S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)

Po ulicah petih velikih ameriških mest so počasi križarili kombiji, opremljeni z visokoločljivimi videokamerami. Njihovi objektivi so natančno popisovali okolico: avtomobile, hiše, poslovne stavbe, napise na cestnih svetilkah in naključne mimoidoče. Pridobljene digitalne zapise je obdelalo na tisoče zmogljivih računalnikov in ustvarilo skoraj popolne panoramske posnetke mestnega vsakdana. Dve študentki v bikinkah sta lovili sončne žarke, starejši možak je raziskoval svojo nosno votlino, skupina protestnikov proti splavu je pripravljala transparente, nekdo je ravno zapuščal trgovino z erotičnimi pripomočki.

Prebivalci San Francisca, New Yorka, Las Vegasa, Denverja in Miamija so pred mesecem dni nehote postali statisti v novi Googlovi storitvi street view, ki je dopolnila njihovo zbirko podrobnih satelitskih posnetkov zemeljskega površja, zbranih v brezplačnem programu google earth. Novi ulični pogled je še potrdil Googlov občutek za razvoj koristnih, uporabniško prijaznih in tehnično osupljivih rešitev. Pogled na ulice ameriških velemest, ki so ga bili prej deležni samo sprehajalci, je nenadoma mogoče podoživeti na domačem računalniškem zaslonu. Posnetki so tako natančni, da lahko spletni sprehajalec prebere registrsko tablico na parkirišču lokalnega trgovskega centra ali prepozna črno-belega mačkona na oknu enodružinske hiše.

Ta natančnost pa je spodbudila številne pisce spletnih dnevnikov (blogerje), da so se podali na lov za pikantnimi prizori, ki so jih nehote (in brez soglasja) ujele Googlove kamere. Na njihovih straneh so se takoj pojavili posnetki komaj oblečenih deklet, ki so se sončile na terasah, prizor moškega, ki pleza skozi okno, in sprehajalca, ki se je olajšal v bližnjem grmu. Na Google so prispela pisma jeznih meščanov, ki so se prepoznali na posnetkih, tabloidi pa so poročali o družinskih prepirih, ker enemu izmed zakoncev ni uspelo pojasniti, čigav avto je bil parkiran pred hišo, ko se je mimo pripeljal Googlov snemalni kombi.

Varuhi pravice do zasebnosti so opozorili, da je šel Google tokrat predaleč, in od podjetja zahtevali, naj s posnetkov odstrani osebne podatke (registrske tablice) ter zamegli obraze posnetih sprehajalcev. Nekateri strokovnjaki za področje zasebnosti, denimo britanski pravnik Struan Robertson, je Googlovo potezo primerjal celo z objavo posnetkov nadzornih kamer, kar bi v Evropi zagotovo obveljalo za nedopusten poseg v zasebnost državljanov. Odločen odziv varuhov zasebnosti in prizadetih posameznikov je bil pričakovan. Bolj zanimiv pa je bil odziv številnih spletnih komentatorjev, ki so kritike Googlove novosti označili za nazadnjaške zadrteže, ki s poudarjanjem nekakšne pravice do zasebnosti zmanjšujejo uporabnost koristnih elektronskih storitev. Po njihovem mnenju je pravica milijonov potencialnih uporabnikov street viewa, ki jim bo storitev približala oddaljena mesta in odprla nove poslovne priložnosti, pomembnejša od želje redkih, po možnosti »grešnih« posameznikov, da bi ostali anonimni. Tezo, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in zmanjšuje potrošniško izbiro, že dolgo ponavljajo zagovorniki mobilne industrije, oglaševalci, policisti, trgovci in elektronski bančniki, saj jim predpisi o varstvu zasebnosti povzročajo številne preglavice in onemogočajo nenadzorovano brkljanje po osebnih podatkih. Dejstvo, da so jo ponotranjili tudi običajni uporabniki, pa ima lahko daljnosežne posledice.

Zasebnost, ena najbolj temeljnih človekovih in ustavnih pravic, v javnosti pridobiva vse več negativnih pomenov. Nanjo ne pritiskajo le potrošniki, ki se ji brezskrbno odrekajo v zameno za male pozornosti (nagradne igre, popuste, udobje …). Zasebnost postaja vse večja nadlega za najrazličnejše borce proti terorizmu in drugim »sovražnikom svobode«. Franco Frattini, evropski komisar za pravosodje, je tako sredi maja v Benetkah izjavil, da je zagotavljanje varnosti pomembnejše od varovanja zasebnosti. Britanski notranji minister John Reid je na istem zasedanju celo zahteval spremembo zakonodaje o človekovih pravicah, saj bi morala po njegovem mnenju pravica do varnosti, varovanja življenja in svobode postati tista temeljna pravica, ki bi ji morale biti podrejene vse druge pravice, tudi zasebnost. Njuno sporočilo, izrečeno med vrsticami, je zgovorno: več varnosti je mogoče zagotoviti le z omejevanjem zasebnosti. Prostovoljno odrekanje pravici do zasebnosti je po njunem mnenju znamenje dobrega državljanstva, uporaba programov za šifriranje elektronske pošte ali nasprotovanje vse daljši hrambi elektronskih komunikacijskih podatkov pa v najboljšem primeru – sumljivo.

Želja po zasebnosti ne pomeni le oviranja tehnološkega napredka ali protidržavnega delovanja. Za svetovni splet, ki vse bolj temelji na izmenjavi uporabniških vsebin in druženju, je postalo samorazgaljanje najvišji dokaz iskrenosti. Mlajši uporabniki svetovnega spleta so prepričani, da jih lahko le skrajno osebni dnevniški zapisi in videoposnetki prikažejo »take, kakršni so v resnici«. Odrekanje zasebnosti je v njihovih skupnostih nova družbena norma, brez katere jih spletni vrstniki ne bodo sprejeli. Zelo podobno velja tudi za nastopajoče v resničnostnih oddajah, kjer je umikanje v zasebnost obsojeno kot »skrivanje«, »igranje« in »neiskrenost«. Igralci, ki z javnostjo nočejo deliti prav vseh svojih skrivnosti, so med prvimi izločeni iz igre, saj gledalci občutijo njihovo potrebo po zasebnosti kot nesprejemljivo obliko nedružabnosti, ki jo je treba kaznovati.

Pravice do zasebnosti seveda ni mogoče zagovarjati dogmatično. Od varnostnika, ki spremlja dogajanje na zaslonih nadzornih kamer, bi upravičeno pričakovali, da pokliče policijo, če skozi okno zasebnega domovanja po naključju opazi vlomilce, iskane teroriste ali nesrečo. Še tako načelen varuh zasebnosti bi se verjetno strinjal, da lahko operater mobilne telefonije pomaga reševalcem izslediti mobilnik izgubljenega ponesrečenca v gorah, čeprav tega uradno ne sme početi. Vendar pa te izjeme ne opravičujejo brutalnih napadov nekaterih visokotehnoloških podjetij, predstavnikov države in televizijskih producentov na samo idejo zasebnosti kot vrednote in pravice. Ko si bodo prijazni posegi v zasebnost – imenitne tehnološke storitve, obljube o večji varnosti in družbena sprejetost – postopno nadevali manj dobrohotne obraze, se bodo posledic njihovih ravnanj začeli zavedati tudi običajni, »nedolžni« državljani. In spoznavati, da so se svoji pravici do zasebnosti že zdavnaj odpovedali.

(Sobotna priloga Dela, 23. junij 2007)

Sprehajal se je med vsebinami, ki jih je ustvarjalo več kot sto milijonov kitajskih uporabnikov interneta, spoznaval internetne oporečnike, ki so se spretno izogibali policiji in opazoval, kako je svobodni novi splet razkrajal partijski monopol nad informacijami.

Kitajska izkušnja je Kristofa tako prevzela, da je prispevek sklenil z napovedjo  neizogibnega konca komunistične partije. Internet je po njegovem mnenju pridobil vlogo psa čuvaja, ki jo imajo v zahodnem svetu množični mediji. Kitajska bo zato doživela usodo Južne Koreje, Čila in Tajske, kjer je bujna gospodarska rast ustvarila izobražen srednji razred, dovzeten za zahodnjaške vrednote: svobodo izražanja, pravico do poštenega sojenja in večstrankarsko demokracijo. Podobno navdušeni so bili številni Kristofovi sodobniki – denimo novinar in publicist Thomas Friedman ter nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton – ki so na svojih potovanjih preštevali neštete šanghajske kiberkavarne in občudovali hiter razmah širokopasovne internetne infrastrukture. Tudi oni so v razvijajočem se kitajskem internetnem ekosistemu videli neizmeren demokratičen potencial.

Je komunistična partija z izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in spodbujanjem odpiranja kiberkavarn res lahkomiselno ustvarila svojega prihodnjega krvnika? Internetne tehnologije, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na zahodu spodbudile globalno povezovanje znanja, sodelovanje običajnih uporabnikov pri nastanku medijskih vsebin in neovirano širjenje tipkane besede, je mogoče enako učinkovito uporabiti tudi za drugačne namene. V govorih kitajskih političnih predstavnikov na mednarodnih telekomunikacijskih konferencah ni težko zaznati neprikrite imperialistične retorike, v kateri ima internet zelo pomembno vlogo. Kitajsko vodstvo se zelo dobro zaveda, da brez sodobne telekomunikacijske infrastrukture ne bodo mogli vzdrževati sedanje dvomestne gospodarske rasti. Milijarda povezanih državljanov pomeni izjemno priložnost za razvoj trgovine, bančništva, izobraževanja in visoke tehnologije. Kitajska telekomunikacijska podjetja so v nekaj letih pridobila na stotine milijonov uporabnikov mobilne telefonije in interneta, zaradi katerih se prebijajo med kapitalsko najmočnejše telekome na svetu, pripravljene na globalno širitev.

Hkrati komunikacijske tehnologije omogočajo postavitev izjemno učinkovitega sistema za nadzor državljanov in izgradnjo zaprtih komunikacijskih omrežij, v katerih ima partija skoraj popoln pregled nad vsebinami, ki se po njih pretakajo. Idealistične članke o dosežkih kitajskih internetnih disidentov zato nadomeščajo drugačne zgodbe. V njih nastopajo globalne tehnološke korporacije (Cisco, EMC, Oracle, IBM), ki za kitajsko policijo postavljajo informacijske sisteme za hitro odkrivanje neželenih spletnih vsebin in upravljanje nadzornih sistemov. Ker Google, Yahoo in Microsoft niso pripravljeni tvegati izgona s kitajskega trga, kitajskim oblastem pomagajo izslediti kiberoporečnike, ki uporabljajo njihove storitve, in v svojih iskalnikih filtrirajo pojme, ki napeljujejo na religijo, neodvisnost Tibeta in Tajske, demokracijo ali človekove pravice. Veliki kitajski »požarni zid« je postal izjemno učinkovit elektronski cenzor, ki mu za vsak primer pomaga še na tisoče človeških parov oči, zadolženih za brisanje neprimernih pojmov z interneta in blokado tujih spletnih strani. Uporabniki kiberkavarn morajo pokazati osebne dokumente in se registrirati, kontrola nad (državnimi) internetnimi priključki pa je skoraj popolna.

Prav tako ni mogoče trditi, da se partija ne zaveda medijskih potencialov svetovnega spleta. Ko so ameriška letala med Natovim bombardiranjem Beograda zadela kitajsko veleposlaništvo in je japonska vlada leta 2005 potrdila zgodovinske učbenike, v katerih so japonske čete med drugo svetovno vojno postavljene v vlogo osvoboditeljev, so se po številnih kitajskih mestih razvnele množične demonstracije. Pozneje se je izkazalo, da so kitajska internetna čustva izdatno podžigali provladni blogerji in administratorji internetnih klepetalnic, ki so podpihovali kitajski nacionalizem in še spodbujali proteste. Njihova dejavnost ni bila naključna, saj kitajske oblasti spretno izrabljajo moč »državljanskih« internetnih medijev za prikrite propagandne akcije, v katerih odvračajo pozornost od domačih težav in spodkopavajo zaupanje v verodostojnost in neodvisnost internetnih piscev.

Kitajski primer zelo nazorno pokaže, da dobrohotni internet, kakršnega smo spoznali na zahodu, ni nekaj univerzalnega, ampak pomeni le eno izmed možnih uporab globalnih komunikacijskih omrežij. Zato bi bilo zmotno trditi, da se kitajska komunistična partija ne zaveda možnosti, ki jih ponuja internet ali jih zatira. Le njeni načini uporabe ne ustrezajo predstavam naivnega ameriškega tehnološkega determinizma, ki še vedno prevladuje v številnih novinarskih, publicističnih in strokovnih prispevkih o internetnih fenomenih.

Mit o brezmejnosti kibersveta

To Idealistično zahodnjaško razumevanje interneta izvira z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, pojasnjujeta ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls the Internet – Illusions of a Borderless World. Takrat so se v ZDA pojavili prvi vplivni raziskovalci internetnih prostranstev (med njimi Julian Dibbel, novinar New Yorkerja in Village Voica ter John Perry Barlow, kolumnist revije Wired in ustanovitelj organizacije Electronic Frontier Fundation), ki so v svojih internetnih potopisih slikali podobe deviškega kibernetsveta, v katerem so naseljenci živeli v miru, brez omejujočih družbenih predpisov in vmešavanja nacionalnih držav. Ti zgodnji avtorji so v razprave o internetu vnesli romantično podobo ameriškega divjega zahoda, hipijevsko hrepenenje po padcu oblastnikov in vizijo post-teritorialne družbene ureditve, saj je nova tehnologija omogočala svobodno izbiro identitet. Ker so se lahko kibernaseljenci ločili od svojih fizičnih teles – spola, starosti in kraja bivanja –, bodo na internetu prvič v zgodovini človeštva nastale popolnoma osvobojene in svobodne skupnosti, ki jih vlade fizičnega sveta ne bodo mogle nadzorovati, je trdil Dibbel.

Avtorji zgodnjih internetnih utopij pa niso mogli predvideti posledic, ki jih je v naslednjih letih prinesla komercializacija interneta. V devetdesetih letih so internet naseljevali inženirji, akademiki in drugi internetniki, ki na svetovnem spletu niso kupovali knjig in rezervirali letalskih vozovnic. Vlade nacionalnih držav interneta še niso videle kot pomembne gospodarske in strateške dobrine, na kateri se bosta razmahnila globalna trgovina in elektronsko bančništvo. Medijska in telekomunikacijska industrija nista slutili, da bo postal internet glavno distribucijsko sredstvo za sliko, zvok, telefonske pogovore, elektronsko pošto in ostale oblike komunikacije. O kiberkriminalu, elektronskih prevarah, pedofiliji, piratstvu, terorističnih organizacijah in državnem velikem bratu so razmišljali le redki pisci znanstvene fantastike, saj tehnologija še ni omogočala odkrivanja lokacije in vsebine komunikacije v realnem času. Lastništva telekomunikacijske infrastrukture in avtorske zaščite računalniškega programja ni problematiziral skoraj nihče, saj so med programerji prevladovali nedobičkarski računalniški inženirji iz akademskih okolij, internet pa bil še nekakšen neškodljiv parazit na telefonskih omrežjih velikih in okornih telekomov.

Razmah elektronskega podjetništva in množičnost uporaba interneta sta temeljito spodkopali Dibblove in Barlowove teze o učinkovitem samoupravljanju kiberskupnosti. Kupec, ki je na svetovnem spletu kupil izdelek, je zahteval varstvo in uveljavitev potrošniških pravic – garancijo in reklamacijo. Trgovci so kmalu spoznali, da veljajo v elektronskem poslovanju zelo podobna pravila kot pri klasični trgovini, saj so lokalni dobavitelji, učinkovita logistika in pravna zaščita poslovanja pomembni tudi na globalnem, navidez brezmejnem trgu. Banke in izdajatelji kreditnih kartic so zaradi vse pogostejših elektronskih goljufij spodbudili razvoj posebnih varnostnih tehnologij, ki so povečale sledljivost uporabnikov elektronskih plačilnih sredstev. Mobilna telefonija in internet sta tradicionalnim telekomom odškrtnila velik del prihodkov iz prenosa govora, zato so morala njihova vodstva poiskati nove načine, kako zaračunavati uporabo »brezplačnih« internetnih storitev. Globalna internetna podjetja pa so dokončno uvidela, da nacionalne države še zdaleč niso tako nemočne pri uveljavljanju svojih nacionalnih interesov kot so predvidevali preroki globalizacije.

Pomena političnih meja niso občutili le predstavniki ameriških nadnacionalk, ki so hotele odpreti svoja predstavništva na Kitajskem. Microsoft in Yahoo sta se morala že nekajkrat ukloniti zahtevam držav evropske skupnosti, ki so presodile, da so njune poslovne prakse v nasprotju z evropskimi zakoni in predpisi. Ko je Microsoft predstavil svoj elektronski potni list (Microsoft Passport), je moral sprejeti strožja evropska pravila o varstvu osebnih podatkov, če ga je hotel uporabljati v Evropi, evropska komisija pa ga je že večkrat kaznovala zaradi protikonkurenčnega obnašanja. Yahoo pa je moral zaradi protestov Francije s svoje spletne dražbe umakniti neonacistične simbole in zbirateljske primerke SS-ovskih uniform, kosov orožja ter spominkov iz koncentracijskih taborišč. Čeprav se je vodstvo Yahooja hkrati sklicevalo na teritorialno neomejenost interneta in dejstvo, da francoski zakoni ne veljajo za ameriško podjetje, so morali po odločbi francoskega sodišča bodisi odstraniti sporne izdelke, ali pa onemogočiti francoskim uporabnikom dostop do tovrstnih dražb. V nasprotnem primeru bi jih doletela zaplemba lokalnih strežnikov na evropskih tleh in visoke kazni za vodstvo Yahoojeve francoske podružnice. Kljub negodovanju nad odločitvijo francoskega sodišča se je Yahoo na koncu uklonil: absolutna svoboda internetnega izražanja, na katero so se sprva sklicevali, je pragmatično popustila argumentom poslovnega interesa.

Primer Francije proti Yahooju je bil prelomen tudi zato, ker je sodišče prvič stavilo na uporabnost tehnoloških rešitev za določanje lokacije internetnih uporabnikov in (teritorialno) omejitev dostopa do spornih vsebin ali storitev. Učinkovite lokacijske tehnologije, ki v obdobju zgodnjih internetnih teoretikov še niso obstajale, so še dodatno razblinile napovedi o popolni ločitvi fizičnega in elektronskega sveta. Povezave med obema svetovoma so namreč še kako trdne. Ponudniki telekomunikacijskih storitev ne obstajajo v nekem abstraktnem kiberprostoru, ampak so konkretne pravne osebe s fizično lastnino, infrastrukturo, lastniki in zaposlenimi. Imetnik kreditne kartice ima odprt račun v določeni banki in plačuje davke določeni državi. Pobeg na tuje strežnike ne pomaga vedno, saj si lahko vse manj držav privošči spore z globalnimi gospodarskimi velesilami in nespoštovanje mednarodne zakonodaje. Kljub dejstvu, da bodo vedno obstajali načini, kako se izogniti geografskim omejitvam in elektronskim ušesom države (strežniki proxy, omrežja tor), pa bo po njih posegal le zanemarljiv delež uporabnikov. Ostali se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da bo tudi internet obvladovalo načelo »dovolj dobrega« nadzora, ki ga države uveljavljajo na drugih področjih življenja in delovanja.

Totalitarni režimi in nacionalne države pa niso edini potencialni nadzorniki interneta. Poslovni interes telekomunikacijskih in medijskih podjetji lahko postane enako mogočen cenzor. Le da je pri svojem dejanju precej bolj prikrit.

Nevtralnost interneta in koncentracija lastništva

V začetku junija 2006 je predstavniški dom ameriškega kongresa odločno zavrnil pobudo zagovornikov internetne nevtralnosti, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj ves internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil so tedaj zatrdili, da bodo začela telekomunikacijska podjetja postopoma ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila rabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, blogerji ne bi mogli več zastonj objavljati svojih besedil, gosto poseljene brezplačne spletne skupnosti (MySpace) in servisi za izmenjavo videoposnetkov (YouTube) pa bi propadle zaradi visokih stroškov prenosa podatkov ali nezanesljivega delovanja.

Načelo internetne nevtralnosti je ena ključnih sestavin, zaradi katere so internetni ideologi verjeli, da sta »svobodnost« in »demokratičnost« vpisani v samo tehnološko bistvo svetovnega spleta. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči povezavo med računalniki, ki uporabljajo univerzalne komunikacijske protokole. Nevtralni internet zato enakovredno obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali piratsko glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest načeloma ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne infrastrukture. Odprtost, ki je omogočala vedno nove načine uporabe interneta, pa ima tudi temno plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri bi bila osebna vozila v bistveno slabšem položaju, so postali zagovorniki internetne nevtralnosti previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to možnost zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voice-over-IP ali voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Kanadski operater Telius je tako leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto, veliki kitajski elektronski cenzorski sistem pa iz internetnega prometa sproti izloča prepovedane vsebine in samodejno odkriva nove kršitelje.

Opustitev načela internetne nevtralnosti bi bilo zelo tvegano, saj zaradi poslovnih povezovanj med telekomunikacijsko in medijsko industrijo nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati. Nadnacionalna medijska podjetja (News Corporation, Sony, Bertelsmann, Viacom, RTL …), ki obvladujejo velik del industrije vsebin (televizijske postaje, glasbene založbe, filmske studie), vstopajo na področje novih medijev in kupujejo uspešne internetne projekte. Iskalniški in oglaševalski velikan Google se ozira po tradicionalnih medijskih podjetjih, telekomunikacijski operaterji pa združujejo kabelska, optična in brezžična omrežja. Čeprav lahko taka podjetja pridobijo skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine ter hkrati obvladujejo še vse oblike dostopa, na posledice tovrstnega lastniškega prepletanja opozarjajo le redki medijski analitiki in nevladna združenja – tudi zato, ker dosedanje študije o posledicah koncentracije medijskega lastništva niso upoštevale vse večje vloge telekomunikacijske industrije in internetnih podjetij na medijski prostor.

Še več. Ker telekomunikacijska podjetja omogočajo razmeroma poceni internetne povezave velikemu delu ameriškega, evropskega in azijskega prebivalstva, lahko internetni uporabniki na svetovnem spletu pridno objavljajo svoje izdelke: videoposnetke, bloge, klepetalnice in druge novomedijske vsebine. Zagovorniki medijske deregulacije, denimo nekdanji direktor ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC Michael Powell, zato vse pogosteje navajajo njihove medijske glasove kot dokaz, da medijska podjetja in države nimajo več nekdanjih monopolov nad vsebinami. Ker naj bi internet sam od sebe prinašal pluralen medijski prostor, regulacija medijskega lastništva in predpisovanje deležev nekomercialnih vsebin ni več potrebno. Vprašanju, ali lahko osamljeni kitajski ali ameriški blogerji tudi v resnici tekmujejo s komunistično partijo ali nacionalno televizijsko mrežo, se zagovorniki deregulacije previdno izognejo. Prav tako idealistični internetni potopisci, kakršna sta Kristof in Friedman.

Internet je v zadnjem desetletju nedvomno postal ena najmočnejših globalizacijskih tehnologij, ki je bistveno olajšala globalen prenos znanja, kapitala, blaga in storitev. Hkrati je, podobno kot pred njim telegraf, telefon, radio in televizija, dramatično povečal hitrost in količino prenosa informacij ter prinesel številne družbene in organizacijske spremembe. Vendar pa – v nasprotju s pričakovanji internetnih teoretikov in globalistov – ni odpravil nacionalne države, izbrisal političnih mej ali bistveno spremenil obstoječih družbenih razmerij. Zato bodo morali prihodnji raziskovalci interneta opustiti zmotne kiberutopistične teze ter se posvetiti konkretnim ekonomskim, pravnim in kulturnim okvirom, v katerih delujejo internetna in druga podjetja. Le tako bomo lahko razumeli, kdo nadzoruje navidezno svobodni internet in kaj to pomeni za njegov prihodnji razvoj.

(Prva objava: Emzin, Maj 2007)

Related articles by Zemanta

• Google’s Tortured History With China (battellemedia.com)
• Week in review: Google slams China censorship (news.cnet.com)

Ko se je druga svetovna vojna bližala koncu in so zavezniške sile odkrivale nacistična koncentracijska taborišča, so vojaki v upravnih stavbah našli tudi zapletene naprave, na katerih so bile oznake ameriškega visokotehnološkega podjetja IBM. Ker so se tedaj zavezniki ukvarjali predvsem z izčrpanimi preživelimi taboriščniki, se niso pretirano spraševali, kaj so nacisti počeli z ameriško visoko tehnologijo. Nekaj skrivnostnih naprav je po vojni izginilo, ena pa se je znašla v washingtonskem muzeju holokavsta.

Ta muzejski primerek Hollerithove naprave za razvrščanje luknjastih kartic – nekakšne predhodnice elektronskega računalnika – je pet desetletij pozneje opazil ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black. Vprašanje, kaj je IBM-ova naprava počela v koncentracijskem taborišču, je Blacka tako prevzelo, da je po več letih brskanja po zgodovinskih arhivih izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001). V svojem obsežnem delu je razvil drzno trditev, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva.

Black je namreč ugotovil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko natančno poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov – tudi tistih, ki so bili že povsem vključeni v nemško okolje (»prikriti«) in niso, denimo, niti izvajali verskega obredja. Hollerithove naprave so obdelovale ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je Rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij: železniškega transporta milijonov Judov iz vse Evrope, obdelave taboriščnikov (suženjsko delo, usmrtitve) in določanju »ozkih grl«, zaradi katerih sistematično uničevanje ljudi ni potekalo optimalno.

Najhuje pa je, da je Thomas Watson, ustanovitelj in dolgoletni vodja IBM, zelo dobro vedel, kaj počenja njihova nemška podružnica, ugotavlja Black. IBM-ovi ljudje so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in nameščali Hollerithove naprave v taboriščih. Ko bi moral IBM zaradi ameriškega embarga nehati oskrbovati naciste s kartičnimi napravami in potrošnim materialom, so ustanovili nekaj slamnatih podjetij in začeli poslovati prek Švice. Black se zato sprašuje, kako je lahko Watson kot eden najuglednejših ameriških poslovnežev in osebni svetovalec predsednika Roosevelta zavestno sodeloval s tako očitno zločinskim režimom (vsaj do leta 1942). Njegov odgovor: Watsonova agresivna poslovna logika je videla Nemčijo le kot dobičkonosen trg, na katerem je hotel za vsako ceno ohraniti prevladujoč tržni delež in osrečiti svoje delničarje.

V nasprotju z naftno, avtomobilsko, tobačno, farmacevtsko in orožarsko industrijo je bila informacijsko-komunikacijska dejavnost dolgo časa razmeroma varna pred »etičnimi« kritikami in obtožbami, da je pripravljena za dobiček poslovati tudi s hudičem. Prav nasprotno – njeno dejavnost so vselej spremljali pozitivni pojmi: napredek, izobrazba, znanost, gospodarski in družbeni razvoj. Blackova knjiga pa je pokazala, da lahko postane organizirano zbiranje in obvladovanje informacij zelo učinkovito orodje družbenega nadzora, ki je v rokah represivnega režima še nevarnejše od oborožene vojske in policije. V tem primeru postanejo prijazni izdelovalci omrežne opreme, računalniškega programja in podatkovnih zbirk ter ponudniki internetnih storitev povsem enakovredni tistim, ki z orožjem in prisilnimi sredstvi oskrbujejo vlade, znane po sistematičnem kršenju človekovih pravic. Sploh zato ker se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Če veliki izdelovalec podatkovnih zbirk Oracle proda po meri narejene izdelke kitajski policiji in se predstavnik podjetja za velike pomnilniške sisteme EMC javno hvali, kako dobra stranka je kitajsko ministrstvo za državno varnost, se njuno vodstvo najverjetneje ne bo čutilo odgovorno za aretacije desettisočev kitajskih oporečnikov, ki jih bo izsledila njuna tehnologija. Tudi Googlu, Microsoftu in Yahooju se zdi povsem sprejemljivo, da morajo iz zadetkov svojih iskalnikov odstraniti nekatere »problematične« pojme (demokracija, falun gong, človekove pravice), preden jim kitajske oblasti dovolijo poslovati na svojem ozemlju. Šele ko se zgodi neizogibno in v javnost pricurljajo podatki o izbrisanih blogih ali aretiranih kitajskih novinarjih, ki so jih pomagali izslediti ameriški ponudniki internetnih storitev, so se visokotehnološka podjetja prisiljena zagovarjati pred obtožbami nevladnih organizacij, da zavestno soustvarjajo enega najučinkovitejših sistemov za cenzuro in nadzor državljanov v zgodovini. Njihovi odgovori na kritike so presenetljivo podobni tistim, ki so jih ob izidu Blackove knjige zapisali predstavniki IBM: ponudniki opreme in storitev niso odgovorni za njihovo uporabo; če ne bi opreme prodali oni, bi jo naročniki kupili drugje; uprave morajo varovati interese delničarjev in spoštovati zakone držav, v katerih delujejo njihove podružnice.

Njihova formalistična pojasnila pa ne morejo več zadovoljiti kritične internetne javnosti in nekaterih politikov. Demokratski kongresnik Chris Smith je prepričan, da poslovni cilji ne upravičujejo zavestnega partnerstva z represivnimi režimi, kaj šele izgovarjanja na lokalne zakone, ki ne spoštujejo najosnovnejših človekovih pravic. Zato je lani predlagal poseben zakon o globalnih internetnih svoboščinah, s katerim bi ameriškim podjetjem precej omejil poslovanje z nedemokratičnimi režimi. Če bo Smithov zakon sprejet, za ameriška podjetja ne bodo več veljale le neživljenjske prepovedi izvoza lisic, solzivca in drugih prisilnih sredstev, ki jih je ameriška vlada uvedla po pokolu na tiananmenskem trgu leta 1989, ampak bi izvozne omejitve veljale tudi za informacijske sisteme in druge visokotehnološke rešitve.

Ameriška neprofitna organizacija Business for Social Responsibility je zato pred dobrim tednom dni tiho objavila novico, da so začeli nekateri tehnološki velikani (Google, Microsoft, Yahoo in Vodafone) skupaj z nevladnimi organizacijami pripravljati kodeks za zaščito svobode izražanja na internetu. Skrivnostni kodeks, o katerem predstavniki omenjenih podjetij še previdno molčijo, sicer ne bo pretirano zavezujoč, vendar lahko pristopnikom prinese nekaj pozitivne publicitete. Vprašanje pa je, ali bosta zakon in kodeks tudi v resnici omejila neetično poslovanje visokotehnoloških podjetij. Smithov zakon v svoji dobronamernosti pozablja, da nedemokratične prakse niso omejene le na nedemokratične režime, saj so prikrito nadzorovanje državljanov, filtriranje internetnih vsebin in podobna neetična raba novih tehnologij pogosta praksa v vseh razvitih družbah – tudi v ZDA in EU. Predlagatelji kodeksa pa se morajo zavedati, da lahko ameriški delničarji tožijo upravo, če domnevajo, da jih je s svojimi poslovnimi odločitvami prikrajšala za večje dobičke.

Neetično delovanje podjetij lahko teoretično preprečijo le njihovi ozaveščeni delničarji. Kaj to pomeni za prihodnost kitajskih oporečnikov, je pred dvema letoma nazorno pokazala skupščina podjetja Cisco Systems, ki velja za enega glavnih opremljevalcev kitajskih oblasti s »cenzorskimi« omrežnimi tehnologijami. Ameriški poslovni tednik Businessweek je poročal o delničarju, ki je zahteval transparentno poročanje o Ciscovih kitajskih poslih, a so ostali udeleženci skupščine burno zavrnili njegov predlog. Duh pokojnega Thomasa Watsona, popolnega trgovca in kapitalista, se je dogajanju v dvorani le zadovoljno nasmihal.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 22. julij 2006, Lenart J. Kučić in Marija Zidar

Nevidna vseprisotnost

Že v 1980. naj bi predstavniki londonske policije v dokumentih predlagali, da bi vse državljane opremili s posebnimi sledilnimi napravami. Te bi sporočale, kje se ti v vsakem trenutku nahajajo,« nam je povedal Tony Bunyan, urednik spletne strani Statewatcha, združenja za spremljanje civilnih svoboščin v Evropski uniji. Bunyan domneva, da so tedaj celo izvedli nekaj skritih javnomnenjskih raziskav: bistvena vprašanja so v njih skrili v na videz nedolžno poizvedovanje o nakupovalnih navadah in življenjskem slogu. Tedaj so vseeno ugotovili, da bi tak predlog policije doživel izjemno negativne odzive javnosti, zaradi katerih jih niti tedanji konservativni politični vrh ne bi upal podpreti.

Velik kos zasebnosti za krhelj udobja

»Nato so se pojavili mobilni telefoni,« nadaljuje Bunyan. Naprave, ki jih imamo vedno pri sebi, hkrati neprestano oddajajo informacije, kje se nahajamo, kako se gibljemo, s kom komuniciramo in kdo navezuje stike z nami, pravi. »Upokojeni britanski obveščevalec, ki je deloval še v času hladne vojne, mi je nekoč prišepnil, da bi lahko mobilnike cinično opisali za genialne sledilne naprave z nekaterimi dodatnimi funkcijami, kakršne bi v njegovih časih zagotovo poskusili podtakniti Rusom,« se nasmehne Bunyan. Veteranski londonski aktivist sicer ne verjame, da so mobilniki rezultat premišljene državne zarote, poudarja pa, da so se nadzorniki iz njih nedvomno veliko naučili. Predvsem dejstva, da je treba v današnjih družbah nadzor nujno zakriti – v obljubo varnosti ali ponujanje različnih ugodnosti. Prav varnost in udobje sta postala glavna argumenta, s katerima je mogoče ljudi vedno znova prepričati, naj se odrečejo delca svoje zasebnosti in se sprijaznijo z novimi oblikami nadzora.

Preganjati trgovce, ki svoje kupce razvajajo z najrazličnejšimi pozornostmi in ponudbami, se zdi nerazumljivo. Ko se je Londončanka Jill pred dobrim letom dni preselila v novo stanovanje, jo je takoj poiskalo presenečenje. Med prvimi jo je obiskal dostavljavec velikega britanskega trgovca. »Prinesel mi je nekakšno košarico pozornosti. V njej so bili izdelki, ki jih najpogosteje kupujem, in vabilo, naj še naprej obiskujem njihove trgovine, saj imajo najbližji supermarket že v sosednji ulici,« nam je zaupala. Nepričakovane pozornosti je bila deležna kot ena izmed milijonov britanskih uporabnikov trgovskih »kartic zvestobe«, na kateri so shranjeni vsi podatki o njenih nakupih v zadnjih nekaj letih. Britanski zagovorniki pravice do zasebnosti opozarjajo, da ima največji trgovec Tesco obsežnejše zbirke podatkov o državljanih kot sama država, a to nikogar ne moti, ker trgovcem svoje podatke zaupamo brez prisile in pogosto nevede, poleg tega njihovemu »nadzoru« ne pripisujemo represivnega značaja.

Enako velja za banke, ki lahko v zameno za udobje nakupovanja s kreditnimi ali plačilnimi karticami izvedo marsikaj o naših potrošniških navadah (kje, kdaj in kaj neka oseba kupuje), in telekomunikacijske operaterje, ki lahko spoznajo naše interese, pogovore, obnašanje in družbene mreže. Elektronske sledi puščamo tudi pri prehodu meje, knjižnični izposoji, obisku zdravnika, internetnih nakupih in prihodu na delovno mesto.

Na prvi pogled se zdi, da vpogled v te elektronske sledi ne bi pomenil hudega posega v zasebnost, saj podatek o sredinem nakupu športnih čevljev le malokoga zanima. Vendar pa sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija ne omogoča le zbiranja velikega števila (razpršenih) podatkov, ampak tudi njihovo povezovanje in obdelavo, kar lahko pomeni novo raven preventive in predvidevanja. Sodobne tehnologije nadzora ne čakajo, da se nekaj zgodi, ampak omogočajo poprejšnje ukrepanje na podlagi zbranih podatkov in ocenjenih predvidevanj. Poleg tega je podatkovni nadzor neviden, posameznik skorajda nima možnosti, da bi se mu izognil, še manj pa lahko vpliva na prihodnjo uporabo teh podatkovnih zbirk.

Nevidne sledi za nevidno sledenje

Ko so potniška letala leta 2001 podrla newyorška dvojčka, so številni trgovci in podjetja za zbiranje osebnih podatkov varnostnim službam kar sama »domoljubno« ponudila vpogled v svoje zbirke – s čimer so se njihove stranke pasivno strinjale, saj ob prijavi na kartice zvestobe niso razmišljale o prepovedi tovrstne rabe njihovih podatkov. Ameriška zvezna policija FBI je nato iz nakupovalnih navad prepoznanih napadalcev poskušala izdelati profile obnašanja prihodnjih teroristov. »Kako natančni so lahko ti profili, kaže projekt Reality Mining, ki so ga v akademskem letu 2004/2005 izvajali na Massachusetts Institute of Technology v ZDA«, pojasnjuje dr. Matej Kovačič s Fakultete za družbene vede, ki se ukvarja z vprašanji zasebnosti, nadzora in kiberkriminala na internetu. »Raziskovalci so na mobilni telefon namestili poseben program, s katerim so devet mesecev zajemali podatke o uporabi mobilnih telefonov stotih prostovoljcev. Beležili so podatke o lokacijah mobilnih telefonov in njihovi medsebojni komunikaciji. Podatki so razkrili vzorce vsakdanjega vedenja uporabnikov, analiza podatkov pa je raziskovalcem omogočila, da so s 85-odstotno natančnostjo predvideli, kaj bodo uporabniki storili v naslednjem trenutku,« svari Kovačič.

Podatek ni presenetljiv, če upoštevamo, kaj vse lahko pozoren opazovalec ugotovi že samo iz podatkov, ki jih sporočajo mobilni telefoni: kdaj in kje uporabnik vključi svoj mobilnik (ali kje preživi noč), koga najprej pokliče ali pošlje sms, kam se nato odpravi, kje preživi dan, s kom (katerimi mobilniki) se druži in kam se zvečer vrne. Že kmalu po objavi rezultatov raziskave se je pojavil prvi komercialni izdelek – vohunski program za mobilne telefone z operacijskim sistemom symbian (Flexispy), ki je namenjen shranjevanju podatkov o klicih in sporočilih SMS. Flexispy pošilja podatke na spletni strežnik, brez gesla pa ga ni mogoče odstraniti. Podjetje, ki je razvilo program, ga oglašuje kot pripomoček za zakonske partnerje, ki sumijo, da jih partner vara, ter pripomoček za starše, ki hočejo otroke zaščititi pred škodljivimi sporočili in mobilnim nadlegovanjem.

Verizon, drugi največji ameriški ponudnik mobilne telefonije, je podobno storitev sledenja uporabnikom mobilnih telefonov že pričel komercialno ponujati za slabih 10 oziroma 20 dolarjev. Sistem – vsaj uradno – ni namenjen boju proti teroristom (jordanskega terorista Abuja Musaba al Zarkavija so denimo izsledili in ubili ravno na podlagi sledenja njegovemu mobilnemu telefonu), pač pa staršem, ki bodo lahko spremljali, kje se gibljejo njihovi otroci. Lokacija mobilnega telefona otroka se staršem izriše na zemljevidu (na računalniku ali na mobilni napravi). Lahko tudi zamejijo območje, na katerem se njihovi otroci smejo gibati. Ko ga otrok zapusti, je starš o tem obveščen s SMS sporočilom. Mobilni operaterji v ZDA so tako začeli tržiti storitev določanja lokacije mobilnega telefona, ki so jo (podobno storitev morajo zagotavljati slovenski operaterji ob klicu na 113).

Trženje komercialnega vohunskega programa in storitev določana lokacije mobilnika lepo ilustrirata preobrat, ki smo ga omenili na začetku: dokler obvezno zbiranje elektronskih podatkov enačimo z državnim nadzorom, se ukrepu upirajo tako uporabniki kot telekomunikacijski operaterji. Državljani ga občutijo kot grob poseg v zasebnost, operaterji pa vidijo predvsem velik strošek za »prisluškovalno« opremo in nadležna novinarska vprašanja. Zato je ameriška zvezna policija (FBI) dolgo neuspešno prepričevala operaterje mobilnih komunikacij, naj jim omogočijo lociranje uporabnikov mobilnih telefonov, vendar so podjetja razvoj te tehnologije zavračala, ker naj bi šlo za poseg v zasebnost.

Če pa uporabniki in operaterji neke tehnologije prepoznajo osebni ali komercialni interes, postane »varstvo zasebnosti« pogrešljivo. Udobju mobilnega telefona, interneta in plačilne kartice se je zaradi skrbi za zasebnost pripravljen le malokdo odreči, prav tako na zasebnost zlahka pozabijo mobilni operaterji. Ne le, da lahko na podlagi teh podatkov laže načrtujejo razvoj omrežja in vlaganja v trženje, ampak jim ohlapnejši odnos do varstva zasebnosti odpira nove poslovne priložnosti – predvsem lokacijske storitve, denimo iskanje najbližje restavracije ali spremljanje otroka na poti iz šole.

Ko je lokacijsko tehnologijo začel zahtevati trg, so začeli mobilni operaterji storitve razvijati sami, brez pomoči ali prisile države. Podobno velja za druge oblike povezovanja podatkovnih zbirk – nakupovalnih navad, zdravstvenih kartotek, bančnih in zavarovalniških transakcij ter podatkov o gibanju prebivalstva. Ko bodo obstajale zbirke elektronskih podatkov, bo postal interes kapitala in raziskovalcev, ki imajo prvič možnost povezati najmanjše drobce naših zasebnosti v popolno sliko našega državljanskega in potrošniškega obnašanja, bistveno premočan, da bi se mu bili pripravljeni prostovoljno odreči.

Veliki brat ve, kje ste se vozili

Možnost nevidnega nadzora se bo tudi pri nas iz trgovin, bolnišnic in mobilnih naprav zdaj razširila še na osebni avto in na ceste.

Zagovorniki varnosti prometne varnosti denimo razmišljajo o številnih možnostih, s katerimi bi lahko nadgradili satelitsko spremljanje vozil. Najbolj vabljiva se jim zdi vgradnja avtomobilskega policaja, ki bi na podlagi podatkov o gibanju vozila in cestnih odsekov takoj ugotovil, da voznik pelje prehitro ali je prevozil oranžno luč na semaforju. Kazni za manjše prekrške bi vozniki poravnavali vsak mesec, ob težjih pa bi neusmiljeni tehnopolicist samodejno zapeljal na rob ceste, zaklenil vrata vozila, oddal elektronsko prijavo in »pridržal« nevestnega voznika do prihoda prave policije. Obljube so velike in hvalevredne: udobna vožnja brez gneče, pravično plačilo cestnin in zmanjšanje števila prometnih nesreč zaradi učinkovitega preganjanja kršiteljev. Zato je na pojme, kot so poseganje v zasebnost, omejevanje svobode gibanja in popoln nadzor državljanov, skorajda nehvaležno pomisliti.

Toda če gre v gornjem primeru še za razmišljanja, pa je sistem izključno elektronskega (satelitskega) cestninjenja v Sloveniji le še vprašanje časa: akcijski načrt njegove uvedbe je pred kratkim sprejela vlada, uvedli pa naj bi ga v dveh fazah do konca leta 2008 oziroma do konca leta 2011. Predlagatelji verjamejo v številne prednosti te storitve (in doslej so mediji poročali izključno o njih): izboljšala naj bi mobilnost na področju EU, zmanjšala negativne vplive prometa na okolje (manj gneče zaradi postankov na cestninskih postajah) ter pripomogla k pravičnejšim cestninam (voznik plača, kolikor prevozi). Konkretnega postopka elektronskega cestninjenja in podatkov, ki jih bo pri tem hranil Dars, nam na Darsu še niso znali opisati. Jure Krajnc, izvršni direktor za strateški marketing pri Darsu, je dejal, da je to odvisno predvsem od izbrane tehnične rešitve (pri čemer dokumentacijo za javno naročilo, s katerim bodo pridobili svetovalca za zasnovo elektronskega cestninjenja, še zbirajo).

Nov kamenček v mozaiku nadzora

Darsu se možnost ogrožanja zasebnosti ne zdi problematična. Naloga Darsa je pobiranje cestnine in ne shranjevanje velikega števila podatkov, je poudaril Krajnc: »V delovnih skupinah, ki se ukvarjajo z elektronskim cestninjenjem, tudi na evropski ravni ni govora o sledenju ali personalizaciji osebnih vozil. Za nas je pomembno, da vozilo plača cestnino. Voznik bo imel najverjetneje možnost ostati anonimen, če se ne bo sam odločil za registracijo elektronske kartice – morda bo hotel spremljati svoje vožnje preko interneta, plačevati s kreditno kartico ali kaj podobnega.«

Tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji zasebnosti in nadzora, menijo drugače. »Jasno je, da gre pri vsakem sistemu, ki ne bo omogočal popolnoma anonimnega plačevanja uporabe cest, za zbiranje osebnih podatkov. Na njihovi podlagi pa bo mogoče ugotoviti, kje se je gibalo oziroma nahajalo posamezno vozilo,« komentira dr. Matej Kovačič, avtor knjige Zasebnost na internetu. »Ti podatki se bodo gotovo hranili določen čas, saj njihovo hrambo zahteva že možnost reklamacij računov.« Kovačič meni, da je pomembno vprašanje, kje se bodo ti podatki hranili. Če se namreč podatki shranjujejo v nekem centralnem strežniku, gre za zbirko podatkov, ki ni pod nadzorom lastnikov teh osebnih podatkov. Pri takem načinu zbiranja podatkov se po njegovem seveda zastavlja vprašanje varstva teh podatkov. Opozarja, da je sicer res, da obstoječa zakonodaja postavlja razmeroma visoke standarde varstva osebnih podatkov. A po drugi strani poročila bivšega Inšpektorata za varstvo osebnih podatkov oziroma sedanjega Informacijskega pooblaščenca razkrivajo, da je bilo v preteklosti poznavanje in predvsem spoštovanje zakonodaje o varstvu osebnih podatkov v Sloveniji na zelo nizki ravni.

»Poleg tega so takšne zlorabe osebnih podatkov praviloma nezaznavne,« dodaja Kovačič, »saj oseba, ki je predmet tovrstnega nadzora, v nasprotju z nekaterimi drugimi preiskovalnimi ukrepi, na primer hišne preiskave, nadzora ne opazi.«

Tudi če se bodo podatki shranjevali le lokalno, meni Kovačič, problema neupravičenega ali nezakonitega nadzora ne rešimo povsem. Postavljajo se vprašanja, kako bodo podatki zavarovani lokalno. Ali jih bo mogoče ukrasti z vlomom v vozilo? Kaj pa na servisu? V katerih primerih bodo tudi do lokalno shranjenih podatkov dostopali organi pregona? Za »nadzor« gibanja prav tako ni potrebno natančno satelitsko sledenje vozil, trdi, pač pa je dovolj beleženje prehoda posameznih cestninskih postaj oziroma obračunskih točk. Že ta podatek namreč dokazuje, da se je neko vozilo ob določenem času nekje nahajalo.
Prof. dr. Alenka Šelih z ljubljanske pravne fakultete je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja opozarjala, da možnosti zlorabe ne ležijo zgolj v neupravičeni oziroma nepooblaščeni uporabi tehnologij nadzora, pač pa tudi v njeni prepogosti rabi s strani tistih, ki so jih sicer upravičeni uporabljati. »S tega vidika je problematičen že sam obstoj podatkov,« meni Kovačič, »saj je jasno, da se bo interes za nova področja uporabe že zbranih podatkov le še širil.«

Vsekakor uvedba take tehnologije predstavlja še en kamenček v mozaiku sodobnega nadzorovanja, sklene dr. Matej Kovačič. Sodobno nadzorovanje namreč ni centralizirano, pač pa je razmeroma razpršeno. V okviru različnih formalno ločenih (nadzornih) sistemov se zbirajo številni podatki. Informacijsko-komunikacijska tehnologija pa omogoča njihovo razmeroma preprosto povezovanje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 25. marec 2006

V imenu zakona

Razložili so mu, da so lisice potrebne zaradi njegove varnosti in da ukrepajo na podlagi zakona o terorizmu. Izvedel je, da so njegovo sumljivo obnašanje opazovali z nadzornimi kamerami: vstopil je na postajo, ne da bi pogledal policiste, ki so stali pri vhodu (»se jim je izogibal«), hkrati z njim sta na postajo vstopila še dva možakarja, oblečen je bil »pretoplo za ta letni čas«, poleg tega pa je še nosil zajeten nahrbtnik, ki ga je imel ves čas pri sebi, opazoval ljudi na peronu, se igral z mobilnim telefonom in takoj po branju sporočil iz žepa potegnil list papirja. Nato so mu odvzeli osebne predmete in hlačni pas. Ko je drugi ali tretji vlak pripeljal na postajo, so strojevodji pomahali, naj nadaljuje vožnjo. Nato so postajo zaprli.

Njegov nahrbtnik so prepustili bombnemu oddelku, ga formalno aretirali zaradi sumljivega obnašanja in prepeljali na policijsko postajo Walworth. Tam so mu prvič pokazali zapisnik o dogodku, ga večkrat fotografirali in ponovno preiskali. Opozoril jih je na nekaj napak v zapisniku in jih popravil. Nato so mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK ter mu prvič dovolili poklicati zaskrbljeno prijateljico, ki ga je več ur neuspešno poskušala priklicati na zaplenjeni mobilni telefon. Povedali so mu, da bodo po zakonu o terorizmu izvedli policijsko preiskavo na domu, in ga zaprli v celico. Iz stanovanja so mu odnesli več računalnikov in računalniške opreme, različne elektronske naprave, radijsko postajo, mobilnike ter številne papirne dokumente – fotografije, zemljevide, vizitke, pošto in gradiva, ki jih je prinesel z neke konference.

Na zaslišanju je drugič popravil zapisnik, saj se ni strinjal s policijskim opisom dogajanja pred aretacijo. Mimogrede so mu pojasnili, da je bil na postaji podzemne železnice aretiran tudi zato, ker so med preverjanjem njegove identitete ugotovili, da so pred letom dni v njegovem podjetju preverjali anonimno prijavo, da je nekdo opazil oboroženega vsiljivca. Poleg tega so policisti poročali, da je v zadnjem času nekaj njegovih sodelavcev z mobilnim telefonom fotografiralo podzemno železnico. Zgodaj zjutraj so ga proti varščini izpustili. Ko se je vrnil na policijsko postajo skupaj z odvetnikom, so mu policisti povedali, da odstopajo od vseh obtožb, in se mu opravičili.

Anonimnež iz agencijske novice

Junija lani se je David zaradi opisane prigode nehote znašel v skopi agencijski vestički o zaprtju neke postaje londonske podzemne železnice. Uradno policijsko sporočilo za javnost, iz katere se je napajala novica, je bilo klasičen primer svojega žanra: postajo so zaprli zaradi varnostnih razlogov in ob tem pridržali osumljenca moškega spola. Policija je preprečila teroristično grožnjo in se opravičila za manjše zamude vlakov, identiteta in usoda pridržanega osumljenca pa sta ostali neznani. Vendar tokrat policija ni pridržala neizobraženega priseljenca z roba družbe, ampak nekdanjega francoskega novinarja, kolumnista računalniških revij in izkušenega razvijalca programske opreme Davida Meryja, ki je svojo izkušnjo opisal za britanski časopis Guardian.

»Francoskega naglasa mi ni uspelo izgubiti niti po dvanajstih letih Londona,« se je nasmehnil Mery, ko sva se srečala pred starim pubom blizu ulice Farringdon, v katerem je menda nekoč posedal pisatelj Charles Dickens in skozi velika okna iskal navdihe za svoje londonske zgodbe. Nekaj dickensovskega je bilo tudi v Meryjevem neverjetno natančnem, živahnem in podrobnosti polnem opisovanju, kako je tisto poletno noč ustavil podzemne vlake.

»Žal policijsko opravičilo ni pomenilo konca mojih težav,« se je kislo nasmehnil: »Policija ima po sedanji britanski zakonodaji pravico obdržati vse moje podatke, čeprav nisem bil ničesar obtožen. Prav tako ne bodo izbrisali mojega dosjeja, v katerem zdaj piše, da sem bil aretiran zaradi suma naklepa terorističnih dejanj. Bojim se, da ne bom nikoli ugotovil, kje vse se nahajajo ti podatki in v katerih dokumentih bom ostal zapisan kot morebitni terorist. Zahtevo za vpogled v svoje osebne podatke sem že poslal londonski podzemni železnici, britanski prometni policiji in mestni policiji, a so postopki zelo zamudni in ne vem, kdaj mi bo uspelo preveriti vse zapise. Tudi moji prstni odtisi in vzorci DNK bodo za vedno ostali shranjeni v policijskih laboratorijih, saj izbris ni mogoč.« Doda, da bi bilo zanj bolje, če bi ga obtožili in kasneje oprostili, saj bi imel vsaj formalni dokaz, da je nedolžen. »Tako sem obstal nekje vmes: aretiran zaradi suma terorističnih dejanj, izpuščen, neobtožen, a s problematičnim dosjejem,« vzdihne.

Za trenutek se je zamislil, izvlekel svoj nahrbtnik izpod mize, si ga ogledal in me vprašal, kaj neki je moral videti neznani operater na zaslonih nadzornega sistema, da ga je prijavil policiji. Kako je lahko njegovo početje ustrezalo vzorcem, ki so po mnenju britanske policije značilni za bombne teroriste? Po čigavem merilu je bil oblečen pretoplo za ta letni čas, če je bil dan poprej uradno razglašen za najhladnejši julijski dan v zadnjih 25 letih? Ali bo odslej sumljiv vsakdo, ki nosi malo večji nahrbtnik, iz katerega zaštrlijo slušalke glasbenega predvajalnika? Zakaj je narobe, da je imel svoj nahrbtnik pri sebi, če ga na vsaki postaji podzemne železnice opozarjajo, naj v nobenem primeru ne pusti svoje prtljage brez nadzora? Bi moral buljiti v policiste pred postajo, da se jim ne bi izogibal? Bo moral odslej vedno pomisliti, da ne bo izvlekel lista papirja tik pred telefonskim pogovorom ali po njem …?

»Najprej me ni bilo strah, saj sem bil prepričan, da so me aretirali po pomoti. Potem pa mi je zasliševalec pokazal vrečko, v kateri je bila zloženka za film »Assassination of Richard Nixon«, ki so jo našli v mojem stanovanju. Moral sem odgovarjati na vprašanja, zakaj me je zanimal ta film in kakšen je moj odnos do Američanov. Nato mi je podal vrečko z listkom papirja, ki so ga našli v mojem žepu in sem ga nekoč pokracal z osnutkom svojega delovnega projekta. Zahtevali so pojasnilo, kaj je na listku, saj so domnevali, da gre za šifriran načrt napada, skico podzemne postaje metroja ali kaj podobnega. Nakar so mi podali izpiske mojih dnevnih voženj, ki jih je zabeležila moja kartica oyster za londonski potniški promet. Zahtevali so, naj jim pojasnim, zakaj se prav danes nisem peljal z avtobusom, ampak sem se – edinokrat ta mesec – odločil za metro.«

Takrat mu je postalo jasno, da je lahko čisto vsak podatek, ki ga bodo dobili iz njegovih računalnikov, mobilnikov, izpisov bančnih računov in ostalih elektronskih dosjejev, potencialno obremenjujoč. »Videl sem, da lahko iz velike količine nepovezanih podatkov vedno sestavijo verjetno zgodbo, če me hočejo prikazati za terorista. Začel sem razmišljati, kaj imam shranjeno na računalniških diskih in zgoščenkah, ali sem v zadnjem času prejel kako elektronsko pismo z Bližnjega vzhoda, kdo vse me je klical in s kom sem se družil. V mislih sem pregledoval domačo knjižno polico in upal, da ni tam nobene knjige, ki bi lahko napeljevala na moje zle nakane. Poskusil sem se spomniti, katere filme in knjige sem si v zadnjem času izposodil, saj so zagotovo zaplenili tudi izkaznici za knjižnico in videoteko. Nenehno so me opazovali, skozi kukalo v jetniški celici, kjer je bila tudi prižgana videokamera z infrardečim senzorjem gibanja. Nisem vedel, kam bi položil roke in kakšen obraz naj kažem: se zdim zaskrbljen, kot bi me grizla slaba vest, ali nenavadno umirjen – kot fanatik, ki je sprejel svojo usodo? Na srečo nisem shranjeval nelegalno pridobljene glasbe ali filmov, saj bi me utegnili kaznovati vsaj zaradi piratstva, če že dokazov za teroristične nakane ne bi našli. Občutek, ko začneš sam iskati razloge za krivdo, je grozljiv.«

Spregovoriti je nedomoljubno

In vendar se je odločil spregovoriti. Ali ni imel nobenih pomislekov, da bi tako kmalu po bombnih napadih javno podvomiti o uradnih protiterorističnih ukrepih? Ostro me je pogledal in odvrnil, da zvenim kot njegov odvetnik, ki mu je svetoval, naj molči, saj so v očeh javnosti njegove tegobe prava malenkost v primerjavi z nevarnimi teroristi, ki na svobodi snujejo nove bombne napade. »Več odvetnikov me je poskušalo prepričati, da bi bilo moje dejanje v danih razmerah »nedomoljubno«. S to strategijo jim je uspelo utišati ostale, ki se jim je zgodilo podobno kot meni, kar mi je po elektronski pošti priznal anonimni sotrpin. Na BBC so poročali o nekaj deset podobnih primerih. Zakaj sem napisal tisti članek za Guardian? Ker nisem hotel biti eden izmed tistih primerov, ki jih policija prikaže kot uspeh v boju proti terorizmu. Seveda, vlaki stojijo, postaja je zaprta, nekdo je aretiran – sami dokazi za učinkovitost policije. A hkrati je lahko vse to le kulisa!« je jezno pribil Mery.

»Zdaj moram ujeti svoj zadnji večerni avtobus. Tistega, ki ni sumljiv,« se je poslovil David in obljubil, da bo na spletni strani še naprej natančno popisoval težave, ki jih bo imel s preverjanjem svojih osebnih podatkov v javnih zbirkah.

Po pogovoru z Davidom sem na prvi postaji preveril svojo kartico oyster in pridobil izpisek vseh voženj, ki sem jih opravil med svojim obiskom. Vpisane so bile vstopne in izstopne postaje, oznake avtobusov in tramvajev, vse do sekunde natančno. Kasneje sem izvedel, da policija od mestnega prometa vsak mesec zahteva več vpogledov v vozne navade pridržanih oseb in resno razmišlja, da bi postavila avtomatiziran sistem, s katerim bo poskušala z analizo mestnih voženj preganjati mladoletne prestopnike, še preden to sploh postanejo. Takrat sem prvič pomislil, da ima tudi zastareli sistem žetonov, s katerimi hranimo zelene trolejbuse Ljubljanskega potniškega prometa, svoje skrite prednosti.

»Marsikdo bo pomislil, da je Meryjev primer le nerodna napaka sicer učinkovitega sistema,« je Davidovo izkušnjo komentiral urednik Statewatcha in veteranski aktivist Tony Bunyan. »Dejansko se mu ni zgodilo nič hudega, saj živimo v civilizirani in pravni državi. Vsi sistemi nadzora so načeloma postavljeni s hvalevrednimi nameni – preganjanje kriminala, povečanje varnosti – in zlorabe so verjetno redke. Vendar moramo vedno pomisliti nekaj korakov naprej. Ti sistemi bodo obstajali tudi v primeru, da bo postala oblast manj prijazna državljanu, možnosti, ki jih ponujajo, pa so preveč vabljive za politiko in gospodarstvo, da bi se jim dolgoročno odrekli. Že sam obstoj te mogočne mašinerije nadzora me skrbi, zato ne vem, katera logika bo prevladala. Logika policije, ki so ji kršitve zasebnosti posameznikov manjše zlo od kriminalcev na ulicah, ali razmišljanje zagovornikov pravice do zasebnosti, da je zaradi prestopniške manjšine nedopustno nadzorovati vse državljane.«

»Že ves dan se pogovarjava, kaj vse lahko počno britanske tajne službe in policija, ker so jim zaradi londonskih bomb in vsesplošnega strahu pred terorističnimi napadi neverjetno povečali pooblastila,« mi je potarnal Ian Brown, ki na londonski univerzi predava informacijsko varnost, v prostem času pa je strasten nasprotnik uvajanja biometričnih osebnih listin in zagovornik pravice do elektronske zasebnosti. »Veva, da povprečnega Londončana vsak dan posname več kot 300 nadzornih kamer in je bil naš notranji minister Charles Clarke v duhu varnosti in boja proti terorizmu glavni pobudnik hitrega sprejemanja vseevropske zakonodaje o nadzoru telefonskih in elektronskih komunikacij. Dejstvo je, da so načrti za povečan elektronski nadzor državljanov obstajali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in so mi visoki predstavniki policije neuradno že večkrat priznali, da je boj proti terorizmu le dobrodošel izgovor, s katerim lahko brez strahu pred odporom javnosti upravičujejo nove nadzorovalne ukrepe in razmah elektronskega prisluškovanja. Vse našteto lahko objavite v članku ali knjigi, dokumentirate in celo predstavite na televiziji, a ne boste ničesar dosegli, saj se ljudje ne zavedajo groženj elektronskega nadzora in jih vidijo predvsem kot abstraktne akademske debate. Moje študente, denimo, je predramila šele Davidova osebna zgodba, saj nazorno pokaže, kaj lahko za posameznika pomeni nekritična raba elektronskega nadzorovanja«.

A za kakšno ceno? Ko sem ga vprašal, kako ga pridobljeni madež ovira pri vsakdanjih opravilih, mi je David zaupal, da doslej pri prehodu meje še ni imel težav, vendar se mu vselej zdi, da njegov potni list preverjajo temeljiteje od drugih – »čeprav se mi lahko le dozdeva,« se je namuznil in takoj spet zresnil. »Precej huje bo s pridobivanjem vize za obisk ZDA. Ker sem bil aretiran, ne morem več sodelovati v programu Visa Weaver, čeprav nisem bil ničesar obtožen. Zato bi moral zaprositi za vizo, ki pa mi je zaradi moje aretacije – suma terorizma – verjetno ne bodo izdali. Bojim se, da bi v ZDA laže prišel kot obsojeni zvodnik ali preprodajalec mamil. Ker se obisku Amerike v svojem poklicu verjetno ne bom mogel izogniti, lahko le upam, da bo moj delodajalec potrpežljiv in ne bom nekoč zaradi nekonkurenčnosti celo izgubil službe.«