Prva objava: Sobotna priloga Dela, 20. februar 2010, foto Jure Eržen

Le približno tretjina ljudi je zares sebičnih, preostali pa upoštevajo tudi druge

Ule je v svoji raziskavi podvomil o nekaterih temeljnih domnevah ekonomske ideologije, s katerimi ekonomski publicisti radi razlagajo različne družbene fenomene – predvsem domnevo o sebičnem in razumskem človeškem odločanju –, in ugotovil, da je nagrajevanje dobrodelnih neznancev bolj dobičkonosno od sebičnosti. Hkrati pa je v pogovoru nehote opozoril na zanimiv paradoks, v katerega se je zapletlo sodobno akademsko (znanstveno) raziskovanje. Čeprav se lahko kot raziskovalec človeškega odločanja zelo dobro zaveda omejitev ekonomske ideologije in ekonomističnega razlaganja družbe, se mora kot karierni akademik prilagajati tekmovalnemu raziskovalnemu svetu, v katerem prevladujejo prav tiste ekonomske zapovedi, do katerih je v svojih raziskavah kritičen.

Ule je namreč priznal, da za objavo »družboslovne« raziskave v vplivni »naravoslovni« znanstveni reviji ni bila pomembna le njena znanstvena odličnost, ampak tudi njena »objavljivost«. Uredniki znanstvenih revij so postali pomembni sooblikovalci znanstvenega razvoja, ki lahko z objavami ali neobjavami člankov močno vplivajo na to, katera znanstvena področja bodo laže pridobila raziskovalni denar in katera univerza se bo uvrstila na vrh mednarodnih univerzitetnih lestvic. Zato se poskušajo univerze in raziskovalci kar najbolj prilagoditi uredniški politiki znanstvenih revij in jo upoštevati pri izbiri raziskovalnih vprašanj in metod. Izbira »pravega« raziskovalnega vprašanja pa je postala za uspešno akademsko kariero skoraj pomembnejša od tega, kaj raziskovalca v resnici zanima, je povedal Ule.

Načrtno spodbujanje znanstvenih objav se je najviše uvrščenim svetovnim univerzam doslej finančno in znanstveno splačalo, zato se mu tudi v prihodnje ne bodo odrekle. Zahtevam tekmovalnega akademskega sveta pa se bodo morali prilagajati tudi raziskovalci in pri svojem delu vse bolj razmišljati o objavljivosti raziskav, je prepričan Ule. Na vprašanje, ali ne bo začela taka (sebična in razumska) preračunljivost prej ali slej zavirati znanstvene radovednosti, ustvarjalnosti in tudi »odličnosti«, pa Ule ni imel prepričljivega odgovora.

V ameriški televizijski nanizanki Numb3rs nastopa nadarjen matematik, ki policiji z matematičnimi modeli pomaga reševati zapletene zločine. Matematične analize so pogoste tudi v poljudnih knjižnih uspešnicah, ki poskušajo pojasniti različne pojave iz vsakdanjega življenja – zakaj legalizacija splava vpliva na zmanjšanje kriminala, kako preživljanje poletnih počitnic vpliva na šolski uspeh … Dejstva ali fikcija?

Zmes obojega. Matematiko je v resnici mogoče uporabiti na številnih področjih, tudi pri preganjanju kriminala. Pričakovanje, da bomo lahko nekoč ob pomoči zelo napredne matematike rešili vse probleme človeštva, pa ni utemeljeno.

Čeprav je tako vabljivo?

Vabljivo in trdoživo. Tudi sam poznam kar nekaj matematikov in fizikov, ki so se z velikim veseljem lotili reševanja vsakdanjih življenjskih problemov – zlasti na področju ekonomije –, saj so verjeli, da jih je mogoče zelo preprosto pojasniti s statističnimi modeli, teorijami delcev in drugimi matematičnimi metodami. Vendar analize družbenih pojavov ni mogoče omejiti samo na premetavanje številk, saj so ljudje precej zapletenejše enote od atomov in drugih delcev, ki jih je mogoče elegantno opisati v sistemih lepih enačb. Če se tega ne zavedaš, boš s svojim početjem povzročil več škode kot koristi.

Vendar družbe s številkami ne razlagajo le matematiki in fiziki, ampak tudi ekonomisti, ki vsakdanje človeške probleme pojasnjujejo s preprostimi ekonomskimi analizami stroškov in koristi. Kolumnist Financial Timesa Tim Harford vsak teden odgovarja na vprašanja bralcev, ali je za uspeh pomembnejša lepota ali izobrazba, podobne prijeme in provokacije pa v zadnjih letih radi uporabljajo tudi nekateri mlajši slovenski ekonomski publicisti.

Ekonomisti so že od nekdaj radi analizirali vsakdanje življenjske fenomene, vendar so to počeli zasebno, v debatah ali dopisovanjih. Danes je to postalo bolj vidno, verjetno tudi zaradi uspeha poljudnih ekonomskih knjig, kakršni sta Odštekonomija ali Ekonomist pod krinko, ki so z ekonomskimi analizami zabavno in dovolj prepričljivo razložile nekatere pojave, ki jih prej nismo znali pojasniti. Postopki statistične analize in ekonometrije so namreč v ekonomiji zelo dobro razviti, zato imajo ekonomisti danes na voljo močna orodja za analizo vsakdanjih fenomenov. Drugi razlog za priljubljenost ekonomskih razlag pa je domneva, da je večina odločitev, ki jih izvajamo v vsakdanjem življenju, na neki način ekonomskih.

Ekonomskih?

Saj ekonomija ni samo makroekonomija – nekaj, kar se dogaja na ravni vlade, velikih podjetij in gospodarstva. Sodobna ekonomija se zelo veliko ukvarja z naravo ekonomskega odločanja in drugimi vprašanji modernih družb: komu bom zaupal, kako bom izbiral svoje sodelavce, kako se bom pogajal s poslovnim partnerjem, s kom bom šel na morje, kje bom jedel kosilo … V vseh teh vprašanjih se skrivajo analize stroškov in koristi ter druga ekonomska vprašanja. Zato se mi ne zdi prav nič sporno, če jih raziskujejo ljudje, ki se spoznajo na ekonomsko analizo.

Kaj pa, če postanejo ekonomisti glavni razlagalci družbenih procesov? Družbeni vpliv ekonomije se je v zadnjih desetletjih zelo povečal, saj jo je politika začela uporabljati kot znanstveno podlago za njene odločitve.

Politika ekonomiji morda res pripisuje preveč teže, vendar za to ni kriva ekonomija ali ekonomisti. Poleg tega je politika pogosto utemeljena na določeni ekonomski ideologiji, namesto da bi temeljila na empiričnih dejstvih, kar je spet bistvena razlika. Če je tvoje izhodišče ekonomska ideologija, boš še za tako šibko ekonomsko hipotezo poiskal podatke, ki jo bodo potrdili. Če te ekonomija vsakdanjega življenja zanima raziskovalno, pa moraš presoditi, kateri podatki so sploh primerni za tvoje analize in kako jih pridobiti. Brez pomoči raziskovalcev, ki se spoznajo na sociologijo, socialno in vedenjsko psihologijo, biologijo, logiko …, je to skoraj nemogoče.

Kaj je za vas ekonomska ideologija? Liberalizem? Neoklasične dogme? Marksizem?

Ena temeljnih domnev ekonomske ideologije je prepričanje, da se ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah odločamo – recimo temu – razumsko. Da bomo pri vsaki, še tako zahtevni odločitvi znali delovati v lastnem interesu in povečati osebno zadovoljstvo.

Kar je ena temeljnih domnev klasične ekonomske teorije …

Taka je bila domneva. Vendar pa danes vemo, da je človeško ekonomsko odločanje bistveno bolj zapleteno. Ljudje se marsikdaj ne odločamo razumsko, ampak le sledimo naučenim pravilom ali posnemamo obnašanje nekoga drugega. Pa tudi takrat, ko poskušamo biti razumski – pretehtati dejstva in argumente ter oceniti tveganje –, ponavadi ugotovimo, da nimamo dovolj znanja, podatkov, časa in možganskih sposobnosti za tako odločanje, zato se raje prepustimo občutku (nasmešek).

Je enako sporno tudi prepričanje, da se ljudje odločajo sebično?

Standarden ekonomski model domneva, da imajo ljudje zelo jasno izoblikovane predstave, kaj hočejo v življenju doseči, zato poskušajo v vsakih okoliščinah najti rešitev, ki jim bo prinesla kar največje zadovoljstvo. Za klasične ekonomiste je bilo to zadovoljstvo materialnega – ljudje se domnevno odločajo tako, da povečujejo svoj osebni dobiček ali dobiček svoje družine. Ta model je zelo dobro opisal človeško odločanje v tekmovalnih tržnih okoljih, zato ga je ekonomska teorija dolgo jemala kot nesporno dejstvo. Vendar ima klasično pojmovanje sebičnega ekonomskega odločanja precej pomanjkljivosti.

Ker lahko človeka osreči tudi razdajanje premoženja?

Razdajanje premoženja je morda sporno le za klasično teorijo, za standardni model pa ne, saj lahko dobrodelnost še vedno razložimo kot racionalno odločitev posameznika za povečevanje osebnega zadovoljstva. Pomanjkljivosti klasičnega standardnega ekonomskega modela se skrivajo drugje. Eksperimentalni ekonomisti so opozorili, da je resnične človeške preference izjemno težko spoznati, saj ljudje v resnici nimajo tako natančno izdelanih predstav, česa si želijo več in česa manj. Poleg tega so dokazali, da se posamezniki v praksi pogosto ne odločajo sebično, kar je potrdil že preprost laboratorijski poskus. V tem poskusu vsak udeleženec dobi deset evrov. Vodja poskusa udeležencem pove, da je v sosednji sobi neznanec, ki ni dobil nobenega denarja. Nato se lahko udeleženci prostovoljno odločijo, ali želijo teh deset evrov obdržati ali jih deliti z neznancem. Rezultati so pokazali, da bo v povprečju kar osemdeset odstotkov ljudi nekaj svojega denarja namenilo popolnemu neznancu. Po nekaj letih podobnih poskusov že kar dobro poznamo porazdeljenost sebičnosti po ljudeh. Vemo, da je le približno tretjina ljudi zares sebičnih – sledijo izključno lastnim materialnim interesom –, preostali pa pri svojih odločitvah upoštevajo tudi druge in pomislijo, kako bodo njihova dejanja vplivala na okolico. To spoznanje je bilo za ekonomiste zelo zanimivo, saj je pokazalo, da kar dve tretjini ljudi krši načelo materialne sebičnosti, na katerem je dolgo temeljila ekonomska teorija. Zato nas je začelo zanimati, kaj v resnici usmerja ljudi pri njihovem ekonomskem odločanju, če to niso sebičnost, razum in materialne dobrine.

Nekatere novejše ekonomske razlage človeške nesebičnosti zelo spominjajo na hipotezo britanskega evolucionista Richarda Dawkinsa o sebičnem genu. Dawkins je trdil, da so živa bitja le sredstvo za prenos genetskega zapisa, ki morajo zaradi evolucijskega pritiska in skrbi za preživetje genov včasih ravnati nesebično – se žrtvovati za potomce, podrejati skupnosti …

… zato je mogoče posameznikova nesebična dejanja še vedno videti kot sebična, ker na dolgi rok izboljšujejo možnosti za preživetje njegovih genov (nasmešek). Dawkinsova hipoteza o sebičnem genu je lahko za ekonomiste zelo vabljiva, saj je nesebična dejanja v ekonomski teoriji zelo težko razložiti drugače kot s teorijo evolucije strategij in tekmovanja med skupinami. Skupina, ki je iznašla žrtvovanje, sodelovanje in enotnost v boju z drugimi skupinami, je bila močnejša od tistih, ki niso razvile podobnih mehanizmov. Ker pa se ljudje skozi evolucijo nismo razvijali sami, ampak v skupinah, so preživetvene strategije naših skupnosti oblikovale tudi naše individualno odločanje. Teh mehanizmov pa se pogosto niti ne zavedamo, zato lahko rečemo, da imamo večino časa vključenega nekakšnega psihološkega, evolucijskega ali kulturnega avtopilota, ki odloča namesto nas.

Zakaj ta avtopilot le redko vključi razumsko odločanje?

Vzemimo, da je našega lovskega prednika v Afriki presenetil lev. Če bi se odločal razumsko – najprej ugotovil, ali je lev sploh lačen, nato pa izračunal, na katero drevo bi bilo najbolje splezati –, bi ga lev že zdavnaj požrl. Zato je verjetno uporabil zelo preprosto nagonsko strategijo in stekel v nasprotno smer. Malo karikiram, vendar hočem pokazati, da se je človeška vrsta dolgo razvijala v okolju, kjer je bila hitrost odločitve pomembnejša od optimalnosti. Hkrati ta ugotovitev opozori še na en problem ekonomskega odločanja. Ker sodobna družba zaradi svoje kompleksnosti od nas zahteva vse več razumskega odločanja, naše stare strategije odločanja za današnji svet niso več najprimernejše. Morda smo za to malce krivi tudi ekonomisti, saj smo v zadnjih stoletjih pomagali ustvarjati družbo, v kateri najlaže preživijo najbolj razumski in sebični posamezniki.

Katere ekonomske veščine manjkajo manj razumskim posameznikom?

Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znajo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti. V resnici to ne drži, saj nam večino človeške zgodovine ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Ena tretjina je še nekako predstavljiva, manjši deleži pa ne več. Kar je manj od ene tretjine, precenjujemo, kar je več, podcenjujemo. Primerov slabih ocen verjetnosti ne manjka. Letenja z letalom se bojimo bolj od statistično veliko nevarnejše vožnje z avtom. Mirno plačujemo visoke zavarovalne premije za nesreče, ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile, denar pa imamo spravljen doma, ker menimo, da bo v banki ali na borzi propadel. To našo pomanjkljivost lahko dobro izrabljajo trgovci, banke, igralnice, zavarovalnice in številne druge gospodarske panoge.

Kakšne so bile posledice teh ugotovitev? Laboratorijsko dokazana nesebičnost in dvom eksperimentalnih ekonomistov o razumskem ekonomskem odločanju nista zamajala klasičnega ekonomskega modela, le definiciji sebičnosti in interesa sta se nekoliko prilagodili.

Te ugotovitve, ki jih je med prvimi poudarjal že nobelovec Herbert Simon v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so precej razgibale ekonomsko teorijo in jo povezale z drugimi znanstvenimi disciplinami, predvsem družboslovjem in biologijo. Nekatere novejše ekonomske teorije poskušajo postaviti nov, kompleksnejši model razumskega ekonomskega odločanja, ki bi upošteval vse naštete človeške lastnosti – od navidezne nerazumskosti do slabega ocenjevanja verjetnosti. Eno takih novejših teorij proučujemo tudi na amsterdamski univerzi, kjer se naši raziskovalci oddelka za logiko ukvarjajo z idejo naravne logike. Ker vemo, da se ljudje ne odločajo v skladu z matematično logiko, poskušajo analizirati konkretne človeške odločitve v različnih življenjskih okoliščinah in ugotoviti, ali je mogoče tudi navidezno nerazumske odločitve nekako … ne ravno racionalizirati, ampak logizirati – ugotoviti, ali sledijo kaki logiki, po kateri so njihovi sklepi pravilni. Njihove analize so zanimive tudi za nas, saj nam pomagajo izboljševati naše laboratorijske poskuse in bolje razumeti pridobljene rezultate.

Zavedate se, da je ekonomsko odločanje v praksi odvisno od neštetih družbenih, psiholoških in kulturnih spremenljivk. Hkrati pa se ukvarjate z eksperimentalno ekonomijo, od katere naročniki vaših raziskav pričakujejo konkretne odgovore in ugotovitve, kako se ljudje obnašajo v vsakdanjih ekonomskih okoliščinah. Kaj jim sploh lahko pojasnite, napoveste in navsezadnje – prodate?

Za eksperimentalno ekonomijo velja podobno kot za klasično ekonomsko teorijo – zelo dobro lahko pojasni obnašanje ljudi v tekmovalnih tržnih okoljih in delovanje ekonomskih sistemov, saj je obnašanje skupin bistveno bolj predvidljivo od obnašanja posameznikov. Teorija iger je zato zelo uporabna za ekonomiste, ki proučujejo cenovno tekmovanje med podjetji, saj morajo igralci ves čas loviti ravnotežje med iskanjem največje lastne koristi – visoke cene izdelka – in konkurenčnosti: ponuditi izdelek ceneje od tekmecev, kar je ena najbolj tipičnih ekonomskih dilem. Poleg tega je eksperimentalna ekonomija zelo koristno orodje za preizkušanje ekonomskih politik.

Denimo?

Vzemimo, da se vlada spomni novega davčnega ukrepa, s katerim hoče izboljšati nacionalno ekonomijo. Zakaj bi posledice tega davka preizkušali kar na celotni populaciji, če je mogoče odzive davčnih zavezancev za začetek proučiti v seriji laboratorijskih poskusov? Enako velja tudi za dražbe ob prodaji javnih podjetij ali licenc, saj že preprosta eksperimentalna licitacija zelo nazorno pokaže, kako bo potekala prodaja in kakšne zaplete lahko pričakujemo. Prav tako je s teorijo iger mogoče zelo dobro analizirati mednarodne odnose – kako posamezne države tvorijo koalicije, kakšen vpliv imajo ekonomske sankcije, zakaj je propadel kjotski sporazum …

Je mogoče v laboratorijskih razmerah ponazoriti okoliščine, v katerih igralci sprejemajo tako zahtevne in stresne ekonomske odločitve? Poskus, v katerem dobim deset evrov, ki jih lahko obdržim ali delim z neznancem, se ne zdi najbolj življenjski. Bi se enako odločil tudi, če bi moral deliti večjo vsoto, če bi se znašel pod hudim psihološkim pritiskom?

Ekonomski laboratorijski poskusi seveda niso brez omejitev. Raziskovalci se lahko potrudimo izbrati kar najbolj reprezentativen vzorec ljudi, ki bodo sodelovali v poskusu, ali skrbno opredeliti vprašanje, na katero želimo odgovoriti. Ne moremo pa igralcev izpostaviti zasliševanjem, psihološkim pritiskom in drugim skrajnim okoliščinam, s katerimi se srečujejo borzni vlagatelji, politiki in poslovneži. Vendar to še ne pomeni, da naši poskusi niso življenjski. Eksperimentalna ekonomija se od drugih laboratorijskih poskusov loči po tem, da udeleženci igrajo za pravi denar. Ko ljudje igrajo za pravi denar, postane njihovo odločanje zelo življenjsko – tudi če gre za majhne vsote.

Drugačno, kot če bi igrali za žetone?

Bistveno drugačno. Žetone in druge oblike navideznega denarja so eksperimentalni ekonomisti zelo kmalu opustili, saj so videli, da ljudje takih poskusov ne jemljejo dovolj resno. Ko pa ljudje vidijo, da lahko iz laboratorija odnesejo nekaj denarja, če bodo uspešno odigrali vlogo podjetnikov, ki morajo postaviti ceno izdelka ali kupiti surovine, so laboratorijske okoliščine zelo podobne tržnim.

Bi se obnašanje spremenilo tudi, če bi igralci vlagali svoj denar?

Tudi to smo že poskusili in potrdili, da se igralci precej drugače odločajo, če morajo na poskus prinesti dvajset evrov začetnega vložka. Če igrajo za svoj denar, to prinese v odločanje še eno pomembno kategorijo: izgubo. Nekatere najnovejše raziskave, v katerih se je teorija iger srečala z nevroznanostjo, so pokazale, da možnost izgube zelo močno vpliva na odločanje – včasih še bolj od obljube dobička. Ko so med ekonomskim odločanjem z magnetno resonanco opazovali možganske dejavnosti, so ugotovili, da to ni naključno, saj pri odločanju o potencialnih dobičkih delujejo druga možganska središča kot pri odločitvah, kjer ima lahko igralec izgubo.

Je občutek izgube močnejši?

Zadovoljstvo, ki ga občutiš, če zaslužiš sto evrov, je bistveno manjše od bolečine, če teh sto evrov izgubiš. To ne velja le za materialne izgube.

Je s tem povezan tudi občutek sreče?

Če bi bili ljudje racionalni, bi bilo preprosto določiti, kdaj jim gre bolje in kdaj slabše, saj bi preprosto analiziral objektivne dejavnike: življenjski standard, kupno moč, prosti čas, število prijateljev … Vendar pa zelo dobro vemo, da za občutek sreče niso pomembni samo objektivni dejavniki. Nekateri raziskovalci menijo, da je za občutek sreče bistvena primerjava z okolico, predvsem z osebami, ki pomenijo našo referenčno skupino in z nami tekmujejo v boju za status in potomce, če povem po darvinistično. Kadar imaš občutek, da gre tej okolici bolje kot tebi, se boš počutil slabo – čeprav ti lahko gre, objektivno gledano, čisto v redu.

Vaša akademska pot ni ravno običajna. Diplomirali ste iz matematike, nato ste v Amsterdamu vpisali doktorat iz ekonomije in se začeli ukvarjati s teorijo iger. Zakaj je matematik postal eksperimentalni ekonomist?

Po študiju matematike sem ugotovil, da me je matematika naučila analitičnih veščin, logičnega pristopa in reševanja problemov, zelo malo pa mi je povedala o naravi vprašanj, ki so me zanimala – o ljudeh v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Hkrati sem vedel, da se je v tujini ravno tedaj začela razvijati teorija iger, ki jo je mogoče opisati tudi kot matematiko strateškega družbenega odločanja. Zato sem slutil, da bi lahko prav na področju teorije iger združil obe področji, ki sta me zanimali – matematiko in družboslovje. Ker v Sloveniji nisem našel nikogar, ki bi se znanstveno ukvarjal s teorijo iger, o povezovanju med matematiko in družboslovjem v laboratoriju pa ni razmišljal skoraj nihče, sem moral študij nadaljevati v tujini. Tako sem pač doktoriral iz ekonomije na univerzi v Amsterdamu in prestopil med družboslovce.

V sporočilu za javnost, s katerim je koprska Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT) pospremila objavo vašega članka v reviji Science, je zapisano, da je družboslovje zdaj končno doseglo »stopnjo znanstvene rigoroznosti«, ki je potrebna za objave v vrhunskih znanstvenih revijah. Kaj je za vas znanstveno rigorozno družboslovje?

Z razvojem eksperimentalne ekonomije in laboratorijskih poskusov se je ekonomija precej približala idealom pozitivnih znanosti. Objava v reviji Science zato pomeni, da smo dobro oblikovali naše raziskovalno vprašanje in uporabili dovolj močno metodologijo, da smo zadostili merilom njihovih urednikov in recenzentov. Nikakor pa nočem trditi, da bi se moralo celotno družboslovje usmeriti v to smer, saj je zelo pomembna tudi njegova druga vloga – da strogo omejene empirične raziskave primerno uporabi pri sprejemanju širših družbenih odločitev.

Že, vendar delitev na »rigorozno« in »nerigorozno« znanost vsebuje vrednostno sodbo in opozarja, da imajo naravoslovne znanosti do družboslovja še vedno pokroviteljski odnos.

To morda velja za Slovenijo. V tujini pa doživlja raziskovalno družboslovje velik zagon, odkar se je začelo povezovati z drugimi znanostmi, ki jih zanima delovanje človeških skupin, kar kaže tudi objava naše raziskave v Science. Ugledne znanstvene revije imajo zelo jasno izdelano uredniško politiko, saj poskušajo že vnaprej zaznati teme, ki bodo postale zanimive čez nekaj let, ker lahko le na ta način ostanejo v stiku s časom. Pred leti so tako pravilno ugotovili, da sta se začeli naravoslovje in družboslovje stikati na točki, ki danes postaja znana kot vedenjska znanost. Videli so, da so se začele povezovati skupine raziskovalcev s področja ekonomije, biologije, psihologije in matematike, njihovo delo – denimo iskanje gena za altruizem – pa je postajalo zanimivo tudi za množične medije in širšo javnost. Zato so začeli iskati raziskovalne skupine, ki bodo omenjena področja znale povezati v nekaj novega, mi pa smo bili ena izmed teh skupin. To je bilo za nas izjemno pomembno, saj so uredniki znanstvenih revij postali pomembni sooblikovalci znanstvenega razvoja, ki lahko z objavami ali neobjavami člankov močno vplivajo na to, katera znanstvena področja bodo v nekem obdobju lažje prišla do projektov in raziskovalnega denarja.

Koliko se tej komercialno naravnani uredniški politiki vplivnih znanstvenih revij prilagajajo raziskovalci in univerze? Znanstvene objave imajo danes zelo jasno ekonomiko: raziskovalci si z uglednimi objavami izboljšujejo zaposlitvene možnosti in dostop do raziskovalnega denarja. Univerze z njimi privabljajo študente in projekte, s katerimi financirajo svoje delovanje. Tržno manj zanimiva področja znanosti pa so vse bolj zanemarjena.

Kot raziskovalcu bi mi največ pomenilo, če bi moje delo prispevalo k razvoju področja, ki me zanima. Res pa se moram prilagajati tudi pravilom, ki veljajo v današnjem tekmovalnem akademskem svetu, zato sem potreboval več let, preden sem oblikoval raziskovalno vprašanje, ki bi bilo zanimivo tudi za ugledne znanstvene revije. Enako velja za univerze, ki se trudijo pritegniti bodoče nobelovce. Vplivne znanstvene objave se univerzam splačajo tako znanstveno kot finančno, zato poskušajo ustvariti delovne razmere, v katerih bodo lahko njihovi raziskovalci znanstveno konkurenčni.

Kakšne so te delovne razmere?

Zelo pomembna je prilagodljivost in spodbujanje sodelovanja med različnimi oddelki znotraj univerze. Jaz sem že nekajkrat zamenjal svoje raziskovalno področje. Od matematike sem se usmeril v teorijo iger, nato v operacijske raziskave, zdaj me mikajo vedenjske znanosti in povezovanje z biologijo. Univerza nas pri tem iskanju spodbuja, saj se vodilni zavedajo, da potrebujemo raziskovalci kar nekaj časa, preden zares ugotovimo, na katerem raziskovalnem področju smo najmočnejši. Hkrati je tradicionalno delitev na discipline zamenjalo sodelovanje pri konkretnih raziskovalnih projektih. Če te kot matematika zanima ekonomski projekt, lahko ustanoviš lastno raziskovalno skupino ali se pridružiš skupini, ki se že ukvarja s podobnim vprašanjem. V Sloveniji je ravno obratno, saj veliko raziskovalcev za vedno obtiči na istem raziskovalnem področju, kjer so si ustvarili udoben akademski vrtiček – ne glede na njihove rezultate. Na žalost tak pristop zmanjšuje konkurenčnost naših univerz na globalnem trgu visokega šolstva, saj bi bilo zaradi togih zaposlitvenih pravilnikov in načina dela skoraj nemogoče zaposliti kakega zares dobrega tujega profesorja in ga tudi obdržati. Poleg tega slovenskim raziskovalcem vedno zmanjka časa za raziskovanje, ker so na univerzah zaposleni predvsem kot pedagogi.

So razmere podobne tudi na manjših in mlajših fakultetah, kakršna je koprska FAMNIT?

Ta fakulteta je nova, zato je še razmeroma prilagodljiva. Vprašanje pa je, ali bo taka tudi čez deset let, ko se bodo akademska mesta napolnila in bo fakulteta utečena. Če se ne bo spremenil sistem visokega šolstva, jo morda čaka podobna usoda kot okostenelo ljubljansko univerzo.

Ko je slavni fizik Isaac Newton na borzi izgubil veliko denarja, je zagodrnjal, da zna izračunati gibanje nebesnih teles, nikoli pa mu ne bo uspelo doumeti človeških norosti. Ste tudi vi kot eksperimentalni ekonomist že doživeli kak podoben newtonovski trenutek?

Oh, seveda! Vsakič ko rezultati poskusa niso potrdili kakšnega mojega matematično elegantnega, a zato naivnega modela ljudi.

Zato sem zelo pozorno spremljal uporabnike starih Thinkpadov serije x, ki so se ubadali z vprašanjem, kako se znebiti počasnih, glasnih in nezanesljivih Hitachijevih 1,8-palčnih trdih diskov, s katerim je IBM opremil svoja verjetno najlažja modela x40 in x41. Pri mojem x40 mi je pred leti uspelo zamenjati 20 GB disk za 40 GB in pridobiti nekaj prostora (kupiti sem ga moral na ameriškem Ebayu), za novejši 60 GB model pa se nisem odločil, saj je bil enako počasen kot predhodnika.

Pred časom pa sem med naključnim preverjanjem cen diskov SSD naletel na dva zapisa (tukaj in tukaj), v katerih sta avtorja opisala, kako pomladiti starega iksa z novim diskom SSD. Podoben poskus sem nato ponovil tudi sam in ga objavil na straneh delovega Infoteha.

Preizkusni prenosnik bo kmalu dobil novega lastnika, sam pa sem enak disk namestil tudi na svojem iksu. Me zanima, ali bo velika osemcelična baterija brez hotspotanja in v varčevalnem načinu zdržala večji del čezatlanskega poleta. Tak podvig mi s starim diskom še ni uspel.

Primerjava z enim najnovejših Asusovih netbookov (1005) me je presenetila tudi zato, ker je razlika v velikosti, teži in debelini precej manjša kot sem pričakoval.

Sploh za to ceno:

• Rabljeni prenosnik IBM Thinkpad X40: 130 eur (s poštnino)
• Nova osemcelična baterija: 50 eur (s poštnino)
• Trdi disk SSD 64 GB PATA: 160 eur (s poštnino)
  skupaj: 340 eur

Če še koga zanima podobna nadgradnja, mi lahko piše. SSDji so sicer še vedno dragi (glede na pomnilniški prostor), imajo določene posebnosti (nekatere operacije počasnejše, defragmentiranje ni več priporočljivo …), starejši računalniki pa še ne znajo izrabljati vseh njihovih prednosti. Kljub temu je prenovljeni iks zelo konkurenčen današnjim netbookom. Z veliko baterijo je sicer nekoliko težji, ampak ga je mogoče mirno uporabljati kot “pravi” računalnik. Netbooki so, nasprotno, po uporabnosti bližje pametnim telefonom kot resnim prenosnikom.

Related articles by Zemanta

• Before the iPad, there was the ThinkPad (news.cnet.com)
• Lenovo ThinkPad X201 leaked (ubergizmo.com)
• The Best Windows Laptops, From $400 to $1500 [Laptops] (gizmodo.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. januar 2010, foto Reuters

Čudežne elektronske tablice

Brezposelnega novinarskega specialista, plačljiv spletni časopis in medijsko vznemirjenje zaradi nove elektronske tablice povezujejo nekatere velike spremembe, na katere je tradicionalne medijske panoge – predvsem časopisno industrijo – v zadnjih dveh letih opomnila globalna gospodarska kriza. Krčenje oglaševalskega kolača je pokazalo, da so postali mediji v zadnjih dvajsetih letih skoraj v celoti odvisni od oglaševalskih prihodkov in oglaševalcev, pri čemer so zanemarili nekatere stare vire financiranja (naročnine, neposredno prodajo …), precenili rast spletnega oglaševanja in spregledali, da so jim velik delež spletnega oglaševalskega denarja prevzela internetna podjetja (Google in Yahoo). Nekateri stari ameriški časopisi so zato že po enem letu oglaševalske recesije propadli (Rocky Mountain News) ali opustili svoje tiskane izdaje (Christian Science Monitor), kriza pa je udarila tudi televizije in tiste časopisne založnike, ki so se v obdobju gospodarske rasti dobro pripravili na internetno medijsko okolje.

Guardian je v zadnjih petih letih postal časopis z največjim spletnim dosegom v Veliki Britaniji, ki vsak mesec pritegne približno 33 milijonov bralcev z vsega sveta, vendar je zaradi padanja tiskane naklade in nizke cene spletnih oglasov lani ustvaril tudi do 120.000 evrov izgube na dan. Njegovo vodstvo je moralo zato ukiniti nekatere časopisne priloge, zaračunati program za branje časopisa na prenosnih napravah ter pripraviti program za zmanjševanje stroškov, zaradi katerega bo do konca leta ostala brez službe skoraj četrtina njegovih novinarjev in urednikov. S podobnimi težavami se ubadajo tudi na New York Timesu, kjer so izračunali, da lahko z 18 milijoni spletnih obiskovalcev na mesec v najboljšem primeru zaslužijo do sto milijonov dolarjev na leto, kar je bistveno premalo za pokrivanje stroškov tiska in distribucije ter plačevanje 1100 novinarjev, ki ustvarjajo časopis. Zato so sklenili, da bodo začeli od začetka prihodnjega leta omejevati brezplačen dostop do svoje spletne izdaje, čeprav se zavedajo, da bo zaračunavanje vsebin precej zmanjšalo njihov doseg.

Podobne korake so napovedali tudi nekateri drugi vplivni časopisni založniki, predvsem medijski mogotec Rupert Murdoch, ki že nekaj časa opozarja, da je bilo brezplačno ponujanje časopisnih vsebin na spletu velika napaka, zato jih je treba čim prej zapreti za »plačljive zidove« in poskrbeti, da internetna podjetja ne bodo več »služila na njihov račun«. Pri zapiranju in zaračunavanju medijskih vsebin pa naj bi jim pomagali prav izdelki, kakršnega je v sredo po dolgih mesecih medijskih ugibanj predstavil Steve Jobs.

Elektronski rešitelji časopisov?

Ko je New York Times javno napovedal prihodnje zaračunavanje časopisnih vsebin na spletu, je le malokdo vedel, da je posebna skupina njihovih razvijalcev skupaj z Applom prav tedaj (skrivaj) pripravljala in preizkušala bralnik elektronskega časopisa, s katerim bo ob predstavitvi opremljen Applov tablični računalnik.

Podjetji sta imeli za sodelovanje zelo dobre razloge. Na Applu so vedeli, da bodo njihov novi izdelek prodajale predvsem vsebine in storitve, ki jim jih bo uspelo ponuditi kupcem, zato si je poskušal Jobs še pred sredino predstavitvijo Ipada zagotoviti čim več ekskluzivnih pogodb s časopisnimi in knjižnimi založniki, izdajatelji revij, igračarsko industrijo in filmskimi studii. Na New York Timesu pa so upali, da jim bodo prav elektronski bralniki pomagali premagati prekletstvo brezplačnosti na internetu, s katerim so se neuspešno spopadli že pred leti, ko so poskušali uvesti spletno naročnino za časopisni arhiv, poglobljene novinarske zgodbe in prispevke njihovih najbolj znanih kolumnistov (Maureen Dowd, Paula Krugmana …). New York Timesovi in številni drugi časopisni založniki namreč verjamejo, da so uporabniki vajeni plačevati mobilne storitve na mobilnih napravah, saj jih (še) ne dojemajo kot »brezplačnih« – kar kažejo izkušnje operaterjev mobilne telefonije. Zato pričakujejo, da bi bilo časopisne vsebine bistveno laže zaračunavati na mobilnih napravah kot na svetovnem spletu. Poleg tega pa vsaj potihem računajo, da lahko Apple tudi na področju časopisne distribucije ponovi uspeh spletne trgovine Itunes, prek katere so kljub brezplačnemu izmenjevanju datotek po internetu prodali že več kot dve milijardi glasbenih in videoposnetkov.

Recept za Applov uspeh se zdi danes preprost kot Kolumbovo jajce. Ko so glasbene založbe sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja obupovale zaradi brezplačnega izmenjavanja glasbenih datotek na spletu in drastičnega padca prodaje plošč, je Steve Jobs – sicer predsednik uprave podjetja, ki je bilo tedaj znano predvsem po lepo oblikovanih in dragih računalnikih – pravilno napovedal, da bodo uporabniki njegovih trendovskih glasbenih predvajalnikov Ipodov pripravljeni kupovati glasbo, če bodo lahko z nekaj kliki prišli do poljubne izbrane pesmi. Ker je Apple nadzoroval celotno prodajno in tehnološko verigo – glasbeno trgovino, programsko opremo, računalnike in glasbene predvajalnike –, je lahko založbam zagotovil dovolj močno zaščito avtorskih pravic in jim obljubil, da bodo s prodajo izdelkov v njegovi glasbeni trgovini omilile vsaj del izgub zaradi internetnega piratstva. Zaradi velikih prodajnih uspehov Applove glasbene trgovine so Itunes kmalu podprle vse večje glasbene založbe, saj si niso več mogle privoščiti izgube dragocenega prodajnega kanala. Apple je zaradi bogate glasbene ponudbe pridobival vse večjo prednost pred drugimi ponudniki glasbenih predvajalnikov in konkurenčnimi glasbenimi trgovinami, s povečevanjem števila uporabnikov pa si je krepil tudi pogajalsko izhodišče z založbami, kar mu je prineslo več vpliva na oblikovanje cen in delitev dobička od prodaje glasbe.

Ko je Itunes uporabljalo že več kot 120 milijonov uporabnikov, Jobsa niso mogli več zavrniti niti lastniki Hollywoodskih filmskih studiev, ki so – podobno kot pred njimi glasbene založbe – vse bolj tarnali nad izgubami zaradi brezplačne spletne izmenjave filmov. Zadrega filmskih studiev je Applu znova omogočila pridobitev pomembnega tržnega deleža na področju distribucije videovsebin in spodbujanje prodaje novih generacij Ipodov, ki so podpirali tudi predvajanje videa (predvsem Ipod Touch). Predstavitev telefona Iphone pa je pred dobrima dvema letoma nakazala, da Apple svoje trgovine ne bo omejeval le na glasbo in video, ampak jo bo prej ali slej ponudil tudi novičarskim medijem in televiziji – ko se bodo zaradi interneta znašli v podobnih težavah kot pred njimi glasbena in filmska industrija.

Kdo bo služil z digitalnimi vsebinami

Čeprav medijski poslovneži že dolgo vedo, kako pomemben je nadzor nad produkcijo, prodajo in distribucijo medijskih storitev, tradicionalnim medijskim podjetjem doslej še ni uspelo postaviti podobno učinkovitega internetnega prodajno–tehnološkega modela. Z Applovo zamislijo se je med večjimi medijskimi igralci domnevno spogledoval Rupert Murdoch, saj so med specializiranimi medijskimi blogi večkrat zaokrožile govorice, da njegovo medijsko podjetje News Corporation razvija posebno napravo, na kateri bi ponudili nekatere najpomembnejše časopise (londonski Times, tabloid Sun in ameriški poslovni dnevnik Wall Street Journal) in plačljive televizijske programe. Na New York Timesu pa so se napol resno zabavali z izračuni, koliko bi prihranili, če bi ukinili tiskano izdajo in svojim naročnikom brezplačno razdelili kar elektronske bralnike, vendar so govorice v obeh primerih ostale le – govorice.

Zadržanost tradicionalnih medijskih podjetij sta zato spretno izrabila dva nova (nemedijska) igralca, ki sta se – podobno kot Apple – zelo dobro zavedala, kako pomemben bo v digitalnem svetu celosten nadzor nad prodajo, distribucijo in uporabo digitalnih vsebin: Amazon in Google. Omenjeni podjetji sta se v zadnjih letih vsako po svoje vse bolj približevali področjem, ki niso bila neposredno povezana z njuno osnovno dejavnostjo – spretno prodajo knjig in internetnim iskanjem. Amazon je vedel, da mu status največjega knjigarnarja na svetu še ne zagotavlja dolgoročnega preživetja, zato je leta 2008 predstavil bralnik elektronskih knjig Kindle. S Kindlom si Amazon ni ustvaril le novega (dobičkonosnega) trga elektronskih knjig in elektronskega založništva, ampak je zaokrožil celotno »Applovsko« prodajno, distribucijsko in tehnološko platformo, na kateri lahko pod lastnimi pogoji prodaja elektronske knjige, časopise, revije in druge digitalne vsebine. Zelo podobno velja tudi za Google, ki si z razvojem lastnih operacijskih sistemov, programske opreme in mobilnih naprav pripravlja okolje, v katerem bo lahko uporabnikom neovirano ponujal svoje vsebine in storitve – od elektronske pošte do videoposnetkov in knjig.

Kljub podobnemu modelu pa imajo Apple, Amazon in Google zelo različne strategije, kako ustvariti denar s prodajo digitalnih vsebin. Amazon je pri svojem delovanju zelo podoben tradicionalnim veletrgovcem, ki prihodke ustvarjajo predvsem z maržami in količino prodanih izdelkov, zato svojo velikost in tržni položaj pogosto uporablja za pritisk na založnike, naj čim bolj znižajo cene izdelkov in mu v zameno za prodajna mesta na elektronskih policah prepustijo tudi po več kot polovico prodajne cene (časopisom je neuradno ponudil še slabše pogoje). Applov poslovni model je drugačen, saj so predstavniki družbe ob nedavni predstavitvi poslovnih rezultatov priznali, da s trgovino Itunes (trenutno) ne ustvarjajo posebnega dobička, ampak jo uporabljajo predvsem za spodbujanje prodaje njihovih elektronskih naprav. Ker je Apple s predstavitvijo Ipada šele vstopil na trg elektronskih knjig, je poskusil pritegniti založnike z obljubo, da jim bo »neamazonovsko« prepustil 70 odstotkov denarja od prodane knjige in jim dal več svobode pri oblikovanju maloprodajnih cen. Tako bo poskusil Amazonu prevzeti nekaj pomembnih založb, s podobno ponudbo pa bo nagovoril tudi lastnike filmskih studiev in televizijskih mrež, ki so podobne pogodbe doslej sklepali predvsem s ponudniki kabelske in satelitske televizije. Čeprav obe podjetji povečujeta odvisnost založnikov od njune prodajne in tehnološke infrastrukture ter jim ogrožata nekatere tradicionalne vire prihodkov, pa sta Amazon in Apple za večino založnikov še vseeno sprejemljivejša od Googla, ki bi digitalne vsebine najraje ponujal brezplačno, saj skoraj vse svoje prihodke ustvari s spletnim oglaševanjem.

Napovedana tekma med Applom, Amazonom in Googlom bo velikim lastniki digitalnih vsebin kratkoročno izboljšala pogajalska izhodišča, saj bodo prav njihove vsebine odločale o prihodnjem poslovnem uspehu Kindlov, Ipadov in drugih elektronskih naprav. Prav tako bi lahko uspeh elektronskih bralnikov založnikom prinesel dodaten vir prihodkov, saj milijoni prodanih elektronskih knjig in glasbenih posnetkov kažejo, da so uporabniki tudi v dobi navidezne internetne brezplačnosti pripravljeni plačevati za vsebine, če je ponudba dovolj prijazna. Vendar pa bo imela morebitna prevlada treh velikih zaprtih platform tudi negativne posledice. Vstopni stroški na trg digitalnih vsebin se bodo za nove igralce vse bolj zviševali, zato bodo le redka medijska in založniška podjetja premogla dovolj znanja in denarja, da bi si zgradila prodajne in tehnološke alternative, če ne bodo zadovoljna s pogoji, ki jih bodo ponujali veliki trije – ne glede na nekatere javno dostopne odprtokodne rešitve in zapise. Poleg tega »digitalne vsebine« ne pomenijo le računalniških iger in najnovejše televizijske humoristične nanizanke, ampak tudi novinarske prispevke, kritične dokumentarce in radikalne filozofske spise, ki ne bodo vedno združljivi s poslovnimi interesi Appla, Amazona in Googla – na kar opozarjajo Applove prepovedi »nespodobnih« programov na telefonih Iphone, Amazonovo brisanje knjig na Kindlih brez vednosti kupcev in Googlovo cenzuriranje spletnih zadetkov na Kitajskem.

Pričakovanje časopisnih hiš in novinarjev, da bodo elektronski bralniki rešili njihove sedanje težave, ker bodo uporabnike morda prepričali, naj spet plačujejo za njihove vsebine, je zato zelo naivno.

***

Velik Iphone, Kindle na steroidih, I-tampon …?

Predstavitve Applovih najnovejših izdelkov so v zadnjem desetletju postale svojevrsten medijski obred. Nekaj mesecev pred uradnim dogodkom se začnejo na spletu pojavljati govorice, ugibanja in najrazličnejše fotomontaže, ki poskušajo napovedati, kakšno čudežno novost bo tokrat prikazal Applov duhovni vodja Steve Jobs. Velikim in praviloma nerealnim pričakovanjem, ki se stopnjujejo vse do trenutka, ko Jobs stopi na oder, sledijo prav tako velika in nerealna razočaranja, kaj vse da je z novostjo narobe. Spletni uporabniki nekaj dni neumorno objavljajo dovtipe, šale in videoposnetke, v katerih se norčujejo iz izdelka. Applovi privrženci jim blagohotno odgovarjajo, da se bodo pomena nove naprave zavedeli šele, ko jo bodo prihodnje leto uporabljali praktično vsi, resni analitiki pa previdno podvomijo o prodajnih rezultatih Applove novosti, a hkrati ne pozabijo dodati, da je Jobsu že nekajkrat uspelo skoraj lastnoročno preoblikovati panoge, v katere je vstopil. To potrjujejo tudi številke, saj je Apple v zadnjem četrtletju prodal skoraj devet milijonov Iphonov in za tretjino povečal skupne prihodke od prodaje, posamezni razvijalci in programerji pa so za njegove predvajalnike Ipod Touch in telefon Iphone napisali že več kot 140.000 programov.

Related articles by Zemanta

• Will Apple’s iPad kill Flash? (slate.com)
• Apple iPad and the Radical Innovation of Meaning (bhc3.wordpress.com)
• After the iPad, what unicorns are there for Apple to unleash? (guardian.co.uk)

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Related articles by Zemanta

• Google Dashboard Tells You What It Knows (takepart.com)
• German Spiegel on Google Goggles’ Face Recognition and More (blogoscoped.com)
• Google Nexus One: Everything You Need to Know [Nexus One] (gizmodo.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 9. januar 2010, foto Jure Eržen

Iskanje orodja, s katerim bomo izluščili modrost množic

Ko uporabnik računalniškega družabnega omrežja Facebook slovesno potrdi svojega tisočega elektronskega prijatelja in se prepusti kratkemu trenutku zadovoljstva, preden začne zbirati novo stotino elektronskih stikov, niti ne pomisli, da njegovo ravnanje ves čas skrbno spremljajo analitiki računalniških omrežij. Ti poskušajo iz njegovega obnašanja med drugim ugotoviti, koliko stabilnih stikov zmore vzdrževati posameznik v omrežju in kako števec prijateljev vpliva na njegove mrežitvene navade, pa tudi razumeti, kako lahko njegovo obnašanje uporabimo za izboljševanje gospodarstva in družbe.

Če pridobimo dovolj podatkov in znamo uporabiti današnja računska orodja, je mogoče z analizo omrežij uspešno analizirati številna področja človeškega delovanja, je povedal devetindvajsetletni računalniški strokovnjak Jure Leskovec, ki na kalifornijski univerzi Stanford raziskuje velika računalniška, informacijska in družbena omrežja. Ugotoviti znamo, kam je treba namestiti senzorje v vodovodnem omrežju, da pravočasno zaznamo zastrupitev vodnih virov. Določimo lahko, komu moramo prišepniti govorico, da bo dosegla kar največji učinek, ali pokazati, kdo ima največ vpliva na medijskem ali političnem trgu. Naučili smo se izračunati, kam postaviti oglas, da bo dosegel kar največ potencialnih kupcev, in predvideti, kateri člani omrežja bodo med sabo prijatelji ali sovražniki. Le prihodnosti trenutno še ne znamo napovedati, je priznal. Zato si je prav to področje izbral za svoj največji raziskovalni izziv.

Pričakovanje, da je mogoče s številkami razložiti družbo ali celo napovedovati prihodnost, že stoletja zaposluje politike, igralce na srečo, ekonomiste, vojskovodje in znanstvenike. Zdaj ste na to področje z analizo elektronskih omrežij vstopili še računalnikarji. Zakaj? Ker se je v zadnjih dvajsetih letih toliko družbe preselilo v elektronske svetove?

Ko opazuješ dovolj velik vzorec ljudi, ugotoviš, da se začnejo človeške družbene mreže obnašati v skladu z določenimi splošnimi pravili, čeprav ima vsak posameznik svojo osebnost in identiteto. Če si izposodim primer iz fizike: ljudi je mogoče včasih modelirati zelo podobno kot pline (nasmešek). Na področju analize omrežij se namreč stikajo tri znanosti: fizika, družbene vede in računalništvo. Fiziki na omrežja gledajo kot na kompleksne sisteme in poskušajo ugotoviti, ali je iz obnašanja enega delca ali manjšega sistema mogoče razumeti ali celo napovedati obnašanja večjih fizikalnih in bioloških sistemov. Podobno razmišljajo tudi družboslovci, ki raziskujejo odnose med posamezniki in večjimi družbenimi sistemi. Računalnikarji smo poskušali z analizami omrežij sprva odgovoriti predvsem na tehnična vprašanja – kako pohitriti prenos podatkov prek računalniških mrež, ustaviti širjenje računalniških virusov in podobno. Z razmahom interneta in razvojem elektronskih družabnih omrežij pa se je družba dejansko začela seliti na naš teren, saj so se naše tehnologije in storitve razširile v vse pore življenja več milijard posameznikov.

Ti posamezniki pa ustvarjajo neskončne količine podatkov …

… ki jih je mogoče zelo natančno meriti, jim slediti, jih zbirati in analizirati. Poleg tega ti podatki niso zgolj pasivne številke, ampak nam povedo veliko o aktivnem obnašanju uporabnikov. Z analizo blogov, uporabe spletnih medijev in družabnih omrežij izvemo, kaj ljudi zanima, kaj iščejo, o čem pišejo, s čim se izražajo, kdo komunicira s kom, kakšni so njihovi odnosi in na kakšna sporočila se odzivajo. Ti podatki omogočajo zelo natančne posnetke njihovega posamičnega delovanja, kažejo pa tudi, kako ta posamična dejanja vplivajo na širše omrežje.

Primerjava je privlačna: ljudje kot posamezne molekule, ki oblikujejo »plin« – družbo z določenimi lastnostmi. Pa je res tako preprosto?

Analize, ki jih znamo danes izdelati analitiki omrežij, so vsekakor bistveno bolj površinske od tistih, ki jih izvajajo sociologi, antropologi ali psihologi. Tudi zato so družboslovci do takega pristopa še nekoliko zadržani, saj jih zanimajo predvsem posamezniki kot taki in ne kot nekakšna abstraktna mrežna vozlišča, povezave in uporabniške šifre. Vendar se tudi zavedajo, da lahko z analizo omrežij raziskujejo stvari, ki prej niso bile mogoče, saj so bile klasične družboslovne raziskave omejene z razmeroma majhnimi vzorci – nekaj sto do morda tisoč ljudi. Take raziskave nam povedo marsikaj o delovanju manjših človeških omrežij, vendar teh pravil ni mogoče preprosto posplošiti na večja omrežja. Ko omrežje doseže določeno velikost, se začne obnašati bistveno drugače kot prej. To pa lahko ugotovimo šele, ko analiziramo omrežja, v katerih je povezanih na milijone uporabnikov.

Katere nove ugotovitve je prinesla analiza velikih omrežij?

Lahko smo, denimo, potrdili ali ovrgli nekatere stare teorije. Pred dobrim letom smo na 250 milijonih uporabnikov Microsoftovega omrežja MSN ugotovili, da Milgramova in Traversova teza o »šestih stopnjah ločenosti«, po kateri vsakega poljubnega človeka na planetu do drugega loči v povprečju le šest stiskov rok oziroma poznanstev, dejansko drži, saj so bili uporabniki omrežja med sabo v povprečju oddaljeni le za nekaj več kot šest povezav. Prav tako smo potrdili tezo britanskega antropologa Robina Dunbarja, ki je na podlagi povprečnih velikosti skupin, v katerih živijo posamezne sesalske vrste, in velikosti njihovih možganskih neokorteksov postavil hipotezo, da ljudje lahko sklenemo in vzdržujemo do približno 150 stikov, preden dosežemo svojo kognitivno mejo. Naše analize so pokazale, da je prav 150 povezav tista vrednost, pri katerem se začnejo mreže drugače obnašati, kar pa se vidi šele na zelo velikih vzorcih.

Kljub temu imajo nekateri uporabniki Facebooka in drugih družabnih omrežij tudi po tisoč »prijateljev« in več …

To načenja zelo zanimivo raziskovalno vprašanje. Po nekaterih teorijah so se naši možgani prilagodili na dejstvo, da smo velik del svoje evolucije preživeli v skupnostih, ki so imele v povprečju po 150 pripadnikov, zato večjih skupnosti pač nismo sposobni trajno ohranjati. Po drugi strani pa je mogoče, da so nam elektronska orodja omogočila vzdrževanje bistveno večjega števila stabilnih povezav. Ne vem, saj so Facebook in druga orodja z nami še premalo časa, da bi lahko spremljali evolucijske spremembe. Prav tako je še neodgovorjeno vprašanje, kako izmeriti vplive tisočih elektronskih prijateljev na dejansko družabno življenje posameznika.

Katera stara prepričanja pa so analize velikih omrežij ovrgle?

Izvedeli smo marsikaj novega o tem, kako ljudje ustvarjamo pozitivne in negativne povezave, komu zaupamo ali kako izbiramo naše prijatelje in sovražnike. Trije ljudje so lahko povezani različno (ozre se po mizi, poišče papirnati prtiček in začne skicirati trikotnike s povezavami). Ena mogoča razlaga človeških povezav je razmeroma preprosta: prijatelj mojega prijatelja je tudi moj prijatelj, sovražnik mojega prijatelja je moj sovražnik, sovražnik mojega sovražnika pa je tudi moj sovražnik. Vendar se je izkazalo, da ljudje na internetu ustvarjajo povezave drugače. Pozitivne povezave ustvarjajo do ljudi, ki imajo višji status ali ugled, medtem ko negativne povezave ustvarjajo do tistih, ki imajo nižji status od njih samih. Še bolj presenetljivo pa je, da je mogoče le iz lokalne strukture omrežja v več kot 90 odstotkih primerov pravilno napovedati, ali je določena povezava pozitivna ali negativna.

Na podobne modele stavita tudi zavarovalniška in igralniška dejavnost – 90 odstotkov ljudi naj bi se v 90 odstotkih primerov obnašalo 90-odstotno predvidljivo.

Tako nekako. Če vem, v kakšnih odnosih so si posamezni stiki – kar lahko precej natančno izluščimo iz pridobljenih podatkov –, lahko z veliko gotovostjo napovem, kakšnega predznaka bodo nove povezave v omrežju in kako bodo določena dejanja vplivala na delovanje omrežja. Najbolj zanimivo pa je to, da se ta napoved ne spreminja ne glede na tip omrežja. Ljudje se začnejo v velikih omrežjih obnašati predvidljivo, ne glede na to, ali so ta omrežja javna ali anonimna, zasebna ali komercialna … Zato lahko modele iz enega omrežja natančno uporabim v drugih omrežjih. Tudi zato se trenutno veliko ljudi ukvarja z analizo zelo različnih omrežij, saj je mogoče zelo podobno modelirati marsikaj – kje in komu pokazati oglas, da bo imel kar največ učinka in prodal največ izdelkov, komu posredovati govorico, da se bo najhitreje razširila …

Teh uporab je neskončno dosti – od znanstvenih do takih, ki ustvarjajo dolarje. Trenutno se dogovarjamo o analizi poslovnega družabnega omrežja LinkedIn, v katerem je zbranih več kot 30 milijonov visokokvalificiranih delavcev in ponuja odličen vpogled v trg dela v ZDA. Za vsakega člana omrežja vemo, kakšna je njegova zaposlitvena pot in kje dela, zato bi lahko z analizo omrežja na ogromnem vzorcu natančno proučevali, kako se je na ameriškem trgu dela odrazila gospodarska kriza, kdo je izgubljal delo, katere panoge so zaposlovale in kakšna je bila smer teh zaposlitvenih migracij. Na neki točki bi bilo morda mogoče celo napovedovati, kdo bo verjetno izgubil službo in kdo razmišlja o menjavi, čeprav se tega sam še niti ne zaveda.

Analiza omrežij lahko danes zelo natančno opiše, kakšne so lastnosti teh mrež, kako dolge so povezave med uporabniki, kako se širijo, kje so ključna vozlišča, katerih tipov povezav je največ in kakšne povezave bodo najverjetneje nastale v določenih okoliščinah. Kakšne pa so omejitve te metode? Česa nam analiza omrežij ne pove?

Analitiki omrežij smo trenutno predvsem opazovalci, ki znamo razmeroma dobro opisati preteklo dogajanje. Sam pa priznam, da me bolj zanima, kako aktivno oblikovati prihodnost. Zato bi se zelo rad lotil družbenih poskusov na ljudeh, denimo izgradil dva vzporedna virtualna svetova in ugotavljal, kako se ljudje obnašajo v njih in kako na to obnašanje vplivajo razlike, ki bi bile vgrajene v ta dva sistema. Industrija se s tovrstnimi poskusi ukvarja že veliko let. Amazoni, googli in druga spletna podjetja redno preizkušajo, kako uporabniki sprejmejo določeno spremembo – ali kupijo več knjig, če je gumb za dokončanje nakupa postavljen višje ali nižje na strani …

… ali števec prijateljev na Facebooku vpliva na to, da se bodo uporabniki bolj pridno mrežili, ker jim več prijateljev dviguje status …

Vsekakor. Facebook se trudi, da bi uporabniki pri njih preživeli kar največ časa, zato uporabljajo različne prijeme, kako jih obdržati – dodajajo števec prijateljev, možnosti komentiranja, klepeta, pošiljanja darilc in podobno. Ta orodja niso naključna. Enemu milijonu uporabnikov pokažeš števec prijateljev, drugemu milijonu ga skriješ, nato pa analiziraš razlike in ugotoviš, kaj bolj ustreza tvoji strategiji in poslovnim interesom. Te analize so izjemno natančne, saj nekateri ponudniki preizkušajo skoraj vse – od barve določenih gumbov do pisav. Vendar so to že podrobnosti. Mene bolj mika pravi socialni inženiring – kako in ali je možno ustvariti ter kontrolirano vzgajati spletno skupnost v določeno smer. Ali je možno postaviti sistem, da se bo skupnost razvijala tako, kot hočem, in ne naključno. Ljudi kot posameznikov verjetno nikoli ne bomo mogli modelirati. Mislim pa, da lahko precej modeliramo družbo kot celoto.

Ali ni to nevarna želja? Ljudje si včasih predstavljajo, da je mogoče socialni inženiring uporabljati za »sistemsko« urejanje družbe, kar se je v preteklosti že nekajkrat slabo končalo …

Mene zanima, kako zasnovati orodja, s katerimi bomo ljudem pomagali in znali nevsiljivo izluščiti neko pasivno globalno znanje, modrost množic, ne pa to, kako nadzorovati ljudi, jim slediti, brati pošto in kukati v spalnice. Prepričan sem, da je mogoče z boljšim razumevanjem omrežij izgraditi marsikaj dobrega. To me žene in motivira.

In upravičuje tudi prijeme, s katerimi bi kot prihodnji družbeni inženir poskušali vplivati na posameznike, da sledijo vašemu cilju?

Moram se popraviti, če je tako zvenelo, ampak moč družbenega inženiringa nikakor ni neskončna. Seveda obstajajo načini, kako spodbujati določeno uporabniško ali potrošniško obnašanje, vendar so zelo omejeni. Poleg tega raziskave omrežij jasno kažejo, da sistema in posameznika ni mogoče obravnavati kot dveh ločenih enot, saj vsak posameznik s svojimi dejanji vpliva na dejanja drugih okoli sebe in soustvarja celoten sistem. Predvsem pa nikoli ne moremo predvideti rojstva izjemnih posameznikov, ki bodo nepredvidljivo radikalno spremenili obstoječe sisteme in pravila. Izjemnih dogodkov verjetno nikoli ne bo mogoče napovedati, sprožiti ali preprečiti.

Za večjo natančnost svojih prihodnjih raziskav boste potrebovali dostop do vse več podatkov o uporabnikih, kar bo na neki točki nujno začelo posegati v njihovo zasebnost. Hkrati se bodo povečevale zahteve držav in komercialnih naročnikov po natančnih analizah obnašanja državljanov, potrošniških navad in podobno. Kako se bi kot raziskovalec odzvali na take ponudbe in projekte?

Podatke in orodja, s katerimi delamo, bi načeloma lahko zlorabili. Tega se zelo dobro zavedam, a lahko le ponovim, da me kot znanstvenika to ne zanima in da pri svojem delu zelo pazim, da ne posegam v zasebnost uporabnikov. Prav tako nimam nobene želje po preganjanju teroristov, čeprav jih tajne službe iščejo tudi z mrežno analizo elektronskih komunikacij. Računalnikarji smo pogosto v nehvaležni vlogi, saj smo se zaradi naših orodij znašli v prvih bojnih vrstah. Meje možnega pomikamo naprej in se med prvimi srečujemo z dilemami, kaj se na spletu sme in ne sme početi, katere podatke o uporabnikih shranjevati in kako jih obdelovati. Zelo dobro se zavedamo, kako veliko moč ima Google, ki mu z vsakim iskanjem ali elektronskim pismom povemo, kaj počnemo in kaj nas zanima. Prav tako pa smo se naučili, da gre pri posegih v zasebnost pogosto za predvsem psihološko vprašanje, kaj se nam zdi v nekem obdobju sprejemljivo in kaj ne. Davčna uprava pozna naše finance bolje od nas, banke nas izjemno podrobno preverijo, preden nam odobrijo kredite, a smo se na to navadili. Na internetu se ta pravila šele oblikujejo.

V svojem raziskovanju se precej ukvarjate tudi z raziskovanjem širjenja informacij v omrežjih. Med drugim ste ugotavljali, kako in kdaj so se izjave ameriških politikov med predsedniško kampanjo pojavljale v medijih in blogosferi, analizirali poročanje ameriških medijev o gospodarski krizi … Kaj so vam te analize povedale o razmerjih moči v ameriških medijih in politiki?

Poteki novičarskih ciklov so raziskovalce zanimali že od nekdaj, a jim je bilo izjemno težko slediti in jih izmeriti. Če analiziramo pot informacij po elektronskih kanalih – internetu, blogih, spletnih medijih ali Twittru –, pa lahko natančno zabeležimo, kaj in kdaj je nekdo zapisal, kdo je to prebral in kdo povzel. Ker znamo zajeti na milijone različnih virov informacij, si lahko ustvarimo kar dobro sliko, kaj se prebivalstvo pogovarja, katere fraze in ključne besede uporablja in katere informacije se razširjajo. To je zlasti zanimivo v politiki – kako se širi informacija med pripadniki različnih strankarskih in svetovnonazorskih prepričanj, kako se spreminja in v kakšnem kontekstu jo določeni igralci uporabljajo. S temi podatki pa je že mogoče kar nazorno pokazati, kdo so glavni prožilci in razširjevalci informacij, ter iz sopojavljanja fraz ugotoviti, kdo koga povzema in s kom je kdo povezan.

Mogoče se sliši presenetljivo, ampak načeloma bi lahko zelo podoben pristop uporabili tudi za preučevanje delovanja možganov, kjer lahko merimo aktivnost posameznih nevronov, manj pa vemo, kakšne so povezave med njimi. Če bi ugotovili, da se dva nevrona praviloma prožita drug za drugim, to morda pomeni, da sta povezana. Področij, na katerih je mogoče uporabiti analize omrežij, je res nešteto …

Je mogoče napovedati tudi, katero izjavo politika bodo mediji verjetneje povzeli in kakšen volilni slogan bo prepričal volivce?

Taka vprašanja so se seveda pojavljala, saj so do nas po objavi rezultatov prihajali tudi politični strategi in predstavniki medijev, vendar bi bilo napovedovanje uspešnih volilnih sloganov na podlagi naših izračunov trenutno bolj fantastika. Znamo pa odgovoriti na vprašanje, kako se bo najverjetneje širila informacija, ki bo objavljena v New York Timesu – koliko ogledov in drugih objav bo sprožila, koliko in kateri blogi jo bodo povzeli. Prav tako smo ugotovili, da blogi večinoma z dveinpolurnim zamikom povzemajo objave tradicionalnih medijev, da informacije o politiki najhitreje objavljajo specializirani politični blogi in da blogosfera sproži le 3–5 odstotkov medijskih zgodb, kar pomeni, da je moč alternativnih medijev pogosto precenjena.

Ugotovili smo tudi, da v medijih močno prevladujejo novice iz uradnih virov in velikih podjetij, ki večinoma določajo, kako mediji poročajo o gospodarski krizi. Zato so, na primer, članki o posledicah krize za izobraževanje, socialo in zdravstvo v veliki manjšini. Takih zgodb je bilo le za dva odstotka. Te raziskave pa so navdihnile še en projekt, saj smo začeli skupaj z novinarji razvijati orodje, ki bi jim pomagalo pri raziskovalnem novinarskem delu.

Orodje za iskanje in analizo povezav med osebami in podjetji?

Nekaj takega. Raziskovalno novinarstvo je nekakšno iskanje šivanke v ogromnem kupu sena – iskanje pomembne informacije ali povezave v nepregledni količini podatkov. S podobnimi orodji, kakršna uporabljamo pri naših analizah omrežij, je mogoče analizirati velike količine podatkov in povezati neštete drobce informacij v večjo sliko. Te programe je mogoče nastaviti tako, da iščejo in opozarjajo na poslovne transakcije ali povezave, ki so najverjetneje sumljive in jih je treba preiskati. Naloga novinarjev pa je, da osmislijo te ujete povezave.

Ste morda potrdili tezo ameriškega profesorja Cassa Sunsteina, avtorja knjige Democracy 2.0, da se na spletu vse bolj združujejo enako misleči – da demokratske časopise povzemajo demokratski blogerji, republikanski republikanske, med njimi pa skoraj ni povezav?

Tega sicer nismo ugotavljali, vendar so se s podobnim vprašanjem precej ukvarjali drugi raziskovalci omrežij. Znano je, da zapiranje v komunikacijske mehurčke ni najboljši recept za uspeh, saj so tisti, ki so bolje povezani z drugimi omrežji, praviloma uspešnejši, ker imajo dostop do bistveno večje količine različnih informacij.

Razvejana omrežja so verjetno tudi robustnejša od zaprtih omrežnih mehurčkov?

Nedvomno. Tisti, ki se zapirajo v lastna omrežja, postanejo postopoma izolirani in nimajo dostopa do informacij iz drugih predelov omrežja. Ugotavljanje ranljivosti omrežij je še eno pomembno področje uporabe omrežnih analiz, saj nam omogoča iskanje pomembnih vozlišč, prek katerih potekajo ključne povezave. Če bi onesposobil deset ključnih internetnih strežnikov, bi onemogočil velik del omrežja, če onesposobiš deset milijonov naključnih računalnikov, pa verjetno ne boš povzročil posebne škode. To ne velja le za telekomunikacijsko infrastrukturo, ampak tudi za družabna omrežja. Ko smo izvajali poskuse na omrežjih, smo ugotovili, da lahko iz človeškega socialnega omrežja izbrišemo vse ljudi z več kot petdesetimi povezavami, pa se povezljivost v omrežju ne bo posebej spremenila.

Vas v prihodnjih letih mika pridobiti tudi kaka nova znanja, ki jih trenutno pogrešate?

Zelo me zanima biologija, ki postaja zelo računska. Analizo omrežij že kar intenzivno uporabljajo tudi na področju genetike in nevroloških znanosti. Tam vidim številne priložnosti, čeprav se zavedam, da mi teh področij ne poznamo dovolj dobro, a je tudi to mogoče nadoknaditi z interdisciplinarnim raziskovanjem. Prav tako si želim znati več matematike, a bo to verjetno ostala pobožna želja.

Z osemindvajsetimi leti ste postali profesor na elitni ameriški univerzi Stanford, izbrali pa so vas izmed več kot tristo kandidatov. Kako pomembno je bilo dejstvo, da ste se ukvarjali s tako vročim področjem, kot je analiza računalniških omrežij, ki univerzi omogoča pridobivanje številnih raziskovalnih projektov, znanstvenih objav in obetavnih študentov?

Pravo raziskovalno področje je bilo zagotovo zelo pomembno, a pomeni le del celotne zgodbe. Ko sem po doktoratu začel pisati prijave za službe, sem o tem dosti razmišljal, saj sem v prijavah hotel pokazati, da ima moja dosedanja raziskovalna in študijska pot neki globalni smisel – da vem, kaj počnem in kaj hočem. Tedaj sem spoznal, da je bila ta moja pot v resnici precej logična. Začela se je že v osnovni šoli, ko sem se nekako sam od sebe navdušil nad programiranjem. Nadaljevala se je na gimnaziji z različnimi raziskovalnimi nalogami in projekti. Še v srednji šoli sem začel zahajati na Inštitut Jožefa Stefana in sodelovati z imenitnimi mladimi raziskovalci. To vez do inštituta še vedno z veseljem ohranjam. Takrat sem tudi prvič potrkal na vrata profesorja Soline na fakulteti za računalništvo; ta si je vzel veliko časa in me mentoriral.

Po diplomi na fakulteti za računalništvo v Ljubljani je sledila odločitev za doktorski študij v Ameriki in številni projekti na področju analize omrežij. Čez leto sem pridno študiral, poletja pa sem skoraj obvezno preživel v industriji. Vse te izkušnje so mi pomagale opraviti razgovor za delo, ki je imel na Stanfordu obliko predavanja, v katerem sem moral prepričati profesorski zbor, da sem zrel raziskovalec, ki razume svoje področje. Pri tem so mi zelo veliko pomagale praktične izkušnje, ki sem jih pridobil po raziskovalnih laboratorijih v tujini.

So bili raziskovalni laboratoriji odprti tudi za tako mlade raziskovalce?

V Sloveniji imamo zelo dober sistem državnih tekmovanj iz računalništva za srednje šole. V zlatih časih programerskega podjetja Hermes Softlab so zmagovalce teh tekmovanj na pobudo gospoda Rudija Brica poslali za dva meseca na prakso v raziskovalni laboratorij Hewlett-Packarda v ZDA. Sam sem šel dvakrat, v tretjem letniku, ker sem zmagal, in v četrtem, ko se na tekmovanju nisem dobro odrezal, a so me Američani sami povabili. Ta primer tudi kaže, koliko dobrega lahko naredi že letalska vozovnica v Ameriko in tisoč dolarjev za življenjske stroške, saj je večina tedanjih udeležencev Hermesovih delovnih praks danes zelo uspešna. Skoraj vsi so doktorirali, pripravljajo doktorate ali pa so ustanovili podjetja, s katerimi so uspešni tudi v tujini. Poleg tega nam je ta prva izkušnja Amerike vsem odprla oči, kakšne možnosti so pred nami. Sam pa sem od tedaj vsake poletne počitnice preživel v tujini v kakem raziskovalnem laboratoriju, na fakulteti ali v podjetju. Potem je vse postalo lažje. Iz ene priložnosti se pojavi druga, tvoj življenjepis se debeli, naučiš se vztrajnosti, prevzemanja pobud, pridobiš samozavest …

Prav s pobudami in samozavestjo imamo Slovenci največ težav, saj se vidi, da nekako nismo vajeni spodbujati odličnosti, izjemnosti in štrlenja iz povprečja. Nadarjenim dijakom in študentom so sicer namenjene Zoisove štipendije, a niso dovolj selektivne. Poleg Zoisovih štipendij bi morale obstajati še kake druge javne ali zasebne štipendije, ki bi bile zares izbrane in tudi dovolj bogate, da bi vrhunskim študentom omogočile kako študijsko leto ali delovno prakso v tujini. Azijci se tega lotevajo zelo sistematično. Izberejo najboljše kandidate, jih pošljejo študirat v tujino, da pridobijo kar največ znanja, in se jih potrudijo pritegniti nazaj. Mi tega še ne znamo.

Kako se spodbujanja odličnosti lotevajo na Stanfordu?

Vse temelji na odprtosti in lastni raziskovalni pobudi. Začne se že pri izbiri kandidatov, saj se profesorski zbor zelo svobodno odloči, kateri kandidat jih prepriča. Tam ne poznajo raznih pravilnikov in točkovnikov, ki jih v Sloveniji tako radi uporabljamo. Ko si sprejet, ugotoviš, da je hierarhija zelo mehka, saj imajo docenti, izredni profesorji in redni profesorji skoraj enake dolžnosti in odgovornosti. Klasičnih kateder nimamo, vsak profesor je praktično svoj laboratorij in se povezuje z drugimi profesorji pri projektih – ali pa tudi ne. Ni nekih napisanih pravil, pokažejo ti pisarno in tajnico, nato se moraš znajti sam. Tudi ko sem prve mesece poskušal ugotoviti, kakšno je sploh moje mesto na fakulteti, sem izvedel le, naj delam, kar sam hočem, kar mislim, da je dobro. Po eni strani je to imenitno, po drugi pa moraš res zelo dobro premisliti, kaj želiš početi, da bo na koncu čim več.

Ta svoboda je verjetno varljiva, saj je treba prej ali slej pokazati rezultate …

Ta svoboda je super, a se v njej skriva zelo veliko odgovornosti. Čez sedem let bodo na fakulteti odločali, ali mi bodo ponudili redno profesuro ter s tem stalno zaposlitev ali pa se bom moral posloviti. Kaj bo odločalo? Ne vem, saj nimamo nobenih vnaprej določenih formalnih meril. Ni točk v Cobissu ali česa podobnega. Po sedmih letih bodo na fakulteti pač presodili moje celotno delo, kjer bodo ocenili moje raziskovalne dosežke, pedagoško delo, uspehe mojih študentov … In upam, da bo to dovolj. Če ne bo, že zdaj vem, da se bom lahko jezil le nase. Druga velika razlika je, da smo profesorji plačani samo devet mesecev, kolikor traja študijsko leto, tri mesece pa si moramo financirati sami. Če nimaš zunanjih raziskovalnih projektov in denarja za svojo plačo, moraš pač na počitnice. Ta ukrep spodbuja profesorje, da so raziskovalno aktivni. Hkrati pa tudi pomeni, da profesorji ne morejo še enaindvajsetič odpredavati tistega, kar predavajo že dvajset let, in kljub temu zaslužiti polne plače.

Zaposleni na slovenskih fakultetah pogosto potarnajo, da imajo preveč pedagoških obremenitev, zato jim trpi raziskovalno delo. Kako vi usklajujete pedagoške in raziskovalne obveznosti?

Učim precej manj od svojih kolegov v Sloveniji, a je tudi naš študijski sistem precej drugačen od slovenskega. Na Stanfordu imamo približno 6000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov, Univerza v Ljubljani pa ima 60.000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov. Kaj nam to pove? Da se v Sloveniji mogoče še ne vemo, kaj hočemo doseči z visokim šolstvom. Naj bo to podaljšana srednja šola ali sistem, ki naj bi pomagal ustvarjati presežke? Hočemo diplomirati kar največ ljudi ali izvajati dobre raziskave? Verjetno hočemo oboje, vendar sedanji sistem financiranja visokega šolstva temu ni naklonjen. Na fakulteti pa je treba tudi razločiti, kje se konča srednja šola in začne študij. Za prehod iz srednje šole na Stanfordu poskrbijo profesorji učitelji, ki ne raziskujejo, ampak so predvsem pedagogi in skoraj v celoti prevzamejo prvi dve leti dodiplomskega študija. Mene kot profesorja raziskovalca čaka kvečjemu kak predmet v četrtem letniku dodiplomskega študija, sicer pa se ukvarjam skoraj izključno z doktorskimi študenti.

Se ta razlika odraža tudi na študentih?

Težko primerjam, ker nisem imel skoraj nobenih izkušenj s slovenskimi študenti. Moji dosedanji študenti so vsi brez izjeme zelo delavni. Z njimi ni nobenih težav, ni treba razmišljati, kako bi jih motiviral. Naredijo, kar predlagaš, mnogokrat še veliko več, preštudirajo veliko dodatne literature in povedo, če jih kaj zmoti pri tvojem pristopu.

Je ta motiviranost povezana tudi z dejstvom, da je Stanford izjemno selektivna univerza?

Tudi, vendar že kmalu ugotoviš, da kljub strogi selekciji nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo izbrani posamezniki obnesli med študijem. Med študenti se hitro vzpostavi hierarhija, najbolj uspešni imajo zelo različna družbena, nacionalna in raziskovalna ozadja, predvsem pa je zanje značilno, da po nečem izstopajo. Ko sem bil že sprejet, sem izvedel, da jih je tudi pri meni prepričalo, da se je moje raziskovalno delo precej razlikovalo od raziskovalnega dela mojega mentorja. Poleg tega pa tudi moja zgodba kaže, da lahko nekdo iz eksotične srednjeevropske države v štirih letih doktorira in dobi službo na Stanfordu, čeprav ne bi prej nikoli pomislil, da je kaj takega sploh mogoče (nasmešek). Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo. Saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega.

To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere. Vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti. Sam pa povsod po svetu in doma spoznavaš sodržavljane, ki se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, o katerih nihče nič ne izve …

Facebook je domnevno nastal zato, ker so bili njegovi ustanovitelji nori na azijska dekleta in so hoteli ustvariti računalniško omrežje, na katerem bi imeli dostop do njihovih fotografij. Azijska dekleta pa so menda zelo vabljiva tudi za samske Slovence, ki zaidejo v Silicijevo dolino in okolico. Veste kaj o tem pojavu?

Res je, kar nekaj Slovencev se je poročilo z Azijkami, ko so prišli v Kalifornijo. Urbanih legend o azijskih dekletih ne manjka. Nekateri pravijo, da so azijska dekleta uresničitev sanjske ženske, vedno prijazne in brezhibno urejene, ki ti izpolnijo vsako željo, še preden sploh pomisliš nanjo. Sam še nimam teh izkušenj (smeh).

Related articles by Zemanta

• Study Measures the Chatter of the News Cycle (nytimes.com)
• Another Perspective on How “News” “Diffuses”: The Francisville 4 from Inside the Newsroom (journalismschool.wordpress.com)
• Tracking the Life and Death of News (usnews.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. september 2009

Novi izzivi, stare prakse?

Odločna nova komisarka in reforme, ki jih morajo članice vključiti v svoje nacionalne zakonodaje do konca maja 2011, bodo na področje telekomunikacij predvidoma prinesle kar nekaj večjih sprememb. Nove določbe bodo po zagotovilih evropskih funkcionarjev spodbujale naložbe v telekomunikacijsko infrastrukturo, spoštovale načela »nevtralnosti omrežij« in izboljšale ponudbo telekomunikacijskih storitev, med katerimi bodo lahko izbirali evropski potrošniki. Hkrati bo imela evropska komisija po besedah dosedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding v prihodnosti več moči pri »ustvarjanju enotnega evropskega telekomunikacijskega trga«, saj bo sedanjo Evropsko skupino regulatornih organov (ERG) prihodnjo pomlad nadomestil nov skupni organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC).

Ta nadnacionalni telekomunikacijski regulator bo imel precej večja pooblastila od ERG in bo lahko v določenih primerih posegel tudi v odločitve nacionalnih regulatorjev, kar doslej ni bilo mogoče (komisija je smela le komentirati njihove odločitve ali vložiti veto). Nacionalni regulatorji pa bodo smeli za »odpravo najbolj trdovratnih ovir za razvoj konkurence« na telekomunikacijskih trgih od kršiteljev – praviloma velikih nacionalnih telekomov, ki iščejo vedno nove načine za ohranitev prevladujočega tržnega deleža – v skrajnem primeru zahtevati celo »funkcionalno delitev«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik telekomunikacijske infrastrukture in ponudnik maloprodajnih storitev (v slovenskem primeru Telekom Slovenije ne bi smel več tržiti internetnih storitev pod blagovno znamko Siol, prav tako ne telefonije in poslovnih storitev).

Več pravic bodo po zagotovilih komisije imeli tudi evropski potrošniki. Ponudniki telekomunikacijskih storitev bodo morali uporabnikom omogočiti menjavo operaterja in prenos številke v enem delovnem dnevu in jim ponuditi možnost sklepanja naročniškega razmerja za dvanajst mesecev, če bodo uporabniki to zahtevali. Poleg tega bodo morali operaterji uporabnike natančneje obveščati o naročniških storitvah (kaj dobijo v naročniškem paketu, kakšne so obveznosti operaterja, kakšna mora biti kakovost storitve …) in jih seznanjati z vsako kršitvijo, povezano z varovanjem njihovih osebnih podatkov pri operaterju: morebitnimi hekerskimi vdori, izgubo podatkov in nepooblaščenimi prisluhi. Največ medijske pozornosti pa je doživela nova določba o svobodi interneta, po kateri v EU ne bo mogoče preganjati izmenjevalcev filmskih in glasbenih datotek brez »pravičnega in nepristranskega postopka ter učinkovite in pravočasne sodne presoje«, kar so že nakazovali nekateri »protipiratski« ukrepi, ki sta jih v zadnjem letu napovedali Francija in Velika Britanija.

Pirati in njihove pravice

Francoska vlada je namreč sredi lanskega leta napovedala nov zakon o nadzoru interneta (»zakon Hadopi«), ki bi ponudnikom internetnih storitev med drugim naložil tudi preganjanje izmenjevalcev glasbenih in filmskih datotek. Ponudnik internetnih storitev bi moral osumljene uporabnike najprej opozoriti, naj s spornim početjem prenehajo, po dveh neuspešnih opozorilih pa jim (brez sodne odločbe) onemogočiti dostop do interneta in blokirati njihove spletne strani. Zelo podoben pristop – načelo treh udarcev – je nedavno napovedala tudi britanska vlada, ki je v najnovejšem osnutku zakona o digitalni ekonomiji predvidela stroge ukrepe proti domnevnim kršiteljem avtorskih pravic na internetu: blokiranje spletnih naslovov IP, omejevanje pasovne širine, filtriranje internetnega prometa in izklop uporabnikov, ki ne bodo upoštevali prvih dveh opozoril. Zakone, ki bi po načelu treh udarcev brez sodnih odločb preganjali domnevne internetne pirate, pa so v zadnjem letu dni napovedali tudi predstavniki španske in irske vlade.

Omenjene predloge so takoj obsodili varuhi internetnih svoboščin in predstavniki potrošniških združenj, ki so opozorili, da ponudniki internetnih storitev zaradi zahtev glasbene in filmske industrije ne morejo kar tako posegati v zasebnost internetnih uporabnikov in jim brez ustreznega (sodnega) postopka onemogočiti dostopa do svetovnega spleta. Njihove argumente so podprili tudi številni evropski parlamentarci in zahtevali, da je treba v okviru telekomunikacijskih reform nujno poskrbeti tudi za temeljne potrošniške in državljanske pravice prebivalcev EU – vključno s pravico do varovanja zasebnosti.

Čeprav je določba o svobodi interneta zaradi nasprotovanja Francije, Anglije in nekaterih drugih članic skoraj ogrozila sprejetje celotnega reformnega svežnja, je komisarki Redingovi v zadnjem hipu uspelo skleniti kompromis, ki uporabnikom spleta sicer zagotavlja, da jim ponudniki internetnih storitev brez ustreznega postopka ne bodo smeli odklopiti internetne povezave, vendar pa državam tudi ne preprečuje sprejemanja strogih zakonov za nadzor interneta. Prav tako v končno besedilo ni bil vključen predlog, po katerem bi postal dostop do svetovnega spleta ena izmed temeljnih človekovih in državljanskih pravic, kar se bo sredi prihodnjega leta zgodilo na Finskem, kjer bo začela veljati ustavna določba, da mora imeti vsak državljan možnost širokopasovnega dostopa do interneta s hitrostjo najmanj 1Mb/s.

Švedski evropski poslanec Piratske stranke Christian Engström se je strinjal, da ima določba o svobodi interneta veliko pomanjkljivosti, vendar nam je tudi povedal, da ga je »glede na zaskrbljujoče trende v številnih pomembnih članicah EU« že sprejetje kompromisne določbe zelo prijetno presenetilo. »V sprejetem besedilu jasno piše, da države EU ne smejo izvajati nikakršnih ukrepov za omejevanje dostopa do interneta, ki ne bi bili nujni, primerni in v duhu demokratične družbe – sploh pa ne brez ustreznega postopka, ki upošteva načelo nedolžnosti, spoštuje pravice osumljencev do zasebnosti in obtožencem omogoča, da predstavijo tudi svojo plat zgodbe,« je pojasnil Engström.

Piratski poslanec je zato prepričan, da določba o svobodi interneta pošilja evropskim vladam zelo jasno sporočilo: zakoni, kakršen je francoski Hadopi, kršijo evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj posegajo v pravico posameznika do svobodnega prejemanja in razširjanja informacij preko svetovnega spleta – najpomembnejše informacijske infrastrukture v današnjih družbah.

Kompromisne direktive, kompromisno izvajanje

Kljub Engströmovemu optimizmu je postalo zelo kmalu jasno, da si bodo posamezne članice zelo različno razlagale, kaj »v resnici« piše v sprejetem svežnju telekomunikacijskih reform.

Francija je jeseni potrdila nekoliko prenovljeno različico zakona Hadopi, po katerem je pred odklopom uporabnika treba pridobiti sodni odlok, ostale ukrepe pa je pustila nespremenjene (osumljeni uporabnik se med postopkom ne bo mogel zagovarjati, posegi v zasebnost …). Velika Britanija je takoj po sprejemu reformnega svežnja zagotovila, da njen zakon o digitalni ekonomiji ni v nasprotju s sprejetimi telekomunikacijskimi reformami, saj bo za »pravičen in nepristranski postopek« poskrbel kar britanski telekomunikacijski regulator Ofcom, ker kompromisna določba o svobodi interneta pač izrecno ne zahteva sodnega postopka. Njunemu zgledu pa bodo skoraj zagotovo sledile tudi druge evropske države, saj postaja »digitalna ekonomija« (in s tem zaščita avtorskih pravic) vse pomembnejša gospodarska panoga, ki naj bi državam pomagala pri premagovanju gospodarske krize in vsaj navideznem ustvarjanju delovnih mest. Morebitni posegi v zasebnost njihovih prebivalcev v imenu »preganjanja piratstva« in »varovanja intelektualne lastnine« bodo zato postajali politično vse bolj sprejemljivi.

Na različne razlage evropskih dokumentov pa ne opozarjajo le zagovorniki internetnih svoboščin, ampak tudi manjša evropska telekomunikacijska podjetja. Ilsa Godlovitch, predstavnica evropskega združenja za konkurenčnost telekomunikacij ECTA, je poudarila, da veliki nacionalni operaterji še vedno obvladujejo več kot polovico trga širokopasovnega interneta, ta delež pa se v nekaterih državah še povečuje. Poleg tega številne države EU svoje telekome še vedno vidijo kot »nacionalne šampione«, zato je njihova telekomunikacijska politika praviloma bolj naklonjena interesom teh podjetij kot razvoju konkurence. Ta pojav je najbolj izrazit pri širokopasovnih omrežjih nove generacije (NGN), saj je nekaterim velikim nacionalnim telekomunikacijskim operaterjem – denimo nemškemu Deutsche Telekom – uspelo od države in regulatorja začasno izboriti celo »regulatorske počitnice« in si zagotoviti izključno pravico do uporabe optičnih NGN, čeprav je evropska komisija takim izjemam ves čas (uradno) nasprotovala in nedavno prepričala evropsko sodišče, da je nemški primer v nasprotju z evropskim pravnim redom in načeli »omrežne nevtralnosti«.

»Upamo, da možnost funkcionalne delitve ne bo ostala le na papirju, ampak jo bodo evropski regulatorji pripravljeni tudi uporabiti, če bodo ugotovili, da velika telekomunikacijska podjetja zlorabljajo svoj prevladujoči položaj,« nam je povedala Godlovitcheva. Vendar je tudi dodala, da dosedanja praksa ne vzbuja veliko upanja, saj so funkcionalno delitev doslej izvedli le v Veliki Britaniji. Italija, Poljska in Švedska so o tej možnosti razmišljale, a se zanjo niso dokončno odločile, druge države pa niso prišle niti do premisleka.

Godlovitcheva zato meni, da bo reformni sveženj pomenil nov preizkus dejanske neodvisnosti nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev, ki bodo morali med izvrševanjem reform loviti krhko ravnotežje med nacionalnimi interesi držav, ekonomskimi interesi operaterjev in zaščito potrošnikov. Ne le na področju NGN, ampak tudi na trgu brezžičnega interneta, saj bodo postale sproščene radijske frekvence »novo veliko telekomunikacijsko bojišče«, ki bo odločalo, kdo bo v prihodnosti obvladoval pomemben del evropskega trga mobilne telefonije. »Žal pa lahko že danes vidimo, da nekatere države, denimo Nemčija, sprejemajo strategije, ki bodo pri podeljevanju frekvenc naklonjene največjim igralcem,« je sklenila Godlovitcheva.

Slovenija in reforme

Bo lahko morebitne slabosti nacionalnih regulatorjev omilil novoustanovljeni nadnacionalni regulator BEREC?

Vesna Prodnik Pepevnik, izvršna direktorica svetovalnega podjetja Vafer (njegov direktor je Ivica Kranjčevič, prihodnji predsednik uprave Telekoma Slovenije) in svetovalka za področje telekomunikacij, je prepričana, da bo prav BEREC dober pokazatelj, kako uspešne bodo telekomunikacijske reforme v praksi. »Nov evropski regulator ima na papirju dovolj konkretna pooblastila, da lahko postane resen igralec na evropskem telekomunikacijskem trgu in pomaga nacionalnim regulatorjem, da se bodo pri svojem delu lažje upirali morebitnim pritiskom nacionalne politike in delovali bolj proaktivno,« je dejala Prodnikova. Vendar je tudi opozorila, da bodo o njegovi dejanski vlogi odločale podrobnosti: kje bo njegov sedež, kako bo urejeno njegovo financiranje in katere članice si bodo v BEREC kljub načelni enakopravnosti zagotovile pomembnejšo vlogo. Države, ki so evropski reformni sveženj pričakale z jasno telekomunikacijsko strategijo, bodo zato imele pri razdeljevanju novih »telekomunikacijskih kart« veliko prednost. Druge, med njimi Slovenija, pa bodo še bolj zaostale.

Slovenija se je namreč med sprejemanjem evropskih telekomunikacijskih reform namesto s strateškimi vprašanji telekomunikacijske politike in avtorskih pravic ukvarjala z drugačnimi telekomunikacijskimi temami. V podjetju T-2 niso več mogli prikrivati slabih poslovnih rezultatov in dejstva, da so se znašli pred stečajem, velikopotezno polaganje optičnih vlaken pa so opustili tudi pri Telekomu Slovenije. Izpad prihodkov iz mobilnega gostovanja (roaminga), mednarodnih (fiksnih) telefonskih pogovorov in medomrežnega povezovanja ter agresivna cenovna vojna na trgu interneta in mobilne telefonije sta resno načela prihodke Telekoma in njegovih hčerinskih podjetij, novih virov prihodkov (ali vsaj prihrankov), potrebnih za nove naložbe, pa Telekomovi skupini doslej še ni uspelo poiskati. Hkrati je postalo jasno, da je ogrožena tudi prihodnost »digitalne dividende«, saj utegne Slovenija zaradi pritiskov sosednje Italije ostati celo brez zadostnega števila dragocenih frekvenc, ki se bodo sprostile po prehodu na digitalno radiodifuzno oddajanje in so ključne za razvoj brezžičnega širokopasovnega omrežja, s katerim bi operaterji dosegli tudi podeželske predele.

Poleg tega so se dogajale tudi številne kadrovske spremembe. Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je dosegel predčasno razrešitev direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča, ker da je družbi Tušmobil nezakonito podelil frekvence za telefonijo UMTS. Na pomembne položaje so se vrnili nekatere osebe in lobiji, ki so slovenski telekomunikacijski trg (u)krojili že pred leti. Nekdanji direktor Siola Tomaž Berginc je postal predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, nekdanji Mobitelov tehnični direktor Ivica Kranjčevič bo postal predsednik Telekomove uprave, nekdanji direktor APEK Nikolaj Simič pa je prevzel vodenje direktorata za informacijsko družbo, ki je med drugim odgovoren tudi za oblikovanje informacijske strategije in vključevanje telekomunikacijskih reform v slovensko zakonodajo (sedanji predlog dopolnjenega zakona o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v parlamentarni obravnavi, vseh novih reformnih določil še ne vsebuje, zato bo treba do leta 2011 pripraviti novega).

Ti dogodki pa ne opozarjajo le na skoraj popolno nepripravljenost slovenskega telekomunikacijskega trga na tehnološke in gospodarske trende, ki se mu nezadržno bližajo, ampak tudi na dejstvo, da bodo slovensko telekomunikacijsko politiko v prihodnjih letih vodili ljudje, ki so svoje izkušnje nabirali v nekih drugih časih – časih šibkejše evropske komisije, finančno močnega monopolnega Telekoma Slovenije in brezzobega telekomunikacijskega regulatorja.

Related articles by Zemanta

• Tough Confirmation for E.U.’s Ex-Antitrust Chief (nytimes.com)
• Spain warned on filesharing cut-offs (theregister.co.uk)
• EU block to Mandelson’s filesharing laws removed (theregister.co.uk)
• Europeans! Call your MEP to protect Net Neutrality (boingboing.net)
• Italy’s challenge to internet freedom | Manuela Mesco (guardian.co.uk)
• EU kills 3-strikes proposal (yay!) but all is not well (eek!) (boingboing.net)

Dogodka sem se spominjal le bežno, saj sem otroke na okoliških podružničnih šolah fotografiral samo enkrat – v najstniških letih, ko je zbolel starejši fotografski kolega in me prosil, če ga lahko za nekaj dni nadomestim. Zato sem vedel, da si ti negativi niso zaslužili posebne kategorije, ampak sem jih v najboljšem primeru opremil s kratkim opisom in letnico ter jih pospravil v fascikel, namenjen fotografskim raznoterostim. Kljub temu za iskanje nisem porabil veliko časa, saj sem že čez slabe pol ure našel negative s posnetki fantiča, ki je ustrezal opisu, jih prenesel na računalnik in po elektronski pošti poslal v fotografski laboratorij, kjer so me naslednje jutro že čakale izdelane fotografije.

Med pospravljanjem negativov v stari fascikel in tuhtanjem, v katero elektronsko mapo naj shranim poskenirane fotografije, da se ne bodo izgubile med desettisoči digitalnih sorodnic, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi me čakalo dolgo arheološko popotovanje skozi zgodovino osebnega računalništva, ki najverjetneje ne bi bilo uspešno.

Luknjičavost elektronskega spomina

Ta datoteka bi se namreč nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešnem odlagališču odsluženih elektronskih naprav, zato skoraj zagotovo ne bi preživel poskusa ponovnega zagona. Če bi se mi zdel elektronski zapis intervjuja dovolj pomemben, bi ga morda shranil še na eno izmed starih (in neznansko nezanesljivih) računalniških disket, na katere sem pred menjavo računalnika prenesel svoje stare podatke. Če bi bila ta disketa ob nakupu prvega snemalnika na zapisljive optične zgoščenke CD-R slučajno še berljiva, pa bi jo »zapekel« še na nov podatkovni nosilec in ga spravil nekam med neštete druge diske s starimi varnostnimi kopijami podatkov.

Če bi datoteka z intervjujem uspela preživeti vsa ta podaljševanja njenega elektronskega življenja in bi moja sedanja optična enota znala prebrati staro zapisljivo zgoščenko, pa moje elektronsko arheološko popotovanje še ne bi bilo končano. Za pisanje svojih besedil sem v tistih časih uporabil urejevalnik besedil WordPerfect, ki v naših krajih ni bil preveč razširjen, saj je večina zasebnikov in podjetij uporabljala zgodnji Microsoftov Word ali še starejši WordStar. Ker je WordPerfect zaradi Microsoftove pisarniške prevlade in ponesrečenih poslovnih odločitev njegovega vodstva do danes skoraj izginil iz računalniškega sveta, sedanji računalniški programi morda sploh ne bi prepoznali prastarega zapisa. V tem primeru bi moral v kakem internetnem muzeju starih programov poiskati ustrezne pretvornike, ali pa se datoteke lotiti kar »ročno« in iz nje nekako pobrati vsaj surovo in neoblikovano besedilo.

A tudi tak restavracijski poseg ne bi bil nujno uspešen. V nasprotju s premočenimi listi papirja, spraskanimi negativi, šumečimi magnetnimi trakovi in drugimi poškodovanimi analognimi viri, ki jih je mogoče z nekaj truda zelo uspešno popraviti, so digitalni zapisi veliko bolj občutljivi na mehanske poškodbe. Če je datoteka poškodovana in je ni mogoče prebrati v celoti – manjka lahko le nekaj podatkovnih drobcev (bitov) – so pogosto izgubljeni tudi vsi ohranjeni podatki, saj jih običajna računalniška orodja ne prepoznajo več. Teh nekaj izgubljenih bitov lahko povzroči že najmanjša nepravilnost na površini trdega diska, praska na zgoščenki, površen nanos organske podatkovne plasti na zapisljivem optičnem nosilcu ali napaka pri prenosu podatkov. Poškodovane datoteke pa je mogoče delno obnoviti le z dragimi in zamudnimi forenzičnimi postopki – če uporabnik datoteke ni zaklenil z zdavnaj pozabljenim geslom.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov pogosto srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil nad ugotovitvijo, na kako krhke »spominske« temelje se naslanja informacijska revolucija, saj je preživetje elektronskega spomina odvisno od neštetih tehnoloških, ekonomskih, političnih in psiholoških dejavnikov, na katere kot uporabnik nimam skoraj nobenega vpliva.

Ekonomija digitalne pozabe

Izdelovalci podatkovnih nosilcev, ki spodbujajo nakupe vedno novih, zmogljivejših pomnilniških izdelkov – trdih diskov, novih optičnih enot (Blue-Ray) in podatkovnih kartic (flash) – skoraj nikoli ne navajajo podatka, kakšna je pričakovana življenjska doba njihovih izdelkov, saj dolgoživost podatkovnih tehnologij doslej ni bila pomembna sestavina informacijske revolucije, še manj pa njen prodajni argument. Redke neodvisne raziskave so opozorile, da je povprečna življenjska doba trdega diska približno pet let, a se zaradi večjih mehanskih obremenitev diskov zaradi hitrejšega dostopa do podatkov in večje gostote zapisa še skrajšuje. Še bolj problematični so zapisljivi optični nosilci CD-R/RW in DVD+/-R, na katere se zanaša večina običajnih uporabnikov, saj so izdelovalci zaradi ostre tržne tekme in nižanja stroškov izbirali vse cenejše materiale, ki se slabše starajo, znižal pa se je tudi nadzor nad kakovostjo nosilcev.

V arhivskem oddelku ameriške kongresne knjižnice so nedavno potrdili, da je trajnost podatkov na optičnih nosilcih zelo odvisna od kakovosti kemičnih sestavin, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci, načina shranjevanja nosilcev (temperatura, vlaga …) in pogostosti uporabe. Poleg tega so ugotovili, da so (starejši) mediji z manjšo gostoto zapisa (CD-R) trajnejši od tistih, na katere je mogoče zapisati več podatkov (DVD-R), kar velja tudi za trde diske. Vendar so tudi te rezultate dosegli z laboratorijskimi metodami »staranja« nosilcev, saj so digitalne podatkovne tehnologije še premlade za resnične zgodovinske preizkuse. Poudarili so tudi, da pri ugotavljanju življenjske dobe posamezne tehnologije ne smemo upoštevati samo trajnosti fizičnih nosilcev, ampak je treba pomisliti tudi na tržno kratkoživost programske opreme, ki računalnikom sploh omogoča dostop do shranjenih podatkov. Zato večino pomembnih podatkov še naprej shranjujejo na preizkušenih in standardiziranih podatkovnih nosilcih, ki niso odvisni od posamezne tehnologije (naprave) ali proizvajalca: brezkislinskemu papirju in mikrofilmih ki preživijo več kot stoletje, pa tudi na magnetnih trakovih in običajnih (dia)filmih, ki prav tako zdržijo veliko desetletij, a običajnemu uporabniku informacijskih storitev skoraj niso več dosegljivi.

Težave, povezane z ohranjanjem materialne in nematerialne zapuščine, niso nove, saj tudi »analogni časi« niso bili naklonjeni shranjevanju človeškega znanja in spominov. Mit o izgubljeni Aristotlovi Komediji, požig starodavne aleksandrijske knjižnice, nostalgično sanjarjenje o zdavnaj izgubljenih mladostnih ljubezenskih pismih in zgodbe o izbrisanih identitetah, ki so jih odnesle naravne ali človeške nesreče, opominjajo na nezanesljivost človekovih pomnilniških tehnologij – podobno kot besnenje ob izgubi skoraj napisane diplomske naloge zaradi računalniškega virusa. Vendar je med analognimi in digitalnimi spomini nekaj pomembnih razlik. Tehnologije za produkcijo, shranjevanje, obdelovanje in distribucijo digitalnih podatkov so postale v »informacijski družbi« pomembna, celo strateška gospodarska panoga, kar nikoli ni veljalo za proizvodnjo glinastih tablic, papirja, filma in magnetnih trakov. Ekonomija elektronske pozabe, ki temelji na vse pogostejši menjavi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa je na nekaterih področjih že donosnejša od ekonomije ohranjanja spomina, ki v informacijski družbi velja za »staro« (knjižno založništvo, tisk …). Pozaba zato ni več nekaj, kar naj bi tehnološki napredek postopoma odpravil, ampak jo je začel spodbujati.

Dejstvo, da ljudje vse več svojih spominov in drugih podatkov zaupajo pozabljivim, tržno gnanim digitalnim tehnologijam, pa ne prinaša le morebitnih praktičnih težav – množične izgube podatkov, ko bodo optični nosilci v domačih predalih postali neberljivi, ali težavnega dela prihodnjih zgodovinarjev, ki bi, ironično, utegnili nekoč ostati brez zapisov o najbolj informatiziranem obdobju človeške zgodovine. Pozabljive tehnologije imajo lahko tudi precejšen vpliv na prihodnost informacijskega gospodarstva in dostopnost duhovne zapuščine.

Elektronska Gutenbergova galaksija

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v svoji knjigi Gutenbergova galaksija že pred več kot štiridesetimi leti pokazal, kako je iznajdba tiska spremenila odnos do ustvarjalnega (avtorskega) dela, saj je prvič omogočila množično (trajno) shranjevanje in distribucijo človeškega znanja. Pismenim posameznikom se zato ni bilo več treba vse življenje ukvarjati zgolj z ohranjanjem starega znanja za prihodnje generacije – prepisovanjem rokopisov – ampak so lahko svoje intelektualne napore usmerili tudi v lastno avtorsko delo in pridobivanje novega znanja (razvoj znanosti). Pohod tiska po McLuhanu ni le postavil avtorja pred prepisovalca, temveč je med drugim omogočil individualizacijo posameznika v zahodnih družbah (ker branje ni kolektivna izkušnja), spodbudil razvoj industrijskih družb (ker branje spodbuja linearno vzročno-posledično mišljenje, na katerem temeljijo proizvodni procesi), prispeval k nastanku nacionalnih držav (zaradi poenotenja kulture in oblikovanja nacionalne zavesti) ter pripravil ljudi na prihodnje medijske in družbene revolucije.

McLuhanovsko prepričanje, da lahko pojav novega »medija« – v njegovem primeru tiska – tako močno vpliva na potek človeške zgodovine, so številni kritiki označili za značilno tehnološko-deterministično pretiravanje, v katerega se je zapletel prenekateri raziskovalec postindustrijskih družb. Vendar pa McLuhanovo popisovanje socialne zgodovine medijev kljub kritikam in nekaterim pretiranim sklepom ponujajo uporaben okvir, znotraj katerega je mogoče misliti posledice tehnoloških in ekonomskih sprememb, na katere opozarja problematika elektronske pozabe in prevlada »pozabljivih medijev«.

Čeprav neposrednih vplivov pozabljivih digitalnih tehnologij na obnašanje uporabnikov v tem trenutku še ni mogoče prepričljivo pokazati, si lahko kritični raziskovalci tehnološke sedanjosti kljub temu pomagajo z nekaterimi znanimi ugotovitvami. Izdelovalci računalniške opreme so že kmalu spoznali, da večina uporabnikov izjemno potrpežljivo prenaša muhavosti računalnikov in njihovih programov – sploh če so jih dobili poceni ali celo (navidez) zastonj. Ker je računalniška industrija to potrpežljivost pridno izrabljala za prodajo vedno novih tehnoloških polizdelkov namesto za odpravljanje znanih napak, so se pričakovanja uporabnikov postopno zniževala, dokler niso nezanesljivosti novih tehnologij sprejeli že skoraj kot naravnega dejstva. Poleg tega so ponudniki informacijskih tehnologij in storitev ugotovili, da imajo ljudje do nematerialnih podatkov bistveno drugačen odnos kot do fizičnih predmetov, čeprav lahko gre za nosilce enakih vsebin: knjige, fotografije, filme, pisma, glasbo, lastno ustvarjanje ali osebne podatke. Izgube nematerialnih podatkov so zanje manj boleče, občutka lastništva nad njimi skoraj nimajo, nekdanje prepričanje, da morajo imeti vse pomembne »predmete« shranjene pri sebi, pa je zamenjalo pričakovanje, da je mogoče vse, kar potrebujemo, v vsakem trenutku najti na svetovnem spletu.

Takšen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ima lahko zelo konkretne posledice. Uporabniška nenavezanost na podatke je ključna za uspeh prihodnjih informacijskih storitev: spletnih računalnikov, ki bodo postali le orodje za dostop do globalnega internetnega omrežja, in programov, ki bodo delovali samo še na spletu. Uporabniki, ki bodo svoje vsebine shranjevali na oddaljenih strežnikih ponudnikov prihodnjih informacijskih storitev – urejevalnikov besedil (Google Docs), elektronske pošte (Gmail), fotografskih albumov (Flickr), videoposnetkov (YouTube) ali družabnih omrežij (Facebook) – se bodo vede ali nevede odrekli večini nadzora nad uporabo, dostopnostjo in trženjem njihovih podatkov, ki je že danes vredno več milijard dolarjev na leto. Hkrati je tako »oddaljeno računalništvo« pomembno tudi za preživetje založniške, glasbene in filmske panoge, ki pričakujejo, da bodo uporabniki prej ali slej prenehali lokalno shranjevati svoje vsebine (ali jih bodo izgubili), zato jih bodo prisiljeni »najemati« pred vsakim ogledom ali poslušanjem – podobno kot druge spletne storitve in vsebine. To pa bi bistveno povečalo odvisnost uporabnikov informacijskih storitev od ponudnikov ter okrepilo moč tistih, ki so bodo lahko privoščili vse dražje shranjevanje digitalnih podatkov in pridobivanje pravic za trženje digitalnih vsebin.

Nekaj tednov za tem, ko sem pospravil stari negativ nazaj v fascikel, sem po svetovnem spletu in nekaterih ljubljanskih fotografskih trgovinah nakupil nekaj sto škatlic črnobelega fotografskega filma in dopolnil zaloge razvijalca. Na obiske in različne dogodke sem začel nositi analognega Contaxa in z njim beležiti dogodke, ki se jih bo morda nekoč nekdo želel spomniti – poroke, rojstva, smrti, srečanja, starše, otroke in podobne zaznamke iz nekih življenj.

Tedaj se mi je odločitev zdela romantična, morda celo malce otročja. Danes pa čutim, da je v njej vse več političnega.

(Prva objava: Emzin, December 2009)

Velike tiskovne agencije in medijske hiše so se odzvale šele bistveno pozneje, čeprav je letalo predstalo skoraj pred nosom Reutersove stolpnice, je poudaril Mathison in sklenil, da so državljanski novinarji znova dokazali, da lahko premagajo tudi največje tradicionalne medijske orjake.

Pristanek na reki Hudson, ki naj bi prosto po Mathisonu napovedal zaton velikih tiskovnih agencij, je dodobra zaznamoval debate na nedavni zagrebški mednarodni konferenci o vplivih digitalizacije na medijske trge jugovzhodne Evrope, saj je sprožil predvidljive obrambne odzive predstavnikov tradicionalnih medijskih hiš ter navdušene komentarje blogerjev in »čivkačev«. Hkrati pa je tudi nakazal, katerega primera se bomo v prihodnjih letih ali vsaj mesecih naposlušali obiskovalci najrazličnejših marketinških, novomedijskih, e-političnih in drugih konferenc, na katerih nas bodo poskušali nastopajoči prepričati, naj se čim prej lotimo ustreznih novomedijskih strategij, če nočemo, da nas odplavi digitalna revolucija.

Podobni zvezdniški trenutki, kakršnega je na reki Hudson doživel Twitter, so namreč v zadnjih letih postali nepogrešljiva sestavina konferenčnih nastopov in medijskih zapisov o priljubljenih novomedijskih fenomenih. Filipinska »revolucija sms«, ki je leta 2001 spodkopala predsednika Josepha Estrado, je dokazovala obstoj političnega potenciala »pametnih množic«, s katerimi je pozneje zaslovel ameriški spletni prerok Howard Rheingold.

Predsedniška kampanja ameriškega kandidata Howarda Deana iz leta 2004 je postala simbol nove internetne politike, saj je pokazala, da je mogoče kampanjo financirati tudi brez bogatih sponzorjev in korporacij. Južnokorejski spletni časopis OhMyNews je dokazal, da »državljansko novinarstvo« ni le utopistična želja nekaterih spletnih idealistov, blogerski zapis pa je leta 2002 zaradi rasističnih izjav spodnesel vplivnega ameriškega senatorja Trenta Lotta ter opozoril na vse večjo težo novih medijev pri nastanku odmevnih novinarskih zgodb.

Čeprav omenjeni primeri nedvomno opozarjajo na nekatere zanimive spremembe v delovanju medijev in politike, je njihova nekritična uporaba v predavanjih, člankih in knjigah vseeno tvegana, saj večina avtorjev svojega retoričnega učinka noče zmanjšati s priznanjem, da gre večinoma za posamične izjemne dogodke, ki se niso nikoli (in nikjer) več ponovili.

Če so se že ponovili – v nekih drugih okoliščinah -, pa niso bistveno spremenili razmerij moči na medijskih trgih in v politiki, saj so jih največkrat uporabili kar stari nosilci politične in ekonomske moči. Včasih celo kot popolno manipulacijo, ki je zgolj izrabljala spletno demokratičnostno ideologijo za ustvarjanja vtisa politično in ekonomsko nevtralne »državljanskosti«.

Raziskovalec, ki hoče v resnici ugotoviti, kako je digitalizacija vplivala na medijsko pokrajino v neki državi ali regiji, se zato ne sme omejiti le na preštevanje širokopasovnih priključkov, blogov in uporabnikov Twitterja. Prav tako ne na iskanje Mathisonovskih izjemnih primerov novomedijskih zmagoslavij ali na ugotavljanje, koliko uporabnikov interneta išče novice o dnevnih dogodkih na svetovnem spletu.

Dejanske spremembe lahko potrdijo ali ovržejo čisto drugačni podatki: kdo so lastniki tradicionalnih medijev, kolikšen delež medijskega trga zasedajo (glede na doseg, prihodke in medijsko porabo) in kolikšen je njihov vpliv pri sprejemanju nove medijske zakonodaje. Poleg tega je pomembno tudi ugotoviti, koliko novih medijev je zares »novih« tudi v lastniškem in uredniškem smislu – da ne gre le za spletne izdaje obstoječih medijskih igralcev ali njihove hčerinske družbe, ki jih urejajo staromedijski novinarski veterani.

Teh vprašanj pa ni na zagrebški konferenci odpiral skoraj nihče. Še najmanj gostujoči ameriški predavatelji.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija, ilustracija Reuters

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)