Jimmy Wales, Wikipedia

Wikipedia, brezplačna, odprta in večjezična spletna enciklopedija, je bila uradno rojena 15. januarja 2001. Wikipedio soustvarja na tisoče avtorjev z vsega sveta. Njeno ime izvira iz havajske besede wiki, ki pomeni »hitro«, označuje pa tudi poseben odprtokoden računalniški program za urejanje vsebin, na katerem teče enciklopedija. Wikipedia danes vsebuje skoraj 7,5 milijona člankov v 250 jezikih in se nezadržno razrašča. Za kakovost vsebine skrbijo prostovoljci, ki imajo različna pooblastila in lahko v določenih primerih izbrišejo ali zaklenejo članek. Slovenska »izdaja« Wikipedie, ki deluje že od 8. marca 2002, trenutno obsega približno 50.000 gesel.

Za njeno delovanje skrbi neprofitna organizacija Wikimedia Foundation, ki jo je ustanovil Jimmy Wales. »Vsi ljudje vse vedo,« je nekoč zapisal Wales. »Če jim ponudimo pravo orodje, lahko ustvarijo univerzalni korpus celotnega znanja človeštva.«

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 23. junij 2007, fotografija LJK

Teorije zarote ne sodijo v enciklopedijo

»Bo najin pogovor objavljen na vašem blogu ali kakem internetnem portalu?« vpraša tihi ameriški štiridesetletnik in pokuka izza zaslona svojega belega prenosnika. Ko izve, da se bo najverjetneje znašel na straneh klasične časopisne sobotne priloge, se (so)ustanovitelj največje svetovne enciklopedije Wikipedie Jimmy Wales rahlo namuzne. »Časopisnih intervjujev ne dajem prav pogosto. Skoraj vsi novinarji, ki sem jih srečal v zadnjem času, delujejo samo še na internetu,« pojasni. Zelo podobno velja tudi zanj, saj je postal internet njegova služba, življenjski slog in poslanstvo. V fizični svet ga zato zvabi kvečjemu kaka zanimiva konferenca ali mirne, anonimne počitnice. Prejšnji teden mu je uspelo v Dubrovniku združiti oboje, se pohvali.

Če bi letalskemu inženirju pokazali model čebele, bi vam verjetno povedal, da taka naprava teoretično ne more leteti. Vaša zamisel o odprti enciklopediji, ki bi jo lahko vsak uporabnik tudi urejal, dopolnjeval in brisal, se je zdela leta 2001 enako neverjetna. In vendar je Wikipedia postala ena največjih internetnih uspešnic. Kako si razlagate njen fenomen?

Recepta njenega uspeha vam ne morem izdati, ker ga ne poznam (smeh). Prva srečna okoliščina je bila izbira programske opreme, ki je izjemno dobro zasnovana, robustna in prijazna, zato jo je uporabniška skupnost lepo sprejela. Drugi dejavnik je bil hiter razvoj telekomunikacijske infrastrukture, ki je milijonom ljudi – predvsem zasebnim uporabnikom – omogočil neomejen dostop do svetovnega spleta tudi v prostem času. Najpomembnejši razlog za Wikipedijin uspeh pa je dejstvo, da na internetu prevladujejo »dobri« uporabniki. Sem patološki optimist, zato sem od nekdaj sem verjel, da ljudje hočejo sodelovati, prispevati, narediti nekaj pozitivnega. Če uspete vse te »dobre« ljudi povezati z orodjem, ki jim omogoča sodelovanje, lahko nastanejo velike in pomembne reči. Wikipedia ta moj optimizem vedno znova potrjuje.

Čeprav so med uporabniki Wikipedie včasih bolj vidni tisti »slabi«, ki kvarijo članke z neresničnimi navedbami, žalitvami in pristranskostjo?

Seveda imate tudi na internetu nekaj takih, ki povzročajo škodo, ampak so v veliki manjšini. Sploh pa njihova dejanja hitro zaznajo drugi uporabniki in jih popravijo. Wikipedia je tako pokazala, da lahko tudi decentralizirana skupnost uporabnikov zelo dobro upravlja kompleksne projekte.

Je hkrati zanikala tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko le povečevanje nadzora prepreči vsesplošno zmedo in brezvladje?

Vsekakor. Svoboda in odprtost sta precej bolj učinkovita preprečevalca brezvladja kot nadzor. Vendar pa svoboda in odprtost ne pomenita odsotnosti pravil. Ko se zvečer odpravite na sprehod v mesto, pričakujete, da vas bo policija obvarovala pred tistimi, ki bi vas hoteli oropati, pretepsti ali posiliti. Nikakor pa nočete živeti v družbi, kjer bi policija poskušala nadzorovati vse, kar delate in razmišljate. Na internetu je zelo podobno. Zelo jasno je treba povedati, kaj je narobe in škodljivo, druge dejavnosti pa pustiti pri miru. Po tem načelu deluje tudi upravljanje Wikipedie: jasna pravila, zelo rahla regulacija, čim manj omejitev. Članki morajo biti preverljivi in nepristranski, avtorji morajo navajati vire in pisati o realnih stvareh. Teorije zarote ali nepreverjene znanstvene hipoteze ne sodijo v enciklopedijo.

Kljub temu so nekateri članki zaklenjeni in jih ni mogoče urejati. Biografija trenutnega ameriškega predsednika Georgea Busha, na primer.

Ste prepričani? Člankov nikoli ne zaklepamo trajno. Dovolj je, če urejanje omejimo le za kak teden, da se poleže kaka preveč burna in nekulturna debata. Podobno učinkovit ukrep je zahteva, da se morajo uporabniki registrirati ali biti člani vsaj nekaj dni, preden smejo urejati članke.

Se potreba po ostrejšem nadzoru vsebine povečuje z zrelostjo in vplivnostjo Wikipedie? Leta 2001 se verjetno nihče ne bi zgražal nad napakami v člankih. Danes pa je postala Wikipedia zelo resen vir informacij. Marsikdo jo primerja z enciklopedijo Britannico, učenci in dijaki jo navajajo v seminarskih nalogah …

Wikipedia ni nadomestek za tradicionalne akademske reference – knjige, članke in enciklopedije. To ni bil nikoli njen namen. Kljub temu ves čas poslušam debate, ali je Wikipedia primerna za uporabo v šolah, jo je dovoljeno citirati v resnih besedilih in dvome o njeni natančnosti. Prepovedovanje uporabe Wikipedie v šolah je enako nesmiselno kot prepovedovanje poslušanja rokenrola ali gledanja televizije. Učenci bodo to v vsakem primeru počeli. Zato šolam in učiteljem nenehno dopovedujemo, naj Wikipedio najprej spoznajo, nato pa učence naučijo, kako jo pravilno uporabljati, katere so njene prednosti in slabosti. Wikipedia je lahko odlično izhodišče, članki so pogosto obsežnejši kot v drugih enciklopedijah …

Kritiki vam večkrat očitajo, da ste s svojo odprto enciklopedijo stroko prepustili amaterjem. Tudi vaš nekdanji sodelavec Larry Sanger je obupal nad idejo odprtosti in se lotil nekakšne strokovne različice Wikipedie – Citizendiuma.

Nisem proti stroki, zadržan pa sem do prevelike teže, ki jo pripisujemo formalnim avtoritetam. Prepričan sem, da lahko nekdo brez doktorata napiše zelo dober članek na temo, ki jo zelo dobro pozna ali razume. In nasprotno – izobrazba sama po sebi ne prinaša dobrega članka. Ljudje morajo ohraniti nekaj zdrave kritičnosti do vsega: knjig, televizije, interneta, enciklopedij. Vsak resen znanstvenik ali novinar vam bo priznal, da se napake vedno pojavljajo, saj jih ne more odpraviti niti najstrožji nadzor. Kazanje na napake v enciklopedijah je brezplodno. So v Wikipedii napake? Absolutno. Jih najdemo v Britannici? Seveda. Sta zato Wikipedia in Britannica nesmiselni? Nikakor ne, saj je velika večina gesel dovolj dobrih in popolnoma uporabnih. Zato se mi zdi krivično, da se nekateri kritiki zakopljejo v milijone naših vnosov le zato, da bi našli napake in nam očitali nereferenčnost. Najbolj perverzno je take obtožbe brati v tretjerazrednih tabloidih, kjer vsak dan kar mrgoli napak. Pogosto namernih.

Ste kdaj pomislili, da bi izbrane članke v Wikipedii opremili z nekakšnim potrdilom, da je prispevek dovolj dober za resno uporabo, in ga delno zaklenili?

To bi bilo zelo težko doseči, saj bi zlahka posegli v temeljno Wikipedijino filozofijo odprtosti. Res pa trenutno razvijamo program, ki bo omogočil skupnosti, da članke označi za »dovolj dobre«. Ti članki ne bodo nujno brez napak, ampak v njih ne bo očitnih zlonamernosti.

Zlonamernosti?

Pristranskosti, sovražnega govora, vandalizma … Te je mogoče zelo hitro opaziti in izločiti. Skoraj zagotovo pa se ne bomo lotili natančnega uredniškega pregledovanja člankov. Ne le, da bi bilo to zaradi obsega Wikipedie nemogoče, ampak bi oblikovalo kaste uporabnikov, ki bi imeli bistveno večja pooblastila od ostalih, čemur se poskušamo izogniti. Prepričan sem, da za kakovost vnosov dobro poskrbijo že mehanizmi, ki obstajajo. Uporabniki lahko dodajajo člankom opozorila o neobjektivnosti članka, pomanjkljivem navajanju virov, med avtorjem in bralci se razvijajo polemike – takih mehanizmov opozoril v referenčnih virih ne boste našli.

Kako se Wikipedia spoprijema z zakonitim, institucionalnim vandalizmom, ki ga na svetovnem spletu v rokavicah izvaja oglaševalska industrija? Znani so številni primeri prikritega oglaševanja na družabnih spletiščih (Myspace, Youtube), plačanih blogerjev …

Wikipedia je na take poskuse precej odporna, saj jih skupnost uporabnikov hitro odpravi. Menim tudi, da se pametni oglaševalci zavedajo, kako škodljivo bi bilo za ugled njihovega podjetja, če bi jih uporabniki zalotili, kako šarijo po Wikipedii, spreminjajo gesla, pišejo prijazne članke ali kaj podobno nespametnega. Pripombe podjetij in politikov na članke obravnavamo enako kot vse druge člane skupnosti.

Pravica do popravka, ki je vgrajena že v samo platformo, torej deluje?

Da. Kdor hoče kaj povedati uporabnikom, to lahko stori.

S katerimi članki imate največ težav? So to biografije?

Res je. Največ vročih razprav in poskusov vandalizma se zgodi pri biografskih vnosih. Ne le zato, ker so nekateri posamezniki nenehno na udaru dnevnih dogodkov. Wikipedia nenehno raste in vsebuje vse več biografij o vse manj pomembnih ljudeh. Ti so postali najbolj ranljivi, saj se bodo njihove biografije iz Wikipedie znašle med prvimi iskalnimi zadetki. Če bodo podatki napačni ali zlonamerni, bo to prvi vtis, ki ga bodo o vas dobili iskalci. Podobno velik problem je neustavljiva želja nekaterih posameznikov, da bi se zapisali v enciklopedijo. Njihove strategije so včasih res izvirne: napišejo recenzijo knjige ali opis rojstnega kraja, ki jih izrabijo za to, da lahko pišejo o sebi, svoji trgovini …

Iskalci resnice na internetu so se v zadnjih letih razdelili na dva tabora: prvi zagovarjajo spletne dnevnike (bloge), drugi prisegajo na idejo wikija. Blogi naj bi uporabnikom prinesli pluralizem neštetih glasov, wiki pa temelji na kolektivnem delu okrog posameznih projektov, definicij ali idej. Je na svetovnem spletu dovolj prostora za oba pristopa?

Vsak ima svoje področje uporabe. Vzemimo časopis. Kaj pričakujete od naslovnice in kaj od komentarja? V komentarju hočete slišati zanimivo, čeprav morda sporno ali pristransko stališče posameznega avtorja – podobno kot v blogu. Od novinarskega članka pa pričakujete dejstva, ne mnenj. Upate, da bo novinar kar najbolje predstavil relevantna dejstva, pridobil informacije iz čim več različnih virov, se posvetoval s kolegi … To je nekakšen wiki. Wikiji so namenjeni projektom, pri katerih je pomembna tehnološka in vsebinska nevtralnost, saj omogoči sodelovanje ljudi z različnimi pogledi, ki pa se strinjajo, da dialog prinese boljši končni izdelek – denimo natančnejše napisan ali objektivnejši članek.

Na katerih področjih pa tak pristop ni ustrezen?

Wiki deluje, kadar imajo ljudje jasno, skupno vizijo, kaj želijo doseči. Ne more pa nadomestiti pomanjkanja lastne zamisli, slabo domišljene ideje ali preveč široko zastavljenega področja.

Denimo?

Vzemimo, da se neka naravovarstvena skupina spomni ustanoviti wiki na temo varstva okolja. Kakšen je njegov namen? Opredeliti pojme? Predstaviti različne okoljske politike? Predstaviti dobre prakse ali razkrivati onesnaževalce? Če bodo poskušali zajeti vse to in hkrati objavljati še eseje ali politične debate, to ne bo prineslo rezultata. Prav tako še nisem videl nobenega uspešnega skupinskega poskusa ustvarjanja književnih del. Kako naj se nekaj tisoč avtorjev poenoti glede občutkov o ljubezni, izgubi, strahu in podobnih abstraktnih temah? Nemogoče. Wiki bi morda deloval le pri pisanju »fenovske literature«, denimo sestavljanju enega dela Zvezdnih stez, saj vsi oboževalci zelo dobro vedo, kakšen mora biti zaplet in kako se morajo obnašati junaki.

Kaj pa politika? Politični programi naj bi načeloma odražali jasno, skupno vizijo določene skupine ljudi.

Le načeloma (smeh). Wiki bi lahko v resnici prinesel boljše politične programe in strategije, ampak se to praviloma ne zgodi. Bojim se, da gre pri politiki prej za prepričevanje prepričanih kot za željo po boljšem programu. Odprtost prinaša debato, med katero je treba kako tezo bolj premisliti, izdelati nevtralnejši in tehtnejši dokument, zapisati ločena mnenja … Vprašanje, ali tak proces v resnici ustreza politiku ali aktivistu.

Ali ni odprta, nekomercialna in nevtralna platforma danes lahko politična že sama po sebi? Čeprav se imate sami za liberalca, celo objektivista, so vas zaradi Wikipedie že nekajkrat označili za levičarja, komunista, maoista …

Tudi sam se čudim tem opisom. Mislim, da gre v večini primerov za hudo poenostavljanje, ki temelji na zgrešeni tezi, da je nekomercialno delovanje sovražno ideji trga. Nekomercialna narava Wikipedie je ključna za njen obstoj. Ker zagovarjamo nevtralnost, odprtost in družbeno koristnost, bi bilo zame sporno, da bi imeli zraven člankov oglase. Tako vsaj vemo, da so morebitne napake, pristranskost in vandalizem zagrešili subjektivni dejavniki, ne pa pritiski lastnikov ali oglaševalcev.

Kar velja za večino medijev?

Bralci ponavadi zaupamo, da kakovostni časopisi in drugi mediji svojega poročanja ne bodo prilagajali interesom lastnikov in oglaševalcev. Vedno pa ostaja vprašanje, ali se tega tudi res držijo. Pri Wikipedii te skrbi ni.

Wikipedia tudi ni popustila pritiskom kitajskih oblasti in cenzurirala določenih vsebin, nesprejemljivih za kitajske uporabnike. Google, Yahoo in Microsoft so to storili zaradi obrambe poslovnih interesov.

Drži – saj Wikipedia nima poslovnih interesov. Tuje nadnacionalke se ne bodo mogle več dolgo izogibati tovrstnim etičnim vprašanjem. Vzemimo Google. Prepričan sem, da so z odločitvijo o cenzuriranju določenih pojmov po partijskih navodilih naredili veliko škodo svoji blagovni znamki. Marsikateri uporabnik Googla je precej spremenil odnos do tega podjetja. Razumem, da je kitajski trg zanje preveč pomemben, da bi ostali zunaj. Do neke mere se strinjam celo z njihovim zagovorom, da kljub delni cenzuri prinašajo kitajskim uporabnikom veliko dobrega. Google ima možnost vplivati na pozitivne spremembe. Vprašanje pa je, ali to tudi v resnici počne.

Ideja odprte enciklopedije je zvenela noro pred šestimi leti, danes je del internetnega vsakdanjika. S čim bi se morali ukvarjati danes, da bi vas še enkrat opisali za idealističnega prismuknjenca?

Prismuknjena zamisel, s katero se ukvarjam v zadnjem času, je projekt odprtega internetnega iskalnika. Prepričan sem, da je mogoče izdelati odprtokoden, transparenten in javen internetni iskalnik, za katerega bi vsakdo lahko vedel, po kakšnih merilih išče podatke in kako razporeja rezultate. Tak podvig je drag in zahteva izjemno močno infrastrukturo, vendar sem prepričan, da ga je mogoče uresničiti. Odprt internetni iskalnik, ki bi upošteval naše izkušnje pri delu s spletnimi skupnostmi, bi radikalno spremenil področje tovrstnega iskanja. Ne le, da bi precej izboljšal kakovost zadetkov, ki je danes še vedno zelo pomanjkljiva; internetni uporabniki bi lahko tudi v resnici vedeli, kakšno uredniško politiko ima iskalnik.

Ali lahko pri Googlu govorimo o uredniški politiki, čeprav gre le za neoseben matematični algoritem, ki razporeja internetne zadetke?

Absolutno! Ko v iskalnik vnesete ključne besede, vam bo postregel z nekakšno uredniško izbiro. Ker so iskalni algoritmi zaprti, nimate niti najmanjšega pojma, kakšna je ta izbira, kako se iskalnik odloča, kaj vam je prikazal in kaj prikril. Sam imam že od nekdaj rad Google, poznam oba ustanovitelja in sta krasna fanta. Vseeno pa Googlu – ali kateri koli drugi zaprti rešitvi – nikoli ne morete popolnoma zaupati.

Ste ena redkih velikih internetnih zvezd, ki svoje zamisli ni prodala za milijone dolarjev in neskončno obogatela. Si kdaj očitate to odločitev?

Odločitev, da ne prodam Wikipedie ali začnem pobirati prihodke od oglasov, je bila hkrati moja najpametnejša in najbolj nespametna poteza. Komercialna Wikipedia nikoli ne bi bila tako uspešna in koristna za uporabnike. Zaradi uspešne Wikipedie pa lahko potujem po svetu in se družim z zanimivimi ljudmi. Poleg tega nisem nikoli vedel, kaj bi počel s toliko denarja. Štiridesetih zasebnih reaktivcev pač ne potrebujem (smeh).

***

Kdo je ustrelil Kennedyje?
Odprta zasnova Wikipedie, zaradi katere lahko vsak uporabnik napiše ali dopolni določeno geslo, omogoča tudi zlorabe, zaradi katerih se morajo njeni skrbniki redno zagovarjati pred mediji, znanstveniki in komercialnimi tekmeci. Med najbolj odmevne incidente sodi primer ameriškega pisatelja in novinarja Johna Seigenthalerja, ki mu je anonimnež (pozneje se je izkazalo, da je šlo za wikipedista Briana Chasa) za šalo pripisal sodelovanje pri atentatih na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in senatorja Roberta F. Kennedyja. Znani so tudi primeri, ko so poskušale nekatere nadnacionalke (denimo Microsoft) podkupiti blogerje in druge anonimne uporabnike, naj namesto njih popravljajo članke, ki jih niso prikazovali v najboljši luči. Wales poudarja, da se teh problemov zaveda, a tudi dodaja, da gre za osamljene primere, ki jih uporabniška skupnost hitro odpravi.

Related articles by Zemanta

• Wikipedia to crack down on celebrity Wikideaths (theregister.co.uk)
• Why Is Wikipedia a Boys Club? Men Are Dumb (gawker.com)
• The birth of Wikipedia: Jimmy Wales on TED.com (ted.com)
• Wikipedia will require trusted editors to approve changes (downloadsquad.com)