Zgradba mita je preprosta. Genialni posameznik (motiv božanskega navdiha), ki se v večinski družbi ne (z)najde (motiv neprilagojenca), ima na začetku le veliko idejo, v katero brezmejno verjame (motiv skromnih začetkov), in neskončno odločenost, da jo bo uresničil, čeprav se zdi njegovi okolici nemogoča (motiv nerazumljenosti). Pot do uspeha je dolga in polna bolečih padcev (motiv neuničljivega povratnika). Junaka preganjajo notranji demoni in prekanjeni tekmeci (motiv velikega nasprotnika), a ga na koncu pričaka zaslužena nagrada: ugled, priznanje, bogastvo, slava ali nesmrtnost (motiv zmagovalca).

Za mitskega Steva Jobsa, ki zajame večino naštetih motivov, lahko danes določimo kvečjemu pozitiven ali negativen predznak. Ga bomo videli kot vizionarskega izumitelja prihodnosti, ki si je z delom, genialnimi prebliski in uporu proti uniformnosti monopolnih računalniških orjakov (Microsofta in IBM) zaslužil slavo in bogastvo? Ali morda kot brezobzirnega ljudomrznega egoista, ki je najprej izrabil tuje ideje, nato pa z marketinškimi in psihološkimi triki ustvaril sekto zasvojencev ter jim prodajal precenjene potrošniške naprave, ki jih je v krutih delovnih razmerah sestavljala otroška delovna sila? Vprašanje, kateri mit je bolj resničen, je seveda nesmiselno.

Mit ni nikoli resničen ali neresničen, je v knjigi o digitalnih mitologijah The Digital Sublime zapisal kanadski politični ekonomist Vincent Mosco. Njegova naloga je drugačna. Kompleksen in pogosto naključen preplet dogodkov mora razložiti v obliki idealizirane, navdihujoče in »logične« zgodbe, ki je ideološko sprejemljiva za čas in prostor, v katerem učinkuje. Mitska zgodba ni vrednostno nevtralna, saj jasno razlikuje med dobrimi in slabimi liki ter njihovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Mit osamljenega genija zato priporoča individualizem (celo egoizem) nasproti družbenemu. Zaznamuje boj izjemnega posameznika proti povprečnosti. Zagovarja zasebno lastnino v svetu idej in napredek prikazuje kot tekmo, v kateri zvezdniški zmagovalci poberejo vse. Hkrati odvrača pozornost od razlag ustvarjalnega procesa, ki niso združljive z ideologijo kreativne ekonomije – komercialne uporabe intelektualne lastnine.

Taka razlaga ustvarjalnega procesa je pomanjkljiva in zavajajoča. Zgodovinarji znanosti opozarjajo, da velika odkritja niso nikoli nastajala v praznem prostoru. Veliki izumitelji (inovatorji, umetniki, znanstveniki …) so zelo dobro poznali delo svojih predhodnikov. Spremljali so razvoj področij, na katerih so delovali in se povezovali s kolegi. Njihove kariere so bile odvisne od učiteljev in mentorjev, ki so prepoznali njihovo nadarjenost in jim ponudili prve priložnosti. Njihov (ne)uspeh so sooblikovala različna naključja – bolezni, zakonski partnerji, družbeni razred, dostop do znanja, izbira sodelavcev in okolje, v katerem so delovali.

Velika večina bazičnih raziskav, na katerih temeljijo »uporabne« iznajdbe, je nastala v akademskem okolju, ki ga je vzdrževal javni denar. Vroča in hladna vojna sta pomagali uresničiti nepredstavljivo mobilizacijo znanstvenikov, časa in proračuna, ki so razvili atomsko bombo in internet. Pomembne tehnološke inovacije, ki jih uradno pripisujemo enemu genialnemu posamezniku, so v enakih zgodovinskih obdobjih razvijali različni izumitelji (telegraf, telefon, televizija …). V vsakem trenutku so v laboratorijih in garažah nastajale neštete konkurenčne zamisli, njihove usode pa ni odločala samo njihova inovativnost ali tehnična odličnost, temveč so pri njihovem razmahu ali zatonu sodelovali nevidni dogodki, zakoni, politiki, vlagatelji, regulatorji, šefi razvojnih oddelkov in uporabniki, ki v mitskih zgodbah nimajo vidnejših vlog.

Mit o samotnem geniju ne izkrivlja le podobe ustvarjalnega procesa, ampak tudi podobo ustvarjalca. Dober teden po smrti Steva Jobsa so redki specializirani tehnomediji objavili novico, da je umrl Dennis Ritchie. Sedemdesetletni človek brez posebnosti je bil popolno nasprotje znanega applovca. Po izobrazbi je bil matematik. Ni imel podjetniških nagnjenj in ni ustanovil nobenega velikega podjetja. Nagrade je sprejemal skoraj sramežljivo, saj je vedno trdil, da je zgolj opravljal svoje delo in pri tem izboljšal kako malenkost. Med njegove »malenkostne izboljšave« sodijo programski jezik C in operacijski jezik unix (skupaj s sodelavcem Kenom Thompsonom), na katerih temelji Jobsov jabolčni imperij, velika večina današnjega računalništva in skoraj celoten svetovni splet. Z jezikovnimi pravili ni določil le oblike sporazumevanja med ljudmi in stroji, ampak je utemeljil tudi večino velikih informacijskih idej, ki se danes zdijo samoumevne: filozofijo odprte kode, skupinskega razvoja programske opreme in spletnega sodelovanja.

Vprašanje, kdo je bil pomembnejši za razvoj računalništva, je enako nesmiselno kot prepiranje o resničnosti jobsovskega mita. Steve Jobs je zasluženo postal lik, ki ga povezujemo z revolucijami v svetu visoke tehnologije. Dennis Ritchie pa opominja, da človeške ustvarjalnosti ne ženejo samo filozofija, motivi in vrednote, ki jih širi mitologija samotnih genijev. Samo spregledati (jo) je treba.

Related articles

• RIP: Dennis Ritchie, Creator of Unix and C (geeks.thedailywh.at)
• Dennis Ritchie: the other man inside your iPhone (guardian.co.uk)
• What Can We Learn From Dennis Ritchie? (techcrunch.com)

Če nespečnež ostane v postelji, bo do jutra poslušal, kako se iz sosednjih hotelskih soban razlegajo zvoki, ki spominjajo na razvratno dogajanje v filmu Prekrokana noč. Če se odloči za sprehod po znanem lasvegaškem hotelskem „stripu“, ima občutek, da srečuje življenja site junake iz filma Leaving Las Vegas. Ako si drzne raziskati kako stransko uličico, hitro sreča sledilce Hunterja Thompsona iz knjige Fear and Loathing in Las Vegas, ki poskrbijo, da imajo znani lasvegaški televizijski forenziki že nešteto sezon dovolj dela. Lahko pa se odloči tudi za varno zavetje igralnic, ki s posebnim vonjem, mrakobno svetlobo in brezplačnimi pijačami poskrbijo za tisti občutek brezčasja, ki je potreben za potrpežljivo krmljenje igralnih avtomatov.

Vendar v Vegasu, ameriški moralni brezcarinski coni, ki je navdihnila že veliko opisovalcev človeških šibkosti, ob treh ponoči ne bdijo samo zasvojenci z igrami na srečo, lovci na ljubezen in žrtve letalske nespečnosti. Na koncu praznih hodnikov nakupovalnega predela Caesar’s Palace, kjer srečate le kakega nočnega čistilca neskončnih kvadratnih metrov talnih keramičnih ploščic, se ob osvetljeni izložbi z jabolčnim simbolom začne – čakalna vrsta. Dva moška se naslanjata na izložbo, trije sedijo po turško in brkljajo po prenosnikih, ostali stojijo, slonijo, posedajo ali kako drugače preživljajo ure do odprtja jabolčne trgovine ob devetih ali desetih dopoldne. Čakanje je dolgo, a obljuba vabljiva: če bodo imeli srečo, bodo smeli za petsto dolarjev (in več) kupiti najnovejšo Applovo elektronsko tablico, drugo generacijo ipada.

Enaki prizori se pojavljajo pred vsemi tremi lasvegaškimi trgovinami Appla – tudi v tisti, do katere je treba najeti taksi, ker se skriva v velikem nakupovalnem središču blizu mednarodnega letališča. „Prvi pridejo ob treh, najpozneje štirih zjutraj,“ pove prodajalec Steven. „Velika večina jih čaka zaman, ker včasih smemo prodati le po dvajset, morda trideset kosov. Ali pa ne dobijo želenega modela, saj nekateri ipadi podpirajo zgolj ameriški standard mobilnega prenosa podatkov in so vezani na operaterja Verizon“, še doda. A kljub temu marsikdo pride tudi drugi in tretji dan. Nekateri pa celo po spletu najamejo domačine, ki za zajetno provizijo stojijo v vrsti namesto njih in poskrbijo, da iz Vegasa odnesejo nov statusni simbol.

Na vprašanje, ali je za čakalne vrste krivo pomanjkanje elektronskih sestavin, ki je zaradi japonske katastrofe prizadelo večino proizvajalcev računalništva in zabavne elektronike, prodajalci odgovarjajo, da o tem niso bili obveščeni. Dodatno poizvedovanje razkrije, da jim zaloge ipadov ne pripeljejo vsak dan posebej, ampak prejmejo le navodila, koliko (in katerih) modelov je uradno na voljo v določeni trgovini. Ali to pomeni, da umetno ustvarjajo občutek pomanjkanja? Uradno ne, odgovarjajo prodajalci. Neuradno pa zaupajo, da so vsakodnevne vrste prostovoljnih čakajočih statistov preveč učinkovita reklama za nov izdelek, da bi se ji pri Applu odpovedali.

Apple ima s podobnimi marketinškimi prijemi že veliko izkušenj. Ko sem pred leti v Londonu spremljal evropsko premiero telefona iphone, v medijih ni manjkalo fotozgodb in intervjujev z „appleheadi“, ki so več kot en teden taborili pred vhodom v veliko Applovo trgovino na Regent Streetu. Veliki zasloni so odštevali ure do začetka prodaje in vrsta se je podaljšala na več kot kilometer. Ko so se vrata jabolčnega svetišča končno odprla, je prvim kupcem navdušeno ploskalo celotno trgovinsko osebje. Lastniki so zmagovalno dvigovali nakupovalne vrečke in med aplavzom zapuščali trgovino.

„Danes je tu vsaj petkrat več prodajalcev kot ponavadi“, mi je tedaj zaupal angleški novinarski kolega. „Menda so jih vpoklicali iz vse Anglije, da so prišli ustvarjati vtis velikega spektakla. Če bi bilo zanimanje slučajno premajhno, so imeli za vsak primer pripravljene tudi najete kupce. Spominjajo me na lastnike igralnic, ki najemajo upokojence, da ves dan sedijo za igralnimi avtomati in vsakih nekaj ur nekaj dobijo. To je namreč zelo učinkovit način za privabljanje igralcev, ki ne poznajo igralniških trikov. Ali tistih, ki so že tako zasvojeni, da jim je vseeno, če jih “nategujejo” – samo da vidijo obljubo velikega zadetka,“ se je namuznil.

Med čakajočimi, ki pred lasvegaškimi Applovimi trgovinami potrpežljivo čakajo na pravico do nakupa novega ipada, je le malo takih, ki napravo dejansko potrebujejo ali se za Applove izdelke odločajo predvsem zaradi njihovih tehničnih lastnosti in zmogljivega operacijskega sistema. Podobno se v igralnicah na lasvegaškem stripu zadržujejo le redki igralci, ki se preživljajo z igrami na srečo, saj se zavedajo, da so hotelski, letališki in celo straniščni avtomati namenjeni skubljenju priložnostnih radovednežev, naivnežev ali hazarderskih zasvojencev. Vendar ti poklicni hazarderji niso ključni za razumevanje Vegasa, njegovih igralnic, elvisovskih porok in same vloge mesta greha v ameriški kulturi.

Mesto živi zaradi ljudi, ki jih ob štirih zjutraj srečuješ med nočnim sprehodom. Fenomen Apple pa poganjajo tisti, ki takrat stojijo pod jabolčnim logotipom v prazni nakupovalni ulici in čakajo svoj veliki jabolčni zadetek.

O napovedanem terminatorskem koncu sveta se ta teden niso pogovarjali samo ljubitelji znanstvene fantastike in oznanjevalci konca sveta, temveč je na sodni dan opozoril tudi James Cameron – režiserski oče terminatorske filmske franšize. V sredo je na twitterju zapisal, da filmski skynet že pripravlja svoj udarec. Vendar je hkrati dodal, da se moramo bolj kot prevlade strojev bati globalnega segrevanja.

Cameron se moti, je še isti dan zatrdil gostujoči spletni komentator Guardiana Adam Boult. V resnici se moramo bati obojega: globalnega segrevanja in morilskih robotov, je prepričan. Britansko obrambno ministrstvo je namreč prejšnji teden pozvalo vlado, da bi morala Velika Britanija sprejeti vsaj osnovna pravila, kakšno naj bo »sprejemljivo obnašanje« vojaških strojev. Predstavniki ministrstva so v posebni študiji opozorili (pdf), da jih nenadzorovana uporaba brezpilotnih letal, ki jih ameriška vojska in obveščevalne službe uporablja v Iraku in Afganistanu, vse bolj spominjajo na razmere, ki jih opisujejo filmi o Terminatorju.

Brezpilotna letala, ki patruljirajo po puščavah in včasih že kar sama presojajo, katero sumljivo šotorišče bi bilo dobro »preventivno« razstreliti s kako raketo, ne kršijo le najpomembnejšega zakona robotike, ki ga je leta 1942 postavil eden izmed najbolj znanih avtorjev znanstvene fantastike Isaac Asimov (»robot ne sme poškodovati človeka«). Načenjajo tudi zelo zahtevna pravna in etična vprašanja, saj vojaške vede ne vedo, kdo poveljuje avtonomnim vojaškim vojaškim robotom (vojaški poveljniki, operaterji, programerji?), kdo je odgovoren za njihove »napake« in koga obtožiti, če robot zagreši vojni zločin.

Podobne dileme odpira tudi napoved tehnološkega podjetja IBM, da bodo Watsona – računalnik, ki je pred dvema mesecema zmagal na ameriškem televizijskem kvizu jeopardy – najverjetneje naučili medicinskih znanosti, da bo lahko bolnišnicam pomagal pri diagnostiki. Predstavniki IBM sicer zagotavljajo, da bo prihodnji doktor Watson le orodje, s katerim bodo človeški zdravniki učinkoviteje poiskali prave terapije in zmanjšali možnost napačnega zdravljenja. Vendar pri tem pozabljajo, da se na številnih področjih že uresničile napovedi Arthurja Clarka iz romana Odiseja 2001, ki je predvidel, da bo naša odvisnost od strojev že na začetku drugega tisočletja skoraj popolna. To danes potrjujejo računalniški programi, ki ne odločajo le o odstranjevanju terorističnih groženj, ampak tudi o odobritvi ali zavrnitvi kreditov, usodi izdelkov na polici lokalne trgovine, prometni signalizaciji ter nakupu in prodaji delnic.

Cameron se je v poznejših pogovorih malce popravil in priznal, da grozeče prevlade strojev dejansko ne smemo podcenjevati, kar med drugim kaže tudi naša suženjska odvisnost od mobilnih telefonov. Se torej prihodnja strojna zavest skriva na mobilnikih? Morda res, saj sta raziskovalca Alasdair Allan in Pete Warden v sredo objavila poročilo, da Applov pametni telefon iphone v posebno datoteko zapisuje vsak korak, ki ga naredi njegov uporabnik (enako so do danes ugotovili tudi za iphonove androidne in okenske tekmece). Prav to pa je sprva počel tudi terminatorski skynet.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 9. oktober 2010, ilustracija Wired

Morilci: uporabniki

Sostorilci: velika tehnološka in medijska podjetja

Avtorja naslovne zgodbe, Chris Anderson in Michael Wolff, sta imela različni razlagi, kaj bo pokopalo nekdanji svetovni splet – odprto omrežje spletnih strani, povezanih s hiperpovezavami, ki se je razvilo na internetni infrastrukturi. Na internetu danes preživimo vse več časa, je zapisal Anderson. Ne pa tudi na svetovnem spletu. Uporabniki so namreč ugotovili, da jim namenski (zaprti) programi, naprave in storitve na njihovih elektronskih tablicah, televizorjih in mobilnikih prinašajo bistveno boljšo uporabniško izkušnjo kot osebni računalniki, odprti internetni standardi in spletni brskalniki, saj preprosto – delujejo. Ponudniki vsebin in storitev so videli, da so uporabniki za tako izkušnjo pripravljeni plačati, kar potrjujejo Applova glasbena trgovina itunes in nekateri ameriški ponudniki plačljivih videovsebin, zato so začeli pospešeno vlagati v tehnologije, ki so jim prinašale denar. Hkrati so tudi na področju interneta začela nastajati podjetja z veliko, skoraj monopolno tržno močjo, kar je po Andersonu značilnost vseh ekonomij, ki temeljijo na omrežjih – od železnice in telekomunikacij do distribucije elektrike.

Za Andersona, odgovornega urednika Wireda in avtorja dveh knjižnih uspešnic o internetni ekonomiji (The Long Tail in Free), je zaton starega svetovnega spleta zgleden primer delovanja kapitalistične logike na področju tehnologije. Vsako inovacijo je treba najprej razširiti med čim več potencialnih uporabnikov, zato je bil svetovni splet na začetku odprt, kaotičen in nereguliran, nizki vstopni stroški pa so neštetim spletnim podjetnikom omogočili preizkušanje novih zamisli in storitev. Ko se inovacija »prime« in postane samoumeven del uporabniških vsakdanjikov, začnejo podjetja iskati načine, kako povrniti naložbe, omejiti tekmece in pripraviti uporabnike, naj začnejo plačevati za njihove storitve. Ti internetni monopoli, ki po zgledu starih medijskih podjetij združujejo nadzor nad produkcijo, distribucijo in trženjem vsebin (glasbe, filma in storitev), pa bodo precej spremenili pravila internetne ekonomije, je prepričan Wolff, ki je prav tako objavil več knjig o internetni in medijski industriji.

Veliko je spet postalo privlačno, saj so vrednosti spletnega oglaševanja in vsebin tako padle, da manjši ponudniki nikoli ne bodo mogli doseči ekonomije obsega, pri katerih postanejo sedanji poslovni modeli dobičkonosni. Poleg tega so velika internetna in (novo)medijska podjetja – Facebook, Google, Amazon in Apple – zelo povišala ceno vstopa na internetni trg, saj so se naložbe v nove tehnološke distribucijske platforme tako povečale, da jih zmorejo samo največji igralci. Ker bodo uporabniki vse bolj vezani na njihove zaprte storitve, pa bodo obetavna spletna podjetja vse težje našla tržne niše, s katerimi bodo pritegnila začetni in razvojni kapital, ki se z interneta umika na obetavnejša področja – razvoj novih materialov, umetne inteligence in biomedicine.

Apple in Facebook zato po načinu delovanja postajata bolj podobna medijskemu imperiju Ruperta Murdocha kakor spletnim pionirjem, ki so pred dvajsetimi leti navdihnili velike ideje o brezmejnem in svobodnem kiberprostoru. Mi pa se po dolgem popotovanju počasi vračamo v medijski svet, kakršen je obstajal pred vzponom svetovnega spleta, je zapisal Wolff.

Mit o svobodnem internetu

Internetu in svetovnemu spletu so njuni ideologi že od začetka pripisovali revolucionarne demokratične potenciale, ki ne bodo spremenili samo družbe, temveč lahko zamajejo tudi velika medijska podjetja, saj tradicionalni mediji ne bodo več imeli monopola nad produkcijo in distribucijo vsebin. Ti domnevni revolucionarni potenciali pa so temeljili na prepričanju, da sta internet in svetovni splet svobodna – neodvisna od interesov kapitala in pristojnosti nacionalnih vlad. Vendar take popolne svobode nikoli ni bilo.

Ko je pred petimi leti OZN v Tuniziji sklicala svetovni vrh o informacijski družbi, se je večina udeležencev zbrala v glavnem mestu Tunisu, drugi pa so morali bivališče poiskati v okoliških mestecih. Ko so ti obiskovalci priključili svoje računalnike v omrežje, so ugotovili, da v Tuniziji obstajata dva interneta – eden za udeležence konference in drugi za običajne Tunizijce. V konferenčnem okolju je internet deloval normalno, saj so se pokazale vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj pa uporabniki niso mogli odpreti spletnih strani, ki so omenjale kratenje človekovih pravic ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem.

Tunizijsko anekdoto sta v uvodu knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering zapisala njena urednika Jonathan Zittrain in John Palfrey. V knjigi so avtorji povzeli obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med letoma 2003 in 2006 izvedlo združenje Open Net Initiative. Raziskovalce je zanimalo, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Ugotovili so, da je v tistem času internetni promet dokazljivo filtriralo 26 držav (pri številnih drugih državah filtriranja zaradi različnih omejitev niso mogli dokazati), glavni razlogi pa so bili politični (cenzura, oviranje opozicije), moralni (pornografija, religija), komercialni (varstvo intelektualne lastnine) ali varnostni (boj proti terorizmu, preprečevanje kriminala).

V zadnjih letih so se zahteve po filtriranju interneta še okrepile, kar vlade največkrat upravičujejo s povečano teroristično ogroženostjo ali skrbjo za razvoj »kreativne ekonomije«, ki med drugim zahteva tudi strožje preganjanje piratstva. Z idejo velikega požarnega zidu, ki skrbi za internetno cenzuro na Kitajskem, se zato spogledujejo tudi v Avstraliji, kjer hočejo z nadzorom interneta preganjati otroško pornografijo. Med države, ki zelo temeljito nadzorujejo pretok podatkov prek interneta, so se uvrstile Iran, Kuba, Saudska Arabija in Vietnam, v Sloveniji pa je filtriranje interneta (blokado tujih spletnih stavnic) začasno uveljavil urad za nadzor prirejanja iger na srečo.

Čeprav so borci za internetne svoboščine najbolj občutljivi na državne poskuse cenzure interneta, vlade niso edine, ki želijo nadzorovati internetni promet. To počnejo – zaradi tehničnih zahtev in poslovnih interesov – tudi komercialni ponudniki digitalnih vsebin in telekomunikacijski operaterji.

Ograjene skupnosti

Na facebookovo družabno omrežje se lahko brezplačno prijavi kdor koli. Nanj se je mogoče povezati z osebnim računalnikom ali mobilnikom, saj zadostuje podatkovna povezava, spletni brskalnik ali poseben program za delo z osebnim profilom. Kljub tej dostopnosti pa facebook ni odprto omrežje, saj je last istoimenskega podjetja, ki lahko z njim počne kar koli: določa načine uporabe, postavlja tehnična in pravna pravila ter odloča, kaj bo počelo z uporabniškimi podatki. Enako velja za Amazon, Google, Apple in druge internetne velikane, ki prav tako sami odločajo, katere knjige bo mogoče brati na njihovih elektronskih bralnikih (kindlu in ipadu), kateri programi bodo dovoljeni na njihovih elektronskih napravah (iphonih, ipadih in mobilnikih z operacijskim sistemom android) in katere spletne strani se bodo znašle med iskalniškimi zadetki. Podobne lastniške pravice in interese poskušajo uveljavljati tudi telekomunikacijski operaterji, ki so lastniki žic, optičnih vlaken in radijskih frekvenc, po katerih se pretakajo podatki.

Ograjene skupnosti in omrežja imajo določene prednosti pred odprto zasnovo svetovnega spleta, saj zaprtost lastnikom omogoča učinkovitejšo izrabo omrežij in razvoj programov, ki so prilagojeni njihovim potrebam. Apple in Amazon trdita, da lahko šele na zaprtih platformah za prodajo knjig, glasbe in programov nekoč ustvarita dovolj prihodkov, da bosta financirala razvoj novih naprav in storitev, izboljševala uporabniško izkušnjo in zagotovila varno elektronsko plačevanje. Telekomunikacijski operaterji imajo podobne argumente. Nadzor nad prometom po njihovih omrežjih je nujen, ker naročniki na plačljive videovsebine in zahtevne poslovne podatkovne pakete niso pripravljeni trpeti omrežnih mrkov, prekinjajočih telefonskih pogovorov ali »kvadratkaste« televizijske slike. Hkrati pa morajo poskrbeti tudi za varnost omrežij – ki da jih lahko ogrozi slabo napisan program ali neprimerna naprava – in povrnitev naložb, zato na njihovi infrastrukturi ne more gostovati kdor koli – denimo neposredni tekmeci.

Po drugi strani so lahko zaprte platforme zelo učinkovito orodje za zlorabo monopolnega položaja ali oviranje konkurence. Ameriški zagovorniki »internetne nevtralnosti« so prepričani, da bi morala država telekomunikacijskim operaterjem z zakonom prepovedati kakršno koli diskriminacijo internetnega prometa. Ker so operaterji zaradi manjših prihodkov od prodaje internetnih povezav prisiljeni ponujati zahtevnejše storitve, bodo morda spletnim stranem začeli zaračunavati dodatno naročnino. Strani, ki bodo plačale več, se bodo nalagale hitreje. Druge, ki bodo ostale na starem svetovnem spletu, se bodo nalagale počasneje. Podobno bi lahko operaterji ovirali tudi prenos konkurenčnih videostoritev in internetne telefonije ali celo prikazovanje spletnih strani, ki ne bodo všeč njihovim lastnikom.

Nasprotniki internetne regulacije trdijo, da bi uporabniki zagotovo kaznovali take zlorabe monopolnega položaja in se preselili k tekmecem, vendar ima ta argument manjšo pomanjkljivost. Na vse bolj koncentriranem in pogosto oligopolnem telekomunikacijskem trgu je konkurenca le hipotetičen pojem, saj danes praktično nihče razen obstoječih operaterjev ne more več izgraditi alternativnega širokopasovnega omrežja ali zasesti novih radijskih frekvenc. Če je na svetovnem spletu lahko vsak že z minimalnim vložkom postavil svojo spletno trgovino ali medij, je gradnja zaprtih platform bolj podobna gradnji kabelskega televizijskega omrežja ali mreže satelitov, ki jih na tradicionalnih medijskih trgih nadzoruje nekaj velikih medijskih konglomeratov.

Velikost pa ni pomembna le v fizičnem svetu kablov in žic. Internetnega trgovca, družabno omrežje in mobilnik je sicer lažje zamenjati kot telekomunikacijskega operaterja. Vendar večji igralci zaradi mrežnega učinka pritegnejo bistveno več uporabnikov, strank in partnerskih podjetij kot manjši (zato prinašajo več povezav in izbire), hkrati pa se z velikostjo omrežja za uporabnike povečujejo »izstopni stroški«. Če so vsi znanci na facebooku, je težko ostati zunaj ali se odločiti za konkurenčno omrežje – tudi če se ne strinjamo z njihovim agresivnim poseganjem v zasebnost in oglaševalskim modelom.

Svet pred svetovnim spletom?

Na zapiranje interneta, združevanje telekomunikacijskih podjetij, spletno cenzuro in zametke prihodnjih internetnih monopolov že dolgo opozarjajo kritični raziskovalci svetovnega spleta, politični ekonomisti, pravniki in poznavalci zgodovine množičnih medijev (Vincent Mosco, Larry Lessig, Ben Bagdikian …). Njihove analize kažejo, da so tradicionalna medijska podjetja – filmski studii, knjižne in glasbene založbe, tiskovne agencije in medijske hiše – sicer pridobila nekaj novih tekmecev in izgubila del prihodkov zaradi zastarelih poslovnih modelov ali spremenjenih navad medijskih občinstev. Vendar so njihove vsebine ostale pomemben del internetnega prometa, sama podjetja pa so kmalu ugotovila, da jim digitalizacija omogoča še učinkovitejšo distribucijo in trženje njihovih izdelkov.

Večina oglaševalskega denarja se tako še vedno steka v tradicionalne medije, predvsem televizijo. Na informativnih blogih prevladujejo novinarske novice in komentarji, ki so jih objavili stari časopisi in revije. Televizijske nanizanke, popularna glasba in hollywoodski filmi pomenijo velik delež legalno ali nelegalno prenesene glasbe in videa. Internetna televizija, ki jo ponujajo telekomunikacijski operaterji, je kot poslovni model zelo podobna plačljivi kabelski in satelitski televiziji iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izvirnih internetnih vsebin – alternativnih novic, izvirnih blogov in kulturne produkcije – je sicer veliko, a le redko dosežejo širše občinstvo. Kljub temu pa je svetovni splet še vedno veljal za neokrnjeno zatočišče, kjer ne veljajo tradicionalna ekonomska pravila in omejitve fizičnega sveta.

Poziv avtorjev Wireda, da je treba idealistične predstavo o svetovnem spletu in internetu čim prej pokopati, pomeni precejšen preobrat v prevladujočem razumevanju interneta in internetne ekonomije. Internet je postal zrela gospodarska panoga, za katerega veljajo enaka splošna pravila in zakonitosti kot za vse tiste dejavnosti, ki jih kot tehnologija in platforma omogoča: trgovino, elektronsko poslovanje in distribucijo medijskih vsebin. Na področju množičnih medijev se zato vračamo v preteklost, saj si bodo morali politiki, novinarji in javnost zastaviti enaka vprašanja, ki so ostala brez odgovora že ob vzponu komercialne medijske industrije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja: kako v komercialnem internetnem svetu zagotoviti pluralnost vsebin, svobodo izražanja in poskrbeti za obveščenost državljanov. Pričakovanja, da bo odgovore sama od sebe prinesla spletna revolucija, se pač niso uresničila.

Prva objava: Pogledi, 21. april 2010

Poleg tega so dodali, da bodo uporabniki elektronskih bralnikov za medijske vsebine pripravljeni plačevati, saj te naprave še niso okužene z virusom brezplačnosti, ki se je na internetu tako dobro udomačil, da ga doslej ni zmogel izkoreniniti še noben poslovni model ali spletni policaj.

Te napovedi so najbolj razveselile časopisne založnike, ki so zaradi prepleta demografskih, gospodarskih in tehnoloških sprememb v zadnjih letih ostali brez nekaterih najpomembnejših prihodkov. Medijski potrošniki so spremenili svoje dnevne navade in večji del svoje pozornosti namenili elektronskim medijem, to pa je prizadelo naročniško in kolportažno prodajo časopisov. Veliki oglaševalci so se preselili na televizijo, mali oglasi so se prilagodili svetovnemu spletu, nekdanje »časopisne vsebine« pa so začeli brezplačno ponujati najrazličnejši internetni igralci – velika podjetja (Google), nevladne ustanove, alternativne medijske organizacije in nekoč pasivna medijska občinstva (blogi, tviti …).

Posledice so bile za številne časopise prehude, ugotavljata Leonard Downie Jr. in Michael Schudson v lanski analizi ameriškega časopisnega trga The Reconstruction of American Journalism. Nekaj časopisov je propadlo, veliko jih je opustilo nedeljske ali večerne izdaje, število zaposlenih časopisnih novinarjev v Združenih državah pa se je z več kot 60.000 zmanjšalo na približno 40.000, najmanj po letu 1971.

Kako lahko elektronski bralniki pomagajo časopisom preživeti sedanjo krizo? Njihovi zagovorniki so prepričani, da bodo bralniki časopisom povrnili veliko izgubljenih bralcev in prihodkov, saj odpravljajo nekatere pomembne tehnološke ovire, zaradi katerih so danes časopisi na medijskem trgu manj privlačni od elektronskih tekmecev.

Ker se znajo bralniki povezati s svetovnim spletom, niso primerni le za hipno kupovanje knjig in pretakanje plačljivih videoposnetkov, ampak tudi za sprotno osveževanje novic. Ker jim lahko vgrajena satelitska navigacijska naprava ali zunanja bazna postaja v vsakem trenutku pove, kje so, bo na njih mogoče ponuditi nove oblike oglaševanja, ki bodo vsebinsko in krajevno prilagojene posameznim bralcem. Njihovi zasloni so dovolj veliki za udobno branje, a hkrati ravno prav majhni, da jih je mogoče prenašati brez večjega napora: to sta namreč bili največji omejitvi premajhnih mobilnikov in prevelikih prenosnikov. Hkrati so izkušnje Amazonovega kindla in Applove glasbene trgovine itunes pokazale, da so lahko elektronski bralniki in predvajalniki glasbe zelo učinkovit podaljšek njihovih spletnih prodajaln, ki močno spodbujajo nakupe digitalnih vsebin.

Čeprav se zdi tako razmišljanje na prvi pogled prepričljivo, v resnici kaže na zelo površno razumevanje krize, ki je prizadela časopisno panogo, in na še večje nepoznavanje vloge, ki jo v medijskem svetu igra tehnologija.

Nemški filozof Walter Benjamin je že pred skoraj sedemdesetimi leti opazil, da je tehnologija predvsem pospeševalka obstoječih družbenih, političnih in ekonomskih procesov. Te procese pa je britanski politolog John Keane na medijskem področju pred kratkim opisal kot »dekadentne«. Keane je opozoril, da na medijskih trgih nastajajo veliki informacijski monopoli, sestavljeni iz nekdanjih telekomunikacijskih, medijskih, internetnih in tehnoloških podjetij, ki bodo že kmalu nadzorovali večino globalnega pretoka informacij. Ti novi informacijski monopolisti pospešeno financirajo razvoj zaprtih tehnoloških platform, s katerimi bodo v prihodnosti pod svojimi lastnimi pogoji narekovali produkcijo, distribucijo in trženje digitalnih vsebin (kindle, itunes, Googlov android …). Ker novomedijski lastniki za svojo širitev potrebujejo podporo držav in nadnacionalnih organizacij, se krepi vpliv politike na (nove) medije in trgovanje z medijsko podporo v zameno za politične usluge.

Zahteve po krčenju stroškov pa še spodbujajo pojav, ki ga je britanski novinar Nick Davies opisal kot »reciklatorsko novinarstvo« (churnalism), saj imajo novinarji vse manj časa za preiskovanje svojih lastnih zgodb in preverjanje podatkov, to pa močno krepi vpliv ekonomske in politične propagande na medijsko poročanje.

Tehnologija teh dekadentnih trendov sama po sebi ne more odpraviti, ampak jih lahko kvečjemu pospeši – to sta v medijski zgodovini že pokazali plačljiva kabelska in satelitska televizija. Za preživetje časopisov kot pomembnega vira informacij in dragocene sestavine sodobnih demokracij zato ni pomembno predvsem vprašanje, kako prepričati sedanje in prihodnje bralce, naj začnejo uporabljati elektronske bralnike in plačevati za njihove izdelke – poročila, komentarje in promocijske članke. Prav tako ni bistveno, na kakšnih zaslonih se bodo pojavljale te vsebine in kakšni oglasi jih bodo spremljali. Časopisni novinarji in izdajatelji bi se morali vprašati nekaj drugega – kako uporabiti svoje znanje, nove tehnologije, poslovne modele in javnomnenjski vpliv za boj proti keanovskim dekadentnim trendom.

Za tak boj pa bi morali najprej razumeti, zakaj so zaprte tehnološke platforme nevarne, zakaj je reciklatorsko novinarstvo škodljivo in katerim zelo starim interesom služi brezmejna vera v moč vedno novih in novejših tehnologij.

***

Spletni in tiskani časopisi

< 1 % – Uporabniki spleta med deskanjem v povprečju namenijo manj kot 1 % časa branju spletnih časopisov.

40 % – Kljub temu 40 % spletnih uporabnikov zatrjuje, da vsak dan prebirajo časopise na internetu.

70 sekund – Ljudje se v povprečju zadržujejo po 70 sekund na novičarskih spletnih portalih – 25 minut v povprečju pa posvetijo branju tiskanih časopisov. Bralci spletne časopise po navadi berejo na delovnem mestu, kjer potrebujejo hitre informacije; ko končajo službo, pa se lahko poglabljajo v zahtevnejša novičarska besedila.

Vir: iz porocila Hala Variana, glavnega Googlovega ekonomista

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. januar 2010, foto Reuters

Čudežne elektronske tablice

Brezposelnega novinarskega specialista, plačljiv spletni časopis in medijsko vznemirjenje zaradi nove elektronske tablice povezujejo nekatere velike spremembe, na katere je tradicionalne medijske panoge – predvsem časopisno industrijo – v zadnjih dveh letih opomnila globalna gospodarska kriza. Krčenje oglaševalskega kolača je pokazalo, da so postali mediji v zadnjih dvajsetih letih skoraj v celoti odvisni od oglaševalskih prihodkov in oglaševalcev, pri čemer so zanemarili nekatere stare vire financiranja (naročnine, neposredno prodajo …), precenili rast spletnega oglaševanja in spregledali, da so jim velik delež spletnega oglaševalskega denarja prevzela internetna podjetja (Google in Yahoo). Nekateri stari ameriški časopisi so zato že po enem letu oglaševalske recesije propadli (Rocky Mountain News) ali opustili svoje tiskane izdaje (Christian Science Monitor), kriza pa je udarila tudi televizije in tiste časopisne založnike, ki so se v obdobju gospodarske rasti dobro pripravili na internetno medijsko okolje.

Guardian je v zadnjih petih letih postal časopis z največjim spletnim dosegom v Veliki Britaniji, ki vsak mesec pritegne približno 33 milijonov bralcev z vsega sveta, vendar je zaradi padanja tiskane naklade in nizke cene spletnih oglasov lani ustvaril tudi do 120.000 evrov izgube na dan. Njegovo vodstvo je moralo zato ukiniti nekatere časopisne priloge, zaračunati program za branje časopisa na prenosnih napravah ter pripraviti program za zmanjševanje stroškov, zaradi katerega bo do konca leta ostala brez službe skoraj četrtina njegovih novinarjev in urednikov. S podobnimi težavami se ubadajo tudi na New York Timesu, kjer so izračunali, da lahko z 18 milijoni spletnih obiskovalcev na mesec v najboljšem primeru zaslužijo do sto milijonov dolarjev na leto, kar je bistveno premalo za pokrivanje stroškov tiska in distribucije ter plačevanje 1100 novinarjev, ki ustvarjajo časopis. Zato so sklenili, da bodo začeli od začetka prihodnjega leta omejevati brezplačen dostop do svoje spletne izdaje, čeprav se zavedajo, da bo zaračunavanje vsebin precej zmanjšalo njihov doseg.

Podobne korake so napovedali tudi nekateri drugi vplivni časopisni založniki, predvsem medijski mogotec Rupert Murdoch, ki že nekaj časa opozarja, da je bilo brezplačno ponujanje časopisnih vsebin na spletu velika napaka, zato jih je treba čim prej zapreti za »plačljive zidove« in poskrbeti, da internetna podjetja ne bodo več »služila na njihov račun«. Pri zapiranju in zaračunavanju medijskih vsebin pa naj bi jim pomagali prav izdelki, kakršnega je v sredo po dolgih mesecih medijskih ugibanj predstavil Steve Jobs.

Elektronski rešitelji časopisov?

Ko je New York Times javno napovedal prihodnje zaračunavanje časopisnih vsebin na spletu, je le malokdo vedel, da je posebna skupina njihovih razvijalcev skupaj z Applom prav tedaj (skrivaj) pripravljala in preizkušala bralnik elektronskega časopisa, s katerim bo ob predstavitvi opremljen Applov tablični računalnik.

Podjetji sta imeli za sodelovanje zelo dobre razloge. Na Applu so vedeli, da bodo njihov novi izdelek prodajale predvsem vsebine in storitve, ki jim jih bo uspelo ponuditi kupcem, zato si je poskušal Jobs še pred sredino predstavitvijo Ipada zagotoviti čim več ekskluzivnih pogodb s časopisnimi in knjižnimi založniki, izdajatelji revij, igračarsko industrijo in filmskimi studii. Na New York Timesu pa so upali, da jim bodo prav elektronski bralniki pomagali premagati prekletstvo brezplačnosti na internetu, s katerim so se neuspešno spopadli že pred leti, ko so poskušali uvesti spletno naročnino za časopisni arhiv, poglobljene novinarske zgodbe in prispevke njihovih najbolj znanih kolumnistov (Maureen Dowd, Paula Krugmana …). New York Timesovi in številni drugi časopisni založniki namreč verjamejo, da so uporabniki vajeni plačevati mobilne storitve na mobilnih napravah, saj jih (še) ne dojemajo kot »brezplačnih« – kar kažejo izkušnje operaterjev mobilne telefonije. Zato pričakujejo, da bi bilo časopisne vsebine bistveno laže zaračunavati na mobilnih napravah kot na svetovnem spletu. Poleg tega pa vsaj potihem računajo, da lahko Apple tudi na področju časopisne distribucije ponovi uspeh spletne trgovine Itunes, prek katere so kljub brezplačnemu izmenjevanju datotek po internetu prodali že več kot dve milijardi glasbenih in videoposnetkov.

Recept za Applov uspeh se zdi danes preprost kot Kolumbovo jajce. Ko so glasbene založbe sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja obupovale zaradi brezplačnega izmenjavanja glasbenih datotek na spletu in drastičnega padca prodaje plošč, je Steve Jobs – sicer predsednik uprave podjetja, ki je bilo tedaj znano predvsem po lepo oblikovanih in dragih računalnikih – pravilno napovedal, da bodo uporabniki njegovih trendovskih glasbenih predvajalnikov Ipodov pripravljeni kupovati glasbo, če bodo lahko z nekaj kliki prišli do poljubne izbrane pesmi. Ker je Apple nadzoroval celotno prodajno in tehnološko verigo – glasbeno trgovino, programsko opremo, računalnike in glasbene predvajalnike –, je lahko založbam zagotovil dovolj močno zaščito avtorskih pravic in jim obljubil, da bodo s prodajo izdelkov v njegovi glasbeni trgovini omilile vsaj del izgub zaradi internetnega piratstva. Zaradi velikih prodajnih uspehov Applove glasbene trgovine so Itunes kmalu podprle vse večje glasbene založbe, saj si niso več mogle privoščiti izgube dragocenega prodajnega kanala. Apple je zaradi bogate glasbene ponudbe pridobival vse večjo prednost pred drugimi ponudniki glasbenih predvajalnikov in konkurenčnimi glasbenimi trgovinami, s povečevanjem števila uporabnikov pa si je krepil tudi pogajalsko izhodišče z založbami, kar mu je prineslo več vpliva na oblikovanje cen in delitev dobička od prodaje glasbe.

Ko je Itunes uporabljalo že več kot 120 milijonov uporabnikov, Jobsa niso mogli več zavrniti niti lastniki Hollywoodskih filmskih studiev, ki so – podobno kot pred njimi glasbene založbe – vse bolj tarnali nad izgubami zaradi brezplačne spletne izmenjave filmov. Zadrega filmskih studiev je Applu znova omogočila pridobitev pomembnega tržnega deleža na področju distribucije videovsebin in spodbujanje prodaje novih generacij Ipodov, ki so podpirali tudi predvajanje videa (predvsem Ipod Touch). Predstavitev telefona Iphone pa je pred dobrima dvema letoma nakazala, da Apple svoje trgovine ne bo omejeval le na glasbo in video, ampak jo bo prej ali slej ponudil tudi novičarskim medijem in televiziji – ko se bodo zaradi interneta znašli v podobnih težavah kot pred njimi glasbena in filmska industrija.

Kdo bo služil z digitalnimi vsebinami

Čeprav medijski poslovneži že dolgo vedo, kako pomemben je nadzor nad produkcijo, prodajo in distribucijo medijskih storitev, tradicionalnim medijskim podjetjem doslej še ni uspelo postaviti podobno učinkovitega internetnega prodajno–tehnološkega modela. Z Applovo zamislijo se je med večjimi medijskimi igralci domnevno spogledoval Rupert Murdoch, saj so med specializiranimi medijskimi blogi večkrat zaokrožile govorice, da njegovo medijsko podjetje News Corporation razvija posebno napravo, na kateri bi ponudili nekatere najpomembnejše časopise (londonski Times, tabloid Sun in ameriški poslovni dnevnik Wall Street Journal) in plačljive televizijske programe. Na New York Timesu pa so se napol resno zabavali z izračuni, koliko bi prihranili, če bi ukinili tiskano izdajo in svojim naročnikom brezplačno razdelili kar elektronske bralnike, vendar so govorice v obeh primerih ostale le – govorice.

Zadržanost tradicionalnih medijskih podjetij sta zato spretno izrabila dva nova (nemedijska) igralca, ki sta se – podobno kot Apple – zelo dobro zavedala, kako pomemben bo v digitalnem svetu celosten nadzor nad prodajo, distribucijo in uporabo digitalnih vsebin: Amazon in Google. Omenjeni podjetji sta se v zadnjih letih vsako po svoje vse bolj približevali področjem, ki niso bila neposredno povezana z njuno osnovno dejavnostjo – spretno prodajo knjig in internetnim iskanjem. Amazon je vedel, da mu status največjega knjigarnarja na svetu še ne zagotavlja dolgoročnega preživetja, zato je leta 2008 predstavil bralnik elektronskih knjig Kindle. S Kindlom si Amazon ni ustvaril le novega (dobičkonosnega) trga elektronskih knjig in elektronskega založništva, ampak je zaokrožil celotno »Applovsko« prodajno, distribucijsko in tehnološko platformo, na kateri lahko pod lastnimi pogoji prodaja elektronske knjige, časopise, revije in druge digitalne vsebine. Zelo podobno velja tudi za Google, ki si z razvojem lastnih operacijskih sistemov, programske opreme in mobilnih naprav pripravlja okolje, v katerem bo lahko uporabnikom neovirano ponujal svoje vsebine in storitve – od elektronske pošte do videoposnetkov in knjig.

Kljub podobnemu modelu pa imajo Apple, Amazon in Google zelo različne strategije, kako ustvariti denar s prodajo digitalnih vsebin. Amazon je pri svojem delovanju zelo podoben tradicionalnim veletrgovcem, ki prihodke ustvarjajo predvsem z maržami in količino prodanih izdelkov, zato svojo velikost in tržni položaj pogosto uporablja za pritisk na založnike, naj čim bolj znižajo cene izdelkov in mu v zameno za prodajna mesta na elektronskih policah prepustijo tudi po več kot polovico prodajne cene (časopisom je neuradno ponudil še slabše pogoje). Applov poslovni model je drugačen, saj so predstavniki družbe ob nedavni predstavitvi poslovnih rezultatov priznali, da s trgovino Itunes (trenutno) ne ustvarjajo posebnega dobička, ampak jo uporabljajo predvsem za spodbujanje prodaje njihovih elektronskih naprav. Ker je Apple s predstavitvijo Ipada šele vstopil na trg elektronskih knjig, je poskusil pritegniti založnike z obljubo, da jim bo »neamazonovsko« prepustil 70 odstotkov denarja od prodane knjige in jim dal več svobode pri oblikovanju maloprodajnih cen. Tako bo poskusil Amazonu prevzeti nekaj pomembnih založb, s podobno ponudbo pa bo nagovoril tudi lastnike filmskih studiev in televizijskih mrež, ki so podobne pogodbe doslej sklepali predvsem s ponudniki kabelske in satelitske televizije. Čeprav obe podjetji povečujeta odvisnost založnikov od njune prodajne in tehnološke infrastrukture ter jim ogrožata nekatere tradicionalne vire prihodkov, pa sta Amazon in Apple za večino založnikov še vseeno sprejemljivejša od Googla, ki bi digitalne vsebine najraje ponujal brezplačno, saj skoraj vse svoje prihodke ustvari s spletnim oglaševanjem.

Napovedana tekma med Applom, Amazonom in Googlom bo velikim lastniki digitalnih vsebin kratkoročno izboljšala pogajalska izhodišča, saj bodo prav njihove vsebine odločale o prihodnjem poslovnem uspehu Kindlov, Ipadov in drugih elektronskih naprav. Prav tako bi lahko uspeh elektronskih bralnikov založnikom prinesel dodaten vir prihodkov, saj milijoni prodanih elektronskih knjig in glasbenih posnetkov kažejo, da so uporabniki tudi v dobi navidezne internetne brezplačnosti pripravljeni plačevati za vsebine, če je ponudba dovolj prijazna. Vendar pa bo imela morebitna prevlada treh velikih zaprtih platform tudi negativne posledice. Vstopni stroški na trg digitalnih vsebin se bodo za nove igralce vse bolj zviševali, zato bodo le redka medijska in založniška podjetja premogla dovolj znanja in denarja, da bi si zgradila prodajne in tehnološke alternative, če ne bodo zadovoljna s pogoji, ki jih bodo ponujali veliki trije – ne glede na nekatere javno dostopne odprtokodne rešitve in zapise. Poleg tega »digitalne vsebine« ne pomenijo le računalniških iger in najnovejše televizijske humoristične nanizanke, ampak tudi novinarske prispevke, kritične dokumentarce in radikalne filozofske spise, ki ne bodo vedno združljivi s poslovnimi interesi Appla, Amazona in Googla – na kar opozarjajo Applove prepovedi »nespodobnih« programov na telefonih Iphone, Amazonovo brisanje knjig na Kindlih brez vednosti kupcev in Googlovo cenzuriranje spletnih zadetkov na Kitajskem.

Pričakovanje časopisnih hiš in novinarjev, da bodo elektronski bralniki rešili njihove sedanje težave, ker bodo uporabnike morda prepričali, naj spet plačujejo za njihove vsebine, je zato zelo naivno.

***

Velik Iphone, Kindle na steroidih, I-tampon …?

Predstavitve Applovih najnovejših izdelkov so v zadnjem desetletju postale svojevrsten medijski obred. Nekaj mesecev pred uradnim dogodkom se začnejo na spletu pojavljati govorice, ugibanja in najrazličnejše fotomontaže, ki poskušajo napovedati, kakšno čudežno novost bo tokrat prikazal Applov duhovni vodja Steve Jobs. Velikim in praviloma nerealnim pričakovanjem, ki se stopnjujejo vse do trenutka, ko Jobs stopi na oder, sledijo prav tako velika in nerealna razočaranja, kaj vse da je z novostjo narobe. Spletni uporabniki nekaj dni neumorno objavljajo dovtipe, šale in videoposnetke, v katerih se norčujejo iz izdelka. Applovi privrženci jim blagohotno odgovarjajo, da se bodo pomena nove naprave zavedeli šele, ko jo bodo prihodnje leto uporabljali praktično vsi, resni analitiki pa previdno podvomijo o prodajnih rezultatih Applove novosti, a hkrati ne pozabijo dodati, da je Jobsu že nekajkrat uspelo skoraj lastnoročno preoblikovati panoge, v katere je vstopil. To potrjujejo tudi številke, saj je Apple v zadnjem četrtletju prodal skoraj devet milijonov Iphonov in za tretjino povečal skupne prihodke od prodaje, posamezni razvijalci in programerji pa so za njegove predvajalnike Ipod Touch in telefon Iphone napisali že več kot 140.000 programov.

Related articles by Zemanta

• Will Apple’s iPad kill Flash? (slate.com)
• Apple iPad and the Radical Innovation of Meaning (bhc3.wordpress.com)
• After the iPad, what unicorns are there for Apple to unleash? (guardian.co.uk)