Pri Facebooku so namreč predvčerajšnjim napovedali temeljito prenovo zasebnostne politike. Obljubili so, da bodo med drugim upoštevali nekatera priporočila irskega informacijskega pooblaščenca, ki se je odzval na pobudo civilnodružbene skupine Evropa proti Facebooku, s katero je avstrijski študent Max Schrems lani opozoril na zavestno kršenje evropske zasebnostne zakonodaje. Predstavnica Facebooka za področje zasebnosti Erin Egan je na uradnem blogu zapisala, da bodo uporabnikom na razumljivejši način povedali, kaj počnejo z njihovimi osebnimi podatki (kaj zbirajo, komu jih posredujejo …) in kako deluje družabno omrežje. Napovedala je novo orodje (activity log) za lažje pregledovanje objav in urejanje časovnice (timeline) ter uporabnike povabila, naj jim pošljejo predloge in pripombe na predlagane ukrepe (danes bo tudi odgovarjala na vprašanja).

Nova politika zasebnosti na prvi pogled prinaša več transparence, saj bodo lahko uporabniki na prenovljenih straneh izvedeli, kako Facebook izmenjuje podatke z oglaševalci in ponudniki aplikacij, kaj beleži na mobilnih napravah in kje se zbirajo informacije o »lajkih« ali obiskanih spletnih straneh. Nova orodja bodo uporabnikom dovolila nekoliko več nadzora nad osebnimi podatki – kje se pojavljajo njihove objave in kdo vse jih lahko vidi. Vendar je Schrems – po petkovem kratkotrajnem navdušenju nad zmago pobude proti Facebooku – včeraj na spletni strani kampanje opozoril, da upravitelji družabnega omrežja v resnici niso spremenili ničesar. Samo malce jasneje so opisali dosedanje prakse, ki jih bodo nadaljevali tudi v prihodnje. Zato je uporabnike pozval, naj na javnem glasovanju o zasebnostnih spremembah predlagajo tudi konkretne ukrepe za zaščito uporabnikov.

Spremljanje Schremsove kampanje je zelo koristno za spoznavanje razmerij med politiko, kapitalom, regulacijo in javnim mnenjem. Kritike, da velika spletna uspešnica (facebook) ne upošteva pravice uporabnikov do elektronske zasebnosti, so bile znane že nekaj let. Vendar je šele Schrems opazil, da je Facebook zaradi davčnih olajšav registriral podružnico na Irskem in nanjo prenesel neameriške uporabnike, zato bi moral pri poslovanju upoštevati evropska zasebnostna pravila. Irski informacijski pooblaščenec se je znašel v hudi zadregi, saj je vedel, da bo moral raziskati Schremsove pritožbe, hkrati pa se irska vlada s »prestrogim« udejanjanjem zasebnostne zakonodaje ne bo hotela zameriti ameriškim visokotehnološkim podjetjem, ki prispevajo dragocene tuje naložbe. Pri Facebooku pa so vedeli, da si kot javna delniška družba ne bodo več mogli privoščiti zavračanja zasebnosti kot preživele družbene norme, zato so bili blage odločbe irskega pooblaščenca celo veseli, saj so lahko že z manjšimi lepotnimi spremembami zasebnostne politike »pokazali pripravljenost« na sodelovanje z regulatorjem.

Če bo Facebook na trgu v resnici vreden sto milijard dolarjev, kar so v preteklosti trdili številni borzni ocenjevalci, se tudi prihodnjim spletnim uspešnicam ne bo treba bati »prestroge« regulacije izkoriščanja osebnih podatkov, saj države v času krize ne bodo hotele ovirati uspešnih podjetij. Tudi če bo to še naprej pomenilo kršenje uporabniških pravic in napihovanje drugega internetnega balona.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. maj 2012, foto Jure Eržen

Skupina staršev se je pritožila, da je namigovanje na neimenovanega inteligentnega stvarnika le način, kako v šolah uveljaviti biblični nauk o stvarjenju (kreacionizem), kar je v nasprotju z ustavno zagotovljeno ločitvijo cerkve od države. Sodnik John E. Jones je prisluhnil njihovemu argumentu in odločil, da inteligentnega stvarjenja ni mogoče obravnavati kot znanstveno teorijo, zaradi česar ne sodi v šolski program.

Med zagovorniki inteligentnega stvarjenja je poleg založnikov kreacionističnih učbenikov in verskih združenj nastopil tudi ameriško-britanski sociolog Steve Fuller. Sodnika Jonesa je poskušal prepričati, da ustavnega ločevanja cerkve in države ni mogoče prenesti na razmerje med znanostjo in religijo, saj je številna velika znanstvena odkritja navdihnila želja po razumevanju velikega inteligentnega načrta. S tem zagovorom je razjezil številne evolucioniste in zagovornike znanosti, ki so ga obtožili politične naivnosti in hudičevega odvetništva, ker da je pod krinko akademske svobode zgolj pomagal ameriškim verskim fundamentalistom pri njihovemu pohodu v šole.

Na akademsko svobodo se je Fuller v zadnjih letih skliceval še nekajkrat – nazadnje ob izidu knjige o človeštvu 2.0 (Humanity 2.0), v kateri je opisal, kako se spreminjajo naši pogledi na človeštvo in človeškost, kakšne bodo družbene posledice tehnološkega napredka in kako bi se morala na okoliščine odzvati politika. V njegovih razlagah tudi tokrat ne manjka kritike (neo)darvinizma, prepletanja znanosti s teologijo ter zagovarjanja novih post- in transhumanističnih teorij, s katerimi na predavanjih jezi občinstvo.

V takem vzdušju je minil tudi njegov nedavni nastop na fakulteti za družbene vede, s katerim je pospremil predstavitev novega doktorskega študija Humanistika in družboslovje.

Pri označevanju računalniške programske opreme bi različica 2.0 pomenila izboljšan ali nadgrajen izdelek v primerjavi s starim 1.0. Ali to velja tudi za človeštvo?

Zame prehod v človeštvo 2.0 ne pomeni nadgradnje ali celo izboljšave prejšnje različice človeštva, ampak radikalno spremembo, v kateri za človeštvo 1.0 ne bo več prostora. Človeštvo 1.0 najbolje povzema deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki daje zelo jasne odgovore, kaj naj bi človeštvo bilo: posebna biološka vrsta, ki ima moč razuma, vsak njen pripadnik pa je deležen posebnih pravic – nedotakljivosti življenja, varstva človeškega dostojanstva … Ta ideja ekskluzivnih človekovih pravic izhaja iz krščanskega prepričanja, da smo ljudje ustvarjeni po božji podobi, imamo nesmrtno dušo in smo pred stvarnikom vsi enaki. Vendar je imela duša samo duhovno vlogo in posamezniku ni dajala političnih ali državljanskih pravic. Človekove pravice so postale politični projekt precej stoletij pozneje – v razsvetljenstvu. Razsvetljenci so na metafizični ravni prevzeli krščansko prepričanje o človekovi izjemnosti, a so mu dodali tudi politično dimenzijo. Verjeli so – podobno kot nekoč starogrški stoiki –, da je mogoče dušo kultivirati, če to dopuščajo materialne okoliščine.

Skrb za kultivacijo duše pa je prevzela moderna država?

Za razsvetljence je bila država edini način, saj se je razsvetljensko gibanje začelo kot ostra kritika cerkvene hinavščine – ustanove, ki je zagovarjala reveže, a hkrati neomajno podpirala vladavino kralja in nedotakljivost fevdalnega reda. Razsvetljenci so trdili, da lahko za splošno blaginjo poskrbi le sekularna država, ki ne bo zgolj vzdrževala miru, kar so trdili Thomas Hobbes, Niccolo Machiavelli in drugi novoveški teoretiki države, temveč bo ustanovila in vzdrževala javne institucije: sodstvo, šolstvo, zdravstvo … Podobno misel zasledimo tudi pri drugih velikih političnih filozofih – Kantu, Benthamu, Millu in Heglu –, ki so se strinjali, da ima država dejavno vlogo pri spodbujanju človeškosti. Socializem in država blaginje v 20. stoletju sta bila najbolj neposredna poskusa udejanjanja zamisli, da je treba ljudi dvigniti iz revščine in jim pomagati, da bi živeli polno, človeka vredno življenje. Take ideje danes ne dobijo več politične podpore.

Ker se zdi ideja socialne države zaradi gospodarske krize in staranja prebivalstva neuresničljiva?

Gospodarska kriza je spodkopala ekonomske temelje države blaginje, vendar so razlogi za zaton človeštva 1.0 kompleksnejši. Padec komunizma in zločini njegovih ideologov so morda za vedno podrli zaupanje v velike egalitarnostne projekte. Državljani, ki so odraščali po koncu hladne vojne, so vse življenje preživeli v nekakšnem neoliberalnem, posthladnovojnem in postkomunističnem sistemu, ki je idejo solidarnosti in pomoči revnim nadomeščal z individualizmom in osebno odgovornostjo. Hkrati z neoliberalizmom so se vzpenjali tudi vplivni znanstveni ideologi, ki so začeli znova biologizirati človeka. Richard Dawkins in Steven Pinker sta popularizirala sociobiologijo in evolucijsko psihologijo. Dawkinsov sebični gen je nehote odpiral prostor radikalnim političnim ideologom, ki so končno našli domneven znanstveni dokaz, da družbeni poskusi vzgajanja človeka niso bili mogoči. Socialne in kulturne politike lahko izboljšajo stanje, vendar ne morejo rešiti vseh posameznikov.

Je družbena neenakost spet postala ‘naravna’?

Mlajši ekonomski kolumnisti v svojih besedilih pogosto prepletajo knjige Pinkerja in Dawkinsa z lastno življenjsko izkušnjo – odraščanjem v neoliberalni ideologiji. Razlika med bogatimi in revnimi je zanje naravna posledica družbene selekcije. Plačevanje davkov v imenu države blaginje, ki se je zdela naravna njihovim dedom in očetom, je zanje naivna in neznanstvena. Precej bližja jim je razlaga, da se ljudje v resnici zanimamo samo za tiste, ki neposredno vplivajo na naše reprodukcijske potenciale – tako biološke kot družbene. Od tistih, ki živijo daleč stran, nimamo evolucijskih koristi.

Ali se ni v zadnjem desetletju okrepila zavest o globalni prepletenosti? Kitajska gospodarska rast vpliva na delovna mesta po svetu, ameriška energetska potratnost ogroža skupno okolje, vojne na Bližnjem vzhodu omejujejo civilne svoboščine v zahodnih demokracijah …

Na zelo načelni ravni se lahko zavedamo, da smo globalno vsi nekako prepleteni in soodvisni, vendar to ni dovolj, da bi se osebno angažirali zaradi kratenja človekovih pravic v Sudanu ali financirali programe humanitarne pomoči za žrtve potresa na Haitiju.

Ali številni posamezniki in humanitarne ustanove ne počnejo natanko tega? Dokazov človeške solidarnosti kljub krizi ne manjka.

Drži, vendar to počnemo predvsem zaradi metafizičnega občutka, da so nam ti ljudje še vedno enaki – iz česar se napaja tudi naš občutek krivde, odgovornosti in sočutja do njih. Vendar predvidevam, da bo biologizacija človeka postopoma odpravila to metafizično podlago, kar že kažejo nekatere družbe, ki ne izhajajo iz krščansko-razsvetljenskih idej. Vzemimo Kitajsko in njeno vlaganje v Afriko. Kitajci tam gradijo infrastrukturo, ki jim bo omogočala izkopavanje in prevoz naravnih virov. Nič več kot to. Nimajo namena poskrbeti za tamkajšnje družbe ali postaviti države blaginje in nihče jih ne more prisiliti, naj kaj takega storijo.

Nova oblika kolonializma?

Ne, stari kolonialistični imperiji so bili še vedno razsvetljenski. Njihovi ideologi so vedeli, da gospodarsko izkoriščajo kolonije in si jih podrejajo z vojaško in birokratsko močjo. Vendar so bili hkrati tudi pokroviteljski. Verjeli so, da se bodo lahko nekoč kolonialne družbe izobrazile, znale izrabljati prometno infrastrukturo, da se bodo naučile same upravljati in trgovati …

Ali ni to nekoliko idealiziran pogled, značilen za vse nekdanje kolonialne velesile?

In britanske intelektualce? (nasmešek) Če prebirate zapise iz tistih časov, lahko vidite, da kolonialistični pogledi niso izključevali nekakšne temeljne enakopravnosti. Zato so številni tedanji liberalci podpirali kolonializem, ker so v njem videli način za širjenje zahodnjaške omike, čeprav je bilo to sredstvo grobo in je imelo veliko negativnih stranskih učinkov. Kitajci o tem sploh ne razmišljajo, hočejo le surovine. Morda bodo zgradili ceste in telekomunikacijsko omrežje, zagotovo pa ne bodo vlagali v izobraževalni sistem. Na naše morebitne očitke se bodo lahko v neoliberalnem duhu izgovarjali, da tega niso zahtevali ne prebivalci ne njihovi politični voditelji. V Afriki zato nastaja izjemno razslojena družba, v kateri že najdemo otočke bogatih slojev, ki si lahko privoščijo vse. Morda se bo oblikoval še manjši trgovski srednji razred, ki bo služil s posredništvom in trgovanjem s Kitajci, ampak tri četrtine prebivalstva bo izključenega. Če se ne bo razvila neka oblika upora, verjetno socialističnega upora, ki bi mobiliziral te tri četrtine prebivalstva, bodo ti ljudje pasivno izginili.

Je socialistična revolucija v Afriki realna?

Ne vem, ali je realna. Konec hladne vojne, padec komunizma, fiskalna kriza, globalizacija in tehnološki napredek so povzročili popolno implozijo levice. Tudi v uradno komunistični Kitajski ni prav nobene želje po uresničevanju levičarskih idealov enakosti in zagotavljanja temeljnih pravic, saj je razslojevanje veliko in se še povečuje. Kitajski model nima močne protiuteži, zato se utegne razširiti po svetu. Podoben trend lahko vidimo v Indiji, kjer dvajset odstotkov srednjega razreda že posluje z neoliberalnim svetom in ne čutijo potrebe, da bi se zanimali za ostalih osemdeset odstotkov sodržavljanov.

Kaj bo povezovalo take družbe, če ne bo več nacionalne, razredne ali celo človeške skupne identitete?

Najpomembnejša in najhitreje rastoča organizacijska oblika družbenega organiziranja je danes mreženje. Mreže preživijo, če se stiki med seboj aktivno povezujejo. V omrežju ne sme biti statičnosti, saj neaktivni deli odmrejo – ne ustvarjajo novih stikov in ne ohranjajo starih. Vzdrževanje teh omrežij nam vzame veliko časa in energije, pa tudi zelo selektivno je. V omrežju ni univerzalnosti – ideje države blaginje ali socialne pomoči. Družimo se samo z ljudmi, ki v naše omrežje nekaj prispevajo. Samo zanje smo pripravljeni kaj storiti, zato bo imelo mreženje radikalne posledice na prihodnjo ureditev javnih storitev, predvsem zdravstvene oskrbe.

Ker bo tudi pravica do zdravstvene pomoči odvisna od položaja v omrežju?

Seveda, v omrežju zdravstvena oskrba ne bo javna, ampak klubska dobrina, kjer bodo posamezniki odločali, kdo je upravičen do njihovih prispevkov v zdravstveno blagajno. V neoliberalnem okolju tako razmišljanje velja za edino pošteno, saj lahko vsak plačnik svobodno izbira, za koga je pripravljen plačevati, saj se le tako znebimo zastonjkarjev, ki zgolj izrabljajo vplačila drugih.

Kdo bo poskrbel za tiste, ki niso člani »kluba«?

Država varuška, ki je bila nekoč dolžna poskrbeti za državljane, ne bo več dolgo reševala socialno ogroženih, alternativnega političnega programa pa na levici ne vidim. Politično nismo pripravljeni na take scenarije. Prav tako ne vidim politične volje, da bi v javne storitve vključevali neljudi, kar že zahtevajo nekatere civilnodružbene skupine.

Neljudi?

Ko smo se pri Royal Academy of Arts nedavno vključili v debato o reformi zdravstvenega varstva v Veliki Britaniji (NHS), sem v blogu bralce pozval, naj naštejejo dve pomembni osebi ali bitji, ki bi morali biti upravičeni do univerzalnega zdravstvenega varstva. Med odgovori niso bili samo pripadniki človeške vrste.

Ampak tudi hišni ljubljenci?

Seveda, marsikdo nima več človeške družbe ali si je niti ne želi. Vendar se zahteve ne bodo ustavile pri hišnih ljubljencih. Sledili bodo hišni roboti, androidi, morda celo avatarji. Ljudje bodo morda že kmalu zahtevali, da mora zdravstveno varstvo, ki ga plačujejo, pokrivati tudi veterinarske storitve in mehanično vzdrževanje prijateljskih robotov. Visokotehnološka podjetja so že pred leti začela najemati psihologe, ker jih je zanimalo, kako bi starejši ljudje sprejeli robote kot hišne pomočnike ali celo prijatelje. Skrb za starostnike bodo morali zaradi demografskih trendov, krčenja javnega sektorja in individualizma skoraj zagotovo prevzeti roboti.

O tem piše ameriška psihologinja Sherry Turkle v knjigi Alone Together.

Njena knjiga ponuja odličen vpogled v družbo, ki nas čaka. Ti trendi ustrezajo skupini ljudi, ki že nekaj desetletij določa smeri tehnološkega napredka – libertarnim transhumanistom, kakršen je denimo ameriški izumitelj in futurist Ray Kurzweil. Ti verjamejo, da nas biološka telesa in evolucijska navlaka samo ovirajo in nam onemogočajo razvoj resničnih človeških potencialov. Transhumanisti so navdušeni nad razvojem umetne inteligence, robotike, kibernetike, genskega inženiringa in biotehnologije. Prepričani so, da imajo ljudje pravico do daljšega življenja, izboljševanja spomina in drugih telesnih funkcij in nasprotujejo regulaciji novih tehnologij. Kurzweil verjame, da bomo lahko že čez kako desetletje našo zavest prenesli v računalniške možgane in večno živeli v kiberprostoru – prepričanje, ki je znano kot ideja singularnosti. Prevlada teh zamisli bo radikalno vplivala na naše razumevanje, kaj je človeško in kaj pomeni kakovostno življenje. Če se znebimo bioloških teles, zdravi sedemdesetletniki morda ne bodo več naš življenjski ideal, prav tako ne zdravo prehranjevanje, gibanje, skrb za okolje in varno starost. Morda bomo raje živeli hitro, polno življenje in se pri tridesetih biološko evtanazirali in preselili našo zavest v kibersvet. To ni več znanstvena fantastika, ampak zelo verjeten scenarij.

Je to edina možnost? V knjigi o novem človeštvu opisujete tudi drugačen scenarij – odrekanje tehnološkim orodjem, skrb za okolje, odkrivanje narave …

Te ideje sem združil pod pojmom posthumanizem, ki je nasproten transhumanizmu. Posthumanisti poudarjajo, da so genetske razlike med vrstami – zlasti primati – zelo majhne. Danes vemo, da nismo edina biološka vrsta, ki čuti bolečino, pozna določene oblike etike, ima razvito inteligenco in oblikuje kompleksne družbene sisteme. Številna ekološka gibanja in varuhi pravic živali trdijo, da je prihajajočo okoljsko krizo povzročila človeška zaslepljenost z lastno izjemnostjo, zaradi katere ne vidimo, da smo v resnici le del žive narave. Zato bi se morali odreči nekaterim ekskluzivnim pravicam ali jih razširiti na druga živa bitja, predvsem pa ne smemo več sebično in agresivno prilagajati okolja našim potrebam, če s tem škodujemo drugim prebivalcem planeta.

Ali lahko ekološka gibanja nadomestijo nekdanjo levico in ‘zeleno postajo nova rdeča’, kar je pred leti na naslovnici napovedal britanski tabloid The Sun?

Pri Sunu so pravilno opozorili na umik nekdanje levice v ekološka gibanja, vendar so se zmotili pri opisovanju posledic. Ekološka gibanja ne morejo okrepiti levice. Za posthumanizem je značilna izrazita previdnost in zaščitniškost. Človeška dejavnost je škodljiva, ker uničuje okolje, biotehnologija utegne ustvariti frankensteina, zato jo moramo močno omejiti ali se ji celo odreči …

Vse to so zelo realni pomisleki.

So, vendar taka razmišljanja v času Marxa ne bi veljala za leva. Levica je bila vedno povezana z idejo družbenega napredka in progresivnih idealov. Marksisti niso hoteli obvarovati revežev pred izumrtjem, temveč aktivno ustvariti boljši svet – z revolucijo. Današnja levica si besede revolucija ne upa niti izreči. Tehnološki libertarci zato pridobivajo vse več ideološke prednosti, saj imajo pozitiven politični program. Razvoj tehnologije se jim zdi neizogiben in celo naraven, še tako hude napake in katastrofe pa nujna sestavina učenja. Tega levica ne zmore: jasno povedati, da se zna tudi marksizem učiti iz preteklih napak in pripraviti progresiven politični program, ki bo odpravljal družbene posledice morebitne transhumanistične prihodnosti. Namesto tega popolnoma ignorira transhumanistične libertarce, se pasivno zateka v zavetje ekoloških gibanj in se zapleta v ideološko prerekanje s tradicionalno desnico, ki je obtičala pri branju svetega pisma, družinskih vrednotah in nasprotovanju splavu.

Tisto tradicionalno desnico, ki med drugim nasprotuje evolucijski teoriji in zahteva, da morajo učence pri biologiji seznaniti tudi z biblično razlago nastanka sveta – da nas je ustvaril bog? Njihova prizadevanja ste vsaj posredno kot ekspertna priča podprli v primeru Kitzmiller proti šolskemu okrožju Dover, kjer ste trdili, da priznavanje načrta višje inteligence ni nujno neznanstveno. To niso ravno običajna stališča zagovornikov progresivne politike.

Tveganja sem se zelo dobro zavedal, prav tako kritik, ki so me čakale. Vendar moje predavanje ni bilo namenjeno kreacionistom ali zagovornikom načrta višje inteligence. Hotel sem predvsem izrabiti in udejanjiti akademsko svobodo, da bi javno vprašal, v kakšnem razmerju sta znanost in religija. Si nasprotujeta? Se izključujeta? Lahko sobivata? Ali smo res prepričani, da v našem dojemanju človeškosti in ideologijah, ki nas obdajajo, ni prav nič metafizičnega, duhovnega, transcedentalnega? Ali nas za znanstveno raziskovanje v resnici motivirajo zgolj služenje denarja, kariera, prijavljanje patentov, izkoriščanje intelektualne lastnine in nabiranje habilitacijskih točk? Zakaj smo lahko strpni do genetika, ki je odkrit rasist, ali neodarvinista, ki sprejme možnost, da naravno selekcijo določa matematični model? V zadrego pa nas spravi dejstvo, da je bil pionir genetike Gregor Mendel duhovnik ali da je Isaaca Newtona zanimalo, ali je človek sposoben razumeti mehanizme velikega vesoljskega urarja? O teh vprašanjih se zelo malo govori, saj jih znanstvena javnost zaradi politične korektnosti in strahu pred znanstvenimi fundamentalisti ne upa načenjati, v ZDA pa trčimo še v ustavno zapovedano ločevanje religije in države, o katerem presojajo pravniki, ki ne poznajo zgodovine znanosti.

Morali pa bi jih načenjati univerzitetni profesorji?

Univerzitetnim profesorjem je – vsaj za zdaj – še ostalo nekaj redkega privilegija, da smemo odpirati neprijetna vprašanja in drezati v družbene tabuje, a nas zato ne bodo kaznovali, odpustili ali celo zaprli. Ta privilegij prinaša tudi odgovornost, saj smo akademsko svobodo dolžni udejanjati kot intelektualno svobodo. Čeprav ni vedno prijetno.

Prva objava: Delo Infoteh, 5. maj 2012

Največja proizvajalca fotografske opreme sta bila tudi tokrat časovno usklajena. Pri Nikonu so na začetku leta predstavili nov profesionalni model d4, s katerim merijo predvsem na novinarske fotografe. Sledil mu je prav tako »celoformatni« d800, ki namesto desetih posnetkov na sekundo in izjemno visokih nastavitev iso ponuja zmogljivo tipalo z ločljivostjo 36 megapik (trenutni rekord). Canon je po skoraj štirih letih prenovil preverjeni 5d mk2, ki je postal mk3, nov izdelek do konca letošnjega leta napoveduje tudi Sony.

Na tokratnem preizkusu celoformatnih fotoaparatov nas niso zanimale le zmogljivosti novih modelov, ampak predvsem primerjava s prejšnjo generacijo. Katere so bistvene izboljšave? So spremembe dovolj velike, da upravičijo drago zamenjavo fotografskega orodja? Bi taka zamenjava prinesla skrite dodatne stroške, ki jih proizvajalci raje ne omenjajo?

Primerjava s predhodnikoma

Zato smo preizkus razdelili na dva dela. V prvem smo ugotavljali kakovost posnetkov, ki jo zmorejo izbrani modeli: Canonov 5d mk3, Nikonovi d4, d700 in d800 ter Sonyjeva alpha 900. Zanimale so nas razločljivost posnetkov – ali je 12-megatočkovno tipalo bistveno slabše od tistega, ki zmore 24 ali 36 megapikslov – in razlike pri zajemanju posnetkov pri višjih ISO nastavitvah. Preizkuse smo opravili na terenu in v studiu, na vseh fotoaparatih smo uporabili fiksni 50-mm objektiv pri srednji zaslonki.

V drugem delu preizkusa smo nova fotoaparata d800 in 5d mk3 za nekaj dni prepustili lastnikoma njunih predhodnikov (d700 in 5d mk2). Fotograf Dela Jože Suhadolnik je na novinarskih nalogah ugotavljal, ali so pri Canonu res odpravili največje šibkosti stare petice (počasnost, nezanesljivo samodejno ostrenje, muhasto merjenje svetlobe).

Koncertnega fotografa in urednika slovenskega dopisništva Primoža Zrneca pa je zanimalo, kaj pomeni trikrat večje število megapik na tipalu v primerjavi z d700 in za kakšne fotografske naloge je primeren d800. Tokrat nismo preizkusili nekoliko dražje izvedenke d800e, ki nima filtra za mehčanje fotografij, zaradi česar menda zajame še več podrobnosti, a se na fotografijah lahko pojavijo neljubi vzorci (efekt moire).

Kaj smo ugotovili? Canonova tretja petica je resnična naslednica mk2, saj odpravlja njene pomanjkljivosti in prinaša nekatere uporabne novosti, a za precej višjo ceno. Suhadolnik je opozoril, da je 3500 evrov velik izdatek celo za poklicne fotografe in snemalce, saj so razmere na fotografskem trgu tako zaostrene (cena dela), da bodo le redki kupci povrnili naložbo. Zato se splača fotografom spremljati ponudbe za staro mk2, ki se v spletnih trgovinah dobi že za manj kot 1800 evrov (nova).

Nikonov d800 je na uredništvo naredil dober vtis, vendar Zrnec opozarja, da je to precej drugačna naprava od d700. Veliko število megapik za novinarske fotografe ni nujno prednost, saj jim velike datoteke prehitro zasedejo prostor na pomnilniških karticah in upočasnijo obdelavo fotografij. Zato je d800 bolj zanimiv za studijske, komercialne in krajinske fotografe, ki so morali posegati po digitalnih zadkih za kamere srednjega formata. A le, če imajo doma dovolj zmogljive računalnike in (redke) objektive, ki zmorejo izrabiti 36 megapik.

Hkrati so poskusni posnetki potrdili napovedi, da povečevanje števila megapik ne pomeni nujno večje kakovosti posnetkov. Fotografije iz 12-megatočkovnega d700 nikakor niso »trikrat slabše« od tistih, ki jih sestavi 36 megatočk pri d800. Razlike v razločljivosti med 24-megatočkovno Sonyjevo alpho 900 in d800 lahko opazimo šele pri 400-odstotni povečavi na računalniškem zaslonu (v drobnih podrobnostih), pri čemer ne moremo z gotovostjo izključiti razlike med objektivoma.

Nova generacija celoformatnih fotoaparatov je vsaj za dve zaslonki izboljšala šum pri visokih nastavitvah iso, vendar je močno napredovala tudi programska oprema za razvijanje datotek raw. Zato lahko z vsemi preizkušenimi fotoaparati zajamemo uporabne posnetke pri isu 3200, kar je več kot dovolj za večino fotografskih nalog.

Fotoaparati s tipali 36 x 24 mm so še vedno za razred boljši od modelov z manjšimi tipali aps-c, razlike med njimi pa niso tako velike, kot bi pričakovali po primerjavi tehničnih zmogljivosti, starosti in cene. Zato bi marsikateremu fotografu dovolj dobro služili tudi izdelki prejšnje generacije, ki jih bo mogoče v prihodnjih mesecih kupiti za precej nižjo ceno. Če se le lahko sprijaznijo z mislijo, da v rokah nimajo najnovejše fotografske naprave.

(dodatne fotografije in primerjave ISO so objavljene na flickru, pošljem pa tudi “polnorazločljive” datoteke)

***

Jože Suhadolnik: Uspešen tretji poskus

Tretje nadaljevanje Canonove uspešnice 5d z 22,3 milijona pik ter 36 x 24 mm velikim tipalom je končno postreglo z izboljšavami, za katere smo fotografi dolgo molili in jih zahtevali v spletnih klepetalnicah.

Po prvih spletnih novicah se je zdelo, da smo bili uslišani. Nova petica je obljubljala zanesljivo sledljivo ostrenje, hitrejše zaporedje posnetih fotografij, višje nastavitve iso in ostrenje med snemanjem filmov v visoki razločljivosti.

So se obljube uresničile? Samodejno ostrenje (af) je temeljito prenovljeno in je neuradno zelo podobno tistemu, ki ga bo imel Canonov prihajajoči fotoreporterski model (namesto devetih točk imamo zdaj 61 avtofokusnih točk v 76 pasovih). Razliko lahko najbolj preprosto povzamem z naslednjim primerom: s staro petico sem imel včasih neostrih devet od desetih posnetkov, z novo mk3 pa je neoster samo še eden od desetih. Če sploh.

Fantastična je tudi natančnost merjenja svetlobe in barvne temperature (beline), saj sem mk3 namenoma preizkušal v najslabših mogočih razmerah, kjer se je dnevna svetloba mešala s svetlobo navadnih in flourescentnih žarnic (neonk). Fotoaparata to ni zmedlo, prav tako ne nastavitve iso med 3200 in 20.000.

Držalo na fotoaparatu je malenkostno poglobljeno, kar je izboljšalo držo fotoaparata – tudi za tiste z večjimi dlanmi. Večji zadnji zaslon z izboljšano razločljivostjo (milijon točk) ponuja nekaj novosti pri pregledu menijev, ki sprva malce zbegajo »starega« uporabnika. Vendar že po nekaj minutah uporabe ta zbeganost mine, saj so zaporedja ukazov dobro premišljena. Prav tako je dobra postavitev informacij v iskalu, ki jih je ravno prav, da fotografa pri delu ne motijo z nepotrebnim utripanjem in podatkovno zmedo.

Med najbolj zanimivimi novostmi pa je zame tihi način proženja, ki bi se mu poklonila celo klasična leica serije m. Fotografirane osebe sploh niso zaznale, da sem jih posnel, čeprav so bile zelo blizu. Še celo fotograf bi komaj slišal sprožilec, če ga ne bi opozorile neznatne vibracije v dlani in hipna zatemnitev iskala.

Slabosti? Pri Canonu so očitno sklenili, da objektivi serije ef-s, namenjeni njihovim modelom s tipali cmos in faktorjem 1,6, ne sodijo na profesionalne aparate, zato jih na mk3 ne moremo uporabljati. Škoda, saj pri konkurenčnih ponudnikih lahko uporabimo vse objektive, kar je zlasti dobrodošlo pri teleobjektivih.

Drugo negativno presenečenje je bila cena, saj je nova petica precej dražja od stare. Če upoštevamo trenutno stanje na fotografskem trgu in nizko ceno fotografskega dela, je 3500 evrov zelo velik strošek. Celo za poklicne fotografe in snemalce.

Na spletnih forumih pa smo izvedeli še za eno nerodno napako. Lučka za osvetljevanje zaslona lcd sveti tudi na svetlomer, kar lahko pri slabši svetlobi povzroči precejšnje napake pri nastavljanju osvetlitve. Takšnih površnosti si konstruktorji dragega profesionalnega fotoaparata ne bi smeli privoščiti.

***

Primož Zrnec: Prestop v nov razred

Naslednika nikona d700 s(m)o nestrpno in dolgo čakali tako trgovci s fotografsko opremo kot nikonovci. Sedemstotica je bila ves čas nekako spregledana – sploh v primerjavi z neposrednim tekmecem, canonom 5d mk2 – čeprav je bila cenovno primerljiva in je imela precej boljše ostrenje. Za njeno manjšo priljubljenost so bili delno krivi pri Nikonu, saj so nenehno napovedovali prenovljen model (le kdo hoče kupiti »staro tehnologijo«?), a tudi dejstvo, da ni ponujala snemanja videa. Osemstotica te omejitve nima, saj lahko zajema video v polni razločljivosti – podobno kot poklicni d4.

Ali d800 sploh lahko razglasimo za naslednika starega d700? Pri Nikonu so bili doslej fotoaparati z oznakami f90, f100, d200 in d700 zasnovani kot kompromis med njihovo profesionalno serijo (f1-f5 v filmskih časih ter d2 in d3 v digitalnih). Namenjeni so bili zahtevnejšim ljubiteljem, kot rezervo pa so jih radi uporabljali poklicni fotografi. Za d800 tega ne moremo reči, saj 36-megatočkovno tipalo kaže, da poskuša Nikon vstopiti v čisto drug fotografski segment: med kamere srednjega formata.

Je 36 megapik preveč? Pred leti so se s previsoko razločljivostjo že opekli pri Canonu, ko so v zmogljiv žepni model g10 vgradili tipalo s 14 megapikami, kar je slabo vplivalo na kakovost posnetkov pri višjih nastavitvah iso (pri naslednjih modelih so napako popravili in se vrnili na deset megapik). Te zadrege pri d800 nisem opazil, saj elektronika dobro kroti šum tudi pri visokih občutljivostih.

Zmotilo pa me je nekaj drugega. Med ne preveč intenzivnim fotografiranjem sem zelo kmalu opazil, da mi na 8-gigabajtni pomnilniški kartici zmanjkuje prostora (novincu so dodali tudi režo za kartice sd). Prostora je bilo le za kakih 80 fotografij v zapisu raw+jpeg, z velikanskimi datotekami se je nato mučil tudi domači računalnik. Posnetke je seveda mogoče pomanjšati, vendar na ta način težko upravičimo nakup takšnega fotoaparata. Poleg računalnika bodo morali kupci d800 morda zamenjati tudi objektive, saj lahko novo tipalo resnično izrabijo samo najboljši (in najdražji) izdelki.

Fotografiranje z d800 je prijetno, saj lepo leži v dlaneh in je bolj uravnotežen kot d700. Gumbi na hrbtni strani se zdijo kakovostnejši, prav tako kontrolnik za premikanje avtofokusnih polj ali pregledovanje posnetih fotografij. Na novo so zasnovali gumb za izbiro načina fotografiranja, na hrbtni strani fotoaparata pa je mogoče s preprostim pritiskom na gumb, s katerim sicer izbiramo ali fotografiranje ali snemanje, aktivirati live view (prej je bil skrit v izbirnikih).

Hrbtni zaslon je za spoznanje večji, njegova ločljivost je ostala enaka. Pri Nikonu se pohvalijo tudi, da je d800 »zaščiten pred meglenjem«, česar nisem imel možnosti preizkusiti. Čeprav je na spletnih forumih mogoče prebrati očitke o nezanesljivem ostrenju, nisem opazil teh težav. Res pa je, da ostrenja nisem preizkusil v najzahtevnejših svetlobnih razmerah.

***

Nikon d4

Nikonov profesionalni model smo na tokratnem testu obravnavali bolj kot zanimivost, saj ga je zelo težko pošteno oceniti. Ponuja namreč funkcije, ki jih znajo izkoristiti zgolj profesionalni fotografi, pri tem pa Delovi žal niso mogli pomagati, saj pri svojem delu uporabljajo Canonovo opremo. Studijski testi pa so pokazali, da d4 ponuja zelo dobro kakovost slike, a ne dvakrat boljšo, za kolikor je s ceno šest tisočakov dražji od d800. Njegova glavna prednost je hitrost. Nikon se pri tem aparatu tudi hvali z zelo dobro ergonomijo, vendar je po našem mnenju premalo opore za levo roko.

D4 je nedvomno vrhunski fotoaparat, toda njegova cena je visoka. Nikon si jo lahko privošči, ker potencialni uporabniki tega aparata nimajo izbire. Rabljena predhodnika d3s in d3x se da na ebayju dobiti za okoli polovico cene d4. Približno toliko (6400 evrov) bo stal tudi prihajajoči Canonov model 1dx.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 5. maj 2012

Slovenski novinar Blaž Zgaga je predstavil trgovanje z orožjem med vojno v nekdanji Jugoslaviji, ki sta ga skupaj z Matejem Šurcem popisala v knjižni trilogiji V imenu države. Preiskovalka mednarodnega centra za preiskovalno novinarstvo in specialistka za spremljanje gospodarskega kriminala Miranda Patrucić je spregovorila o mreži pralnic denarja po državah nekdanje Sovjetske zveze in jugovzhodne Evrope (projekt The Proxy Platform), ki storitve ponujajo organiziranim kriminalnim združbam po vsem svetu. Predstavitve sta nato sklenila italijanska novinarja Cecilia Anesi in Giulio Rubino, ki sta preiskovala delovanje italijanske ekološke mafije (projekt Toxic Europe).

V njihovih predstavitvah ni manjkalo šokantnih ugotovitev. Patrucićeva je pojasnila, da pralnice denarja kupujejo potne liste od revnih upokojencev za nekaj evrskih stotakov in nato z njimi ustanavljajo na desetine umetnih »nabiralnik« podjetij, prek katerih pretakajo denarna nakazila in brišejo sledi za resničnimi pošiljatelji in prejemniki denarja (najpodjetnejši slamnati direktorji so upravljali tudi po več kot 10.000 podjetij). Rubino je povedal, da italijanska ekomafija na leto zasluži že več kot dvajset milijard evrov in trenutno edina lahko ponudi »celostno storitev« na področju odpadkov, ki jo vede ali nevede uporablja večina podjetij, ki delujejo v Italiji. Zgaga pa je pokazal, da trgovina z orožjem ni dejavnost za običajne kriminalce, temveč v njej sodelujejo aktivni ali nekdanji predstavniki vojske, obveščevalnih služb in političnih elit, ki lahko poskrbijo za nemoten transport, zato je preiskovanje orožarskih poslov skoraj vedno tudi odmevna politična tema.

Vprašanja občinstva so bila pričakovana. Kakšni so bili odzivi na zgodbe? So jih povzele velike medijske hiše? Kakšne so bile posledice – so zaprli kakega kriminalca ali gospodarstvenika? Je odstopil kak politik?

Politična (ne)moč podatkov

Vsi v dvorani smo slutili, da so vprašanja retorična. Tradicionalni mediji so njihove zgodbe »spregledali«, prav tako policija in pravosodje. Pranje denarja, trgovina z orožjem in ekološki kriminal so tako tesno prepleteni z legalnim gospodarstvom in politiko, da jih po logiki »miru med hudobci« nihče noče resno preganjati, ker bi bile posledice za marsikatero vlado prehude. Zato se po objavi ni zgodilo – nič.

Pri našem delu ne manjka vztrajanja v absurdu, se je nasmehnila Patrucićeva. Novinarji so bolje izobraženi kot kdaj prej, poznajo nove tehnologije in se učijo podatkovne analize. Mednarodno sodelovanje še nikoli ni bilo preprostejše, zakoni o dostopu do informacij javnega značaja so olajšali dostop do neskončne količine zanimivih podatkov, internet omogoča globalno objavo naših projektov, a smo lahko zadovoljni, če kak medij objavi krajši povzetek našega dela ali kaka nevladna organizacija pripravi javno debato, je dejala sogovornica.

Večkrat naju sprašujejo, ali naju je bilo med preiskovanjem kaj strah, vendar jih morava razočarati, sta povedala Rubino in Anesijeva. Med preiskovanjem italijanske ekomafije se je novinarjem zdelo, da se kriminalci sploh niso trudili ovirati njihovega dela, jim onemogočati dostop do podatkov ali jim celo groziti, saj so vedeli, da objava ne bo imela posledic. Delavci v manjših pristaniščih so odvisni od dela, ki ga priskrbi nezakonit prevoz nevarnih odpadkov, zato nevarnega tovora ne bodo prijavljali oblastem. Tuje multinacionalke niso preveč tankovestne, komu zaupajo upravljanje odpadkov, zato najemajo lokalne »poslovneže« in druge specialiste, ki znajo poskrbeti za ustrezne papirje in potne naloge za prevoz nevarnih odpadkov. Poceni odlaganje odpadkov pa izboljšuje konkurenčnost italijanskih podjetij, na kar je pred leti opozoril že novinar Roberto Saviano v knjigi Gomora, zato se politiki bojijo, da bi z odločnejšim preganjanjem ekološkega kriminala preveč obremenili domače gospodarstvo.

Do njihovih zgodb so zadržani tudi nacionalni mediji, so povedali sogovorniki. Novinarski kolegi zasebno večkrat pohvalijo naše delo, ampak te naklonjenosti zlepa ne pokažejo javno, je bil kritičen Rubino. Njihovega dokumentarca Toxic Europe ni prikazala nobena domača televizijska mreža – domnevno zaradi »premalo kakovostne produkcije« –, bežno so jih omenili le na nacionalnem kanalu Rai 3, ko so poročali o veliki krizi z odpadki v nekaterih italijanskih mestih (o enakih težavah je spregovoril režiser dokumentarnega filma o Neaplju (R)esistenza, ki kljub brezhibni produkciji ni našel distributerja za film). Podobno izkušnjo sta opisala tudi Patrucićeva in Zgaga, ki v slovenskem medijskem prostoru še ni dočakal prve kritične recenzije knjižne trilogije, čeprav trgovina z orožjem še danes vpliva na razmerja politične moči v državi in v knjigah nastopa kar nekaj vplivnih političnih igralcev (denimo sedanji premier Janez Janša).

Umik med svobodnjake

Preiskovalni in podatkovni novinarski projekti, ki so bili predstavljeni na letošnjem festivalu, so imeli še eno skupno značilnost: ustvarjali so jih novinarski svobodnjaki, ki so jim delo omogočile različne mednarodne nevladne organizacije.

Na javnih debatah in neformalnih pogovorih je obveljalo skoraj popolno soglasje, da se je moralo preiskovalno novinarstvo posloviti od tradicionalnih medijskih podjetij in poiskati različna civilnodružbena zatočišča. Glavni podatkovni specialist ameriške alternativne medijske organizacije Pro Publica Dan Nguyen je potrdil, da se obetavni podatkovni novinarji vse teže prepoznajo v medijih, saj so odmevne podatkovne zgodbe v zadnjih letih večinoma pripravile skupine, ki jih ne omejujejo medijska uredniška politika in nemogoči roki za pripravo člankov. Še odločnejši je bil Rubino, ki se je naučil, da tradicionalni mediji niso pripravljeni financirati preiskovalnega dela, ker je dolgotrajno, drago in ne zagotavlja predvidljivih rezultatov. Hkrati italijanske medije neposredno nadzorujejo velika podjetja ali politične stranke, zato novinarji in uredniki dobro vedo, v katere teme ali osebe ne smejo drezati, če hočejo obdržati službo. Novinarji, ki hočejo kljub temu opravljati preiskovalno delo, morajo priložnosti poiskati drugje.

Vendar ima tudi samostojno preiskovalno novinarstvo precejšnje omejitve. Novinarji morajo svoje zgodbe financirati podobno kot podjetniki, kulturniki ali raziskovalci, ki iščejo denar na mednarodnih razpisih ali upajo, da bo njihova tema pritegnila kakega tujega sponzorja (Zgago in Šurca je podprl Evropski sklad za preiskovalno novinarstvo). Za omejena sredstva se poteguje vse več nevladnih organizacij – Patrucićeva ocenjuje, da se je njihovo število od leta 2000 samo v naši regiji povečalo za desetkrat –, ki jih velika medijska podjetja občasno najamejo za cenejše opravljanje preiskovalnega dela. Taki prispevki imajo lahko precejšen doseg in so lahko zanimivi za festivale in mednarodne novinarske natečaje, a večinoma ostanejo na ravni enkratnih projektov, ki ne dosežejo domače javnosti in jih po objavi na svetovnem spletu nihče ne osvežuje ali nadaljuje. Preiskovalne novinarske ekipe po zaključenem delu pogosto razpadejo, saj morajo njihovi člani – nikjer zaposleni svobodnjaki in honorarni sodelavci – poiskati nove projekte, ki niso nujno novinarski. Poleg tega svobodnjakom pogosto manjka institucionalna podpora velikega medijskega podjetja (pravna pomoč, dokumentacija, distribucijski kanali …), zato se pri delu zanašajo na javno dostopne vire in svetovni splet, kar ni dovolj za temeljito preiskovalno delo.

Ob letošnjem dnevu svobode tiska so mediji objavili zelo podobna besedila kot prejšnja leta: medijska svoboda je ključna za delovanje demokratičnih družb, zato je treba medije podpreti in jim omogočiti, da bodo lahko še naprej razkrivali pomembne zgodbe in javnosti pomagali razumeti družbo, v kateri živimo. Vendar je nedavni novinarski festival v Perugii pokazal, da je taka samopodoba zelo idealizirana, saj ima javnost do medijev enako nizka pričakovanja kot do politike, sodstva in finančnih ustanov ali jih celo vidi kot del enakega problema. Mladi novinarji pa že na začetku kariere spoznajo, da bodo lahko resno novinarsko delo tudi v evropskih političnih demokracijah opravljali le, če bodo pravočasno zapustili tradicionalni medijski svet. In če jih pri tem ne bo prehitelo zapiranje interneta – v imenu varnosti, zaščite intelektualne lastnine in drugih nežnih izrazov za uvajanje spletne cenzure, ki jih oportunistično podpirajo tudi njihovi delodajalci.

Njihove delavnice in predavanja so zelo dobro obiskani, vprašanja pa že nekaj let podobna: ali lahko premišljena raba podatkov pomaga vrniti izgubljeno zaupanje in medijem pomagati iz krize. Kako organizirati podatkovno redakcijo? Se podatkovno novinarstvo splača?

Nekateri premiki so spodbudni. Urednik interaktivnih novic na New York Timesu (NYT) Aron Pilhofer mi je povedal, da se je njegova podatkovna redakcija okrepila na dvanajst članov – zlasti programerjev in razvijalcev podatkovnih aplikacij. Številne ankete in tržne raziskave so pokazale, da se jim vlaganje počasi obrestuje, saj dobra podatkovna podpora poveča verodostojnost novinarskih zgodb, kar opazijo tudi njihovi bralci. Hkrati se številna medijska podjetja nočejo več sama lotevati razvoja podatkovnih aplikacij, ker so se v preteklosti opekla z dragimi in neuspešnimi poskusi. Znanje ki so ga pridobili pri NYT, zato postaja zanimivo tudi kot vir novih prihodkov, kar bo verjetno potrdila že letošnja olimpijada v Londonu, ki jo bodo podatkovno pokrili za več velikih medijskih podjetij.

Simon Rogers je potrdil, da se pričakovanja bralcev do novinarskih prispevkov povečujejo. Zanima jih, kako je novinar izpeljal določene sklepe in na katere podatke se je opiral. V uredništvu že kar dobro vedo, kakšna raba podatkovnih orodij je smiselna in kdaj so z infografikami pretiravali. Neskončne možnosti podatkovnih orodij so zanimive predvsem za tehnološke zanesenjake. V časopisu se najbolje obnesejo preproste infografike, ki bralcu nazorno prikažejo razmerja med količinami: kaj pomeni »velik« proračunski primanjkljaj ali povečanje kriminalnih dejanj. Na spletu so dobro obiskane infografike, ki pojasnijo zapletene procese ali dogodke. Prav tako so zanimive zabavne infografike o znanih politikih, estradnikih in športnikih, ki jih lahko bralci primerjajo po različnih lastnostih: zaslužku, številki čevljev, lobističnih prejemkih ali številu ločitev, je dodal Dan Nguyen – če jih le ne uporabljamo preveč pogosto.

Sogovorniki so se strinjali, da se je podatkovna ozaveščenost med novinarji malce izboljšala, vendar večina še vedno noče spremeniti starega načina dela. Največ energije še vedno poberejo banalnosti. Uredniki zaposlenih nočejo poslati niti na nekajdnevno delavnico, ker se jim zdi »predolga«. Starejše novinarje, ki se zavedajo tehnološke nevednosti, prisilno uvajanje podatkovnih opravil še bolj odvrača od uporabe informacijskih orodij. Enako nespametno je prepričanje, da mlajši novinarji že vse znajo, ker da so »rojeni z ajpodom v rokah«, je dejal Mirko Lorenz. Vendar je delo s podatki dolgoročen projekt. Posamična infografika je lahko kvečjemu zanimiva ilustracija, je prepričan Lorenz. Zato bo podatkovna redakcija porabila več let, preden bo uredila dovolj podatkovnih zbirk za resnejše analitsko delo. Teh »več let« pa si večina redakcij ne more privoščiti, saj lastniki in uredniki od zaposlenih pričakujejo hitre rezultate.

Publiciteta, ki jo je podatkovno novinarstvo pridobilo v zadnjih dveh letih – predvsem zaradi skupnosti wikileaks in mladih medijskih podjetij, ki so s podatkovnimi zamislimi pritegnila prve večje investitorje, se zato le počasi prenaša v novinarsko prakso. Vendar razlogi niso le tehnični ali organizacijski, je pripomnil Lee Rainie, direktor ameriškega inštituta PEW, največjega neodvisnega merilca ameriških internetnih in medijskih navad. Zaupanja državljanov v zadnjih letih niso izgubili samo mediji, temveč vse družbene institucije. Premišljena uporaba podatkovnih orodij lahko izboljša novinarske prispevke, a taki prispevki potrebujejo tudi bralce, ki še verjamejo, da je mogoče z aktivnim državljanstvom izboljšati delovanje skupnosti.

Odpiranje podatkov in široka dostopnost podatkovnih aplikacij se dogajata v času, ki takega državljanskega optimizma ne upravičuje – tudi zaradi medijskih podjetij, ki pogosto ne vedo, kakšna je njihova družbena vloga in kdo so njihovi naravni zavezniki. Zagovorniki podatkovnega novinarstva se v matičnih medijskih hišah pogosto srečujejo s podobnimi pritiski kot njihovi tradicionalni novinarski kolegi: vodstvu morajo pojasnjevati, da njihov namen ni samo povečevati števila spletnih klikov z zabavnimi infografikami ali uporabljati podatkovne analize za odkrivanje nepomembnih, a medijsko odmevnih afer. Zato številni mladi programerji raje poiščejo delo drugje ali ustanavljajo alternativne medijske organizacije, so povedali sogovorniki. In dodali, da bo cena vse hujšega siromašenja medijske panoge zelo visoka.

***

Še dodatek: na festivalu so predstavniki EJC predstavili priročnik za podatkovno novinarstvo, razijalec Pro Publice Dan Nguyen pa mi je poslal povezavo na zelo uporaben navodilnik, kako se loteva podatkovnih projektov.

(Sobotna priloga Dela, 28. april 2012)

Ziegler ni niti poskušal skrivati odpora pred hipstersko starinskostno estetiko, ki jo podpihujejo instagramovi posebni učinki: posnemanje starih fotografskih filmov, črnobelost, videz kamere obskure in podobni prijemi, s katerimi uporabniki ajfounov pestrijo svoje banalne mobiposnetke. Bohn se je branil, da »objektivna« fotografija ne obstaja, zato je vsak fotograf − tudi poklicni fotoreporter − še vedno »umetnik«, ki v podobe vnaša veliko subjektivnega. Zato instagramovcev ne smemo zgolj obsojati kot slabih fotografov, ki lahko z nekaj softverske pomoči postanejo »kreativci«, ampak moramo v njihovemu početju prepoznati zelo pomembne sestavine fotografije, ki jo puristi prevečkrat spregledajo: željo po olepšanju doživetij, potrebo po občinstvu in možnost demokratičnega sobivanja različnih okusov.

Takšne debate imajo dolgo zgodovino in skupen povod: tehnologijo, ki je nekoč posvečeno obrtniško dejavnost odprla množicam. Starejši arhitekti so bili nezaupljivi do programov CAD. Računalniško namizno založništvo je zmotilo šolane oblikovalce. Novinarje so vznemirili blogerji, stare telegrafiste so strašili neuki operaterji poznejših avtomatskih električnih telegrafov. Branilci starih privilegijev so se ponavadi zagradili za okope poklicnih meril, obrtniške odličnosti, kakovosti, okusa, tradicije in estetske večvrednosti. Napadalce so obmetavali z očitki, da prinašajo površnost, instantnost, neokus in spodkopavanje standardov. Ti pa so prodirali z idejami demokratičnosti, izvirnosti, napredka in neizogibnih družbenih sprememb.

Kanadski sociolog in predavatelj na londonski univerzi LSE Richard Sennett se je v svojih knjigah večkrat spraševal, kakšne družbene spremembe nakazujejo zgodovinski instagramski dvoboji. Katere delovne vrednote postajajo preživete in katere jih nadomeščajo? Katere veščine se začenjajo zdeti odvečne in katera znanja se vzpenjajo namesto njih?

V odmevni analizi narave dela v sodobnem kapitalizmu The Culture of New Capitalism, se je Sennett med drugim dotaknil zadrege ameriških in evropskih inženirjev, ko so sredi sedemdesetih let ugotovili, da njihovi japonski kolegi namenoma načrtujejo izdelke, ki bodo čez nekaj let prenehali delovati. Za številne teoretike industrijskih družb je tedaj industrijska proizvodnja dosegla točko, ko je bilo avtomobil − ali kateri koli potrošniški izdelek − lažje izdelati kot prodati. Zato se je začela krepiti vloga kulturne industrije (zlasti oblikovanja in oglaševanja), ki je morala množičnim tovarniškim izdelkom dodati nove vsebine in pomene, ki je njihovo tovarniško enakost prikrila z utvaro individualizma, v kateri so se prepoznavali potrošniki: njihova samopodoba, želje in potreba po družbenem statusu.

Inženirji, ki so se trudili zasnovati dolgožive naprave, in specializirani industrijski delavci, ki so znali zelo dobro izdelati določen izdelek, so doživljali usodo nekdanjega samooskrbnega kmeta, ko ga je v 19. stoletju doletela industrializacija. Rokodelska odličnost je bila v novem kapitalizmu vse večja ovira, je ugotavljal Sennett, saj je nasprotovala vrednotam delovne prilagodljivosti, podjetnosti in nenehnega samoizumljanja novih poklicnih karier, ki so značilne za današnje delavske zglede.

Rokodelec se je težko odrekel veščini, ki jo je razvijal dolga leta (najmanj 10.000 ur, trdi Malcolm Gladwell). Še teže je sprejel misel, da morajo njihovi izdelki zdržati le do izteka garancijskega roka, preden ga bo potrošnik zamenjal z novim. Moralistični očitki, ki so jih poslušali specialisti − da so neprilagodljivi, preživeti in premalo podjetni −, so jim vzbujali občutek krivde in jih prepričevali, da so sami odgovorni za svojo odvečnost. Vendar so bili razlogi precej bolj kompleksni in povezani s premikom »dodane vrednosti« na področje storitev. Rokodelska odličnost pač ni več ustvarjala dovolj gospodarske rasti, da bi ustregla pričakovanjem finančnega sektorja in borze.

Instagram, spletna družabna omrežja, blogi, lajkanje in nenehno samorazstavljanje na elektronskih platformah napovedujejo podobno spremembo, kot so jo pred tridesetimi leti oznanili japonski inženirji, ko je njihove delodajalce nehala zanimati dolgoživost izdelkov. Poklice, ki so imeli v novem potrošniškem kapitalizmu podobno vlogo kot tovarniški specialisti v v industrijskem kapitalizmu − oglaševalce, novinarje, fotografe, oblikovalce, programerje in številne druge nosilce »ustvarjalnih industrij« −, zato verjetno čaka zelo primerljiva usoda, saj njihove stare veščine in obrtniške odličnosti ne bodo več dovolj dobičkonosne. Še zlasti zato, ker se bodo morale primerjati z novimi ustvarjalci dodane vrednosti, kakršne danes pooseblja facebook: platforma, ki zna monetizirati na milijone ur neplačanega dela, dokler ostane neplačano.

Usoda poklicev v ustvarjalnih industrijah je tesno povezana z uspehom poslovnih modelov, ki temeljijo na neplačanem »amaterizmu«, množicanju ter izkoriščanju navidez neskončnih človeških surovin, za katerimi rudarijo komunikacijske tehnologije (pozornost, potrošniške odločitve, prosti čas, ustvarjalnost …). Neizogibno izčrpanje teh surovin bo imelo podobne posledice kot druga izčrpanja okoljskih in družbenih ekosistemov − splošno krizo, boj za surovine in iskanje alternativ, ki se bodo zgledovale po nekdanjih rokodelskih vrednotah: spoštljivejšem odnosu do virov, trajnosti in zavračanju potrošniške potratnosti. Vprašanje je le, kakšne veščine bodo takrat − po desetletju fleksibilnosti in nenehne delne pozornosti, ki napaja »informacijsko ekonomijo« − sploh še živele.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 14. april 2012

V žepu je imel več pametnih mobilnikov, na katerih so bile nameščene aplikacije za »razširjeno resničnost« (augmented reality), ki so povezovali internetne storitve s fizičnim svetom – mobilne igre, lokacijsko oglaševanje, turistične svetovalce in družabna orodja za izmenjavo fotografij. Nekatere so razvila mlada spletna podjetja (Layar), druge so javno ali skrito preizkušali veliki internetni igralci, ki so se z osebnih računalnikov začeli širiti na mobilne naprave (google goggles).

Simon je s preizkušanjem programov iskal naložbene priložnosti, saj je verjel, da bodo začeli tehnološki velikani kmalu kupovati obetavne ponudnike mobilnih storitev. Facebook, Google, Apple in Amazon doslej niso bili neposredni tekmeci. Prvi je obvladoval družabna omrežja, drugi spletno iskanje in oglaševanje, tretji prestižne osebne računalnike in pametne telefone, četrti trgovino. Vendar takšno sobivanje ni moglo trajati. Amazon je začel prodajati elektronske bralnike (kindle) in postavljati lastno elektronsko prodajno platformo, s katero je napadel Applovo spletno prodajo glasbe, filmov in aplikacij (itunes, appstore). Google je s prevzemom videoportala youtube, skeniranjem knjig in s pametnimi androidnimi mobilniki nakazal, da hoče oglaševalski model razširiti na vsebine in mobilni trg. Facebook je zaradi »mladosti« nekoliko zaostajal, vendar mu je skoraj milijarda uporabnikov na lastni (zaprti) platformi omogočila nove oglaševalske in prodajne prijeme, ki jih stari monopolisti niso mogli spregledati.

Konec premirja med omenjenimi podjetji je začel vplivati tudi na dinamiko internetne ekonomije. Vlagatelji so pričakovali, da bodo morala omenjena podjetja v prihodnjih letih nujno krepiti strateški položaj na trgu z razvojem novih izdelkov ali nakupovanjem mlajših internetnih uspešnic, kar bo precej povišalo njihovo tržno vrednost. Internetni podjetniki pa so vedeli, da postajajo za vlagatelje zanimive predvsem tiste poslovne zamisli, ki jih bo mogoče dobro prodati facebookom in googlom – še preden se razpoči nov internetni balon.

Googlova očala 
in mobilne fotografije

Na vse ostrejše merjenje moči in velike tržne pritiske kažeta tudi odmevni tehnološki novici zadnjega tedna: napoved Googla, da razvijajo posebna očala za razširjeno resničnost (project glass), in odločitev Facebooka, da bodo za milijardo dolarjev prevzeli ponudnika priljubljene mobilniške fotografske storitve Instagram.

Ugibanja o novi Googlovi čudežni iznajdbi so sprožila očala, s katerimi so zalotili soustanovitelja podjetja Sergeja Brina, in kratki videoposnetek, ki se je razširil na youtubu. V filmu spremljamo uporabnika novih očal, ki se z njimi pogovarja, jih sprašuje za nasvete, ureja sestanke, komunicira s prijatelji, fotografira, kupuje koncertne vstopnice in sledi njihovim navodilom, ko ga opozorijo, da je njegova postaja podzemne železnice zaprta. Fizična naprava (visokotehnološka očala) je postala le uporabniški vmesnik za dostop do googlovih internetnih storitev: iskalnika, pošte, klepeta, zemljevidov in družabnega omrežja, za katere Google ne bo več potreboval nobenih posrednikov (proizvajalcev mobilnikov, operaterjev …). Potrdile so se tudi napovedi analitikov, ki so v nakupih youtuba in fotografskega orodja picasa videli predvsem velikansko zbirko lokacijsko označenih fotografij in videoposnetkov, na katerih so matematični algoritmi izpopolnjevali prepoznavanje obrazov, pokrajine in objektov, kar so precej okorno poskušali že Simonovi mobilniki.

Podobne namene kaže tudi milijardni prevzem instagrama – brezplačne mobilniške aplikacije za izmenjavo fotografij, ki je bila sprva namenjena samo uporabnikom Applovega iphona (danes je na voljo tudi androidna različica). Analitiki so enotno ocenili, da Facebooka niso zamikali (neposredni) dodatni prihodki, saj slabi dve leti mlado podjetje s trinajstimi zaposlenimi doslej še ni zaslužilo niti dolarja. Precej mamljivejša je bila milijardna zbirka uporabniško in lokacijsko označenih fotografij, ki so jih večinoma prispevali tržno zanimivi uporabniki iphona (instagram ima približno 30 milijonov registriranih uporabnikov, ki vsak dan objavijo več kot pet milijonov fotografij). A tudi možnost, da bi okrepili mobilno navzočnost (njihove mobilne aplikacije so bile precej nerodne) in uporabnike mobilnikov povezali z osebnimi spletnimi profili, njihovimi »lajki« in milijardami označenih fotografij. Ti podatki bodo Facebooku – podobno kot Googlu – pomagali izboljšati natančnost sistemov za prepoznavanje obrazov in lokacij, na katerih bodo po napovedih tržnih analitikov temeljili prihodnji oglaševalski in trgovski modeli.

Obe novici sta sprožili tudi običajne kritične odzive. Googlov predstavitveni video je vzbudil previsoka pričakovanja, saj tako idealne uporabniške izkušnje še dolgo ne bo omogočala nobena znana tehnologija. Novi oglaševalski lokacijski modeli, ki se lahko zdijo zelo prepričljivi na elektronskih prosojnicah, že nekaj let ostajajo neuresničene obljube, zato Facebook nikoli ne bo povrnil milijardne naložbe v instagram. Njihov nakup bo kvečjemu še bolj napihnil vrednosti mladih internetnih podjetij, kar se je pred dobrimi desetimi leti končalo s katastrofalnim borznim zlomom. Zato potezi Googla in Facebooka že kažeta znamenja obupa in morebitnega zatona dveh okornih velikanov, ki bosta finančno izkrvavela v boju za uporabniške podatke. So kritike upravičene?

Neizprosen boj za uporabnike

Upravičene, a tudi kratkovidne. Novinar ameriškega poslovnega tednika Fast Company Farhad Manjoo je lani zelo natančno opisal procese, ki se bodo začeli dogajati letos. Manjoo je sicer analiziral največje konkurenčne prednosti in slabosti štirih konkretnih tehnoloških podjetij (Amazona, Googla, Facebooka in Appla), vendar njegovo besedilo pomaga razumeti delovanje celotne internetne ekonomije in zasledovati logiko, ki se skriva za poslovnima novicama.

Google je verjetno res ustvaril previsoka pričakovanja z izdelkom, ki obstaja le na spletnem videu in v razvojnem laboratoriju – skupaj z vesoljskim dvigalom in robotskim avtom, ki ju prav tako razvijajo njihovi inženirji. Facebook morda ne bo nikoli povrnil nakupa Instagrama, kar velja za večino odmevnih tehnoloških in novomedijskih prevzemov v zadnjem desetletju (youtube, myspace, bebo, flickr, android …). Vendar obe potezi kažeta, da bodo poskušala velika tehnološka podjetja še okrepiti nadzor nad celotnim internetnim ekosistemom (iskanjem, družabnimi omrežji, mobilnimi napravami, trgovino, medijskimi vsebinami, programsko opremo, infrastrukturo, elektronskimi plačili …), taktično zapirati tržne priložnosti tekmecem (patentne vojne) in se znebiti posrednikov, ki jim ovirajo dostop do uporabnikov. Njihove prihodnje tarče so zato znane: ponudniki elektronskih plačil (Visa, Paypal, Mastercard …), mediji (zlasti televizija), oglaševalske agencije in proizvajalci mobilnih naprav (Motorola, Nokia …). Prav tako se že danes kažejo težave, s katerimi se bodo morali soočiti regulatorji in politiki, ko bodo morali začeti krotiti zasebne informacijske monopole: zapleteni protimonopolni procesi, zaščita potrošnikov in državljanov, uveljavljanje nacionalne zakonodaje ali pogajanja o globalnih internetnih pravilih.

Tem vprašanjem se ne bo mogla izogniti niti Slovenija. Poznavalci oglaševalskega trga neuradno opozarjajo, da Google in Facebook (neobdavčeno) pobereta že skoraj polovico spletnega oglaševalskega denarja, kar močno vpliva na prihodnje poslovne modele medijskih in internetnih podjetij. Osebne podatke stotisočev slovenskih državljanov, ki jih zbirajo ameriška tehnološka podjetja, varujejo le ohlapni ameriški zasebnostni zakoni, ki zasebnim podjetjem in varnostnim agencijam puščajo zelo veliko svobode pri dostopu in uporabi teh podatkov. Odločanje o mednarodnem protiponarejevalnem sporazumu Acta – enem izmed številnih stranskih učinkov lobiranja za globalno internetno prevlado – so domači zakonodajalci kljub številnim javnim kritikam prepustili evropskim poslancem in komisarjem.

Zazrtost v zdavnaj preživete politične, ekonomske in kulturne projekte, ki jih zna misliti domača politika, pa je najboljše zagotovilo, da bodo globalna dogajanja Slovenijo še naprej le pasivno premetavala.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. april 2012, foto Jure Eržen

Njihova filmska podoba se vse bolj prepleta z medijskimi poročili o krajah elektronske identitete, računalniških vdorih in velikanski prisluškovalni infrastrukturi, ki jo upravljajo tajne službe svetovnih velesil. Razvoj virusa stuxnet, s katerim so neznani napadalci onesposobili iranske jedrske elektrarne, je po ocenah poznavalcev zahteval toliko znanja in denarja, da si ga lahko privoščijo le države, ki načrtno razvijajo kibernetsko orožje (med glavnimi osumljenci za razvoj virusa so bili ZDA in Izrael). Spletni aktivisti so lani množično »osvobajali« podatke (wikileaks, anonymous), strah pred elektronskimi napadi pa so dobro izrabili ponudniki varnostnih rešitev, ki v zadnjih letih dosegajo rekordne prihodke.

Kako krmariti med strahovi in realnimi nevarnostmi? Najprej se moramo opomniti, da računalnike in druge tehnološke naprave uporabljajo ljudje, je povedal svetovalec za informacijsko varnost Justin Taft, ki ga je prejšnji teden gostilo slovensko predstavništvo ameriške gospodarske zbornice (AmCham). Zato se vsako načrtovanje informacijske varnosti začne pri ljudeh – njihovih motivih in slabostih, je prepričan sogovornik. Ne glede na to, ali skrbimo za malo spletno trgovino, mednarodno korporacijo ali ameriško zvezno vlado, za katero dela Taftovo podjetje.

Ameriški obrambni sekretar Leon Panetta je lani povedal, da se lahko ZDA kadarkoli zgodi elektronski pearl harbor. Je verjetnost katastrofalnega kibernetskega napada res tako velika?

Ne morem govoriti v imenu ameriške vlade ali gospoda Panette, vendar menim, da je hotel sekretar z dramatično primerjavo verjetno opozoriti, da je elektronska varnost zelo resen problem, ki ga nobena sodobna država ne sme zanemariti. Primerjavam s pearli harborji, apokalipsami in koncem sveta se raje izogibam, ker se mi ne zdijo najbolj posrečene. Posledice morebitnega kibernetskega napada bi bile precej manj slikovite.

Kako bi potekal kibernetski napad?

Taki napadi niso splošni, ampak so ponavadi zelo dobro premišljeni in usmerjeni v natančno določeno tarčo: informacijski sistem, električno omrežje, jedrsko elektrarno in podobno. Ljudje bi kibernetski napad najverjetneje občutili posredno – kot električni ali komunikacijski mrk, prometni kaos ali slabšo preskrbo z življenjskimi potrebščinami. Uničenja ali velikega števila žrtev kibernetski napadi doslej še niso povzročili. Bi pa zelo negativno vplivali na naš način življenja in povzročili ogromno škode, saj je današnja družba močno odvisna od informacijske infrastrukture in digitalne ekonomije.

Je Panettov pogled preveč vojaški? Kraja podatkov je v spletnem kriminalu bistveno pogostejša kot povzročanje škode.

Elektronsko bojevanje je postalo pomembna sestavina sodobnih spopadov. Vojske uporabljajo kibernetska orožja za napad, obrambo, izboljšanje taktike in pridobivanje informacij o nasprotniku. Vendar se res ne smemo omejiti samo na vojaško rabo kibernetskih orožij, saj tovrstne grožnje za podjetnike in običajne uporabnike spleta niso tako pereče. Njih ogrožajo predvsem mali spletni vlomilci, ki se igrajo s hekerskimi orodji, preizkušajo varnostne ranljivosti in pogosto niti nimajo jasnega načrta, kaj početi z ugrabljenimi računalniki. Še pomembnejše tveganje pa pomenijo organizirane kriminalne skupine, ki delujejo na svetovnem spletu. Te ne bodo napadle komunikacijske infrastrukture, saj želijo, da bi se uporabniki na spletu počutili čim bolj varno.

In zato brezskrbno?

Seveda. Spletni kriminalci hočejo, da bi se ljudje v elektronskem okolju dobro počutili – da bi pridno uporabljali povezane pametne mobilnike in tablice, na katerih tečejo spletne storitve, da bi objavljali čim več osebnih podatkov … Organizirane kriminalne družbe niso čustveno vezane na mamila ali trgovino s človeškim blagom, ampak se prilagajajo trgu. Če kriminalci presodijo, da lahko s krajo kreditnih kartic, intelektualne lastnine in elektronske identitete veliko zaslužijo in so tveganja manjša kot pri mamilih, bodo hitro spremenili dejavnost.

Prilagodili poslovne modele?

Tudi tako lahko rečemo (nasmešek). Poznavalci opažajo, da veliki južnoameriški narkokarteli, ruska mafija in druge znane kriminalne združbe ustvarijo vse več denarja z novimi oblikami elektronskega kriminala – zlasti industrijskim vohunjenjem in preprodajanjem strateško pomembnih informacij, ki jim pomagajo organizirati transportne poti: kaj počne policija, kakšni so varnostni sistemi, kakšne so vladne strategije za boj proti kriminalu … Za pridobivanje teh podatkov pa jim spet koristijo brezskrbni uporabniki spleta, saj so nezaščiteni računalniki zelo učinkoviti za prikrivanje elektronskih sledi, pa tudi za ustvarjanje elektronskega šuma, za katerega se lahko skrijejo napadalci. Ta šum je zelo koristen tudi pri vzdrževanju kriminalne komunikacijske infrastrukture, ki se laže skrije med legalne ali navidez neškodljive dejavnosti. Tak primer so denimo skrite internetne tržnice, na katerih potekajo elektronske dražbe, zelo podobne ebayu. Tam kriminalci trgujejo z orožjem, informacijami, poslovnimi skrivnostmi in drugimi dobrinami, ki jih je mogoče prodati.

Nedavna študija ameriškega telekomunikacijskega podjetja Verizon je pokazala, da so lani večino podatkov ukradli kibernetski aktivisti. Njihov motiv ni zaslužek, ampak razgaljanje vlad, korporacij in razkrivanje drugih nepravilnosti, zato javnost in mediji njihovih dejanj večinoma niso obsodili.

Kiberaktivizma je vse več, vendar med varnostnimi incidenti še vedno prevladuje kiberkriminal. Pri analitskem čikaškem podjetju Trustways Spiderlab so ugotovili, da je odmevnih napadov na vladne službe, infrastrukturo in korporacije razmeroma malo, saj so tvegani, zahtevajo veliko znanja in so podobni obleganju dobro utrjenih gradov, skritih za elektronskimi zidovi in zaščitnimi jarki. Daleč največ kibernetskih napadov se zgodi na področju trgovine. Napadalci imajo najraje manjša podjetja, saj večinoma nimajo lastnih informatikov in niso dobro vzdrževana, čeprav zbirajo veliko osebnih in plačilnih podatkov. Take žrtve pogosto niti ne vedo, da so bile napadene, zato kibervlomilcev ne zaznajo, dokler se ne zgodijo prve zlorabe.

Ali jih ne prijavijo, ker se bojijo, da bi zapravili zaupanje strank? Evropska komisija je opozorila, da podjetja večkrat prikrijejo varnostne vdore in kraje osebnih podatkov, zato so v novi podatkovni direktivi predvideli obvezno poročanje nacionalnim informacijskim pooblaščencem.

Upam, da imajo pripravljavci te direktive zelo veliko tehničnega znanja in so dobro premislili, kakšno bo to poročanje. Pri kraji podatkov le redko govorimo o posamičnem vdoru. Tatovi so previdni in nočejo predramiti varnostnih sistemov, zato lahko tudi po več let neopazno prisluškujejo pretoku informacij, spoznavajo informacijski sistem, zbirajo gesla in druge podatke o uporabnikih. Varnostniki se prav tako ne odzovejo takoj, ampak opazujejo, kaj počnejo vlomilci, in čakajo na pravi trenutek, da jih razkrijejo in onemogočijo. Zato si težko predstavljam, kdaj bi bil pravi čas za prijavo vdora. Ko je bil uspešno nameščen prvi vohunski program? Ko so ga upravljavci omrežja odkrili? Ko so ga prijavili preiskovalcem? Ko se je zgodila prva zloraba? Nisem prepričan, da je to najboljši način.

Kakšen je boljši način?

Tole ne bo zvenelo preveč izvirno, ampak najpomembnejše je ozaveščanje – tako uporabnikov kot upravljavcev in načrtovalcev informacijskih omrežij, ki prevečkrat pozabljajo, da je elektronska varnost bolj človeški kot tehnološki problem. Poznate primere, ko so podjetja izgubila ogromno dragocenih podatkov, ker so uslužbencu na parkirišču vlomili v avto in mu ukradli prenosnik? Morda se sliši neumno, ampak marsikdo se v takih primerih jezi na proizvajalca avtomobila, ki da je preslabo poskrbel za protivlomno zaščito, ali na lahkomiselnega uslužbenca, ki postane grešni kozel. Zame so pomembnejša čisto druga vprašanja: Zakaj je smel imeti uslužbenec na prenosniku tako občutljive podatke? Zakaj ga je smel odnesti iz podjetja? Zakaj niso bili samodejno šifrirani? Zakaj na računalniku ni bilo sledilca ali zaščite pred nepooblaščenim dostopom? Vse to so scenariji, ki jih mora dober načrtovalec informacijske varnosti znati predvideti: se vživljati v kriminalce in navadne uporabnike, poznati njihove motive in šibkosti …

Zakaj tega informacijski arhitekti pogosto ne znajo? Tom Standage v knjigi o zgodovini elektronskega telegrafa The Victorian Internet opisuje prebrisane tatove, ki so plezali na telegrafske drogove sredi prerije, od tam poslali sporočilo o nakazilu v banko, njihovi pajdaši pa so dvigovali te zneske, preden je banka ugotovila, da gre za prevaro. Po več kot 150 letih še vedno učinkujejo skoraj enaki triki …

Razlogov je več. Združevanje telekomunikacijske panoge in interneta je prineslo veliko nepričakovanih težav, saj internet in njegovi protokoli niso bili načrtovani za elektronsko poslovanje, ampak za čim bolj odprto izmenjavo idej in informacij med raziskovalci. Elektronska varnost ni bila pomembna sestavina tega poslanstva, zato je treba danes internet varovati z nenehnim odkrivanjem in krpanjem varnostnih lukenj, ki se pogosto pokažejo šele, ko začne deževati in streha pušča. Drugi razlog je ekonomski. Podjetja morajo nenehno loviti ravnotežje med varnostjo in fleksibilnostjo. Ker je želja po hitrem uvajanju novih izdelkov, storitev in procesov zelo močna, argument hitrosti pogosto prevlada nad varnostjo. Podoben hitrostni pritisk velja tudi za proizvajalce varnostnih rešitev, ki tekmujejo za uporabnike in investitorje, zato izdelkov ne preizkusijo dovolj, da bi odkrili in odpravili glavne pomanjkljivosti. Če na slabo načrtovan informacijski sistem namestite nepreizkušeno varnostno rešitev, pa se varnostna tveganja še pomnožijo, namesto da bi se zmanjšala.

Se naročniki zavedajo, da kupujejo nepreizkušene izdelke?

Ne samo, da kupujejo nepreizkušene izdelke, ampak jih tudi sami ne preizkusijo. Včasih slepo zaupajo proizvajalcu, ki jim je seveda prodal »najboljšo rešitev«, drugič kupijo neustrezen izdelek ali ga uporabljajo neprimerno. Dodatna težava je pomanjkanje standardov, ki bi kupcem pomagali pri izbiri varnostnih izdelkov, saj vsak proizvajalec razvija nekaj svojega. Vse to so razlogi, zakaj interneta ni mogoče preprosto popraviti in se znebiti njegovih varnostnih pomanjkljivosti.

So kriva tudi različna sporočila, s katerimi nagovarjamo uporabnike komunikacijskih tehnologij? Od njih pričakujemo, da bodo v službi in doma skrbeli za informacijsko varnost, hkrati pa trgovci in ponudniki družabnih omrežij spodbujajo najbolj »nevarno« obnašanje: javno objavljanje osebnih podatkov, udobno nakupovanje z enim klikom …

Marsikaj bi bilo drugače, če bi ljudje upoštevali najbolj osnovna pravila, ki veljajo v fizičnem svetu in so jih slišali že od staršev, ko so bili še otroci: ne pogovarjaj se s tujci, ne jemlji njihovih daril … Na svetovnem spletu nič od tega ne velja. Pogovarjamo se z neznanci, odpiramo njihove priponke, javno objavljamo stvari, ki jih ne bi zaupali niti partnerju, pišemo misli, ki jih nikoli ne bi rekli v živo, a niti ne pomislimo, kdo bo vse to prebral. Informacijsko varnost lahko zato izboljšamo le s premišljeno uporabo različnih ukrepov: z izobraževanjem uporabnikov in menedžerjev, s pametnimi varovalkami v omrežju in z upoštevanjem dobrih varnostnih ukrepov pri zasnovi informacijskega sistema ali storitve. Veliko bo odvisno od telekomunikacijskih podjetij in piscev programja, ki bodo postavljali ali nadgrajevali infrastrukturo, a tudi od naročnikov, ki bi morali od ponudnikov zahtevati boljše izdelke.

Je to pričakovanje realistično? V praksi je prodaja varnostnih rešitev odvisna predvsem od tržne moči, lobiranja in prepričljivosti marketinškega oddelka.

Merila se zaostrujejo, prav tako tveganja in nevarnost odškodninskih tožb, zato verjamem, da se bo stanje izboljšalo. Strinjam pa se, da je preveč odvisno od velikosti marketinškega proračuna, tržne moči in dobrih povezav z naročniki. Upam le, da sprememb ne bo spodbudila šele kaka odmevnejša kibernetska katastrofa, ki jo bo zagrešil človeški napadalec, in ne napaka ali splet nesrečnih okoliščin.

Kaj zahtevajo vaše stranke – gasilca varnostnih požarov ali arhitekta?

Zelo različno. Zvezna vlada je velik in zahteven naročnik varnostnih rešitev. Zanimajo jo finančne ocene varnostnih naložb – koliko denarja porabijo posamezne agencije in kako učinkovite so pri javnem naročanju –, a tudi preverjanje tehničnih rešitev in analize varnostnih tveganj. Veliko sodelujemo s ponudniki varnostnih rešitev in jim pomagamo spoznavati vladne varnostne standarde, skoraj največji izziv pa je poenotenje teh meril po celotni komunikacijski mreži. Orožarska industrija, recimo, je tesno povezana z vojsko in ministrstvom za obrambo, zato je lahko vsak izvajalec potencialna tarča interesnih skupin – kot vir informacij ali ranljiva varnostna točka. Takih izvajalcev je na tisoče, kar zelo poveča varnostna tveganja.

Je strategija Kitajske, da hoče sama razviti in postaviti varnostno infrastrukturo, smiselna? Ker ne mara biti odvisna od tuje tehnologije, ki je ne pozna dovolj?

Želja, da bi uporabljali tehnologijo, ki ji zaupate, je vsekakor smiselna. Tudi ameriška vlada želi poznati celotni proizvodni cikel tehnoloških izdelkov – od programja do čipov.

So ZDA tudi zato predvsem izvoznik informacijsko-komunikacijskih tehnologij? Evropski ponudniki programja se večkrat pritožujejo, da je ameriški trg zanje zaprt.

Ali to velja tudi za komercialni trg? Te pritožbe težko komentiram, vendar ne verjamem, da so razlogi zgolj politični ali strateški. Ameriška vlada ima veliko specifičnih zahtev, ki jih tuja podjetja verjetno težko izpolnijo, saj težko dovolj dobro spoznajo delovanje informacijskih sistemov in razmišljanje naše administracije, naložbene cikle in poslovno kulturo. Pri sklepanju poslov večinoma ni dovolj, da imate boljši izdelek od obstoječega. Ne samo na področju informacijske varnosti.

Med drugim boste obiskali tudi slovensko obrambno ministrstvo, ki ni tako pomembna tarča kot ameriški industrijsko-vojaški kompleks. So zato možnosti večjih kibernetskih napadov v Sloveniji kaj manjše?

Ekonomika kibernetskih napadov je podobna vlomom v avtomobile na parkirišču. Kakšni avtomobili so parkirani? Katerega lahko ukradem z najmanjšim tveganjem? Kateri imajo alarme? Je kak voznik pozabil ključ? Podobno bi razmišljal napadalec, ko bi opazoval državo, kot je Slovenija. Kaj se tam dogaja? Katera podjetja in ustanove obstajajo? S čim se ukvarjajo? Imajo kaj vrednega? Imam naročnika, ki bi ga zanimala informacija ali izdelek, ki ga razvijajo slovenska podjetja? Vas je mogoče izrabiti za zakrivanje sledi ali napad na kako drugo tarčo? Nič od naštetega ni nemogoče, zato mora za informacijsko varnost dobro poskrbeti tudi majhna država.

Pred pohodom brezzrcalnih fotoaparatov je bila ciljna skupina potrošnikov razmeroma jasna. Za zmogljive žepnike so se večinoma odločali lastniki dslr, ki so potrebovali nekaj lažjega, a se niso hoteli odreči svetlobno močnemu objektivu, ročnim nastavitvam, zapisu raw in spodobni kakovosti posnetkov v slabših svetlobnih razmerah. Te dodatne zmogljivosti so imele precej visoko ceno, saj so bili fotoaparati tudi dvakrat dražji od preprostejših modelov, vendar to uporabnikov ni preveč motilo.

Danes je ponudbe na trgu precej več. Sony, Samsung in Fuji so letos predstavili že drugo generacijo brezzrcalnih fotoaparatov, ki imajo enako velika svetlobna tipala kot večina dslr (aps-c). Panasonic in Olympus pripravljata četrto generacijo izdelkov m43, ki postajajo zaradi vse boljše ponudbe kakovostnih objektivov in dodatne opreme zelo spodobna fotografska orodja. Za nekoliko drugačen pristop so se odločili pri Canonu, saj so predstavili malce večji »žepnik« g1x, ki prav tako uporablja tipalo aps-c in po kakovosti posnetkov ne zaostaja za večjimi dslr.

Vsi omenjeni fotoaparati so – tehnično gledano – »boljši« od zmogljivih žepnikov, ki smo jih preizkusili tokrat. Njihova večja tipala ne pomenijo le boljših posnetkov v šibkejši svetlobi, temveč tudi bistveno lepšo risbo in dinamiko pri nižji občutljivosti. Iz njihovih datotek je mogoče izvleči več podrobnosti, zaradi svetlobno močnih objektivov pa mora fotograf redkeje poseči po visokih nastavitvah iso, ki kljub velikemu napredku še vedno slabo vplivajo na kakovost fotografij. Vendar so tudi precej večji od preizkusnih, resnično žepnih modelov, ki so kljub omejitvam zajeli zelo spodobne posnetke.

Canon s100

Po kakovosti fotografij je najbolj izstopal Canonov s100, ki je nasledil uspešna predhodnika s90 in s95. Serija s je po tehničnih zmogljivostih zelo podobna nekoliko dražji seriji g, saj uporablja enako tipalo in verjetno tudi procesor za obdelavo datotek. Manjka ji le optično iskalo in precej gumbov na ohišju, zato je treba nastavitve poiskati v izbirnikih (cena majhnosti).

Novinec je ohranil vse glavne prednosti prejšnjih modelov – majhnost, priročnost in zelo spodobno zajemanje posnetkov v slabših svetlobnih razmerah. Večina izboljšav je pričakovanih: novo tipalo cmos namesto ccd, večje število megapik (12 namesto 10 pri s95), širši kot objektiva (24 namesto 28 mm), video visoke razločljivosti (hd), sprejemnik gps in nekateri dodatni fotografski načini (hdr).

Primerjava je pokazala boljšo dinamiko in vsaj za dve zaslonki napredka glede na predhodnika, zato se je s100 pri občutljivosti iso 1600 zelo približal lanski generaciji m43 ali jo celo presegel. Fotografije so bile pravilno osvetljene tudi pri mešani ali nasprotni svetlobi, dodatni širokokotni milimetri so zelo koristna pridobitev za fotografiranje pokrajin ali zaprtih prostorov.

Vendar s100 ni brez napak. Pri uporabi smo ugotovili, da sta sprejemnik gps in nova elektronika očitno precej bolj požrešna, zato priložena baterija ni zdržala niti enodnevnega smučarskega izleta. Krivdo smo najprej pripisali mrazu ali morebitni slabi bateriji, vendar so bile zelo podobne tudi ugotovitve številnih drugih preizkuševalcev in fotografskih blogerjev.

Druga pomanjkljivost je povezana s tekmovanjem, kdo bo ponudil večje občutljivosti iso. Novi vanon je pri visokih občutljivostih precej pred tekmeci, bistveno manj pa izstopa pri nižjih nastavitvah iso, saj se zdijo posnetki pri podrobnejšem ogledu nekoliko preveč »obdelani«.

Olympus xz1

Prvi Olympusov zmogljivi žepnik xz1 je nekoliko starejši, saj so ga predstavili že na predlanskemu sejmu Photokina. Zato mu manjkajo nekatere pridobitve, ki so pri letošnjih modelih standardne (video hd, hdr …), starejše tipalo pa pri delu v šibki svetlobi precej zaostaja za s100.

Vendar je xz1 kljub starosti in omenjenim zaostankom precej boljši fotoaparat, kot kaže pogled na njegove tehnične lastnosti. Kakovosten in svetlobno močan objektiv (f1,8-2,5), nekoliko večje tipalo ter Olympusove izkušnje pri obdelavi datotek jpeg prinašajo zelo lepo izrisane posnetke pri nižjih občutljivostih iso.

Baterija je dovolj zmogljiva, da je med celotnim preizkusom nismo spraznili, na trdnem in nekoliko večjem ohišju so inženirji našli prostor za priključek za zunanjo bliskavico ali elektronsko iskalo (xz1 podpira celo brezžično proženje bliskavic), zelo konkurenčni so tudi zaslon, ki je precej odporen proti sončni svetlobi (oled namesto lcd), in drugi zanimivi dodatki (vgrajen sivi filter nd).

Xz1 je v primerjavi s preizkušenimi tekmeci nišni izdelek, ki utegne pritegniti fotografske tradicionaliste ter uporabnike Olympusovih izdelkov m43, ki so vajeni izbirnikov in imajo kak kos združljive dodatne opreme (bliskavico ali elektronsko iskalo). Za ostale kupce je verjetno manj zanimiv, saj sta s100 in Nikonov p310 novejša in bolje opremljena izdelka, ki za manj denarja ponujata več.

Nikon p300 in p310

Nikonova fotoaparata p300 in p310 nista čisto »prava« zmogljiva žepnika, saj imata precej manjše tipalo in ne podpirata zapisa raw, zato sta tudi precej cenejša. Hkrati ju ne moremo uvrstiti niti med običajne kompakte, ker premoreta številne ročne nastavitve, zelo praktični izbirni kolesci na ohišju, zaslon z visoko ločljivostjo (921.000 pik) in širokokoten, svetlobno močan objektiv. Oba modela sta si izjemno podobna. Edina večja razlika je v ločljivosti in zasnovi tipala, saj novejši p310 ponuja 16 megapik, starejši p300 pa 12.

Natančen ogled slikovnih datotek takoj pokaže omejitve manjšega tipala. Fotografije so že pri osnovni občutljivosti močno obdelane, manjkajo podrobnosti, svetlejši deli so hitro »zažgani«, saj velikost tipala zelo vpliva na dinamiko – zmožnost zajemanja svetlih in temnih tonov. Vendar so te pomanjkljivosti v praksi vidne le na računalniškem zaslonu ali velikih natisnjenih povečavah. Dejansko pa sta nas p300 in p310 prijetno presenetila s kakovostjo posnetkov (za njun razred), odzivnostjo in zanesljivo osvetlitveno avtomatiko, ki je pravilno osvetlila tudi zelo zahtevne motive.

Tipalo s 16 megatočkami ne prinaša posebnih koristi, a tudi ne škode. P310 omogoča nekoliko večje povečave ali močnejše izreze, vendar fotografije ne prikažejo bistveno več podrobnosti kot pri starejšem p300. Na srečo so pri Nikonu poleg tipala izpopolnili tudi algoritme za odpravljanje šuma, zato večja gostota pik ne pokvari posnetkov pri višjih nastavitvah iso.

Nasprotno, saj je primerjava pokazala, da je p310 pri šibki svetlobi celo malce boljši od predhodnika. Kakovost videoposnetkov je skoraj enaka, prav tako lastnosti objektiva, zmogljivost baterije in opremljenost s fotografskimi načini.

Katerega izbrati?

Ker smo sklenili, da v preizkuse ne bomo uvrščali izdelkov, ki v Sloveniji nimajo zastopnika, je tokrat manjkal Fujijev zmogljivi žepnik x10, čeprav ga je pri nekaterih prodajalcih mogoče kupiti tudi pri nas (iz uvoza). Med preizkušenimi modeli pa je težko določiti jasnega »zmagovalca«.

Prvo vprašanje je, ali so zmogljivi žepniki danes še vredni več kot štiristo evrov, kolikor zanje zahtevajo proizvajalci. Ker fotografske navade vse bolj narekujejo mobilniki in spletna družabna omrežja, je njihova višja kakovost pomembna predvsem za tiste uporabnike, ki še vedno razmišljajo o večjih povečavah ali fotoknjigah na fotografskem papirju.

Njihovi tradicionalni kupci – lastniki dslr – morajo pretehtati med resnično žepnostjo preizkušenih modelov in prednostmi nekoliko večjih brezzrcalcev. Nikonova izdelka pa kažeta, da je mogoče z nekaj kompromisi ponuditi zelo dostopen žepnik, ob katerem se zdijo dvakrat dražji kompakti odločno precenjeni.

Drugo vprašanje je, ali so današnji modeli toliko boljši od predhodnikov – Canonove serije g ali s, Nikonove serije 7000 in Panasonicove serije lx – da upravičijo zamenjavo. Za uporabnike canonov s90 ali s95 je odgovor pogojno pritrdilen, saj je 24-milimetrski objektiv koristna pridobitev, kakovost videa in posnetkov pri šibkejši svetlobi pa je opazno boljša kot pri predhodnikih – le dodatno baterijo je nujno treba prišteti končnemu strošku. Lastnikom nikona p300 o menjavi za p310 ni treba razmišljati, saj so razlike zanemarljive, prav tako ne lastnikom olympusa, ki naslednika še nima.

Zato lahko veliki večini uporabnikov brez zadržkov priporočimo samo en model – stari nikon p300, ki ga je bilo mogoče na tujih novoletnih razprodajah kupiti za samo dvesto evrov, kar je (bilo) odlično razmerje med ceno in kakovostjo. Le najti ga bo danes bolj težko.

(druge fotografije in primerjave  iso sem objavil na flickru)