilnika v tujini zlahka nadomestila prihodke iz roaminga in jih celo povečala.

To razmerje med cenami in porabo ni tako preprosto. Ni jasno, koliko več bodo uporabniki telefonirali, če operaterji znižamo cene pogovorov. Sploh pa za slovenske operaterje ne vidim prav nobenih koristi od direktive. Slovenija je izrazit izvoznik roaminga. Slovenci se največ odpravljajo na Hrvaško in v nekatere druge države, ki niso članice EU – zaradi počitnic ali posla. Teh držav pa direktiva ne bo zajela. Zato se bojim, da bo izpad prihodkov slovenskih mobilnih operaterjev edina realna posledica direktive.

Ko ravno omenjate Slovence na Hrvaškem: če se vaš uporabnik priključi na omrežje operaterja Vipnet, utegne za minuto pogovora plačati dvajsetkrat višjo ceno kot doma. Kljub dejstvu, da je Vipnet del vaše skupine Mobilkom, da pogovore obračunavate v skupini brez provizij … Mu lahko zamerite, če ima občutek, da ga prav nesramno odirate?

S perspektive uporabnika se z vami strinjam. Uporabnik ima pravico do takega pogleda. Moja naloga pa je prepričati tiste, ki o tem odločajo, da je to samo ena plat zgodbe. Enako pomembno je razmisliti o naložbah, delovnih mestih in strateški vlogi telekomunikacijske industrije. Za politike je nižanje cen zelo vabljiv argument, ki jim lahko hitro dvigne priljubljenost med volivci. Vendar morajo razumeti tudi, kakšne so posledice, če dva pomembna operaterja izgubita precejšen del svojih prihodkov.

Se s povečevanjem tržnega deleža izboljšujejo tudi vaša pogajalska in lobistična izhodišča?

S povečevanjem tržnega deleža in dobrimi finančnimi kazalci se povečujejo naša vlaganja v telekomunikacijski trg – v omrežje umts bomo vložili več kot 50 milijonov evrov. Kot pomembni vlagatelji zagotovo postajamo tudi vplivnejši sogovorniki. Slovenija potrebuje tuja vlaganja, te pa lahko privabi ali ohrani tudi z ustrezno telekomunikacijsko politiko in regulacijo.

Ste se z Mobitelom že dogovorili, kakšne bodo cene asimetrije? Nižanje asimetrije je še ena logična posledica večjega tržnega deleža.

V naravi prevladujočega operaterja je, da poskuša doseči znižanje asimetrije. Vprašanje je samo, do kje je to še sprejemljivo. Trenutno imamo 25-odstotni tržni delež, kar je za dva odstotka več kot lani. Zato je težko sprejeti predlog za 30-odstotno znižanje asimetrije. Za leto 2006 smo asimetrijo uspeli določiti, prav tako za začetek 2007. Vendar bodo pogovori še potekali.

Lahko Simobil preživi tudi brez asimetrije?

Seveda lahko preživimo, zagotovo bi to zmanjšalo možnosti za naložbe. Asimetrija ostaja eno redkih orožij manjšega operaterja za njegovo lažjo rast.

Boste v omrežje sprejeli še kakega navideznega mobilnega operaterja ali se boste za zdaj zadovoljili z Mercatorjevim M mobilom?

Zdaj je v Sloveniji pet aktivnih ponudnikov mobilne telefonije. Mislim, da je to za dvomilijonski trg čisto dovolj, zato nimamo namena sprejemati novih navideznih operaterjev.

Vodstvo Tušmobila se je v zadnjem času nekajkrat pohvalilo, da se zelo bojite njihovega prihoda, zato jim »nagajate«. Tudi Tomaž Simonič, direktor Agencije za pošto in elektronske komunikacije je bil že večkrat kritičen do vaših pritožb zaradi podelitev Tušmobilovih frekvenc.

Ne vem, zakaj hoče vodstvo Tušmobila ustvarjati vtis, da se jih bojimo, saj šele prihajajo na trg. Da jim nagajamo? Nikakor ne, želim jim vse najboljše, vendar pričakujem, da bomo imeli na trgu vsi igralci enake razmere. Simobil je za svoje koncesije odštel že veliko denarja, zato težko sprejmem, da jih je nekdo dobil nepregleno skoraj zastonj. Ta primer za nas še ni končan.

Tuš prihaja iz trgovine, kjer so marže bistveno nižje, kot so pri mobilni telefoniji. Vas utegne presenetiti s kakim izvirnim in učinkovitim poslovnim modelom, na katerega niste pripravljeni?

Zelo me zanima, kakšen bo njihov poslovni model in kako bodo sami zdržali velike naložbene cikle. Osamljen igralec v mobilni industriji zelo težko preživi, ker ima razmeroma visoke stroške, marže pa tudi pri nas niso več tako visoke. Upoštevati mora tudi dejstvo, da bo Telekom Slovenije prej ali slej privatiziran in bo pridobil strateškega parterja. Da pa se tušmobilovci spuščajo v nacionalistične zgodbe o Slovencih in grdih Avstrijcih … Lepo vas prosim, sploh mlajše generacije to že zdavnaj ne zanima več.

Prva objava: Delo FT, 2. april 2007

Dokumentarec o katastrofalnih posledicah nizkih cen (Wal-Mart: The High Cost of Low Price), ki ga je ameriški režiser Robert Greenwald namenil največjemu ameriškemu trgovcu, sicer nima neposredne zveze s slovenskim telekomunikacijskim trgom, a kljub temu ponuja številne zanimive vzporednice. Zelo nazorno pokaže, kako lahko velik igralec z zlorabo tržne moči postopoma uniči konkurenco, kar na dolgi rok pomeni manj delovnih mest, manjšo izbiro in revnejši (telekomunikacijski) sektor. Hkrati nam nazorno razloži učinkovit recept za doseganje nizkih cen in opozori na njegove ključne sestavine: ekonomijo obsega (Wal-Mart ima okrog 6000 veletrgovin po vsem svetu), izkoriščanje delovne sile v deželah tretjega sveta in popoln poraz države, ki ji ne uspe preprečiti brezvestnih zlorab delavskih pravic. Če zanemarimo načelna vprašanja o pravičnosti globalnega kapitala, lahko vidimo, da so nizke cene, s katerimi Wal-Mart vsak dan osrečuje ameriški srednji razred, ekonomsko povsem utemeljene.

Povsem nasprotno naj bi veljalo za cene telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, ki so po mnenju številnih domačih in tujih poznavalcev telekomunikacijskega trga odločno prenizke. V deželici z dvema milijonoma potencialnih uporabnikov uvajamo najsodobnejše tehnologije, ki si jih ne more privoščiti niti marsikatera večja država, meni Vojko Rovere, direktor kabelskega operaterja UPC Telemach, ki ga je pred dvema letoma kupila ameriška skupina Liberty Media. Majhnost namreč ne pomeni samo manjšega trga, dodaja Rovere, temveč tudi višje cene zakupa prenosa podatkov in opreme. Zato po njegovem mnenju številne telekomunikacijske naložbe nimajo nobene ekonomske podlage in lastnikom nikoli ne bodo povrnile njihovega denarja.

Kljub temu v Sloveniji zdaj nastaja že drugo omrežje mobilne telefonije tretje generacije (umts), v katerega bo Simobil vložil 50 milijonov evrov. Vzporedno se oblikujeta dve ločeni optični telekomunikacijski infrastrukturi, vredni več kot pol milijarde evrov, ki ju gradita družbi Gratel in Telekom Slovenije. Če upoštevamo, da povprečen prihodek na uporabnika triple playa – za operaterje najbolj donosnega paketa, v katerem so združeni širokopasovni internet, televizija in telefonija – v povprečju znaša 25 evrov (in upada), se že naložba v gola optična vlakna pri sedanji razširjenosti širokopasovnega interneta ne more povrniti prej kot v sto letih. Ko seštejemo še preostala telekomunikacijska vlaganja, denimo Mobitelovo stomilijonsko koncesnino za prvo koncesijo umts in optična omrežja državnih podjetij (Dars, elektro, železnice), postanejo številke še bolj nedoumljive.

Razsvetljeni absolutizem, s katerim je država v zadnjem desetletju upravljala nacionalni telekom, je sicer prinesel politično všečne posledice – nizke cene sodobnih telekomunikacijskih storitev, ki jih slovenski državljani po strogo ekonomskih merilih najverjetneje ne bi bili deležni. Po drugi strani pa je iz slovenskega telekomunikacijskega trga naredila nepregledno močvirje, v katerem se skrivajo boji za politično prevlado, osebna okoriščanja in nenadzorovano mešetarjenje z javnimi dobrinami. Mrakobne močvirne meglice so tudi idealno življenjsko okolje za nastanek neštetih zarotniških teorij, ki zakrivajo bistvena vprašanja: kakšne so posledice teh igric za državljane, kje bo končal denar od nepovrnjenih naložb in kaj se bo zgodilo, ko bodo slovensko telekomunikacijsko močvirje začeli izsuševati globalni telekomunikacijski igralci.

Že danes je jasno, da bo državni telekomunikacijski monopolist kmalu postal del večje telekomunikacijske skupine, ki bo znala zelo pragmatično izračunati, kaj se »splača« ponuditi domačemu uporabniku. Ljubljana je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi mesti zapravila možnost, da bi meščanom zagotovila javno dostopno telekomunikacijsko avtocesto, saj so njeni upravitelji popustili zasebnim interesom skrivnostnih gorenjsko-štajerskih gradbenikov in Telekomovih lobistov. Država pa je preveč zatopljena s pripravami Telekoma Slovenije na privatizacijsko lepotno tekmovanje, zato si tako daljnosežnih vprašanj sploh ne zastavlja.

V tokratnem tematskem sklopu, namenjenem telekomunikacijam, bomo poskusili odgovoriti, ali bodo slovenske uporabnike res kmalu udarili visoki stroški sedanjih nizkih cen. Predstavili bomo tudi nekatere tehnološke in politične trende na telekomunikacijskem trgu ter opozorili, da telekomunikacijska družba ne pomeni samo novih tehnoloških igrač, temveč tudi nove izzive za mladostnike in njihove starše.

Pogovarjali smo se z direktorjem kabelskega operaterja UPC Telemach Vojkom Roveretom in predsednikom uprave Simobila Andreasom Maierhoferjem.