Mark Zuckerberg – status: obtoženec
Debbie Frost, glavna predstavnica za stike z mednarodno javnostjo pri Facebooku, nam je februarja letos v kalifornijskem Palu Altu navdušeno predstavljala najnovejše dosežke in načrte njenih delodajalcev. Pohvalila se je, da njihovo spletno družabno omrežje po številu prebivalstva postaja tretja največja država na svetu, saj jo uporablja že pol milijarde Zemljanov.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. oktober 2010
Govorila je o poslovnih priložnostih za oglaševalce in medijske hiše ter narejeno skromno odgovarjala na vprašanja, ali facebook postaja google prihodnjega desetletja. Sledilo je še nekaj krajših predstavitev njenih pomočnikov, nato pa se je iz novinarskega občinstva zaslišalo malce drugačno vprašanje: Ali je že jasno, kdo si je v resnici izmislil facebook in kdo je sploh njegov lastnik?
Tiskovni predstavniki so se spogledali in čakali, kaj bo odgovorila njihova nadrejena. Gospa Frost je malce vznevoljeno pogledala proti zbranim novinarjem in izbirala prave besede. »Ali vas zanima, kako komentiramo obtožbe iz neke knjige, ki menda govori o nastanku facebooka?« je vprašala in – ne da bi počakala na odziv – hitro odgovorila: »V tem primeru lahko povem samo to, da naše podjetje ne namerava komentirati izmišljenih zgodb.«
Prva senca dvoma
Knjigo ameriškega avtorja Bena Mezricha Naključni milijarderji (The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, A Tale of Sex, Money, Genius, and Betrayal), v kateri je opisal zgodbo o nastanku facebooka, in po kateri je nastal film Socialno omrežje, so predstavniki podjetja takoj ob njenem izidu poleti 2009 označili za fikcijo. Njihov odziv ni bil presenetljiv, saj je Mezrichova knjiga prikazala ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga kot frustriranega, ženomrznega, hinavskega, bolestno ambicioznega, skoraj robotskega programerja brez občutka za soljudi, ki je zamisel o spletnem družabnem omrežju najprej ukradel nekdanjim sodelavcem in pozneje iz podjetja izrinil še prijatelje, ki so mu pomagali na začetku.
Za facebook in njegovega uradnega stvarnika je Mezrichova knjiga pomenila prvo resno negativno publiciteto. Do njegovega družabnega omrežja so bili do tedaj kritični le varuhi zasebnosti in nekateri preiskovalni novinarji. Tom Hodgkinson je v Guardianu pred dvema letoma razkrival njihove sporne oglaševalske načrte in ugotavljal, da je bil med prvimi vlagatelji v Facebook tudi naložbeni sklad, ki jih je ustanovila ameriška tajna služba Cia za financiranje novih tehnologij, ki obljubljajo zbiranje in analizo osebnih podatkov. Zasebnostni aktivisti in kritiki pa so opozarjali, da je Facebook lastnik vseh osebnih podatkov, ki jih uporabniki objavljajo na spletnih profilih, zato lahko z njimi počne, kar hoče. Vendar omenjene kritike niso imele večjega odmeva, saj je veljal Zuckerberg za novega ljubljenca poslovnega tiska.
Prijazna uradna zgodovina
Uradna zgodovina facebooka je bila zato izrazito pozitivna. Zuckerberg je utelešal sanje novega vala spletnih podjetnikov, ki so po pikakomovskemu zlomu na prelomu tisočletja vnovič začeli poživljati spletno ekonomijo. Kot študent računalništva na Harvardu je v pravem trenutku zaslutil, da bistvo družabnih omrežij niso naključne zmenkarije, kar je počel friendster, ali razkazovanje različnih veščin pred neznanci, na katerem je temeljil myspace, temveč morajo spletna omrežja odsevati »resnični svet«. Ko je na harvardskem študentskem kampusu preizkusil svojo storitev facematch – študenti so lahko ocenjevali fotografije študentk, ki jih je Zuckerberg pridobil z vdorom v harvardske računalnike –, je zaradi velikega prometa obstalo univerzitetno omrežje. Zuckerberg pa je spoznal, da študentov ne zanimajo neznanci, ampak tisti, ki jih srečujejo na predavanjih, opazijo na zabavah ali opazijo na obisku v sosednji študentski sobici.
Zuckerberg je zato s svojim naslednjim projektom, thefacebookom, harvardskim študentom ponudil prostor, na katerem so lahko sami objavljali fotografije in informacije o svojih interesih, početjih in razmerjih, si potrjevali »prijatelje«, se včlanjevali v omrežja in pregledovali druge osebne profile. Novost se je hitro razširila tudi na druge univerze v ZDA in po svetu. Mladenič, ki je z genialno zamislijo osvojil svet ter zavrnil milijonske in celo milijardne ponudbe tehnoloških velikanov, ki so hoteli kupiti njegovo spletno stvaritev, pa je postal najmlajši milijarder v zgodovini in eden najvplivnejših posameznikov na internetu.
Katera zgodba je bolj prava? Mezrich se med pisanjem svoje neuradne zgodovine facebooka ni nikoli srečal z Zuckerbergom, ampak se je zanašal predvsem na pripovedi nekaterih njegovih ne-prijateljev: dvojčkov Winklevoss, ki sta še danes prepričana, da jima je nekdanji sodelavec ukradel zamisel za družabno omrežje, in soustanovitelja Facebooka Eduarda Saverina, ki trdi, da ga je Mark zahrbtno izrinil iz podjetja. Poleg tega je Mezrich okoli preverljivih dejstev napletel tudi veliko dogodkov in opisov, ki se morda niso zares zgodili, ker je hotel nekoliko »popestriti« knjigo, da bi bila – kot se je izkazalo pozneje – bolj zanimiva za prihodnje ustvarjalce filma Socialno omrežje. Zato je v knjigo vključil opise ekskluzivnih (razvratnih) harvardskih študentskih klubov in domnevno obsedenost judovskih študentov z azijskimi dekleti. Nastanek facebooka pa je pripisal Zuckerbergovim kompleksom, ker drugi študenti – in še zlasti študentke – niso prepoznali njegove genialnosti.
Vendar ima tudi idealistična različica Zuckerbergovega vzpona nekaj pomanjkljivosti. Njegov vdor v univerzitetne računalnike, s katerim je grobo posegel v zasebnost harvardskih študentk, na univerzi niso strožje kaznovali, ker je hekerski dosežek še potrdil Markovo računalniško nadarjenost. Vendar pa dokumenti in elektronska dopisovanja, ki sta jih med sodnim procesom izbrskala dvojčka Winklevoss in njun poslovni partner Divja Narendra, niso priskrbeli le nekaterih obremenilnih dokazov, zaradi katerih so se pozneje s Facebookom zunajsodno poravnali. Potrdili so tudi Markove značajske poteze, s katerimi ga je opisal Mezrich: manipulatorstvo, brezobzirnost in skrajno zaničljiv odnos do »običajnih ljudi«. Druge neprijetne skrivnosti iz študentskih let, ki zaradi varstva zasebnih podatkov niso bile objavljene, pa je Zuckerberg v septembrskem pogovoru za revijo New Yorker opisal kot mladostne neumnosti, ki jih danes globoko obžaluje.
Družba kot računalniški program
Zakaj je Markova zgodba sploh pomembna? Novinar in kolumnist New Yorkerja James Surowiecki je v zadnji številki zapisal, da je Socialno omrežje verjetno eden najpomembnejših filmov o podjetnikih in podjetništvu, ki so jih v Hollywoodu posneli v zadnjem desetletju. Prepričan je, da novi podjetniški idoli niso več podobni Gordonu Gekku – simbolu brezobzirnega in pohlepnega borznega vlagatelja iz filma Wall Street (1987) –, temveč so danes pomembnejše vrednote, ki jih v Socialnem omrežju poosebljata Mark Zuckerberg in njegov vplivni svetovalec Sean Parker, serijski podjetnik in ustanovitelj Napsterja (storitve za izmenjavo glasbenih datotek, ki je prva sprožila vojno z glasbenimi založbami).
Zuckerberg in Parker sta kot predstavnika mlade generacije zelo dobro vedela, kako njuni vrstniki uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije, kako jih povezujejo z zasebnim življenjem in katere potrebe jim izpolnjujejo. Prav tako sta se zavedala zasvojljivosti elektronskih družabnih omrežij, potencialnih dobičkov in moči, ki jo pridobi lastnik informacij o uporabnikih. Vendar facebook ni bil nikoli le odlična poslovna ideja ali tehnologija, ki jo danes uporabniki po vsem svetu na različne predvidljive in nepredvidljive načine vključujejo v svoje vsakdanjike. Tehnologije namreč vselej odražajo tudi vrednote in svetovni nazor vseh tistih, ki so sodelovali pri njihovem nastanku – programerjev, inženirjev vlagateljev in politikov. Zato je za razumevanje facebooka pomembno tudi tisto, kar o Zuckerbergu razkrije Mezrichova knjiga, intervjuji in drugi novinarski viri – njegovo prepričanje, da je mogoče s tehnologijo spremeniti družbene navade ter družbo prilagajati (»izboljševati«) podobno kot računalniške programe. In njegova skrita želja, da bi s tehnologijo ustvaril svet, v katerem ne bo več družbeni izobčenec, ampak lahko postane njegov bog.
Čeprav facebook uporabnikom ponuja varljiv občutek zasebnosti in nadzora nad njihovim elektronskim življenjem, film o njegovem nastanku znova pokaže, da je Facebook v resnici le zasebno podjetje, ki sledi vrednotam in interesom njegovih ustanoviteljev in vlagateljev. Interesom, ki se jih uporabniki – pizde zarukane, kot bi jih nekoč opisal devetnajstletni Zuckerberg – večinoma niti ne zavedajo.
