V tem zgodnjem obdobju se pojavijo številne konkurenčne tehnologije in storitve. Vstopni stroški so nizki, zato lahko v razvojni igri sodeluje skoraj vsak – od ljubiteljskega inženirja do malega trgovca ali finančnega mešetarja. Odprtost prinese veliko zanimivih idej in velika pričakovanja, ki naj bi jih uresničil tehnološki napredek, a tudi povečuje negotovost pri kupcih in vlagateljih ter ustvarja občutek anarhičnosti. Zato se razvojni cikel prevesi v drugo fazo, ki jo zaznamuje karizmatični poslovnež z obljubo, da bo iz kaosa ustvaril red.

Zgodovina informacijskih industrij (telegrafa, telefona, filma, radia, televizije, računalniškega programja …) kaže, da je treba pri »ustvarjanju reda« upoštevati nekaj preprostih pravil, je zapisal kanadski pravnik in medijski raziskovalec Tim Wu v svoji pravkar izdani knjigi The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires. Najprej se morate znebiti konkurenčnih podjetij in tehnologij. Pri tem si lahko pomagate s finančno močjo, sabotažami, podkupninami, grožnjami, tožbami, patentnimi vojnami in cenovnim izčrpavanjem nasprotnikov. Te metode so sicer učinkovite, vendar slabo vplivajo na vašo javno podobo, poenotijo tekmece in zmotijo državne regulatorje, ti lahko postanejo vaš najmočnejši nasprotnik. Če hočete ustvariti informacijski imperij, za to nujno potrebujete vsaj tiho soglasje države, je prepričan Wu.

Državi se je mogoče prikupiti različno. Politike morate prepričati, da je monopol v vaši panogi edina realna možnost, saj je treba doseči dovolj veliko ekonomijo obsega, če hočete zaslužiti dovolj denarja za gradnjo drage telekomunikacijske infrastrukture in zagotoviti ustrezno kakovost storitve. Ker se zavedate, da se boste kot monopolist nekoč srečali z uradom za varstvo konkurence, državi obljubite, da boste v zameno za regulatorske počitnice prostovoljno delovali v »javnem interesu« – potegnili priključke do vsakega domovanja (spodbujanje napredka), dovolili tekmecem dostop do vašega omrežja (konkurenca) in podpirali enotne standarde (odprtost). Zakonodajalcem pa tiho namignete, da boste dosledno spoštovali predpise, če bo treba varnostnim agencijam in policiji kdaj sporočiti podatke o uporabnikih ali iz omrežja odstraniti vsebinske nespodobnosti: otroško pornografijo, recepte za izdelavo bombe, filmske in glasbene datoteke ali glasove političnih oporečnikov. Šele nato se lahko posvetite tekmecem. Večino pritegnete v vabljive partnerske modele in počakate, da se utopijo v vaši organizaciji. Druge prevzamete, najbolj vztrajne pa izčrpate na sodiščih.

Tretji, zreli del razvojnega cikla zato zaznamujejo informacijski monopolisti, ki se poskušajo na vse načine izogniti prekletstvu starogrškega boga Kronosa, je pokazal Wu. Kronos se je bal prerokbe, da ga bo eden izmed njegovih otrok nekoč vrgel s prestola najvišjega boga, zato je takoj po rojstvu požrl vse svoje otroke, dokler se mu ni izmuznil Zevs in izpolnil prerokbo. Podobno so poskušali stari informacijski kronosi uporabiti vso moč in vpliv, da bi onemogočili tehnološke in poslovne zevse, ki bi lahko ogrozili njihovo prevlado (pogosto ob pomoči države). Telegrafski monopolisti so dušili začetnike telefona. Telefonski imperij se je upiral radiu. Radijskim mogotcem je uspelo za več desetletij podrediti televizijo in jo spremeniti v radio s slikami. Vedno znova pa padcu starega informacijskega imperija sledi enak razvojni cikel. Revolucionarna inovacija postane nova informacijska industrija, ki jo na stare načine obvladujejo novi informacijski monopolisti.

Razumevanje vzpona in padca informacijskih imperijev ni zanimivo samo za ekonomske in tehnološke zgodovinarje, temveč je ključno tudi za razumevanje tehnoloških novic, ki so jih v zadnjih mesecih objavili spletni in tiskani mediji. V ZDA se vse bolj zaostruje debata o »nevtralnosti interneta«, od katere je odvisno, ali bodo ameriški lastniki telekomunikacijske infrastrukture (predvsem AT&T in Verizon) smeli določati, katere vsebine bodo prenašali po svojih žicah, kablih in brezžičnih omrežjih in pod kakšnimi pogoji. Tuji in domači časopisi začenjajo zaračunavati dostop do spletnih vsebin in se povezujejo s ponudniki elektronskih tablic (predvsem Applom in Amazonom), ki so prirejene pasivni potrošnji medijskih vsebin. Facebook in Google sta nakazala, da se približuje srdita vojna za uporabniške podatke med ponudniki spletnih storitev – elektronskih družabnih omrežij, spletnih trgovin in poslovnih storitev. Novinarji, glasbeniki in drugi ustvarjalci vsebin pa so začeli verjeti, da jih lahko pred internetnim kaosom in virusom brezplačnosti rešijo zaprte tehnološke platforme, ki bodo v njihove panoge znova vrnile izgubljene prihodke in red.

Ti dogodki kažejo, da se je po nekaj desetletjih odprtosti tudi internet – kot najvidnejša zevsovska tehnologija zadnjega tisočletja – znašel na ključni prelomnici. Bo ostal odprta tehnologija in bo prvič premagal zakonitosti Wujevega razvojnega cikla ali bo vstopil v zrelo fazo, ki jo bodo obvladovali prepleteni infrastrukturni, programski, vsebinski in storitveni monopoli? Bodo javnost in zakonodajalci razumeli, da informacijski imperiji ne pomenijo samo spornih cenovnih politik, protikonkurenčnega obnašanja in zaviranja nevarnih inovacij, ampak nujno vplivajo tudi na svobodo izražanja in pridobivanja informacij, ki jo je treba ohraniti? Ali pa bo spet prevladala retorika informacijskih lobistov, ki bodo državam obljubljali gradnjo infrastrukture, gospodarsko rast, varnostne usluge in bogato letino pridelkov kreativne ekonomije, če jih pustijo pri miru?

Ideja odprtega interneta nima veliko zagovornikov. Wujevski hekerski pravniki (Eben Moglen, Larry Lessig, Jonathan Zittrain, Yochai Benkler …), ki se izjemno dobro zavedajo vpliva avtorskih pravic, internetne nevtralnosti in svobodnega programja na svoboden pretok informacij, so ameriška posebnost in imajo kljub nekaterim odmevnim javnim pobudam le malo vpliva na delovanje ameriške informacijske industrije. Evropska komisija je ujeta v ideologijo skupnega notranjega trga in prepričanje, da je mogoče z gospodarskim pravom reševati družbene in kulturne probleme, ki jih je prinesla liberalizacija nacionalnih medijskih in telekomunikacijskih šampionov (koncentracija lastništva, menjava javnih monopolov z zasebnimi …). Nacionalne države in njihove javnosti pa zaradi pomanjkanja javne debate, nedomišljene informacijske politike in nerazumevanja globalnih tehnoloških trendov sploh ne vedo, kaj bo v resnici vplivalo na njihovo prihodnjo informacijsko pokrajino.

Posledice te kratkovidnosti je mogoče v zadnjem času opazovati tudi v Sloveniji. Politika je zaradi zakona o javni radioteleviziji pripravljena razpisati celo referendum, hkrati pa spregledati, da je za prihodnost slovenske medijske krajine bistveno pomembnejši nov zakon o elektronskih komunikacijah, ki ga bo vlada tiho in neopazno sprejela prihodnje leto. Direktorat za informacijsko družbo pripravlja strategijo digitalne Slovenije, v kateri avtorji od Telekoma Slovenije ne bodo zahtevali ločenega upravljanja infrastrukture in storitev, čeprav je to verjetno edini ukrep, ki bi v Sloveniji lahko prinesel nekaj informacijske konkurence in odprl elektronski storitveni trg (kar bo načeloma zagovarjala strategija). Številni novinarji pa so ponotranjili retoriko njihovih lastnikov, da je zapiranje vsebin ključno za preživetje njihovega poklica, in pri tem pozabili, da je kakršno koli omejevanje dostopa do informacij zelo nevarna praksa, proti kateri se je novinarstvo doslej vedno – borilo.

Poznavanje zgodovine informacijskih imperijev nam pomaga videti, kako pomembne bodo trenutne politične (ne)odločitve za prihodnost interneta in kakšne so bile posledice nekdanjih informacijskih monopolov. Ne more pa napovedati prihodnosti, saj bodo nastajajoči informacijski imperiji bistveno mogočnejši od predhodnikov. Kritična medijska teorija je že pred drugo svetovno vojno opozarjala na vlogo radia kot propagandnega orodja pri vzponu tretjega rajha. Vpliv tiska in televizije na politiko je dobro raziskan, prav tako je znana moč tistega, ki nadzira elektronske komunikacije. Za informacijski imperij, ki bo združil medijsko in telekomunikacijsko industrijo, osebne podatke, trgovino, potrošniške navade, geografsko lokacijo in zasebno komunikacijo, je gotovo le eno. Presegel bo svoje zgodovinske zglede.

(Sobotna priloga Dela,  27. november 2010, foto Roman Šipič)

Mokul je zato prepričan, da indijskemu vaščanu internet ne pomeni ničesar. V deželi, kjer zna pisati le dobrih 60 odstotkov (pretežno moškega) prebivalstva, je težko pričakovati množično uporabo tehnologije, ki v sedanji obliki zahteva najmanj spodobno klasično in računalniško pismenost. »Spodbujanje razvoja je nujno, vendar mednarodne organizacije preveč stavijo na golo tehnologijo, premalo pa razmišljajo o tem, kaj ljudje potrebujejo. Mojemu stricu, preprostemu ribiču, je življenje najbolj spremenil mobilni telefon. Ko izvleče mrežo in vidi, kaj je ujel, izračuna, da lahko v dveh urah pripluje do treh ribjih tržnic. Ker lahko povpraša, kakšne so cene rib, se odpravi v tisto pristanišče, kjer bo najbolje prodal svoj ulov,« je pripovedoval Mokul in smeje pripomnil, da je stric že obljubil vožnjo z novo ribiško ladjo, če mu bo trgovina še naprej tako cvetela.

Razlikovanje med tehnologijami in vsebinami ne povzroča preglavic le mednarodnim organizacijam in korporacijam, ki v revnih pokrajinah človekoljubno nameščajo internetne terminale. Tudi zahodni politiki in predstavniki telekomunikacijskih podjetij se pogosto obnašajo kot graditelji srednjeveških katedral, za katere je menda veljalo načelo »izgradi, pa bodo verniki sami prišli«. To prepričanje se je najhuje maščevalo evropskim mobilnim operaterjem, ki so za koncesije mobilne telefonije tretje generacije (3G/umts) v začetku tisočletja plačali dobrih sto milijard evrov. Trmasto so preslišali opozorila, da bodo uporabniki s svojimi mobilniki še dolgo le telefonirali, saj umts uporabnikom preprosto ni prinesel »dodane vrednosti«. Prvi poskusi mobilne televizije in hitrejši prenos podatkov niso bili dovolj prepričljivi, pa tudi tehnologija v tistem trenutku še ni bila zrela za množično uporabo. Obeti svetle prihodnosti in prepričanje, da bodo previdneže prehiteli odločnejši tekmeci, so mobilno industrijo potegnili v vrtinec nepremišljenih vlaganj, iz katerega se je komaj izvlekla.

Čeprav bi se bilo mogoče iz pogleda na prazne mobilne katedrale marsikaj naučiti, vera v megalomanska tehnološka graditeljstva ni uplahnila. Evropska komisija danes za vsako ceno vztraja pri prehodu na digitalni radio in televizijo (digitalno radiodifuzno oddajanje) do leta 2012, saj evropskih komisarjev ne prepričajo argumenti, da imajo gledalci bistveno več pripomb na televizijski program (vsebine) kot na kakovost predvajane slike. Pri tem ni pomembno, da sta razvoj digitalnih vsebin in novih oblik interaktivne televizijske produkcije še v povojih, saj jih slepijo napovedi o nesluteni gospodarski rasti, ki naj bi jih prinesla digitalizacija sama po sebi. Podobno so v britanskem telekomu porabili 15 milijard evrov za gradnjo telekomunikacijskega omrežja prihodnje generacije. Računajo namreč, da bodo v prihodnosti bogato iztržili razpihnjene pojme, kot so »konvergenca«, »triple-play« in »vsebine« – kljub tihemu priznanju, da še ne vedo, kakšne bodo te vsebine in kaj njihovi uporabniki v resnici hočejo. Enako religiozno pa se naložb v telekomunikacijsko prihodnost lotevajo tudi tisti, ki jih ne priganjajo pričakovanja vlagateljev, ampak bi morali delovati v javnem interesu.

Če lahko telekomunikacijski operaterji v bogatih in gosto poseljenih okoljih udobno živijo od prihodkov, ki jih prinaša podpora sodobnemu (urbanemu) življenjskemu slogu – omogočanje neprekinjenega dostopa do interneta, televizijskih vsebin in telefonije –, podeželje ne ponuja tako preprostega preživetvenega modela. Na skromneje poseljenih območjih so stroški gradnje infrastrukture večji od pričakovanih prihodkov, zato operaterji niso navdušeni nad vlaganjem v podeželje. Ker pa postaja internetna povezava enako pomembna za razvoj regije kot voda iz pipe ali elektrika iz vtičnice, se je začela s »podeželskim internetom« ukvarjati politika in izvajati različne programe za preprečevanje digitalne izključenosti. Države zato subvencionirajo gradnjo nekomercialnih brezžičnih omrežij, spodbujajo vključevanje zasebnega kapitala in z zakoni obvezujejo večje operaterje, da morajo omogočiti dostop do telekomunikacijskih storitev tudi prebivalcem manj obljudenih pokrajin.

»V Norfolku so dokazali, da je mogoče postaviti učinkovito mrežo javnih dostopnih internetnih točk,« mi je na začetku meseca sporočil Vic Keegan, dolgoletni tehnološki kolumnist londonskega Guardiana. »Mestni svetniki so načrtno seznanjali prebivalce, kaj jim lahko prinese vseprisotna internetna povezava, saj so jim izkušnje drugih angleških mestec pokazale, da gola postavitev javnega internetnega omrežja ni dovolj,« je pojasnil Keegan. Zato so posodobili mestno upravo in spodbujali praktično uporabo brezžičnega interneta. Občanom so omogočili opravljanje upravnih in komunalnih storitev od doma, kar je zmanjšalo izpad delovnih ur, izboljšalo učinkovitost zaposlenih v javnem sektorju in pripomoglo k občutku, da je uprava državljanom prijaznejša. Zdravniki in obrtniki so začeli uporabljati prenosnike pri terenskem delu, krajevni (internetni) telefonski pogovori pa so postali brezplačni. Hkrati so se s komercialnimi internetnimi ponudniki dogovorili, da brezplačni mestni internet ni nadomestilo za plačljive telekomunikacijske storitve (ne pomeni motnje na trgu), zato so omejili hitrost prenosa podatkov (256 kb/s) in trajanje enkratnega priklopa (na eno uro). Na žalost so bili doslej uspešni le redki tovrstni poskusi.

Največja slabost državnih uradnikov, ki se ukvarjajo s tehnološko prikrajšanimi državljani, je slepo sledenje mednarodnim kazalcem tehnološke razvitosti. Namesto da bi zastavili vsebinsko strategijo regionalnega tehnološkega razvoja in določili konkretne cilje, se ukvarjajo z nabiranjem statističnih kljukic: koliko elektronskih storitev ponuja državna uprava, kakšna je pokritost prebivalstva s širokopasovnimi priključki, koliko brezplačnih internetnih točk so postavili v šolah ali na podeželju. Ker pa se nihče ne ukvarja s spremljanjem dejanske rabe teh storitev, pristojne ustanove nimajo podatkov o vplivih tehnoloških pridobitev na (podeželske) skupnosti in smotrnosti porabe javnega denarja.

Slovenijo od Norfolka loči nekaj objektivnih in veliko subjektivnih dejavnikov. V Sloveniji premoremo le malo krajev, v katerih živi več kot 10.000 duš. Ker informacijska pismenost ni preveč spodbudna, bi brezplačno krajevno internetno omrežje (vsaj sprva) uporabljalo samo nekaj deset prebivalcev. Problematika informacijske družbe je tako nesrečno raztreščena med gospodarsko, šolsko in javnoupravno ministrstvo, da sistematično spremljanje internetne rabe in razvoj državljanu prijaznih elektronskih storitev v praksi nista mogoča. Kaj šele da bi država skupaj z zasebniki razvijala privlačne telekomunikacijske rešitve in vsebine, zaradi katerih bi začeli prebivalci gorskih kmetij, manjših krajev in odročnih zaselkov sami sprejemati nove tehnologije in jih vključevati v življenjske vsakdanjike.

Volilne kampanje, v katerih bi županski kandidati obljubljali brezplačni internetni dostop za vse občane in predstavili načrt, kako bo raba telekomunikacijskih storitev okrepila lokalno gospodarstvo, izboljšala izobrazbeno strukturo in ublažila beg mladih možganov v mesta, se zato še nekaj mandatov ne bodo zgodile. Prav lahko pa si predstavljam, da bom v nekih drugih Helsinkih pripovedoval eksotične zgodbe, kako sem po slovenskih vaseh iskal javno dostopne internetne točke, ki jih je postavila država: »Pogosto se mi je zgodilo, da vaščani niso znali povedati, kje je ta točka – če mi jim je sploh uspelo razložiti, kaj iščem …«

(Sobotna priloga Dela, 28. oktober 2006)

K sosednji mizi prisedejo trije mladeniči. Dva izvlečeta svoja mobilna telefona iz žepov resno ukrojenih suknjičev in ju odložita na mizo nekam med plastični kozarec in desertno žličico. Sredi obroka se oglasi telefon. Klicani takoj prekine zvonenje, vstane, odide skozi vrata restavracije, steče čez cesto in se zapre v telefonsko govorilnico. Čez približno deset minut se vrne za mizo, s pogledom ošine mobilnik in nadaljuje prekinjeno debato. »Mobilna telefonija je draga,« pojasni gostitelj Joaquin, ki mu ni ušlo presenečenje, s katerim sem spremljal nenavaden komunikacijski ob(r)ed: »verjetno je moral opraviti zaseben pogovor.«

Kosilo v Seattlu me je pred nekaj leti nehote seznanilo z varčnostjo severnoameriških vrstnikov – povsem nepredstavljivo za nekoga, ki je fiksno telefonijo kljub višji ceni že zdavnaj zamenjal za mobilno – in pojasnilo, zakaj je v ZDA na ulicah še toliko telefonskih govorilnic. Ker so ameriški uporabniki zaradi posebnosti telekomunikacijskega trga vajeni visokih cen mobilne telefonije in plačevanja prejetih klicev, so mobilnike uporabljali le tisti, ki so zaradi »mobilnosti« zaslužili dovolj, da cena pogovorov ni imela bistvene vloge. Drugi so raje posegli po drugih telekomunikacijskih kanalih, predvsem fiksni telefoniji in elektronski pošti. ZDA so zato postale največje pobudnice brezžičnih računalniških omrežij, zaradi katerih je postal internet dostopen skoraj povsod, razvoj mobilne telefonije pa je potekal bistveno počasneje kot v Evropi ali Aziji.

Zgodovina razvoja evropske mobilne telefonije je precej drugačna od ameriške, zato neposredna primerjava ni mogoča. Kljub temu pa se tudi v evropskih mobilnih omrežjih skriva zametek ameriškega modela, ki povzroča veliko slabe volje in zmanjšuje uporabnost novih storitev: mobilno gostovanje v tujini. Razmeroma poceni mobilni klici se končajo takoj po prehodu državne meje. Minuta klica se lahko podraži tudi za petnajstkrat, uporabnik začne plačevati prejete klice. Telefoniranje se v trenutku spremeni. Ob izpisu kličoče številke popotnik najprej razmisli, ali naj na klic sploh odgovori. Pogovori postanejo kratki, vsebinski. Napredne zmogljivosti mobilnikov so pozabljene, saj je vsakršno branje vremenske napovedi ali športnega izida dražje od nakupa več dnevnih časopisov. Številni televizijski oglasi, v katerih poslovni gospodje sklepajo kupčije sredi oceanov in skrbni očetje pošiljajo starim staršem mobilne fotografije potomstva, ki se na safariju valja med prisrčnimi eksotičnimi živalcami, so za običajne dopustnike zavajajoči in neokusni. Elektronske razglednice lahko podražijo počitnice za več kot desetino. Če sploh delujejo.

»Meje med državami EU so postale za njihove prebivalce le administrativne. Zelo pa jih občutijo, ko na potovanju uporabijo mobilni telefon,« je povedala Viviane Reding, evrokomisarka za informacijsko družbo in medije. Redingova ugotavlja, da je med prebivalci EU vsako leto približno 147 milijonov žrtev neupravičeno visokih in nepreglednih cen mobilnega gostovanja, s katerim evropski operaterji zaslužijo vsaj 10 milijard evrov. Po mnenju komisije cene gostujočih klicev približno za petkrat presegajo dejanske stroške mobilnih operaterjev. Njihova neprijazna cenovna politika zavira razvoj enotnega evropskega trga, otežuje mobilnost prebivalcev in obremenjuje gospodarstvo – predvsem mala in srednje velika podjetja – z nepotrebnimi stroški. Evropska komisija je zato predlagala uredbo, s katero bi do poletja 2007 znižala cene teh klicev do 70 odstotkov in dosegla, da gostujoči klici ne bi bili več »neutemeljeno dražji« od tistih v domačem omrežju.

Interesna združenja operaterjev in številni medijski nasprotniki regulacijskih posegov so pobudo evrokomisarjev takoj napadli s tradicionalnimi liberalnimi argumenti. Cene naj uravnava trg, drakonska prisila regulatorjev bi industrijo prikrajšala za vsaj 10 odstotkov letnega prihodka, ki ga ne bodo mogli nameniti razvoju novih storitev in tehnologij. Nekateri veliki evropski operaterji (Vodafone, Orange, T-Mobile …) so zagotovili, da so brez posega komisije pripravljeni znižati cene medoperaterskega povezovanja. Željo evrokomisarjev, da bi poleg medoperaterskih posegla tudi v maloprodajne cene, so kritizirali tudi predstavniki Nemčije, Velike Britanije in Francije, saj naj bi bila v popolnem nasprotju z ideali prostega trga.

Čeprav ima nedvomno upravičena in všečna komisarkina pobuda veliko podporo javnosti, je le malo verjetno, da ji bo uspelo uresničiti svoje plemenite cilje in bistveno poceniti popotno telefonijo. Zaradi močnih lobističnih pritiskov, groženj s podražitvijo mobilnih klicev v nacionalnih omrežjih in mučnega usklajevanja nacionalnih interesov, bo odločnost komisije najverjetneje popustila. Če bo Redingova prisilila operaterje, da znižajo cene medoperaterskih pogodb, to še ne pomeni, da bodo operaterji znižali cene končnim uporabnikom. Določanje »upravičene« cene bo zaradi številnih postavk in transfernih cen izredno zahtevno, uresničevanje cenovne evrouravnilovke skoraj nemogoče. Problematično je tudi, da evrokomisarji niti ne razmišljajo o nadzoru cen prenosa podatkov (gprs, umts), ki bodo pomembno vplivale na uporabo zahtevnejših mobilnih storitev, denimo vsebinskih portalov, elektronske pošte in mobilne glasbe.

Še manj lahko uporabniki računajo na dobrohotnost mobilne industrije. Združevanje in povezovanje operaterjev koristi poslovanju telekomunikacijskih podjetij, ne pa tudi uporabnikom. Simobilove stranke zato na smučanju v Avstriji ali kopanju na Hrvaškem plačujejo drage telefonske klice (do 210 tolarjev za minuto pogovora) kljub dejstvu, da komunicirajo znotraj iste telekomunikacijske skupine (avstrijskega telekoma) – preprosto zato, ker so hvaležen vir zaslužka. Enako velja za nemške turiste, ko gostujejo po dobršnem delu jugovzhodne Evrope, ki jo obvladuje Deutsche Telekom s svojimi hčerinskimi podjetji. Prednosti, ki bi jih tudi za operaterje prinesla množičnejša uporaba mobilnih storitev, so očitno manj pomembne od trenutnih prihodkov, poslovna tveganja pa večja od cene, ki jo utegne mobilna industrija plačati zaradi nepotrebnega in pretiranega izkoriščanja svojih uporabnikov.

Zato so operaterji še vedno pripravljeni tvegati trpke mobilne streznitve, kakršno so nazadnje množično izkusili nogometni navijači, ki so si hoteli z mobilnimi storitvami popestriti poletno spremljanje svetovnega prvenstva. Po domnevah analitikov družbe Informa Telecoms and Media je vsak gostujoči nogometni navdušenec med svojim obiskom za mobilno telefonijo v povprečju porabil 9000 tolarjev. Za ta denar je poslal osem kratkih sporočil, opravil deset klicev, jih šest prejel in morda poslal eno večpredstavno sporočilo MMS. Nemški operaterji so zato komaj pričakali mobilne romarje, ki naj bi jim bili prinesli za skoraj 40 milijonov evrov čistega dobička. Raziskava družbe Olista, ki je med prvenstvom zajela približno 1000 anketirancev, pa je pokazala, da več kot polovica vprašanih zaradi neprijetnih uporabniških izkušenj in visokih cen noče »nikoli več« uporabljati naprednejših mobilnih (podatkovnih) storitev. Hkrati naj bi po napovedih operaterjev prav omenjene storitve že v bližnji prihodnosti prinašale vse večje deleže skupnih prihodkov, s katerimi bi upravičili naložbe v nove tehnologije in infrastrukturo.

Konzervativni poslovni modeli se znajo učinkovito braniti pred posegi regulatorjev, težje pa ustavijo inovativne načine rabe tehnologije. Vse več popotnikov zna poiskati brezžične internetne dostopne točke in uporabljati programe za internetno telefonijo (najbolj znan je skype), s katerimi postanejo »mobilni« telefonski pogovori zelo poceni ali celo brezplačni. Petnajst tisočakov dijaške štipendije, ki komaj zadošča za plačilo najstniškega mobiračuna, je zato mogoče porabiti za kaj drugega in hkrati ohraniti stike s svojimi e-skupnostmi. Če bodo hoteli tradicionalni operaterji preprečiti beg uporabnikov, bodo prisiljeni že kmalu ponuditi resno cenovno alternativo. Internetne dostopne točke namreč postajajo nove telefonske govorilnice. Dosegljive tudi za jedilno mizo.

(Sobotna priloga Dela, 26. avgust 2006)

Zjutraj namesto cigarete prižgem računalnik in nastavim internetno radijsko postajo, ki mi jo je priporočil britanski novinarski kolega. Med zvoki prihodnjih glasbenih zvezdnikov preletavam svetovne novice, preberem spletni dnevnik indijskega jedrskega strokovnjaka in pokukam, kaj napovedujejo debate na spletnih forumih. Svoja vsakdanja obredja delim z milijoni uporabnikov po vsem svetu, ki skupaj z mano živijo v zlati internetni dobi. Dobi, ki jo omogočajo nižanje cen širokopasovnega dostopa, ohlapen nadzor nad vsebinami in odprta zasnova svetovnega spleta, zaradi katere se lahko vanj priključi vsaka naprava, ki spoštuje nekaj osnovnih tehničnih pravil.

Črnogledi novinarski komentatorji pa so pred dobrim mesecem dni v ameriškem kongresu zaznali napoved konca te zlate dobe. Predstavniški dom je namreč v začetku junija odločno zavrnil pobudo zagovornikov »internetne nevtralnosti«, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil se zato bojijo, da bodo začela telekomunikacijska podjetja ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila uporabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, spletni novinarji ne bi mogli več brezplačno objavljati svojih besedil, priljubljene spletne skupnosti pa bi propadle zaradi visokih stroškov ali nezanesljivega delovanja.

Na žalost varuhov odprtega interneta je idejo internetne nevtralnosti in njen pomen za prihodnost medija težko pojasniti v nekaj razumljivih odstavkih. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči prenos med računalniki. Internet zato »enakovredno« obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali nelegalno izmenjano glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne dobrine. Odprtost, ki je doslej omogočala nastanek novih načinov uporabe interneta in spodbujala inovacije, pa ima tudi slabo plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri za osebna vozila ne bo več prostora, so zagovorniki internetne nevtralnosti postali previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to pravico zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Tako je kanadski operater Telius leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL pa je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto. Da to niso le naključni spodrsljaji, je z lanskem intervjujem za poslovni tednik Business Week potrdil predsednik telekomunikacijskega orjaka AT&T Ed Whitaker, ki je internetna podjetja (Google, Amazon …) obtožil zastonjkarstva. »Kako dosežejo svoje uporabnike? Po naših širokopasovnih povezavah! Moje žice bi najraje še naprej uporabljali zastonj, ampak jim tega ne bom dovolil, saj moram povrniti naložbe v infrastrukturo …« je grmel Whitaker in napovedal pomemben premik. Če so telekomi doslej prodajali le dostop do interneta (žice) in zaračunavali zmogljivost povezave, hočejo po novem služiti tudi z vsebino internetnega prometa.

Vse agresivnejša strategija telekomunikacijskih podjetij je razumljiva posledica trendov, ki grozijo, da jim bodo spodkopali tradicionalne vire prihodkov in zahtevali uvedbo novih poslovnih modelov. Gola prodaja internetnih priključkov ne bo več dolgo prinašala rasti, ki jo zahtevajo njihovi delničarji. Razmah internetne telefonije bo zmanjšal prihodke iz prenosa govora, pobude nekaterih evropskih in ameriških mest, ki hočejo svojim prebivalcem ponuditi poceni internetni dostop z izgradnjo brezžičnih omrežij, pa bodo še znižale cene internetnega dostopa. Spletne igre, prenos glasbenih datotek in ponudba videa v realnem času zahtevajo vse večjo pasovno širino, ki jo lahko telekomunikacijski operaterji zagotovijo le z velikimi vlaganji v nadgradnjo in vzdrževanje infrastrukture. »Ko bo kak tornado spet potrgal žice in povzročil komunikacijski mrk, bomo mi plačali popravilo,« je pribil Whitaker: »in ne Yahoo ali kak anonimni bloger. Zato internet ne more biti zastonj.«

Whitakerjev argument je močan, a tudi zavajajoč. Zagovorniki internetne nevtralnosti niso oporekali pravici telekomunikacijskih operaterjev do zaslužka ali zahtevali brezplačnega interneta, ampak le opozarjali na možnosti zlorab. Celo liberalni londonski poslovni tednik Economist, tradicionalno nenaklonjen regulaciji, se je strinjal, da minimalne zaveze internetni nevtralnosti operaterjem nikakor ne bi preprečevale razvoja novih storitev ali izgradnje dodatne infrastrukture za ponujanje plačljivih vsebin. Krčevitost, s katero se operaterji upirajo še tako razumnim poskusom regulacije, zato kaže, da se predvsem nočejo odreči prednostim monopolnega položaja. Njihova prizadevanja potrjujejo staro tezo pravnika in stanfordskega profesorja Lawrenca Lessiga, da se tradicionalna podjetja vedno z vsemi sredstvi upirajo spremembam, ki jih zahtevajo inovacije – tudi na račun napredka. Ker pa obvladujejo neizmerna finančna sredstva, dobro napeljane lobistične kanale in nerazgledane politike, v podobnih bojih pogosto zmagajo.

Kakšne bi bile lahko posledice uvedbe »internetne pristojbine«, ni težko napovedati. Internetna podjetja bi dodatne stroške preložila na uporabnike, operaterje pa bi utegnilo zamikati zaračunavanje elektronske pošte, upočasnitev domačih strani, ki niso plačale dodatka za hitro nalaganje, ali oviranje konkurenčnih trgovin in spletnih storitev. Ker zaradi povezovanj telekomunikacijske in medijske industrije nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati, lahko eno podjetje pridobi skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine, hkrati pa obvladuje še vse oblike dostopa. Če ne bodo zakonodajalci vztrajali vsaj pri minimalni regulaciji teh novih mogotcev, bi bilo to še bistveno bolj neodgovorno kot dovoliti časopisni hiši, da sme postati lastnica edine distribucijske hiše v državi – brez kakršnih koli obveznosti in varovalk. Ko bi se lastniki časopisa odločili, da bodo konkurenčne dnevnike dostavljal z enodnevno zamudo, ne bi obstajala niti teoretična možnost pritožbe.

John C. Dvorak, kolumnist ameriške računalniške revije PC Magazine, se je v svojem zadnjem prispevku vprašal, kaj lahko javnost sploh stori, da bi ohranila nevtralnost interneta. Njegov sklep: uživa naj zlato dobo, dokler traja.

(Sobotna priloga Dela, 22. julij 2006)