Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.

V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.

Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.

Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.

Amerika proti piratom

Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.

Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.

Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.

Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.

Zapovedana skrivnostnost

Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.

Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.

Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.

Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.

Slovenija spet pasivna

Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).

Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.

Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.

Z omenjeno besedno zvezo so kritiki med drugim opisovali sprejemanje protiteroristične zakonodaje po enajstem septembru, ki je močno posegla v državljanske svoboščine ter povečala pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Redki »nedomoljubni« kongresniki so opozarjali, da je mogoče tako radikalne ukrepe sprejemati samo v kriznih časih, ko so ljudje dovolj prestrašeni, da so se v imenu domovinske varnosti pripravljeni odreči številnim pravicam. Vendar pri tem pozabljajo, da bodo vsi krizni ukrepi veljali tudi pozneje, saj se jim ne bo odrekla nobena prihodnja vlada. Prej nasprotno. Če že veljajo strogi zakoni, je precej bolj verjetno, da jih bodo vladajoči še zaostrili ali jih razširili na dejanja, ki prej niso bila kazniva. Zato se zdrsi v prepade totalitarizmov vedno začnejo s padcem na spolzkem pobočju.

Javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ) ter o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se je prejšnji četrtek zgodila v Državnem zboru, je pokazala, da se po nevarno spolzkem pobočju znova sprehajajo tudi slovenski zakonodajalci. Med številnimi spremembami obeh zakonov sta se znašla tudi dva predloga, ki ki bosta precej zaostrila protipiratski boj in povečala pooblastila policije za dostop do elektronskih komunikacijskih podatkov.

Junija je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega KZ, ki predvideva odločnejše preganjanje spletnih piratov. Po novem predlogu bo zakonodajalec iz 148. člena zakonika izbrisal besedno zvezo »z namenom prodaje«, kar pomeni, da bi lahko preganjali vsakogar, ki bi si prenesel za vsaj 5000 evrov piratskih programov, glasbe in/ali filmov. Za vse, ki bi si na ta način »pridobili večjo premoženjsko korist«, bi bila zagrožena zaporna kazen do treh let. Hkrati je vlada predlagala tudi dopolnitve 149. b člena ZKP, po katerem bi policija lahko zahtevala dostop do podatkov, ki jih zabeleži »elektronska komunikacijska oprema«, kamor uvrščamo tudi bazne postaje.

Kje se skrivajo spolzke strmine? Sprememba KZ, ki kaznivost izmenjave datotek razširja na vse uporabnike spleta, ne pomeni le pravne podlage za učinkovitejše preganjanje kršiteljev avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kar trdijo predlagatelji, založniki in druge interesne skupine. Pomeni tudi začetek precej nevarnejšega trenda, saj je izmenjevanje datotek (skoraj) nemogoče preganjati brez nadzorovanja spletnega prometa – aktivnega spremljanja, kaj počnejo uporabniki na svetovnem spletu in kakšne vsebine prenašajo. To kaže francoski primer, saj je vlada zaradi močnih pritiskov lobističnih skupin in predsednika Nicholasa Sarkozyja sprejela zakon Hadopi, ki predvideva kaznovanje kršiteljev po načelu treh udarcev (opozorilo, odklop internetne povezave …), za izvajanje pa je določila kar ponudnike internetnih storitev, ki kaznovalno vlogo izvršujejo brez sodne odredbe.

Spremembe ZKP so še bolj problematične, ker se je največji zdrs zgodil že leta 2006, ko je evropska komisija sprejela direktivo (pdf) o obveznem hranjenju podatkov o elektronskih komunikacijah za vse državljane EU – kljub dejstvu, da velika večina Evropejcev nikoli ne bo obtožena ničesar kaznivega. Tudi tedaj so kritiki opozarjali, da bo direktiva ustvarila velike zbirke uporabniških podatkov, zaradi katerih bo skoraj nemogoče krotiti nadzorne apetite policije, varnostnih agencij, tajnih služb in lastnikov avtorskih pravic, ki dostopa do podatkov ne bodo zahtevali le za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala, ampak postopoma tudi za lov na izmenjevalce datotek, pedofile, različne aktiviste in razširjevalce spornih političnih vsebin. Kako neustavljivo je lahko tako drsenje, lepo kažejo četrtkove besede (mp3) visokega predstavnika pravosodnega ministrstva Petra Pavlina, za katerega je policijska zahteva po dostopu do baznih postaj in s tem množičnega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih le učinkovitejša izraba podatkov, ki jih je predpisala že evropska direktiva, zato dodatni posegi v uporabniško zasebnost ne prinašajo ničesar novega.

Zahteve policije, tajnih služb in lastnikov avtorskih vsebin so pričakovane, saj njihovi predstavniki zastopajo interese določenih družbenih skupin. Vendar bi morali imeti njihovi interesi tudi enakovredne protiuteži, ki bi opozarjale na morebitno nesorazmernost nadzorovalnih ukrepov, njihovo neučinkovitost ali celo morebitno neustavnost, a se to ni zgodilo. Na četrtkovi predstavitvi je najbolj zmotila samoumevnost, s katero so zakonodajalci sprejemali diktate evropskih direktiv in avtorskih interesnih skupin ter jih prevajali v zakone, ki bodo verjetno že kmalu veljali za vse državljane Slovenije. V državnem zboru razen redkih izjem (predstavnika informacijskega pooblaščenca in odvetnice zveze potrošnikov) ni bilo mogoče slišati nobene resne kritike predlaganih zakonskih sprememb ali namigov, da se nekatere države že zavedajo, da so s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov naredile napako.

Nemško zvezno ustavno sodišče je lani odločilo, da je podatkovna evrodirektiva neustavna. Za vzpon nemške in švedske piratske stranke je bilo ključno sodelovanje pri množičnih demonstracijah proti sprejemu direktive, saj so volivcem pokazali, da niso le stranka računalnikarjev in internetnih zastonjkarjev, ampak opozarjajo na bistveno pomembnejša vprašanja in svoboščine. Evropske civilnodružbene skupine so prejšnji teden pripravile javni poziv o neustreznosti direktive, veliko problematičnega gradiva so razkrila tudi poročila o skrivnostni pripravi nedavno podpisanega mednarodnega sporazuma o varovanju intelektualne lastnine ACTA, ki prav tako razkrivajo želje interesnih skupin po dostopu do uporabniških podatkov in zunajsodnem kaznovanju kršiteljev. A teh pomislekov v državnem zboru nismo slišali.

Z nekritičnim sprejetjem evropske direktive so slovenski zakonodajalci že zagrešili prvi nepopravljiv zdrs, zaradi katerega bodo varuhi zasebnosti in državljanskih svoboščin precej teže branili posameznike pred elektronskim nadzorom. Z nepremišljenim popravkom protipiratskega člena vlada napoveduje, da bo kmalu zdrsnila še drugič.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.

Dogodka sem se spominjal le bežno, saj sem otroke na okoliških podružničnih šolah fotografiral samo enkrat – v najstniških letih, ko je zbolel starejši fotografski kolega in me prosil, če ga lahko za nekaj dni nadomestim. Zato sem vedel, da si ti negativi niso zaslužili posebne kategorije, ampak sem jih v najboljšem primeru opremil s kratkim opisom in letnico ter jih pospravil v fascikel, namenjen fotografskim raznoterostim. Kljub temu za iskanje nisem porabil veliko časa, saj sem že čez slabe pol ure našel negative s posnetki fantiča, ki je ustrezal opisu, jih prenesel na računalnik in po elektronski pošti poslal v fotografski laboratorij, kjer so me naslednje jutro že čakale izdelane fotografije.

Med pospravljanjem negativov v stari fascikel in tuhtanjem, v katero elektronsko mapo naj shranim poskenirane fotografije, da se ne bodo izgubile med desettisoči digitalnih sorodnic, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi me čakalo dolgo arheološko popotovanje skozi zgodovino osebnega računalništva, ki najverjetneje ne bi bilo uspešno.

Luknjičavost elektronskega spomina

Ta datoteka bi se namreč nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešnem odlagališču odsluženih elektronskih naprav, zato skoraj zagotovo ne bi preživel poskusa ponovnega zagona. Če bi se mi zdel elektronski zapis intervjuja dovolj pomemben, bi ga morda shranil še na eno izmed starih (in neznansko nezanesljivih) računalniških disket, na katere sem pred menjavo računalnika prenesel svoje stare podatke. Če bi bila ta disketa ob nakupu prvega snemalnika na zapisljive optične zgoščenke CD-R slučajno še berljiva, pa bi jo »zapekel« še na nov podatkovni nosilec in ga spravil nekam med neštete druge diske s starimi varnostnimi kopijami podatkov.

Če bi datoteka z intervjujem uspela preživeti vsa ta podaljševanja njenega elektronskega življenja in bi moja sedanja optična enota znala prebrati staro zapisljivo zgoščenko, pa moje elektronsko arheološko popotovanje še ne bi bilo končano. Za pisanje svojih besedil sem v tistih časih uporabil urejevalnik besedil WordPerfect, ki v naših krajih ni bil preveč razširjen, saj je večina zasebnikov in podjetij uporabljala zgodnji Microsoftov Word ali še starejši WordStar. Ker je WordPerfect zaradi Microsoftove pisarniške prevlade in ponesrečenih poslovnih odločitev njegovega vodstva do danes skoraj izginil iz računalniškega sveta, sedanji računalniški programi morda sploh ne bi prepoznali prastarega zapisa. V tem primeru bi moral v kakem internetnem muzeju starih programov poiskati ustrezne pretvornike, ali pa se datoteke lotiti kar »ročno« in iz nje nekako pobrati vsaj surovo in neoblikovano besedilo.

A tudi tak restavracijski poseg ne bi bil nujno uspešen. V nasprotju s premočenimi listi papirja, spraskanimi negativi, šumečimi magnetnimi trakovi in drugimi poškodovanimi analognimi viri, ki jih je mogoče z nekaj truda zelo uspešno popraviti, so digitalni zapisi veliko bolj občutljivi na mehanske poškodbe. Če je datoteka poškodovana in je ni mogoče prebrati v celoti – manjka lahko le nekaj podatkovnih drobcev (bitov) – so pogosto izgubljeni tudi vsi ohranjeni podatki, saj jih običajna računalniška orodja ne prepoznajo več. Teh nekaj izgubljenih bitov lahko povzroči že najmanjša nepravilnost na površini trdega diska, praska na zgoščenki, površen nanos organske podatkovne plasti na zapisljivem optičnem nosilcu ali napaka pri prenosu podatkov. Poškodovane datoteke pa je mogoče delno obnoviti le z dragimi in zamudnimi forenzičnimi postopki – če uporabnik datoteke ni zaklenil z zdavnaj pozabljenim geslom.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov pogosto srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil nad ugotovitvijo, na kako krhke »spominske« temelje se naslanja informacijska revolucija, saj je preživetje elektronskega spomina odvisno od neštetih tehnoloških, ekonomskih, političnih in psiholoških dejavnikov, na katere kot uporabnik nimam skoraj nobenega vpliva.

Ekonomija digitalne pozabe

Izdelovalci podatkovnih nosilcev, ki spodbujajo nakupe vedno novih, zmogljivejših pomnilniških izdelkov – trdih diskov, novih optičnih enot (Blue-Ray) in podatkovnih kartic (flash) – skoraj nikoli ne navajajo podatka, kakšna je pričakovana življenjska doba njihovih izdelkov, saj dolgoživost podatkovnih tehnologij doslej ni bila pomembna sestavina informacijske revolucije, še manj pa njen prodajni argument. Redke neodvisne raziskave so opozorile, da je povprečna življenjska doba trdega diska približno pet let, a se zaradi večjih mehanskih obremenitev diskov zaradi hitrejšega dostopa do podatkov in večje gostote zapisa še skrajšuje. Še bolj problematični so zapisljivi optični nosilci CD-R/RW in DVD+/-R, na katere se zanaša večina običajnih uporabnikov, saj so izdelovalci zaradi ostre tržne tekme in nižanja stroškov izbirali vse cenejše materiale, ki se slabše starajo, znižal pa se je tudi nadzor nad kakovostjo nosilcev.

V arhivskem oddelku ameriške kongresne knjižnice so nedavno potrdili, da je trajnost podatkov na optičnih nosilcih zelo odvisna od kakovosti kemičnih sestavin, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci, načina shranjevanja nosilcev (temperatura, vlaga …) in pogostosti uporabe. Poleg tega so ugotovili, da so (starejši) mediji z manjšo gostoto zapisa (CD-R) trajnejši od tistih, na katere je mogoče zapisati več podatkov (DVD-R), kar velja tudi za trde diske. Vendar so tudi te rezultate dosegli z laboratorijskimi metodami »staranja« nosilcev, saj so digitalne podatkovne tehnologije še premlade za resnične zgodovinske preizkuse. Poudarili so tudi, da pri ugotavljanju življenjske dobe posamezne tehnologije ne smemo upoštevati samo trajnosti fizičnih nosilcev, ampak je treba pomisliti tudi na tržno kratkoživost programske opreme, ki računalnikom sploh omogoča dostop do shranjenih podatkov. Zato večino pomembnih podatkov še naprej shranjujejo na preizkušenih in standardiziranih podatkovnih nosilcih, ki niso odvisni od posamezne tehnologije (naprave) ali proizvajalca: brezkislinskemu papirju in mikrofilmih ki preživijo več kot stoletje, pa tudi na magnetnih trakovih in običajnih (dia)filmih, ki prav tako zdržijo veliko desetletij, a običajnemu uporabniku informacijskih storitev skoraj niso več dosegljivi.

Težave, povezane z ohranjanjem materialne in nematerialne zapuščine, niso nove, saj tudi »analogni časi« niso bili naklonjeni shranjevanju človeškega znanja in spominov. Mit o izgubljeni Aristotlovi Komediji, požig starodavne aleksandrijske knjižnice, nostalgično sanjarjenje o zdavnaj izgubljenih mladostnih ljubezenskih pismih in zgodbe o izbrisanih identitetah, ki so jih odnesle naravne ali človeške nesreče, opominjajo na nezanesljivost človekovih pomnilniških tehnologij – podobno kot besnenje ob izgubi skoraj napisane diplomske naloge zaradi računalniškega virusa. Vendar je med analognimi in digitalnimi spomini nekaj pomembnih razlik. Tehnologije za produkcijo, shranjevanje, obdelovanje in distribucijo digitalnih podatkov so postale v »informacijski družbi« pomembna, celo strateška gospodarska panoga, kar nikoli ni veljalo za proizvodnjo glinastih tablic, papirja, filma in magnetnih trakov. Ekonomija elektronske pozabe, ki temelji na vse pogostejši menjavi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa je na nekaterih področjih že donosnejša od ekonomije ohranjanja spomina, ki v informacijski družbi velja za »staro« (knjižno založništvo, tisk …). Pozaba zato ni več nekaj, kar naj bi tehnološki napredek postopoma odpravil, ampak jo je začel spodbujati.

Dejstvo, da ljudje vse več svojih spominov in drugih podatkov zaupajo pozabljivim, tržno gnanim digitalnim tehnologijam, pa ne prinaša le morebitnih praktičnih težav – množične izgube podatkov, ko bodo optični nosilci v domačih predalih postali neberljivi, ali težavnega dela prihodnjih zgodovinarjev, ki bi, ironično, utegnili nekoč ostati brez zapisov o najbolj informatiziranem obdobju človeške zgodovine. Pozabljive tehnologije imajo lahko tudi precejšen vpliv na prihodnost informacijskega gospodarstva in dostopnost duhovne zapuščine.

Elektronska Gutenbergova galaksija

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v svoji knjigi Gutenbergova galaksija že pred več kot štiridesetimi leti pokazal, kako je iznajdba tiska spremenila odnos do ustvarjalnega (avtorskega) dela, saj je prvič omogočila množično (trajno) shranjevanje in distribucijo človeškega znanja. Pismenim posameznikom se zato ni bilo več treba vse življenje ukvarjati zgolj z ohranjanjem starega znanja za prihodnje generacije – prepisovanjem rokopisov – ampak so lahko svoje intelektualne napore usmerili tudi v lastno avtorsko delo in pridobivanje novega znanja (razvoj znanosti). Pohod tiska po McLuhanu ni le postavil avtorja pred prepisovalca, temveč je med drugim omogočil individualizacijo posameznika v zahodnih družbah (ker branje ni kolektivna izkušnja), spodbudil razvoj industrijskih družb (ker branje spodbuja linearno vzročno-posledično mišljenje, na katerem temeljijo proizvodni procesi), prispeval k nastanku nacionalnih držav (zaradi poenotenja kulture in oblikovanja nacionalne zavesti) ter pripravil ljudi na prihodnje medijske in družbene revolucije.

McLuhanovsko prepričanje, da lahko pojav novega »medija« – v njegovem primeru tiska – tako močno vpliva na potek človeške zgodovine, so številni kritiki označili za značilno tehnološko-deterministično pretiravanje, v katerega se je zapletel prenekateri raziskovalec postindustrijskih družb. Vendar pa McLuhanovo popisovanje socialne zgodovine medijev kljub kritikam in nekaterim pretiranim sklepom ponujajo uporaben okvir, znotraj katerega je mogoče misliti posledice tehnoloških in ekonomskih sprememb, na katere opozarja problematika elektronske pozabe in prevlada »pozabljivih medijev«.

Čeprav neposrednih vplivov pozabljivih digitalnih tehnologij na obnašanje uporabnikov v tem trenutku še ni mogoče prepričljivo pokazati, si lahko kritični raziskovalci tehnološke sedanjosti kljub temu pomagajo z nekaterimi znanimi ugotovitvami. Izdelovalci računalniške opreme so že kmalu spoznali, da večina uporabnikov izjemno potrpežljivo prenaša muhavosti računalnikov in njihovih programov – sploh če so jih dobili poceni ali celo (navidez) zastonj. Ker je računalniška industrija to potrpežljivost pridno izrabljala za prodajo vedno novih tehnoloških polizdelkov namesto za odpravljanje znanih napak, so se pričakovanja uporabnikov postopno zniževala, dokler niso nezanesljivosti novih tehnologij sprejeli že skoraj kot naravnega dejstva. Poleg tega so ponudniki informacijskih tehnologij in storitev ugotovili, da imajo ljudje do nematerialnih podatkov bistveno drugačen odnos kot do fizičnih predmetov, čeprav lahko gre za nosilce enakih vsebin: knjige, fotografije, filme, pisma, glasbo, lastno ustvarjanje ali osebne podatke. Izgube nematerialnih podatkov so zanje manj boleče, občutka lastništva nad njimi skoraj nimajo, nekdanje prepričanje, da morajo imeti vse pomembne »predmete« shranjene pri sebi, pa je zamenjalo pričakovanje, da je mogoče vse, kar potrebujemo, v vsakem trenutku najti na svetovnem spletu.

Takšen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ima lahko zelo konkretne posledice. Uporabniška nenavezanost na podatke je ključna za uspeh prihodnjih informacijskih storitev: spletnih računalnikov, ki bodo postali le orodje za dostop do globalnega internetnega omrežja, in programov, ki bodo delovali samo še na spletu. Uporabniki, ki bodo svoje vsebine shranjevali na oddaljenih strežnikih ponudnikov prihodnjih informacijskih storitev – urejevalnikov besedil (Google Docs), elektronske pošte (Gmail), fotografskih albumov (Flickr), videoposnetkov (YouTube) ali družabnih omrežij (Facebook) – se bodo vede ali nevede odrekli večini nadzora nad uporabo, dostopnostjo in trženjem njihovih podatkov, ki je že danes vredno več milijard dolarjev na leto. Hkrati je tako »oddaljeno računalništvo« pomembno tudi za preživetje založniške, glasbene in filmske panoge, ki pričakujejo, da bodo uporabniki prej ali slej prenehali lokalno shranjevati svoje vsebine (ali jih bodo izgubili), zato jih bodo prisiljeni »najemati« pred vsakim ogledom ali poslušanjem – podobno kot druge spletne storitve in vsebine. To pa bi bistveno povečalo odvisnost uporabnikov informacijskih storitev od ponudnikov ter okrepilo moč tistih, ki so bodo lahko privoščili vse dražje shranjevanje digitalnih podatkov in pridobivanje pravic za trženje digitalnih vsebin.

Nekaj tednov za tem, ko sem pospravil stari negativ nazaj v fascikel, sem po svetovnem spletu in nekaterih ljubljanskih fotografskih trgovinah nakupil nekaj sto škatlic črnobelega fotografskega filma in dopolnil zaloge razvijalca. Na obiske in različne dogodke sem začel nositi analognega Contaxa in z njim beležiti dogodke, ki se jih bo morda nekoč nekdo želel spomniti – poroke, rojstva, smrti, srečanja, starše, otroke in podobne zaznamke iz nekih življenj.

Tedaj se mi je odločitev zdela romantična, morda celo malce otročja. Danes pa čutim, da je v njej vse več političnega.

(Prva objava: Emzin, December 2009)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. novembra 2009

Diplomirati z ukradeno diplomo

Tako strogo »protiplagiatorsko« politiko so britanske fakultete uvedle zaradi prepleta različnih družbenih in tehnoloških dejavnikov. Klasične ustne in pisne izpite – odgovarjanje na vprašanja v predavalnici ali kabinetu – so skoraj v celoti nadomestile izpitne naloge, ki jih študenti pripravljajo sami in jih oddajo do predpisanega izpitnega roka. Skrajševanje študija je povečalo intenzivnost študijskega dela, saj so morali študenti v krajšem času napisati več nalog. Vse močnejša komercializacija visokega šolstva in vsakoletno dvigovanje šolnin so stopnjevali psihološke pritiske na študente, ki si niso mogli privoščiti neuspeha, saj so morali za šolnino in bivanje v univerzitetnem mestu plačevati tudi po več deset tisoč evrov na leto. Hkrati so se angleške in ameriške fakultete trudile pritegniti čim več mednarodnih študentov (ki plačujejo najvišje šolnine), ti pa so na šole poleg denarja in talentov včasih prinesli tudi drugačne študijske navade in bolj sproščen odnos do intelektualne lastnine.

Tem spremembam sta se pridružila še globalizacija angleškega jezika in razvoj komunikacijskih tehnologij. Iznajdljivejši študenti so hitro ugotovili, da so na podobna izpitna vprašanja odgovarjali že njihovi kolegi iz drugih letnikov in fakultet – ne nujno britanskih, ampak tudi ameriških, avstralskih, kanadskih, indijskih in vseh drugih, kjer je postala angleščina uraden akademski jezik. Zato so si poskušali z »izposojami« teh nalog nekoliko olajšati študijsko tlako, saj so vedeli, da njihovi univerzitetni profesorji – ki pogosto ne sodijo med najbolj tehnološko razgledano skupino prebivalstva – take goljufije skoraj zagotovo ne bodo odkrili. Mlajšim študentom, ki so se z informacijskimi tehnologijami spoznali že v osnovni šoli, je postala uporaba internetnih vsebin tako samoumevna, da se niso niti zavedali, da je lahko z nekritično uporabo Googla, Wikipedie ali tujega avtorskega dela sploh kaj narobe. Profesorji pa se z novimi študentskimi izpitnimi strategijami niso imeli časa ukvarjati, saj so imeli preveč lastnih težav. Po eni strani so morali pritegniti čim več študentov na svoje študijske programe, ker je to od njih zahteval fakultetni delodajalec, po drugi pa izvajati čim bolj kakovostno raziskovalno in pedagoško delo, kar je postalo zaradi množičnosti študija vse težje.

Strah pred internetom kot poslovna priložnost

Študentsko prepisovanje in plagiatorstvo sta zato postali tudi tržno zanimivi. Na svetovnem spletu so se najprej razširile amaterske strani za izmenjevanje študijskih zapiskov, literarnih povzetkov, formul, računalniških programov in izpitov, kjer so študenti brezplačno delili svoje izdelke s spletno javnostjo in si jih prav tako brezplačno tudi izposojali. Nekomercialnim stranem so sledile prve plačljive storitve, ki so včasih prerasle v prave globalne agencije za izdelavo izpitov, diplom in magisterijev po naročilu. Ker so postajale te agencije zaradi želje po hitrem zaslužku vse bolj površne, so študentom prodale na desetine enakih ali izjemno podobnih nalog, kar so profesorji med prebiranjem izpitov hitro opazili. Ko so začeli o problemu plagiatorstva poročati množični mediji, pa so se na zaskrbljenost fakultet odzvali tudi ponudniki najrazličnejših tehnoloških storitev za odkrivanje plagiatorstva.

Čeprav je danes na trgu kar nekaj izdelkov za preganjanje plagiatorstva (Moss, DOC Cop, Copyfind …), je strah pred domnevno prepisovalno pandemijo najbolje izrabil John M. Barrie, ustanovitelj in predsednik uprave podjetja iParadigms, ki ponuja eno najbolj razširjenih protiplagiatorskih storitev Turnitin. Barrieju je uspelo prepričati fakultete, da za uspešno preganjanje študentskih prestopnikov ni dovolj le zmogljiv spletni iskalnik, ki bi opozarjal na nepravilno rabo spletnih virov, ampak tudi obsežna podatkovna zbirka, v kateri so shranjeni vsi študentski pisni izdelki. V nekaj letih so začele Barriejevo storitev uporabljati vse britanske fakultete in večina srednjih šol, sledile pa so jim tudi druge izobraževalne ustanove po vsem svetu. Do danes se je sistemu pridružilo več kot 8500 šol in fakultet v 109 državah, ker pa je uporaba storitve na večini uporabnic obvezna, se Turnitinova podatkovna zbirka po nekaterih ocenah vsak dan napolni s 40.000 novimi študentskimi izdelki in vsebuje že več kot sto milijonov vnosov.

Velika Turnitinova zbirka podatkov in vse večji Barriejev vpliv na preverjanje znanja v visokem šolstvu pa sta začela vzbujati pomisleke, da je postalo zdravilo za preganjanje plagiatorstva nevarnejše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo. Študenti so se pritoževali, da imajo zaradi obveznega preverjanja nalog s Turnitinom občutek, da so vnaprej osumljeni plagiatorstva in morajo ob vsaki oddaji izpita dokazovati svojo nedolžnost, kar je v hudem nasprotju s kulturo zaupanja, ki jo uradno zagovarjajo njihovi profesorji. Nekateri preizkusi so pokazali, da so tovrstna orodja v praksi precej nezanesljiva, zato bi morali profesorji uporabljati več različnih protiplagiatorskih orodij, preden bi se lahko vsaj približno zanesli na njihove diagnoze. V ZDA so kalifornijski srednješolci neuspešno tožili Turnitin, saj so trdili, da iParadigms kot komercialno podjetje uporablja njihova avtorska dela za ustvarjanje dobička, zato bi morali biti upravičeni do določenega nadomestila (Barrie je doslej zmagal v vseh tožbah, ki so ga obtoževale zlorabe avtorskih del ali posega v pravico do zasebnosti). Drugi kritiki pa so opozarjali, da so se začele fakultete nekritično zanašati na tehnološke rešitve, namesto da bi se zavedale, da je plagiatorstvo večplasten problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj s preganjanjem in izključevanjem kršiteljev.

Nekaznovane kraje tujega dela

Kljub omenjenim dilemam so se za preizkus in uvedbo Turnitina letos odločile tudi nekatere članice ljubljanske univerze: Fakulteta za družbene vede (FDV), Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta in Fakulteta za upravo. Če bodo z rezultati zadovoljne in se bo storitev uspešno spopadla s slovenščino, bo postalo preverjanje pisnih nalog s Turnitinom obvezno za vse študente (fakultete bodo v zbirko najprej vnesle vse stare izdelke študentov, ki jih imajo shranjene v elektronski obliki). Pobudniki projekta pa upajo, da jim bo uspelo s programom odkriti vsaj nekatere najhujše prekrškarje – tiste, ki so ukradli tujo nalogo ali jo kupili prek spleta – in prisiliti študente, da se študijskih obveznosti ne bi več lotevali tako lahkomiselno.

Kako velik problem je plagiatorstvo na slovenskih fakultetah? Prodekanja za študentske zadeve Monika Kalin Golob, ki na FDV skrbi za uvajanje Turnitina, nam je povedala, da so vodstvo Univerze v Ljubljani že pred dvema letoma pozvali, naj pripravi strategijo uvajanja sistemov za preprečevanje plagiatorstva, saj so začeli plagiatorstvo opažati že med študenti nižjih letnikov. »Včasih nas presenetijo študenti, ki se podpišejo pod tujo seminarsko nalogo in so pri tem tako nerodni, da pozabijo celo spremeniti spol, če jo je, denimo, napisala študentka,« je dejala profesorica Kalin Golobova, vendar so tako očitni primeri razmeroma redki. Med najpogostejšimi grehi so uporaba gradiv, ki jih je študent našel na svetovnem spletu (in ni navedel vira), ter prirejanje tujih diplomskih in seminarskih nalog, kar profesorji težko odkrijejo – sploh če morajo pregledati tudi po več sto študentskih izdelkov, kar postaja zaradi vse večje množičnosti družboslovnih študijev skoraj pravilo. Na FDV tako vsako leto obravnavajo približno deset tovrstnih »disciplinskih primerov«, še precej več pa jih ostane nekaznovanih.

Čeprav se je Kalin Golobova strinjala, da študenti včasih ne goljufajo nalašč, ampak preprosto ne znajo pravilno uporabljati spletnih gradiv, je tudi poudarila, da se v večini primerov ne morejo sklicevati na nevednost, saj jih na fakulteti redno seznanjajo s pravili akademskega pisanja. Večji problem je prepričanje, da je prepisovanje ali celo kraja tujega avtorskega dela le manjši prekršek ali celo dokaz študentove iznajdljivosti, je prepričana Kalin Golobova. Ker se Univerza v Ljubljani s problemom plagiatorstva ni ukvarjala, njene članice težko kaznujejo plagiatorske prekrške, najhujše sankcije – začasne izključitve – pa skoraj ne morejo izreči niti pri najbolj očitnih goljufijah. Vendar na področju plagiatorstva ne zaostajajo le pravilniki ljubljanske univerze in njenih članic, ampak tudi sodna praksa. »Neka naša študentka je ugotovila, da ji je študent z druge fakultete ukradel celotno diplomsko nalogo. Ker jo je že uspešno zagovarjal, ni mogla ničesar storiti. Ostala ji je le možnost civilne tožbe, kar je smešno,« je povedala Kalin Golobova.

Da študentje ne plagirajo le zaradi nevednosti, sta opozorila tudi profesor Robi Kroflič in asistentka Vida Vončina z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vončinova je pojasnila, da je nepoznavanje pravilne uporabe in navajanja virov po njenih izkušnjah le redko razlog za plagiatorstvo. »Prej bi rekla, da študenti v teh pravilih ne vidijo pravega smisla. Lepljenja delčkov, ki jih je zapisal nekdo drug, ne razumejo kot zlonamernega ali etično spornega dejanja, saj je odnos do avtorstva danes tako v praksi kot teoriji še v tranziciji,« meni Vončinova. Tudi zato, ker profesorji študentom verjetno jasneje ne razložijo, da je uporaba idej drugih dovoljena, celo zaželena, a le ob doslednem navajanju avtorstva ideje. »Premalo jih opozarjamo, da pomembni avtorji celo ob ideji, ki so jo razvili sami na podlagi pogovora z akademskim kolegom, to v besedilu zapišejo in se kolegu zahvalijo za kritično pripombo,« je dodal Kroflič.

Vendar pa študentom ne manjka le zavedanje, da je akademska poštenost ena izmed najpomembnejših sestavin akademske kulture, ampak je vprašanje plagiatorstva povezano tudi z osebnim osmišljevanjem študija, je pripomnila Vončinova. Študenti namreč občutijo, da se značaj univerz v zadnjih letih spreminja – vse bolj postajajo podobne »tovarnam« za proizvodnjo formalno izobraženih kadrov –, njihove diplome pa jim po koncu študijske poti pogosto ne zagotavljajo niti najosnovnejših pogojev za prehod v samostojno življenje: dela in zaposlitve.

Tehnologija kot blažilka družbenih problemov

Je uvajanje storitev za preganjanje plagiatorstva sploh smiselno, če ujetih kršiteljev ni mogoče ustrezno kaznovati, študentom pa se zdi spoštovanje akademske poštenosti le nepotreben napor, ki jim bo podaljšal pot do nekoristne diplome? Si bodo profesorji sploh mogli prizadevati za dvigovanje akademskih meril, če jih bolonjski sistem celo sili k zniževanju zahtevnosti in kriterijev, ker je financiranje programov – in s tem njihove plače – odvisno od vpisa študentov in števila izdanih diplom?

Monika Kalin Golob se je strinjala, da je razmah plagiatorstva tudi v Sloveniji – podobno kot v Veliki Britaniji – predvsem odsev razmer v visokem šolstvu. »Fakultete smo postale ustanove, ki študentom zagotavljajo status, s katerim pridobijo pravice do subvencionirane prehrane, neobdavčenega dela prek študentskega servisa in zdravstvenega zavarovanja. S podaljševanjem študentskega statusa državi rešujemo problematiko nezaposljivosti mladih, saj bomo lahko po novem bolonjskem sistemu zanje skrbeli kar devet let,« je pojasnila. Profesorji so zato postali predvsem podeljevalci študentskega statusa ali ovira do tega statusa, namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim in pedagoškim delom. Hkrati se številni profesorji in asistenti ne upajo več zameriti študentom z vztrajanjem pri strožjih ocenjevalnih merilih, ker se bojijo, da bodo ostali brez študentov ali da zaradi njihove negativne ocene ne bodo mogli napredovati (podaljšati habilitacije). Vse to pa so idealne razmere za razmah plagiatorstva in padanje akademskih standardov, je bila kritična Kalin Golobova.

Uporaba vedno novih »najsodobnejših« tehnoloških rešitev je postala v zadnjih desetih letih zelo priljubljen in politično sprejemljiv način za reševanje kompleksnih družbenih problemov, kar kaže tudi vse večja priljubljenost orodij za elektronsko preganjanje plagiatorstva po svetu. Stroga protiplagiatorska pravila morda pomagajo vzdrževati akademske standarde v britanskem visokošolskem sistemu in ohranjati vrednost visokošolske izobrazbe, vendar hkrati z ničimer ne zmanjšajo obremenjenosti študentov in profesorjev zaradi vse močnejše komercializacije visokega šolstva. Prav tako ne omilijo dejstva, da si lahko študij zaradi visokih šolnin privošči vse manj ljudi, kar še povečuje izobrazbeno, socialno in razredno razslojenost prebivalstva.

Zelo podobno velja tudi za Slovenijo. Turnitinu in podobnim storitvam bo morda celo uspelo izkoreniniti nekatere najbolj sporne plagiatorske prakse in študentom sporočiti, da se bodo morali za izpite in diplome tudi na družboslovnih fakultetah potruditi bolj kot doslej. Vendar bi bil njihov uspeh le simboličen, saj s takimi kozmetičnimi izboljšavami nekaterih najhujših visokošolskih anomalij kmalu ne bo več mogoče utišati vse glasnejših kritik, da država nima dovolj denarja za financiranje kakovostnega visokega šolstva. Kaj šele ustrezne visokošolske politike.

Related articles by Zemanta

• Students Settle With TurnItIn In Copyright Case (yro.slashdot.org)
• Chris Anderson’s Mistake: Common or Careless? (mediabistro.com)
• Can Web-based plagiarism detection beat a Google search? (arstechnica.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 1. avgusta 2009

Ipod ali Kindle – spalnica, v katero brez dovoljenja ni vstopa

Z uvodnim primerom je novinar nemškega tednika Spiegel Christian Stöker zelo nazorno opisal nerodnost, ki jo je prejšnji teden zagrešila največja ameriška spletna knjigarna Amazon. Amazonov prodajni oddelek je ugotovil, da so nekaterim uporabnikom elektronskega bralnika Kindle med drugim prodali tudi dve knjigi, za kateri niso imeli urejenih ustreznih prodajnih (avtorskih) pravic: Živalsko farmo in 1984 britanskega pisatelja Georgea Orwella. Ker jim je pravni oddelek potrdil, da morajo knjigi umakniti iz prodaje, so amazonovci njihovo navodilo vzeli dobesedno in iz vseh bralnikov Kindle – ki ga razvijajo in prodajajo pri Amazonu – brez vednosti uporabnikov pobrisali sporni knjigi.

Amazonova poteza je med kupci obeh Orwellovih knjig sprožila zelo burne odzive. Čeprav jim je Amazon vrnil denar na njihov Kindlov elektronski račun, so uporabniki Kindla skrivni izbris občutili kot nedopusten poseg v zasebnost in uporabniške pravice, saj niso razumeli, kako jim lahko nekdo kar tako vzame izdelek, ki so ga legalno kupili. Njihovo nezadovoljstvo je poskušal potolažiti ustanovitelj in predsednik uprave Amazona Jeff Bezos, ki se je prizadetim kupcem opravičil in priznal, da je bila njihova odločitev »neumna«, »nepremišljena« in »v popolnem neskladju z Amazonovimi načeli«. Vendar pa niti njegovo javno opravičilo ni moglo omiliti številnih komentarjev, ki so v izbrisu Orwellovega 1984 prepoznali vrhunsko, skoraj literarno ironijo. Znani kritični roman o totalitaristični družbi, ki jo obvladuje vedno prisotni in vsevidni »Veliki brat«, je namreč sam postal žrtev nekakšnega novodobnega elektronskega velikega brata, ki prek elektronskih komunikacijskih naprav pridobiva vse več vpogleda v naše nakupne navade, življenjske sloge in zasebne prostore.

Kljub tej orwellovski ironiji pa primer Kindle načenja tudi nekatera vprašanja, ki lahko močno vplivajo na načine, kako bodo uporabniki v prihodnosti kupovali elektronske knjige in druge digitalne vsebine. Je Amazon upravičeno izbrisal Orwellovi knjigi? Je imel pravico vstopiti v uporabniške elektronske bralnike in vanje poseči brez njihove vednosti ali soglasja? Kakšne bodo posledice, če se izkaže, da je ravnal nezakonito? Se uporabniki elektronskih komunikacijskih naprav sploh zavedajo, s kakšnimi tehnologijami imajo opravka?

Kaj »kupimo« z nakupom elektronske knjige

Ker Amazon ni imel pravice do prodaje spornih knjig, jih je upravičeno umaknil s svojih elektronskih bralnikov. Zato je zgroženost uporabnikov, ki jim je Amazon pobrisal njihove legalno kupljene elektronske knjige, sicer razumljiva, ne pa nujno pravno utemeljena, je pojasnil pravnik Jaka Repanšek, ki se ukvarja s pravom medijev in informacijskih tehnologij.

Vprašanje pa je, ali ni Amazon pri uveljavljanju avtorskopravne zakonodaje trčil v zakone, ki varujejo zasebnost prizadetih kupcev. Papirna knjiga, ki jo kupimo v knjigarni, primemo v roke, podarimo ali prodamo naprej, nam zaradi svoje materialnosti daje nekakšen varljiv občutek lastništva, čeprav smo v resnici le lastniki fizičnega nosilca, ne pa tudi vsebine. Nad kupljeno knjigo zato nismo v resnici pridobili skoraj nikakršnih pravic, je opozoril Repanšek, ampak smo postali le nekakšni »najemniki«. Lahko jo uporabljamo za zasebno uporabo (beremo) in fotokopiramo za zasebne namene, omejitve uporabe pa so zapisane v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. Pri elektronskih knjigah je zelo podobno, le da spoštovanja licenčnih pravil uporabe ne uveljavlja samo zakonodaja, ampak si lastniki pravic pomagajo tudi s tehnologijami za upravljanje digitalnih pravic (Digital Rights Management ali DRM), ki uporabniku preprečujejo, da bi digitalno vsebino (knjigo, film, skladbo …) nezakonito razmnoževal (kopiral), prenašal ali jo prodal naprej.

Če bi se podoben primer zgodil s papirnato knjigo – da bi knjigarnar izgubil pravico do prodaje nekega naslova, kar se v praksi ne zgodi tako redko –, bi moral knjigo prav tako umakniti s spletnega kataloga ali knjižnih polic, vendar ne bi hodil po domovih in pobiral knjig od kupcev, ker bi bilo to praktično neizvedljivo. Pri elektronski distribuciji pa je to precej laže, saj prodajalec (Amazon) natanko ve, kdo vse je kupil določeno knjigo. Zato lahko uveljavi prepoved prodaje tudi »na daljavo« in izbriše sporno delo, če je uporabnika jasno opozoril na to možnost v splošnih pogojih nakupa elektronske knjige in uporabe elektronskega bralnika. V tem primeru lahko domnevamo, da Amazonov izbris dveh »piratskih« Orwellovih knjig avtorskopravno ni bil sporen, ampak le nekoliko neroden, saj Amazon kot trgovec ne bi smel jeziti svojih kupcev s skritimi posegi v njihove bralnike, če hoče obdržati njihovo zaupanje, je pojasnil Repanšek. Tehnologija DRM naj bi po tej razlagi podjetju Amazon in lastniku (materialne) avtorske pravice le omogočila, da je dosledno uveljavil avtorskopravno zakonodajo, kar prej zaradi tehnoloških omejitev ni bilo mogoče, je za New York Times povedal profesor prava na čikaški univerzi Randal C. Picker.

Vendar to še ne pomeni, da je Amazon ravnal pravilno, saj primer Kindla načenja tudi nekatera druga, ne le avtorskopravna vprašanja, je poudaril Repanšek. Elektronski bralniki, kakršen je Kindle, svojim uporabnikom ne omogočajo le prebiranja elektronskih knjig, ampak med drugim ponujajo tudi podčrtovanje besedila, pisanje opomb in izdelavo lastnih zapiskov. Ko je Amazon izbrisal obe Orwellovi knjigi, ni izbrisal le besedila knjig, ampak tudi vse zapiske, ki so jih bralci dodali med prebiranjem obeh del. To pa ne pomeni le kršenja avtorskih pravic prizadetih kupcev – opombe in zapiski imajo lahko za bralca določeno čustveno ali celo materialno vrednost –, ampak najverjetneje tudi sporen poseg v njihovo zasebnost.

Poleg tega je Amazon storil še eno veliko napako, je povedal pravnik Jurij Žurej, ki se prav tako ukvarja s pravom medijev in telekomunikacij. Tudi če bi imel Amazon pravico izbrisati sporni knjigi, tega v nobenem primeru ne bi smel storiti na skrivaj, ampak bi moral sam ali prek pristojnega državnega organa vsakega uporabnika obvestiti, da mora »vrniti« nekaj, kar je pridobil in česar ne bi smel pridobiti. »Tako kot se knjigarnar ne sme ponoči priplaziti v vaše stanovanje in vam odnesti knjige, čeprav ima do tega avtorskopravno pravico, tega ne sme storiti elektronski knjigarnar na vašem osebnem elektronskem bralniku. Računalnik, mobilni telefon, predvajalnik Ipod ali bralnik Kindle so takšne zasebne spalnice, v katere brez vašega dovoljenja ali sodne odločbe nihče ne sme vstopiti. Razen če niste tega nekomu odobrili vnaprej,« je dodal Žurej.

Nesprejemljivi poseg v zasebnost?

Kaj pa, če so uporabniki Amazonovega Kindla s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vnaprej dovolili Amazonu, da brez njihove vednosti ali soglasja posegajo v zasebne elektronske prostore, brišejo knjige in pridobivajo podatke o njihovih navadah ter jih preprodajajo drugim trgovcem, oglaševalcem in varnostnim organom? Se je mogoče s sprejetjem teh pogojev celo odreči pravici do zasebnosti?

»Zasebnosti posamezniku ni mogoče vzeti na podlagi nekih splošnih pogojev poslovanja, v katerih piše, da z uporabo njegove naprave izgubiš pravico do zasebnosti,« je pojasnil Žurej. Vendar kupci elektronskih naprav s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vseeno dovoljujejo zelo krute posege v njihove osebnostne pravice. Na področju avtomobilizma bi bilo nepojmljivo, če bi z izdelovalcem ob nakupu avtomobila podpisali pogodbo, s katero bi dovolili njegovemu serviserju, da lahko kadar koli vstopi v vašo garažo, vam po lastni presoji odpelje avto na servis in zaračuna storitev, mimogrede pa vam v kabino brez vaše vednosti namesti še kamero, ki bi snemala, s kom se družite, kaj jeste in kaj kupujete, ker lahko te podatke proda najboljšemu ponudniku ali uporabi vašo fotografijo v oglasni kampanji.

Pri novih tehnologijah pa se dogaja ravno to, saj so mobilne naprave, družabna omrežja (Facebook) in elektronski bralniki idealne platforme za pridobivanje dragocenih osebnih in potrošniških podatkov, nad katerimi nimate kot uporabnik skoraj nikakršnega nadzora, je posvaril Žurej. Ker pa hočejo ljudje uporabljati natanko določen model trendovskega mobilnega telefona, pošiljati navidez brezplačno elektronsko pošto, uveljavljati popuste pri svojem trgovcu in kupovati elektronske knjige, pač sprejmejo sporne pogoje uporabe, se odrečejo znatnemu delu pravice do zasebnosti in upajo, da jih ponudnik v prihodnosti ne bo preveč zlorabljal. Če na to tveganje sploh pomislijo.

A tudi če pomislijo, je veliko vprašanje, ali uporabniki elektronskih naprav in storitev sploh dovolj razumejo splošne pogoje poslovanja, da bi se pri sprejetju teh pogojev »informirano odločili«, kar je po mnenju urada informacijskega pooblaščenca prvi pogoj za njihovo veljavno privolitev.

Jaka Repanšek je prepričan, da se niti najbolj ozaveščeni potrošniki ne zavedajo več vseh načinov, kako ponudniki večfunkcijskih elektronskih naprav in spletnih storitev pridobivajo njihove osebne podatke, manipulirajo z osebnimi uporabniškimi profili in posegajo v njihovo zasebnost. »Sodobna večfunkcijska naprava, kakršna je pameten mobilni telefon, s katerim je mogoče telefonirati, fotografirati, prebirati elektronsko pošto, kupovati glasbo in plačevati račune, se je zažrla v toliko por vsakdanjega življenja, da uporabnik ne zmore spremljati, katere podatke ta naprava shranjuje, obdeluje in posreduje,« je pojasnil Repanšek. Zato bi morali med ponudnike naprav in uporabnike začeti vstopati regulatorji in zaščititi uporabnike pred škodljivimi pogoji uporabe, je povedal Repanšek. Vendar je hkrati opozoril, da tudi regulatorji ne bi imeli lahkega dela, saj imajo ponudniki elektronskih naprav in storitev v razvojnih oddelkih zaposlenih na tisoče tehnikov, psihologov, ekonomistov, marketinških strokovnjakov in pravnikov, ki proučujejo pravne in poslovne vidike novih storitev, predvidevajo možnosti morebitnih tožb in skrbijo, da ostajajo njihovi delodajalci vsaj deset korakov pred potrošniki, varni pred sodišči, regulatorji, informacijskimi pooblaščenci in kritično javnostjo.

Zato je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kak prizadeti kupec vložil tožbo proti Amazonu in poskusil dokazati, da je veliki spletni knjigarnar z izbrisom nedopustno posegel v njegovo zasebnost. Ne le, da bi bila tožba zaradi zahtevnega dokazovanja spornosti splošnih pogojev poslovanja izjemno strokovno zahtevna in nepredvidljiva. Tožnik, ki ga je Amazon domnevno oškodoval za približno deset dolarjev, kolikor je stala izbrisana knjiga, bi moral biti pripravljen plačati visoke procesne stroške, saj bi mu odvetniki že samo za pripravo tožbe proti velikemu Amazonu zaračunali nekaj deset tisoč dolarjev. Morebitna zmaga pa bi mu zaradi nizke materialne škode najverjetneje prinesla predvsem moralno zadoščenje, saj je le malo verjetno, da bi se sodišče zaradi posega v zasebnost odločilo za uporabo kaznovalne funkcije odškodninskega prava in Amazonu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Zlorabe elektronskih naprav

Primer Kindle pa ne opozarja le na omenjena avtorskopravna in zasebnostna vprašanja. Harvardski profesor internetnega prava Jonathan L. Zittrain, avtor knjige The Future of Internet – and How to Stop It, nam je že pred dvema letoma povedal, da pojav elektronskih naprav in storitev, ki jih v celoti obvladuje njihov ponudnik (denimo Kindle), ne ogroža le prihodnosti sedanjega odprtega interneta, ampak tudi naše civilne svoboščine. Med pisanjem knjige je namreč ugotovil, da vse manj elektronskih naprav deluje na način samostojnega osebnega računalnika, na katerega je lahko uporabnik poljubno nameščal programe, spreminjal nastavitve, menjal sestavne dele in njegovo funkcionalnost prilagajal lastnim potrebam. Nasprotno. Ponudniki se vse bolj trudijo ohraniti čim več nadzora nad delovanjem elektronskih naprav in uporabniku preprečiti, da bi jih uporabljal na načine, ki bi ogrožali njihove poslovne interese: bral brezplačne knjige, poslušal svojo glasbo, nanj nalagal lastne programe in podobno.

Za povečevanje nadzora so začeli uporabljati številne trike – širiti strah pred virusi in spletnimi nepridipravi (zato mora računalnik samodejno prenašati varnostne popravke), groziti z izgubo garancije ob še tako majhnem uporabniškem posegu in uporabnike privabljati s spletnimi storitvami, ki za delovanje sploh ne bodo več potrebovale klasičnega osebnega računalnika. Zittrain je zatrdil, da se poslovni modeli ponudnikov digitalnih vsebin pomikajo od prodaje posameznih izdelkov ali licenc (knjig, operacijskih sistemov) k prodaji naročniških razmerij, pri katerih uporabniki ne bodo več »lastniki« fizičnih nosilcev in naprav, ampak zgolj njihovi najemniki. Zaradi najemniškega razmerja bodo uporabniki laže sprejemali samovoljne posege ponudnika naprave – ker ne bodo imeli vtisa, da posega v njihovo zasebno lastnino – in se postopoma odvajali starega načina, pri katerem so imeli svoje podatke pri sebi, naj gre za kopije osebnih elektronskih sporočil ali knjige na domači polici.

To bo imelo najmanj tri posledice, je prepričan Zittrain. Uporabniki bodo postopoma postali pasivni in popolnoma odvisni od ponudnikov, delovanje ponudnikov pa javno sprejemljivo. Veliki izdelovalci naprav se bodo povezovali z imetniki vsebin (založbami, filmskimi studii …) ter začeli izrabljati svoje zaprte sisteme za krepitev tržnega položaja in oviranje konkurence, za nadzorovane elektronske naprave pa se bodo začele poleg zasebnih podjetij vse bolj zanimati tudi oblasti, ki jih bodo poskušale – po orwellovsko – uporabiti za nadzor svojih državljanov.

Zittrainove strahove je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj tovrstnih poskusov. Zittrain je v svoji knjigi omenil poskus ameriške zvezne policije FBI, da bi v avtomobilske navigacijske sisteme vgradili sistem, ki bi jim omogočil oddaljeni vklop mikrofona navigacijske naprave, s katerim bi lahko prisluškovali pogovorom v avtomobilih (daljinski vklop mikrofona omogočajo tudi mobilni telefoni). Spletna stran The Register in revija Wired sta nedavno poročali, da je telekomunikacijski ponudnik Etisalat v Združenih arabskih emiratih po navodilih tajnih služb približno 145.000 uporabnikom telefonov BlackBerry skrivaj namestil vohunski program za prestrezanje kratkih sporočil in elektronske pošte (program je izdala programerska napaka, zaradi katere so začeli telefoni nezmerno prazniti baterije, zato so ga morali umakniti). Kitajsko ministrstvo za gospodarstvo in informacijsko tehnologijo pa je v začetku poletja napovedalo uredbo, po kateri bi morali izdelovalci računalnikov od začetka julija v vsak nov računalnik namestiti sistem za »preprečevanje pornografije in zaščito mladoletnikov«, prek katerega bi lahko oblasti v resnici cenzurirale »moteče« politične vsebine. Pozneje so uvajanje uredbe nekoliko prestavili, a ne zaradi mednarodnih pritiskov ali nasprotovanja »družbeno odgovornih« izdelovalcev računalnikov (Acer, Dell, HP, Lenovo …), ki so se z uredbo tiho strinjali, ampak zato, ker program ni dobro deloval, v skladiščih pa je trgovcem ostalo še preveč neprodanih škatel.

Bezosovega opravičila zaradi »neumnega« izbrisa dveh Orwellovih knjig z elektronskih bralnikov Kindle zato ni mogoče videti kot moralne zmage uporabnikov nad velikim Amazonom, ampak predvsem kot napoved, da bodo ponudniki elektronskih vsebin na zaprtih elektronskih bralnikih in predvajalnikih postali nekoliko previdnejši. Poslovnih strategij, o katerih piše Zittrain, pa ne bodo opustili.

Related articles by Zemanta

• Amazon recalls (and embodies) Orwell’s ’1984′ (news.cnet.com)
• KindleGate Blows Up In Amazon’s Face (geardiary.com)
• Amazon Reminds Us – We Don’t Own Ebook Content (jkontherun.com)

Sogovorniki so med pogovorom ostali trdno na svojih bregovih. Predstavnika kolektivnih organizacij Matjaž Zupan in Sašo Fajon trdita, da bodo morali upravičenci plačevati večja nadomestila. Pogajalec slovenske trgovinske zbornice Bor Rozman grozi, da bodo trgovci in obrtniki prisiljeni bojkotirati uporabo in plačevanje glasbe, če se tarife povišajo. Petra Boškin zavrača očitke, da je urad preveč pasiven, Maja Bogataj Jančič, ustanoviteljica inštituta za intelektualno lastnino, pa opozarja, da se bodo morale slovenske avtorske organizacije prej ali slej spopasti z novimi izzivi, ki jih prinaša digitalna sedanjost.

Prva objava: Delo FT, 10. september 2007, Matjaž Ropret in Lenart J. Kučić

Zavoda IPF in Sazas sta se doslej že večkrat zapletla v spore. Zakaj se to dogaja, če nista konkurenčni organizaciji, ki bi se potegovali za isto denarno pogačo?

Sašo Fajon: Zakonodaja namenoma zelo ohlapno določa primerno nadomestilo za uporabo glasbe. Ker se moramo o tem z uporabniki nekako dogovoriti sami, so včasih različni pogledi, kako pobirati nadomestila, kako jih razdeljevati in kako visoka naj bodo. Zato se včasih razhajajo mnenja in poti do uporabnikov so različne. Ne bi pa rekel, da smo bili kdaj v konfliktu s Sazasom. Prav tako nismo konkurenti, saj brez avtorjev glasbe ni izvajalcev in nasprotno.

Matjaž Zupan: Izvajalske pravice so sorodne pravice in so odvisne od avtorskih, oboje morajo biti primerno zaščitene. Vtis, da se potegujemo za isto pogačo, so ustvarili pogajalci, ki zastopajo interese uporabnikov, ker so pripravljeni za avtorske pravice plačati neki svoj znesek – ne glede na naše tarife. Ker je Zavod IPF objavil skoraj enake tarife kot Sazas, bi to v praksi pomenilo, da bi si morali ta denar razdeliti na polovico. Težave nastajajo predvsem zaradi neozaveščenosti našega trga.

Če prav razumemo: ko je bil ustanovljen IPF, so uporabniki ugotovili, da bi morali za avtorske pravice plačati še enkrat toliko kot prej, ko so plačevali samo Sazasu. Ker tega nočejo, imate predstavniki IPF in Sazasa dve možnosti – prisiliti uporabnike k plačilu ali deliti denar?

Sašo Fajon: Nekoliko nenavadno je, da uporabniki določajo, koliko denarja so pripravljeni plačati, avtorji in izvajalci naj se dogovorimo, kako si ga bomo razdelili.

Bor Rozman: Nikoli nismo natančno opredelili, kakšno pogačo si lahko razdelite. Menimo zgolj, da so predlagane tarife kolektivnih organizacij previsoke in jih slovenski trg ne bi prenesel. Zato poskušamo prilagoditi tarife slovenskemu trgu. Nasprotno bomo morali nehati predvajati glasbo ali poiskati alternativni model. Nekaj večjih trgovcev je že začelo predvajati klasično glasbo, pri kateri je minilo že več kot 70 let od smrti avtorja, zato zanjo ni treba plačevati Sazasovih tarif. Strinjam se, da je treba slovenske uporabnike navaditi na plačevanje avtorskih pravic, vendar imam občutek, da kolektivne organizacije pritiskajo na velike uporabnike tudi zato, ker od malih zavezancev ne uspejo pobrati nadomestil.

Kako kolektivne organizacije sploh določajo tarife?

Matjaž Zupan: V Avstriji je v povprečju pobranih po 12 evrov avtorskih pravic na prebivalca, v Nemčiji deset evrov. V Sloveniji zdaj dosegamo slabe tri evre. To je zelo malo, vendar želijo nekateri še bolj znižati naše tarife. To ne gre. RTVS bo morala plačati več, tisti gostinci, ki veliko zaslužijo, prav tako.

So neposredne primerjave sploh mogoče? Ali niso višine tovrstnih nadomestil odvisne od velikosti trga, BDP in drugih dejavnikov? Nemške televizije za prenos športnih dogodkov plačujejo večje absolutne vsote kot nizozemske.

Matjaž Zupan: Jasno, treba je upoštevati vse te dejavnike. Res je, da so pri nas tarife tudi relativno nižje, ne samo absolutno. Vzemite, denimo, hrvaško javno televizijo, ki za nadomestila plača 2,8 odstotka prihodkov od naročnine in oglaševanja. Prav tako avstrijska. Slovenska plača malo več kot odstotek, in to je za nas nesprejemljivo.

Sašo Fajon: V Sloveniji nimamo raziskav, analiz ali ustanov, ki bi se ukvarjale s tem področjem. Ker za določanje tarif ni strokovne podlage, se moramo kolektivne organizacije znajti same, pri čemer si za zdaj lahko pomagamo z mednarodnimi primerjavami in zdravo pametjo. Hkrati je urad, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo včasih v konfliktu interesov, saj se prav gospodarskim družbam zdijo zneski nadomestil sporni. Zavedamo se, da noben gostinski lokal ne živi od glasbe, ampak je to dodana vrednost ponudbi. Prav tako še nismo na točki, ko bi lahko ugotavljali, v kateri dejavnosti se splača uporabljati glasbo in kje ne. Da bi, denimo, kak velik trgovski kompleks ali gostinski lokal prenehal predvajati glasbo in ugotovil, da se to pozna na prihodkih.

Bor Rozman: Ves čas smo opozarjali, da na tem področju ni bila izdelana niti ena resna makroekonomska analiza, ampak so bile tarife ocenjene čez palec. Ker še danes nimamo nobene realne ocene, kakšne tarife bi bile ustrezne za slovenski trg, je pogajanje zelo zahtevno.

Zakaj Slovenija nima take analize? Ali ni analiza trga vsebin, gospodarskih učinkov intelektualne lastnine in vloge kolektivnih organizacij naloga URSIL?

Petra Boškin: Avtorske pravice so zasebne pravice. Do leta 2004 je urad odobril tarife avtorskih organizacij, od tedaj v tarife ne posega več. O njih se morajo vpletene strani same dogovoriti. Tudi analize, ki jih omenjate, bi morali naročiti vpleteni.

Dejstvo, da se vpleteni že dolga leta ne uspejo dogovoriti niti o tarifah, vas torej ne skrbi?

Petra Boškin: Kolektivne organizacije sicer nimajo neomejene svobode pri določanju tarif, saj se kolektivna organizacija mora sporazumeti z reprezentativnim združenjem uporabnikov. Če nekdo brez dovoljenja in v nasprotju z avtorjevimi pogoji uporablja avtorska dela, ima avtor na razpolago vse pravne možnosti, tudi tožbe. Za lažje reševanje sporov na tem področju je zakonodaja najprej omogočila mediacijo, konec leta je bil uzakonjen svet za avtorsko pravo, ki naj bi začel delovati do 13. oktobra. Menim, da lahko k dogovoru zelo veliko prispeva tudi kultura pogajanja.

Bor Rozman: Ko smo se pred več kot petimi leti začeli pogajati s kolektivnimi organizacijami in URSIL, smo na GZS predlagali izdelavo skupnega poslovnega modela, s katerim bomo vsi zadovoljni. Hkrati bi pripravili ozaveščevalno akcijo po vsej Sloveniji, s katero bi ozavestili poslovne družbe, obrtnike in navadne uporabnike, kaj in zakaj sploh plačujejo, kaj so nadomestila in zakaj avtorske pravice. Žal je tedaj kolektivke zanimalo samo eno: pobrati denar od nadomestil in si ga razdeliti. Državni intervencionizem je v določenih primerih potreben. Država bi morala presoditi, kaj je zanjo ustrezna distribucija teh sredstev. Urad je kot predlagatelj zakonov odločno preveč pasiven!

Petra Boškin: Zakonodaja in država sta vezani tudi na predpise EU in mednarodne konvencije, ki na tem področju veljajo.

To je tipičen birokratski odgovor, kakršne poslušamo na vseh področjih že kar nekaj let. Vemo, da so evropske direktive napisane okvirno in jih imajo države do nekje možnost prilagoditi svojim interesom.

Petra Boškin: Avtorske pravice so zasebne narave, zato država vanje ne more posegati. Če se dve strani ne moreta sporazumeti, ker nimata kulture pri pogajanju, ne morete reči, da država nima politike na tem področju. Država ne premore čarobne palice, s katero bo zamahnila, in že bi bile avtorske organizacije in uporabniki zadovoljni. Na tem področju vlada tipičen konflikt interesov. Avtorji trdijo, da dobijo premalo, uporabniki so prepričani, da plačujejo preveč. Vendar so v zadnjem času sklenili sporazume med kolektivnimi organizacijami in reprezentativnimi združenji uporabnikov. Urad tudi zelo veliko naredi za promocijo pravic intelektualne lastnine, med drugim pripravlja izobraževanja in predavanja.

Saj nihče ne pričakuje, da bodo vsi zadovoljni. To pri konfliktu interesov že po definiciji ni mogoče. Menimo, da se predstavniki slovenskih avtorjev in uporabnikov nenehno prerekajo tudi zato, ker je zakonodaja premalo določena, država ne more pokazati prav nobenih analiz, ki bi odgovorile na vprašanje, kakšna so ustrezna nadomestila, kakšna je gospodarska vloga avtorskih pravic in kako spodbujati ustvarjalnost.

Maja Bogataj Jančič: Pogosto pravimo, da država naredi premalo in navajamo pozitivne prakse po svetu. Vendar moramo vedeti, da je Slovenija zelo mlada država, ki nima bogate demokratične tradicije. Tudi jaz si želim, da bi znala država nekoč prevzeti vlogo arbitra in pomagati zasebnikom, naj se dogovorijo. Vsekakor morajo predstavniki zasebnih interesov več narediti sami: naj vsaka stran naroči svoje raziskave, zlasti ekonomske, pridobi relevantna dejstva, pove, kakšne cene so zanjo sprejemljive in se nauči pogajati. Poudariti moram, da članice EU nimajo popolnoma zvezanih rok zaradi direktiv. Žal je Slovenija ena tistih držav, ki brez pripomb podpiše vsako direktivo ali konvencijo. V tem smislu smo popolnoma nesamozavestna država, čeprav bi lahko tudi z našimi finančnimi in človeškimi viri poiskali takšne zakonodajne rešitve, ki bi bile čim bolj prilagojene našim potrebam. Močnejši, samozavestnejši urad bi lahko na teh področjih naredil precej več. Vendar se moramo vprašati, koliko ljudi je na URSIL sploh zaposlenih za vse obsežnejše področje avtorskih pravic – eden, dva.

Posledica te pasivnosti je tudi, da se avtorske pravice v Sloveniji preveč povezuje s Sazasom in piratstvom. Hkrati konvergenca medijske in telekomunikacijske industrije prinaša številne revolucionarne spremembe pri uporabi, distribuciji in prodaji avtorskih vsebin.

Maja Bogataj Jančič: Problematika tarif in kolektivnih organizacij ni nepomembna, saj se zelo konkretno dotika slovenskih avtorjev in izvajalcev pa tudi trgovcev in uporabnikov. Po drugi strani se na avtorsko-pravnem področju zadnjih 15 let dogajajo veliko revolucionarnejše spremembe. Zato se lahko ti problemi hitro zazdijo banalni in arhaični, saj so digitalne tehnologije prinesle popolnoma nove možnosti izkoriščanja avtorskih del. Kar odpira možnosti za nove modele izkoriščanja avtorskih del. Kolektivne organizacije te tokove še ne upoštevajo, prav tako ne glasbena industrija, ki se je ustrašila za obstoj obstoječih poslovnih modelov. Zato so velike copyright industrije, ne samo glasbena, začele zaostrovati uveljavljanje avtorske pravice. Tudi zato, da bi zmanjšala izpad prihodkov iz prodaje glasbenih nosilcev.

Kaj pa pritisk trga in konkurenčne zakonodaje? Evropska komisija je pred kratkim ugotovila, da ima Applova spletna glasbena trgovina Itunes v posameznih državah različne cene glasbe, kar naj ne bi bilo v skladu s skupnim evropskim trgom. Lahko taki ukrepi pospešijo uvajanje alternativnih modelov?

Maja Bogataj Jančič: Eden izmed teh alternativnih modelov, ki ga zagovarja harvardski profesor William Fisher, predvideva nekakšen vstopni davek na internet. V tem primeru bi uporabniki interneta plačali nekakšno nadomestilo za uporabo avtorskih del, vendar bi v zameno smeli prosto uporabljati avtorska dela. Vse uporabe avtorskih del na internetu ne bi regulirala avtorska pravica. Avtorske pravice na internetu ne bi bilo. To je drugačen sistem kot je denimo sistem nadomestil za zasebno rabo. Žal so ti modeli za zdaj samo v teoriji. Le katera država bi bila dovolj pogumna, da na internetu odpravila tradicionalno uveljavljanje avtorskih pravic in uvedla davek. Čeprav bi to najverjetneje spodbudilo uporabo avtorskih del.

Petra Boškin: Pavšalna plačila so se v praksi izkazala za problematična. Marsikdo bi vztrajal, da ne bo plačeval, ker da ne uporablja tujih avtorskih del. To se vidi pri obstoječem sistemu nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje. Tudi če bi bila Slovenija dovolj pogumna za tak ukrep, smo se z vstopom v Evropsko unijo zavezali določenim direktivam in mednarodnim pogodbam.

Tradicionalni, skoraj stoletje stari mehanizmi uveljavljanja avtorskih pravic so zastareli, avtorski davek na internet ni realističen … Kaj potemtakem čaka avtorje v prihodnosti?

Sašo Fajon: Mislim, da bi morali najprej zares vzpostaviti in urediti sedanji sistem nadomestil, ki se v praksi ne izvaja dosledno. Ko bomo enkrat živeli v urejenih razmerah, lahko začnemo razmišljati o uvajanju alternativnih modelov.

Maja Bogataj Jančič: O novih modelih je treba razmišljati zato, ker so mlade generacije že zdaj in zlasti še bodo komunicirale drugače. Zanje je uporaba in predelava različnih internetnih virov nekaj samoumevnega. Vprašanje je samo, ali bodo to lahko počeli zakonito ali bodo velike industrije uspele doseči, da bodo to navado prepovedale. To ni teorija. Vedeti moramo, da so velike založbe in medijske korporacije dolga leta akumulirale avtorske pravice. Interesi posameznega avtorja ali izvajalca, kaj hoče s to pravico početi, se vse bolj razlikujejo od interesov teh korporacij. Avtor si želi biti čim bolj slišan, priljubljen, in dobiti pošteno nadomestilo za svoje delo. Velika korporacija si prizadeva imeti kar največ nadzora, čim bolj ekskluzivne pravice, ki so čim bolj prenosljive. Avtorsko-pravna zakonodaja, ki je povsod po Evropi podobna, je plod dogovora teh velikih igralcev, ki se bojijo potencialov digitalnih tehnologij, zaradi katerih lahko posredniki – tudi kolektivne organizacije – celo odpadejo.

Matjaž Zupan: Praksa je popolnoma nasprotna. Internetna prodaja glasbe kaže, da posamezni avtorji niso tehnološko ali poslovno sposobni slediti množici uporabnikov. Sicer ne smemo mešati nadomestil za uporabo avtorskih del in sposobnosti avtorja, da podpiše pogodbo z eno izmed štirih velikih založb. Slovenije ne moremo neposredno primerjati s svetom, ki ga obvladujejo te velike založbe. Pri nas je sistem zelo odprt. Če naredite dobro skladbo, sem prepričan, da jo bodo radijske postaje razgrabile, saj dobre glasbe pri nas primanjkuje.

Sašo Fajon: Bojim se, da so ti alternativni modeli za številne avtorje izraz obupa. Ker jih velike založbe ne opazijo in ne morejo na trg, kolektivne organizacije pa se jim zato zdijo nesmiselne, se odločijo, da bodo dela prosto objavili na internetu, ker upajo, da jim bo to prineslo večjo prepoznavnost. S tem pesimizmom lahko naredimo zelo slabo uslugo ustvarjalnosti, saj sem prepričan, da mora biti vsako kakovostno delo primerno plačano.

Bor Rozman: Vse to je odvisno od interesa avtorja. Nekaterim je promocija pomembnejša od materialne koristi.

Matjaž Zupan: To so teorije. Kaj takega si lahko privoščijo profesorji na univerzah, ki od avtorskih del ne živijo. Ti z objavo svojega dela na internetu predstavljajo svojo primarno dejavnost, od katere živijo: predavanja.

Maja Bogataj Jančič: Niso teorije! Zelo konkreten primer je pilotski projekt nizozemske kolektivne organizacije Buma/Stemra. Poskušajo se prilagoditi dejanskim in današnjim potrebam njihovih članov – ki niso zgolj profesorji – in svoj model upravljanja obogatiti tudi z možnostjo izbire licenc Creative Commons za nekomercialno uporabo.

Ali imate kak podatek, koliko glasbenikov v Sloveniji lahko živi od primarne dejavnosti? Glede na nastope predstavnikov kolektivnih organizacij imamo občutek, da se bolj zanašajo na nadomestila od avtorskih pravic kot na prodajo svojih izdelkov.

Matjaž Zupan: Od Sazasa je 36 avtorjev prejelo več kot štiri milijone tolarjev. Avtorji velikokrat dajejo izvajalcem glasbo zastonj, da lahko potem zaslužijo z uveljavljanjem svojih pravic po kolektivni organizaciji.

Sašo Fajon: Sicer ne gre samo za prihodek. Zakaj ne bi vzpostavili dobrega poslovnega odnosa z nekom, ki služi z uporabo glasbe? Ali ne bi bilo pošteno, če bi uporabniki iz zaslužka, ki so ga ustvarili s predvajanjem glasbe, namenili nekaj odstotkov glasbenikom – kot naložbo v novo, svežo glasbeno ponudbo? Pomembne so kulturne razsežnosti in raznolikost glasbene ustvarjalnosti. Ali hočemo po vsem svetu jesti v restavracijah McDonald’s in zraven poslušati Britney Spears ali potrebujemo lokalno diskografijo? In če jo potrebujemo, s čim jo bomo financirali.

Bor Rozman: Tako kot ste zdaj uporabili Britney v negativnem kontekstu, lahko nekdo uporabi tudi vas ali gospoda Zupana. Mislim, da ne moremo razpravljati o okusih.

Maja Bogataj Jančič: Ne smemo se slepiti. Na sisteme varovanja avtorskih pravic ima lobiranje velikih nadnacionalnih korporacij veliko vpliva. In tem korporacijam je v interesu, da bi imeli po vsem svetu restavracije McDonald’s, v katerih se bo vrtela Britney Spears.

Kolektivne avtorske organizacije, predvsem Sazas, so v Sloveniji na precej slabem glasu. Med uporabniki veljate za parazite, ki pobirate nekakšna nadomestila in jih nepregledno razdeljujete med priviligirane člane. Se vam ne zdi, da ta sloves negativno vpliva tudi na javno dojemanje avtorskih pravic in intelektualne lastnine?

Maja Bogataj Jančič: Prvi primer: Slovenija je v strategiji informacijske družbe do 2010 podprla tudi uporabo licence Creative Commons. Ste se kolektivne organizacije pripravljene prilagoditi določenim avtorjem in dopustiti, da bi bil njihov repertoar, s katerim upravljate, ponujen tudi pod licencami CC za nekomericalne rabe? Kako seznanjate svoje člane, kakšne izzive prinaša digitalna prihodnost?

Bor Rozman: Dajte no. Kolektivne organizacije imajo monopol pri pobiranju nadomestil in se jim ni treba ukvarjati z nobenimi višjimi cilji.

Sašo Fajon: To ne drži. Pozitivna podoba varovanja avtorskih pravic v jasnosti je za avtorje in izvajalce izjemno pomembna. Vendar doslej nismo imeli prave možnosti. Zavod IPF je imel še pred dvema letoma zbranih samo približno sto milijonov tolarjev. Deset odstotkov po statutu namenimo v poseben promocijski sklad, z deset milijoni tolarjev si omembe vredne promocije nismo mogli privoščiti. Ker prihodki rastejo, sem prepričan, da bomo lahko v prihodnje naredili več.

Matjaž Zupan: Zdaj imamo natisnjeno brošuro, ki jo bomo kmalu predstavili. Res je, da smo si morali najprej izboriti prihodke, ki nam pripadajo. Šele zdaj lahko sploh razmišljamo o kaki promociji.

Sašo Fajon: Kolektivna organizacija je v medijih zelo težko priljubljena. Radiji nam morajo plačevati, televizije tudi, v časopisih oglašujejo naši plačniki … V Sloveniji bo zelo težko ustvariti pozitivno podobo intelektualne lastnine. Ne samo zaradi pomanjkanja denarja.

Prva objava: Delo FT, 10. september 2007

Ti konvergenčni pojavi povzročajo tradicionalnim industrijam in zakonodajalcem velike težave, saj se zaščitene avtorske vsebine (glasba, filmi, knjige) nenadzorovano  pretakajo po številnih tehnoloških platformah ter zasledujejo svoje nepredvidljive, vse bolj mobilne uporabnike. Filmski studii in glasbene založbe so zaradi razvoja računalniških omrežji za izmenjavo datotek p2p izgubili veliko nadzora nad distribucijo in prodajo izdelkov. Lahka dostopnost vsebin na svetovnem spletu spodbuja nove načine uporabe avtorskih del (izmenjavo, predelavo), ki so postale za mlade uporabnike samoumevne sestavine njihovega internetnega vedenja, imetniki pravic pa v njih vidijo predvsem krajo, piratstvo in upad prihodkov. Kolektivne avtorske organizacije vse teže upravičujejo pobiranje pavšalnih nadomestil za javno predvajanje glasbe, ker postaja uporaba glasbe izrazito individualna in neodvisna od tradicionalnih glasbenih kanalov: radia, televizije, koncertov.

Zagovorniki porabniških in državljanskih pravic na drugi strani opozarjajo, da se založniki, mediji in lastniki informacijske infrastrukture povezujejo v vse večje poslovne konglomerate, ki nenadzorovano pridobivajo prevladujoče tržne deleže, ovirajo konkurenco, siromašijo (medijsko) ponudbo in omejujejo svobodo izražanja. Ker delujejo globalno in se razprostirajo čez različne trge, nacionalni varuhi konkurence le težko ukrepajo proti njihovim zlorabam prevladujočega položaja. Hkrati ti novi konvergenčni monopoli močno presegajo njihova pooblastila, saj bi moral učinkovit konvergenčni regulator trga pri svojih odločitvah upoštevati tudi kulturne in družbene posledice, ki lahko nastanejo, če se vodilni telekomunikacijski ponudnik združi z največjim (medijskim) založnikom in zaščitene avtorske vsebine ponudi na zaprti (denimo Microsoftovi) tehnološki platformi.

Spoznanje, da infrastrukture, tehnologije in vsebine danes ni več mogoče obravnavati ločeno, je pripomoglo tudi h konvergenci javnih debat. Kritiki medijske koncentracije spoznavajo, da se morajo povezovati z zagovorniki odprtokodnega računalniškega programja, saj softverski monopoli prav tako načenjajo svobodo izražanja kot premočni medijski lastniki. Mali ponudniki telekomunikacijskih storitev iščejo pomoč pravnih specialistov za avtorske pravice in intelektualno lastnino, ker je postalo kopičenje patentov in zaščitenih avtorskih vsebin priljubljeno orožje za onemogočanje konkurence. Vprašanja alternativnih modelov varovanja avtorskih pravic in pobude za ustanovitev nadnacionalnih ali nadsektorskih regulatorjev zato v ZDA in nekaterih evropskih državah že dolgo sprožajo živahne javne debate.

Soočenje predstavnikov kolektivnih avtorskih organizacij, njihovih uporabnikov, države in stroke, ki smo ga pripravili za tokratno številko Dela FT, je na žalost le okrepilo občutek, da je Slovenija zelo oddaljena od tovrstnih razprav. Avtorske organizacije in plačniki nadomestil se že nekaj let prerekajo o banalnostih (višini nadomestil) in ostajajo vsak na svojem pogajalskem bregu. Kadrovsko podhranjeni urad za intelektualno lastnino ima le malo vpliva na prihodnjo politiko avtorskih pravic, saj krovno gospodarsko ministrstvo ne ve, kako pomembno je to področje za obstoj in razvoj »industrije vsebin« in kako lahko ta panoga vpliva na gospodarsko, politično in kulturno okolje. Podobno pasivna sta kulturno ministrstvo (odgovorno za medijsko politiko) in direktorat za informacijsko družbo, ki se s konvergenco ne ukvarjata niti na načelni ravni.

Vendar to niso le teoretična vprašanja. Slovenski trg je na vplive konvergence zelo občutljiv, saj so vsa relevantna področja – telekomunikacije, mediji in vsebine – prepuščena sama sebi ali pa jih obvladujejo kratkovidni politični interesi. Kaj na tako neurejenem trgu pomeni prodaja monopolističnega telekoma ali vstop močnega tujega medijskega igralca, so že pred leti ugotovili prebivalci številnih tranzicijskih držav. Nas pa ta izkušnja šele čaka.

Ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni v enem bralnem zamahu použil sklepno prigodo znanega mladega čarovnika Harryja Potterja, je spoznal, da svojih svežih bralnih doživetij še dolgo ne bo mogel deliti z vrstniki. Založba Gallimard, ki je odkupila pravice za francosko izdajo priljubljene knjige, je namreč sporočila, da se bo Harry naučil francoščine šele do konca oktobra. Ker se trimesečno čakanje nepotrpežljivemu šestnajstletniku ni zdelo sprejemljivo, se je zaprl v sobo, v enem tednu prevedel vseh 759 strani svojega angleškega izvoda in ga objavil na svetovnem spletu. Čez nekaj dni so ga obiskali policisti, ga aretirali zaradi kršenja avtorskih pravic, mu zasegli računalnik in zaprli njegovo spletno stran.

Mladega prebivalca provansalskega mesteca Aix-en-Provence so po eni neprespani zaporniški noči in daljšem zaslišanju izpustili. Ker je bilo očitno, da se prevajanja ni lotil zaradi materialnih koristi ali drugih nečednih vzgibov, se predstavniki Gallimarda in pisateljica Joanne K. Rowling niso odločili za tožbo. Kljub temu pa je njegova neprijetna izkušnja znova opozorila na nekatera vprašanja internetnega prostora, ki bodo močno vplivala na prihodnji razvoj množičnih medijev, kulture in političnega delovanja v digitalnem svetu.

Zaradi okostenelih mehanizmov varovanja avtorskih pravic, ki so nastali precej pred obdobjem širokopasovnega interneta, se večina mladih uporabnikov svetovnega spleta niti ne zaveda meje med legalno in nelegalno rabo osebnega računalnika. Ker so prekrški zoper intelektualno lastnino abstraktna tema tudi za marsikaterega starša in učitelja, le redki računalniško dejavni najstniki razumejo, zakaj nekakšni imetniki avtorskih pravic vidijo njegovo posojanje zanimive glasbene datoteke sošolcem kot hudo kaznivo dejanje (krajo) in kakšne so lahko posledice nezakonite objave prostovoljnega prevajalskega podviga. Hkrati njihovo nevednost nenehno izrabljajo medijska in telekomunikacijska podjetja, ki agresivno spodbujajo mlade internetnike k »druženju«, »ustvarjalnosti« in »dejavni udeležbi« na svetovnem spletu.

Strategija internetnih ponudnikov je razumljiva, saj velike spletne skupnosti, prepletene s širokopasovnimi povezavami, ne plačujejo le mesečne naročnine, ampak prinašajo ponudnikom vse več oglaševalskega denarja ter omogočajo učinkovito promocijo najrazličnejših plačljivih vsebin in storitev. Ker ponudniki telekomunikacijske infrastrukture praviloma niso lastniki dragocenih avtorskih del, ki jih izmenjavajo uporabniki, jih ne moti, če mladi deskarji njihova vabila vzamejo preveč dobesedno in začnejo nezakonito »družiti« tudi svoje glasbene, knjižne in filmske zbirke. Kaj šele, da bi se dejavneje posvetili izboljševanju internetne pismenosti, ki jo sestavlja tudi spoštovanje intelektualne lastnine.

Podobno mešana sporočila pošiljajo mladim uporabnikom tudi sami lastniki avtorskih pravic: glasbene in knjižne založbe, filmski studii in množični mediji. Njihovi marketinški strategi se zelo dobro zavedajo pomena zvestih oboževalcev in možnosti, ki jih oboževalskim skupinam ponuja svetovni splet. Vendar pa imajo v njihovih očeh oboževalci Harryjev Potterjev, resničnostnih oddaj, zvezdnih vojn in drugih (pop)kulturnih fenomenov na internetu zelo jasno predpisane vloge, ki ne odsevajo nujno njihovih internetnih navad.

S svojo predanostjo smejo oboževalci pridobivati nove oboževalske vernike, sodelovati na uradnih forumih in se naročati na ekskluzivne promocijske ponudbe. Dovoljeno jim je porabljati prihranke za kupovanje franšiznih izdelkov (figuric, posteljnih prevlek, šolskih zvezkov …) in se pojavljati pred kamerami, ki beležijo njihovo iskreno, televizično pričakovanje novega filma ali knjige. Če pa hočejo svojo energijo uporabiti za odkrivanje in predčasno razkritje zmagovalca priljubljene resničnostne oddaje, pisanje fenovske literature in razbijanje elektronskih zaščit, ki preprečujejo zakonito kopiranje digitalnih nosilcev, dobrohotnost imetnikov avtorskih pravic zamenjajo grožnje in trd pravniški jezik – tudi takrat, ko dejanja uporabnikov niso nezakonita (kot pri našem neprevidnem prevajalcu), ampak zgolj motijo njihove poslovne modele. To se je med drugim zgodilo pred nekaj leti v ZDA, ko so hollywoodski studii Warner začeli zapirati neuradne oboževalske internetne portale le zato, ker se niso ujemali z njihovo spletno promocijo potterjevskih filmov.

V trenutku, ko postanejo avtorske pravice sredstvo za omejevanje konkurence, pa se moramo vprašati, ali je zgodba o avtorskih pravicah res tako črno-bela, kot jo poskušajo prikazati imetniki teh pravic, opozarja stanfordski pravnik Lawrence Lessig, ustanovitelj gibanja Creative Commons in dolgoletni borec za prenovo ameriške avtorske zakonodaje. Lessig v svojih knjigah (Svobodna kultura, Future of Ideas …) in predavanjih vztrajno poudarja, da je mogoče zaščitene vsebine uporabljati tudi po načelu poštene rabe, zato prav vsake uporabe avtorskih del, ki ni po godu lastniku pravic, še ne smemo obravnavati kot kraje – nečesa negativnega in obsojanja vrednega. Lessig tudi dodaja, da hočejo imetniki pravic z nenehnim lobističnim kričanjem v slogu »primite tatu« in dviganjem moralne panike pred mladoletnimi internetnimi prestopniki preglasiti številne primere, ko svojih pravic niso uporabili za zaščito interesov avtorjev, ampak so z njimi namenoma onemogočali konkurenčne umetnike (denimo režiserje kritičnih dokumentarnih filmov) in ovirali pretok znanja.

Na vse večji pomen avtorskih pravic pri omejevanju konkurence opozarja tudi predstojnik katedre za primerjalne medijske študije na ameriškem inštitutu MIT Henry Jenkins. Ta v svoji najnovejši knjigi Convergence Culture ugotavlja, da bo revolucionarno zlivanje medijske in telekomunikacijske industrije (konvergenca) še povečalo nevarnost zlorabe avtorskih pravic, ki bi lahko resno oškodovalo uporabnike novih medijev. Jenkins se zato boji, da bodo nakopičene avtorske pravice zaradi vse močnejše koncentracije množičnih medijev in drugih lastnikov avtorskih del (založb, filmskih studiev …) postale eno najmočnejših orožij za omejevanje konkurence na trgu digitalnih vsebin, zaviranje napredka, izrinjanje tekmecev in zastraševanje motečih neodvisnih ustvarjalcev.

V tem primeru konvergenca ne bi prinesla dvosmerne komunikacije, demokratizacije medijev in povečanega vpliva uporabnikov na tržno ponudbo, kar že dolgo napovedujejo številni internetni preroki in zagovorniki svobodnega trga. Ravno nasprotno: taka konvergenca bi velikim korporacijam zgolj omogočila učinkovitejšo prodajo enakih vsebin prek novih digitalnih kanalov in jim pomagala pri še podrobnejšem oblikovanju potrošniških nakupovalnih navad. Opisana potrošniška prihodnost pa ne bo prizadela le oboževalskih skupin, ampak je tudi zelo oddaljena od obljub »internetne demokracije«, ki jih bomo zagotovo slišali tudi od nekaterih slovenskih predsedniških kandidatov.

Lessig in Jenkins na žalost ne odgovorita, kateri mitološki Herkul se bo podal nad tako konvergenčno Hidro in obglavil napako trga, ki vse bolj zavira razvoj digitalnih vsebin in siromaši medijski prostor. Evropska unija ni v svoji zgodovini sprejela niti enega resnejšega ukrepa za omejevanje medijske koncentracije, zato se tudi prihodnjim konvergenčnim monopolom verjetno ni treba bati vzgojnih klofut bruseljske roke. V ZDA že nekaj desetletij odpravljajo protikoncentracijske omejitve, slovenski državi pa medijska in telekomunikacijska koncentracija – kot največji lastnici – zelo ustrezata, saj ji po potrebi omogočata posege v medije in oglaševalski trg.

Zato o posledicah konvergence na našo digitalno prihodnost niti ne razmišlja.

(Sobotna priloga Dela, 18. avgust 2007)

Za njeno delovanje skrbi neprofitna organizacija Wikimedia Foundation, ki jo je ustanovil Jimmy Wales. »Vsi ljudje vse vedo,« je nekoč zapisal Wales. »Če jim ponudimo pravo orodje, lahko ustvarijo univerzalni korpus celotnega znanja človeštva.«

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 23. junij 2007, foto Lenart J. Kučić

Teorije zarote ne sodijo v enciklopedijo

»Bo najin pogovor objavljen na vašem blogu ali kakem internetnem portalu?« vpraša tihi ameriški štiridesetletnik in pokuka izza zaslona svojega belega prenosnika. Ko izve, da se bo najverjetneje znašel na straneh klasične časopisne sobotne priloge, se (so)ustanovitelj največje svetovne enciklopedije Wikipedie Jimmy Wales rahlo namuzne. »Časopisnih intervjujev ne dajem prav pogosto. Skoraj vsi novinarji, ki sem jih srečal v zadnjem času, delujejo samo še na internetu,« pojasni. Zelo podobno velja tudi zanj, saj je postal internet njegova služba, življenjski slog in poslanstvo. V fizični svet ga zato zvabi kvečjemu kaka zanimiva konferenca ali mirne, anonimne počitnice. Prejšnji teden mu je uspelo v Dubrovniku združiti oboje, se pohvali.

Če bi letalskemu inženirju pokazali model čebele, bi vam verjetno povedal, da taka naprava teoretično ne more leteti. Vaša zamisel o odprti enciklopediji, ki bi jo lahko vsak uporabnik tudi urejal, dopolnjeval in brisal, se je zdela leta 2001 enako neverjetna. In vendar je Wikipedia postala ena največjih internetnih uspešnic. Kako si razlagate njen fenomen?

Recepta njenega uspeha vam ne morem izdati, ker ga ne poznam (smeh). Prva srečna okoliščina je bila izbira programske opreme, ki je izjemno dobro zasnovana, robustna in prijazna, zato jo je uporabniška skupnost lepo sprejela. Drugi dejavnik je bil hiter razvoj telekomunikacijske infrastrukture, ki je milijonom ljudi – predvsem zasebnim uporabnikom – omogočil neomejen dostop do svetovnega spleta tudi v prostem času. Najpomembnejši razlog za Wikipedijin uspeh pa je dejstvo, da na internetu prevladujejo »dobri« uporabniki. Sem patološki optimist, zato sem od nekdaj sem verjel, da ljudje hočejo sodelovati, prispevati, narediti nekaj pozitivnega. Če uspete vse te »dobre« ljudi povezati z orodjem, ki jim omogoča sodelovanje, lahko nastanejo velike in pomembne reči. Wikipedia ta moj optimizem vedno znova potrjuje.

Čeprav so med uporabniki Wikipedie včasih bolj vidni tisti »slabi«, ki kvarijo članke z neresničnimi navedbami, žalitvami in pristranskostjo?

Seveda imate tudi na internetu nekaj takih, ki povzročajo škodo, ampak so v veliki manjšini. Sploh pa njihova dejanja hitro zaznajo drugi uporabniki in jih popravijo. Wikipedia je tako pokazala, da lahko tudi decentralizirana skupnost uporabnikov zelo dobro upravlja kompleksne projekte.

Je hkrati zanikala tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko le povečevanje nadzora prepreči vsesplošno zmedo in brezvladje?

Vsekakor. Svoboda in odprtost sta precej bolj učinkovita preprečevalca brezvladja kot nadzor. Vendar pa svoboda in odprtost ne pomenita odsotnosti pravil. Ko se zvečer odpravite na sprehod v mesto, pričakujete, da vas bo policija obvarovala pred tistimi, ki bi vas hoteli oropati, pretepsti ali posiliti. Nikakor pa nočete živeti v družbi, kjer bi policija poskušala nadzorovati vse, kar delate in razmišljate. Na internetu je zelo podobno. Zelo jasno je treba povedati, kaj je narobe in škodljivo, druge dejavnosti pa pustiti pri miru. Po tem načelu deluje tudi upravljanje Wikipedie: jasna pravila, zelo rahla regulacija, čim manj omejitev. Članki morajo biti preverljivi in nepristranski, avtorji morajo navajati vire in pisati o realnih stvareh. Teorije zarote ali nepreverjene znanstvene hipoteze ne sodijo v enciklopedijo.

Kljub temu so nekateri članki zaklenjeni in jih ni mogoče urejati. Biografija trenutnega ameriškega predsednika Georgea Busha, na primer.

Ste prepričani? Člankov nikoli ne zaklepamo trajno. Dovolj je, če urejanje omejimo le za kak teden, da se poleže kaka preveč burna in nekulturna debata. Podobno učinkovit ukrep je zahteva, da se morajo uporabniki registrirati ali biti člani vsaj nekaj dni, preden smejo urejati članke.

Se potreba po ostrejšem nadzoru vsebine povečuje z zrelostjo in vplivnostjo Wikipedie? Leta 2001 se verjetno nihče ne bi zgražal nad napakami v člankih. Danes pa je postala Wikipedia zelo resen vir informacij. Marsikdo jo primerja z enciklopedijo Britannico, učenci in dijaki jo navajajo v seminarskih nalogah …

Wikipedia ni nadomestek za tradicionalne akademske reference – knjige, članke in enciklopedije. To ni bil nikoli njen namen. Kljub temu ves čas poslušam debate, ali je Wikipedia primerna za uporabo v šolah, jo je dovoljeno citirati v resnih besedilih in dvome o njeni natančnosti. Prepovedovanje uporabe Wikipedie v šolah je enako nesmiselno kot prepovedovanje poslušanja rokenrola ali gledanja televizije. Učenci bodo to v vsakem primeru počeli. Zato šolam in učiteljem nenehno dopovedujemo, naj Wikipedio najprej spoznajo, nato pa učence naučijo, kako jo pravilno uporabljati, katere so njene prednosti in slabosti. Wikipedia je lahko odlično izhodišče, članki so pogosto obsežnejši kot v drugih enciklopedijah …

Kritiki vam večkrat očitajo, da ste s svojo odprto enciklopedijo stroko prepustili amaterjem. Tudi vaš nekdanji sodelavec Larry Sanger je obupal nad idejo odprtosti in se lotil nekakšne strokovne različice Wikipedie – Citizendiuma.

Nisem proti stroki, zadržan pa sem do prevelike teže, ki jo pripisujemo formalnim avtoritetam. Prepričan sem, da lahko nekdo brez doktorata napiše zelo dober članek na temo, ki jo zelo dobro pozna ali razume. In nasprotno – izobrazba sama po sebi ne prinaša dobrega članka. Ljudje morajo ohraniti nekaj zdrave kritičnosti do vsega: knjig, televizije, interneta, enciklopedij. Vsak resen znanstvenik ali novinar vam bo priznal, da se napake vedno pojavljajo, saj jih ne more odpraviti niti najstrožji nadzor. Kazanje na napake v enciklopedijah je brezplodno. So v Wikipedii napake? Absolutno. Jih najdemo v Britannici? Seveda. Sta zato Wikipedia in Britannica nesmiselni? Nikakor ne, saj je velika večina gesel dovolj dobrih in popolnoma uporabnih. Zato se mi zdi krivično, da se nekateri kritiki zakopljejo v milijone naših vnosov le zato, da bi našli napake in nam očitali nereferenčnost. Najbolj perverzno je take obtožbe brati v tretjerazrednih tabloidih, kjer vsak dan kar mrgoli napak. Pogosto namernih.

Ste kdaj pomislili, da bi izbrane članke v Wikipedii opremili z nekakšnim potrdilom, da je prispevek dovolj dober za resno uporabo, in ga delno zaklenili?

To bi bilo zelo težko doseči, saj bi zlahka posegli v temeljno Wikipedijino filozofijo odprtosti. Res pa trenutno razvijamo program, ki bo omogočil skupnosti, da članke označi za »dovolj dobre«. Ti članki ne bodo nujno brez napak, ampak v njih ne bo očitnih zlonamernosti.

Zlonamernosti?

Pristranskosti, sovražnega govora, vandalizma … Te je mogoče zelo hitro opaziti in izločiti. Skoraj zagotovo pa se ne bomo lotili natančnega uredniškega pregledovanja člankov. Ne le, da bi bilo to zaradi obsega Wikipedie nemogoče, ampak bi oblikovalo kaste uporabnikov, ki bi imeli bistveno večja pooblastila od ostalih, čemur se poskušamo izogniti. Prepričan sem, da za kakovost vnosov dobro poskrbijo že mehanizmi, ki obstajajo. Uporabniki lahko dodajajo člankom opozorila o neobjektivnosti članka, pomanjkljivem navajanju virov, med avtorjem in bralci se razvijajo polemike – takih mehanizmov opozoril v referenčnih virih ne boste našli.

Kako se Wikipedia spoprijema z zakonitim, institucionalnim vandalizmom, ki ga na svetovnem spletu v rokavicah izvaja oglaševalska industrija? Znani so številni primeri prikritega oglaševanja na družabnih spletiščih (Myspace, Youtube), plačanih blogerjev …

Wikipedia je na take poskuse precej odporna, saj jih skupnost uporabnikov hitro odpravi. Menim tudi, da se pametni oglaševalci zavedajo, kako škodljivo bi bilo za ugled njihovega podjetja, če bi jih uporabniki zalotili, kako šarijo po Wikipedii, spreminjajo gesla, pišejo prijazne članke ali kaj podobno nespametnega. Pripombe podjetij in politikov na članke obravnavamo enako kot vse druge člane skupnosti.

Pravica do popravka, ki je vgrajena že v samo platformo, torej deluje?

Da. Kdor hoče kaj povedati uporabnikom, to lahko stori.

S katerimi članki imate največ težav? So to biografije?

Res je. Največ vročih razprav in poskusov vandalizma se zgodi pri biografskih vnosih. Ne le zato, ker so nekateri posamezniki nenehno na udaru dnevnih dogodkov. Wikipedia nenehno raste in vsebuje vse več biografij o vse manj pomembnih ljudeh. Ti so postali najbolj ranljivi, saj se bodo njihove biografije iz Wikipedie znašle med prvimi iskalnimi zadetki. Če bodo podatki napačni ali zlonamerni, bo to prvi vtis, ki ga bodo o vas dobili iskalci. Podobno velik problem je neustavljiva želja nekaterih posameznikov, da bi se zapisali v enciklopedijo. Njihove strategije so včasih res izvirne: napišejo recenzijo knjige ali opis rojstnega kraja, ki jih izrabijo za to, da lahko pišejo o sebi, svoji trgovini …

Iskalci resnice na internetu so se v zadnjih letih razdelili na dva tabora: prvi zagovarjajo spletne dnevnike (bloge), drugi prisegajo na idejo wikija. Blogi naj bi uporabnikom prinesli pluralizem neštetih glasov, wiki pa temelji na kolektivnem delu okrog posameznih projektov, definicij ali idej. Je na svetovnem spletu dovolj prostora za oba pristopa?

Vsak ima svoje področje uporabe. Vzemimo časopis. Kaj pričakujete od naslovnice in kaj od komentarja? V komentarju hočete slišati zanimivo, čeprav morda sporno ali pristransko stališče posameznega avtorja – podobno kot v blogu. Od novinarskega članka pa pričakujete dejstva, ne mnenj. Upate, da bo novinar kar najbolje predstavil relevantna dejstva, pridobil informacije iz čim več različnih virov, se posvetoval s kolegi … To je nekakšen wiki. Wikiji so namenjeni projektom, pri katerih je pomembna tehnološka in vsebinska nevtralnost, saj omogoči sodelovanje ljudi z različnimi pogledi, ki pa se strinjajo, da dialog prinese boljši končni izdelek – denimo natančnejše napisan ali objektivnejši članek.

Na katerih področjih pa tak pristop ni ustrezen?

Wiki deluje, kadar imajo ljudje jasno, skupno vizijo, kaj želijo doseči. Ne more pa nadomestiti pomanjkanja lastne zamisli, slabo domišljene ideje ali preveč široko zastavljenega področja.

Denimo?

Vzemimo, da se neka naravovarstvena skupina spomni ustanoviti wiki na temo varstva okolja. Kakšen je njegov namen? Opredeliti pojme? Predstaviti različne okoljske politike? Predstaviti dobre prakse ali razkrivati onesnaževalce? Če bodo poskušali zajeti vse to in hkrati objavljati še eseje ali politične debate, to ne bo prineslo rezultata. Prav tako še nisem videl nobenega uspešnega skupinskega poskusa ustvarjanja književnih del. Kako naj se nekaj tisoč avtorjev poenoti glede občutkov o ljubezni, izgubi, strahu in podobnih abstraktnih temah? Nemogoče. Wiki bi morda deloval le pri pisanju »fenovske literature«, denimo sestavljanju enega dela Zvezdnih stez, saj vsi oboževalci zelo dobro vedo, kakšen mora biti zaplet in kako se morajo obnašati junaki.

Kaj pa politika? Politični programi naj bi načeloma odražali jasno, skupno vizijo določene skupine ljudi.

Le načeloma (smeh). Wiki bi lahko v resnici prinesel boljše politične programe in strategije, ampak se to praviloma ne zgodi. Bojim se, da gre pri politiki prej za prepričevanje prepričanih kot za željo po boljšem programu. Odprtost prinaša debato, med katero je treba kako tezo bolj premisliti, izdelati nevtralnejši in tehtnejši dokument, zapisati ločena mnenja … Vprašanje, ali tak proces v resnici ustreza politiku ali aktivistu.

Ali ni odprta, nekomercialna in nevtralna platforma danes lahko politična že sama po sebi? Čeprav se imate sami za liberalca, celo objektivista, so vas zaradi Wikipedie že nekajkrat označili za levičarja, komunista, maoista …

Tudi sam se čudim tem opisom. Mislim, da gre v večini primerov za hudo poenostavljanje, ki temelji na zgrešeni tezi, da je nekomercialno delovanje sovražno ideji trga. Nekomercialna narava Wikipedie je ključna za njen obstoj. Ker zagovarjamo nevtralnost, odprtost in družbeno koristnost, bi bilo zame sporno, da bi imeli zraven člankov oglase. Tako vsaj vemo, da so morebitne napake, pristranskost in vandalizem zagrešili subjektivni dejavniki, ne pa pritiski lastnikov ali oglaševalcev.

Kar velja za večino medijev?

Bralci ponavadi zaupamo, da kakovostni časopisi in drugi mediji svojega poročanja ne bodo prilagajali interesom lastnikov in oglaševalcev. Vedno pa ostaja vprašanje, ali se tega tudi res držijo. Pri Wikipedii te skrbi ni.

Wikipedia tudi ni popustila pritiskom kitajskih oblasti in cenzurirala določenih vsebin, nesprejemljivih za kitajske uporabnike. Google, Yahoo in Microsoft so to storili zaradi obrambe poslovnih interesov.

Drži – saj Wikipedia nima poslovnih interesov. Tuje nadnacionalke se ne bodo mogle več dolgo izogibati tovrstnim etičnim vprašanjem. Vzemimo Google. Prepričan sem, da so z odločitvijo o cenzuriranju določenih pojmov po partijskih navodilih naredili veliko škodo svoji blagovni znamki. Marsikateri uporabnik Googla je precej spremenil odnos do tega podjetja. Razumem, da je kitajski trg zanje preveč pomemben, da bi ostali zunaj. Do neke mere se strinjam celo z njihovim zagovorom, da kljub delni cenzuri prinašajo kitajskim uporabnikom veliko dobrega. Google ima možnost vplivati na pozitivne spremembe. Vprašanje pa je, ali to tudi v resnici počne.

Ideja odprte enciklopedije je zvenela noro pred šestimi leti, danes je del internetnega vsakdanjika. S čim bi se morali ukvarjati danes, da bi vas še enkrat opisali za idealističnega prismuknjenca?

Prismuknjena zamisel, s katero se ukvarjam v zadnjem času, je projekt odprtega internetnega iskalnika. Prepričan sem, da je mogoče izdelati odprtokoden, transparenten in javen internetni iskalnik, za katerega bi vsakdo lahko vedel, po kakšnih merilih išče podatke in kako razporeja rezultate. Tak podvig je drag in zahteva izjemno močno infrastrukturo, vendar sem prepričan, da ga je mogoče uresničiti. Odprt internetni iskalnik, ki bi upošteval naše izkušnje pri delu s spletnimi skupnostmi, bi radikalno spremenil področje tovrstnega iskanja. Ne le, da bi precej izboljšal kakovost zadetkov, ki je danes še vedno zelo pomanjkljiva; internetni uporabniki bi lahko tudi v resnici vedeli, kakšno uredniško politiko ima iskalnik.

Ali lahko pri Googlu govorimo o uredniški politiki, čeprav gre le za neoseben matematični algoritem, ki razporeja internetne zadetke?

Absolutno! Ko v iskalnik vnesete ključne besede, vam bo postregel z nekakšno uredniško izbiro. Ker so iskalni algoritmi zaprti, nimate niti najmanjšega pojma, kakšna je ta izbira, kako se iskalnik odloča, kaj vam je prikazal in kaj prikril. Sam imam že od nekdaj rad Google, poznam oba ustanovitelja in sta krasna fanta. Vseeno pa Googlu – ali kateri koli drugi zaprti rešitvi – nikoli ne morete popolnoma zaupati.

Ste ena redkih velikih internetnih zvezd, ki svoje zamisli ni prodala za milijone dolarjev in neskončno obogatela. Si kdaj očitate to odločitev?

Odločitev, da ne prodam Wikipedie ali začnem pobirati prihodke od oglasov, je bila hkrati moja najpametnejša in najbolj nespametna poteza. Komercialna Wikipedia nikoli ne bi bila tako uspešna in koristna za uporabnike. Zaradi uspešne Wikipedie pa lahko potujem po svetu in se družim z zanimivimi ljudmi. Poleg tega nisem nikoli vedel, kaj bi počel s toliko denarja. Štiridesetih zasebnih reaktivcev pač ne potrebujem (smeh).

***

Kdo je ustrelil Kennedyje?
Odprta zasnova Wikipedie, zaradi katere lahko vsak uporabnik napiše ali dopolni določeno geslo, omogoča tudi zlorabe, zaradi katerih se morajo njeni skrbniki redno zagovarjati pred mediji, znanstveniki in komercialnimi tekmeci. Med najbolj odmevne incidente sodi primer ameriškega pisatelja in novinarja Johna Seigenthalerja, ki mu je anonimnež (pozneje se je izkazalo, da je šlo za wikipedista Briana Chasa) za šalo pripisal sodelovanje pri atentatih na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in senatorja Roberta F. Kennedyja. Znani so tudi primeri, ko so poskušale nekatere nadnacionalke (denimo Microsoft) podkupiti blogerje in druge anonimne uporabnike, naj namesto njih popravljajo članke, ki jih niso prikazovali v najboljši luči. Wales poudarja, da se teh problemov zaveda, a tudi dodaja, da gre za osamljene primere, ki jih uporabniška skupnost hitro odpravi.

Related articles by Zemanta

• Wikipedia to crack down on celebrity Wikideaths (theregister.co.uk)
• Why Is Wikipedia a Boys Club? Men Are Dumb (gawker.com)
• The birth of Wikipedia: Jimmy Wales on TED.com (ted.com)
• Wikipedia will require trusted editors to approve changes (downloadsquad.com)