Prva objava: Sobotna priloga Dela, 28. januar 2012, Foto Roman Šipič

Časopisi imajo, česar spletna podjetja nimajo – uredniške odločitve

Življenje časopisnega arhiva se v zadnjem stoletju ni prav zelo spreminjalo. Dokumentalisti so članke izrezovali iz tiskanega časopisa, jih opremljali s ključnimi besedami, vnašali v kataloge in izdelovali dosjeje, ki so jih novinarji potrebovali za prispevke. Digitalizacija arhivov je podoben proces prenesla na digitalne nosilce in nekoliko olajšala iskanje, a ni povzročila večjih sprememb. Arhivarsko delo se bo začelo zares preoblikovati šele v prihodnjih letih, ko bo treba učinkovito povezovati zelo različne podatkovne zbirke – knjižnice z družabnimi omrežji, časopise z wikipedio in članke z geografskimi podatki. Zato arhivi ne bodo več mogli ostati pasivni shranjevalci zgodovine, ampak bodo imeli močnejšo vlogo tudi pri nastajanju sedanjosti, je prepričan sogovornik.

Če bi vas v začetku stoletja zanimala služba v arhivu New York Timesa …

… me verjetno ne bi vzeli, ker so v tistem času tehnična znanja potrebovali kvečjemu v tiskarni. Informatiki smo postali za arhive zanimivi šele veliko pozneje – ko so morali digitalizirati gradiva in postaviti informacijske sisteme za iskanje po elektronskih zbirkah podatkov. Če pa bi me le zaposlili, bi morda postal del ekipe, ki je morala izdelati prvo kazalo po vsebini časopisa.

Kazalo?

V začetku dvajsetega stoletja je bila konkurenca na časopisnem trgu izjemno huda. NYT je bil le eden izmed dnevnikov, ki so izhajali v New Yorku, zato so založniki vsak po svoje iskali načine, kako biti boljši ali vsaj drugačen od tekmecev. Nekateri so stavili na ekskluzivo, drugi so menili, da mora časopis ponuditi tudi poglobljene zgodbe, kar je zagovarjal tudi založnik NYT Adolph Simon Ochs. Zmotilo ga je, da niti uredniki ne vedo, kaj vse je bilo v zadnjem letu objavljeno v časopisu, saj je bilo člankov preveč. Zato je sklenil, da njegov časopis potrebuje uporabno kazalo. Prvo tako kazalo (Index) je izšlo leta 1913 in je postavilo smernice, ki se jih držimo še danes, saj je omogočal iskanje po osebah, organizacijah, lokacijah, ključnih opisnih pojmih in naslovih. Danes imamo prek googla, pametnih telefonov in digitalnih knjižnic vsi dostop do informacij, zato si težko predstavljamo, kako pomembna je bila za novinarje dobra hišna dokumentacija.

Komu je bilo namenjeno to kazalo? Vaši dokumentaciji ali tudi zunanjim uporabnikom?

S pomočjo kazala so lahko v dokumentaciji hitro pripravili posebne dosjeje o osebah in dogodkih, ki so jih nato novinarji uporabljali pri pisanju besedil. Hkrati je postajal NYT vse bolj priljubljen tudi v splošnih in referenčnih knjižnicah, ker ga ni bilo treba še enkrat urejati. Vsak uporabnik je lahko poiskal članke, v katerem so bile omenjene določene osebe, kraji ali dogodki, kar je bila za tiste čase velika novost. Kazalo je bilo tudi odlična dopolnitev tradicionalnega klipinga, ki ga je naša dokumentacija zbirala od začetka. Nešteti regali s tematskimi mapami obstajajo še danes – tri nadstropja pod ulicami Manhattna in mu ljubkovalno pravimo mrtvašnica.

Kako sta se dopolnjevala kazalo in kliping?

Kazalo vam je povedalo, v katerih člankih so se pojavile določene ključne besede. Imelo je zelo podobno funkcijo kot današnji iskalniki po dokumentaciji, ko v okence vpišete iskane besede in dobite seznam zadetkov. Klipingi so omogočali pametnejše iskanje, saj so morali v dokumentaciji upoštevati, da je lahko ena oseba opravljala različne funkcije. Vzemimo sedanjo državno sekretarko Hillary Clinton. Če potrebujete njen dosje, mora vsebovati tako njeno sedanjo funkcijo kot tudi njene pretekle vloge: nekdanje demokratske predsedniške kandidatke, prve dame, soproge nekdanjega guvernerja Arkansasa in tudi zapis o študentki Hillary, ko se je še pisala Rodham.

Računalniki se dobro znajdejo s kazali, večje težave jim delajo klipingi. Ali že obstajajo dokumentacijski sistemi, ki bi znali najti vse vloge Hillary Clinton in izdelati uporaben dosje?

Zelo dobro urejene dokumentacije – tiste, v katerih so vsi prispevki dosledno opremljeni z enakimi ključnimi besedami in opisi – se temu idealu že kar približajo.

Če človeški iskalec pregleduje tiskan dosje, lahko gradiva zelo hitro razvrsti po pomembnosti. Poglobljen intervju, analitičen članek ali komentar se že na prvi pogled ločijo od agencijske novičke ali naključne omembe v prispevku. Tako učinkovito pregledovanje zadetkov v elektronski obliki verjetno še ni mogoče?

Osnovno računalniško iskanje je v resnici zelo preprosto. Ko pretvorite arhiv v elektronsko obliko, ga razbijete na posamezne znake, ki jih računalniki znajo prepoznati. Ko v iskalno polje vpišete določeno zaporedje teh znakov – ključne besede –, vam računalnik izpiše kronološko razvrščene zadetke, ne zna pa presojati njihovega pomena. To pomeni, da boste že pri iskanju člankov o Hillary Clinton dobili veliko neuporabnih zadetkov. Kaj šele, če boste vpisali »apple«. Tretjina najdenih zapisov bo govorila o sadežu (jabolku), četrtina o računalniškem podjetju Apple, v vseh drugih bo beseda omenjena čisto naključno. Zato morajo biti vsa besedila opremljena s premišljenimi oznakami, ki računalniku pomagajo razlikovati med imenom podjetja in sadežem. Te oznake pri nas še vedno vnašamo ročno, saj lahko le na ta način zagotovimo dovolj konsistentno označevanje.

Kako lahko časopisne in druge dokumentacije tekmujete z googlom, amazonom ali facebookom, ki pri razporejanju iskalnih zadetkov uporabljata neštete trike za izboljševanje natančnosti: zgodovina iskanja, nakupovalnih navad, vsebino elektronske pošte, objave na osebnih profilih … Časopisi nimate tako podrobnih uporabniških informacij.

Časopisi ne moremo tekmovati z omenjenimi podjetji, ker so prevelika in lahko zbirajo nepredstavljive količine uporabniških podatkov. Vendar tudi mi razvijamo uporabne trike za izboljševanje iskalnih zadetkov. Obnašanje naših bralcev na spletu kar dobro poznamo. Naučili smo se spremljati pojavljanje naših člankov v blogosferi in določiti najpomembnejše mnenjske voditelje. Vemo, kdo priporoča naše vsebine, kako se širijo po svetovnem spletu in kako lahko z družabnimi omrežji povečamo njihov doseg. Poleg tega imamo časopisi še en pomemben podatek, ki ga internetna podjetja nimajo – uredniške odločitve.

Katere novice so bile objavljene na naslovnici?

Kateri intervjuji so dobili več prostora, katere teme smo v nekem obdobju bolj poglobljeno pokrivali … Ti podatki so zelo koristni, saj odražajo neštete debate, premisleke in presoje, ki so se dogajale na uredniških sestankih. Ta pristop se nam zdi zelo obetaven, saj združuje dolgoletne izkušnje človeških urednikov z matematičnimi statističnimi orodji, ki sta jih prinesla digitalizacija in svetovni splet. Tudi prvi rezultati našega pilotskega projekta, v katerem smo preizkušali uporabo uredniških metapodatkov, so zelo spodbudni.

Google poskuša z novičarsko storitvijo google news doseči podoben učinek – le brez človeške pomoči. Vlogo odgovornega urednika so zaupali svojemu matematičnemu algoritmu.

Internetna podjetja se rada pohvalijo, da so človeške urednike uspešno nadomestili s statističnimi modeli in matematično analizo, vendar to ni čisto res. Tudi google news presoja pomembnost člankov glede na uredniške odločitve – kje je bil objavljen članek, kako dolgo je bil na spletni strani in kakšen pomen so mu pripisali človeški uredniki. Enako druga internetna podjetja. Natančnost matematičnih algoritmov morajo nenehno izboljševati njihovi človeški skrbniki.

Na področju iskanja in tudi jezikovnih tehnologij – zlasti pri strojnem prevajanju – se ves čas prepletata dva pristopa: statistični in semantični. Prvi poskuša premleti velike količine podatkov in izračunavati ujemanje, na kar prisega google. Drugi želi razumeti kontekst, kar zagovarjate vi. Kateri pristop ima trenutno več privržencev?

V zadnjem desetletju se je neznansko povečala količina podatkov v digitalni obliki in hkrati procesorska moč računalnikov, ki te podatke obdelujejo. Google lahko statistično obdela na milijone elektronskih pisem, člankov, knjig, blogov in drugih spletnih vsebin – nepredstavljivo zalogo človeške uporabe jezika. Ker so njegova prevajalska orodja vse boljša in se natančnost njegovega iskalnika hitro povečuje, se krepijo tudi pričakovanja do statističnega modela in prepričanje, da bodo lahko računalniki brez človeške pomoči in poznavanja pravil prevajali besedila v tuje jezike, pisali članke in jih urejali. Vendar za medijsko organizacijo statistični pristop nikoli ne bo dovolj natančen. Statistika je lahko koristno orodje, ne more pa nadomestiti dobre uredniške presoje, ki ostaja glavna konkurenčna prednost kakovostnega medija.

Pri spletnem mediju Huffington Post trdijo, da so uredniki vedno pokroviteljski do bralcev in jim vsiljujejo lasten elitistični okus, vrednote in politična prepričanja. Zato izbiro pomembnosti prepuščajo bralcem – najbolj klikani članki so najpomembnejši. Kako bi bil organiziran arhiv, če bi ga oblikovale želje bralcev?

Precej drugače, kot si zamišljamo arhivarji (nasmešek). Arhivi so bili tradicionalno namenjeni raziskovalcem, akademikom in novinarjem, ki imajo zelo specifične iskalne potrebe. Običajne uporabnike zanimajo čisto druge stvari. Včasih kliknejo na kako arhivsko povezavo, ker jih je pritegnil prispevek na spletni strani. Najpogosteje pa v časopisnem arhivu iščejo sebe, znance, sorodnike in dogodke, s katerimi so osebno povezani. Tudi sam sem se že večkrat zalotil, kako brkljam po dogodkih iz svojega otroštva ali iščem novice, povezane s predniki. Med drugim sem našel star zapis o prapradedu, ki je ob neki poplavi postal junak. V časopisu, ki je v zadnjih 160 letih objavil več kot dvajset milijonov člankov, je takih informacij še veliko.

Je morda to način, kako tržiti časopisno dokumentacijo? Ponujanje osebnih biografskih storitev?

Poznate storitev timeline, ki so jo pred kratkim predstavili pri facebooku? Časovnico, v katerih so zbrani vsi dogodki, o katerih ste pisali na osebnem arhivu, vaša prijateljstva, popotovanja …? Predstavljajte si, da bi lahko svojo osebno časovnico dopolnili z dogodki, ki so se tedaj zgodili v vašem kraju ali drugod po svetu – kakšen je bil svet, ko sem se poročil, dobil prvega otroka? Kaj se je dogajalo v mestu, kjer sem živel, in kateri moji sošolci so postali znane osebnosti? Povezovanje podatkovnih zbirk danes omogoča zelo zanimive rabe arhivov, ki še pred nekaj leti niso bile mogoče. Pri NYT smo začeli člankom dodajati podatke o lokaciji, kar bo olajšalo iskanja, povezana z določenimi kraji ali celo mestnimi predeli. Wikipedia beleži številne koristne biografske in druge podatke, ki jih naš arhiv še nima. Za zabavo smo izdelali lestvico znanih osebnosti, razvrščeno po telesni višini, ki je doživela zelo dober odziv. Trenutno preizkušamo tudi storitev, ki ji zaupate svoje osnovne biografske podatke in dobite interaktivni zgodovinski zemljevid, ki vas umesti v čas in prostor. Vse to so primeri, ki kažejo, da podatki zares zaživijo šele, če so povezani in dostopni, zato so pobude o odpiranju podatkov tako pomembne.

Ker določajo enotna pravila za urejanje podatkovnih zbirk?

Ali vsaj enotna priporočila. Sedanjega predsednika Baracka Obamo vodimo po drugačnem evidenčnem sistemu kot wikipedia, kongresna knjižnica, spletna prodajalna amazon ali twitter. Naša podatkovna zbirka ne ve niti tega, da je moški, ali da je star 50 let, vendar nam lahko ta podatek povedo druge podatkovne zbirke in arhivi. O tem problemu dokumentacije doslej niso razmišljale, saj združevanje tako različnih podatkovnih zbirk niti tehnično ne bi bile mogoče. V prihodnosti pa bo uporabnost dokumentacije zelo odvisna od njene povezljivosti, saj se za sodelovanje zanimajo tudi različne raziskovalne skupine, ki se ukvarjajo s strojnim prevajanjem, umetno inteligenco, spremljanjem družbenih trendov in širjenjem novinarskih zgodb. Pri takem projektu trenutno sodelujemo tudi z raziskovalci vašega inštituta Jožefa Stefana in Slovensko tiskovno agencijo.

Ugotavljate, kako se širijo novinarske zgodbe?

Znanstveniki želijo v projektu Xlike razviti jezikovne tehnologije, ki bi omogočale pregledovanje in spremljanje novičarskih virov v različnih jezikih. Ne le na ravni posameznih fraz ali ključnih besed – to danes ni več novost –, ampak hočemo računalniku pomagati, da bi razumel sporočilo besedila. Namen tega projekta pa je spremljanje toka informacij. Zanima nas, kaj se zgodi, ko se, denimo, v Braziliji zgodi huda prometna nesreča in ponesrečenec na twittru v portugalščini objavi novico o dogodku. Jo povzamejo lokalni mediji? Postane nacionalna ali se celo razširi po svetu?

Zakaj je taka informacija zanimiva za časopise?

Poznavanje novičarskih ciklov je le prvi korak. Naš motiv je tehnologija, ki bi znala v različnih jezikih spremljati dogajanje na družabnih in tradicionalnih medijih. S takim orodjem bi naši analitiki iskali zanimive novinarske zgodbe in družbene trende, ki bi jih sicer spregledali – od novic do ugotavljanja, kako so se skozi čas spreminjale ideje, družbeni koncepti, obravnava družbenih manjšin in politična retorika. Če bomo znali uspešno povezati dnevne informacijske tokove s podatki, ki jih hrani naša dokumentacija, lahko pridobimo veliko prednosti pred drugimi medijskimi tekmeci. Sploh če te podatke združimo še z našimi infografiki, ki so se v zadnjih letih naučili zelo dobro ilustrirati zgodbe s podatki.

Konec lanskega leta je raziskovalec Michael Witmore uporabil zmogljiva analitična orodja za proučevanje Shakespearovih dram. Iskal je slogovne posebnosti, preverjal teorije, da so dela znanega angleškega dramatika pisali različni avtorji, in med drugim dokazal, da je bil Othello sprva najverjetneje komedija. Bi lahko spodobno analizo vaše dokumentacije nekoč ugotovili, kdo je v resnici ubil predsednika Kennedyja?

Ali dokazali, da je Elvis še vedno živ? (smeh) Tistim, ki so prepričani, da poznajo pravo resnico o Kennedyjevi smrti, pristanku na luni ali usodi kralja rokenrola nobena analiza ne more dati odgovora, ki bi jih zadovoljil. Ne, časopisni arhivi še dolgo ne bodo odgovorili na taka vprašanja, ne glede na to, kako boste premetavali podatke. Kmalu bomo znali ugotoviti, v katerem zgodovinskem obdobju so moški brki prehiteli brado, ali razvrščati članke po zgodbah, da se bodo določeni članki o nekdanjem kardinalu Ratzingerju znašli v dosjeju prejšnjega papeža Janeza Pavla II. Prav tako se moramo naučiti, kako uporabiti internetne uporabnike pri pregledovanju in označevanju velikih količin dokumentov.

Podobno, kot so pri Guardianu bralce prosili, naj jim pomagajo urediti elektronska pisma nekdanje guvernerke Aljaske Sarah Palin?

Podobno, vendar spletnim uporabnikom ne bi prepustil označevanja besedilnih gradiv, ker imamo na tem področju že uveljavljen sistem, ki bi ga zunanji pomočniki težko izboljšali. Množicanje bi raje uporabil pri označevanju fotografskih zbirk, saj so fotografske podobe še zelo slabo opremljene z opisi, kje je posnetek nastal in kaj je na njem. Google in Facebook vlagata veliko denarja v razvoj tehnologij, ki bi znale same prepoznavati obraze, stavbe in lokacije, vendar dvomim, da bodo ti podatki kdaj javno dostopni. Sanjam o dnevu, ko bom lahko začel naš arhiv povezovati s kakovostno urejeno fotografsko zbirko, saj imam že veliko zamisli, kaj vse bi lahko ustvaril. Čudne sanje, saj vem, ampak računalnikarji pogosto veljamo za čudake. Sploh, če smo hkrati še arhivarji (nasmešek).

Fujijev novi brezzrcalni sistem x-pro 1, ki je zaposloval novinarje na letošnjem sejmu zabavne elektronike CES, je skoraj popolna digitalizirana kopija Contaxa g2, ki ga je japonski koncern Kyocera predstavil pred več kot petnajstimi leti. Novi Canonov g1x, ki ga sporočila za javnost predstavljajo kot revolucionarno združevanje kompaktnega ohišja in velikega tipala, po zasnovi zelo spominja na Sonyjevega nenavadneža r1 iz leta 2005.

Olympus bo v prihodnjih tednih predstavil digitalnega novinca om-d, s katerim bodo obudili serijo fotoaparatov om, po kateri so sloveli v nedigitalnih časih. Podobnemu trendu sledijo tudi drugi ponudniki, saj številni novi modeli zelo očitno posnemajo stare fotografske klasike – po obliki, funkcionalnosti, zasnovi in filozofiji.

Zakaj zatekanje v fotografsko zgodovino?

Prvi razlog je pomanjkanje novih zamisli. Digitalni žepniki se od filmskih časov niso prav dosti spremenili. Velikost je primerljiva, prav tako objektivi, način uporabe, postavitev gumbov in fotografske zmogljivosti. Podobno nespremenjeni so ostali fotoaparati (d)slr in njihovi objektivi, ki večinoma temeljijo na podobnih ali celo enakih ohišjih in optičnih zasnovah kot njihovi filmski predhodniki. Še brezzrcalni fotoaparati, verjetno največja tržna novost zadnjih let, se vse bolj spogledujejo s klasičnimi napravami z optičnim iskalom (»rangefinder«), ki so nekoč že zapolnjevali prostor med velikimi zrcalno-refleksnimi sistemi in žepniki. Povečevalo se je le število megapik na tipalu, vendar ta napredek ni nujno prinesel večje kakovosti posnetkov, kar kažejo rezultati našega desetletnega preizkusa.

Digitalni fotoaparati so postali zelo generični, množični izdelki, ki jih sestavljajo podobne sestavine (tipala, zasloni …), imajo primerljive lastnosti in proizvajalcem prinašajo nizke marže. Zato jih poskušajo proizvajalci cenovno segmentirati z oblikovanjem. »Sodobna« oblika nagovarja ljubitelje novosti, »starinska« poskuša vzbujati nostalgijo ali ustvarjati občutek prestiža in kakovosti izdelave (kovina namesto plastike, gumbi namesto izbirnikov …). Hkrati izkušnje avtomobilske, pohištvene in drugih panog kažejo, da je mogoče »retro« izdelke uspešno prodajati za precej višjo ceno.

Vendar ne gre samo za marketing.

Digitalni fotoaparati so bili dolgo le skromne elektronske kopije filmskih predhodnikov, saj so za njimi zaostajali po vseh fotografskih merilih (tehnični kakovosti posnetka, opremi, zmogljivostih …). Elektronika ni zmogla obdelati dovolj posnetkov na sekundo, tipala niso dosegala ločljivosti filmov, uporaba je bila nerodna. Šele pozneje so se začele te razlike zmanjševati. A ne zato, ker bi proizvajalci digitalni fotoaparatov predstavili boljšo ergonomijo, temveč jim je tehnološki razvoj olajšal posnemanje rešitev iz filmskih predhodnikov. Znova so začeli vgrajevati uporabna iskala, večati površino tipal, vračati kolesca in tipke na ohišje (namesto izbirnikov) ter razvijati svetlobno močne »fiksne« objektive namesto cenenih zumov. Skratka – začeli so iskati nekdanjo fotografsko uporabnost.

Prebiranje komentarjev ob Fujijevi in Olympusovi novosti me je spomnilo na vrednote, ki so jih zagovarjale stare fotografske revije iz sedemdesetih let. Robustno kovinsko ohišje, zaščiteno pred vlago in drugimi vremenskimi vplivi. Sveta trojica objektivov, s katerimi je mogoče ujeti skoraj vsak motiv – zmeren širokokotnik, kratek teleobjektiv in standardna petdesetka. Svetlo iskalo, ki fotoaparat spet postavlja k očesu, stran od nenaravnega kukanja na zaslon. Poudarjanje kakovosti posnetka namesto števila megapik in posebnih digitalnih učinkov. Vse tisto, kar sem pogrešal v zadnjih desetih letih.

Ali to pomeni, da bodo stranski učinki nove starinskosti pozitivni? Ne nujno.

Urednik Delovega Infoteha je v nedavnem komentarju zapisal, da na fotografske potrebe proizvajalci pomislijo le pri najdražjih izdelkih, ki jih ponujajo zahtevnejšim uporabnikom. Ostale še vedno prepričujejo s številom megapik, oblikovanjem in funkcijami, ki jih ne bodo nikoli uporabili. Hkrati se spletni komentatorji v debatah o fotografskih novostih večinoma ubadajo s »pipetkanjem« – skrajnim povečevanjem na računalniških zaslonih in ugotavljanju drobnih nepravilnosti na posnetkih, ki bi bili morda opazni šele na velikih posterjih – namesto z ugotavljanjem, kako se novinci obnašajo pri konkretnih fotografskih nalogah. Ta obsedenost s tehnološkimi “izboljšavami” pa najbolj najbolj ustreza proizvajalcem, saj lahko z vsako tehnološko novostjo vzdržujejo iluzijo “napredka”.

Zato bodo retronovosti še vsaj nekaj časa ostale dragi nišni izdelki, namenjeni nostalgikom, hipsterjem in fotografom, ki že dolgo sanjarijo o kakovostnem digitalnem rangefinderju, a jim je 7000 evrov za Leico m9 nekoliko preveč. Na preostanek fotografskega trga še ne bodo imeli večjega vpliva. Tega bodo še naprej obvladovali poceni žepniki, vstopni dslr in mobilniki, ki postajajo nekakšne Kodakove boksovke 21. stoletja: množični, vsenavzoči in morda tudi podobno revolucionarni.

Sedanji ameriški predsednik letos ne bo več mogel nastopati kot razmeroma neznan kandidat, ki je s preprostimi sporočili, oznanjanjem sprememb in premišljeno izrabo spletnih orodij najprej izločil demokratsko veteranko Hillary Clinton in nato končal predsednikovanje republikanca Georgea Busha. Pri zbiranju prispevkov se ne bo mogel predstavljati kot politik brez močnih finančnih sponzorjev, ki so mu navadni Američani množično prispevali manjše zneske za financiranje kampanje. Gverilske spletne strategije so v zadnjih dveh letih množično prevzeli oglaševalci, nevladne organizacije in pripadniki gibanja čajank, kar je precej zmanjšalo njihov učinek in verodostojnost. Hkrati Obama ne bo več smel ponavljati starih političnih nagovorov, ker bo mogoče iz bogatega arhiva prejšnje spletne kampanje zelo hitro izbrskati izjave, ki bodo v današnjih okoliščinah izzvenele kot neizpolnjene ali celo prelomljene obljube.

Zato so njegovi spletni svetovalci sklenili, da se bodo zgledovali po metodah in prijemih, ki so jih v zadnjih letih izpopolnili trgovci, oglaševalci in spletna podjetja, je ugotovil washingtonski dopisnik Financial Timesa Richard McGregor, ki je konec lanskega leta pokukal v Obamov čikaški internetni štab. Čeprav je od vodje kampanje Michaela Slabyja in njegovih sodelavcev izvlekel le malo uradnih informacij, je izvedel, da tokratna kampanja ne bo temeljila na mobilizaciji in širjenju informacij prek družabnih omrežij, ampak bodo analitike zanimale predvsem informacije o spletnih uporabnikih in njihovo obnašanje.

Prostovoljci so opravili že za več kot milijon podrobnih pogovorov z volivci in jih vnesli v posebne sisteme za besedilno analizo. Računalniški analitiki so začeli premlevati podatke o registriranih uporabnikih demokratskih spletnih strani in blogov, prijateljih Baracka Obame na facebooku (teh je trenutno več kot 24 milijonov), bralcih njegovih tvitov in prejemnikih demokratske elektronske pošte. Na svetovnem spletu so začeli iskati sledi, ki bi jim pomagale najti prihodnje nove volivce in darovalce, določiti neopredeljene volivce in ugotoviti, kateri volivci so že prepričani – zapriseženi demokrati ali republikanci – in jim nima smisla pošiljati mobilizacijskih sporočil. V podatkovne zbirke so nato vnesli tudi druge pomembne osebnostne in demografske podatke, ki jim bodo pomagali pri natančnem naslavljanju predvolilnega gradiva.

Če bodo za volivca ugotovili, da je vojaški veteran, mu bodo pošiljali pisma in letake s temami, ki so zanimive za veterane. Če je nekdo med Obamovim mandatom izgubil službo, ga ne bodo prosili za prispevke, saj bi se mu lahko še bolj zamerili. Namesto tega mu bodo predstavili ukrepe za odpravljanje brezposelnosti in ga poskusili prepričati, da razumejo njegove težave in mu želijo pomagati, je od neimenovanih prostovoljcev izvedela novinarka ameriškega poslovnega tednika Businessweek Julianna Goldman, ki je prav tako pripravila reportažo o pripravah na predsedniško volilno tehnokampanjo. Druge podrobnosti sodelavci kampanje zelo skrbno skrivajo, saj samo najpomembnejši strategi vedo, katere podatke iščejo računalniški analitiki in katere informacije jim lahko pomagajo izslediti politične podpornike ali nasprotnike.

Ameriška predsedniška tekma je v zadnjem desetletju že večkrat postavila nova pravila političnega spletnega komuniciranja in vodenja kampanj. Demokratski predsedniški kandidat Howard Dean je leta 2004 uspešno uporabil svetovni splet za financiranje kampanje, saj je z mikroprispevki volivcev zbral prve dolarske milijone. Njegova orodja je leta 2008 izpopolnil Obamov štab, ki je od Američanov zbral za več kot pol milijarde dolarjev prispevkov in na spletnih družabnih omrežjih sistematično nagovarjal mlajše volivce. Glavni strateg Georgea Busha Karl Rove je iskal povezave med potrošniškimi navadami in političnimi preferencami (pivci določene znamke piva so pogosto simpatizerji republikancev, a ne hodijo na volitve), poleg tega je začel internet vse bolj dopolnjevati ali celo določati medijsko poročanje o kampanji (posnetki z mobilnikov, blogerski zapisi in tviti, prikrite kampanje, širjenje dezinformacij …).

Če bo Obami ob pomoči računalniških hekerjev in skrajne »personalizacije« političnih sporočil uspelo prepričati dovolj volivcev in kljub številnim težavam ohraniti predsedniški položaj, bodo njegovo strategijo kmalu posnemali politiki po vsem svetu. Napredne podatkovne analize se bodo iz znanstvenih laboratorijev, spletnih trgovin, obveščevalnih služb in financ množično preselile v politiko, zato se bodo tudi volitve kot priložnost za prodajanje določenega politika še bolj približale izkušnji nakupovanja na spletnih trgovinah – s premišljenim sistemom priporočil, merjenega oglaševanja in triki za spodbujanje potrošniškega obnašanja.

Opozorila, da so postali državljani v sodobnih demokracijah podobni pasivnim političnim potrošnikom, ki spremljajo politiko kot nekakšen medijski resničnostni šov, so kritični politični teoretiki v zadnjih desetletjih zapisali že velikokrat. Priprave na Obamovo predsedniško kampanjo pa kažejo, da se bo treba dokončno posloviti tudi od idealiziranih napovedi, da bo politične potrošnike obudila čudežna demokratična moč interneta in politiko znova vrnila državljanom. Prej nasprotno, saj si lahko natančno spoznavanje uporabniških navad, obsežno zbiranje podatkov in pošiljanje prilagojenih sporočil privoščijo samo elite, ki internet uporabljajo kot učinkovito orodje za uveljavljanje interesov in koncentracijo informacijske moči. »Običajnim državljanom« take storitve večinoma niso dosegljive.

Vendar dogajanje v čikaškem nebotičniku ne opozarja le na neenakomerno razporejenost informacijske moči, ki je obstajala tudi v časih tradicionalnih medijev. Ameriški pravnik in publicist Cass Sunstein je v knjigi Republic 2.0 že pred petimi leti zapisal, da blogi, forumi, družabna omrežja in druga internetna orodja niso nujno razširili obzorja, spodbudili izmenjave različnih pogledov in ustvarili novega prostora za demokratično debato, temveč so imeli nepričakovan stranski učinek. Internet se ni razvijal kot razvejana mreža, ampak je postajal vse bolj podoben mnenjski milnici, sestavljeni iz večjih in manjših mehurčkov, v katerih se zbirajo podobno misleči posamezniki. Demokratski blogerji so nagovarjali demokratske blogerje in objavljali povezave na naklonjene članke, enako republikanci. Homogene spletne skupnosti so ponudile zelo primerno okolje za skrajna politična stališča, ki jih niso več mogli prevetriti zunanji vplivi. Ker mnenjski mehurčki med sabo niso komunicirali, je začela zamirati tudi javna debata.

Sunsteinove zapise je lani dopolnil ameriški aktivist in predsednik vplivne nevladne organizacije Moveon.org Eli Pariser, ki je v knjigi The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You opisal delovanje priljubljenih spletnih storitev ter njihovo odvisnost od sistemov za priporočanje, razvrščanje in filtriranje informacij. Zmotilo ga je spoznanje, da Google, Facebook, Amazon in drugi spletni igralci vse bolj samovoljno presojajo, katera informacija je zanj zanimiva, kdo je pravi prijatelj, kateri izdelek mu najbolj ustreza in kakšna politična stališča se bodo znašla na njegovi elektronski napravi. Pojasnil je, kako ga ti filtri brez njegove vednosti ali vpliva zapirajo v mnenjske mehurčke, kakršne je opisal Sunstein, in nakazal njihove negativne učinke, če jih bodo začeli množično uporabljati politiki: razkroj javnosti v posameznike, spreminjanje državljanov v potrošnike in še močnejše spodbujanje »potrošniške« politike, ki bo poskušala hkrati ustreči vsem in nikomur.

Natančno merjena in prilagojena politična sporočila, kakršna volivcem pripravlja Obamov volilni štab, so lahko zelo učinkovita pri prodajanju predsedniškega kandidata, vendar pospešujejo tudi natanko tiste pojave, pred katerimi je svaril Pariser. Če bo Obama tokrat zmagal predvsem zato, ker bodo njegovi računalniški algoritmi uspešnejši od nasprotnikovih, bi ta zmaga napovedala politiko, ki je še precej manj »demokratična« od tega, kar zadnjih nekaj mesecev spremljamo v Sloveniji. Naj zveni še tako neverjetno.

(Sobotna priloga Dela, 21. januar 2012)

Če ste odgovore na omenjena vprašanja – podobno kot večina uporabnikov svetovnega spleta – včeraj iskali na Googlu, vas je najprej napotil na največjo spletno enciklopedijo Wikipedio, a je bila njena angleška stran zaprta. »Takšna bo družba, v kateri ne bomo več smeli svobodno izmenjevati znanja,« so zapisali njeni upravljavci. Družba, kakršno z novima zakonoma o preprečevanju spletnega piratstva (SOPA) in varstvu intelektualne lastnine (PIPA) v zadnjih mesecih domnevno uvajajo ameriški zakonodajalci.

Protestu spletnih enciklopedikov se je ob enodnevnem »vikimrku« pridružilo še več drugih vplivnih spletnih strani (Reddit, WordPress, Boingboing …), ki so prepričane, da lahko nova ameriška zakona z napadom na celotne tehnološke platforme (in ne več posamezne kršitelje) usodno omejita odprti in svobodni internet po vsem svetu, uvedeta nadzor spletnih vsebin, spodbujata cenzuro in zadušita spletno ekonomijo. Za nasprotnim okopom pa so se utrdili tradicionalni založniki, glasbene založbe, filmski studii in drugi lastniki avtorskih pravic, ki spletnim piratom pripisujejo izgubljene dolarske milijarde in delovna mesta.

Njihov dvoboj ima močno kulturno, gospodarsko in politično ozadje. Internetni ideologi so prepričani, da mora internet ostati odprt in nevtralen medij, na katerem lahko vsakdo pod enakimi pogoji širi politične ideje, ustanovi podjetje in si izmenjuje informacije. Uspešna internetna podjetja in organizacije (Google, Facebook, Wikipedia …) uporabljajo internetno ideologijo za uveljavljanje lastnih poslovnih in političnih interesov, saj njihovi poslovni modeli in vpliv temeljijo na svobodni izrabi internetnih virov. Nasprotno koalicijo sestavljajo poslovni interesi stare kulturne industrije, ki hoče ohraniti nekdanje (preživele) monopole in omejiti nove tekmece, ter želja države – tudi slovenske – po večjem nadzoru državljanov, ki ga omogočajo nove tehnologije.

Obe strani uporabljata močne pojme. Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob varnost, zakonitost in red. Velike besede, lobiranje in poslovni interesi pa zamegljujejo zelo preprosto dejstvo, da piratstva na svetovnem spletu ni mogoče »učinkovito« preganjati brez zelo natančnega nadzora internetnega prometa in sprotnega pregledovanja podatkovnih paketkov, ki razkrije njihovo vsebino. Zato bi morali zakonodajalci javno in odprto presoditi, ali zaščita intelektualne lastnine (oziroma njenih lastnikov) upravičuje uvajanje obsežnih in politično občutljivih podatkovnih zbirk internetnega prometa (infrastrukturo nadzora) ali je treba med pripravo protipiratskih zakonov enakovredno upoštevati tudi druge državljanske pravice: do zasebnosti, izražanja, domneve nedolžnosti in sodnega procesa.

Ameriški zakonodajalci te naloge doslej niso opravili. Prav tako ne njihovi evropski kolegi.

(Delo, 19. januar 2011)

Ko je ameriški časopis New York Times (NYT) lani uvedel zaračunavanje spletnih vsebin, so za razvoj plačilnega sistema plačali 45 milijonov dolarjev – nekajkrat več, kot lahko z njim zaslužijo v enem letu. Londonski Times s »plačljivim zidom« neuradno izgublja denar. So ti sistemi ekonomsko sploh smiselni?

Ljudje z londonskega Timesa so mi povedali, da so izdelali številne analize, ali se jim plačilni zid izplača. Vse so pokazale, da je to samomor, da bodo izgubili bralce in denar, a je njihov lastnik Rupert Murdoch kljub temu vztrajal in zaprl vsebine. Zanj je bila to načelna zahteva: vsebine je treba plačevati. Bil je tudi v vojni z Googlom, ki vse ponuja brezplačno.

Vendar Murdoch časopise že dolgo subvencionira s prihodki iz drugih dejavnosti, zlasti televizije.

To drži. Murdoch si lahko privošči takšne načelne odločitve – tudi če mu prinašajo izgubo. Vendar takšnih založnikov na Slovaškem ali v Sloveniji ni. Plačljivi zidovi, kakršne postavljajo v ZDA in Veliki Britaniji, zato niso primerni za naše trge. To smo spoznali tudi na časopisu, kjer sem delal kot spletni urednik. Uvedli smo sistem zaračunavanja vsebin in nismo zaslužili niti toliko, da bi pokrili naložbo, zato smo ga ukinili.

Zakaj bralci niso plačevali člankov?

Ko smo delali analize in tržne raziskave, je veliko bralcev povedalo, da so pripravljeni plačevati vsebine na spletu. Ko smo uvedli plačilni sistem, tega ni storil skoraj nihče, zato me je začelo zanimati, zakaj takšna razlika med besedami in dejanji. Prepričan sem, da je večinoma kriva uporabniška izkušnja. Poglejte uspešne spletne trgovine – kako dobro znajo spoznavati vaše navade in vas s priporočili usmerjati k nakupom. Časopisni založniki za najboljšimi praksami na spletu zaostajajo za najmanj pet do sedem let.

Kakšne so te najboljše prakse?

Založniki pogosto spregledajo sistem plačljive kabelske televizije, ki deluje že dolgo in se prijemlje tudi na elektronskih tablicah – kot aplikacije. Pri NYT so pametno ugotovili, da nima smisla odganjati naključnih obiskovalcev, ki jih na njihovo stran usmeri kakšen tvit ali novičarski agregator, zato vsebine zaračunavajo samo rednim obiskovalcem in poskušajo pridobiti njihovo naročniško zvestobo. Če je sistem prestrog, uporabnike odvrnete ali jih spodbudite, da do vsebin pridejo drugače. Ko je NYT uvedel plačilni zid, so že istega dne po spletu zakrožila navodila, kako ga obiti. Sistem plačevanja mora biti preprost, pavšali so uporabnejši od plačila za posamezne članke. Veliko je odvisno tudi od tega, ali zaračunate prave vsebine.

Kaj je smiselno zaračunati? Ekskluzivo? Zvok in sliko? Arhiv?

Zanimivo, da hočejo vsi najprej zaračunati arhiv, čeprav ne poznam primera, da bi s starimi članki kdo kaj zaslužil. Arhiv deluje po načelu dolgega repa – ujamete bralce, ki jih je na vaš članek usmeril Google, ali ljudi, ki nekaj konkretnega iščejo. Njih nima smisla odganjati z zapiranjem članka. Odgovor, kaj je smiselno zaračunavati, pa mora najti vsak časopis zase. Naši uporabniki na Slovaškem zdaj preizkušajo več kot štirideset različnih pristopov: eni zaračunavajo članke, drugi videe, komentarje, potrošniške informacije, ekskluzivne zgodbe. Imamo celo poskus zaračunavanja pravice do komentiranja člankov. Nad to možnostjo so bili izjemno navdušeni na Guardianu, ker imajo preveč dela z moderiranjem.

Ostanejo vsebine zaprte za vedno ali jih časopisi pozneje odprejo?

Tudi teh možnosti je veliko. Nekateri zaračunavajo prvih osem ur, nato odprejo. Drugi imajo zaprte članke 24 ur, teden, mesec. Vendar v praksi razlika med tednom in mesecem ni velika. Za dnevne medije je vse to že arhiv.

Pravih analiz slovenskega trga še ni, vendar preprosti izračuni kažejo, da mediji ne morejo upati ravno na milijonske prihodke od prodaje. Koliko iztržijo vaše slovaške stranke? Se jim je uvedba vašega sistema izplačala?

Slovaški založniki se za naš sistem niso odločili zaradi denarja, ki bi ga ustvarili v prvem letu ali dveh, saj so spletni prihodki še vedno nizki. Glavni vzrok so bili podatki: kako se vedejo uporabniki, katere vsebine se prodajajo, kateri pristopi povečujejo prodajo, kakšna je realna tržna vrednost njihovih vsebin. Brez konkretnih podatkov imate samo napovedi in ugibanja, kar je premalo. Oglaševalci danes tudi od časopisov zahtevajo natančne meritve uporabnikovega vedenja, kakršne ponujata Facebook in Google.

Plačljiva kabelska televizija je bila uspešna tudi zato, ker so se naročniki znebili oglasov in drugih prekinitev. Se bodo tudi plačniki spletnih časopisov izognili oglasom?

Če ljudje kupijo časopis, jih ne moti, da so v njem oglasi. Če plačujejo spletno storitev, pa pričakujejo, da oglasov ne bo, zato smo v sistem vgradili tudi možnost izklopa oglasov. Ta možnost se mi zdi zelo zanimiva, saj precej spremeni odnos med založniki, novinarji in bralci. Kaj bi se zgodilo, če vaše glavne stranke ne bi bile več oglaševalske agencije, ampak bralci? Kako bi se spremenil odnos bralcev do novinarskih izdelkov, če vsebina ne bi bila več navidezno brezplačna? Boste prej napisali jezno pismo, da ne boste plačevali za tako zanič besedilo, ki ste ga prej še nekako prebavili?

Slovaški založniki so se – podobno kot slovenski – za vaš sistem odločili kolektivno. Jih je kdo prijavil zaradi morebitnega kartelnega dogovora?

Pozanimali smo se pri domačem uradu za varstvo konkurence in malce spremenili prvotni model, preden smo pridobili njihovo soglasje. Mnenja slovenskega varuha konkurence nimamo, vendar domnevam, da bi se odločil podobno, saj moramo oboji slediti enakim evropskim direktivam. To je v nekdanjih socialističnih državah vselej občutljivo, saj je v medijskem svetu zakoreninjen strah, da regulatorji niso dovolj neodvisni in bi lahko države uporabljale protimonopolno zakonodajo za pritisk na medije.

Vaša družba pobere tretjino od prodanih vsebin. Se vam vstop na tako majhen trg sploh izplača?

V Sloveniji ne pričakujemo veliko denarja. Tu smo predvsem strateško. Ko se bo za našo storitev zanimal kakšen velik brazilski ali ameriški časopis, bo preverjal naše reference. Če bodo poklicali na katero slovensko uredništvo in boste z nami zadovoljni, nam bo to lahko olajšalo vstop na bogatejše trge (nasmešek). Zato se nam tudi Slovenija izplača.

(Delo, 16. januar 2012)

Prva objava: Sobotna priloga Dela,14. januar 2012

Glasbeni blogerji so glasbeno zbirko primerjali s pozabljenim kasetnim snemalnikom, na katerega se je za zabavo posnela kopica uličnih glasbenikov, Tuaregov in lokalnih mladostnikov. Novica o nenavadnem posnetku se je hitro širila in v nekaj tednih ga je preneslo več kot sto tisoč uporabnikov spleta po vsem svetu.

Saharsko glasbo je zbral ameriški glasbenik, producent in ljubiteljski muzikolog Chris Kirkley, ki je začel v malijskem puščavskem mestecu Kidal odkrivati omrežje za izmenjavo glasbenih datotek, ki ne potrebuje internetne povezave. Poceni kitajski pametni mobilniki, ki po imenih spominjajo na znane izdelovalce zabavne elektronike (Sonny, Shamzung …), so prevzeli vlogo videokamer, glasbenih predvajalnikov in celo glasbenih studiev, v katerih uporabniki poslušajo, prenašajo, snemajo in celo montirajo posnetke. Datoteke prenašajo iz mobilnika v mobilnik in jih preprodajajo na posebnih glasbenih tržnicah. Glasba potuje s karavanami in avtobusi, se srečuje v prometnih križiščih in pridobiva nove poslušalce.

Naključni zapis, ki je nastal v Slonokoščeni obali, zato včasih postane velika mobilna uspešnica v Mavretaniji, je povedal Kirkley. Spremljanje popotovanja glasbenih datotek pa ne pomaga le zaznavati poti, po katerih se prek Sahare pretakajo kulturni vplivi, ampak tudi pomagajo razbijati stereotipne predstave, kakšna bi morala biti afriška glasba.

Zakaj ste za svoje glasbeno raziskovanje izbrali ravno malijsko mestece Kidal?

V resnici nisem prav dosti izbiral. Vzel sem kitaro, snemalnik in poceni prenosnik ter se odpravil na glasbeno popotovanje v zahodno Afriko. Hotel sem se družiti s tamkajšnjimi glasbeniki in pri tem snemati, kakšna glasba nastaja na robu Sahare. Posnetke sem zbiral dobro leto in vmes postavil spletno stran, na kateri sem pisal dnevnik in objavljal glasbene najdbe. V Kidal sem zašel pozneje, po skoraj dveh letih potepanja.

Niste sledili zgledu ameriškega glasbenika Rya Cooderja, ki je ravno v Maliju odkril pokojnega kitarista Alija Farko Toureja, poznejšega zvezdnika afriške glasbe?

Ne, nisem iskal novega Toureja, s katerim bi zaslovel po vsem svetu. Za tak podvig sem čisto premalo ambiciozen (smeh). Gnala me je predvsem radovednost, kako zveni tradicionalna glasba, ki še ni čisto okužena z zahodnimi vplivi. Radovednosti se je pridružila še želja, da bi jo ohranil, preden izgine – lep primer zahodnjaškega nostalgičnega pokroviteljstva. Vendar sem kmalu spoznal, da so bile moje predstave preveč idealizirane. Mladostniki ne poslušajo in ne ustvarjajo izvirne ljudske glasbe, kakršno si predstavljamo na zahodu. Tudi tuareški glasbeniki ne izvajajo folklore, ampak iščejo nove glasbene izraze, se spogledujejo z elektroniko in so navdušeni nad možnostmi, ki jih ponuja glasbeni studio. Zato sem nehal iskati domnevno izginjajoče zvoke in postal pozornejši na tisto, kar nastaja danes – na ulici, v domači produkciji, na računalnikih in mobilnikih. Prav mobilniki so bili moje najbolj zanimivo afriško glasbeno odkritje.

Zakaj?

Internetne povezave so redka dobrina, prav tako računalniki, glasbeni predvajalniki in druga osebna elektronika, zato so mobilniki za Afričane verjetno najpomembnejša tehnologija. Glasba z mobilnih telefonov je vsepovsod, saj jih ljudje uporabljajo za poslušanje – podobno kot pri nas ipade in druge predvajalnike mp3. A s pomembno razliko: ker ne uporabljajo slušalk, se glasba ves čas razlega iz mobilniških zvočnikov: na avtobusih, ulici, v kavarnah, med prijatelji. Poslušanje zato ni individualna izkušnja, ampak družabna. Nenehno hreščanje malih zvočnikov me je sprva motilo, nato pa sem začel poslušati, kaj vse je shranjeno na mobilnikih.

Kdaj ste opazili, da ljudje uporabljajo mobilnike tudi za izmenjavo glasbenih datotek?

Nekega večera smo v Kidalu posedali v šotoru, kuhali čaj in poslušali gostiteljevega bratranca, ki se je ravno vrnil z daljšega trgovskega popotovanja s karavano. Nekje med potjo je kupil poceni kitajski pametni mobilnik, ki je že imel nekatere napredne funkcije – velik pomnilnik, videokamero, brezžično povezavo –, in ga začel preizkušati. Snemal je dogodke, ulične glasbenike in pesmi, ki so jih člani karavane izvajali ob večernem ognju. S sopotniki si je izmenjeval glasbo in na glasbeni tržnici nakupil nekaj glasbenih datotek. Ves večer smo gledali in poslušali njegove posnetke, nato se je začela izmenjava. Vsak je na svoj telefon prenesel tisto, kar mu je bilo najbolj všeč. Tedaj sem sklenil, da moram tudi sam postati del te glasbene izmenjave.

In ste kupili poceni kitajski mobilnik?

Najprej sem pomislil na to, vendar bi bilo prenašanje datotek po povezavi bluetooth prepočasno. Ta način je primeren, če hočete prenesti nekaj pesmi, videoposnetki pa bi se pretakali predolgo. Zato sem uporabil kar prenosnik in univerzalni čitalec pomnilniških kartic, s katerim sem lahko presnel vse podatke na trdi disk. Najprej sem prosil prijatelje in znance, če mi dovolijo kopiranje mobilniške vsebine, nato sem se preselil ob nogometno igrišče v Kidalu, ki je središče družabnega življenja. Začel sem se srečevati z mladimi in izmenjevati posnetke. Zanje sem bil zanimiv, ker sem glasbo ponujal zastonj. To ni bilo običajno, saj maloštevilni lastniki računalnikov za glasbo ponavadi računajo.

Glede na strogo piratsko zakonodajo, ki jo sprejemate v ZDA, vaše raziskovalne metode ne smete razglašati preveč naglas …

V Afriki še niso preveč tankovestni. Trgovine, v katerih prodajajo telefone, pogosto ponujajo tudi glasbo. To pomeni, da ima lastnik trgovine računalnik z glasbeno zbirko – seveda piratsko –, kupec pa si lahko izbere pesmi, ki jih želi imeti na telefonu. Še bolj nenavadne so prave tržnice, kjer na stotine prodajalcev prodaja datoteke mp3. Cene so nizke, verjetno ravno pokrijejo ceno elektrike in internetne povezave.

Ste bili uspešen izmenjevalec? Je mlade zanimala vaša glasba?

Najprej sem moral rešiti tehnični problem, na katerega nisem niti pomislil: pomnilniški prostor. Glasba, ki sem jo imel na računalniku, je bila shranjena v preveč kakovostnem zapisu, zato so bile moje datoteke zanje prevelike. Povedali so mi, da bi morali zaradi ene moje skladbe pobrisati deset njihovih, kar ni bilo sprejemljivo. Zato sem moral datoteke najprej pomanjšati, šele nato se je lahko začela izmenjava. Mlade je najbolj zanimal ameriški hiphop, zlasti priljubljen izvajalec je bil Akon. Tuaregi pa so se najbolj razveselili britanske skupine Dire Straits – menda zato, ker ima kitarist te skupine Mark Knopfler podoben način igranja kot njihovi kitaristi. Presenetilo me je, kako pogosto sem na njihovih telefonih našel Straitse, saj pri nas že dolgo veljajo za staro glasbo, ki je radii in televizije skoraj ne vrtijo.

Kakšna glasbena lestvica bi nastala, če bi jo sestavili iz glasbe na kidalskih mobilnikih? Kdo so največji zvezdniki?

Poleg Dire Straitsov sem od zahodne glasbe pogosto našel tudi Michaela Jacksona in Celine Dion. Nenavadno priljubljena je tudi skupina Scorpions.

Veliko priljubljenost Scorpionsov so zahodni glasbeni novinarji pred desetimi leti presenečeno ugotavljali tudi v Albaniji in vzhodni Evropi …

Res je, Scorpionse sem pogosto videval tudi na piratskih stojnicah v Braziliji. Najdeš jih povsod, podobno kot Iron Maiden. Zelo raznolika je bila tudi domača glasbena produkcija – od tuareških ljudskih pesmi in bamaškega hiphopa do plesov iz Slonokoščene obale, nigerijske elektronske glasbe in napevov iz filmskih mjuziklov.

Ste lahko presneli vse, kar je bilo na telefonih?

Ljudje niso imeli skoraj nikakršnih zadržkov. Presnel sem lahko vse, le včasih mi je kdo diskretno namignil, naj kako mapo pustim pri miru. Večinoma so bili tam shranjeni pornografski videi (nasmešek).

Ste našli še kaj razen glasbe?

Zelo veliko je kratkih komičnih videoposnetkov iz televizijskih serij, šovov in reklam. Sledijo glasba in športni posnetki, zelo veliko je tudi montaž – domačih posnetkov, ki jih podložijo z glasbo, predelanih televizijskih oddaj ali glasbenih spotov … Mladi vse to naredijo na mobilnikih s preprostimi programskimi orodji, saj nimajo računalnikov. Tehnično ti posnetki niso najboljši, ampak so velikokrat zelo izvirni. Zelo zanimiva najdba so bili tudi posnetki iz domače produkcije, ki so bili namenoma narejeni za distribucijo prek mobilnih telefonov. Avtorji so te posnetke prilagodili tako, da so majhne glasbene datoteke razmeroma dobro zvenele na mobilnikih.

Je bila ta glasba posneta samo za mobilnike?

Nekatere pesmi so bile izdane že prej. Predvajale so jih nekatere radijske postaje, nekatere so se znašle celo na videoportalu youtube. Vendar so imele preveč omejen doseg, zato so jih uporabniki priredili za mobilne telefone. Kar nekaj glasbe pa je obstajalo samo na mobilnikih, saj so avtorji namenoma izrabljali mobilniško omrežje za razširjanje glasbe. Ta oblika distribucije je bila presenetljivo uspešna. Zasledil sem posnetek, ki je nastal nekje v Slonokoščeni obali, a je postal velik hit v Mavretaniji – skoraj 1500 kilometrov stran, čeprav je potoval samo po mobilnikih, ne prek interneta.

So bile iz zbranih posnetkov razvidne poti, kako se glasba pretaka čez puščavo, katera so pomembna vozlišča, kje se zgodi največ izmenjave?

Zelo bi me zanimalo primerjati in analizirati, kakšna glasba se posluša v posameznih mestih in kakšne so njene poti. Mesta so pomembna vozlišča za srečevanje in izmenjevanje glasbe, prav tako manjši puščavski zaselki, kjer se sekajo poti saharskih karavan in nomadskih selitev. Vendar me taka raziskava še čaka.

Kako ste izbrali glasbo za prvo različico saharskih zvokov?

Iz gradiva sem izbral predvsem sodobnejšo glasbo, tudi elektronsko, saj sem bil čisto navdušen nad domačimi posnetki, v katerih so glasbeniki uporabili digitalne učinke, ki so jih sami ustvarili. Med njimi najbolj izstopa skupina Anmataff, ki temelji na tuareškem kitarskem zvoku, a je uporabila tudi elektronski ritem, ki so ga sami sprogramirali. Povedali so mi, da so hoteli ujeti starodavno ritmiko, ki je zelo značilna za njihovo glasbo in posnema umirjeno, skoraj hipnotično hojo kamele. Zelo zanimiv je tudi pevec Mdou Moctar, ki je med snemanjem verjetno kot prvi puščavski glasbenik uporabil digitalne učinke. Njegova skladba Tahoultine, ki je tudi na moji kompilaciji, je bila na mobilniškem omrežju velika uspešnica. Slišal sem jo povsod.

Zvoke s saharskih mobilnikov ste najprej izdali kot glasbeno kaseto. Zakaj ste se v času spletnih trgovin odločili za tako star medij?

Verjamem, da se spletna trgovina marsikomu zdi logična odločitev, a ima glasbena skupnost, ki ji pripadam, malce drugačno filozofijo. Svoj glasbeni izbor sem posnel na kaseto, ki je najprej zaokrožila med glasbenimi zanesenjaki po Orlandu – kot nekoč v časih panka. Ti so jo nato pretvorili v digitalni zapis in jo objavili na internetu, kjer se je začela širiti po glasbenih blogih in družabnih omrežjih. Vedel sem, da imam veliko zanimivega gradiva, a sem se tudi zavedal, da to ni projekt, ki bi pritegnil večje založbe. Ko pa so o albumu začeli pisati britanski mediji, so kmalu prišle prve ponudbe za komercialno izdajo plošče. Zato sem moral poiskati avtorje glasbe.

Kako najdete avtorja posnetka, za katerega veste samo, da je ulični glasbenik, ki ga je nekdo posnel neznano kje?

Če je bilo le mogoče, sem si avtorja zapisal že takoj, ko sem našel posnetek. Vendar avtorjev večinoma niso poznali niti tisti, od katerih sem dobil posnetke. Včasih so znali povedati, da je glasbenik neki Tuareg iz Nigerije, še večkrat nisem izvedel ničesar. Pri iskanju mi je še najbolj pomagal facebook. Iskal sem uporabnike, pri katerih sem iz osebnih profilov in fotografij sklepal, da jih zanima glasba. Pisal sem vsakemu posebej in spraševal, ali poznajo kakega glasbenika z moje kasete. Najprej sem našel Mdouja Moctarja. Izvedel sem, da poje v narečju, ki je značilno za okolico Tahoue, zato sem lahko zožil iskanje in začel pisati lokalnim ljubiteljem glasbe, dokler nisem našel nekoga, ki je Moctarja osebno poznal. V nekaj mesecih sem našel večino glasbenikov, ki sem jih objavil na kaseti.

So bili pripravljeni sodelovati na vašem albumu?

Zelo različno. Nekateri zmerno uveljavljeni avtorji niso hoteli biti na naši kompilaciji, ker sem jim lahko ponudil premalo denarja ali ker se jim je zdela kompilacija preveč alternativna. Večinoma pa so bili glasbeniki navdušeni, da se kdo zanima za njihovo ustvarjanje – do takrat je kaseto preneslo že več kot 100.000 uporabnikov spleta – in da lahko prvič nekaj zaslužijo. Malce nenavadna se jim je zdela samo moja odločitev, da bom album izdal kot vinilno ploščo.

V duhu časov panka?

Ne, odločitev je bila poslovna. V tistem času sem delal pri več projektih za lokalno alternativno založbo Mississippi Records, ki kljubuje trenutnim tehnološkim trendom in glasbo še vedno izdaja na vinilkah in kasetah. Vedeti morate, da so vinilne plošče v zadnjih letih postale pomemben nišni trg, ki ima vse več odjemalcev – zlasti v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Poslušalci vinilk so zanimiva skupina zanesenjakov, ki imajo zelo specifičen glasbeni okus, ki ga na komercialnih radijskih postajah in v velikih spletnih trgovinah ne morejo potešiti. Nekatere zanima neznana glasba, druge pritegne fizični objekt ali toplina analognega zvoka. Naše izkušnje so bile doslej zelo spodbudne, saj smo večinoma prodali celotne naklade, pokrili stroške in celo nekaj zaslužili. Tudi prva izdaja pesmi s saharskih mobilnikov je že skoraj pošla, saj nam je ostalo samo še kakih sto plošč, ki bodo verjetno pošle do konca meseca. Prodali smo jih že več kot dva tisoč.

Boste izdali tudi drugi del saharskih zvokov?

Čez nekaj dni se vračam v Afriko, kjer bom ostal nekaj mesecev, poiskal še nekaj avtorjev in posnel novo gradivo. Trije glasbeniki želijo posneti vsak svojo ploščo, ki jo bomo prav tako izdali kot vinilko. Vsi trije so sodobni ustvarjalci in se zelo razlikujejo od stereotipnih predstav, kako bi morala zveneti afriška glasba. Hkrati bom še vedno nabiral glasbo na mobilnikih, preden to nenavadno glasbeno omrežje izgine.

Zaradi razmaha interneta?

Med iskanjem avtorjev sem videl, kako hitro se v Afriki povečuje uporaba družabnih omrežij, kar kaže tudi na hitro rast internetnih priključkov. Ker sedanje improvizirano mobilniško omrežje in glasbene tržnice verjetno ne bodo preživeli internetnih časov, za zbiranje mobilniškega ustvarjanja nimam več veliko časa.

Glasbo tistih, ki si ne morejo privoščiti interneta, izdajate na vinilnih ploščah in jo ponujate tistim, ki se internetu namenoma odrekajo. Se ponavlja stari zgodovinski cikel in se razvite družbe že oddaljujejo od idealov napredka, ki jih prevzema preostanek sveta?

Priljubljenost vinilk kaže, da je na zahodu vse več ljubiteljev glasbe, ki imajo fizično izmenjavo nosilcev raje od spletnih trgovin in glasbenih datotek. Vendar zelo dvomim, da bo to gibanje nekoč preraslo v novo glasbeno avantgardo, saj smo zahodnjaki pri sebi globoko potlačili sproščeno ustvarjanje in doživljanje glasbe, ki sem ga doživel med afriškimi glasbeniki. Zato med poslušanjem vedno občutim neko neoprijemljivo nostalgijo. Občutja, s katerimi so me okužila mala saharska mesteca in njihova glasba.

Če bi imeli dostop do ustreznih podatkov − statistik, meritev, zapisnikov in drugih podatkovnih virov − bi lahko take in podobne fenomene preiskovale ekipe novinarjev, računalniških hekerjev in analitikov, verjamejo zagovorniki podatkovnega novinarstva in odprte države. Hkrati bi odpiranje javnih podatkov pomagalo tudi gospodarstvu, saj je mogoče iz podatkovnih surovin izdelati številne komercialno zanimive aplikacije, storitve in izdelke, so prepričani pri evropski komisiji. Zato so predstavili novo direktivo, ki bi morala državljanom in podjetnikom precej olajšati pridobivanje javno dostopnih podatkov, in bo najpozneje čez 18 mesecev veljala tudi v Sloveniji.

Ali lahko ta direktiva izboljša razmeroma skromno ponudbo podatkovnih aplikacij pri nas? Komisarji obljubljajo dve pomembni spremembi. Podatki, ki jih zbirajo in shranjujejo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni zares dobrega razloga za njihovo zapiranje. To načelo bo po zagotovilih komisije precej olajšalo pridobivanje podatkov, saj ne bo treba vsakič pisati prošenj in pritožb. Druga sprememba je obvezno izročanje podatkov v univerzalnih in odprtih zapisih, ki jih lahko odpre in obdeluje vsak računalnik. Na ta način prosilci ne bi več prejemali podatkov v precej neuporabnem zapisu pdf ali celo natisnjene na gori papirja, ki jih je treba pred analizo še predelati v uporabno podatkovno zbirko.

Spremembi sta koristni, saj so se slovenski programerji večkrat pritožili, da jim največ časa pobere prav pridobivanje podatkov, do katerih so načeloma upravičeni. Sogovorniki s protikorupcijske komisije so povedali, da so imeli med pripravo aplikacije supervizor precej težav s pridobivanjem javnih podatkov in neurejenostjo podatkovnih zbirk. Vendar omenjene ovire niso glavni razlog za neizkoriščenost podatkov.

Ker na ministrstvu za javno upravo še pripravljajo stališče o novi direktivi, o konkretnih spremembah niso govorili. So pa v daljšem odgovoru (pdf) precej natančno predstavili pravno podlago in postopke za pridobivanje podatkov ter dosedanje ukrepe javne uprave za večjo transparentnost. Zatrdili so, da Slovenija velja za državo, v kateri zakonodaja omogoča prosilcem razmeroma veliko možnosti dostopa do javnih podatkov, kar potrjujejo tudi izkušnje programerjev, ki so informacije dejansko poskušali pridobiti (o proračunski porabi, delovanju prometnih pajkov …). Zato je vprašanje, zakaj je teh poskusov kljub prijazni zakonodaji razmeroma malo.

Razlogov je več. Podatkovne aplikacije večinoma nastajajo kot prostočasni projekti programerskih zagnancev − včasih kot izziv, drugič kot igra ali radovednost. Zasebni vlagatelji z njimi še niso pripravljeni tvegati, mediji v podatkovnih zgodbah ne vidijo konkurenčnih prednosti. Voditelje (javnih) podjetij in ustanov podatkovne analize prej strašijo kot spodbujajo, podobno njihove zaposlene, ki so do orodij za merjenje učinkovitosti in optimizacijo procesov zelo zadržani − včasih upravičeno. Manjka tudi občutek, da je s podatki, analizami in dokazovanjem nepravilnosti v sedanji družbi mogoče kar koli spremeniti, saj so politiki, uradniki, regulatorji in sodstvo izgubili preveč državljanskega zaupanja.

Evropska komisija bo za razvoj podatkovnih orodij v prihodnjih dveh letih namenila približno sto milijonov evrov, za katere se bodo lahko potegovali tudi slovenski podjetniki, programerji in civilnodružbene organizacije. Zunanjih spodbud bo več kot kdajkoli. V slovenskih podatkovnih rudnikih ne manjka surovin, ki jih je mogoče razmeroma preprosto izkopati. Tržišče za zanimive ideje, kako osmišljati javne podatke, je najmanj evropsko.

Koliko domačih razvijalcev bo pri sebi našlo željo in motiv, ki ju ne more nadomestiti nobena direktiva, finančna spodbuda ali zakonska sprememba?

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. januar 2012

Konec lanskega leta pa je evropska komisija predstavila še en argument za odpiranje javnih podatkovnih zbirk: pozitivne gospodarske učinke, saj ocenjujejo, da bi bilo mogoče s podatki vsako leto ustvariti za več kot 40 milijard evrov.

To številko je oznanila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes, ko je v svojih nastopih in blogerskih zapisih predstavila novo evropsko strategijo za odpiranje podatkov, s katero so dopolnili evropsko direktivo o uporabi javnih podatkovnih zbirk iz leta 2003. Velike denarne vabe so za članice zelo pomembne, saj jim nova direktiva nalaga precej sprememb, ki jih bodo morale v 18 mesecih vključiti v nacionalno zakonodajo. Vsi podatki, ki jih z javnim denarjem zbirajo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni dobrega razloga za njihovo zaprtost (avtorske pravice, varstvo osebnih podatkov …). Upravljavci jih morajo posredovati brezplačno ali prosilcem zaračunati le minimalne (najnujnejše) stroške. Izročiti jih morajo v standardnem in odprtem zapisu, ki ga lahko prebere in obdela vsak računalnik. V direktivi so prvič zajete tudi knjižnice, muzeji in arhivi, za izvajanje direktive bo – prav tako prvič – skrbel ustrezen regulator.

Evropska komisija se je pri pripravi direktive zgledovala po Veliki Britaniji in Franciji, ki sta prvi sprejeli podobne ukrepe za odpiranje javnih podatkovnih zbirk. Vendar njune izkušnje kažejo, da načela odprtih podatkov zahtevajo od javnih ustanov in državnih uradnikov veliko prilagajanja, ki je precej težavnejše od usklajevanja zakonodaje. Vprašljivi pa so tudi pozitivni gospodarski in družbeni učinki, ki jih obljublja komisarka Kroes.

Oživljanje mrtvega kapitala

Teorija je preprosta. Neznanske količine podatkov, ki jih javne ustanove z javnim denarjem zbirajo in hranijo za lastne potrebe, so nekakšen mrtev kapital, ki se ne more plemenititi, dokler ostaja zaprt. Če jih odpremo, pa lahko postanejo dragocena surovina za podatkovno industrijo: analitike, razvijalce aplikacij za pametne telefone in elektronske tablice ter druge ponudnike, ki znajo surove podatke predelati v koristne uporabniške storitve.

Evropska komisija je prepričana, da lahko iz podatkov nastanejo zelo uporabni lokacijski programi (iskalniki dogodkov, trgovskih ponudb, živih mobilnih iger …), prometne informacije, vremenski napovedniki, orodja za primerjavo cen in številne druge poslovne priložnosti za mlada podjetja, velike korporacije in nevladne organizacije. Ti podatki niso zanimivi le za gospodarstvo, temveč se bodo iz njih napajali tudi novinarji, raziskovalci na univerzah in učitelji, ki bodo digitalizirano kulturno dediščino laže uporabljali pri pouku. Ta podatkovni ekosistem bi lahko čez nekaj let ustvarjal za več kot 140 milijard evrov prihodkov, zato je komisija poleg direktive pripravila tudi denarne spodbude – za razvoj podatkovnih orodij in storitev bodo do leta 2013 podelili približno sto milijonov evrov in predstavili podatkovni evroportal.

Odpiranje podatkov ima tudi druge zagovornike. Julian Assange, najbolj znani predstavnik spletne skupnosti wikileaks, je v javnih nastopih zagotavljal, da osvobajanje podatkov prinaša transparentnejše in odgovornejše vodenje države, saj lahko državljani in novinarji spremljajo, kaj počnejo vladajoči. Analitik protikorupcijske komisije Matej Kovačič je ob lanski predstavitvi spletne aplikacije supervizor pojasnil, da bi lahko z učinkovitejšo uporabo že zbranih (javnih) podatkov izboljšali nadzor nad porabo javnega denarja in krotili zahteve nadzorovalcev po novih podatkovnih zbirkah. Prizadevanje za odpiranje podatkov pa podpirajo tudi številni neodvisni programerji in računalniški hekerji, ki v podatkovnih rudnikih vidijo velik potencial – tako podjetniški kot državljanski.

»Za razvijalce mobilnih aplikacij je komercialno najbolj zanimiv dostop do osnovnih podatkovnih virov, denimo natančnih zemljevidov, avtokart, prometnih in drugih lokacijskih podatkov, ki jih potrebujejo lokacijske storitve,« je povedal sodelavec ljubljanske Kiberpipe in heker Gašper Žejn, ki je med drugim pripravil aplikacijo za prikaz proračunske porabe in ljubljanski zemljevid odvozov vozil s pajkom. »Kot državljan pa bi se z veseljem lotil analize izvedenih inšpekcij delovnega inšpektorata. Ko sem iz poslanskega vprašanja izvedel, da je bilo v Luki Koper v zadnjih dveh letih odkritih več kot trideset kršitev delovne zakonodaje in je prišlo do več kot šestdeset resnih poškodb pri delu, sem pomislil, da bi bilo zanimivo videti celotno sliko. Podobno na področju zdravstva, sodstva in še kje,« je dejal sogovornik. Vendar do teh podatkov v praksi ni prav lahko priti.

Odprta država, zaprti uradniki

Komisarka Kroes je v svojem govoru povedala, da bodo po novem vsi javni podatki odprti, če ne bo zelo dobrega razloga za njihovo zaprtost. Ta pristop je ravno nasproten uradniški logiki, po kateri so vsi podatki zaprti, če nas nekdo ne prisili, da jih odpremo, je pojasnil Žejn. To pomeni, da je treba tudi za dostopne podatke napisati neštete prošnje in pritožbe, preden jih dobimo – čeprav smo do njih upravičeni po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja ali prejšnji direktivi o uporabi javnih podatkov. Zato se programerji pri vsakem podatkovnem projektu sprašujejo, kako se lotiti zbiranja podatkov, kako dolgo bo trajalo in kaj bodo sploh dobili, namesto da bi razvijali aplikacije, ki bi pomagale tako državljanom kot tudi uradnikom.

»Drugi problem je oblika, v kateri vam javna ustanova izroči podatke,« je povedal urednik podatkovnega bloga pri Guardianu Simon Rogers. Evropska komisija je v novi direktivi sicer zapisala, da morajo biti podatki shranjeni v standardnih in odprtih zapisih – podobno kot prej britanska vlada –, vendar številni uradi še vedno izročajo podatke v zapisu pdf, ki ga skoraj ni mogoče računalniško obdelovati, ali jih celo natisnejo na papir. Včasih poskušajo na ta način otežiti delo novinarjem, večinoma pa je kriva nevednost, še zlasti na ravni mestnih uprav in občin, ki so s politiko odprte vlade precej slabše seznanjene kot ministrstva in vladne službe, je prepričan Rogers.

Poleg tega javne ustanove moti nedoslednost vladnih ukrepov, saj jih je britanska vlada v preteklosti spodbujala, naj začnejo tržiti svoje podatke (vremenske podatke, zemljiško knjigo, muzejske zbirke …) in tako prihranijo nekaj proračunskega denarja. Zdaj od njih pričakujejo, da bodo tudi komercialno zanimive podatke izročale skoraj zastonj, a jim kljub temu ne bodo vrnile nekdanjega financiranja, kar utegne sprožiti nov val privatizacije javnih ustanov.

Vabljive obljube evropske komisije, ki državam obljubljajo predvsem pozitivne gospodarske učinke, bodo zagrešile še veliko podobnih zadreg. Retorika komisarjev je sicer razumljiva, ker morajo za izvajanje podatkovne direktive navdušiti predvsem gospodarske in finančne ministre – najpomembnejše odločevalce v današnjih vladah, vendar države za odpiranje podatkov ne smejo imeti samo negotovih ekonomskih motivov. Odprte podatke so doslej znale komercialno izrabiti le redke francoske in angleške ustanove, zato so napovedi komisarke Kroes o stomilijardni podatkovni industriji verjetno pretirane. Če bi države zaradi razočaranja nad neuresničenimi napovedmi zavrle izvajanje direktive, pa bi to prizadelo državljanske pobude, ki prav tako temeljijo na odpiranju javnih podatkov.

Ministrstva za javno upravo, ki predlog stališča do nove podatkovne direktive še pripravlja, zato ne čaka samo prevajanje direktive v slovensko zakonodajo, skrb za računalnikom prijazne zapise in prepričevanje državnih uradnikov, naj se sprijaznijo z vse glasnejšimi zahtevami po odpiranju podatkovnih zbirk. Pripraviti se bodo morali tudi na nepremišljeno odpiranje podatkov, kakršno je ta teden zagrešila geodetska uprava, saj je bila pri objavi vrednosti nepremičnin po mnenju informacijske pooblaščenke nekoliko preveč temeljita in je omogočila dostop do podatkov o lastnikih. Podatkovna direktiva bo zahtevala nenehno iskanje kompromisov med zapiranjem in odpiranjem podatkov, ekonomskimi in državljanskimi interesi ter varstvom zasebnosti in pravico do obveščenosti. Kompromisov, ki jih ne bo mogoče najti samo z birokratskim izpolnjevanjem evropskih dokumentov.

Nedigitalni fotoaparat Minolta 800si, objektiv Minolta 24-85mm, baterijski „grip“ VC-700.

Vse je zelo lepo ohranjeno in deluje brezhibno. Zaradi neprofesionalnega statusa nima prav velike tržne cene – kakih 150 evrov na nemškem Ebayu – vendar je 800si zelo spodoben fotoaparat z odličnim merjenjem svetlobe, močnim vgrajenim flešem (vodilno število 14) in številnimi prilagoditvami. Objektiv sem preizkusil na full-frame A900 in aps-c A100. Težko se primerja z dražjimi in novejšimi izdelki, a je boljši od standardnega (kit) objektiva in pri zaslonki f8 čisto solidno pokrije tudi FF tipalo. Na objektivu je bil ves čas tudi filter UV.

Nedigitalni fotoaparat Minolta 9xi.

Uporabljal sem ga kot drugo ohišje in kupil rabljenega. V prizmi ima drobne črne pikice, ki ne vplivajo na posnetke in jih je verjetno mogoče očistiti. Sicer deluje brezhibno, zadnji film sem z njim posnel lani. Zanimiv fotoaparat, ki je oblikovno precej podoben novi alphi 77, močan motor v ohišju (4,5 posnetke na sekundo) in še vedno rekordna 1/12.000 sekunde, ki je pri poletnih portretih in 1,4/85 večkrat prišla prav. Na nemškem Ebayu je zaradi omenjene lepotne napake vreden približno 50 eur.

Digitalni fotoaparat Panasonic gf1 z objektivom Panasonic 1,7/20mm („palačinko“) in elektronskim iskalom evf-1.

Moj prvi izlet v sistem m43 in fotoaparat, ki me je v zadnjih dveh letih spremljal skoraj povsod. Do ISO 800 je primerljiv z vstopnimi modeli DSLR, a je večja priročnost večinoma odtehtala nekatere omejitve manjšega tipala. Objektiv velja za klasiko m43, je majhen in oster tudi pri odprti zaslonki. Dodatno elektronsko iskalo je skoraj nujen dodatek, saj omogoča lažje delo pri močni svetlobi. Vse je zelo lepo ohranjeno, fotoaparat je skoraj brez praske. Na nemškem Ebayu se cene ohišja gibljejo od 180-200 evrov, objektiva od 300-320 evrov in iskala okrog 130 evrov. Na objektivu je bil ves čas filter UV, zraven je tudi dodatna (neoriginalna) baterija. Prodajam zaradi nakupa novejšega modela.

Digitalni fotoaparat Sony alpha 100 (samo ohišje).

Prvi Sonyjev DSLR po prevzemu Konice-Minolte, ki je zaradi kakovosti izdelave, iskala in nekaterih funkcij precej uporabnejši fotoaparat od številnih poznejših alph. Lepo ohranjen in brezhiben, z malo večjo, a na srečo negloboko prasko na zaslonu, ki ne moti ogleda. Na nemškem Ebayu dosega ohišje od 130-150 evrov. Prodajam zato, ker zaradi m43 ne potrebujem več drugega (manjšega) ohišja DSLR. (#prodana)

***

Fotografije vseh naprav najdete tukaj.

Tehnične podrobnosti najde gugl, lahko pa tudi pišete za dodatne informacije.

Zaradi pomanjkanja časa in hudega glavobola, ki je pestil sogovornika, nisem izvedel, kakšne knjige predpisuje svojim varovancem. Vendar bi me njegov bralni seznam zelo zanimal, saj me je v zadnjem letu več ljudi vprašalo, kakšno branje bi morali poznati računalniški giki. Profesorji in asistenti so iskali svežo študijsko literaturo, nekaj deklet je izbiralo primerna darila za (gikovske) fante ali brate, novinarske kolege je zanimalo, kateri avtorji znajo poljudno, a tehtno razložiti novodobne medijske in tehnološke fenomene. Na srečo je bilo zadnje leto za tehnoliteraturo kar pestro, zato nisem imel težav s priporočili.

Najbolj »ziheraška« knjiga preteklega leta je biografija soustanovitelja Appla Steva Jobsa, ki jo je napisal Walter Isaacson. Prednaročiti jo je bilo mogoče skoraj takoj po Jobsovi smrti, sledili so nešteti intervjuji, članki in komentarji, ki so v analizah Jobsove zapuščine uporabljali citate, podatke in anekdote iz knjige. Isaacson je dobro prikazal različne pla(s)ti Jobsove naporne osebnosti, njegovo obsedenost s podrobnostmi in občutek za uporabnika, prepleten z diktatorskim odnosom do sodelavcev in družinskih članov. Vendar je avtor podlegel zelo pogosti skušnjavi tovrstnih biografij – mitu o samotnem geniju, ki portretiranca prikaže kot izjemnega posameznika in pri tem pozabi na neštete druge sestavine ustvarjalnega procesa.

Drugo zanimivo biografijo je napisal Douglas Coupland, ki je predstavil medijskega teoretika Marshalla McLuhana (Marshall McLuhan: You Know Nothing of My Work!). Kanadskega profesorja je revija Wired v devetdesetih letih razglasila za svetniškega zavetnika interneta, saj je v svojih besedilih že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedoval »globalno vas« in številne druge fenomene, ki jih bodo nekoč prinesli elektronski mediji in hiter prenos informacij. Coupland se z McLuhanovimi idejami ne ukvarja prav dosti – knjiga ni uporabna kot McLuhan za telebane –, ampak raje prikaže okoliščine, v katerih so nastale, in zelo ekscentrično osebo, ki je znala pogledati skozi vetrobransko steklo in videti, kaj ima pred sabo. V nasprotju z večino, ki v prihodnost gleda skozi vzvratno ogledalo.

Kakšna je ta prihodnost? Klasike kiberpanka, ki smo jih že nekoč predstavljali na tem portalu, je tehnološki napredek večinoma skrbel, saj niso zaupali človeški naravi. Še zlasti so se bali družbe nadzora, ki jo omogočajo elektronske nadzorne tehnologije, in umetne inteligence, ki bo nekoč ugotovila, da ljudi ne potrebuje več.

Z njimi se ne strinjata večni tehnooptimist Jeff Jarvis, ki v knjigi Public Parts: How Sharing in the Digital Age Improves the Way We Work and Live opisuje prednosti post-zasebne družbe, v kateri je vse javno, in psiholog Steven Pinker, ki v knjigi The Better Angels of Our Nature: Why Violence Has Declined dokazuje, da smo kot vrsta postali bolj miroljubni. Vendar sta v manjšini, saj so bili kritiki večinoma prepričljivejši.

Prvi je Evgenij Morozov, ki v knjigi The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom nasprotuje tako rekoč vsemu, kar zagovarja Jarvis (z Jarvisom sta se na spletu večkrat sporekla). Morozov obračunava z internetno utopično ideologijo in njenimi ideologi ter opozarja, da se v ozadju novic o internetnih revolucijah, tehnološkem napredku in zahtevami po večji transparentnosti še vedno nahajajo stari igralci in njihovi interesi: politika, korporacije, dobički in želja po nadzoru. Nicholas Carr v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja našteva številne primere in raziskave, ki kažejo, da je internet ustvaril okolje nenehne delne pozornosti, zaradi katerega ljudje skoraj nismo več sposobni vzdrževati daljše zbranosti, ki je potrebna za zahtevnejše miselne dejavnosti. Še bolj nazorna je Sherry Turkle, ki je knjigo Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other sestavila iz dveh delov – kako bodo humanoidni roboti zaradi demografskih trendov morali prevzemati skrb za starejše in kako komunikacijske tehnologije že danes vplivajo na mlajše generacije.

Jaron Lanier si je v knjigi You Are Not a Gadget: A Manifesto zapisal neštete provokativne trditve. Če se vam zdi, da postajajo računalniki vse pametnejši, raje pomislite, da so se znižala merila za pamet. Informacija ni oseba, da bi „zaslužila“ biti svobodna. Družabna omrežja ubijajo individualnost, saj nas silijo, da svoje navade in osebnosti prilagajamo softveru. Njegovo temeljno sporočilo je, da so internetni in tehnološki pionirji – med katere sodi tudi sam – nehote ustvarili pošast, ki je zaradi človeških slabosti, pohlepa in neumnosti vse bolj podivjana.

Njegovo zaskrbljenost pooseblja podjetje Google, ki ga je podrobno predstavil avtor klasičnega dela Hekerji Steven Levy v knjigi In The Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives. Levy je zaradi verjetno najboljših zvez v silicijevi dolini pridobil ekskluziven dostop v Googlov kampus (googleplex), se pogovarjal z več sto zaposlenimi in izbrskal veliko zanimivih biografskih podrobnosti o ustanoviteljih (med drugim obsedenost Larryja Pagea z Nikolo Teslo). Google pa ne skrbi samo Lanierja, ampak sta pred njegovo močjo opozorila tudi Siva Vaidhyanathan v knjigi The Googlization of Everything: (And Why We Should Worry) in Eli Pariser v The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You. Izhodišče obeh avtorjev je Googlovo poslanstvo – urediti svet informacij – in škoda, ki jo povzroča pri uresničevanju tega poslanstva: kršenje avtorskih pravic in skrajna personalizacija, ki uporabnike zapira v balone enako mislečih posameznikov, ki jim algoritmi določajo okus, potrošniške navade in interese.

V slovenskem prevodu pa je letos izšla še ena nepogrešljiva knjiga: Slaba znanost, ki jo je napisal britanski zdravnik in kolumnist Guardiana Ben Goldacre. V svojem blogu že več let razkriva marketinške potegavščine, novinarsko pretiravanje, samooklicane alternativne zdravilce, prirejanje znanstvenih raziskav, skrivanje podatkov in pomanjkljivo metodologijo, ki se skriva za domnevnimi znanstvenimi čudeži ali grožnjami. Njegovo opozorilo je preprosto: naučite se brati podatke in se zavedajte znanstvenih omejitev, saj na slabo znanost niso odporne niti domnevno objektivne naravoslovne in tehnične vede, ki se zanašajo na meritve in izračune.

***

Predlagali ste še:

@darkob: Dekle z zmajskim tatujem (Stieg Larsson)

@dcerar: Zero day (Mark Russinovich), Ghost in the Wires (Kevin Mitnick) in Kingpin: How One Hacker Took Over the Billion-Dollar Cybercrime Underground (Kevin Poulsen)

@jgyorkos: Robert Darton, Zadeva: Knjiga (The Case for Books: Past, Present and Future)

@zirosi: Inside WikiLeaks (Daniel Domscheit-Berg)

@multikultivator: Reamde: A Novel (Neal Stephenson)

@b0j3: Free Radicals (Michael Brooks)