Specializirani proizvajalci objektivov – največji so Sigma, Tamron in Tokina – sicer iščejo tržne priložnosti in v svetu dslr poskrbijo za cenejše alternative, a je bil trg brezzrcalnikov zanje prva leta še premajhen, da bi zanj razvili posebne serije izdelkov. Tamron je predstavil en univerzalen zum za Sonyjev sistem nex, pri Sigmi pa so za nex in m4/3 prilagodili 19 mm in 30 mm, objektiva, ki so ju razvili za fotoaparate dp merrill.

Objektiva sta bila poceni, saj se je cena hitro znižala pod predlaganih 200 evrov za objektiv. S svetlobno močjo nista pretiravala (f2,8), manjkal je umirjevalnik posnetkov, ohišje je bilo plastično. Vendar so bile uporabniške kritike večinoma pozitivne, zato so pri Sigmi malo prenovili brezzrcalno serijo in ji dodali še 60 mm novinca, ki je prav tako enak kot pri fotoaparatih dp.

Ker smo med preizkusom Sigminih fotoaparatov merrill lani že pohvalili oba objektiva, nas je zanimalo, kako se trojček obnese na nexu in m4/3. Rezultati nas niso razočarali.

Poceni in solidni

Vsi trije objektivi ostrijo tiho in le malo počasneje od Sonyjevih, Olympusovih in Panasonicovih »izvirnikov«. Vsi imajo enak navoj za filtre (46 mm) in priloženo sončno zaslonko. Prenovljena serija je manj plastična od predhodnikov, ker so jih pri Sigmi poenotili z drugimi izdelki z oznako »art«. Nova 19 in 30 mm smo primerjali tudi s starejšima različicama, a med objektivi ni razlike v optičnih zmogljivostih.

Najboljše optične lastnosti ima novi 60 mm objektiv. Njegova goriščnica na nexu ustreza 90 mm, na m4/3 pa 120 mm, zato je zanimiv predvsem za portretno fotografijo. Neostrine ozadja je dovolj kljub nekoliko slabši svetlobni moči (f2,8), popačenja so zanemarljiva in ostrina odlična že pri odprti zaslonki. Zapiranje zaslonke zato predvsem omili barvne napake (kromatsko aberacijo) in izboljša enakomernost osvetlitve (»vinjetiranje«).

Zelo podobno se vede tudi 30 mm objektiv (45 mm na nexu in 60 mm na m4/3), ki je v srednjem delu zelo oster že pri odprti zaslonki. Zapiranje zaslonke za dve stopnji izostri tudi robove in zmanjša kromatsko aberacijo, ki je nekoliko izrazitejša kot pri 60 mm. Nekoliko slabši je le 19 mm (28 mm na nexu in 38 mm na m4/3), saj se robovi ne izenačijo s sredino posnetka niti pri zaprti zaslonki, še vedno pa je ostrina precej boljša kot pri Sonyjevem osnovnem zumu ali 16 mm širokokotniku.

Dopolnitev za nexe

Za format m4/3 so sigme malce »predolge« (38, 60 in 120 mm) in manj cenovno privlačne, saj morajo tekmovati s spodobnima Panasonicovima 14 in 20 mm ter odličnim Olympusovim 45 mm objektivom, ki se je v zadnjih mesecih precej pocenil (tudi pod 250 evrov). Zato je Sigmin trojček precej uporabnejši za lastnike nexov, ki trenutno nimajo dosti alternativ. Sigmini objektivi jim prinašajo zelo koristne goriščne razdalje in pokrijejo večino fotografskih potreb (28, 45 in 90 mm).

Nizka cena sicer prinaša nekaj kompromisov – slabšo svetlobno moč in nekaj barvnih napak, ki jih moramo odpraviti softversko –, vendar za ceno enega samega »originalnega« objektiva lahko sestavimo cel komplet. Cena starejših in optično enakovrednih modelov je namreč v spletnih trgovinah padla pod sto evrov, zato je razmerje med ceno in kakovostjo zelo ugodno. Sploh če v kaki trgovski akciji za nekaj stotakov dokupimo še lansko ohišje.

***

Sigma 19 mm

Sigma 30 mm

Sigma 60 mm

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. junij 2013, foto Guardian

Želja se je Američanom uresničila zelo dobesedno. Prejšnji teden je britanski Guardian objavil strogo zaupni sodni odlok, s katerim je ameriška nacionalna varnostna agencija (NSA) pridobila komunikacijske podatke več milijonov uporabnikov mobilnega operaterja Verizon. Nato so skupaj z ameriškim Washington Postom objavili dokumente o posebnem prisluškovalnem programu Prizma (PRISM), ki je domnevno nameščen pri velikih ponudnikih informacijskih storitev (Microsoftu, Googlu, Facebooku, Applu …), kjer prestreza podatke o uporabnikih.

Znani ameriški »žvižgač« Daniel Ellsberg, ki je medijem v sedemdesetih letih posredoval neprijetne resnice o vietnamski vojni (vladno laganje javnosti in kongresu), je dokumente označil za najpomembnejše razkritje v zgodovini ZDA. Ameriški oblastniki so morali prvič resneje odgovarjati na dolgoletne kritike ameriških zagovornikov civilnih svoboščin, da so ZDA po enajstem septembru postale država nadzora. Oba ameriška predsednika – George Bush mlajši in Barack Obama – sta doslej vedno zagotavljala, da vohuni ne prisluškujejo ameriškim državljanom, in zanikala množično prestrezanje elektronskih komunikacij, mediji pa njunih trditev zaradi tajnosti niso mogli preveriti. Vedeli so le, da je »domoljubna« in protiteroristična zakonodaja izjemno povečala moč varnostnih služb in jim podelila izjemna pooblastila.

Gradiva, ki jih je Guardianu posredoval 29-letni računalnikar Edward Snowden, so pokazala, da se kritiki niso motili. Agenti zvezne policije FBI, obveščevalne agencije CIA in NSA so izrabljali zelo ohlapno razlago domoljubnega zakona (Patriot Act, 2001) za množični dostop do prometnih podatkov ameriških uporabnikov mobilne telefonije: njihove lokacije, komunikacijskih navad, klicanih številk in kratkih sporočil. V prisluškovalno afero so se zapletla velika tehnološka podjetja, ki niso nikoli natančneje razkrila obsega sodelovanja z varnostnimi in tajnimi službami – zaradi zakonskih omejitev in strahu pred ogorčenjem uporabnikov. Hkrati so ameriške prisluhe domnevno izrabljale tudi nekatere ameriške zaveznice (predvsem Velika Britanija, a tudi sosednja Avstrija), ki so uporabljale Prizmo za nadzor lastnih državljanov, kar bi jim sicer onemogočila strožja evropska zasebnostna zakonodaja.

Snowdenovo razkritje zato ni razburilo samo ameriške javnosti, ampak je opozorilo na številne neznanke, povezane z množičnim elektronskim nadzorom: kakšen je v resnici obseg elektronskih prisluhov? Kdo in v kakšne namene uporablja zbrane podatke? Ali kdo nadzira nadzorovalce?

Neznosna lahkost prisluhov

Ko je predsednik Obama odgovarjal na očitke medijev, da gradi državo nadzora, je prisluhe upravičil z bojem proti terorizmu, a tudi pozdravil »demokratično debato« o delu varnostnih služb, ki jo je sprožilo Snowdenovo razkritje.

Ta njegova izjava ni čisto iskrena, saj je njegova administracija v obeh mandatih z vsemi pravnimi orodji preprečevala takšno debato in izjemno strogo obravnavala posameznike, ki so z »uhajanjem« zaupnih dokumentov opozarjali na nepravilnosti (najbolj znan primer je Bradley Manning, ki je povzročil afero wikileaks). Obama je podprl zakonske spremembe, ki so javnosti in medijem močno omejili dostop do podatkov (FISA), razširil uporabo državnih tajnosti in spodbujal informacijsko vojskovanje, na katerem temelji tudi vse pogostejša uporaba brezpilotnih letal. Predvsem pa je nadaljeval nadzorovalno politiko predsedniškega predhodnika Busha, zaradi katerega je postal sistem ameriške državnosti tako velik, zapleten in nepregleden, da ga nihče več ne more nadzorovati, ugotavljata novinarja Washington Posta, Dana Priest in William Arkin, v raziskovalnem projektu Top Secret America.

Zato Snowdenovo in Manningovo razkritje nista kritični samo zaradi vsebine njunih gradiv in usode, ki ju je (ali bo) doletela, ampak tudi zaradi dejstva, do kakšnih dokumentov sta lahko dostopala kot razmeroma nepomembna računalniška administratorja.

V intervjuju za Guardian je Snowden povedal, da je v desetih letih dela za ameriške tajne službe videl in doživel marsikaj, o čemer ameriška javnost in kongresniki niso bili nikoli obveščeni – čeprav je predsednik Obama prejšnji teden zagotovil, da kongres učinkovito nadzoruje delovanje varnostnih agencij. Pojasnil je, da NSA uporablja najrazličnejša pravna in tehnična orodja, da bi o posameznikih pridobila čisto vse podatke, na katere lahko pomislijo njihovi agenti. Pretresel ga je obseg elektronskih prisluhov in spoznanje, da na »demokratičnem in odprtem« internetu nimamo več zasebnosti.

»Vlada si je prigrabila preveč pooblastil in omogočila ljudem, kot sem jaz, da brez težav prestopajo mejo, ki je ne bi smeli prestopiti. Vsak malce višji analitik lahko v vsakem trenutku izve vse podatke o kateri koli človeški tarči. S svojega računalnika sem lahko prisluškoval komurkoli: vam, vašemu računovodji, zveznemu sodniku ali celo predsedniku, če bi uporabljal zasebno elektronsko pošto,« je zaupal novinarjem.

Za zaposlene v varnostnih službah je bil takšen neomejen dostop samoumeven in celo nujen za opravljanje dela, zato v njem niso videli kršenja državljanskih svoboščin in so ga brez večjih omejitev omogočali številnim zasebnim podjetjem, ki so jim varnostne agencije prepustile opravljanje analitskih storitev. Zasebnike je še teže nadzorovati kot uradne ustanove, saj njihovim direktorjem ni treba odgovarjati na vprašanja kongresnikov, razkrivati porabe denarja in spoštovati demokratičnih varovalk, ki veljajo za državne obveščevalce.

Prebiranje gradiv, ki sta jih Priest in Arkin zbrala med raziskovanjem ameriške varnostne hobotnice, zelo nazorno pokaže, kako nevarno je prenašanje policijskih in obveščevalnih pooblastil na zasebna podjetja. Zasebniki lahko dostop do uporabniških podatkov nenadzorovano izrabijo v komercialne namene in jih začnejo prodajati drugim podjetjem, političnim naročnikom ali celo drugim državam in kriminalnim združbam. Vse večja nepreglednost nad delovanjem posameznikov z visokimi varnostnimi pooblastili pa povečuje možnosti za industrijsko vohunjenje, kibernetski terorizem in vdore tujih obveščevalnih služb, kar lahko resno ogrozi glavni namen varnostnih agencij: zagotavljanje nacionalne varnosti.

Nadzor nad njihovim delovanjem je zato nujen. A ga je izjemno težko izvajati.

Komu poroča telefon?

Nadzornike varnostnih služb čakajo velike politične, organizacijske in tehnične ovire.

Če zakonodajalci preveč omejijo delovanje agentov, ti ne morejo opravljati dela. Če jim dovolijo preveč pooblastil, se vedno pojavijo zlorabe. Kadar za nadzornike imenujemo posameznike z obveščevalnimi izkušnjami, imajo lahko preveč razumevanja za delo agentov in niso dovolj občutljivi na kršitve državljanskih pravic, na kar je opozoril Snowden. Ko morajo za nadzor skrbeti politično nastavljeni laiki, imajo premalo znanja o obveščevalnem delu, da bi vedeli, kaj morajo sploh nadzirati.

Zelo veliko težavo pomeni poznavanje tehnologije, saj celo računalniško razgledani posamezniki ne znajo razumeti niti komunikacijskih vzorcev običajnega pametnega telefona ali osebnega računalnika, kaj šele podatkovnega centra varnostne agencije, telekomunikacijskega operaterja ali velikega spletnega podjetja. Zagotovila oblastnikov, da državljanom »ne prisluškujejo«, so morda resnična, vendar med prisluškovanje pogosto ne štejejo branja elektronskih komunikacij ali zbiranja prometnih podatkov o telefonih, ki uporabniške navade pogosto razkrijejo še bolj natančno kot dejansko prisluškovanje telefonskim pogovorom. Nadzor nad varnostnimi službami je zapisan v zakonih vsake demokratične države, a je razpršen med toliko različnih agencij in regulatorjev, da nihče nima pregleda nad celoto ali pooblastil, ki bi lahko preprečila sistemske zlorabe.

Obamove obljube, da lahko javnost in kongres spremljajo delovanje tajnih služb, so zato le tolažba za lahkoverneže. Ko je senator Oregona Ron Wyden na javnem zaslišanju vprašal direktorja varnostne agencije Jamesa Clapperja, ali zbirajo kakršne koli elektronske podatke o tisočih ali celo milijonih ameriških državljanov, je Clapper takšno zbiranje zanikal, je zapisala urednica in kolumnistka New York Timesa, Gail Collins (Clapper je medijske objave o Prizmi in prisluhih prejšnji teden označil za nezaslišane). Neimenovanega uslužbenca NSA, ki je pred dvema letoma javno opozoril na nesmotrno porabo več kot milijarde dolarjev, pa so obtožili kršitve zakona o vohunjenju in ga utišali. Država zato ni samo (zakonito) ustvarila neznanske zbirke podatkov, ampak te občutljive zbirke ne zna uporabljati v javnem interesu in zagotavljati večje varnosti državljanov, je prepričana Collinsova. Čeprav sta Bush in Obama množično prisluškovanje utemeljevala prav z bojem proti terorizmu in večjo nacionalno varnostjo.

Pomanjkanje nadzora nad nadzorovalci ni samo ameriški problem. Tudi Slovenija je po zakonu o elektronskih komunikacijah dolžna hraniti prometne podatke o telefonskih in internetnih komunikacijah vseh državljanov, ki jih (uradno) zbiramo za namene kazenskega postopka, zagotavljanje nacionalne varnosti in varovanje državnih interesov. Vendar je skupina neodvisnih varnostnih raziskovalcev lani pokazala, da je v slovenskih komunikacijskih omrežjih zaradi varnostnih ranljivosti mogoče nezakonito prestrezati elektronsko pošto in mobilne komunikacije. Več telekomunikacijskih strokovnjakov nam je (neuradno) povedalo, da se zaradi pomanjkanja nadzora krepi »sivi trg« obveščevalnih podatkov, na katerem je mogoče kupiti najrazličnejše podatke o poslovnih tekmecih ali političnih nasprotnikih. Formalni nadzor nad tajnimi službami in informacijskimi podjetji pa je vse bolj razpršen med agencijo za pošto in elektronske komunikacije, informacijskega pooblaščenca, področne inšpektorje, parlamentarne komisije, sodišča, varuha človekovih pravic in računsko sodišče, kar onemogoča učinkovito delo nadzornikov.

Nedavne javnomnenjske raziskave so pokazale, da so se Američani zaradi obljube večje varnosti pripravljeni odreči elektronski zasebnosti, saj je strah pred novim enajstim septembrom v javnosti tudi po več kot desetih letih še vedno močan. V Sloveniji takšnega strahu nimamo. A smo se kljub temu brez očitne prisile odrekli velikemu delu elektronske zasebnosti ter naše podatke zaupali ljudem in ustanovam, ki jih nihče zares ne nadzira.

• ta naloga bo povečala vašo prepoznavnost
• če niste pripravljeni delati zastonj, bom našel drugega fotografa
• fotografijo lahko poiščem tudi na agenciji stock
• moj bratranec ima dober fotoaparat in lahko prosim njega
• če nam uspe, bo pritekel denar

Podobne utemeljitve zastonjskega dela so običajne tudi v drugih ustvarjalnih panogah in spletni ekonomiji. Zakaj bi zastonj objavljali na youtubu, pisali zastonj bloge na bloggerju, zastonj skrbeli za družabno omrežje na facebooku in zastonj oskrbovali spletne fotografske albume? Ker vas to veseli, ker vas bo morda nekdo opazil, ker se vam bo morda nekoč splačalo in ker je na spletu dovolj drugih nadarjenih avtorjev (ali celo algoritmov), ki so pripravljeni delati brez plačila. Skratka: na spletu ni razumno zahtevati plačila, saj boste poplačani z drugimi nematerialnimi dobrinami.

Razmišljanje o naravi dela v digitalni ekonomiji so doslej večinoma usmerjali tehnološki vplivneži, ideologi informacijske družbe in serijski podjetniki. Spletni poslovni modeli so stavili na množico priložnostnih ustvarjalcev, ki bo z brezplačnim delom pritegnila druge uporabnike spletnih storitev in njihovo pozornost prodala oglaševalcem. Veljalo je prepričanje, da so spletne storitve preveč vabljive in človeška želja po samoizražanju tako močna, da ne bo nikoli zmanjkalo brezplačnih vsebin, ki jih je mogoče agregirati, kurirati in premlevati z uredniškimi algoritmi. Lastniki spletnih uspešnic pa so upali, da se ne bodo uporabniki nikoli vprašali, zakaj je Facebook nenadoma vreden na desetine milijard dolarjev in pomislili, da za neko zasebno podjetje opravljajo na stotine ur neplačanega dela.

Vendar se samoumevnost brezplačnega dela morda izteka. Britanski publicist in kritik Barney Hoskyns je ustvarjalce pozval, naj za medijsko in drugo ustvarjalno industrijo prenehajo opravljati neplačano delo. Z brezplačnim oblikovanjem, fotografiranjem, igranjem, nastopanjem, pisanjem in spletnim objavljanjem namreč ne podpirajo »svobodne kulture«, ampak predvsem pospešujejo razvrednotenje intelektualnega dela in spodbujajo izkoriščanje prekarnih ustvarjalnih delavcev.

Podobno misel je v najnovejši knjigi Who Owns The Future razvil tehnološki pionir in kritik Jaron Lanier. Samoumevnost internetne brezplačnosti je kritiziral že v manifestu You Are Not a Gadget, kjer se je dotaknil predvsem kulturnih in psiholoških vplivov tehnologije, ki jo je v soustvarjal v sedemdesetih letih. Zdaj pa se je dotaknil tudi (politične) ekonomije in zapisal, da sedanja internetna ekonomija uničuje srednji razred.

V predgovoru knjige je svojo zaskrbljenost utemeljil na primerjavi Kodaka in Instagrama. Kodak je nekoč zaposloval 140.000 ljudi in je bil na poslovnem vrhuncu vreden približno 28 milijard dolarjev. Instagram, ki ga je Facebook lani prevzel za milijardo dolarjev, je imel tedaj samo 13 zaposlenih. Kodak je svojim zaposlenim omogočal normalno življenje srednjega razreda -  stanovanje, zdravstveno zavarovanje in dovolj denarja za preživetje družine -, instagram je poskrbel samo za njegove lastnike in ustanovitelje. Ostala delovna mesta so med prehodom v digitalno ekonomijo izginila in jih niso nadomestila nova.

Številni teoretiki informacijske družbe bi Lanierju verjetno očitali, da digitalizacija ni zgolj odpravila delovnih mest, ampak jih digitalna ekonomija tudi ustvarja. Soustanovitelj Googla Larry Page bi dodal, da je tehnologija odpravila nešteta duhomorna delovna mesta in ljudem omogočila, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih v resnici zanimajo. Vendar Lanier zgolj potrjuje opozorila, ki so jih že pred leti zapisali številni sociologi in raziskovalci postindustrijskih družb: da nova delovna mesta večinoma niso enakovredna tistim, ki izginjajo. Ustvarjalni delavci zato niso podobni zadovoljnim in samouresničenim posameznikom, ki so v digitalnem svetu uresničili svoje potenciale, ampak bolj spominjajo na intelektualne mezdne delavce, ki ne morejo računati niti na osnovno socialno varnost.

Bi se »digitalna revolucija« zgodila, če razvoja interneta ne bi plačali ameriški davkoplačevalci? Če starši, zaposleni v nedigitalni ekonomiji, otrokom ne bi kupovali prvih računalnikov in mobilnikov ter jim plačevali račune za internetni priključek? Če družine zaradi negotovosti ne bi mogle omogočiti študija prihodnjim znanstvenikom, inženirjem in programerjem?

Družba, sestavljena iz redkih zmagovalcev in številnih poražencev digitalne ekonomije, take napredne revolucije ne more ponoviti. Niti ustvariti nove.

Samooklicani ameriški zagovornik prostega trga in anarhist Cody Wilson je pokleknil v strelski položaj. Zaslišal se je strel in Wilson je zmagoslavno pogledal v kamero. Posnetek je ujel prvi uspešni strel domače plastične pištole, ki jo je izdelal trirazsežni tiskalnik, načrte za njeno izdelavo pa je mogoče prenesti s svetovnega spleta.

Wilsonova aktivistična skupina Defense Distributed je na spletni dražbi ebay za dobrih šest tisoč evrov kupila tiskalnik, ki namesto črnila prši posebno plastično maso in zna izdelati poljubne predmete (postopek je znan kot »trirazsežno tiskanje«). Pripravili so računalniške načrte in natisnili petnajst sestavnih delov, iz katerih je nastala njihova plastična pištola liberator. Postopek izdelave so skupaj z videom objavili na svetovnem spletu in ga pospremili z mislijo, da država zdaj nima več monopola nad izdelavo orožja, ampak je ta ustavna pravica končno zagotovljena vsem ameriškim državljanom.

Ameriška oblast ni bila navdušena nad Wilsonovim dosežkom. Defense Distributed je obvestila, da je z objavo načrtov prekršilo določila, ki prepovedujejo izvoz orožja v tujino, zato jih morajo umakniti s spleta. Podatke so bolj ali manj prostovoljno umaknile tudi številne druge ameriške spletne strani, youtube je utemeljil izbris s kršenjem avtorskih pravic, saj Wilson ni pridobil dovoljenja za predvajanje glasbe v pištolarskem videoposnetku. Ukrepom so se takoj uprli zagovorniki pravice do nošenja orožja in lobisti tiskalniške industrije, ki so strašili pred regulatorsko zadušitvijo inovativne gospodarske panoge in trdili, da je država s prepovedjo objave posegla v Wilsonovo pravico do svobode govora in odprte izmenjave znanja.

Njihovi protesti niso zalegli, a so bila birokratska prizadevanja ameriške administracije kljub temu neuspešna. Načrte za izdelavo plastične pištole je še pred umikom preneslo več kot sto tisoč uporabnikov spleta in jih je kljub prepovedi še vedno mogoče najti že z nekaj kliki.

Vznemirjenje ameriškega notranjega in obrambnega ministrstva je razumljivo. Novinarji britanskega tabloida Mail on Sunday so natisnjeno pištolo uspešno pretihotapili na vlak Eurostar, na katerem uporabljajo podobne varnostne preglede kot na letališčih. Napoved, da si bo mogoče doma čez nekaj let natisniti nezaznavno jurišno in drugo prepovedano orožje, je velik izziv za regulatorje in zakonodajalce, ki imajo težave že z nadzorom običajnih ubijalskih orodij. Poznavalci tehnoloških trendov so prepričani, da je natisnjena pištola prva napoved tehnološke in industrijske revolucije.

»Če bi bil danes mlad inženir na začetku kariere, bi se zagotovo posvetil trirazsežnemu tiskanju,« mi je v lanskem pogovoru povedal slovenski izumitelj in razvijalec prvega žepnega kalkulatorja Franc Rode. Možnosti nove proizvodne tehnologije so se mu zdele neomejene. Trirazsežni tiskalniki znajo iz računalniških modelov natančno izdelati različne predmete – od ležajev in preciznih mehanizmov do medicinskih protez. Znani so uspešni primeri rekonstrukcije kolenske pogačice, ki so jo izkušeni protetiki natančno rekonstruirali in z uporabo posebne biomase izdelali novo kost, ki se je natančno prilegala sklepu. Razvoj novih materialov bo nekoč omogočal sestavljanje celic iz molekul, najzmogljivejše laboratorijske naprave znajo že danes sestavljati celo posamične atome.

»Danes so trirazsežni tiskalniki na razvojni stopnji običajnih tiskalnikov v sedemdesetih letih, ki so komaj znali natisniti navadno stran besedila. A bomo morda doma že kmalu imeli tiskalnike, ki nam bodo znali natisniti izdelke, ko se nam bodo pokvarili in bodo še v garanciji,« je bil navdušen Rode.

Podobno optimistična sta raziskovalca Hod Lipson in Melba Kurman, ki sta v knjigi Fabricated: The New World of 3D Printing (2013) opisala prihodnjo rabo trirazsežnega tiskanja v umetnosti, proizvodnji in medicini. Prepričana sta, da bo nov način proizvodnje izjemno pocenil številne izdelke (opisala sta delujoči prototip učinkovitega avtomobila), hkrati bo tiskanje prijaznejše do okolja (manj odpadkov in porabe energije) in bo omogočilo predmete, ki jih danes še ne znamo izdelati (pametne tkanine, izjemno čiste materiale …). Zanimanje za novo tehnologijo potrjujejo tudi vlagatelji, saj je globalna prodaja trirazsežne tiskarske tehnologije lani zrasla za tretjino in presegla dve milijardi dolarjev. Dovolj, da so jo opazili evropski uradniki in jo omenili med morebitnimi tehnološkimi rešiteljicami evropske industrije.

Vendar natisnjena pištola opozarja, da posledice domnevne nove tehnološke revolucije ne bodo samo pozitivne. Načrti za domačo izdelavo orožja in drugih izdelkov potujejo po enakih decentraliziranih komunikacijskih omrežjih kot glasbene, filmske in besedilne datoteke, zato jih bo težko učinkovito nadzorovati in omejevati. Tiskalniških receptov si ne bodo izmenjevali samo teroristi, ampak tudi ponarejevalci, industrijski vohuni in čisto običajni uporabniki, ki si bodo hoteli doma natisniti najnovejšo kolekcijo dragega modnega oblikovalca. Domače tiskanje bo odpravilo veliko delovnih mest v trgovini, proizvodnji in transportu, nekatere vlade so že naročile prve študije, kako preprečiti domače tiskanje biološkega orožja, »izboljševanje« človeških organov in izdelavo nepreverjenih zdravil.

Avtorji teh študij so (neuradno) predlagali še več nadzora nad komunikacijami, obvezno preverjanje strank pred nakupom in registracijo trirazsežnih tiskalnikov ter uvedbo posebnih varovalk, ki bi tiskalnikom prepovedale tiskanje spornih izdelkov. Dosedanje izkušnje z nadzorom interneta kažejo, da takšni ukrepi niso le neučinkoviti in večinoma nesmiselni, ampak prinašajo več škode kot koristi.

Odzivi na teroristični napad na newyorška dvojčka so pred dobrim desetletjem pokazali, kako hitro lahko celo demokratične države sprejmejo zakone, ki močno povečajo nadzor nad državljani in omejijo njihove pravice. Retorika vojne proti terorizmu ni okrepila le pooblastil policije in tajnih služb, ampak je tudi olajšala sprejemanje mednarodnih protipiratskih in protiponarejevalnih sporazumov (Acta, Sopa …), ki so jih prej neuspešno zahtevali založniški in patentni lobiji. Prestrezanje osebnih elektronskih komunikacij brez sodnega naloga je postalo običajno in prebivalci so se morali sprijazniti z dejstvom, da je v elektronskem svetu zahteva po domnevni varnosti pomembnejša od pravice do zasebnosti.

Zato ni težko že danes predvideti vsebine političnih govorov, ki bodo pospremili prvi resnejši incident z natisnjenim orožjem, škodljivim zdravilom ali ponarejenim nadomestnim organom. A tudi napovedati nepripravljenosti tehnoloških podjetij, da bi sama postavila pravila odgovorne rabe trirazsežnih tiskalnikov, saj se to doslej ni zgodilo še na nobenem obetavnem trgu.

Na tak dogodek verjetno ne bo treba dolgo čakati. Samo nekaj tednov po objavi načrtov za prvo doma natisnjeno pištolo se je na svetovnem spletu znašel nov posnetek. Domači orožar, ki se je predstavil kot »Joe«, je na njem predstavil izboljšano različico prvotnega liberatorja, s katerim je uspešno izstrelil kar devet nabojev (njegov predhodnik Wilson je izstrelil enega). Za izdelavo pištole ni več potreboval dragega industrijskega tiskalnika, ki so ga kupili člani Defense Distributed, ampak je uporabil štirikrat cenejšo domačo napravo, ki stane približno 1500 evrov (cene osnovnih modelov so že padle pod 500 evrov). Ker je našel cenejše tiskarske materiale, je lahko novo pištolo izdelal že za dobrih dvajset evrov, kar je dosegljivo tudi popolnim orožarskim amaterjem.

Njegovega orožja verjetno nikoli ne bodo uporabili pri ropu banke ali ugrabitvi letala, vendar to ni bil namen Joejevega posnetka. Nadgradnja prvega liberatorja je predvsem pokazala hitrost in smer razvoja trirazsežnega tiskanja. In opomnila, kako slabo smo pripravljeni na njene prihodnje (zlo)rabe.

(Sobotna priloga Dela, 25. maj 2013)

Na vrtu so kraljevali kipi dinozavrov in različni nenavadni predmeti, ki so jih guglovci prinesli s potovanj. Delovni prostori so spominjali na igrišča brez igrač, v menzah je dišala tako hitra kot eksotična hrana. Na trenažerjih so bile naložene znanstvenofantastične filmske klasike in najnovejša serija govorov ted.

»Fascinantno, a kar malce strašljivo,« je okolje komentiral hrvaški razvijalec, ki se je Googlu pridružil pred nekaj meseci. Vse je tako vzhičeno in pozitivno. Vsak je prepričan, da bo prav njegova inovacija spremenila svet na bolje in rešila kak velik problem človeštva. »Morda se moram še malo privaditi, ampak včasih se počutim kot v kakem kultu,« je bil iskren sogovornik.

Ideja ali celo ideologija, po kateri je zasnovan Googleplex, je pritegnila že kar nekaj znanih tehnoloških publicistov, ki so o njej napisali veliko člankov in knjig. A jo ni treba iskati samo v knjigah. Zelo nazorno jo je prikazal tudi nedavni razvijalski dogodek I/0 2013, na katerem so Googlovi inženirji predstavljali najnovejše razvojne strategije iskalniškega velikana.

Predstavitve so trajale kar dobre štiri ure in jih priporočam vsem, ki jih zanimajo googlova denarnica (pošiljanje denarja po gmailu), vesoljska navigacija, robotski avtomobili in drugi projekti, s katerimi se ukvarjajo njihovi inženirji. Za vpogled v googlovo razmišljanje pa je bil najbolj zanimiv nastop soustanovitelja Larryja Pagea in njegovi odgovori na vprašanja udeležencev.

Page je – kot ugotavlja tudi biograf Googla Steven Levy – iskreno prepričan, da je njegovo podjetje samo sredstvo, ki mu pomaga uresničiti življenjsko poslanstvo: izboljšati svet s pomočjo tehnologije. Zaradi tehnološkega napredka danes veliko ljudi počenja stvari, ki jih zanimajo, saj niso več omejeni z življenjskimi nujnostmi (lovom, poljedelstvom, garanjem v tovarni …). Vendar znanost in tehnologija kljub velikim zaslugam nista dovolj cenjena, saj znanstveniki še vedno veljajo za nedružabne čuidake. Regulatorji in politiki zavirajo napredek z neumnimi zakoni, namesto da bi ga spodbujali. Številna tehnološka podjetja (izpostavil je Oracle in Microsoft) namesto o velikih inovacijah razmišljajo samo o denarju, v medijih pa prevladujejo negativnost in kritike.

Skoraj vse novice, ki jih lahko preberem o Googlu, pišejo o tekmi, boju Googla z drugimi tehnološkimi podjetji in podobne neumnosti, namesto da bi poudarjali sodelovanje, brez katerega ni inovacije. Zaradi negativnosti in zapiranja napredujemo počasneje od potencialov, razvijemo premalo prelomnih novosti in prepočasi uvajamo tehnologije, ki izboljšujejo življenje, je prepričan Page. Zato je med odgovarjanjem na vprašanja čisto resno namignil, da bi se bilo zanimivo preseliti nekam, kjer ne bi bilo toliko neumnih omejitev.

Navzoči novinarji zaradi kritike medijske »negativnosti« niso skrivali ironije. Retorično so se spraševali, ali se bo Google preselil na drug planet ali ustanovil utopično državo, kjer zanj ne bodo veljala družbena pravila, zakoni in načela prostega trga. Larryja so opomnili, da kljub idealizmu še vedno vodi veliko nadnacionalno podjetje, ki je zaradi poslovnih interesov že večkrat prekršilo načela odprtosti in se je moralo zagovarjati zaradi domnevne zlorabe tržnega položaja. V njegovem zavračanju konstruktivnih kritik pa so prepoznali zametke »neresničnostnega polja«, po katerem je slovel dolgoletni vodja Appla Steve Jobs.

Takšna neresničnostna polja so značilna za številne tehnološke vizionarje. Lahko so utopična, idealistična in včasih otročja. Brez večjih težav jih je mogoče zavrniti z racionalno kritiko ali ironijo, razglasiti za naivni tehnološki determinizem ali obtožiti arogance. Vendar je treba Pageov nastop kljub temu jemati zelo resno, saj nam pokaže, kakšna miselnost velja v Googlovem svetu. Svetu globalnega podjetja, ki mu vsak dan zaupamo skoraj vse – od najbolj zasebnih misli do potrošniških navad.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. maj 2013

Vesoljski posnetek je bil v nedeljo objavljen na straneh spletnega videoservisa youtube in je do konca tedna pritegnil več kot 12 milijonov ogledov. Poveljnik Hadfield je prejel na desetine ženitnih ponudb, navdušen komentator je pod objavo zapisal, da zdaj lahko mirno zaprejo youtube, saj česa boljšega tam ne bomo več videli. Vendar se mu želja ne bo izpolnila, saj imajo pri Googlu, lastniku youtuba, s spletnim videom čisto drugačne načrte.

Prejšnji teden so predstavili naročniški program, po katerem lahko začnejo njihovi »medijski partnerji« zaračunavati dostop do svojih kanalov. V prvem tednu je na voljo 53 naročniških kanalov, ki stanejo po nekaj dolarjev na mesec (najcenejši samo 99 centov). Med njimi prevladujejo ponudniki nišnih vsebin (za ljubitelje rokoborbe, raperske glasbe, receptov …), neodvisni producenti in redki večji medijski igralci (National Geographic Kids). Po napovedih se jim bodo kmalu pridružile tudi prve velike glasbene založbe in pripravile naročnine na glasbene kanale, večina vsebin pa bo še naprej ostala brezplačna.

Zakaj poskuša Google z novimi naročniškimi kanali posnemati preverjen model kabelske in satelitske plačljive televizije?

Spletni servis youtube je lani priskrbel dve globalni spletni uspešnici – južnokorejski glasbeni posnetek Gangnam Style in priložnostno gibanje Harlem Shake –, ki sta dosegli milijardno občinstvo. Z uporabniškimi kliki je Google sicer zaslužil nekaj oglaševalskih milijonov, youtube pa kljub milijardi aktivnih uporabnikov ne more staviti samo na naključne spletne fenomene in prihodke iz spletnega oglaševanja. Zato želijo z naročniškim sistemom pritegniti redne gledalce, ki bodo stran obiskovali tudi takrat, ko po zaslonu ne bo poskakoval eksotičen glasbenik ali prikupno neroden mačkon.

Kliki in dolarji

»Televizijski« uspeh youtuba ni samoumeven, saj njegovi upravljavci kljub številnim poskusom doslej še niso iznašli načina, kako pretvoriti veliko spletno priljubljenost v dolarje.

Ustanovitelji so hoteli leta 2005 ustvariti videorazličico tedanjih priljubljenih spletnih storitev za izmenjavo fotografij (najbolj znan je bil flickr). Vendar so bili začetki težavni. Hramba in prenos podatkov sta bila zelo draga. Spletno oglaševanje se je šele počasi razvijalo, ovirala jih je tudi komunikacijska infrastruktura, saj uporabniki doma niso imeli dovolj hitrih internetnih povezav za pretakanje videa.

Ko je Google oktobra 2006 prevzel Youtube za 1,65 milijarde dolarjev, je sicer kupil eno izmed najbolj priljubljenih in obiskanih strani na svetovnem spletu, a je podedoval tudi njihove visoke vzdrževalne račune (vsak mesec so izgubili več kot pol milijona dolarjev), tehnične težave (zamudno iskanje po posnetkih in nenatančno umeščanje oglasov) in neurejene avtorske pravice. Za glasbene in filmske založnike je bil youtube zatočišče za množične kršitelje avtorskih pravic, saj uporabniki niso objavljali samo lastnih posnetkov, ampak tudi glasbene spote, televizijske oddaje, filmske prizore in druge zaščitene avtorske vsebine. Velike založbe zato z Googlom dolgo niso hotele sodelovati in tako »legalizirati spletnega piratstva«.

Pri Googlu so morali zato zaostriti pravila za objave videov. Namestili so posebno programsko opremo, ki je analizirala glasbo v posnetkih in opozorila uporabnika, kadar je z objavo kršil avtorske pravice. Sklenili so pogodbe o nadomestilih in deležih oglasnih prihodkov, ki so jih dobili lastniki vsebin. Pospešili so brisanje spornih posnetkov, okrepili oglaševanje in pripravili partnerske programe, po katerih so lahko studii uporabljali youtube za promocijo novih filmov in albumov.

Odnosi z založniki so se počasi izboljševali, a Google z videoservisom še vedno ni ustvarjal znatnejših prihodkov. Leta 2008 so začeli preizkušati naročniške modele in ponudili partnerske programe prvim zvezdnikom youtuba, ki so na svojih kanalih nagovarjali na milijone gledalcev. Pred dvema letoma so vložili več sto milijonov dolarjev v razvoj »kakovostnih izvirnih vsebin« ter v program pritegnili nekatere zvezdnike (Madonno, Ashtona Kutcherja …) in medijske blagovne znamke (Reuters, Lionsgate …). A tudi ti niso imeli večjega uspeha, saj so uporabniki raje klikali po brezplačnih videih, ustvarjali nove zvezdnike youtuba in se prijavljali na kanale neodvisnih ustvarjalcev, ki so že imeli močno zaledje spletnih gledalcev. Velike blagovne znamke so se z nastopom na youtubu večinoma opekle, zato je do danes preživela samo tretjina prvotnih kanalov.

Vendar pri Googlu niso smeli odnehati. Cena shranjevanja in distribucije digitalnih vsebin se je hitro nižala in na trg spletnega videa je vstopalo vse več velikih igralcev: Apple, Amazon, Netfix in nekatera tradicionalna medijska podjetja (BBC, Sky). Televizije so postajale vse bolj »internetne«, saj so začele zasledovati gledalce na vseh elektronskih platformah in razvijati nove modele distribucije. Internetni ponudniki videa pa so bili vse bolj podobni televiziji, saj si samo z amaterskimi posnetki in agregacijo vsebin niso več mogli razširiti trga, zato so si pri tekmecih sposodili idejo kanalov, naročnino in subvencioniranje izvirne produkcije.

Konec televizije?

Ali lahko Google zmaga v boju za bodoče televizijske gledalce? Internetna in tehnološka podjetja imajo na prvi pogled veliko prednosti, saj internet zanje ni »sovražno okolje«. Uporabnike in njihove navade poznajo precej bolje kot televizije, razvila so zmogljive sisteme priporočil, povezana so z družabnimi omrežji, njihovi oglasni prihodki pa naraščajo – kar ne velja za tradicionalna medijska podjetja. Vendar ostaja televizija kljub krizi zelo trdoživa.

Youtube je lani ustvaril za več kot dve milijardi prihodkov iz oglaševanja, kar se sliši veliko, dokler številke ne primerjamo z velikostjo tradicionalnih medijskih podjetij, saj je samo ameriški radiodifuzni televizijski trg vreden več kot 350 milijard dolarjev (več kot 90 odstotkov gospodinjstev plačuje kabelsko, satelitsko ali internetno televizijsko naročnino). Sveža letošnja raziskava svetovalnega podjetja Accenture je pokazala, da televizija kljub nasprotnim napovedim ostaja nesporna medijska kraljica dnevne sobe, saj za televizijo celo mladi gledalci v povprečju porabijo po dvajsetkrat več časa kot za spletni video. Večina avtorske zakonodaje je na strani tradicionalnih medijev, dragocene so tudi njihove dolgoletne produkcijske izkušnje, ki se jih spletni novinci šele učijo.

Na fragmentacijo medijskega občinstva so tehnično bolje pripravljeni internetni ponudniki, ki lahko zaradi nižjih produkcijskih stroškov in neomejenega prostora ponudijo neskončno število nišnih kanalov, s katerim lahko nagovorijo še tako specifičen okus. Vendar je ta fragmentacija koristna predvsem za gostitelja – lastnika distribucijske platforme –, manj pa za posamezne ustvarjalce, ki kljub (teoretično) globalnemu trgu težko ustvarijo dovolj veliko kritično maso, da bi financirali ambicioznejše filmske in glasbene projekte. Internetni producenti verjetno še dolgo ne bodo mogli ustvariti velikega poletnega hollywoodskega spektakla, vzdrževati informativnega programa ali enakovredno tekmovati z uveljavljenimi televizijskimi blagovnimi znamkami. Sto milijonov dolarjev, kolikor jih je Google namenil za spodbujanje naročniških kanalov, kljub morebitnim posameznim spletnim uspešnicam ne more bistveno spremeniti sedanjega razmerja moči, saj lahko toliko stane že ena sama razkošnejša televizijska serija. Zato so napovedi o koncu televizije močno pretirane, menijo pri Accenture.

Pojoči astronavt je – podobno kot lanski vesoljski skakalec Felix Baumgartner ali južnokorejski pevec Psy – zelo nazorno pokazal večmedijsko naravo spletnih fenomenov. Njegov posnetek je bil sicer najprej objavljen na youtubu, a se je razširil na spletna družabna omrežja in dosegel svetovno prepoznavnost, ko so ga predvajali množični mediji. Ogledali smo si ga lahko na mobilniku, tablici, domačem računalniku ali na televizijskem programu. Gledalci pa so se razpršili po različnih medijskih in tehnoloških platformah ter znova potrdili, da je naključne spletne pojave izjemno težko monetizirati in z njimi postaviti vzdržen poslovni model.

Ta ugotovitev za Google ni spodbudna, saj je youtube za uporabnike zanimiv predvsem kot neizčrpen vir spletnih fenomenov. Ko bo izgubil to privlačnost, ga bodo zapustili tudi uporabniki. Ne glede na vsebine, ki jih bodo takrat ponujali plačljivi kanali.

Prvi založnik ga je zavrnil, poznejši upravljavci njegove zapuščine ga niso upali objaviti, ker so se bali, da je preveč neverjeten. Zato je preživel dobro stoletje za okovanimi vrati.

Glavni lik romana Michel Dufrénoy bi se težko rodil v manj primernem zgodovinskem obdobju. Fakulteta mu je ravno podelila nagrado za najboljšo pesem v latinščini, zato se ni upal pokazati doma. Nosilci takšnih priznanj so veljali za največje zgube, saj sta družbi vladala znanost in podjetništvo. Inženirji so gradili napredno infrastrukturo, podjetniki so se ukvarjali z denarjem ter prevzeli še nekdanje vloge politikov in državnih uradnikov. Umetnosti ni bilo več niti v muzejih, ker ni bilo muzejev. V knjižnicah so izposojali knjige o enosmernem toku, obrestnem računu in konstrukciji nadzemne železnice, Balzaca se je morda spomnil samo še kak upokojen profesor.

Michaelovi neprilagojeni pesniški duši so morali pravila novega sveta razlagati sopotniki, ki jih je srečeval med neuspešnim iskanjem življenjskega poslanstva. Eden najpomembnejših sogovornikov je bil dolgo zamolčani stric Huguenin − črna ovca, ker je do upokojitve predaval humanistiko. Ko sta se nekoč sprehajala po novodobnem Parizu, je stric Huguenin med drugim pojasnil, kako so zaradi velikih družbenih sprememb izginjali številni stari poklici. Na seznamu izumrlih poklicev pa so se znašli tudi − novinarji.

Razlogi za izumrtje novinarskega poklica so bili Vernovsko pronicljivi in presenetljivo natančni, čeprav so bili napisani že leta 1863.

V družbi, ki jo upravljata inženirska in podjetniška pamet, je začela zelo kmalu izumirati politika. Politične stranke so še vedno ostale, a so se vsebinske in ideološke razlike med njimi manjšale, saj tehnokratsko-finančna družbena ureditev ni poznala (ali potrebovala) alternativ. Izginjanje politike ni prizadelo samo politikov, ampak tudi časopise, ki so vso svojo zgodovino služili političnemu razredu: politiki in meščanstvu, ki je politike volilo in o njej debatiralo. Ker politika ni več nikogar zanimala, so novinarji ostali brez najpomembnejše vsebine in časopisi so se skrčili najmanj za polovico.

Časopisi so poslušali manjkajoči prostor napolniti z drugimi vsebinami in najti nove bralce, ki bi jih zanimalo poglobljeno in kritično pisanje o družbi, a jih je prizadela nova nadloga. Politiki in gospodarski vplivneži so bili siti nenehne novinarske pristranskosti, zato so v imenu uravnoteženosti in zaščite državljanskih pravic zahtevali, da mora vsak časopis po vsaki kritiki omogočiti tudi objavo popravka ali nasprotnega mnenja. Uredniki so se takoj po sprejemu novega zakona znašli v hudi zadregi, saj so morali po vsakem kritičnem zapisu objaviti na desetine popravkov. Časopisi, ki so vztrajali pri kritičnem pisanju, so postajali vse debelejši in komaj berljivi, zato so kmalu propadli. Njihova usoda je prestrašila druge časopisne lastnike, ki so od urednikov zahtevali samo objave člankov, na katere se nihče ne bo mogel pritožiti. A takšnih časopisov ni nihče več bral.

Družbenim spremembam so se pridružile tudi tehnološke, je pojasnil stric Huguenin. Včasih je veljalo, da je bralcev precej več kot piscev. Knjige so pisali in izdajali redki, prav tako časopise, saj je bila cena tiska in distribucije previsoka za slehernike. Tehnološka revolucija pa je izjemno pocenila tisk in distribucijo, zato je lahko svoje misli nenadoma objavljal kdor koli. Sprememba se je sprva zdela pozitivna, saj je tehnologija odpravila vse ovire, ki so ljudi odvračale od pisanja in demokratizirala nekoč elitno dejavnost. Vendar navdušenje ni dolgo rajalo. Kritik in kritikov že zdavnaj ni bilo več – zaradi strahu pred popravki in tožbami −, zato ni neštetih novih objav nihče razvrščal ali vrednotil. Novi avtorji so večinoma pisali samim sebi ali ozkemu krogu enako mislečih, zato si niso ustvarili širšega občinstva. Število piscev je preraslo število bralcev in založniška dejavnost je postala nesmiselna.

Natanko 150 let pozneje se Vernove napovedi uresničujejo.

Humanistika in družboslovje morata dokazovati svojo znanstvenost in uporabnost po načelih tehničnih strok. Inženirska in podjetniška miselnost po vsem svetu postavljata ideološko podlago za novo družbeno ureditev in nadomeščata (demokratično) politiko. Število avtorjev je na spletu verjetno že preseglo količino bralcev, na kar tradicionalni založniški trgi nimajo odgovora. Vsiljeni zakoni o pravici do ugovora in popravka krepijo moč interesnih skupin in omejujejo kritično poročanje. Novinarji pa ne znajo osmisliti nove družbene vloge in ostajajo navezani na preživeto politično kasto, s katero bodo tudi potonili.

V Vernovem Paruzu dvajsetega stoletja zanje ni bilo prostora. Resnično enaindvajseto stoletje utegne biti enako neprizanesljivo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 11. maj 2013

***

Globinska (ne)ostrina

Sony nex 6 in rx100, sony 10-18mm, contax 90mm)