Prva objava: Sobotna priloga Dela, 28. avgust 2010, foto Jure Eržen

Zakaj so družabna omrežja priljubljena? Ker ljudje pač uživajo

Upočasnjena gospodarska rast je oklestila oglaševalske proračune, iz katerih se napajajo medijska podjetja. Novi informacijski kanali so zmedli zakonodajalce in politike, ki se ne znajo odločiti, kakšna pravila naj veljajo v novi medijski krajini in kako jih uveljaviti. V zadregi pa so se znašli tudi raziskovalci množičnih medijev, saj so neštete članke, okrogle mize in razprave o prihodnosti medijev zaznamovali enaka vprašanja, argumenti in dileme kot pred dvajsetimi leti.

Kaj je krivo za tako hudo pomanjkanje novih idej in pogledov? Medijske študije so postale v preteklosti preveč tesno povezane z medijsko industrijo in drugimi medijskimi institucijami, je povedal komunikolog Denis McQuail, s katerim se med prebiranjem študijskega gradiva sreča večina študentov komunikologije in novinarstva. Zaradi te prepletenosti pa danes ne zmorejo izvajati vloge kritične opazovalke medijskega ekosistema, ampak so le ena izmed njegovih sestavin, kar kažejo razpisani študijski programi in načini poučevanja, ki so prilagojeni praktičnim potrebam medijskega trga dela.

Če bodo hoteli komunikologi in drugi raziskovalci množičnih medijev bolje razumeti, kakšna prihodnost čaka stare in nove množične medije, bodo morali na medije spet pogledati z več kritične distance in se opomniti, da procese komuniciranja v resnici še vedno zelo slabo poznamo, je prepričan McQuail. To pa bo zahtevalo precej več intelektualnega truda in pripravljenosti na povezovanje z drugimi disciplinami, kot so ju medijske študije pokazale v zadnjih letih.

V strokovni javnosti veljate za enega vidnejših teoretikov množičnih medijev in množičnega komuniciranja. Je v času svetovnega spleta in elektronskih družabnih mrež, kjer se med sabo povezujejo posamezniki, še mogoče govoriti o množicah, množičnih medijih in množični komunikaciji?

Ne vem, ali se smem predstavljati kot medijski teoretik. Res sem podpisan pod knjigo McQuailova teorija množičnega komuniciranja, vendar je naslov zavajajoč, saj nisem v njej predstavil nobene svoje teorije. Gre za nesporazum, ki ga je zagrešil moj tedanji založnik, ker je razmišljal predvsem o učinkovitejši promociji knjige in ne toliko o vsebinskih podrobnostih. Vendar to ni bilo vaše vprašanje … (nasmešek)

No, saj lahko odgovorite tudi kot avtor knjige o tujih teorijah množičnega komuniciranja, če vam je to ljubše.

Hm, kakšna je prihodnost množičnega komuniciranja? Prepričanje, da bodo nove informacijske in komunikacijske tehnologije – še zlasti internet – pomenile konec množičnih medijev in množičnega komuniciranja, ima kar dolgo zgodovino. Podobne hipoteze so se pojavile že konec sedemdesetih let, ko sta začeli kabelska in satelitska televizija drobiti nekdanja, domnevno homogena množična občinstva. Tehnološki napredek je prinašal vse več televizijskih programov, ki so nagovarjali specializirane skupine gledalcev – ljubitelje športa, akcijskih filmov, glasbe, jadranja, kuharije … Podoben učinek so imeli tudi videorekorderji, saj gledalci niso bili več odvisni od televizijskega sporeda in ponudbe televizijskih postaj. Vendar smo lahko že kmalu opazili zanimiv fenomen: občinstva so postajala vse bolj razdrobljena, sama medijska industrija se je krepila.

Ker so ji nove tehnologije odprle poti do novih občinstev – čeprav niso bila več »množična«?

Zaradi novih komunikacijskih tehnologij so morali tedanji medijski teoretiki na novo premisliti, kaj sploh pomeni množično občinstvo in kaj množični mediji. Ideja množice ima v medijski teoriji zelo specifičen pomen, saj izvira iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta nemška filozofa Theodor Adorno in Max Horkheimer objavila nekaj pomembnih besedil o množični kulturi in množičnem komuniciranju. Adorno in Horkheimer sta bila pod močnim vtisom vzpona nacizma, pri katerem je pomembno vlogo odigral radio – tedaj najpomembnejši novi množični medij. Zato sta množične medije videla kot mogočna propagandna orodja, s katerim lahko totalitarni režimi ali kapital upravlja pasivne ljudske množice. Vendar upravljanje pasivnih množic ni bilo edini motiv za množično komuniciranje. Konec sedemdesetih let smo videli, da pasivno množično občinstvo ne obstaja več – če je sploh kdaj obstajalo –, motivacija za množično komuniciranje pa se kljub temu ni zmanjšala.

Le motivi za množično komuniciranje so se spremenili?

Na množično komuniciranje smo začeli gledati bolj nevtralno – kot na komunikacijski proces, pri katerem nekdo nagovarja zelo veliko naslovnikov ter si pri tem pomaga s tehnologijami za množično distribucijo informacij in drugih sporočil. Nove komunikacijske tehnologije tega procesa niso ustavile. Nasprotno. Stare tehnologije za nagovarjanje velikega števila ljudi – denimo televizija – so postale zaradi digitalizacije bistveno učinkovitejše, cenejše in vsenavzoče. Internet, računalništvo in mobilna telefonija pa so množično komuniciranje prinesle tudi na področja, do katerih tradicionalni množični mediji niso imeli dostopa – v zasebno komunikacijo. Poleg tega so osebne komunikacijske naprave premagale številne družbene ovire, ki se jim množični mediji niso mogli izogniti. Včasih je bilo gledanje televizije družinski dogodek, pri katerem so program večinoma izbirali očetje, a to že zdavnaj ne velja več. Starši so že pri kabelski in satelitski televiziji izgubili veliko nadzora nad tem, kaj so gledali otroci. Na računalnikih in mobilnih telefonih je ta nadzor še težji. Tudi pri odraslih.

Zagovorniki novih tehnologij take trende radi opišejo kot osvobajajoče – televizijske postaje gledalcem ne morejo več vsiljevati svojega okusa, mobilni telefoni pomenijo več komunikacijske svobode za ženske v tradicionalnih družbah …

Vse to deloma drži. Po drugi strani pa izgubljamo občutek, da so naše mobilne naprave še vedno tudi orodja množičnih komunikatorjev, ki nam prek njih zelo učinkovito prodajajo vsebine in storitve ter posredujejo oglasna sporočila. Seveda je na internetu na voljo tudi marsikaj novega, vendar velik del množičnega komuniciranja obvladujejo enaki igralci kot prej – lastniki medijskih podjetij in telekomunikacijske infrastrukture, imetniki avtorskih pravic za medijske izdelke, glasbo in filme … Prav tako se niso bistveno spremenile naše politične, gospodarske in družbene realnosti, zato ni medija, ki v sebi ne nosi tudi določenih interesov in svetovnega nazora.

Zakaj je to pomembno? Medijske študije so v zadnjih desetletjih zavrnile večino hipotez, ki sta jih o negativnih medijskih učinkih postavila Adorno in Horkheimer.

Kaj pomeni, če ugotovimo, da mediji nimajo nobenih učinkov? Ali ni tudi ohranjanje obstoječega stanja zelo močan učinek, ki v vsakem zgodovinskem obdobju koristi tedanjim družbenim, političnim in gospodarskim elitam? Nasproten medijski učinek bi bil spreminjanje obstoječega stanja, česar se elite najbolj bojijo. Vlade so zato od nekdaj iskale načine, kako upravljati medije in jih nadzorovati, prav tako korporacije. In prav v tej želji se skrivajo tudi zametki današnjih medijskih študij.

V strahu pred neželenimi ali nepredvidenimi medijskimi učinki?

Vsekakor. Medijske študije so se začele z vprašanjem negativnih medijskih učinkov in iskanjem načinov, kako se jim izogniti ali jih vsaj omiliti. Moje prvo raziskovalno delo na področju medijev je bilo prav ugotavljanje učinkov televizije. Naš naročnik je bila agencija za odnose z javnostjo, ki se je večinoma ukvarjala s političnim marketingom. Njihove stranke je namreč zanimalo, kako lahko televizija vpliva na volilne kampanje in odločanje volivcev, v ozadju pa se je skrival strah družbenih elit, ki so v televiziji slutile nekakšno neznano grožnjo. Ker se elite od vsega najbolj bojijo sprememb, je bilo tedaj na voljo veliko denarja za projekte, ki so ugotavljali medijske učinke.

Sklepi teh projektov so bili zelo različni. Kulturologi so opozarjali, da medije vsak posameznik gleda po svoje, zato mediji nimajo enotnih učinkov. Politični ekonomisti pa so trdili, da oglaševalci ne bi zapravili na milijarde dolarjev za ekonomsko propagando, če oglasi ne bi imeli nobenega učinka …

Pri študijah medijskih učinkov smo imeli precej težav, saj nismo vedeli, kakšne učinke sploh iščemo. Hitro smo lahko pokazali, da so bili številni strahovi pred negativnimi vplivi televizije močno pretirani in poenostavljeni. Otroci, ki so gledali nasilne filme, niso množično postajali nasilni. Še tako agresivne politične kampanje so imele na odločanje volivcev zelo omejen vpliv, oglaševanje kakega izdelka na televiziji pa ni nujno pomenilo prodajnega uspeha. To ne pomeni, da mediji nimajo vpliva na gledalce, vendar jih nismo znali opisati, izmeriti ali dokazati s teoretskimi orodji, ki smo jih poznali.

So danes ta raziskovalna orodja naprednejša? Tudi raziskovalci novih medijev so v zadregi, ko odgovarjajo na vprašanja o vplivih novih tehnologij.

Verjetno res ne bi smel uporabiti preteklika, saj medijska teorija še vedno nima orodij, s katerimi bi pojasnila novomedijske fenomene. Vzemimo elektronska družabna omrežja. Njihove priljubljenosti ne moremo razložiti z modeli, ki smo jih – bolj ali manj uspešno – uporabljali za televizijo ali tisk, saj motivacije za preživljanje časa na družabnih omrežjih ni mogoče pojasniti enako kot vzgiba, zakaj nekdo spremlja določene medijske vsebine – gleda določeno oddajo ali bere revijo. Prav tako dvomim, da so za spoznavanje družabnih omrežij primerne analize medijskih tekstov ali retoričnih figur. Edina razlaga, ki jo imam sam, je zelo preprosta – da ljudje pri tem početju pač uživajo.

Raziskovalcem človeških možganov bi morda tak odgovor zadoščal, saj so pokazali, da elektronske naprave z nenehnimi dražljaji vzbujajo možganske mehanizme motivacije in nagrajevanja. Vsebina, s katero se ukvarjajo medijske študije, pri teh dražljajih sploh ni bistvena. Se raziskovalci novih medijev morda preveč oklepajo domneve, da je komunikacija racionalen proces, prenos informacij od pošiljatelja do naslovnika?

Zanimiv pomislek. Strinjam se, da se medijske študije še vedno preveč omejujejo na analizo medijskih besedil. Vendar sem tudi prepričan, da se danes večina raziskovalcev zaveda družbene in družabne razsežnosti komuniciranja in se ne omejujejo le na prenos informacij, kar so trdili zgodnji komunikacijski teoretiki. Verjetno tudi drži, da znajo nekatere znanstvene discipline bolje razložiti komunikacijske fenomene kot medijske študije.

Se medijske študije povezujejo z drugimi vedami, ki proučujejo komunikacijo pri ljudeh – psihologijo, nevroznanostjo …?

Če se tako povezovanje dogaja, ni prav zelo vidno, saj ne poznam takih primerov. Občutek imam, da ni prave motivacije za vzpostavljanje novih področij ali konceptov, saj so se medijske študije institucionalizirale in si postavile jasne teoretske okvire. To pomeni, da se z novimi medijskimi in komunikacijskimi tehnologijami ukvarjajo podobno, kot smo se mi nekoč s televizijo. Še vedno prevladuje tehnološki pristop – prepričanje, da nova tehnologija prinaša nepredvidljive družbene učinke, ki jih je treba raziskati. Tudi naročniki teh raziskav so ostali enaki – družbene, ekonomske in politične elite, ki hočejo spoznati nove tehnologije, da bi jih lažje nadzorovale, ali oglaševalska industrija, ki hoče ob pomoči novih medijev ustvariti nove trge za nove izdelke.

Je ta institucionaliziranost medijskih študij kriva za pomanjkanje kritičnih analiz in svežih pogledov, kaj se danes dogaja z medijskim področjem?

Verjetno, saj ne manjka pametnih ljudi, ki bi znali razmišljati širše od današnjih debat. Vendar jim pogosto zmanjka kritične distance, saj so številne medijske raziskave namenjene medijski industriji, politiki in drugim interesnim skupinam. Potrebam medijske industrije, politikam informacijske družbe in zahtevam družbe znanja se prilagajajo tudi študijski programi na fakultetah, ki so zaradi komercializacije visokega šolstva prisiljeni ugibati, kakšne bodo prihodnje potrebe medijske industrije na trgu dela. Zato so medijske študije postale del medijskega ekosistema, ki bi ga morale proučevati. Res pa je tudi, da se področje medijev izjemno hitro spreminja, zato si je zelo težko ustvariti realno predstavo, kako se danes obnašajo medijska občinstva, kako se spreminja razmerje med javnimi in zasebnimi mediji in kako se oblikuje struktura zasebnih novomedijskih imperijev.

S katerimi vprašanji bi se morale začeti ukvarjati medijske študije, če hočejo razumeti prihodnost množičnega komuniciranja?

Predvsem se ne bi smeli bati novih znanj, ki bi jim pomagala bolje razumeti novomedijske fenomene. Vzemimo, da imajo raziskovalci možganov prav in novi mediji s svojimi nenehnimi dražljaji možganskih središč za motivacijo v resnici pritegnejo uporabnike, da se lotijo tako zamudnih opravil, kot je preživljanje časa na računalniških družabnih omrežjih. To so za medijske študije pomembne informacije. Sploh zato, ker lahko upravičeno sklepamo, da bodo take mehanizme izkoriščale enake tržne sile, ki zadnjih trideset let izrabljajo človeške slabosti za spodbujanje potrošniškega obnašanja. Trenutno pa me zelo zanima, s kakšnimi pravnimi in drugimi ukrepi bodo poskušale oblasti utišati spletno stran Wikileaks, ki je z objavo zaupnih dokumentov o vojni v Afganistanu prišla v večino svetovnih medijev in razburila ameriško administracijo. Ti ukrepi bodo namreč močno vplivali na prihodnost svobode izražanja, saj je Wikileaks znova načela vprašanje, do katere točke je objavljanje tajnih informacij sploh še legitimno in ga je mogoče upravičiti s pravico javnosti do obveščenosti. Prav tako bo zanimivo videti, kako se bodo na spremembe odzvali novinarji, ki so kot družbena skupina izgubili precej svoje nekdanje moči. Bodo poskušali tekmovati s spletnimi mesti, kakršno je Wikileaks, in pogosteje objavljati tajne dokumente, ali pa bodo svojo prednost iskali v preverjanju informacij in pridobivanju zaupanja bralcev …

***

Denis McQuail zadnjih dvajset let predava teorije množičnega komuniciranja na univerzi v Amsterdamu. Najbolj znan je po knjigi McQuail’s Mass Communication Theory, v kateri je zbral večino teoretskih pogledov na naravo in uporabo množičnega komuniciranja ter ji dodal nekaj svojih pogledov in komentarjev. V svojih nastopih ne skriva zadržanosti do novomedijskih teoretikov in ideologov, saj je prepričan, da se človeška družba ne spreminja tako hitro kot tehnologija. Prejšnji teden se je udeležil okrogle mize o prihodnosti komunikologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

Prednosti zrcalno refleksnih in kompaktnih aparatov, a tudi omejitve

Olympus in Panasonic sta tako predstavila nove modele fotoaparatov, ki podpirajo njun skupni standard mikro štiri tretjine (m4/3), in ponudbo povečala z novimi izmenljivimi objektivi. Sony in Samsung pa sta se odločila za večja tipala (APS-C), a kot dolgoletna tekmeca nista poiskala skupnega standarda, temveč sta izbrala vsak svojo brezzrcalno pot. Sony bo v prihodnosti stavil na fotoaparate NEX, Samsung pa je nakazal, v katero smer se bo razvijala njihova serija NX.

Čeprav brezzrcalni fotoaparati hitro povečujejo svoj tržni delež na Japonskem, so evropski in ameriški kupci še nekoliko zadržani. Cene brezzrcalnih fotoaparatov se z dodatnimi objektivi hitro približajo cenam vstopnih zrcalno refleksnih modelov ali jih celo presežejo, njihove tehnične zmogljivosti pa zaostajajo za fotoaparati DSLR – predvsem po hitrosti samodejnega ostrenja (avtofokus) in kakovosti fotografij, posnetih pri višjih občutljivostih (nad ISO 800). Poleg tega je danes še težko napovedati, kateri izmed treh današnjih standardov se bo dolgoročno obdržal, kar povečuje tveganost naložbe v brezzrcalno opremo.

Kljub omenjenim pomislekom so preizkušeni brezzrcalni modeli (Panasonicov GF1 in GH1, Olympusov E-PL2, Sonyjev NEX5 in Samsungov NX-10) pokazali, da zlahka presežejo kompaktne fotoaparate in na večini področij fotografije tekmujejo z večjimi modeli DSLR. Vendar so med njimi tudi zelo velike razlike.

Mikro štiri tretjine

Olympus in Panasonic sta standard m4/3 predstavila že pred dvema letoma, zato imata pred letošnjima tekmecema kar nekaj naskoka. Njuna prednost ne pomeni le največ uporabnikov in trenutno najboljše izbire fotoaparatov, objektivov in dodatne opreme (s preprostim pretvornikom je mogoče na fotoaparatih m4/3 uporabiti tako rekoč vsak star ali nov objektiv katerega koli proizvajalca), ampak je zelo očitna tudi pri sami uporabi fotoaparatov m4/3, saj so oblikovalci in programerji odpravili večino začetnih pomanjkljivosti. Najnovejši modeli Olympusovih in Panasonicovih fotoaparatov so zato zreli izdelki, ki kažejo vse prednosti, a tudi prihodnje omejitve standarda m4/3.

Največja slabost fotoaparatov m4/3 je velikost tipala za zajem svetlobe, saj je tipalo m4/3 precej manjše od APS-C, ki ga uporabljata tekmeca. To pomeni več šuma na fotografijah, posnetih pri visoki občutljivosti (ISO 800 ali več), in nekoliko slabšo »dinamiko« posnetka (razmerje med najsvetlejšimi in najtemnejšimi deli fotografije). Ta fizična omejitev bo standard m4/3 ovirala tudi v prihodnosti, saj manjše tipalo kljub prihodnjim izboljšavam nikoli ne bo moglo popolnoma enakovredno tekmovati z večjimi tipali. Zato nekateri kritiki že danes dvomijo, da ima ta standard ob vseh novih tekmecih sploh kako dolgoročno prihodnost.

Po drugi strani pa Olympusovi in Panasonicovi fotoaparati kljub določenim omejitvam kažejo, da znajo že sedanja tipala m4/3 v dobrih svetlobnih razmerah zajeti posnetke enake kakovosti, kot so posnetki tistih, ki jih ujamejo fotoaparati DSLR ali brezzrcalni fotoaparati s tipalom APS-C. Zato je mogoče s fotoaparati m4/3 sestaviti zelo lahke priročne fotografske ali videokomplete, s katerimi se lahko lotimo tudi zahtevnejših fotografskih nalog, denimo fotografiranja porok, koncertov in popotovanj. Tega pa neposredni tekmeci v tem trenutku še ne omogočajo – predvsem zaradi majhne izbire objektivov in druge dodatne opreme.

Sony NEX

Če je pri fotoaparatih m4/3 fotografska izkušnja precej boljša od njihovih tehničnih zmogljivosti, je pri Sonyjevem modelu NEX5 ravno nasprotno. Prvi Sonyjev brezzrcalni poskus je tehnološko zelo napreden izdelek. Opremljen je s trenutno najboljšim tipalom na brezzrcalnem trgu, ki lahko ujame uporabne fotografije celo pri ISO 6400. Fotoaparat zna izrabiti napredno možnost fotografiranja v načinu HDR (za fotografiranje zelo kontrastnih motivov), podpira panoramske in celo trirazsežne posnetke, ima zelo dober zaslon in spodoben standardni objektiv, ohišje pa kljub majhnosti omogoča dovolj dober oprijem za udobno fotografiranje in snemanje videov.

Če smo fotografirali v zapisu RAW, smo s Sonyjem posneli najkakovostnejše fotografije med vsemi preizkušenimi fotoaparati (po zajetih podrobnostih in dinamiki). Vendar nobenega fotoaparata ne sestavljajo le tehnične lastnosti, temveč tudi oblikovne in programerske rešitve, ki precej vplivajo na njegovo uporabnost. Pri tem pa Sonyjev brezzrcalni prvenec ne pusti dobrega vtisa. Zaradi majhnosti ohišja je velika večina vseh nastavitev – tudi najpogostejših – dosegljiva le v menijih, kar zelo upočasni fotografsko delo, če ne uporabljamo popolne avtomatike. Ti meniji pri močni svetlobi niso najbolje vidni – kar je omejitev tako rekoč vseh zaslonov –, prav tako je zelo težko preveriti, ali je samodejno ostrenje dobro opravilo svoje delo, saj je pregledovanje posnetkov počasno in nerodno, globinska ostrina pa zaradi velikosti senzorja precej manjša kot pri kompaktnih fotoaparatih.

Čeprav so pri Sonyju obljubili, da bodo kmalu predstavili nove fotoaparate in objektive za sistem NEX, do zdaj niso znali prepričljivo utemeljiti, kakšne uporabnike želijo pridobiti z novim brezzrcalnim sistemom. Sonyjev NEX v nasprotju s fotoaparati m4/3 in Samsungovim NX ne poskuša nadomestiti vstopnih modelov DSLR, saj je Sony trenutno najmočneje zastopan prav na tem delu fotografskega trga (s fotoaparati alpha). Za zahtevne uporabnike bi morali temeljito prenoviti uporabniški vmesnik in olajšati dostop do ročnih nastavitev, manj zahtevni uporabniki pa tehničnih zmogljivosti sistema NEX ne bodo znali izrabiti.

Samsung NX

Samsung je na področje brezzrcalnih fotoaparatov vstopil podobno kot na številne druge trge – od mobilne telefonije do televizorjev. Ustvaril ni nič novega, ampak poskuša za nižjo ceno ponuditi podobno kakovostne izdelke kot tekmeci in tako pridobiti nekaj tržnega deleža. Njihov prvi brezzrcalni fotoaparat NX10 je zato zelo značilen Samsung: kakovostno izdelan in funkcionalen izdelek, ki pa po ničemer zares ne presega konkurenčnih brezzrcalnih modelov.

Samsungov NX10 je lažji in tanjši od primerljivih Panasonicovih modelov m4/3 GH1 ali G2, čeprav uporablja večje tipalo APS-C. Meniji so zelo pregledni in logično urejeni, prav tako je dobro premišljena razporeditev gumbov na ohišju. Elektronsko iskalo je manj zmogljivo kot pri Panasonicu in Olympusu, a kljub temu zelo koristno pri fotografiranju na soncu. Osnovni objektiv 18–55 milimetrov je boljši kot pri Sonyju, samodejno ostrenje je (za brezzrcalni fotoaparat) hitro in zanesljivo, napovedano sodelovanje z znanim nemškim proizvajalcem objektivov Schneider-Kreuznach pa obljublja nove kakovostne objektive s fiksno goriščno razdaljo in dobro svetlobno močjo.

Hkrati imajo pri Samsungu še kar nekaj težav z obdelavo digitalnega signala, kar je značilno za vse zgodnje poskuse nefotografskih podjetij. Zajem videa je precej slabši kot pri tekmecih, nastavljanje barvne temperature nezanesljivo (zato je treba skoraj nujno uporabljati zapis RAW), njihov senzor pa pri visokih občutljivostih ne dosega kakovosti drugih tipal APS-C na trgu.

Brezzrcalna prihodnost

Pred letošnjim septembrskim fotografskim sejmom Photokina se je na fotografskih spletnih mestih in forumih razvila zelo živahna razprava o prihodnosti trga brezzrcalnih fotoaparatov. Bo Sony predstavil nekoliko resnejši NEX-9 in utišal kritike, da so fotoaparati NEX le igrače, namenjene ljubiteljem »gedžetov«, in ne fotografom? Bosta Olympus in Panasonic povečala ponudbo fiksnih, majhnih in svetlobno močnih objektivov, ki bi olajšali delo s fotoaparati m4/3 pri šibki svetlobi? Se bosta na brezzrcalnem trgu preizkusila tudi dva najmočnejša proizvajalca fotoaparatov Canon in Nikon? Bo med vse zmogljivejšimi kompakti in vse manjšimi fotoaparati DSLR sploh še ostalo kaj prostora za uporabniško nišo, na katero merijo brezzrcalni fotoaparati?

V tem trenutku je mogoče zanesljivo napovedati le eno. Sony je s svojima fotoaparatoma NEX že prisilil Olympus in Panasonic, da sta precej znižala cene fotoaparatov m4/3, podoben učinek bo imel vsak novi igralec na brezzrcalnem trgu. Vprašanje je le, kako dolgo se bo vlaganje v ta fotografski segment sploh izplačalo.

(Delo Infoteh, 10. avgust 2010)

galerija Flickr

Related articles by Zemanta

• Mirrorless camera shootout: DSLR alternatives get sized up and ISO-examined (engadget.com)
• Samsung NX10 [REVIEW] (digital-photography-school.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 7. avgust 2010, foto Jure Eržen

Jedrska vojna bi bila precej drugačna, po njej ne bi bilo zmagovalcev

Slab mesec dni pozneje, 6. avgusta 1945, so Američani svojo novo bombo odvrgli nad japonskim mestom Hirošimo, 9. avgusta pa še nad Nagasakijem. Umrlo je več kot 150.000 ljudi, Japonska je kapitulirala, druge svetovne vojne je bilo konec, dogodek pa je sprožil veliko oboroževalno tekmo med ZDA in Sovjetsko zvezo, med katero se je nakopičilo toliko jedrskega orožja, da bi lahko večkrat izbrisali vse svetovno prebivalstvo.

Atomske bombe po Hirošimi in Nagasakiju niso več uporabili, saj sta se obe jedrski superisili zavedali, da bi bila tretja svetovna vojna najverjetneje naša zadnja, je povedal Peter Starič, avtor knjige o razvoju atomske bombe in ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku. O tem, ali je bilo na Japonsko v resnici treba vreči atomski bombi, danes zelo težko presojamo, je prepričan Starič, saj se je skoraj nemogoče vživeti v tedanje znanstvenike, politike in generale, ki jih je poenotil strah, da bi atomsko bombo uspelo razviti Adolfu Hitlerju. Te grožnje pa so se še zlasti zavedali tisti, ki so spoznali nacistično miselnost in njene posledice, je sklenil Starič.

Včeraj je minilo 65 let od dneva, ko je Hirošimo uničila atomska bomba. Kaj za vas pomeni ta obletnica? Konec druge svetovne vojne, začetek atomske dobe, opozorilo, česa človeštvo ne sme ponoviti …?

Tistega dogodka ne moremo presojati z današnje perspektive, saj je tako početje preveč špekulativno in večinoma tudi krivično. Poskušajte si predstavljati, kaj vse se je dogajalo takrat. Američani so imeli pri osvajanju japonskih otokov velike izgube, saj se japonski branilci niso vdajali in so se bojevali do zadnjega. Ameriški generali so zaskrbljeno seštevali žrtve, ki bi jih prinesla morebitna invazija na Japonsko. Hkrati pa je najvišje ameriško vodstvo vedelo, da jim je uspelo razviti in preizkusiti atomsko bombo, ki bi lahko zelo hitro končala vojno. Kateri predsednik bi bil pripravljen prevzeti odgovornost za padle ameriške vojake, če bi se pozneje razvedelo, da bi se jim lahko izognili z uporabno novega orožja?

Ali niso tedaj Američani že vedeli, da Japonska razmišlja o vdaji? Japonci so izgubljali vojno na Pacifiku, ameriški bombniki so napadali japonska mesta, država je bila zaradi ameriške pomorske blokade popolnoma izolirana, prvotne ocene žrtev ameriške invazije na Japonsko so bile bistveno nižje od tistih, s katerimi so pozneje upravičevali uporabo atomske bombe …

Že res, ampak nihče ni vedel, kako dolgo bo Japonska še razmišljala o vdaji, saj so ji generali močno nasprotovali. Poleg tega je Japonski napovedala vojno tudi Sovjetska zveza, saj je Rdeča armada – ki je postala največja vojska v Evropi – že prodirala v Azijo in napredovala proti obalam Tihega oceana. Zato atomski bombi nista bili usmerjeni samo proti Japonski, temveč sta pomenili tudi zelo zgovorno opozorilo Sovjetski zvezi, da jim Američani ne bodo prepustili nadzora nad tistim delom sveta. To je bil za Sovjetsko zvezo velik udarec, saj nekateri poznejši avtorji pišejo, kako zelo je Stalina razjezila novica o ameriški bombi, ki lahko uniči vse mesto.

Japonska je bila torej v vsakem primeru obsojena na atomsko bombo?

Ali smem odgovoriti z anekdoto? Američani so začeli razvijati atomsko bombo predvsem zato, ker so se bali, da jo bo razvila nacistična Nemčija, na kar je ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta leta 1939 v znanem pismu opozoril Albert Einstein. Zato so zavezniki v drugi polovici druge svetovne vojne sprožili posebno operacijo ALSOS, s katero so hoteli odkriti kar največ nemških jedrskih skrivnosti in pozneje preprečiti, da bi nemški strokovnjaki prišli v roke Sovjetom. Ko se je vojna v Evropi že bližala koncu, so zavezniki iz dokumentacij nemškega instituta v Strasbourgu ugotovili, da so močno precenjevali nemški razvoj, zato ni bilo realne nevarnosti, da bi nacisti izdelali bombo. Ko je za to izvedel eden izmed sodelujočih v operaciji ALSOS, holandski emigrant in fizik Samuel Goudsmit, je svojega vojaškega poveljnika zadovoljno vprašal, ali ni imenitno, da Nemcem ne bo uspelo izdelati bombe, saj »zdaj tudi nam ne bo treba uporabiti naše«. Polkovnik Boris Pash, ki je vodil operacijo, pa mu je le odvrnil: »Sam, če bomo bombo naredili pred koncem vojne, potem jo bomo tudi uporabili.«

Je Nemčijo pred bombo rešila pravočasna kapitulacija – dva meseca pred prvim ameriškim jedrskim poskusom v Jornadi del Muerto?

Če bi Američanom uspelo izdelati bombo pred koncem vojne v Evropi, bi jo zagotovo vrgli tudi na Nemčijo – najverjetneje na Berlin. Težko reči, za katero mesto bi se dejansko odločili, saj so večino nemških mest zavezniška bombardiranja že tako uničila, da ne bi mogli oceniti učinka atomske bombe. To pa je bil za vodjo tajnega razvoja atomske bombe, generala Leslieja Richarda Grovesa, pomemben podatek, zato so tudi Hirošimi prizanesli s klasičnim bombardiranjem.

Da bi lahko bolje ocenili učinek bombe?

Seveda. Generala Grovesa je zelo zanimalo, za kakšno orožje so porabili dve milijardi tedanjih dolarjev. Poskus v Jornadi del Muerto je pokazal, da bo po eksploziji take bombe mesto velikosti Hirošime praktično uničeno, vendar je bila to le ocena. Za drugo tarčo pa si je Groves izbral dvomilijonski Kjoto, ki je bil zaradi velikosti in lege idealen za preizkus druge, močnejše atomske bombe. Vendar je njegove namene preprečil državni sekretar Henry Stimson, ki je vedel, da je Kjoto najpomembnejše kulturno in intelektualno središče Japonske. Verjetno se je zavedal, da bi Američane zaradi takega dejanja marsikdo obtožil barbarstva.

Zakaj pa so morali vreči tudi drugo bombo? Ali ne bi bila že ena bomba dovolj močno sporočilo Japoncem in Sovjetski zvezi? Verjetno tega niso storili le zaradi radovednosti, katera bomba je boljša …

General Groves je kot vojak vedel, da morajo vreči dve bombi – čim hitreje drugo za drugo. Če bi vrgli samo eno, bi lahko nasprotnik mislil, da jih nimajo več. Če vržeš dve, pa ustvariš ravno nasproten vtis – da jih imaš dovolj, saj ne bi tako nepremišljeno porabil vse zaloge. No, kljub vsem debatam o upravičenosti bombardiranja Hirošime in Nagasakija je treba povedati, da ni šlo samo za preizkušanje novega orožja in grožnjo Sovjetski zvezi, ampak tudi za kaznovanje japonskih dejanj med okupacijo Kitajske. Obe bombi skupaj sta pobili manj ljudi, kot so jih na primer januarja 1937 pomorili japonski vojaki po osvojitvi kitajskega mesta Nanking. Japonska vojska je namreč na grozovit način pobila več kot 300.000 njegovih prebivalcev, za kar se Japonci še niso opravičili.

Zakaj Nemcem ni uspelo razviti atomske bombe, če se je zdela nacistična atomska grožnja tako velika, da je bil pripravljen celo miroljubni Einstein podpreti njen razvoj v Ameriki?

Nemška industrija ni imela tako idealnih razmer za delo kot ameriška, saj na ameriških tleh ni bilo vojne, zato je lahko celoten industrijski sektor deloval s polno paro. Znanstveniki so se lahko v okviru projekta Manhattan – kot se je imenoval tajni program razvoja atomske bombe – v celoti posvetili svojemu cilju. V Nemčiji je bilo drugače, saj so zavezniške sile ves čas napadale nemške tovarne in obrate, ki so bili potrebni za razvoj bombe. Poleg tega se Hitler ni zavedal, kako pomemben je postal tehnološki razvoj za prihodnost vojskovanja.

Ni pomislil, kaj bo v drugi polovici vojne pomenil radar za njegove podmornice, računalnik za razbijanje komunikacijskih šifer in superbombniki za nemška mesta?

Hitler ni imel ustrezne izobrazbe ali vsaj širine, da bi razumel znanstveno in raziskovalno delo. Ni upošteval, da je treba razviti še marsikaj drugega, preden boš imel konkretno orožje, ki ga lahko uporabiš v bitki. Nekako je bil podoben današnjim načrtovalcem slovenske raziskovalne strategije, ki od znanosti pričakujejo le hitre in uporabne rezultate, s katerim bodo pomagali gospodarstvu. (nasmešek)

V svoji knjigi pišete, da so nekateri vplivni znanstveniki, ki so s svojimi odkritji omogočili razvoj bombe – denimo Leo Szilard in Niels Bohr – romali od Poncija do Pilata, da bi preprečili njeno uporabo, vendar politiki in generali niso hoteli poslušati njihovih argumentov. Je sploh kdo razmišljal o poznejših posledicah atomskega orožja in oboroževalni tekmi, ki je sledila po vojni?

Bohr je poskušal dopovedati britanskemu premierju Winstonu Churchillu, kakšen bo svet po vojni, če bodo uporabili atomsko bombo, a je Churchill zelo hitro in celo grobo prekinil pogovor. Za Churchilla je bila atomska bomba le nekoliko večja bomba, ki ne bo spremenila vojne in vojskovanja. Glede povojnih problemov pa je povedal, da ne vidi nič takega, česar ne bi mogel »pozneje urediti s prijateljem Rooseveltom«. Zelo podobno se je odzval general Groves, ki je imel Szilarda zaradi nasprotovanja vojaški uporabi bombe celo za nemškega vohuna – čeprav je bil nemški Jud, ki je pobegnil pred nacizmom. Groves je pokazal, da ni znal razločevati med nestrinjanjem in nelojalnostjo. Žal ni bil edini, saj je imel zelo velike težave tudi Julius Robert Oppenheimer, znanstveni vodja projekta Manhattan, ki je po vojni zaradi etičnih razlogov nasprotoval razvoju vodikove bombe. Oppenheimerju so namreč leta 1954 vzeli vse funkcije na komisiji za atomsko energijo in zasegli večino njegovih zapisov, ker da zaradi dokazov o osnovnih defektih v njegovem značaju ni bil več upravičen do zaupanja vlade.

In vendar se je Churchill motil. Atomska bomba ni bila le malo večja bomba, temveč je zelo spremenila naš pogled na vojno.

Res je. Poznejši razvoj bistveno močnejše vodikove atomske bombe je pokazal, da je to orožje, s katerim lahko uničiš sovražnika že s tem, da ti jo po nesreči raznese doma (nasmešek). Mimogrede, ali veste, koliko mase se je spremenilo v energijo, ki je uničila Hirošimo in Nagasaki? Pomagate pa si lahko z Einsteinovo formulo E = mc2 in podatkom, da se je imela hirošimska bomba 12,5 kilotone, nagasakijevska pa 22,5 kilotone.

Hm, masa je enaka energiji ulomljeno s hitrostjo svetlobe na kvadrat. Ker je hitrost svetlobe na kvadrat neznansko velika številka, mora biti masa kljub zelo veliki količini sproščene energije zelo majhna …

Res zelo majhna. Nad Hirošimo se je spremenilo v energijo 0,583 grama urana 235, nad Nagasakijem pa 1,059 grama plutonija 239. Za večino ljudi je čisto nepredstavljivo, kaj lahko povzroči ta hitrost svetlobe na kvadrat. Zato ni čudno, da Einsteina v njegovem času ni skoraj nihče razumel, saj je trdil stvari, ki so bile popolnoma v nasprotju z vsem, kar se nam je zdelo normalno. Da čas pri velikih hitrostih teče počasneje ali da se lahko masa tudi poveča. Nepredstavljivo. Tudi generali so imeli z razumevanjem atomske bombe sprva velike težave. Če si vajen klasičnega eksploziva, velikih bomb, torpedov in topovskih granat, si težko predstavljaš, da je lahko Nagasaki uničila taka kroglica plutonija (iz torbe vzame model plutonijeve sredice nagasakijevske atomske bombe).

Zato si tudi težko predstavljamo, kakšna uničevalna moč jedrskega orožja se je nakopičila med hladno vojno.

Tega orožja se je med oboroževalno tekmo nakopičilo toliko, da bi bila tretja svetovna vojna verjetno zadnja. Po javno dostopnih podatkih sem izračunal, koliko eksploziva TNT pride na prebivalca, če seštejem ves jedrski arzenal. No, da ne bom govoril na pamet (vzame kalkulator in začne računati) … Leta 2011 bo na Zemlji predvidoma živelo sedem milijard prebivalcev. Jedrske države imajo približno 11.000 bojnih glav. Če vsako v povprečju ocenimo na sto kiloton – ene so večje, druge manjše –, potem ugotovimo, da pride na vsakega prebivalca po 157 kilogramov TNT. Tudi stokrat manj bi bilo dovolj, da pobijete skoraj vse, kar leze in gre po našem planetu – tudi če upoštevate, da bi bil velik del tega eksploziva namenjen rušenju stavb. Poleg trenutnega učinka eksplozije pa bi sledila še jedrska zima, zaradi katere ne bi mogli dolgo vzgajati nobenih pridelkov, in seveda dolgotrajni učinki radioaktivnega sevanja. Jedrska vojna bi bila precej drugačna od prejšnjih vojn, saj po njej ne bi bilo zmagovalcev. Morda tudi zato ni bilo tretje svetovne vojne.

So programi za zmanjševanje jedrske oborožitve med jedrskimi velesilami le nekakšna optimalizacija prevelikih zalog? Tudi če se število konic zmanjša na polovico, ostane čisto dovolj eksploziva na prebivalca za jedrsko uničenje.

Na programe zmanjševanja jedrske oborožitve, kakršna sta START in SALT, lahko gledate tudi tako. Jedrske države so ugotovile, da nima nobenega smisla ohranjati tako velikega jedrskega arzenala, saj ga je čisto preveč, vzdrževanje in varovanje pa staneta zelo veliko denarja, ki bi ga vlade raje porabile za kaj pametnejšega. Strinjam pa se, da bo tudi po dogovorjenem zmanjšanju jedrske oborožitve še vedno ostalo več kot dovolj uničevalne moči.

Doslej je bilo posnetih veliko akcijskih filmov, v katerem je nastopala atomska bomba. Zelo pogost je naslednji zaplet: glavni negativec poskuša uničiti svet tako, da bi sprožil vojno med jedrskima supersilama. Zato hoče, denimo, Američane prepričati, da so atomsko bombo prvi uporabili Rusi ali obratno. Je tak scenarij verjeten?

To na srečo ni tako preprosto, saj sta se obe jedrski supersili zavedali takega scenarija in sta v postopke, kako sprožiti jedrsko orožje, vgradili veliko varovalk. Danes obstaja veliko možnosti, kako po eksploziji ugotoviti, od kod je prišla bomba, saj vsaka jedrska eksplozija pusti nekakšen prstni odtis – kako je bila bomba izdelana, po kakšnem postopku, v kakšnem reaktorju je nastal plutonij, ki so ga uporabili za bombo … Zato je mogoče precej natančno ugotoviti njen izvor. Vprašanje pa je, ali bi se znala katera koli oblast po eksploziji atomske bombe odzvati tako premišljeno – najprej ugotoviti pravega storilca in šele nato razmišljati o povračilnih ukrepih.

Kakšna je danes realna jedrska nevarnost, če izključimo tretjo svetovno vojno – nesreča, terorizem …?

Sam se najbolj bojim terorizma, saj dvomim, da bi upala katera koli država zares uporabiti atomsko orožje. Vzemimo Severno Korejo. Ali so sposobni razviti jedrsko orožje? Skoraj zagotovo. Prav tako Iranci, saj so že njihove današnje jedrske kapacitete daleč večje od tega, kar potrebuje katera koli država za civilno rabo. Iranska oblast ima predviden prostor za namestitev 50.000 centrifug, v katerih lahko očistijo dovolj urana 235, da ga bo dovolj za eno implozijsko bombo, kakršna je padla na Hirošimo. Za potrebe hirošimske bombe so namreč izdelali 42 kilogramov 88-odstotno obogatenega urana, uporabili pa so ga okrog 32 kilogramov. Danes bi za podobno bombo potrebovali še precej manj materiala, ker je tehnologija izdelave precej učinkovitejša. Severna Koreja in Iran bosta zato bombo prej ali slej imela. Nisem pa prepričan, ali bi, denimo, Kitajci dovolili, da kak severnokorejski Kim Džong Il vrže bombo na Američane in sproži jedrski spopad v njihovi regiji. To jim niti najmanj ne koristi.

Komu bolj koristijo grožnje z jedrskim orožjem – Severni Koreji in Iranu, ker si tako poskušata okrepiti težo pred domačo in mednarodno javnostjo, ali Američanom, ki z jedrsko grožnjo upravičujejo vojno proti terorizmu in druge vojaške posege?

Ne verjamem, da si kdor koli zares želi, da bi imela Iran in Severna Koreja jedrsko orožje. Sicer zelo dvomim, da bi bilo severnokorejsko ali iransko vodstvo pripravljeno neposredno začeti jedrski spopad, vendar bi lahko izrabili teroristične skupine ali verske fanatike, da namesto njih opravijo umazano delo. Skratka, teroristom bi lahko pomagali, da pridejo do atomske bombe. Tak scenarij danes Američane najbolj skrbi.

Ali ne bi bilo za morebitne teroriste lažje ukrasti nekdanje sovjetsko jedrsko orožje kot čakati, da ga razvijeta Iran ali Severna Koreja?

Ta nevarnost je realna, saj nekdanje države Sovjetske zveze po padcu skupne države niso najbolje pazile na svoje jedrsko orožje. Ko je poskušal ruski general Aleksander Lebed – tedaj obrambni svetovalec predsednika Borisa Jelcina – sredi devetdesetih let izdelati seznam vsega ruskega jedrskega orožja, je ugotovil, da jim manjka 84 od 133 tako imenovanih jedrskih kovčkov. Ti kovčki so nekakšne prenosne atomske bombe, približno šestkrat šibkejši od hirošimske, ki pa lahko kljub vsemu kar dobro počijo. Podatki o pomanjkljivem varovanju ruskega jedrskega arzenala, o katerem piše tudi zanimiva knjiga One Point Safe, me najbolj skrbijo, saj nočem pomisliti, kaj bi lahko s tako bombo počela kaka teroristična skupina ali verski skrajneži.

Razvoj atomske bombe je stal dve milijardi tedanjih dolarjev, kar je v današnjem denarju skoraj nepredstavljiva vsota. Poleg tega so v drugi svetovni vojni razvili še radar, elektronski računalnik in reaktivni motor. Hladna vojna je imela podoben učinek, saj so tedaj znanstveniki z vojaškim denarjem razvili različne tehnologije, ki jih danes uporabljamo v civilni sferi – med drugim osebne računalnike in internet. So danes tako veliki znanstveni projekti sploh še mogoči?

Upoštevati morate še razvoj in proizvodnjo medcelinskega bombnika – super leteče trdnjave B-29 –, ki je atomsko bombo ponesel nad japonski mesti. Ta je do konca vojne stala tri milijarde dolarjev – več kot sama atomska bomba. Težko rečem, kaj bi danes mobiliziralo toliko znanja in denarja, saj je nemogoče ponoviti tedanje zgodovinske okoliščine. Najprej potrebujete veliko idejo, kakršna je bila vojna proti nacizmu, ki je prepričala tudi številne zaprisežene pacifistične jedrske fizike, da je atomska bomba manjše zlo od nacistične prevlade v Evropi. Nato potrebujete politično voljo, da se tako velik projekt uresniči, nazadnje pa še osebo, ki je sposobna voditi tak projekt. Tak je bil general Groves: energičen, samozavesten in popolnoma predan svojemu cilju. Groves je bil vojak, ki je moral izpolniti ukaz: razviti atomsko bombo. Predvsem pa je bil človek, ki se ni ustrašil tveganja. Samo predstavljajte si, kako zahtevna je bila njegova naloga. Odgovoren je bil za nekaj, kar je dotlej obstajalo samo v teoriji. Na voljo je imel zelo malo časa, saj so bili vsi prepričani, da so Nemci že skoraj razvili svojo atomsko bombo. Stroški so bili izjemno visoki in nepredvidljivi, rezultat pa skrajno negotov. Če bi jedrski poskus v Jornadi del Muerto spodletel, bi bil to verjetno konec Grovesove kariere. Ampak to je bila Amerika. V Sovjetski zvezi so znanstvenike motivirali drugače.

Kako?

Ko so Sovjeti 29. avgusta 1949 preizkusili svojo prvo atomsko bombo, ki je bila sicer skoraj popolna kopija ameriške, je na preizkus prišel tudi vodja sovjetske varnostno-obveščevalne službe NKVD Lavrentij Berija, ki je bil odgovoren za projekt – nekakšen sovjetski general Groves. Berija je na poskus prinesel seznam, katere znanstvenike bo dal nemudoma postreliti in zapreti, če bomba ne bi delovala. Ker je počilo, pa je isti seznam uporabil za nagrade in odlikovanja (nasmešek). Znanstveniki so vedeli, da v tedanji Sovjetski zvezi ni bilo priložnosti za popravni izpit. Nikogar ni zanimalo, da bi bilo pobijanje znanstvenikov čista neumnost, saj bi njihovi nasledniki potrebovali več let, preden bi si spet pridobili potrebne izkušnje.

V svojem prispevku o vlogi Alberta Einsteina pri nastanku atomske bombe ste zapisali, da so po bombardiranju Hirošime in Nagasakija sprejeli njegove teorije vsi, razen najbolj zakrknjenih marksistov. Kaj ima marksizem z relativnostno teorijo?

Danes si težko predstavljate, kako srdito so tedaj marksisti nasprotovali Einsteinovi relativnostni teoriji, ker je zanikala njihovo prepričanje, da je materija neuničljiva (nasmešek).

Je bila relativnostna teorija za marksizem podobno krivoverna, kot je bilo za katoliško cerkev nesprejemljivo Kopernikovo in Galileijevo spoznanje, da Zemlja ni središče vesolja?

Zelo podobno. Razlaga, po kateri je bila Zemlja središče vesolja, je bila za cerkvene kroge izjemno pomembna, saj so tudi na njej utemeljevali svojo posvetno oblast. Podobno dogmo o neuničljivosti materije je tedaj potreboval tudi marksizem, zato je bilo po vojni zelo zanimivo opazovati zadrego uradnih razlagalcev marksizma, ko so videli, da atomska bomba deluje v praksi. Spominjam se tudi sestanka, ko nam je politični komisar sporočil novico, da so Američani izdelali atomsko bombo. Zelo nerodno je pojasnjeval, da jo bodo zdaj začeli razvijati tudi Sovjeti, pri tem pa si bodo pomagali s celotnim jezerom težke vode, ki da so ga odkrili nekje na severozahodu Sovjetske zveze ter prehiteli Američane, ki morajo to vodo pridelovati po kapljicah. Seveda je bil to čisti nesmisel, ampak taki so bili časi. Atomska bomba pa je imela kljub tem začetnim zadregam nekaj pozitivnih posledic za slovensko znanost.

Ustanovitev Inštituta Jožefa Stefana?

Da. Jugoslovanska oblast je po vojni ustanovila tri inštitute – Borisa Kidriča v Vinči, Ruđerja Boškovića v Zagrebu in Jožefa Stefana v Ljubljani –, ki naj bi se ukvarjali z jedrsko fiziko in na koncu razvili atomsko bombo. Navdušenje je bilo veliko, denar je kar letel skupaj, naši znanstveniki so dobivali sredstva in tehnologijo iz ZDA … Seveda smo vedeli, da iz vsega tega ne bo nič. Tako kot »Schrammel« kvartet ne more odigrati fantastične simfonije Hectorja Berlioza, naši mali instituti niso mogli razviti atomske bombe. Ampak denar za znanost je vseeno bil. Vprašanje je, ali so ga znanstveniki dobro porabili, instituti pa so ostali, kar je bilo zagotovo koristno.

Ko so Einsteina prosili, naj napiše sporočilo prihodnjim rodovom, je povedal naslednje: »Dragi poznejši svet. Če ne boš boljši, pametnejši in pravičnejši, kot smo bili mi, naj te vzame hudič!« Sveta za zdaj kljub jedrskemu orožju še ni vzel hudič. Smo imeli ljudje srečo ali smo v tem času postali tudi vsaj malo pametnejši?

Verjetno smo imeli več sreče kot pameti, čeprav verjamem, da je prav atomska bomba doslej preprečevala tretjo svetovno vojno. Zapis pa še vedno velja.

***

Inženir elektronike dr. Peter Starič je bil med drugo svetovno vojno pol leta v italijanski internaciji. Ko se je vrnil iz taborišča, je imel 41 kilogramov, zato je zaradi zdravstvenih težav študij elektronike končal šele po šestnajstih letih. Med letoma 1967 in 1970 je delal v ameriškem Tektronixu, pozneje pa je sodeloval z Inštitutom Jožefa Stefana in Elektroinštitutom Milana Vidmarja. Med zbiranjem gradiva za knjigo o atomski bombi, ki je izšla pred tremi leti pri založbi Didakta, je obiskal tudi Los Alamos, kjer je nastajala atomska bomba in kjer so delali ljudje, ki so jo razvili.

Veselo se je spominjal, kolikokrat sta obupala in se oprijemala drugih projektov, preden jima je po skoraj šestnajstih letih uspelo potrditi teorijo o ionskih kanalih, kar jima je leta 1991 prineslo Nobelovo nagrado za medicino. Nato pa je zamišljeno dodal, da ta nagrada sicer pomeni vrhunec znanstvene kariere, vendar lahko znanstvenika tudi oddalji od raziskovalnega dela, saj se mora kot nobelovec precej več ukvarjati s svetom zunaj laboratorijev – etičnimi dilemami, znanstveno politiko in vprašanji, ki jih odpirata vse ostrejša znanstvena tekma in boj za raziskovalni denar.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. julija 2010, foto Jure Eržen

Vsi problemi, s katerimi se ukvarjam, se mi zdijo rešljivi

Neher se je strinjal, da so vsa ta vprašanja sicer pomembna, vendar je dodal, da se zaradi njih izgublja del tistega raziskovalnega navdušenja, zaradi katerega se ljudje odločajo za naravoslovje. »Nova znanstvena spoznanja so bila vedno vsaj malo strašljiva, saj so zamajala stare predstave o tem, kaj je normalno, kaj naravno in kaj človeško. To razumem. Prav tako vem, da je mogoče vsako novo znanje uporabiti v slabe namene, česar se moramo znanstveniki zelo dobro zavedati. Vendar se težko sprijaznim z negativnim odnosom do znanja in znanstvenega napredka, ki postaja v zadnjih letih vse močnejši, saj še nisem spoznal nobenega znanstvenega kolega, ki bi hotel načrtno razviti nekaj slabega,« je sklenil Neher.

V kakšni vlogi vas pogosteje povabijo na znanstvene konference in simpozije – kot strokovnjaka ali kot nobelovca?

Iskreno upam, da me prireditelji vabijo kot strokovnjaka, saj najraje govorim o področjih, na katera se zares spoznam (smeh).

Kot nobelovec pa bi morali govoriti …?

Po Nobelovi nagradi postane znanstvenik javna oseba. Njegovi nastopi niso več omejeni le na njegovo raziskovalno področje ali debate z znanstvenimi kolegi, ampak ljudje pričakujejo, da bo imel mnenje skoraj o vsem. Tudi o politiki ali področjih, o katerih ve prav toliko, kot vsak malo bolj razgledan laik.

Denimo?

Sem biofizik in se ukvarjam s proučevanjem zelo specifičnih celičnih procesov, predvsem komunikacijo med živčnimi celicami. To je področje, ki ga najbolje poznam in o katerem lahko marsikaj povem. Kot nobelovca pa me sprašujejo najrazličnejša velika vprašanja, povezana s trenutno vročimi znanstvenimi temami: kdaj bomo lahko klonirali človeka in kakšne bodo posledice, katere bolezni bomo lahko pozdravili z genetskimi terapijami, kakšne nevarnosti prinašajo nova odkritja v biotehnologiji in uporaba gensko spremenjenih mehanizmov …

In kaj odgovorite?

Naučil sem se biti previden, zato odgovarjam zelo splošno in večkrat poudarim, da to niso moja področja. Včasih pa je najbolje biti kar tiho (nasmešek).

Morda javnost zanima predvsem to, ali se ugledni znanstveniki kdaj vprašate, kakšne so lahko družbene posledice vaših odkritij. Če upoštevamo, kdo vse financira znanstvene raziskave in s kakšnimi nameni – vojska, velike korporacije, avtoritarne države –, je zaskrbljenost ljudi upravičena.

Na mojem področju te dileme niso tako pogoste. Biomedicinske raziskave nam pomagajo razumeti, kako delujejo naši telesni procesi, kako celice komunicirajo med sabo in kako opravljajo svoje naloge v organizmu. Zato sem prepričan, da nam vsako novo znanje pomaga razviti boljša diagnostična orodja in oblikovati učinkovitejše terapije za zdravljenje bolezni, kar je lahko kvečjemu dobro. Seveda lahko vsako znanje tudi zlorabite, vendar nas ta strah ne sme odvrniti od novih raziskav.

Se sami niste nikoli znašli pred staro faustovsko dilemo – da bi bili pripravljeni za novo znanje prodati dušo hudiču, kar včasih preberemo v kaki znanstveni avtobiografiji?

Da bi moral zaradi svoje radovednosti prestopiti etične meje? Doslej se mi to še ni zgodilo, čeprav sem vselej sledil svoji radovednosti. Ko sem kot otrok spoznaval rastline in živali na domačem vrtu, sem si zastavljal zelo preprosto vprašanje – kako neki vse to deluje. V gimnazijskih letih sem začel pod vplivom knjig o kibernetiki v živih bitjih prepoznavati vrsto fizikalnih zakonov in bioloških procesov, zato sem se usmeril v biofiziko in se lotil proučevanja življenjskih procesov v celicah. Morda je moj pristop precej inženirski, ampak verjamem, da nam lahko prav spoznavanje najosnovnejših življenjskih procesov pomaga odgovoriti tudi na večja vprašanja, s katerimi se znanost ukvarja že od samih začetkov – kako lahko iz teh malih sestavin nastanejo tako kompleksni sistemi, kakršni so naši možgani. In kako v teh možganih nastane tisto, čemur pravimo zavest.

Ali verjamete, da je zavest mogoče razložiti kot posledico fizikalnih zakonov in bioloških procesov?

Pri raziskovanju delovanja možganov poznamo dva osnovna pristopa. Prvi je od zgoraj navzdol, kjer raziskovalci najprej opišejo višje možganske funkcije – se sprašujejo o naravi zavesti, opisujejo, kako živa bitja delujejo v družbi … Nato pa začnejo podrobneje analizirati delovanje možganov na ravni posameznih procesov: kje v možganih so predeli, ki skrbijo za določene funkcije, kako obdelujejo signale, kako se odzivajo nanje in kakšne so razlike med delovanjem posameznih centrov – za vid, govor ali logično sklepanje. Jaz sem ubral nasprotno pot, od spodaj navzgor. Začel sem s celičnimi procesi in začel spoznavati načine, kako se ti najmanjši gradniki povezujejo v večje sisteme, ki že znajo opravljati določene kompleksnejše naloge.

Sta se oba pristopa že srečala? Navsezadnje poskušata odgovoriti na zelo podobna vprašanja.

Biofizika, ki deluje od spodaj, in nevroznanost, ki deluje od zgoraj, sta se doslej srečali pri raziskavah posameznih možganskih središč. Nevroznanstveniki so, denimo, ugotovili, kakšne živčne strukture tvorijo nevroni, ki jih najdemo v možganskem predelu, odgovornem za prepoznavanje vzorcev in oblik. Biofiziki pa smo pojasnili, kako se nevroni povezujejo in komunicirajo med sabo. Ta spoznanja so že uporabili računalniški strokovnjaki, po »možganskih načrtih« izdelali preprosta elektronska vezja in ugotovili, da so ustvarili umetne sisteme, ki znajo presenetljivo natančno prepoznavati oblike in vzorce. To kaže, da je mogoče s poznavanjem delovanja živčnih celic in strukture nevronskih mrež že ustvariti umetne sisteme, ki znajo opravljati kar nekaj možganskih nalog.

Zametki umetne inteligence?

Tega ne upam trditi. V zadnjih štiridesetih letih smo se naučili veliko novega o delovanju živih organizmov, saj nam nova orodja in raziskovalne metode omogočajo zelo natančen vpogled v prej neznane celične procese in obnašanje posameznih molekul. Prav tako smo izdelali precej natančen zemljevid možganov – ugotovili, kje so posamezna središča, kako opravljajo svoje naloge in kako so povezani nevroni – ter se naučili marsikaj o delovanju spomina. Danes imamo že kar dobro predstavo o tem, kako možgani obdelujejo signale, ki jih pošiljajo čutila. Znamo zapisati, kako dražljaji očesnega živca postopno postanejo podoba, ki jo razumsko prepoznamo. Še vedno pa ne moremo reči, da v resnici razumemo, kako delujejo možgani kot celota. Zelo malo vemo o procesih in mehanizmih, ki ločijo čustveno delovanje od racionalnega. Prav tako ne vemo dosti o nadzorovanju čustev, o argumentativnem razmišljanju, dojemanju umetnosti in lepote, občutku grdega, kako se naši možgani obnašajo v procesu učenja … Za resnično razumevanje teh procesov bo treba združiti še veliko raziskovalnega dela, ne samo na področju biofizike in nevroznanosti.

V zadnjih letih je postalo priljubljeno združevanje nevroznanosti in družboslovnih ved, saj so analize velikih družbenih in računalniških omrežij pokazale precej podobnosti med povezovanjem živčnih celic v možganih in povezovanjem posameznikov na svetovnem spletu. So take podobnosti zavajajoče ali nam lahko nevronske povezave v resnici pomagajo bolje razumeti delovanje človeških družb?

Raziskovalci omrežij so ugotovili, da imajo mrežne strukture nekatere presenetljive skupne lastnosti, zato res lahko domnevamo, da se živčne celice povezujejo po podobnih načelih kot uporabniki elektronskih družabnih omrežij, kakršno je facebook. V vsakem omrežju je nekaj močnih vozlišč – nevronov ali posameznikov –, ki imajo neprimerno več povezav od preostalih vozlišč. Skozi ta močna vozlišča poteka zelo velik del komunikacije med posameznimi deli omrežja, zato imajo pomembno povezovalno vlogo. Razmerje med močnimi in šibkejšimi vozlišči je v vseh omrežjih skoraj konstantno. Močnih vozlišč je, denimo, stotisočkrat manj kot manjših, ti pa so razdeljeni na podobno število še manjših podvozlišč. Načrtovalci računalniških omrežij so ugotovili, da je taka struktura omrežja zelo robustna. Če bi bilo omrežje čisto brez močnih povezovalnih vozlišč, bi bilo preveč ohlapno in nepovezano, zato ne bi bilo učinkovito. Če bi bilo bolj centralizirano, pa bi se težje prilagajalo na spremembe v okolju, saj vloge glavnega vozlišča ne bi znala prevzeti druga vozlišča.

Kaj nam to pove?

To pa je že čisto drugo vprašanje (nasmešek). Evolucionisti bi verjetno sklepali, da je taka struktura omrežij pomenila evolucijsko prednost, zato se je obdržala in postopno prevladala, vendar so to le hipoteze, s katerimi se nisem prav dosti ukvarjal. Zanimajo me bolj oprijemljivi problemi.

Vaš nobelovski kolega Bert Sakmann je pred kratkim povedal, da želi raziskati, kako na celični ravni poteka učenje – kako se nevroni učijo iz izkušenj in kako se te izkušnje kažejo na njihovih povezavah. Vaju še vedno družijo podobni raziskovalni cilji?

Do neke mere, saj se ukvarjam s proučevanjem zanimivega pojava – sinaptične plastičnosti –, za katerega verjamem, da nam lahko pomaga razumeti delovanje spomina in procesa učenja. Z razvojem zelo občutljivih novih orodij, ki omogočajo natančno merjenje električnih signalov v celicah, smo ugotovili, da se posamezne živčne celice zelo različno odzivajo na dražljaje. Če prvi nevron vzdražimo desetkrat, se najmočneje odzove na prvi dražljaj, na vse prihodnje dražljaje pa vse manj. Pri drugem nevronu je lahko ravno obratno – na prvi dražljaj se skoraj ne bo odzval, na prihodnje pa vse močneje. Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da lahko določeni dražljaji povzročijo bolj ali manj trajne spremembe v strukturi živčnega omrežja.

Te spremembe pa so povezane s kratkoročnim in dolgoročnim spominom?

To je ena od hipotez. Sam verjamem, da je različno odzivanje nevronov na dražljaje zelo pomembno za razumevanje, kako možgani obdelujejo informacije, ki jih pošiljajo čutila. Najpreprostejši primer je bolečina. Prvi odziv živčne celice mora biti močan, ker opozori možgane na nevarnost. Potem se mora odziv na bolečino počasi zmanjšati, ker bi verjetno znoreli, če bi nas ves čas enako bolelo. Podobno izbirčni morajo biti možgani tudi pri izbiri, katere informacije si je vredno trajno zapomniti, katere so uporabne le nekaj časa in katere je bolje čim prej pozabiti. Prav to selektivno in vzporedno obdelovanje neznanske količine različnih informacij je ena najbolj neverjetnih lastnosti možganov, ki se ji trenutno ne zna približati še noben računalnik.

Katera področja se najbolj zanimajo za vaše raziskave? Informatika?

Niti ne. Naša spoznanja so sicer res lahko uporabna za načrtovalce novih računalniških sistemov, vendar ima posnemanje možganov pri izdelavi novih generacij računalnikov še veliko omejitev, prav tako je še zelo oddaljeno tudi morebitno programiranje možganov z načrtnim draženjem določenih možganskih središč. Raziskave možganov, s katerimi se ukvarjam, so zato najbolj neposredno zanimive za protetiko in razvoj zdravil. S proučevanjem komunikacije med nevroni poskušam med drugim ugotoviti, kako bi bilo mogoče povezati računalnike neposredno z živčnimi celicami …

… in upravljati robotsko roko?

To je ena od možnosti. Precej bolj obetavne rezultate dosegamo pri izdelavi sodobnih očesnih ali slušnih protez, saj je mogoče s sodobnimi protetičnimi napravami dovolj učinkovito dražiti ušesne ali očesne živce, da lahko bolniku vrnemo vsaj del izgubljenega čutila. Še večji napredek obljublja povezovanje biotehnologije in molekularne genetike, saj so raziskovalci v čutila že nekajkrat uspešno vstavili posebne prilagojene molekule, ki so uspešno prevzele nekatere vloge okvarjenih ali odmrlih celic. Zato utegnejo biti nekatere oblike slepote že kmalu ozdravljive.

Ionske kanale ste proučevali v časih, ko praktična uporaba vašega raziskovalnega dela še ni bila tako očitna. Bi tudi danes lahko porabili toliko let za raziskavo, ki ne bi imela jasnega poslovnega načrta – izdelka, patenta ali terapije?

Težko vprašanje. V našem inštitutu bi bilo to še vedno mogoče, saj je inštitut Maxa Plancka ena redkih ustanov, ki se ukvarja skoraj izključno z bazičnimi raziskavami in odkrivanjem novih znanj. Podobno raziskovalno usmeritev zagovarjajo tudi nekatere nemške univerze, v Veliki Britaniji pa so razmere že precej drugačne, saj morajo univerze pridobiti večino denarja od zasebnega sektorja, ki financira predvsem uporabne raziskovalne projekte. Zelo podobno je v ZDA, saj lahko raziskovalci pridobijo denar za bazične raziskave samo, če jih znajo dobro skriti med uporabne cilje. Recimo: razviti želimo neko novo terapijo ali napreden material, nujno zlo na poti do tega cilja pa bo tudi nekaj bazičnih raziskav. To za razvoj znanosti ni najbolje. Reševanje preskrbe z električno energijo, izboljšanje učinkovitosti sončnih celic, zdravilo za nižanje holesterola v krvi … Vsi ti praktični cilji pomenijo tudi velike znanstvene izzive. Vendar je treba še vedno ohraniti občutek, katera vprašanja so pomembna za znanost, kakšne raziskave pa od znanosti v nekem trenutku zahteva družba.

Če beremo evropske in nacionalne strategije, lahko dobimo vtis, da je znanost za politiko pomembna predvsem kot sredstvo za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov.

To je slabo, vendar se moramo za razumevanje delovanja Evropske unije in njenih organov vedno opomniti, da je EU nastala predvsem z enim ciljem – ustvariti skupen evropski notranji trg. Zato vse evropske politike temeljijo na potrebah gospodarstva. Tudi generalni direktorat za raziskave se je doslej ukvarjal predvsem z vprašanjem, kako z vlaganjem v znanost in raziskave izboljšati konkurenčnost evropskega gospodarstva, prednostni pa so bili projekti, ki so obljubljali razvoj novih izdelkov in delovna mesta. V devetdesetih letih je to doktrino povzela lizbonska strategija, po kateri naj bi Evropa postala najbolj konkurenčna in na znanju temelječa družba na svetu. Vendar se ljudje v Bruslju dolgo niso vprašali, kako bodo ustvarili družbo znanja brez vlaganja v znanje, saj znanje ni le nekakšna naravna dobrina, iz katere se bo napajala inovativna ekonomija, ampak ga je treba najprej ustvariti. Zares nova znanja pa prinašajo bazične raziskave.

Ali ni EU ustanovila evropskega raziskovalnega sveta prav z namenom, da bi spodbujala bazične raziskave?

Ustanovitev raziskovalnega sveta je bil korak v pravo smer, vendar so se evropski uradniki lotili spodbujanja bazičnih raziskav na stari način – po birokratsko. Znanstvenik in uradnik imata do raziskovalnega dela zelo različen odnos. Znanstvenik izhaja iz zanimive raziskovalne zamisli in se šele v drugem koraku ubada z vprašanjem, kako bo pridobil raziskovalni denar. Uradnik razmišlja drugače, saj od znanstvenika pričakuje konkretne rezultate, s katerim bo upravičil porabo raziskovalnega denarja. Zato se odloči, kaj bi bilo po njegovem mnenju treba raziskati, nato pa pripravi javne razpise, s katerimi bo namensko razdelil raziskovalni denar. Ta pristop, pri katerem je znanstveni raziskovalni projekt podoben gradnji mostu čez Donavo, ni kaj prida, saj ima dve veliki pomanjkljivosti. Kot pri vseh javnih razpisih je tudi v znanosti izbran najcenejši ponudnik, hkrati pa uradniki ponavadi nimajo pregleda, kaj se v nekem trenutku dogaja v znanstvenem svetu, katera področja so pomembna in katera obljubljajo največ pomembnih odkritij.

Ali niso uradniki in politiki prisiljeni vse svoje cilje predstaviti kot nekakšne gradnje mostov čez Donavo? Boj proti raku je lažje zapisati v razvojno strategijo kot proučevanje ionskih kanalov.

Vsekakor (smeh). Vendar je treba vedeti, da se proti raku ni mogoče bojevati z eno veliko uporabno raziskavo. Dosedanje izkušnje so pokazale, da so nekatera najpomembnejša spoznanja o naravi te kompleksne bolezni prispevale bazične raziskave na znanstvenih področjih, ki niso neposredno povezana z medicino, kaj šele zdravljenjem raka. Lep primer je proučevanje programirane smrti celice, apoptoze, ki so jo odkrili raziskovalci rastlin in so jo pozneje opazili tudi razvojni biologi. Ti so med proučevanjem zarodkov ugotovili, da je treba nekatera tkiva v določeni razvojni fazi »ubiti« – denimo plavalno kožico, ki je ob rojstvu ni več. Če bi znali apoptozo sprožiti tudi v podivjanih celicah, ki z nenadzorovanim razmnoževanjem povzročajo raka, bi dobili zelo močno orožje v boju proti tej bolezni. Drugi primer so raziskave, ki so proučevale celično delitev. Danes vemo, da je nenadzorovana delitev celic v našem telesu zelo pogosta, ampak jo v veliki večini primerov pravočasno zaznajo in preprečijo številni nadzorni mehanizmi. Včasih pa ti mehanizmi zatajijo – ponavadi zaradi mutacije –, zato se celica čezmerno razmnoži.

So te mutacije glavni razlog, zakaj lahko za pljučnim rakom zboli tudi nekadilec?

Zelo verjetno. Nekatere najnovejše raziskave kažejo, da razlogi za nastanek raka niso tako preprosti, kot smo mislili prej – niti pri domnevno najbolj očitnih oblikah raka. Pljučni rak zato ne nastane zgolj zaradi kajenja, rak na jetrih pa ne zgolj zaradi popivanja, čeprav omenjeni razvadi precej povečata verjetnost, da bomo zboleli. Razvoj bolezni je zelo odvisen od tega, kako celice obidejo nadzorne mehanizme, to pa je spet povezano z raziskavami genoma in pravilnim branjem genskega zapisa, ki lahko nakaže, kakšne mutacije so bolj verjetne v vašem telesu in katere vrste raka se utegnejo razviti. Prepričan sem, da bomo nekoč znali predvideti večino oblik raka, vendar je nemogoče napovedati, s katerih znanstvenih področij bodo prišla prihodnja pomembna odkritja. Znanstvenega napredka pač ni mogoče predvideti vnaprej in načrtno podpreti le tiste uporabne raziskave, ki bodo prispevale k čim hitrejšemu odkritju zdravila proti raku. Zato so velike strategije boja proti raku, kakršno so že pred štiridesetimi leti napovedali Američani, praviloma neuspešne.

Če bi vas nemški znanstveni strategi vprašali, katera področja naj podprejo, ker za bazične raziskave na vseh področjih znanosti preprosto ni dovolj denarja – kaj bi odgovorili?

Naj najprej pogledajo, kako je v Nemčiji sploh porazdeljen raziskovalni denar. Nikoli nisem razumel, od kod se je v javnosti in pri politikih udomačilo prepričanje, da preveč vlagamo v bazične raziskave. Celoten proračun državne agencije, ki financira bazične raziskave na univerzah in inštitutih, ne doseže niti pet odstotkov vseh vlaganj, ki jih Nemčija – z zasebnim sektorjem vred – porabi za raziskave in vlaganja v znanost. Iz teh petih odstotkov denarja pa se napaja 95 odstotkov uporabnega raziskovanja v zasebnih podjetjih, ki imajo lastne razvojne oddelke. Vprašanje, ali naj država vlaga v bazične ali uporabne raziskave, je zato zgrešeno. Podpirati mora oboje, razmerje pa bi moralo biti drugačno od današnjega.

Evropske države zagovarjajo vlaganje v uporabne raziskave tudi zato, ker se bojijo azijskih tekmecev. Je azijska grožnja res tako velika, kot jo slikajo politiki?

Znanost ima že od nekdaj tudi sestavine tekme. Najprej so med seboj tekmovale evropske države, nato se je po drugi svetovni vojni začel vzpon ZDA, danes pa se vse bolj krepijo azijske države, ki utegnejo po množičnosti in vlaganjih že v nekaj letih prehiteti tako Evropo kot ZDA. Ta množičnost bo postopoma prinesla tudi kakovost, saj se v Aziji že pojavljajo prvi kakovostni raziskovalni laboratoriji. Znanstvena tekma bo zato postala na neki način podobna nogometu – vse več bo novih reprezentanc. To ne pomeni, da smo danes evropski raziskovalci slabši kot v preteklosti, le konkurenca je vse hujša. Za razvoj znanosti to verjetno ni slabo (nasmešek).

Ameriški avantgardni umetnik John Brockman je na spletni strani neprofitne fondacije Edge pred kratkim vprašal številne ugledne znanstvenike, ali verjamejo v kako resnico, ki pa je ne morejo dokazati. Ste kot raziskovalec že srečali svojo nedokazljivo resnico?

Hm, o tem nisem še nikoli razmišljal (daljši premislek) … Pri svojem raziskovalnem delu sem srečal nekatere zanimive fenomene, ki jih še dolgo ne bomo razumeli. Opazili smo, da je mogoče na celične procese in komunikacijo med celicami vplivati že s tem, da jih osvetlimo med opazovanjem, zato ne moremo vedeti, ali se celica enako obnaša tudi takrat, kadar je ne gledamo. Prav tako vemo, da je komunikacija med celicami odvisna od neštetih dejavnikov, ki jih še ne poznamo, vsak nevron pa ima svojo »osebnost« – kako hitro se odzove, s kako močno reakcijo –, ki vpliva na celične procese. Kljub temu se mi zdijo vsi problemi, s katerimi se ukvarjam, rešljivi. Meni bo verjetno zmanjkalo časa, skoraj gotovo pa jih bodo nekoč razrešili moji znanstveni nasledniki.

***

Nemški biofizik Erwin Neher je direktor oddelka za biofizično kemijo na nemškem inštitutu Maxa Plancka in predstojnik oddelka za biofiziko membran. Predava na univerzi v Göttingenu, kjer tudi (so)predseduje centru za računalniško nevroznanost. V Mariboru je prejšnji teden predaval na mednarodnem srečanju Spregovorimo o fiziologiji, ki ga je organiziral inštitut za fiziologijo mariborske medicinske fakultete.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. julij 2010

Naredite mi to deželo silicijevo

Kitajskim sogovornikom je poskušal pojasniti, da tehnoloških prebojev ni mogoče ustvariti samo s selitvijo v silicijevo dolino, kopico inženirjev in kupovanjem zvezdniških tehnoloških imen, saj je v okolici San Francisca po spletu zgodovinskih in družbenih okoliščin nastal zelo poseben tehnološko-podjetniški ekosistem, ki ga ne morejo ponoviti ali prenesti v neko drugo okolje. Zato jim je predlagal, naj namesto posnemanja silicijeve doline – ki da je že zdavnaj izgubila svojo nekdanjo razvojno energijo – raje poiščejo lastno razvojno pot, saj bodo lahko le tako pritegnili ustvarjalne ljudi, ki bodo hoteli soustvarjati nekaj zares novega.

Sogovorniki so se spogledali in povečali ponudbo na še več milijonov dolarjev plače, popolnoma neomejen raziskovalni proračun in pet tisoč vrhunskih kitajskih inženirjev. Ko jih je Tucker še drugič zavrnil, pa ga je vodja skupine poklapano vprašal, ali morda pozna kakega drugega vrhunskega ameriškega strokovnjaka, ki bi ga njihova ponudba zanimala. »Sem smo prišli ustvarit svojo silicijevo dolino in to bomo tudi naredili. Denarja in ljudi imamo dovolj, manjka nam samo še nekdo, ki nas bo naučil vašega načina razmišljanja,« je pojasnil presenečenemu Tuckerju. Nad svojim ambicioznim načrtom so se zamislili šele po nekaj letih, saj jim kljub silicijevi dolini, izjemno velikim vlaganjem in večkratnim menjavanjem vodstva ni uspelo razviti ničesar uporabnega.

Uvažanje silicijeve doline

Anekdota, ki jo je letos spomladi med pogovorom za Sobotno prilogo Dela povedal novinar New York Timesa John Markoff, je le ena izmed neštetih zgodb o tujih podjetjih, državah in politikih, ki so prišli – podobno kot nekoč zlatokopi v času zlate mrzlice – v San Francisco neuspešno izkopavat skrivne recepte kalifornijskega gospodarskega uspeha.

Nekatera mesta in države so poskušale svoje silicijeve doline ustvariti doma (New York, London, Singapur, Indija, Kitajska …), zato so načrtno izobraževale svoje inženirje in menedžerje na elitnih kalifornijskih univerzah ter prilagajale domače gospodarsko okolje, da bi postalo »prijaznejše do inovacij« (nižanje davkov, spodbujanje patentiranja, ustanavljanje skladov tveganega kapitala …). Druge so v silicijevo dolino preselile svoje razvojne oddelke in ustanavljale nova podjetja (Izrael), saj so upale, da se bodo njihovi raziskovalci tam nalezli kalifornijskega inovativnega duha in v domačo industrijo prinesli tako želene »izdelke z visoko dodano vrednostjo«. Pri tem so bile približno tako uspešne kot nekoč iskalci zlata. Redke so našle kako inovativno zlato grudico ali pritegnile za nekaj milijonov dolarjev tveganega kapitala, preostale pa so s svojimi anekdotičnimi neuspehi postale hvaležna tema pogovorov med kalifornijskimi novinarji, poslovneži in analitiki.

Spoznanja, da uvažanje kalifornijskega razvojnega ideala ne more biti uspešno, pa niso niti najmanj omajala prepričanja, da je prav silicijeva dolina tisti zgled, ki mu je treba slediti, če hočemo pospešiti gospodarsko rast in izboljšati svojo globalno konkurenčnost. »Kot nekdo, ki že skoraj vse življenje živi in dela v okolici San Francisca, nisem nikoli zares razumel, zakaj je silicijeva dolina postala zgled, ki jo hoče nekritično posnemati skoraj ves svet,« je dejal Markoff, ki že več kot trideset let spremlja fenomen silicijeve doline. Silicijeva dolina namreč ni le domovina Googla, internetnih milijarderjev, privlačnih elektronskih naprav podjetja Apple in nekaterih najvišje uvrščenih univerz na svetu, temveč je neločljivo povezana z bankrotirano zvezno državo Kalifornijo, veliko socialno razslojenostjo, uničenim javnim šolstvom, komercializacijo raziskovalnega dela in popolno odvisnostjo univerz od zasebnega kapitala. Negativne značilnosti naše tehnološke doline pa posnemovalci praviloma zanemarijo, je povedal Markoff.

Zato bi morali prebivalci zelo pozorno prisluhniti, kakšne družbene in politične spremembe jim v imenu silicijeve doline v resnici pripravljajo njihovi voditelji, se je nasmehnil Markoff. »Na svojih popotovanjih po azijskih državah sem na žalost ugotovil, da jim je z družbenim inženiringom, nepremišljenimi posegi v izobraževanje in gospodarsko politiko doslej večinoma uspelo uvoziti le njene negativne plati.«

Znanost za gospodarsko rast

Ko je slovenski premier Borut Pahor letos aprila na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo napovedal, da bo njegova vlada iz Slovenije naredila novo silicijevo dolino, je njegove besede večina (javnih) kritikov obravnavala predvsem kot nov »pahorizem« – nekaj med nerodno metaforo in neuresničljivo obljubo. Le redki (denimo Jože Vogrinc v Mladini) pa so se po markoffovsko vprašali, kakšno silicijevo dolino je Sloveniji v resnici obljubil premier in kakšne so lahko praktične posledice njegove silicijevske metaforike.

Silicijevska metaforika doslej v Sloveniji ni imela konkretnejših posledic. Čeprav slovenska podjetja in ministrstva še niso poskušala prepričati ameriških tehnoloških zvezdnikov, naj jim rešijo razvojne izzive, ali načrtno šolati mladih strokovnjakov na kalifornijskih univerzah, so kalifornijski razvojni ideali vpisani tudi v nekatere najpomembnejše slovenske razvojne dokumente in strategije. Ideja silicijeve doline je tako v slovenski razvojni in znanstveni politiki uradno navzoča že vsaj od leta 2006, ko je bila sprejeta resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 (NRRP). S to resolucijo je NRRP nasledil precej starejši raziskovalni in razvojni program, ki se je iztekel že leta 1999, a so vlade zaradi dolgotrajne priprave novega NRRP še nekaj let podaljševale njegove stare razvojne cilje.

Avtorji novega NRRP so v programu povzeli ukrepe in predloge, ki so jih v tistem času vsebovali praktično vsi znanstveno-razvojni dokumenti EU (lizbonska strategija, direktive evropske komisije …) in s katerimi so poskušali evrovoditelji po kalifornijskem zgledu omiliti razvojne zaostanke evropskega gospodarstva. Slovenija je v dokumentu med drugim obljubila povečano vlaganje v raziskave in razvoj (na tri odstotke BDP do leta 2010), podporo glavnim razvojnim usmeritvam EU (informacijskim in komunikacijskim tehnologijam, nanotehnologiji …) ter spremembo zakonodaje, ki bo olajšala ustanavljanje novih podjetij, spodbudila vlaganja v znanje, krepila sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter omogočila nastanek »fleksibilnega in privlačnega trga delovne sile na področju raziskav in razvoja«. Glavni namen NRRP pa je bilo »spodbujanje in usklajevanje dejavnosti, ki spodbujajo hitrejši razvoj in gospodarsko rast ter omogočajo prehod v postindustrijsko družbo« – kot je za Delo tedaj zapisal eden izmed avtorjev osnutka NRRP Andrej Umek.

Strokovna javnost je bila do NRRP zelo zadržana, saj so le redki kritiki verjeli, da so njegovi ambiciozni cilji sploh uresničljivi – tudi če bi vlada našla politično voljo za njihovo uresničevanje. Vendar znanstvenikov nista motila le domnevna neuresničljivost programa in pomanjkanje javne razprave, ampak so opozorili, da se avtorji NRRP niso trudili ustvariti čim boljših razmer za delo v znanosti, temveč so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako spodbujati uporabno znanost in uporabo znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Prav tako so avtorjem NRRP očitali zelo ozko dojemanje »znanosti«, saj v projektni skupini ni bilo medicincev, naravoslovcev in predstavnikov izobraževalnih inštitutov. Družboslovci so v NRRP videli grozeče zmanjševanje proračuna za družboslovne raziskave, predstavniki Filozofske fakultete pa so opozorili, da program zelo površno obravnava področja, s katerimi se ukvarjata humanistika in humanistično naravnano družboslovje, saj ju umešča med »nekatera druga področja«, ki prispevajo k razumevanju nacionalne identitete, razvoju demokratične družbe in nacionalni varnosti.

Vendar omenjene kritike niso spremenile osnovnih izhodišč programa, ampak je država z različnimi besedami le ponavljala sklepno misel NRRP – da je s programom sicer postavila visoke, morda celo neuresničljive cilje, vendar kot družba nimamo druge izbire, če hočemo ubežati povprečnosti. Ker pa programa v praksi ni nihče uresničeval, so kmalu umolknili tudi njegovi kritiki.

Posledice novega razvojnega programa

Se lahko enak postopek ponovi tudi z novim, besedno še odločnejšim nacionalnim in inovacijskim programom (NRIP), ki ga bodo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo predvidoma sprejeli do konca letošnjega leta?

Prvi del programsko-razvojne zgodbe je verjetno predvidljiv. Cilji sedanjih osnutkov NRIP so precej podobni tistim, ki jih je zastavil že NRRP – večja vlaganja v razvoj, spremembe zakonodaje, ki bi odpravile »zaviralce razvoja«, spodbujanje sodelovanja med raziskovalci in gospodarstvom ter učinkovitejši nadzor nad porabo raziskovalnega denarja. Zato se bodo ponovile tudi kritike starega razvojnega programa, ki bodo NRIP obtoževale preozkega pojmovanja znanosti, zapostavljanja netehničnih ved in uporabe znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Vlada bo na te kritike najverjetneje odgovarjala, da kot družba nimamo druge izbire, če želimo postati globalno konkurenčni, zato jih pri sprejemanju končnega besedila NRIP kljub javni razpravi ne bo upoštevala. Vprašanje je le, ali se bo ponovil tudi drugi del zgodbe – da novega inovacijskega programa ne bo nihče uresničeval v praksi, zato bo brez večjih posegov v slovensko znanost kmalu prepustil prostor drugim temam.

Čeprav sta si programa vsebinsko podobna, bosta sprejeta v precej drugačnih družbenih okoliščinah. Približno takrat, ko je slovenska vlada sprejemala slovenski NRRP, je poskušala evropska komisija pod vodstvom tedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding izrabiti finsko predsedovanje Evropski uniji za uveljavitev najbolj ambicioznih inovacijskih politik v zgodovini komisije, saj je Finska veljala za evropski zgled inovativnega gospodarstva, ki bi lahko prepričal tudi druge članice, naj sledijo njenim razvojnim usmeritvam. Poleg tega so evropski komisarji neutrudno opozarjali na premajhna vlaganja v razvoj, strašili članice z desettisoči inženirjev, ki jih vsako leto izobrazijo kitajske univerze, in naštevali nove silicijeve doline, ki nastajajo v okolici velikih indijskih mest.

Države so njihove grožnje in priporočila sicer zapisale v svoje nacionalne raziskovalne strategije, vendar se z njimi zaradi pozitivnih gospodarskih kazalcev – podobno kot Slovenija – večinoma niso pretirano ukvarjale ali jih (preventivno) udejanjale. Njihov odnos je spremenila šele globalna gospodarska kriza, saj inovacije nenadoma niso bile več le nekakšen priboljšek za izboljšanje učinkovitosti in povečevanje dodane vrednosti, ampak so postale skoraj edino zdravilo, ki so ga za izhod iz gospodarske krize in preživetje znali predpisati evropski in domači gospodarski strategi. Hkrati pa so se zaostrila tudi svarila pred katastrofalnimi posledicami razvojnega zaostanka pred azijskimi državami, ki vlaganje v razvoj in izobraževanje novih inženirjev prikazujejo že skoraj kot pomemben del novodobne oboroževalne tekme.

V takih »kriznih« okoliščinah bo slovenska vlada sprejemala svoj novi nacionalni in inovacijski program. Če ga bo zaradi kriznih okoliščin začela tudi odločno izvajati, pa je treba zadnji silicijevski pahorizem vzeti resno, saj nedavno sprejeta izhodišča NRIP zelo nazorno kažejo, kakšne spremembe v imenu silicijeve doline obujajo in pripravljajo slovenski voditelji.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. julij 2010, foto Uroš Hočevar

Razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte narediti zanimive

Medijsko odmevni mladinski protesti zato ne sprožijo le običajne mešanice zgražanja, sočustvovanja in moralne panike, temveč razburkajo tudi področje mladinske politike. Politiki, državni sekretarji in evropski uradniki začnejo iskati vzroke za nemire, pregledovati statistične podatke o nezaposlenosti mladih, preštevati tiste, ki prekinejo šolanje, ter izračunavati, koliko škode bo nezaposlena in nemotivirana mladina v prihodnjih desetletjih povzročila nacionalnemu gospodarstvu. Nato se lotijo naročanja raziskav, ki bi jim povedale, zakaj mladi podaljšujejo študij, bivajo pri starših in se ne zanimajo za politiko, poleg tega pa še predlagale hitre in praktične ukrepe za reševanje »mladinskega problema«.

Taki pristopi so praviloma neuspešni, ker mladino obravnavajo kot težavo ali – v zadnjem času – kot neizrabljen človeški vir. Vendar politični odločevalci pri tem pozabljajo, da mladi niso nekakšna enotna statistična kategorija, ampak zelo raznolika skupina posameznikov, ki se poskušajo v družbi znajti, kot najbolje znajo in zmorejo, je povedal raziskovalec mladine Andreas Walther z univerze v Tübingenu. Preživetvene strategije, motivi in življenjske odločitve mladih pa so zelo odvisni od okolja, v katerem živijo, zato nobena, še tako obsežna vseevropska raziskava mladine ne more podati univerzalnega recepta, kako zasnovati uspešno mladinsko politiko. Lahko nas kvečjemu opomni, kako kompleksen družben problem poskušamo razumeti in kako varljivo je mlade presojati po svoji podobi, je dodal Walther.

V zadnjih letih ste bili vključeni v večino največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine. Ali lahko iz njih sklepate, kako evropske ustanove, ki plačujejo te projekte, razumejo mladinsko politiko?

To je mogoče videti že iz razpisov, ki jih pripravljajo nacionalne in evropske ustanove. Mlade najpogosteje obravnavajo kot del trga delovne sile – včasih kot problem, drugič kot priložnost, odvisno od trenutne politične retorike. Pred leti smo se ukvarjali predvsem z odpravljanjem gospodarske škode in stroškov, ki jo državi povzroča brezposelnost mladih, danes pa razmišljamo, kako z motiviranjem, spremembami izobraževalnega sistema in boljšim upravljanjem človeških virov izrabiti človeški kapital, ki se skriva v mladih, da bi pospešili gospodarsko rast (nasmešek). Vsi ti projekti so zelo instrumentalni. Njihov glavni namen je priskrbeti podatke, s katerimi bi lahko politiki in evropski uradniki utemeljili svoje gospodarske, socialne in izobraževalne politike.

In ustvarili vtis, da ne gre za politične, temveč za strokovne odločitve?

Če politika domnevno temelji na znanstvenih dejstvih, se prikrije njen status politike in s tem potreba po družbenem konsenzu. Vzemiva konkreten primer. V Nemčiji je pred leti veliko razburjenja povzročila novica, da so se naši dijaki uvrstili zelo nizko na primerjalni lestvici Pisa, s katero je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ugotavljala njihovo »pripravljenost na prihodnje izzive«. Nemške politike ni zbodla le slaba uvrstitev – in s tem klofuta nemškemu izobraževalnemu sistemu –, ampak tudi opozorilo OECD, da dodatnih dvajset točk na Pisi v prihodnjih dvajsetih letih pomeni za 200 milijard dolarjev več prihodka v nemški ekonomiji in na desettisoče ustvarjenih delovnih mest. Številke govorim na pamet, ampak tak je bil glavni argument, zaradi katerega je Nemčija svoje izobraževalne reforme skoraj v celoti podredila enemu samemu cilju: izboljšati uvrstitev nemških dijakov na Pisi.

Čeprav je s tem izobraževalni sistem postal le sredstvo za doseganje čim boljših rezultatov na neki primerjalni lestvici?

Oziroma za doseganje izobraževalnih standardov, ki jih predpisuje ta lestvica, čeprav ni bilo skoraj nobene širše debate, kakšni so zares ti standardi in kakšne izobraževalne cilje poskušajo doseči. Nikakor ne trdim, da bi se morali mladi učiti iste vsebine in po enakih metodah kot pred dvajsetimi leti, a je vseeno zgovorno, da se nemški družbi ni zdelo potrebno pogovoriti, kakšni naj bodo cilji izobraževalnega procesa in kakšna naj bo nova vloga učiteljev in učencev, ampak je preprosto popustila pritiskom domnevnih ekonomskih argumentov.

Domnevnih?

Domnevnih zato, ker so pisci teh reform pri izbiri ekonomskih argumentov premalo kritični. Ti dokumenti nastajajo nekako takole: mlajši državni ali evropski uradnik, ki mora čim hitreje pripraviti določeno strategijo, povpraša inštitute in druge raziskovalne ustanove, ali poznajo »kako raziskavo«, ki bi analizirala gospodarske posledice nedokončane izobrazbe – mladih, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne dokončajo šolanja ali so izločeni iz izobraževalnega sistema. Raziskovalci malo pomislijo in mu – zgolj informativno – pošljejo povezavo na neko ameriško raziskavo, ki je izračunala, da bo vsak mladostnik, ki ne bo zaključil šolanja, potencialno obremenil državo za več kot pol milijona dolarjev – ker da je večja verjetnost, da bo postal kriminalec, kar bo zahtevalo več policije na ulicah, večje stroške zapora in rehabilitacije … Že v naslednjem koraku pa se lahko zgodi, da postane ta študija uraden del nemške ali celo evropske izobraževalne strategije, čeprav je morda v našem prostoru čisto neuporabna. Poleg tega ni jasno, kaj nam rezultati take študije sploh povedo. Bomo poskušali otroke za vsako ceno obdržati v šolah, da nam ne bo treba nekoč plačati tega pol milijona dolarjev? Malo karikiram, vendar veliko strategij in politik dejansko nastane tako.

Zakaj so postale številke tako pomembne tudi na področjih, ki nekoč niso bila tako očitno izpostavljena ekonomskim izračunom – izobraževanja, kulture, zdravstva …?

Zato, ker je treba nekako prepričati finančne ministre, naj tem področjem namenijo več proračunskega denarja (nasmešek). Taka strategija pa je dvorezna. Izobraževanje, denimo, bo morda res dobilo več proračunskega denarja, vendar se bo hkrati okrepila tudi teža vprašljivih ekonomskih argumentov.

Se niste na to dvorezno strategijo prilagodili tudi raziskovalci? V enem največjih evropskih mladinskih raziskovalnih projektov Goete, pri katerem sodelujete tudi sami, boste poskušal ugotoviti, kako lahko evropski izobraževalni sistemi pripomorejo h gradnji »družbe znanja« – kar je značilna ekonomistična politična puhlica.

Raziskovalci smo v precej nehvaležnem položaju. Ves čas moramo iskati načine, kako priti do denarja, da bomo sploh lahko kaj raziskovali, hkrati pa poskušamo znotraj teh ozkih okvirov ohraniti nekaj raziskovalne kritičnosti in oblikovati naše projekte tako, da ne bomo zgolj pridobivali podatkov, s katerimi bodo naročniki znanstveno utemeljevali svoje gospodarske, izobraževalne in socialne politike. Ko spoznaš pravila igre, ugotoviš, da teh možnosti na srečo niti ni tako malo. Zato je mogoče z nekaj spretnosti v večino projektov vključiti tudi kvalitativne raziskave, ki poskušajo ugotoviti, kako zares živijo mladi, kako se spoprijemajo z izzivi in kaj ob tem razmišljajo.Sploh pri vseevropskih projektih.

Čeprav veljajo evropski projekti za izjemno birokratske?

Evropski projekti ponujajo bistveno več raziskovalnih možnosti, kot se morda zdi ob branju njihovih zapletenih razpisnih dokumentacij. V Nemčiji lahko večinoma prijavim le projekte, pri katerih že vnaprej vem, kakšni morajo biti rezultati, saj znajo moji ocenjevalci le tako ugotoviti, ali je bil projekt »uspešen«. Hkrati imam za nemške projekte vedno občutek, da so namenjeni predvsem reprodukciji nemške znanstvene skupnosti, ki odloča, kaj je prava znanost in kdo si bo razdelil nacionalne raziskovalne projekte. Na ravni EU je veliko težje izvajati tak nadzor, saj birokracija v evroorganih ni tako homogena kot tista v nacionalnih državah. Evrokrati so namreč zelo nenavadna zmes skrajnega neoliberalizma, iskrene socialno-demokratske miselnosti in želje po reševanju sveta (nasmešek).

Kako se v sistemu, kakršnega opisujete, izognete cinizmu?

Razlogov za cinizem res ne manjka. Če pomislim, kako je treba oblikovati projekte, da pridobijo raziskovalni denar, kdo jih bo ocenjeval in kakšni bodo njihovi dejanski učinki, se je težko izogniti ciničnim razmišljanjem o našem početju. Naše možnosti, da bi kot raziskovalci vplivali na mladinsko politiko, so izjemno omejene. V praksi smo lahko zadovoljni že s tem, da se naše ugotovitve znajdejo v kakem strateškem dokumentu – čeprav v napačnem kontekstu in brez posebne možnosti, da bi jih kdo upošteval. Vendar se cinizmu za zdaj uspešno upiram, saj doživljam pri delu tudi veliko malih zmag. Morda se sliši nenavadno, ampak zame je velik užitek, ko razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte kljub vsem omejitvam preoblikovati v nekaj zanimivega, kar bo morda pritegnilo zagnane raziskovalce iz vse Evrope, pomagalo mlademu raziskovalcu, da se uveljavi, in me naučilo nekaj novega o življenju evropske mladine. Čeprav sem zelo kritičen do motivov in načinov, kako politika financira in uporablja mladinske raziskave, še vedno verjamem, da je brez teh raziskav nemogoče oblikovati uspešno mladinsko politiko.

Kaj je za vas uspešna mladinska politika?

Moja osebna definicija je zelo preprosta: politika, ki mladim pomaga, da lahko sami odločajo o svojem življenju. To pomeni marsikaj: dostop do izobraževanja, možnosti osamosvajanja od staršev, opravljanje izbranega poklica, izražanje osebnih stališč, možnost dejanskega vplivanja na politiko in družbo …

Se kaka evropska država približa temu idealu?

Ko smo z inštitutom Iris primerjali mladinske socialne politike po državah EU, sicer nismo našli takega popolnega ideala, vendar smo ugotovili, da so mu nekatere države bistveno bližje od drugih. Zanimalo nas je, kako članice EU skrbijo za socialno varnost mladih, kako spodbujajo njihovo izobraževanje in zaposlovanje, s kakšnimi ukrepi rešujejo njihove socialne težave, kakšna je vloga družine in podobno. V grobem lahko države razdelimo na pet skupin. V prvi je skandinavska skupina, v drugi Velika Britanija in Irska, v tretji celinske države, v četrti mediteranske, v peti pa postsocialistične države, med katere smo uvrstili tudi Slovenijo. Če zelo poenostavim, je bilo na koncu lepo razvidno, da se mladinske, socialne in izobraževalne politike razlikujejo predvsem po tem, kakšen odnos imajo države in njene institucije do posameznika.

Posameznika kot državljana?

Da, prav državljanstvo je kategorija, pri kateri nastane največ razlik. V skandinavskih družbah posameznik ne služi državi, ampak je država skupnost vseh posameznikov – državljanov. Država zato ni ločena od državljana in mu ni nadrejena, ampak mu mora omogočiti aktivno državljanstvo, kar pomeni možnost izbire in sredstva, s katerimi bo uresničil svoje izbire. Ker tudi njihove institucije izhajajo iz posameznika, so se pripravljene odzivati na njegove spremenjene potrebe in s tem na spremembe v izobraževanju, trgu dela in drugod.

Na celini je ravno nasprotno – posameznik velja za nekakšnega podanika države.

Nemčija je znana po paternalističnem pristopu do državljanov. V celotnem sistemu je še vedno prisotna Bismarckova zapuščina iz devetnajstega stoletja in vprašanje, kako organizirati družbo ob pomoči države in njenih institucij. Od državljana se zato pričakuje precej pasivna vloga – izpolnjevanje dolžnosti, ne pa sooblikovanje družbe. Odnos države do posameznika seveda vpliva tudi na odnos posameznika do države, saj v Nemčiji ljudje pričakujejo, da bo država zanje urejala stvari – jim iskala zaposlitev ali poskrbela za manjkajoča znanja –, v nordijskih državah pa so prepričani, da jim mora država predvsem ponuditi priložnosti, da to storijo sami.

Podobno kot v Veliki Britaniji?

V Veliki Britaniji in na Irskem prav tako zagovarjajo avtonomnega posameznika, vendar to ni več državljan v skandinavskem smislu, ampak podjetnik, ki deluje na prostem trgu. Zato ima država do njega precej manj odgovornosti kot v skandinavskih deželah in posamezniku ne ponuja skoraj nikakršnih spodbud ali pomoči. Tudi mladost velja le za začasno življenjsko fazo, ki se mora čim prej zaključiti z ekonomsko neodvisnostjo, zato Velika Britanija in Irska spodbujata čim hitrejše zaposlovanje ter načrtno omejujeta socialno podporo in druge ukrepe, ki domnevno odlagajo zaposlovanje. Mladinsko politiko v drugih dveh skupinah držav pa zelo dobro povzame izjava mlade Italijanke, ki je povedala, da se mladi počutijo same. Če imaš družino in prijatelje, še nekako gre. Če jih nimaš, pa si prepuščen samemu sebi in ne moreš računati na nikogar, še najmanj na državo …

Raziskovalci mladine v postsocialističnih deželah pogosto opozarjajo, da so njihove države zaradi pomanjkanja denarja in politične volje že zdavnaj opustile konkretno mladinsko politiko ter se omejile na izboljševanje statističnih kazalcev. Med žrtvami takega pristopa je visoko šolstvo, saj države z nekritičnim ustanavljanjem fakultet in povečevanjem vpisa odlagajo problem brezposelnosti mladih in hkrati dvigajo formalno stopnjo izobrazbe, s čimer se lahko vlade celo pohvalijo.

Poznam taka opozorila, vendar sem do njih nekoliko zadržan. Na tem svetu je veliko slabših okolij za mlade, kot so fakultete, poleg tega je študentski status družbeno sprejemljiv, pozitiven in dobro vpliva na samopodobo. Kaj je bolje povedati prijateljem? Da študiraš ali da opravljaš tretjerazredno delo, ker nisi imel druge izbire? To niso nepomembna vprašanja, čeprav jih ni mogoče zajeti z ekonomskimi analizami ali odpraviti s pogostim očitkom, da so mladi danes pač nemotivirani. Da niso motivirani, da bi sprejeli vsako delovno mesto, ki se pojavi na trgu dela – ne glede na to, kaj so študirali in kaj jih zanima? Da niso motivirani, ko že razpošljejo sto prošenj za delo ali delovno prakso, a ne dobijo niti odgovora? Pogosto pozabljamo, da morajo imeti vse naše odločitve neko smiselno mesto v naših osebnih biografijah. Če se odločimo za študij jezika, ker želimo postali gimnazijski učitelji, ne moremo biti navdušeni nad slabo plačanim prevajanjem kakih uporabniških navodil. Če že sprejmemo tako delo, pa bomo verjetno hoteli verjeti, da je le začasno – ovinek na naši poti ali način, kako bomo zaslužili denar za najemnino.

Kaj se zgodi, ko mladi ugotovijo, da taka dela niso le začasna, ampak boljše možnosti s svojo izobrazbo preprosto ne bodo imeli?

V debatah o mladih vedno znova srečujem dve močno zakoreninjeni stališči. Po prvem so ubogi mladi ljudje pasivne žrtve neprijaznih družbenih sprememb, po drugem pa oportunisti, ki izbirajo najudobnejše možnosti – podaljševanje študija, prejemanje nadomestil za brezposelnost ali življenje pri starših. Prvi pogled je pokroviteljski in podcenjevalen, drugi pa moralističen. Kaj pomeni, da mladi raje izberejo študij kot tretjerazredno delo? Da raje študirajo, kot delajo? Da se odločajo za udobje? Ali da je izobrazba zanje vrednota? Poskusimo se vživeti v njihovo kožo. Po eni strani vedo, da je izobrazba še vedno pomembna za njihovo prihodnost in poklicni uspeh, po drugi pa jim izkušnje kažejo, da jim ne zagotavlja službe in družbenega statusa. To pomeni, da se bodo izobraževanja verjetno lotili zelo oportunistično: poskusili bodo kar najhitreje ali najlažje doštudirati, hkrati pa se bodo ves čas ozirali tudi po drugih priložnostih.

Zakaj mladim tako zamerimo tak oportunizem, ki je morda le racionalen odziv na okoliščine, v katerih so se znašli?

Ta zamera ima globoke korenine, saj izvira iz prepričanja, da so prav mladi nosilci pozitivnih družbenih sprememb – kar je zapuščina revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar je kakršna koli zamera zelo krivična, saj so prav mladi najprej občutili, da jim vrednote teh revolucionarnih let – izobrazba, družbeni aktivizem in odgovornost – ne bodo prinesle nobene varnosti. Zato so začeli živeti predvsem v sedanjosti, hedonizem pa je postal njihova prevladujoča življenjska filozofija. To nikakor ne pomeni, da si mladi več ne predstavljajo boljšega sveta. Le velikega načrta nimajo več: kaj bi morali storiti, da bi se spremenilo nekaj, zaradi česar bomo vsi živeli bolje. V tak načrt danes skoraj nihče več ne verjame, zato morajo biti politični protesti predvsem zabavni, odprti, brez pravil ali pripadnosti, saj se lahko že jutri pojavi nova agenda, nova zabava, nova priložnost za druženje.

Kar ne velja le v politiki ali iskanju zaposlitve, ampak tudi v njihovih zasebnih življenjih.

Seveda. Če je prihodnost negotova, se ni pametno preveč navezati na eno osebo, službo ali idejo. Kaj pa, če bom že jutri dobil boljšo priložnost ali ugotovil, da so na svetu tudi pomembnejše stvari od globalnega segrevanja? Odrasli in tradicionalne inštitucije tako razmišljanje razumejo kot nezanesljivost, pomanjkanje predanosti, neresnost ali egoizem. Sam menim, da je to za mlade danes skoraj edino možno racionalno obnašanje – če zmoremo razumeti, da vidijo svet bistveno drugače od nas. To sicer ne pomeni, da njihovo filozofijo odobravam, ne morem pa je tako zlahka obsojati.

Institucije bi si verjetno želele predvidljivejše prihodnosti in pridnejše mladine. Vendar – ali ni prav hedonističen, nevezan in neskončno prilagodljiv posameznik tisti idealni delavec postindustrijskega kapitalizma, kakršnega si lahko današnji zagovorniki gospodarske rasti in družbe znanja samo želijo?

Ta pomislek je verjetno utemeljen (nasmešek). Države v zadnjem desetletju tudi same zmanjšujejo pomen svojih institucij, saj prelagajo vse več odgovornosti na svoje državljane. Pri tem jim lahko postane mladostno »hedonistično« življenje v sedanjosti nepričakovan zaveznik. Iz pogovorov z mladimi lahko vidimo, da si danes pogosto zastavljajo zelo smiselno vprašanje: zakaj bi sploh odrasel, če je to dolgočasno. Ali ni veliko bolj zanimivo ostati nevezan, prilagodljiv in početi vsakič nekaj novega? S tem pridobi negotovost bistveno prijaznejši obraz. Človeški vir, ki se sam ponuja na trgu, vlaga v dodatno izobraževanje in je pripravljen s konkurenčnimi človeškimi viri nenehno tekmovati za delo, je idealna delovna sila za današnje delodajalce. Kdor ponotranji tako razlago sveta, se ne vidi več kot žrtev nepravičnega političnega in gospodarskega sistema. S tem pa izgine tudi želja po protestiranju ali spreminjanju družbe.

***

Andreas Walther na univerzi v Tübingenu predava socialno pedagogiko. Kot raziskovalec ali projektni vodja je sodeloval pri večini največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine (Goete, UP2YOUTH, Fate …). Zanimajo pa ga življenjski prehodi mladih, njihovo javno (ne)delovanje in evropska mladinska politika, o kateri je prejšnji teden spregovoril na mednarodni poletni šoli Mladi kot dejavniki družbenih sprememb na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Kakšen fotoaparat kupiti v srednjem zmogljivostnem in cenovnem razredu

Trg digitalne fotografije je v zadnjih nekaj letih postal hkrati zelo preprost in zapleten. Med ponudniki najzmogljivejše fotografske opreme je ostalo samo nekaj največjih fotografskih imen (Canon, Nikon …), zato se je še nekoliko zmanjšala možnost izbire brezkompromisnih fotografskih orodij za poklicne fotografe. Na drugi strani cenovne lestvice je izbira prav tako preprosta, saj lahko uporabniki izbirajo med več sto spodobnih (in podobnih) digitalnih fotoaparatov in fotofonov, ki že od 150 evrov naprej ponujajo vse, kar potrebuje povprečen družinski fotograf. V srednjem fotografskem razredu pa je postala odločitev bistveno težja.

Ponudniki fotografske opreme se zavedajo, da imajo prav v srednjem zahtevnostnem in cenovnem razredu največ tržnih priložnosti. Zato poskušajo s svojimi izdelki poiskati uporabnike, ki so pripravljeni za digitalni fotoaparat odšteti nekaj več kot nujnih 150 evrov, ali nagovoriti tiste, ki jim je nekaj tisoč evrov vredna poklicna oprema predraga. Pri tem uporabljajo dve najpogostejši strategiji. Prva je dodajanje ali odvzemanje zmogljivosti obstoječim modelom fotoaparatov, druga pa je ustvarjanje povsem novih fotoaparatov (in tehnoloških standardov) in s tem novih uporabniških skupin, ki jim klasični kompaktni ali digitalni zrcalno-refleksni (DSLR) modeli ne ustrezajo.

primerjava velikosti senzorjev

Dodajanje in jemanje zmogljivosti je za izdelovalce fotografske opreme razmeroma preprosto, saj je mogoče že z manjšimi inženirskimi in programerskimi posegi precej spremeniti lastnosti fotoaparata. Če plastičnemu fotoaparatu za sto evrov dodajo imenitnejše kovinsko ohišje in zmogljivejši objektiv (daljši »zum«), mu omogočijo nekaj ročnih nastavitev in ga opremijo s hitrejšim procesorjem, to postane »zmogljivejši kompakt«, ki ga lahko prodajajo za 300 evrov in več. Zelo podobno velja za fotoaparate DSLR, le da je postopek ravno nasproten. Zmogljivemu (pol)profesionalnemu fotoaparatu, ki stane več kot tisoč evrov, izdelovalci odvzamejo kovinsko ohišje in ga zamenjajo s plastičnim, mu zmanjšajo ločljivost procesorja, ga opremijo s počasnejšo elektroniko in mehaniko ter mu odvzamejo nekatere napredne zmogljivosti.Tako nastanejo »vstopni« zrcalno-refleksni fotoaparati, ki stanejo tudi manj kot 500 evrov, a kljub temu omogočajo vstop v svet večjih senzorjev in izmenljivih objektivov.

Ustvarjanje novih uporabniških skupin je nekoliko zahtevnejše, saj morajo izdelovalci poleg novih modelov poiskati (ali ustvariti) nove potrebe. Prve primere takih potreb so naznanili »zmogljivi kompakti«, po katerih so posegali nekoliko zahtevnejši fotografi, ki jim »zmogljivejši kompakti« niso bili dovolj, hkrati pa niso hoteli kupovati dražje, večje in težje zrcalno-refleksne opreme (ti modeli so zanimivi tudi kot rezerva za lastnike fotoaparatov DSLR). Zadnje čase pa so se jim pridružili še različni modeli »brezzrcalnih fotoaparatov« (Olympusov in Panasonicov standard mikro štiri tretjine ali m4/3, Sonyjev NEX …), ki poskušajo z večjimi senzorji in majhno težo pridobiti uporabnike vstopnih zrcalno-refleksnih modelov.

V nadaljevanju bomo poskusili na kratko predstaviti glavne prednosti in slabosti omenjenih fotografskih razredov (posameznih modelov fotoaparatov tokrat ne bomo primerjali). Končnega odgovora, katera izbira je za uporabnika najboljša, vsaj za zdaj ni mogoče podati, saj vse ostrejša tržna tekma med starimi in novimi proizvajalci fotografske opreme (Panasonic, Sony, Samsung …) spet prinaša nove, nezdružljive fotografske standarde. Ti pa povečujejo razdrobljenost trga in odpirajo vprašanje, katera tehnologija bo sploh preživela več kot prihodnjih nekaj let.

Zmogljivi malčki

Čeprav je mogoče med zmogljivejše fotografske malčke šteti že bolje opremljene modele z zmogljivejšimi objektivi, kakovostnim zajemom videa in nekaj ročnimi nastavitvami, smo v to kategorijo uvrstili tri modele, ki po fotografskih lastnostih najbolj izstopajo iz ponudbe zmogljivih kompaktov: Canonova fotoaparata G11 in S90 ter nekoliko starejši Panasonicov LX3. Za vse tri je značilen nekoliko večji senzor z ločljivostjo deset milijonov svetlobnih pik, kakovosten in svetlobno močan objektiv, možnost uporabe dodatne opreme (zunanje bliskavice, filtrov …) in zajemanje v zapisu RAW, ponujajo pa tudi veliko ročnih nastavitev (časa, zaslonke, samodejnega ostrenja, bliskavice …). Izbrani fotoaparati v Sloveniji stanejo od 450 do 550 evrov.

V dobrih svetlobnih razmerah lahko vsi trije fotoaparati zajamejo zelo kakovostne posnetke, ki se pri povečavah do velikosti A4 ne ločijo od tistih, ki so bili ujeti z bistveno dražjimi fotoaparati DSLR. Večji senzorji jim omogočajo razmeroma spodobne posnetke pri občutljivosti 400 ISO, zajem v zapisu RAW pa izkušenejšim fotografom ponuja dodatne popravke nastavitve beline in odpravo digitalnega šuma pri večjih občutljivostih. Zmogljive kompakte omejujejo premajhni senzorji, ki kljub precejšnjemu napredku v zadnjih letih in nižanju ločljivosti tipal še vedno niso primerni za fotografiranje v slabših svetlobnih razmerah (preveč šuma), in vgrajeni (neizmenljivi) objektivi, ki so svetlobno razmeroma šibki, poleg tega pa zaradi fizikalnih lastnosti ne omogočajo doseganja učinka globinske neostrine, ki je pomembno predvsem za portretno fotografijo.

Zmogljivi malčki so zato primerni predvsem kot »žepna rezerva« izkušenejših lastnikov zrcalno-refleksnih fotoaparatov, saj njihovih dodatnih možnosti manj zahtevni fotografi ne bodo znali izrabiti, hkrati pa zaradi majhnega senzorja in neizmenljivih objektivov ne morejo nadomestiti modelov DSLR.

»Brezzrcalni« fotoaparati

Olympusov pen E-P2 in E-PL2, Panasonicov GF1, Sonyjev NEX5 in Samsungov NX 10 imajo nekoliko drugačno filozofijo kot zmogljivi kompakti ali DSLR. Brezzrcalni fotoaparati so nekakšni pomanjšani zrcalno-refleksni fotoaparati in nekoliko spominjajo na nekoč priljubljene fotoaparate z optičnim iskalom (»rangefinder«). Imajo primerljive fotografske zmogljivosti kot fotoaparati DSLR (izmenljive objektive in drugo dodatno opremo, ročne nastavitve, večje senzorje, zajem RAW …), hkrati pa so skupaj z objektivi bistveno manjši in lažji od DSLR. Izbrani modeli v Sloveniji stanejo – ­odvisno od opremljenosti in dodatnega objektiva – od 550 do 850 evrov.

Brezzrcalni fotoaparati v nasprotju z zmogljivimi kompakti niso dopolnilo fotoaparatom DSLR, ampak jih poskušajo nadomestiti (vsaj vstopne modele). Kako uspešen nadomestek za DSLR je lahko brezzrcalni fotoaparat, pa je zelo odvisno od fotografskih potreb. Zaradi manjše teže ohišja in objektivov so brezzrcalni fotoaparati zelo primerni za popotno fotografijo, saj teža fotografske torbice ne preseže dveh kilogramov (ohišje, več objektivov in dodatna oprema). Večji senzorji (pri Sonyju in Samsungu celo velikosti APS-C, enaki kot pri večini zrcalno-refleksnih aparatov) omogočajo tako rekoč enake rezultate kot pri DSLR do občutljivosti najmanj 800 ISO, kakovostni objektivi (na fotoaparatih m4/3 je mogoče s pomočjo posebnih nastavkov uporabiti tako rekoč vsak objektiv) pa so kos večini fotografskih izzivov – od pokrajinske do portretne in reportažne fotografije.

Zaradi razmeroma počasnega samodejnega ostrenja (avtofokusa), omejene ponudbe objektivov in še vedno previsokega šuma pri občutljivostih nad 800 ISO so brezzrcalni fotoaparati manj primerni za športno in reportersko fotografijo. Ker lahko cena celotnega sistema z nekaj dražjimi objektivi hitro doseže (in preseže) ceno primerljive opreme DSLR, si mora morebitni kupec brezzrcalnih fotoaparatov najprej odgovoriti na vprašanji, kako pomembni sta zanj priročnost in »dovolj dobra« fotografska kakovost teh fotoaparatov ter ali je pripravljen tvegati, da izbrani fotografski standard (m4/3, NEX, NX …) dolgoročno ne bo preživel.

Preprosti fotoaparati DSLR

Zrcalno-refleksni fotoaparati že iz časov filma niso posebna skrivnost. Zaradi zmogljivega ohišja, izmenljivih objektivov, oblilice dodatne opreme in hitrega delovanja že tradicionalno pomenijo najpogostejšo izbiro zahtevnejših fotografov. Canon 550D, Nikon D5000 in D90 in Sony Alpha A550, ki v Sloveniji skupaj z osnovnim (»kit«) objektivom stanejo od 700 do 900 evrov, zmogljive kompakte in brezzrcalne fotoaparate presegajo po vseh tehničnih merilih – po hitrosti delovanja, šumu pri fotografiranju v slabih svetlobnih razmerah (občutljivosti nad 1600 ISO) in izbiri objektivov.

Vendar pa vstopni DSLR kljub omenjenim prednostim niso nujno najboljša izbira za vsakega fotografskega uporabnika. Prvi omejitvi sta teža in velikost, saj fotoaparati DSLR z nekaj dodatne opreme (objektivi, baterijami, bliskavico …) hitro zahtevajo večjo fotografsko torbo ali nahrbtnik, kar je lahko moteče na družinskih izletih ali počitniških potovanjih. Druga omejitev sta znanje in čas, ki ju potrebuje fotograf, če hoče dejansko izrabiti tehnične prednosti, ki jih ponujajo fotoaparati DSLR, saj se lahko zdijo posnetki »iz fotoaparata« na računalniškem zaslonu celo slabši od tistih iz kompaktnih fotoaparatov (mehkejši, manj kontrastni …). Obdelava digitalnih posnetkov pa poleg znanja in časa prinašata precej dodatnih stroškov – dovolj zmogljiv osebni računalnik, posebna programska oprema in dovolj prostora za shranjevanje podatkov.

Razmislek pred nakupom

Zato si je treba pred nakupom digitalnega fotoaparata odgovoriti na nekaj zelo preprostih netehnoloških vprašanj: kaj, kje in kdaj bomo fotografirali. S prav vsemi preizkušenimi fotoaparati je mogoče v veliki večini primerov narediti posnetke, ki so dovolj dobri tako za domačo rabo kot tudi za objavo v časopisu ali reviji. Hkrati lahko pri vsakem fotoaparatu najdemo tudi pomanjkljivosti – sploh če ga uporabljamo v skrajnih svetlobnih razmerah ali si močno povečane posnetke pozorno pogledamo na računalniškem zaslonu. Recept za dobro fotografijo pa ostaja enak: ujeti pravi trenutek s fotoaparatom, ki ga imamo takrat pač pri roki.

(Delo Infoteh, 6. julij 2010)

***

Pri fotografijah, posnetih ob lepem vremenu in pri normalnih povečavah, med fotoaparati praktično ni razlike (razen v bravni temperaturi, ki so jo jo zaznali fotoaparati). Fotografiranje pri visokih občutljivostih pokaže veliko prednost Canonovega DSLR, prav tako se DSLR bistveno bolje obnesejo, kadar želi fotograf poudariti motiv z zabrisanim ozadjem (galerija fotografij – Flickr).

Objava videoposnetka vojaške operacije, ki ga novinarjem Reutersa kljub nekajletnim prizadevanjem od ameriške vojske ni uspelo pridobiti, je še najbolj spominjala na zapleteno obveščevalno operacijo. Assange je domneval, da bodo poskušale ZDA na vse načine odstraniti sporni posnetek s svetovnega spleta, zato je za svojo postojanko izbral Islandijo, ki je lani pripravila enega najmočnejših zakonov za zaščito svobode govora. Posnetek so na neizsledljivih računalnikih gostili hekerski somišljeniki po vsem svetu, ki so z zapletenimi tehničnimi triki poskrbeli, da ameriška vlada po objavi ne bi mogla preprečiti dostopa do spornega videa, če ne bi ravno izključila svetovnega spleta. Vsa elektronska komunikacija med udeleženci Projekta B je bila skrbno šifrirana, uporaba osebnih imen ni bila dovoljena niti v zasebnih pogovorih, imena vira zaupnega helikopterskega videoposnetka pa zaradi lastne varnosti domnevno ni poznal niti sam Assange.

Ko je Assangeeva skupina objavila videoposnetek, so ga takoj povzele številne televizijske mreže in časopisi, kar je ameriški vojski zaradi dolgoletnega prikrivanja informacij prineslo veliko negativne publicitete (videli smo ga lahko tudi na slovenski televiziji). Assange je pripravil več tiskovnih konferenc, na katerih je novinarjem predstavljal svojo spletno organizacijo Wikileaks in njeno prizadevanje za popolno svobodo vseh informacij – brez cenzure, uredniških odločitev in medijskih posrednikov. Povedal je, da Wikileaks vsak dan prejme po več kot trideset zaupnih dokumentov (doslej so jih zbrali že za več kot milijon), ter se pohvalil z nekaterimi odmevnimi preteklimi uspehi: razkritimi navodili ameriškim zasliševalcem v zaporu Guantanamo, objavo spornega dopisovanja med zagovorniki globalnega segrevanja z angleške univerze East Anglia in izbrskanimi skrivnimi priročniki scientološke cerkve. Zaključil pa je z mislijo, da je njegovo spletno mesto od objave helikopterskega posnetka prejelo že več kot 200.000 dolarjev prostovoljnih prispevkov, kar je dokaz, da so ljudje še vedno pripravljeni plačevati za pogumno preiskovalno novinarstvo, ki opozarja na neodgovorno ravnanje oblasti, korporacij in drugih vplivnih ustanov.

Skrivnostni Avstralec, ki je nekoč po spletu nesrečnih življenjskih okoliščin postal iskan računalniški kriminalec, je s svojimi razkritji zaupnih gradiv v zadnjih letih pridobil veliko privržencev, ki so v njegovem protioblastniškem delovanju prepoznali ideale pravičnega (informacijskega) prestopništva, značilnega za znane roparske junake – od angleškega Robina Hooda do avstralskega Neda Kellyja in slovenskega Toneta Haceta. Podoba preganjanega računalniškega gverilca, ki svoje skrivne podvige pripravlja kot pravi akcijski filmski lik, je namreč že od samih začetkov osebnega računalnika močno navzoča med hekersko subkulturo – kot tudi vera v popolno svobodo informacij, ki jo zagovarja Assange.

Vplivni hekerski ideologi, kakršen je ameriški programer Richard Stallman, so svobodo programiranja prvi povezali s svobodo govora, saj so se borili proti politiki velikih programerskih podjetij (predvsem Microsofta), ki so z avtorsko zakonodajo zaščitili programske vrstice svojih izdelkov, da jih programerji niso več smeli zakonito spreminjati in prilagajati lastnim potrebam. Stallmanovi nasledniki so njegove zahteve še zaostrili in trdili, da je za popolno svobodo govora – ki da je ideal vsake zares demokratične družbe – treba najprej zagotoviti popolnoma svoboden pretok informacij. Za radikalne zagovornike informacijske svobode je zato nesprejemljiva praktično vsaka tehnična, pravna, politična, finančna moralna in druga ovira, ki lahko ovira informacijski tok: državne in poslovne skrivnosti, medijska uredniška politika in celo varovanje zasebnosti. »Osvobajanje« teh informacij – med katere sodi tudi nezakonito vdiranje v računalniške sisteme – pa je etično sprejemljivo, dokler računalniški vlomilec ne krši zakona zaradi osebnih koristi in nima zlih namenov.

Assangeov Wikileaks je začel zato kmalu navdihovati prve posnemovalce, kar med drugim kaže primer latvijskega hekerja »Nea«, ki je v začetku letošnjega leta z nezakonitim vdorom v zbirko davčnih podatkov razkril nebrzdano (nezakonito) bogatenje latvijskih bančnikov in direktorjev javnih podjetij ter postal skoraj narodni junak. Vendar taka »etična« hekerska dejanja niso nujno pozitivna – kljub domnevnim dobrim namenom junaških hekerjev in simpatijam, ki jih vzbujajo med delom javnosti. Anonimnih prijav nepreverjetnega zaupnega gradiva na svetovnem spletu pa ni mogoče preprosto enačiti s preiskovalnim novinarstvom in bojem za svobodo govora, čeprav se včasih zdi, da je postalo preiskovalno novinarstvo le druga beseda za nekritično objavljanje anonimk.

Novinar Raffi Khatchadourian, ki je v junijski številki ameriške revije New Yorker podrobno predstavil ozadje Projekta B, zgodovino Wikileaks in nenavadno življenje Juliana P. Assangea, je v svojem prispevku opozoril na nekatere pomembne zadrege zagovornikov popolne svobode informacij. Čeprav je Assange večkrat javno zatrdil, da je glavna naloga Wikileaks razkrivati krivice in razvijati novo obliko »znanstvenega novinarstva«, ki bo temeljila na analizi »necenzuriranih in neobdelanih podatkov«, je Khatchadourian pokazal, da je imel Assange pri objavi zaupnega vojaškega posnetka tudi druge motive.

Objavo je načrtoval predvsem kot napad na vojsko in odmeven medijski dogodek, zato je pri obdelavi posnetka namenoma izpostavil nekatere najbolj pretresljive odseke in pogovore vojakov med operacijo, druge okoliščine, v katerih je nastal posnetek, pa ga niso zanimale (kakšna navodila in informacije so imeli vojaki, kaj se je dogajalo na bojišču …). Poleg tega Assangea ni motilo, da njegov anonimni vir posnetka ni pridobil zakonito (ker da zakoni ščitijo centre moči), da ni nihče preveril njegove verodostojnosti (»zdel se je dovolj pristen«) in da je morda posnetek razkril identiteto nekaterih vojakov, kar bi lahko povzročilo velike težave njihovim svojcem (»objaviti je treba popolno informacijo«). Prav tako se Assange ni ubadal z vprašanjem, ki bi si ga moral zastaviti vsak preiskovalni novinar in njegov urednik – kakšni so motivi anonimnega vira in komu bi taka objava koristila –, ali z razmišljanjem o neskončnih možnostih zlorab, ki jo ponuja njegova spletna stran, na kateri je mogoče anonimno objaviti kar koli. Brez odgovornosti, možnosti popravka ali strahu pred posledicami, razkritjem in sodišči.

»Osvobojene informacije« nikoli niso le nevtralni delci podatkov, ki se pretakajo med računalniškimi omrežji, ampak imajo v fizičnem svetu zelo konkretne posledice, ki so odvisne od neštetih družbenih, kulturnih, političnih in gospodarskih okoliščin. Gola izpostavljenost informacijam pa še ne pomeni razumevanja, saj je za dejansko spoznavanje zapletenih zgodb potrebno bistveno več kot le neskončna informacijska svoboda, v kateri neznani viri na anonimnih spletnih straneh objavljajo nepreverjena gradiva. Assangeovo razkritje zasebnega dopisovanja britanskih klimatologov o domnevnem potvarjanju dokazov za globalno segrevanje in objava videoposnetka, v katerem ameriški vojaki cinično pozivajo svoje iraške žrtve, naj jim že končno ponudijo razlog za strel, sta zato kvečjemu medijsko zanimiva in šokantna. Resničnemu razumevanju ali celo reševanju okoljske problematike, vojne v Iraku in drugih kompleksnih problemov, ki jih s svojim hekerskim osvobajanjem informacij odpira Wikileaks, pa taka razkritja ne pomagajo.

(Sobotna priloga Dela, 3. julij 2010)

Related articles by Zemanta

• You: US private charged with Iraq leak (guardian.co.uk)
• WikiLeaks (schneier.com)
• Pentagon Seeking Out Wikileaks Founder Julian Assange (yro.slashdot.org)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 26. junij 2010, foto Roman Šipič

Empatije se verjetno ni mogoče naučiti

Najbolj občutljivo je bilo rasno vprašanje. Obama je vedel, da se mu med kampanjo ne bo mogel izogniti, saj je rasna problematika vtkana v vse plasti ameriške družbe in politike. Po drugi strani pa je slutil, da kot »rasno opredeljen« kandidat nikoli ne bo mogel zmagati na volitvah, je pojasnil profesor David Ritchie, ki predava na komunikološkem oddelku ameriške univerze Portland. Zato je moral za svoje politične govore poiskati jezik, s katerim je nagovoril vse ameriške družbene skupine in jih prepričal, da govori v njihovem imenu. Kar mu je tudi uspelo.

Ker ima Obama zelo pretanjen občutek za rabo jezika, ponujajo njegovi politični govori dobro izhodišče za raziskovalce, ki jih zanima, kakšne besede, zgodbe in metafore lahko uspešno nagovorijo določene družbene skupine, je prepričan Ritchie. Poznavanje teh komunikacijskih pravil ni uporabno le za politične stratege, ki poskušajo kar najbolje pripraviti kandidate za javne nastope, ampak nam lahko pokaže, kako z ustrezno rabo jezika omogočiti dialog med različnimi družbenimi skupinami. To znanje pa postaja v današnjih zapletenih, etnično, rasno in razredno razdeljenih družbah, vse bolj pomembno, je prepričan Ritchie. V javnosti, politiki, podjetjih in družinah.

Ko se je ameriški športni zvezdnik Tiger Woods pred nekaj meseci javno opravičil za zakonsko nezvestobo in laganje javnosti, so njegov nastop analizirale tudi največje televizijske mreže in časopisi. Najemali so posebne strokovne komentatorje, predavatelje retorike in učitelje javnega nastopanja, ki so analizirali njegov nastop, dokazovali njegovo neiskrenost in podobno. Zakaj je bilo njegovo opravičilo tako zanimivo za ameriško javnost?

Najbolj pogost odgovor bi bil, da je kriv zvezdniški sistem, v katerega kot družba izjemno veliko vlagamo. Zvezdniki nam po eni strani pomagajo verjeti, da lahko v Amerikivsak doseže slavo, bogastvo in zvezdniške vrhove, o katerih govori znani ameriški sen. Po drugi strani nas njihovi grehi povezujejo in tolažijo, da so tudi oni samo ljudje, ki kdaj naredijo napake, nam pa podeljujejo moč odpuščanja, zaradi katere se sami počutimo bolje. Vse to so področja, o katerih vam znajo več povedati psihologi, antropologi in drugi raziskovalci, ki pišejo o fenomenu zvezdništva. Mene zanima nekaj čisto drugega. Woodsovo opravičilo kaže zelo tipičen vzorec, kako se ljudje v naši kulturi odzivamo, kadar nas zalotijo, da smo storili nekaj »narobe«. Čeprav racionalno vemo, da to ni najbolj pametno, dejanje najprej zanikamo in se pri tem pogosto tudi zlažemo. Sledi razkritje, ki je za nas dvojno nerodno: razkrije naše dejanje in hkrati še laž, ki je za javnost – ali zakonskega partnerja – ponavadi hujša od samega dejanja. Ta zadrega nas prisili v opravičilo in – če gre za javno osebo – javno kesanje. Na tej točki pa se prebudi moja raziskovalna radovednost: kakšen jezik bo uporabil grešnik za svoje kesanje. Kako ga bo ozgodbil, s katerimi metaforami in simboli bo poskušal vzbuditi sočutje ali celo razumevanje pri svojem občinstvu. Skratka, zanima me povezava med jezikom in empatijo.

Ali obstaja jezikovni recept za empatijo?

Težko govorim o receptu. Raziskovalci lahko kvečjemu pomagamo razviti načine, s katerimi bi bilo mogoče olajšati komunikacijo med posamezniki in družbenimi skupinami, pa tudi znotraj interesnih skupin – med znanstveniki in laiki, zdravniki in bolniki, policijo in državljani … Verjamem namreč, da je mogoče ugotoviti, kakšna je vloga jezika pri doseganju empatije, v kakšnih okoliščinah je empatičen odnos med posamezniki ali družbenimi skupinami sploh mogoč, kdaj so se ljudje pripravljeni vživeti v drugega in kdaj ne …

… kdaj je empatija celo nesprejemljiva, kar se je v ZDA pokazalo pri odnosu javnosti do islamskega sveta po napadu na newyorška dvojčka?

Ljudje imamo zelo dobro razvite strategije preprečevanja empatije. To je najbolj očitno med vojno, političnimi kampanjami ali spopadom med različnimi družbenimi skupinami. Analiza govorov tedanjega britanskega premierja Tonyja Blaira in našega predsednika Georgea Busha to zlahka potrdi. Po napadu sta oba uporabljala retorične prijeme, ki so onemogočali empatične občutke do celotnega islamskega sveta. Njuno sporočilo je bilo zelo radikalno: napadalci in tisti, ki jih podpirajo, sploh niso ljudje, zato do njih ne moreš in ne smeš občutiti empatije. Šele čez nekaj časa je Bush nekoliko ublažil svojo retoriko in začel razlikovati med dobrimi in slabimi muslimani. Do dobrih lahko občutimo empatijo, do slabih pa ne.

Le teroristi so še naprej ostali »nečloveška« kategorija?

… s katerimi kakršen koli dialog ni mogoč. Razčlovečenje nasprotnika ali katerega koli »drugega« je najpogostejši način, kako preprečiti empatijo. Ni pa to edini način. Preprečevanje empatije je zelo človeška reakcija in jo uporabljamo vsak dan. Empatijo največkrat blokiramo, če je nekaj preveč boleče, preveč nerazumljivo ali če se ustrašimo že same misli, da smo sposobni razumeti nekaj, česar naša okolica ne sprejema. Preprečevanje empatije je tudi močna samoobrambna reakcija, saj čustveno verjetno ne bi mogli prenesti prevelikega odpiranja tuji bolečini in občutkom. Vse to so instiktivne reakcije, pri katerih razum in klasični učni procesi nimajo veliko vloge.

Se je mogoče empatije naučiti, če razum in učenje nimata velike vloge?

In kakšen je smisel mojega raziskovanja, če se empatije ni mogoče naučiti, bi me verjetno vprašal moj dekan, ki mora poskrbeti, da njegovi raziskovalci počnemo nekaj uporabnega (nasmešek). Ne, empatije se verjetno ni mogoče naučiti. Mogoče je prepoznati psihološke, družbene in kulturne okoliščine, ki vplivajo na rezultate naših pogovorov.

Kaj odgovorite vašemu dekanu, ko od vas zahteva kak uporaben rezultat? Komu lahko pomaga vaše proučevanje empatije?

Moja britanska kolegica Lynne Cameron, ki proučuje empatijo v okviru mednarodnih odnosov, se je prej veliko ukvarjala z zelo malo raziskanim področjem odpuščanja med storilci hudih dejanj in njihovimi žrtvami. Eden njenih najbolj znanih primerov opisuje srečevanja pripadnika Irske republikanske armade, ki je nastavil bombo, in Angležinje, ki ji je njegova bomba ubila očeta. Cameronova je pokazala, da se lahko taki osebi pomirita le v enem primeru – če drug v drugem prepoznata človeškost. On si je moral priznati, da je njegovo dejanje zagrešilo smrt drugega človeškega bitja, česar ne morejo upravičiti še tako vzvišeni motivi, ki jih je morda imel med postavljanjem bombe. Njena naloga je bila še težja: prepoznati, da je imel tudi bombni napadalec za svoje dejanje človeške motive, naj so zanjo še tako nedoumljivi. Ta človeka nikoli ne bosta prijatelja, vendar je Cameronova pokazala, da lahko zdaj vsaj živita skupaj v istem kraju in si ne povzročata prehude bolečine, če se srečata na cesti. Predvsem pa sta pokazala, da je mogoče preseči proces razčlovečenja, ki je bistven za konflikt, zaradi katerega je on postal bombni napadalec, ona pa izgubila očeta.

Je od ljudi realno pričakovati pripravljenost za tako globoko razumevanje sočloveka …

… če znamo sočloveškost v trenutku odreči že tistemu prascu, ki nas je izsilil v križišču (nasmešek)? Se strinjam, vendar moram opozoriti, da se ne ukvarjam z moralno filozofijo. Številni raziskovalci so pokazali, kako lahko vojne, politike, religije, ideologije, propaganda, egoizem in druge sestavine človeške narave spodbujajo razčlovečenje in preprečujejo empatijo. S Cameronovo pa poskušava pokazati, da je mogoče v določenih okoliščinah doseči tudi drugačen učinek – uporabiti empatijo kot dragoceno orodje za reševanje konfliktov.

Samo reševanje ali tudi preprečevanje konfliktov? Nekateri vaši raziskovalni kolegi menijo, da so konflikti posledica nerazumevanja. Če bi se ljudje več pogovarjali in zares razumeli, tudi konfliktov ne bi bilo.

Nisem prepričan, da je tako preprosto. Konflikti so neizogibna sestavina našega življenja in medčloveških razmerij. Zato se je bolj smiselno ukvarjati z vprašanjema, kako živeti s konfliktom in kako ga rešiti brez nasilja in drugih negativnih posledic.

Kakšno vlogo ima pri spodbujanju empatije raba jezika? Blairova in Bushova retorika sta bili zelo učinkoviti pri preprečevanju empatije tudi zato, ker sta uspešno nagovorili strahove in predsodke državljanov. Bi morebitna pozitivna propaganda dosegla drugačen učinek?

Pozitivna propaganda je pogosto manj uspešna od negativne – tudi zato, ker je le redko iskrena. Trenutno proučujem pogovore, ki so nastali v srečanjih med portlandsko policijo in afroameriško skupnostjo. Pred približno dvema mesecema je portlandska policijska patrulja med rutinskim pregledom prometa ustrelila mlado afroameriško žensko, kar je povzročilo veliko jeze med njeno skupnostjo. Predstavniki policije so ob »neljubem dogodku« sicer uporabili empatičen jezik – čutimo vašo bolečino, obžalujemo napako –, vendar so člani skupnosti njihovo javno opravičilo videli le kot prozoren poskus, kako se pred javnostjo na lahek način oprati krivde in se izogniti posledicam. Zelo jasno so povedali, da opravičilu policije ne verjamejo, zato se bo morala policija precej bolj potruditi, preden bodo sprejeli njihovo opravičilo: priznati, da dogodek ni bil zgolj naključen, se zamisliti nad načinom, kako obravnavajo Afroameričane … Afroameriška skupnost je v tem primeru zavrnila empatijo, saj je opravičilo policije prepoznala kot neiskreno. Iz tega primera pa je mogoče izpeljati zelo praktično navodilo, ki se morda zdi očitno, a se ga kljub temu le redko držimo: če nimate iskrene želje, da bi rešili kak konflikt, se s človekom ali predstavniki skupnosti sploh ne srečajte, ker boste samo poslabšali stvari. To pravilo velja v vseh komunikacijskih okoliščinah – od velikih mirovnih procesov do družinskih prepirov.

Zakaj so Američani verjeli Baracku Obami? Politik hoče biti izvoljen, zato poskuša volivce na različne načine prepričati, naj volijo zanj. Kaj ima volivna kampanja z iskrenostjo?

Iskrenost je zelo varljiva komunikacijska kategorija, ki jo je zelo težko natanko opredeliti, saj gre predvsem za občutke. V primeru Obamovih govorov lahko govorimo o najmanj dveh iskrenostih. Obama je bil v iskreni zadregi, kako se opredeliti do rasnega vprašanja – ne le kot politik, ampak tudi kot oseba, ki je morala v svojem življenju veliko razmišljati o položaju v ameriški družbi. Ni bil belec, a se je šolal na najboljših »belih« šolah. Hkrati tudi ni bil Afroameričan, saj za Afroameričane v ameriškem kontekstu veljajo samo potomci afriških sužnjev, Obamovi starši pa so bili Američanka in Kenijec. Ko je govoril o preseganju razlik med različnimi ameriškimi družbenimi skupinami, je zato iskreno govoril tudi iz svoje življenjske izkušnje. Druga iskrenost je retorična. V svojih govorih je uporabljal prave besede, metafore in simbole, da so volivci njegove besede prepoznali za svoje, kar je največja odlika učinkovitega političnega govora. Spretno je prepletel biblične motive izvirnega greha in madeža suženjstva, kazni in odrešitve, upanja in enotnosti. Opisal je razloge za probleme, v katerih se je znašla Amerika, in nakazal pot, kako jih rešiti.

Že, vendar so to počeli tudi njegovi tekmeci.

So, ampak niso znali nagovoriti afroameriške skupnosti, saj niso poznali njene ideologije. Ameriška politologinja Melissa Victoria Harris-Lacewell je pred leti zelo natančno analizirala afroameriško ideologijo, pomagala si je s pogovori moških Afroameričanov v brivnicah, ki so najbolj značilen javni prostor afroameriških moških, kjer belci, ženske in drugi niso dobrodošli. Če preberete njeno knjigo, boste videli, da je Obama v govorih redno uporabljal besede, zgodbe in simbole, ki jih je Harris-Lacewellova slišala med brivskimi pogovori. Obama je namreč brivske pogovore zelo dobro poznal, saj je bil tudi sam reden obiskovalec brivnic, cerkvenih pevskih zborov in drugih okolij, kjer je lahko spoznal afroameriško ideologijo. Ker ima zelo dober občutek za jezik, jo je znal pravilno uporabiti.

Je uporaba pravilne ideologije res tako močna, da lahko zamegli dejanske okoliščine – da Obama v resnici ni bil del afroameriške skupnosti?

Vsekakor. Zelo dober primer je nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell. Harris-Lacewellova je prepričana, da je bilo poznavanje afroameriške ideologije ključno tudi za njegovo politično kariero. Powell je sicer Afroameričan, a tudi republikanski politik. Čeprav Afroameričani nikoli niso volili republikancev, so številni kljub temu podpirali Powella, ker je znal povedati prave zgodbe in so ga imeli za enega izmed njih – kljub nekoliko čudnim političnim prepričanjem (nasmešek).

Ali ne velja zelo podobno tudi za Georgea Busha in republikansko kandidatko Sarah Palin? Obema je uspelo prepričati nižje bele družbene sloje, da sta ena izmed njih, čeprav sta v resnici vse prej kot to?

Prihajam iz Idaha, ki je znan po svojem ruralnem prebivalstvu, zato dobro poznam simboliko in metaforiko ameriških kmetov. Preden kmetje začnejo svoja dnevna opravila, se usedejo v lokal in klepetajo. Sarah Palin v svojih govorih uspešno posnema to govorico. Svojega govora ne poskuša vsiliti volivcem, ampak zgolj uporablja njihove besede in reproducira njihovo ideologijo. Zato je Palinova med temi ljudmi izjemno priljubljena, podobno pa velja tudi za Busha. Uspešen politik bo za vladanje uporabil govorico ljudi, ki jim hoče zavladati. To ni le ameriška posebnost. Tudi evropski politiki vse pogosteje uporabljajo govorico, ki jo je mogoče ujeti v francoskih kavarnah, angleških pubih in drugih krajih, kjer nastajajo in se oplajajo lokalne zgodbe, simboli in ideologije. Vendar mora biti njihova raba ljudskega jezika pristna. Za kandidata je najslabše, če volivci pomislijo, da se pretvarja, ker se jim poskuša približati. Tudi Obama se je na začetku opekel, ko je imel enega svojih političnih zborov v dvorani za bovling. Tja preprosto ni sodil in podobne napake v nadaljevanju kampanje ni več ponovil.

Ali ni taka uporaba jezika ljudi le drugo ime za politični populizem?

Do očitka, da je politik populističen, imam precej zadržkov. Kaj naj bi bilo nasprotje populizma? Argumenti? Racionalna politika? Tehnokratsko vodenje države? Analiza političnih govorov in njihovih učinkov lepo pokaže, da ima verska metaforika še vedno izjemno moč, čeprav je pogosto niti ne zaznamo. Velik del družbe se intimno prepozna v misli, da je suženjstvo eden izmed izvirni grehov ameriške družbe, in verjame, da se ta izvirni greh prenaša iz generacije v generacijo, kazen za izvirne grehe naših prednikov pa bodo plačali zanamci, če se ne pokesamo in spreobrnemo. Naša družba je v resnici zelo religiozna, celo fundamentalistična, kar se kaže tudi na debatah o okoljski problematiki, ekonomiji ali prihodnosti kapitalizma. Kar pomislite, kdaj se odločamo na podlagi znanja in strokovnih argumentov, kdaj pa se zgolj opredeljujemo, v katero razlago sveta bomo verovali. Zgodbe in metafore me privlačijo, ker verjamem, da jih ljudje uporabljajo zato, da ustvarijo čustva. Zgodbe so nekakšni recepti, navodila, kako podoživeti neko izkušnjo. Dober pripovedovalec vas zna prepričati, da telesno podoživite njegovo izkušnjo in se čustveno zbližate z njim. V tem ni nič racionalnega.

Zakaj politične in druge javne govore še vedno proučujemo predvsem na ravni analize besedila, če je njihova vsebina, kot pravite, razmeroma nepomembna?

Ko sem se začel pred številnimi leti ukvarjati z jezikom, sem tako kot večina drugih raziskovalcev razumel jezik predvsem kot orodje za prenos podatkov – informacij in idej. Vse druge vloge jezika so se mi zdele obrobne – govorica telesa, vzbujanje čustvenih odzivov z močnimi metaforami, navidez banalen klepet, raba humorja … Šele pozneje sem spoznal, da so te domnevno obrobne plasti jezika v resnici izjemno pomembne, saj se jezik prvotno ni razvil kot orodje za natančen prenos informacij, ampak predvsem kot orodje za oblikovanje in utrjevanje družbenih vezi in izmenjavo podatkov o naših družbenih omrežjih. Veliko večino naše evolucije smo morali predvsem vedeti, na koga se je treba zanesti, da bo s puščico zadel plen, kdo je pripravljen deliti ulov in komu lahko zaupamo, ugotavljajo evolucionisti. Šele veliko pozneje smo se naučili, da je mogoče jezik uporabljati tudi za poskus prenosa informacij, saj smo začeli sklepati posle, sestavljati zapletene pogodbe, reševati kompleksne probleme in posredovati zahtevno znanje. Vendar se moramo vedno znova opomniti, da to ni bil njegov prvotni namen, zato se ne smemo čuditi, če mirovna pogajanja s skupino sovražnikov ne morejo biti uspešna. Ali negodovati, če volivci ne volijo za kandidata z domnevno najboljšim programom …

***

David Richie pove, da je akademsko poslanstvo začutil razmeroma pozno – pri skoraj štiridesetih letih –, ko se mu je zazdelo, da bi lahko svoja praktična življenjska spoznanja počasi oplemenitil tudi s teorijo. Najprej se je ukvarjal s proučevanjem komunikacijskih vzorcev v družinah, nato pa se je nasitil premetavanja in preštevanja besed v statističnih programih, zato se danes posveča predvsem raziskovanju abstraktnejših plasti jezika: pripovedovanju zgodb, metaforam, humorju in telesnim občutkom, ki jih vzbujajo besede.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 5. junij 2010

Nepremičnine lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot

S temi mislimi so udeležence svetovnega vrha o informacijski tehnologiji WCIT2010 prejšnji torek v Amsterdamu nagovorili visoki predstavniki evropske politike in velikih tehnoloških podjetij. Na veliki oder amsterdamskega kongresnega centra RAI je prejšnji torek najprej stopil španski državni sekretar za telekomunikacije Francisco Ros Perán. Obiskovalcem je povedal, da Evropa na področju novih tehnologij vse bolj zaostaja za razvitimi azijskimi državami in ZDA, zato sta ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva in njeno okrevanje po globalni krizi. Njegovemu otvoritvenemu nagovoru je sledila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes in zatrdila, da lahko »staro evropsko damo« v prihodnosti reši le pametna raba »mladostnih« informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njene besede sta povzela vplivna predstavnika velikih tehnoloških podjetij Intel in IBM ter jih dopolnila s praktičnimi primeri, kako lahko nove tehnologije pomagajo reševati nekatere največje težave evropske skupnosti – staranje prebivalstva, neučinkovito rabo vodnih in energetskih virov, prometne zagate in zastarel izobraževalni sistem.

Opisanemu scenariju v zadnjem desetletju sledijo skoraj vsi uvodni nastopi politikov, komisarjev in prodajalcev tehnologije na velikih svetovnih konferencah, ki se dotikajo novih tehnologij, telekomunikacij in »družbe znanja«. Vendar pa resničnost ni tako preprosta, kot jo rišejo politične razvojne strategije, je opozoril ustanovitelj amsterdamskega inštituta za spletne kulture, spletni aktivist in profesor novih medijev na univerzi v Amsterdamu Geert Lovink. Ko politika spregovori o tehnologiji, kreativnosti in revolucionarnih potencialih mladih uporabnikov spleta, je treba zelo pozorno prisluhniti, kaj nam govori in kakšne politične usmeritve se skrivajo v njenih besedah.

»Kreativnost« je namreč postala sopomenka za komercialno izkoriščanje intelektualne lastnine, ki lahko resnično ustvarjalnost prej zavira, kot nagrajuje. Spodbujanje podjetniške miselnosti je morda le nekoliko prijaznejša oblika priznanja, da se socialna država poslavlja, zato bo moral vsak poskrbeti zase. Občudovanje mladih uporabnikov spleta zlahka prikrije neprijetna vprašanja, kakšna izobrazbena in zaposlitvena prihodnost jih čaka, ko ne bodo več sodili v kategorijo »mladih uporabnikov tehnologij«. Nekritična uporaba prispodobe interneta in njegovih omrežij pa nas zlahka zavede v poenostavljene razlage kompleksnih družbenih trendov, je prepričan Lovink.

Londonski poslovni tednik Economist je v nedavnem prispevku o laboratorijsko ustvarjenem življenju uporabil številne primere, ki jih poznamo iz računalništva. Biotehnološki zanesenjaki si bodo po svetovnem spletu kmalu začeli izmenjevati podatke o genskem zapisu živih vrst, »hekali« stare organizme, da bi jim dodajali ali odvzemali določene lastnosti, ter na domačih računalnikih ustvarjali nove življenjske oblike s kopiranjem in lepljenjem genskega koda. Je mogoče s takimi internetnimi prispodobami napovedati prihodnost sintetične biologije?

Ljudje vedno poskušajo najti kulturno logiko ali kak naravni zakon, ki se skriva za tehnološkimi in družbenimi fenomeni. Ko medijski komentatorji verjamejo, da so odkrili kulturni zakon interneta, ga poskušajo prenesti tudi na druga področja – vodenje organizacij, upravljanje naravnih virov, organizacijo političnih kampanj in družbenih gibanj, distribucijo električne energije … Internet je zato postal simbol za vsako decentralizirano obliko organiziranja in sodelovanja – od enciklopedične wikipedie do novih medijev, kjer se je zabrisala meja med producenti in potrošniki. Hkrati je postal tudi prispodoba hitrega, celo revolucionarnega razvoja, saj marsikdo verjame, da se lahko vsako področje razvije podobno kot osebno računalništvo in internet, če mu dodamo omrežno dimenzijo.

Je to pričakovanje upravičeno?

Večina teh primerjav je zelo površnih, saj pozabljajo, da sta se osebno računalništvo in internet razvila v zelo specifičnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščinah, ki jih ni mogoče ponoviti. Internet ni naravni pojav, ki se je preprosto zgodil. Njegov razvoj je omogočila skoraj neomejena količina denarja, ki ga je v ameriški vojaški proračun prelila hladna vojna. Vendar danes hladne vojne ni več. Ni velikega nasprotnika, ki bi se ga morali bati in bi upravičeval tako velika vlaganja v obrambo.

Kaj pa strah pred terorizmom, ki ustvarja nekakšne večne vojne razmere? Ali napovedan boj za globalno prevlado med Kitajsko in ZDA? Kitajsko načrtno vlaganje v znanost in znanstvenike malce spominja na nekdanjo hladnovojno oboroževalno tekmo z drugimi sredstvi.

Ne upam si tvegati primerjave s hladno vojno, saj bi bila morebitna tekma med Kitajsko in ZDA precej drugačna od tiste med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sicer je čisto mogoče, da se bodo Kitajska in ZDA spustile v obdobje medsebojne hiperkonkurence, ki utegne spodbuditi velika vlaganja v tiste proizvodne panoge in tehnologije, ki bi zmagovalcu domnevno omogočile globalno prevlado. Vendar ne smemo pozabiti, da bi tak boj potekal znotraj enake ideologije – ideologije globalnega kapitalizma, ki ima precej drugačno logiko, kako razporejati denar, kot nekdanje hladnovojne velesile. To je sistem, ki spodbuja in celo zahteva razdrobljenost, zato ni sposoben mobilizirati velike količine denarja in človeških virov v zgodnje stopnje razvoja nečesa novega. Ideja, da bo bioinženiring nekoč postal novi internet, se sicer lepo sliši, vendar bi za tak prehod potrebovali danes nepredstavljiva vlaganja denarja in energije. Poleg denarja pa za take tehnološke preskoke potrebujete tudi veliko zares predanih, fanatičnih, morda celo malce norih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili celo življenje – kar se je zgodilo v razvoju osebnega računalništva.

Na kar radi pozabljajo evropski in drugi svetovni politiki, ki svojim volivcem obljubljajo nove silicijeve doline …

In pri tem ne upoštevajo, da osebno računalništvo ni bilo samo tehnološki, ampak tudi kulturni fenomen, ki ga Nekalifornijci težko razumejo. O vrednotah tedanjih kalifornijskih libertarnih tehnohipijev, ki so še danes prisotne med številnimi tehnološkimi zanesenjaki in internetnimi podjetniki, zelo malo vemo. So mešanica tehnološkega new-agea in ezoterike, nepriznavanja avtoritet, vere v demokracijo, paničnega strahu pred državnim nadzorom, političnega konservativizma in popolne nesposobnosti kritike sistema, znotraj katerega delujejo.

Podobne vrednote v Evropi včasih pripisujemo neoklasičnim oziroma neoliberalnim ekonomistom.

Evropski kritiki pogosto primerjajo kalifornijsko ideologijo z neoliberalizmom, a menim, da ta primerjava ni najboljša. Tehnološki zanesenjaki so nenavadna družbena skupina. Obožujejo orožje, a sovražijo vojske. Borijo se za demokracijo, a ne vidijo nedemokratične narave korporacij. Pišejo svobodno programje, a hkrati zagovarjajo pravico do razširjanja nacistične propagande. Gradijo decentralizirana internetna omrežja, a ne čutijo nobene potrebe po enakomernejši razporeditvi družbene moči. Cenijo zasebnost, njihova heroja pa sta Facebook in Google, ki uporabniško zasebnost prodajata oglaševalcem …

Se avtorji razvojnih strategij res ne zavedajo vseh posebnosti silicijeve doline, zaradi katerih je neponovljiva celo v ZDA?

Težko reči, ali se jih res ne zavedajo ali nanje namenoma pozabijo, da bi njihove strategije zvenele bolj prepričljivo. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Zame je bolj problematično, če začnejo njihove razvojne strategije v imenu ustvarjanja novih silicijevih dolin uvajati gospodarske, izobraževalne in socialne politike, ki uničujejo prav tisto, kar domnevno predstavlja taka dolina – okolja, v katerih bi lahko zacvetela človeška ustvarjalnost.

Čeprav so te strategije namenjene prav spodbujanju družbe znanja, kreativne industrije in inovativne ekonomije?

Za vse omenjene izraze se je treba najprej vprašati, kaj za današnjo politiko v resnici pomenijo »znanje«, »kreativnost« in »inovativnost«?

Britanska opredelitev kreativnih industrij je preprosta: vanjo sodijo tiste panoge, ki z ustvarjanjem in izkoriščanjem intelektualne lastnine spodbujajo gospodarsko rast in nastanek novih delovnih mest – oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, mediji, računalniško programje in igre …

Britansko opredelitev kreativnih industrij z manjšimi razlikami uporabljajo tudi nekatere druge države. Kreativnost je zato postala predvsem marketinška fraza, s katero politika in druge interesne skupine prodajajo nove gospodarske in socialne politike, hkrati pa poskušajo ustvarjalnost zapreti v stare okvire avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Kako omejeno je tako dojemanje ustvarjalnosti, lahko vidimo, če poskušamo zagovornike kreativnosti soočiti z idejami svobodnega programja, nekomercialnega ustvarjanja in znanstvenega raziskovanja ali odprtejšo ureditvijo avtorskih pravic, kakršno predlaga gibanje Creative Commons. Takih oblik ustvarjalnosti v razvojnih strategijah praviloma ne boste našli, saj jih je težko neposredno prevesti v gospodarsko rast in domnevno ustvarjanje delovnih mest. Če vas zanima, kako politika v resnici razume kreativnost in inovativnost, morate samo pogledati, kako države razporejajo denar, namenjen financiranju visokošolskega študija in raziskovalnega dela, saj boste hitro ugotovili, da so določena znanja za »družbo znanja« pomembnejša in uporabnejša od drugih. Podobno hierarhijo znanja kažejo vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, ki ga narekujejo marketinški in finančni oddelki, ki so v podjetjih dobesedno iztrebili vso ustvarjalnost in inovativnost, saj poskušajo zgodnje, nezrele zamisli veliko prehitro poslati na trg in v najkrajšem času potegniti čim več zaslužka. To ne gre. Vsaka zamisel potrebuje čas in varno okolje, da vzklije, se privadi na zunanje okolje in dozori.

Kakšno bi moralo biti tako varno okolje?

Internet je bil dolgo časa zaščiten pred tržnimi pritiski. Nihče se ni menil zanj, ne država ne kapital. Zato se je lahko razvil, še preden je postal splošno dostopen in se je začelo komercialno izkoriščanje. Danes tako nekomercialno obdobje ne obstaja več. Ni več garaž, v katerih so v sedemdesetih let zorele glasbene, tehnološke in druge prelomne ideje. Ni več kulturnega podzemlja ali začasnih avtonomnih con, v katerih bi imela ustvarjalnost vsaj nekaj miru pred tržnimi pritiski. Nekaterim družbenim skupinam to zelo ustreza, vendar menim, da nas to kot družbo siromaši.

Kakšne politike bi spodbujale ustvarjalnost? Sedanji ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti, lažje ustanavljanje malih podjetij in lažji dostop do zagonskega kapitala namreč poudarjajo hitrost, uporabnost in učinkovitost, za katere pravite, da ustvarjalnost zavirajo.

Vprašajte se nekaj drugega. Vzemimo, da ste mlad modni oblikovalec, ki je ravno končal študij. Da bi lahko študirali, ste morali vzeti študijski kredit, zdaj pa ga morate začeti odplačevati. Poleg tega ugotovite, da so cene nepremičnin tako visoke, da si pogosto ne morete privoščiti niti najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Ker morate nekako preživeti, vam ostaneta dve možnosti. Lahko začnete delati za uveljavljeno blagovno znamko, ki bo, podobno kot vsa druga podjetja, od vas zahtevala zamisli, ki jih lahko čim prej vrže na trg. Ali pa postanete samostojni »kreativni podjetnik« in poskusite preživeti na trgu, ki sledi enakim zahtevam po hitrosti. V nobenem primeru ne boste imeli časa, da bi razvili svoj slog ali celo uveljavili lastno blagovno znamko. To velja tudi za druga področja. Če raziščete zgodbe o uspehu današnjih internetnih uspešnic, boste ugotovili, da so imeli njihovi ustanovitelji možnost razviti svoje ideje, saj se ni noben uspeh zgodil čez noč. Politika, ki bo hotela zares spodbujati ustvarjalnost, se bo morala nujno dotakniti plačljivosti visokega šolstva in izkrivljenega trga nepremičnin, ki je eden najpomemebnejših zaviralcev ustvarjalnosti.

Zakaj?

Zato, ker danes nepremičnine niso nekaj praktičnega – prostori, v katerih pač bivamo –, ampak lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot. Predstavljajte si, da morate vaša najbolj ustvarjalna leta porabiti za služenje denarja v kreativnem sektorju, s katerim boste odplačevali nepremičninske kredite ali pretirano visoke najemnine. Kaj bo to pomenilo za vašo ustvarjalnost?

Če se torej vprašamo, kako naj mladi ustvarjalci zaslužijo po 800 evrov na mesec, da bodo lahko plačali najemnino …

… to ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, zakaj je ta najemnina tako visoka. Kako lahko sploh še govorimo o trgu nepremičnin, če gredo cene stanovanj samo navzgor, čeprav prostora v resnici ne manjka? V Amsterdamu se uradno spopadamo z velikim pomanjkanjem stanovanj, po drugi strani pa imamo veliko praznega pisarniškega in drugega komercialnega prostora, ki si ga zaradi prenapihnjenih cen ne more privoščiti skoraj nihče – še najmanj mlada podjetja, nevladne organizacije in šole. Če pogledate skozi okno, lahko vidite pet velikih poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica prostora že dolgo nezasedenega. V naši premajhni fakulteti se gnete 6000 študentov, ker si ne moremo privoščiti gradnje ali najemanja novih prostorov, sto metrov stran pa samevajo prazne stavbe. Zato upam, da se bo ta globalni trg nepremičnin čim prej sesul, do tedaj pa bi si morali prizadevati za institucionalizacijo in legalizacijo skvotinga – zasedanja takih praznih stavb.

Od politike verjetno ne moremo pričakovati, da si bo prizadevala za sesutje globalnega trga nepremičnin ali legalizacijo skvotinga, saj je skvotanje v večini držav kaznivo, ker da posega v zasebno lastnino.

Zanimivo je, zakaj se tako bojimo skvotinga ali sesutja nepremičninskega trga. Saj se stavbe ne bi porušile, še vedno bi ostale natanko tam, kjer so zdaj. Tudi ljudje bi še vedno živeli v njih. Spet se lahko vprašamo, kdo ima koristi od sedanjega nepremičninskega trga. Banke in finančne ustanove zagotovo, prav tako politika, ki jim nepremičnine ne pomenijo le velikega vira prihodkov, ampak tudi močan mehanizem nadzora nad prebivalstvom, ki se mu ne bo hotela odreči nobena oblast. No, morda se tudi motim in je moj pogled preveč nizozemski, saj je znano, da se Nizozemci na vsako krizo odzovemo s predlogi za drugačno prostorsko načrtovanje (nasmešek). Vseeno pa opažam, da je vsaka pobuda, ki bi zahtevala pravičnejšo prerazporeditev dobrin, za današnjo politiko nesprejemljiva. Ne samo pri nas.

Vi trdite, da je za razcvet ustvarjalnosti pomembno poskrbeti za mirne prostore, v katerih bi lahko zamisli nastajale in dozorevale. Zagovorniki trga zagotavljajo ravno nasprotno – da smo ljudje ustvarjalni tedaj, ko smo prisiljeni in življenjske okoliščine niso najbolj udobne.

Slavljenje krize je zelo nevarno. Konservativni libertarci in neoliberalci radi slavijo krize in katastrofe, ker da lahko edine počistijo s starim redom, prinesejo napredek in prepustijo prostor novim zamislim. Vendar s tem vzvišenim jezikom prikrijejo zelo preprosto dejstvo, da so žrtve tega »ustvarjalnega uničenja« vedno ljudje. Težko si predstavljam, kakšen človek lahko zagovarja tako logiko. V življenju sem preživel že štiri hujše krize, ko sem moral na novo izumiti svojo poklicno kariero, če sem hotel preživeti, zato vem, da ni v tem prav nič lepega ali ustvarjalnega.

Morda zato, ker so ljudje ponotranjili to logiko kot realno stanje stvari? Krize so neizogibne, sam sem odgovoren za svojo kariero, stabilnih služb ne bo več …

Pogosto podcenjujemo, da smo še vedno del potrošniške družbe, ki z vse večjim zadolževanjem in vero v neskončne prilagodljivosti posameznikov udejanja veliki projekt kapitalistične globalizacije – ne glede na trenutno gospodarsko krizo, večjo zavest o okoljskih spremembah, proteste mladih Grkov in Francozov ter druge negativne družbene spremembe. Za veliko večino prebivalstva tega planeta je to edini svet, ki si ga lahko predstavljajo, kar še zlasti velja za Azijo.

Je to razlog, zakaj danes delavci, mladi in predstavniki obubožanega srednjega razreda ne tvorijo kritične mase, ki bi se uprla temu velikemu projektu, ki jo uničuje?

Ljudje so danes v zelo neprijetnem položaju. Imajo ravno toliko, da se bojijo izgube, če bi se uprli sistemu, politiki ali delodajalcu. Hkrati pa ne verjamejo, da si lahko z uporom kaj pridobijo. Včasih je bilo drugače. Ideja upora je imela v sebi vedno idejo napredka, obljubo boljšega življenja. Tega motiva ni več, saj ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko upor kar koli reši. Kvečjemu poslabša. Ta strah je morda neupravičen, vendar je dovolj močan, da ljudje ostajajo pasivni. Ker so pasivni, pa preprosto manjka primerov, ki bi pokazali, da je boj za socialne pravice in pravičnejšo prerazporeditev dobrin še vedno smiseln. Tisti primeri, ki obstajajo, pa so praviloma deležni popolne medijske ignorance, zato zanje niti ne izvemo.

Ko ste se pred leti ukvarjali z alternativnimi in taktičnimi mediji, ste verjeli, da bodo nove medijske oblike nadomestile informacijski primanjkljaj komercialnega medijskega sistema in bralcem priskrbele novice, ki v tradicionalne medije niso prišle. Zakaj se to v praksi ni zgodilo?

Taktični mediji so bili nekakšen poskus, kako z novimi načini pridobivanja in objavljanja novic izzvati tradicionalne medije. Tedaj smo bili teoretiki taktičnih medijev pod premočnim vplivom civilnodružbenih gibanj v nekdanji socialistični Evropi. Verjeli smo, da lahko nove medijske tehnologije prevzamejo revolucionarni naboj tistega časa in postanejo alternativa starim medijem – podobno kot je civilna družba postala močna protiutež komunističnega režima. Vendar smo spregledali, da evropske družbe po koncu hladne vojne niso več imele velikega sovražnika. Vstopile so v obdobje globalizacije, ki v Evropi dolgo ni ustvarjalo posebnega nezadovoljstva. Ker se taktični in alternativni mediji ne morejo napajati iz družbenih antagonizmov ali uporniškega ozračja, pa so večinoma ostali na ravni eksperimentalne oblike aktivizma, saj ne nagovarjajo dovolj občinstva, da bi lahko preživeli.

Ne nagovarjajo dovolj občinstva ali to občinstvo ni več vajeno plačevati za informacije na spletu?

Če poslušate glasbeno industrijo, časopise in druge lastnike vsebin, lahko res dobite vtis, da ljudje niso pripravljeni plačevati za njihove vsebine, ker da je na spletu vse zastonj. Pri tem pa spregledamo, da so se ob vsej tej domnevni brezplačnosti interneta bistveno povečali naši izdatki za medijske in komunikacijske storitve. Koliko je povprečna štiričlanska družina pred desetimi leti plačala za časopis, kako revijo, fiksni telefon in morda kabelsko televizijo? Morda petdeset današnjih evrov na mesec. Zdaj poskusite sešteti, koliko plačujete danes: vsak družinski član ima svoj mobilnik, pogosto tudi prenosnik ali kako drugo mobilno napravo. Prištejte še širokopasovni internet, plačljivo televizijo … Ti zneski so veliki. Težava nastane, ker ne dosežejo ustvarjalcev vsebin, zato se spet vrnemo k staremu problemu: kako doseči ustrezno prerazporeditev dobrin in poskrbeti, da bodo ustvarjalci s svojim delom lahko preživeli. To pa ni le socialno, ampak tudi politično vprašanje.

Ali lahko neuresničene obljube taktičnih medijev uresničijo računalniška družabna omrežja, na katerih ni treba plačevati novinarjev in drugih ustvarjalcev? Veliko znanih internetnih kritikov verjame, da ima tvitanje in podpisovanje peticij na facebooku resne revolucionarne potenciale.

Sprašujem se, zakaj so ti internetni guruji deležni toliko medijske pozornosti, zakaj jim nihče ne pove, da govorijo neumnosti, in zakaj nikogar ne moti, da je večina teh piscev v resnici dobro plačanih svetovalcev na področjih, o katerih pišejo. Verjetno je krivo dejstvo, da je za kritično razumevanje spletnih fenomenov še preprosto prezgodaj. Če upoštevamo, koliko desetletij let je potrebovala literarna ali filmska kritika, preden je dovolj razvila svoja teoretska in metodološka orodja, nas ne sme presenečati, da velik del internetne kritike trenutno predstavlja preplet marketinščine in postmoderne akademske kulturološke analize. Medijski komentatorji, pa tudi večina javnih intelektualcev, zato preprosto nimajo dovolj znanja, da bi kritično analizirali knjigo kakega Claya Shirkyja ali zadnji govor komisarke Kroesove o evropski digitalni agendi. Poleg tega je danes tudi sama medijska industrija v hudi krizi identitete, zato o internetu ne more govoriti s pozicije moči, ampak le pasivno posreduje sporočila internetnih razlagalcev in politikov.

Kaj pa nam lahko o dogajanju na spletu povedo analitiki računalniških omrežij? Obnašanje uporabnikov na družabnih omrežjih je zelo dobro sledljivo, vse večja procesorska moč pa nam omogoča natančno analizo izjemno velikih omrežij.

Velika procesorska moč in novi statistični modeli nam omogočajo doslej nesluten vpogled v dinamiko človeških omrežij, ki jih razkriva uporaba komunikacijskih tehnologij in družabnih mrež. Vendar tem neizmernim količinam podatkov še ne sledijo znanstvene raziskovalne metode. Raziskovalci spletnih omrežij lahko danes izdelajo osupljive prikaze teh mrež, vendar jih še ne znamo brati in ne vemo, kaj nam govorijo, večina razlag pa je izjemno plitvih. Eno je, če ugotoviš določene povezave med posamezniki, nekaj čisto drugega pa je, če hočeš razumeti, kaj te povezave pomenijo v realnem življenju in kakšno moč ima kak posameznik v omrežju. Če bomo hoteli iz teh podatkov izluščiti nova spoznanja o delovanju človeških družb, bomo potrebovali izjemno veliko znanja, ki ga danes še ne premoremo.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je zapisal, da so nove tehnologije zares revolucionarne šele takrat, ko postanejo samoumevne. Je to boljše izhodišče za analizo današnjih spletnih fenomenov in napovedovanje, kakšni bodo njihovi družbeni vplivi?

Morda. Zanimiv primer so blogi. Pred leti so bili podobno medijsko razvpiti, kot so danes družabna spletna omrežja, a danes skoraj nihče več ne piše o njih. Vendar to nikakor ne pomeni, da niso pomembni. Prav nasprotno. Blogi in bloganje so postali prevladujoča oblika organizacije informacij na spletu in nepogrešljiv distribucijski kanal. Njihovo logiko objavljanja informacij so prevzele spletne strani tradicionalnih medijev in drugih interesnih skupin, ki nagovarjajo javnost – od oglaševalcev do politike. Podobno velja za družabna omrežja, saj je bilo tvitanje sprva znano kot mikrobloganje, zato bi lahko celo rekli, da danes na spletu skoraj ne počnemo drugega kot blogamo, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Kaj se bo zgodilo, ko se ne bomo več zavedali družabnega mreženja?

Se spomnite, kako je mobilni telefon spremenil načine, kako se dogovarjate za sestanke ali zmenke s prijatelji? Kako je postalo normalno, da ste povsod dostopni in da med ogledom filma v kinu pišete kratka sporočila? Spletna družabna omrežja se bodo iz računalnikov verjetno kmalu preselila na naše prenosne elektronske naprave in postala enako samoumevna kot mobilniki. Ko se bomo sprehajali po ulici, bomo preverjali, ali v sosednjem lokalu sedi kak znanec, s katerim bi bilo lepo malo poklepetati ali iti na kosilo. V vsakem trenutku bomo hoteli vedeti, kje so osebe iz našega družabnega kroga in kaj počnejo, te informacije pa bomo tudi sami sporočali okolici. O vsakem naključnem neznancu bomo poskusili takoj izvedeti osnovne podatke in si ogledati njegov elektronski profil. Današnje guglanje, tvitanje in fejsbukanje se bo počasi skrilo v nove oblike druženja in postalo njegov sestavni del. Uh, zdaj že sam zvenim kot internetni guru. To, kar govorim, je seveda le eden izmed možnih scenarijev (nasmešek).

***

Geert Lovink je eden najbolj znanih evropskih kritikov svetovnega spleta, novih medijev in spletnih družbenih fenomenov. V osemdesetih letih je sodeloval pri številnih zgodnjih novomedijskih projektih, pozneje pa se je posvetil uredniškemu, raziskovalnemu in profesorskemu delu. Zanima ga prepletanje umetnosti, politike, medijev in tehnologije, zaradi kritičnih pogledov pa se včasih v šali opiše za poklicnega pesimista. Lovink velja za enega prvih teoretikov, ki so razvili idejo taktičnih medijev – uporabo novomedijskih platform za posredovanje novic, ki jih vlade, korporacije in druge vplivne družbene skupine poskušajo utišati. Je avtor številnih knjig in člankov na temo spletnih kultur in novih medijev, v ponedeljek pa se je udeležil spletnega dogodka Quit Facebook Day in izbrisal svoj osebni profil na facebooku.