Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. novembra 2011

Aktivizem najvidnejšega predstavnika wikileaks Juliana Assangea ni bil združljiv s pravili, po katerih deluje medijska panoga. Njegove osebnostne lastnosti so ga oddaljile od nekdanjih sodelavcev in simpatizerjev, ki so po ločitvi ustanovili nove wiki poskuse ali o wikileaks napisali knjige. Številni medijski napadi in nerodne izjave so močno omajali zaupanje javnosti v organizacijo, ki je zagovarjala osvobajanje podatkov, da bi državljani laže nadzirali politiko in kapital. Kljub temu je wikileaks z razkritjem diplomatskih depeš trajno zaznamoval vse udeležence zgodbe: medije, politike, diplomate in običajne uporabnike interneta.

Kakšna je ob prvi obletnici zapuščina wikileaks?

Leto wikileaks

Čeprav je wikileaks v preteklih letih večkrat poskrbela za odmevna razkritja – mučenje zapornikov v Guantanamu, seznam članov britanske skrajne nacionalistične stranke BNP, pisma guvernerke Aljaske Sarah Palin, dopisovanje klimatologov, ki so domnevno pretiravali z grožnjo okoljskega segrevanja –, jim je šele sodelovanje s tradicionalnimi mediji na primeru ameriških diplomatskih dopisov prineslo globalno prepoznavnost.

Wikileaks je prve diplomatske depeše objavila sredi februarja – osebne profile islandskih poslancev, kot so jih videli na ameriškem veleposlaništvu –, vendar so jih zasenčila druga razkritja. Petega aprila so televizijske mreže prikazale iraški posnetek ameriškega vojaškega helikopterja, iz katerega so vojaki streljali na novinarje in civiliste. 26. julija se je na spletu znašlo 91.000 zaupnih vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu. Oktobra je sledilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških zapisov o iraški vojni med letoma 2004 in 2009, nato se je konec novembra začelo tudi postopno objavljanje poročil, ki so jih med letoma 1966 in 2010 sestavili ameriški diplomati.

Wikileaks je do januarja 2011 skupaj s časopisi objavila nekaj več kot 2000 od skupaj 251.287 depeš. Vsi preostali dokumenti so bili razkriti septembra letos, ko je novinar Guardiana David Leigh v knjigi o wikileaks objavil geslo za celotno zaklenjeno zbirko, zato jo je začasno odprl tudi wikileaks (dokler jim ni zmanjkalo denarja). Vendar dokončno razkritje ni pritegnilo toliko medijske pozornosti kot prva razkritja.

Zapisi o Afganistanu in Iraku so potrdili, da je število civilnih žrtev daleč večje od uradnih ocen, in razkrili neštete primere napadov na civilne cilje, sodelovanje Američanov pri mučenjih in izvensodnih pobojih in nenačelne pakte z lokalnimi milicami. Diplomatski zapiski so pokazali manj diplomatsko plat ameriških veleposlanikov, ki so v poročila zapisali marsikatero preveč odkritosrčno analizo stanja v gostiteljski državi ali komentar o lokalnih politikih (»neodločnost« nemške kanclerke Angele Merkel, »nastopaštvo« francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja …). Potrdili so večino domnev o naravi ameriške zunanje politike (interesih na Bližnjem vzhodu …) in njene prepletenosti z domačimi nadnacionalkami. V njih so se znašli tudi nekateri slovenski politiki – Janez Janša, Dimitrij Rupel in Zoran Janković – ter domače politične teme: Patria, nastavljanje urednikov v medijih, izbira pogajalcev pri arbitraži s Hrvaško in pošiljanje slovenskih vojakov v Irak.

Zadrega ameriške diplomacije je bila velika. Prav tako prepričanje, da je treba krivce za to sramoto čim prej poiskati in kaznovati.

Preganjanje krivcev

Prvi odzivi ZDA so bili pričakovani: zapreti odtekanje informacij in doseči umik spornih vsebin s svetovnega spleta.
Zaostrili so varnostno politiko in radikalno zmanjšali število ljudi, ki so lahko z računalnikov presnemavali podatke (do depeš je lahko prej dostopalo skoraj tri milijone uradnikov). Njihovi predstavniki so prepričevali diplomatske sogovornike, da je wikileaks teroristična organizacija, ki je ne sme gostiti nobena spodobna država. Amazon in Apple sta umaknila vsebine in aplikacije wikileaks s strežnikov in spletnih trgovin. Kartična podjetja (Visa, Mastercard …) in drugi ponudniki elektronskih plačil (Paypal) pa uporabnikom niso dovolili pošiljanja donacij za vzdrževanje strežnikov in pravno pomoč.

Vlade po vsem svetu so bile zaradi strahu pred podobnim incidentom pripravljene podpreti zakone in sporazume, ki so obljubljali strožji nadzor interneta in pregon kršiteljev brez sodne odredbe. Hkrati so postajale ohlapnejše tudi definicije, kaj sodi med »vohunjenje«, »terorizem« ali »piratstvo«. Julian Assange se je zato vse teže izogibal aretaciji. Decembra lani se je vdal britanski policiji in se do danes poskuša izogniti izročitvi švedskim sodiščem, ki ga želijo zaslišati zaradi domnevnega posilstva (zagovarja se iz hišnega pripora).

Manj sreče je imel ameriški vojak Bradley Manning, ki so ga aretirali v Iraku maja lani. Obtožili so ga, da je na računalnik prenesel zaupne podatke in jih izročil wikileaks. Nato so ga zaprli v virginijsko mornariško oporišče Quantico, kjer je bil po navedbah organizacije Amnesty International brez uradnega zaslišanja izpostavljen zelo krutim razmeram (samici, različnim oblikam psihološkega mučenja …).

Ameriških oblasti niso omehčali niti pritiski domače javnosti in pravnih strokovnjakov, da je njihovo obravnavanje vojaka Manninga nečloveško in neustavno. Še manj posluha so imeli za argumente, da je Manning morda ravnal kot »žvižgač« (whistleblower) – državljan, ki je hotel z razkritjem dokumentov le opozoriti na nepravilnosti, ki se sistematično dogajajo v Iraku, Afganistanu in drugih delih sveta.

Vzpon »podatkovnega novinarstva«

Množično razkrivanje zaupnih dokumentov je presenetilo tudi tradicionalne medije. Zaradi vse bolj nizkega zaupanja javnosti v medije, politiko in druge institucije je začel Assange pridobivati podobo nekakšnega odrešenika, ki je osvobodil informacije, zaklenjene v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Novinarji in medijske hiše so se morali zagovarjati pred očitki, da mora anonimna spletna skupnost opravljati delo, ki ga sami niso več sposobni: pridobivati skrite informacije, razkrivati zakulisno delovanje mednarodne politike in si prizadevati za transparentnejše vodenje države. Časopisi, ki so sodelovali z wikileaks, pa so spoznali, da nimajo ljudi, ki bi znali osmisliti stotisoče razkritih dokumentov.

Novinarji, programerji in oblikovalci, ki imajo smisel za številke, so postali v medijskih ustanovah vse bolj iskani. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so se britanski mediji v zadnjih letih zelo zanimali za študente, ki so v zaključnih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Nekateri mediji, zlasti britanski Guardian, so začeli v ideji podatkovne odprtosti in transparentne družbe iskati svoje novo poslanstvo. Na vzpon »podatkovnega novinarstva« so se odzvali tudi finančni vlagatelji in organizacije, ki podpirajo novinarsko delo, saj so med letošnjimi prejemniki štipendij in zagonskega kapitala prevladovale zamisli, ki so obljubljale osmišljanje informacijskih tokov in povezovanje podatkovnih zbirk.

Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri Guardianu, in David Donald, analitik washingtonskega centra za javno integriteto, sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala, da se je novinarsko poročanje po wikileaks nekoliko spremenilo. Iskanje in prikazovanje podatkov je postala pogostejša sestavina novinarskih prispevkov, prav tako iskanje podatkovnih zgodb. Vendar so bile te spremembe pogosto le površinske (več tiskanih in spletnih infografik), saj je ostala uredniška politika nespremenjena. Mediji niso vlagali v izobraževanje novinarjev ali krepili »podatkovnih« redakcij, uresničila so se tudi svarila, da izpostavljenost informacijam še ne pomeni boljšega razumevanja zapletenih družbenih problemov in ne prinaša sprememb.

Prva obletnica objave ameriških diplomatskih depeš prinaša zelo malo spodbudnih sporočil. »Vsem dobro znano« delovanje diplomacije je ostalo nespremenjeno in še bolj skrivnostno. Julian Assange in Bradley Manning sta v zaporu. Ameriški vojaki ostajajo v Iraku in Afganistanu, administracija Baracka Obame ni zaprla zapora v Guantanamu. V ZDA in EU nastajajo zakoni, zaradi katerih bo internet precej bolj zaprt, kot je bil tisti, ki je omogočil fenomen wikileaks. Mobilizacijska sposobnost wiki naslednikov pa bo zaradi medijske zasičenosti in okrnjenega ugleda predhodnice bistveno manjša – ne glede na razkrite informacije.

Primer wikileaks zato predvsem nakazuje, kaj čaka prihodnje zagovornike transparentnejše države in svobode govora. Trd boj za pravice, ki se še danes zdijo samoumevne.

Kakšne so te spremembe?

Nov KZ in ZKP so najbolj sistematično spremljali na Slo-Techu, zato prilagam nekaj povezav …

• Spremembe kazenskega zakonika na obzorju
• Orwell se je motil oz. Slovenija 2011
• Ministrstvo za pravosodje: Komu boste verjeli? Nam ali svojim lažnivim očem?
• Državo zanima, ali si želite več varnosti na račun svobode

… in dodajam še kratko poročilo, kaj se je dogajalo v državnem zboru. Ker se hočem izogniti napačnemu povzemanju, pripenjam kar zvočne izseke.

Protipiratstvo:

Pravosodni minister Aleš Zalar je povedal, da določilo »z namenom prodaje« ni bilo usklajeno z zakonodajo, zato je povzročalo težave pri kazenskem pregonu ter varovanju avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Dodal je še, da se je omenjeno določilo v slovensko zakonodajo najverjetneje prikradlo zaradi neustreznega prevoda iz angleščine (»in commercial scale«), kar pomeni, da je bila piratska varovalka v dosedanjem KZ v resnici nekakšen nesporazum (mp3).

(Nekaj zanimivega branja na to temo je prispeval tudi wikileaks.)

Odvetnica Zveze potrošnikov Slovenije Živa Drol Novak je vztrajala, da pomeni predlagana rešitev nesorazmeren ukrep, ki vsakega potrošnika obravnava kot potencialnega kriminalca. Namesto tega bi morala država raje spodbujati legalno ponudbo digitalnih vsebin, ki je najboljša preventiva proti piratstvu, kar interesne skupine založnikov namenoma preslišijo (mp3).

Zelo podobno stališče je zagovarjal tudi poslanec SDS Branko Grims, ki je med drugim razložil, kako mladina danes uporablja računalnike (mp3).

Državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Boštjan Škrlec pa je ob zaključku predstavitve pojasnil, da je večina kritik usmerjena proti sami ureditvi področja avtorskih pravic in intelektualne lastnine, s katerim se pripravljavci KZ ne morejo ukvarjati (mp3).

Policijska pooblastila:

Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič je opozoril, da bo lahko policija od operaterjev mobilne telefonije po novem zahtevala podatke vsega prometa, ki ga je zabeležila bazna postaja – ne le prometa določenih osumljenih uporabnikov. To pomeni, da bi ob vsaki taki zahtevi pridobili osebne podatke številnih nedolžnih državljanov, ki so se v nekem trenutku nahajali na območju določene bazne postaje (protest, rop banke …), in jih shranila za deset let, kar je po mnenju pooblaščenca neučinkovit, nesorazmeren in problematičen ukrep.

Predstavniki policije in ministrstev na kritike niso odgovarjali, temveč so le zagotavljali, da policija zakonske spremembe ne bo uporabljala za množično pridobivanje osebnih podatkov o državljanih.

Tatjana Bobnar je zagotovila, da policija ne bo izvajala množičnega »phisinga«, in da ne nasprotujejo nadzoru, ki bi preprečeval njihove zlorabe (mp3).

Najbolj izviren je bil Peter Pavlin s pravosodnega ministrstva, ki je razvil tezo, da so pomisleki o zbiranju komunikacijskih podatkov nedolžnih državljanov padli že z evropsko direktivo, po kateri se v EU shranjujejo vse elektronske komunikacije, čeprav je več kot 99 odstotkov Evropejcev verjetno nedolžnih. Zato je dostop do podatkov baznih postaj – malenkost (mp3).

Velikih protestov proti novim policijskim pooblastilom in obvezni hrambi podatkov, kakršne smo lahko pred tremi leti spremljali v Nemčiji, pred slovenskim parlamentom tudi tokrat ni bilo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 18. junij 2011, foto Jure Eržen

Ne išči zarote, kadar je lahko kriva nesposobnost

Analize proračunskih izplačil so namreč pokazale, da proračunski uporabniki opravijo veliko nakupov prav na zadnji dan tekočega leta – 31. decembra. Zakaj se to zgodi? Ministrstva, uradi, agencije, javni zavodi in druge ustanove, ki so odvisne od proračunskega denarja, zelo dobro vedo, da morajo do konca leta porabiti ves denar, saj jih ne bo nihče pohvalil za morebitne prihranke. Nasprotno. Neporabljena sredstva pomenijo, da je bilo denarja preveč, zato ga bodo prihodnje leto dobili manj, je pojasnil Kovačič.

Fenomen Dedka Mraza ni nedolžen, saj pokaže, da javne ustanove očitno zelo slabo načrtujejo svoje naložbe. Kaznovanje racionalnejše porabe proračunskega denarja spodbuja njihovo zapravljanje, poleg tega pa so nabave zaradi nakupovalne naglice ob koncu leta večinoma nepotrebne in verjetno tudi predrage, je prepričan Kovačič. Omenjeni pojav so na komisiji za preprečevanje korupcije odkrili med analizo poslovanja računalniških podjetij, ki jim dobri zimski mož prinese največ daril, saj je nakupe novih računalnikov vedno mogoče upravičiti. Hkrati so ugotovili še nekaj drugih problematičnih vzorcev – močno navezanost države na nekatere ponudnike informacijskih storitev, razdeljenost trga in veliko odvisnost informacijskega sektorja od državnih poslov. Zelo podobne rezultate pa napovedujejo tudi prve analize zdravstvenega področja, farmacevtike in odvetniških storitev.

Podatkovno »rudarjenje« in analize velikih podatkovnih zbirk so zelo močno orodje, ki ga banke in zavarovalnice že dolgo uporabljajo za ocenjevanje kreditnih in zavarovalniških tveganj. Trgovci, oglaševalci in načrtovalci spletnih mest s statističnimi analizami ugotavljajo in usmerjajo uporabniško obnašanje, tajne službe pa poskušajo s prestrezanjem komunikacijskih tokov preprečevati teroristična dejanja. Je mogoče podobna orodja uporabiti tudi za določanje korupcijskih tveganj? Zagotovo, je prepričan glavni protikorupcijski analitik. Vendar se je treba ves čas zavedati tudi njihovih omejitev. Pričakovanja, da bodo nekoč iz računalnikov kar sami leteli zaporni nalogi za podkupljive državne uradnike, se verjetno ne bodo nikoli uresničila. Vsaj upam, se je previdno popravil Kovačič.

Ko ste prišli na komisijo za preprečevanje korupcije, je bila vaša naloga urediti navidez nepregledno goščavo podatkov in ugotoviti, kako slovenska država porablja proračunski denar. Kako ste se lotili naloge?

Omenjene analize so samo del mojih delovnih nalog, saj se ukvarjam tudi z informatizacijo zbiranja podatkov in informacijsko varnostjo. Pri omenjenih analizah so nas najprej zanimale osnove: koliko denarja izplačujejo proračunski uporabniki in kdo so prejemniki njihovih izplačil. Na ta način smo ugotovili, koliko porabijo posamezna ministrstva in druge javne ustanove ter določili njihove največje izvajalce. Vendar nam ta podatek sam po sebi še ne pove dosti, zato smo jih začeli dopolnjevati z drugimi javnimi podatkovnimi zbirkami, imeni zastopnikov teh družb in vrsto dejavnosti. Poslovanje proračunskih porabnikov in s tem finančna izplačila beleži Uprava za javna plačila, zelo koristni viri informacij so tudi podatkovne zbirke Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), zapisi iz registra davčnih zavezancev in proračunskih porabnikov ter letna poslovna poročila podjetij. Prav tako nas je zanimalo, če in kako se ta izplačila spreminjajo z leti, zato smo zbrali vse podatke, ki so na voljo – podatke za obdobje od 1. januarja 2003 do 31. decembra 2010 – ter začeli premlevati številke, ki so pokazale marsikaj zanimivega.

Kaj vse so pokazale vaše analize? Največ medijske pozornosti so pritegnili grafi, ki so potrdili, da menjava oblasti zelo vpliva na to, katera podjetja dobijo posle z državo in katera jih izgubijo (glej poročilo komisije).

Do tega podatka smo prišli tako, da smo za obdobje posamezne vlade za vsako podjetje izračunali količino izplačanega denarja. Nato smo iz množice podjetij izbrali tiste, ki so se jim prihodki povečali ali zmanjšali vsaj za petkrat, ker se nam je to zdel dovolj velik količnik, ki ga ni mogoče razlagati zgolj s predvidljivimi statističnimi nihanji v posameznih letih. Ko smo rezultate prikazali na grafu, smo videli, da so se spremembe v mesečnih izplačilih tem podjetjem zgodile zelo hitro po menjavi vlade.

Po volitvah, ko se je zamenjevala vlada?

Reciva, da ni bilo nobene druge večje spremembe, s katero bi bilo mogoče pojasniti ta pojav. Leta 2004 je 65 podjetij nenadoma izgubilo vse posle z državo, in si spet opomoglo leta 2008, ko se je vlada zamenjala. Na drugi strani se je po letu 2004 pojavilo 252 podjetij, ki prej praktično niso imela prihodkov od države, po menjavi vlade pa so jim izplačila spet skoraj povsem presahnila.

Ali to dokazuje namigovanja, da so za poslovanje z državo pomembne predvsem politične povezave in ne pravila, ki bi morala veljati v tržnem gospodarstvu?

Če sem čisto natančen: številke kažejo, da obstaja jasna povezava med menjavo politične garniture in naborom podjetij, s katerimi bodo poslovali proračunski uporabniki. Razlage tega dejstva pa so lahko različne – od tega, da politika na ta način nagrajuje osebne in politične usluge, do bolj optimistične misli, da je hotela nova administracija poiskati najbolj kakovostne in cenovno ugodne ponudnike, zato se je odprl trg in so posle pač prevzela konkurenčnejša in boljša podjetja (nasmešek). Osebno pa se mi zdi zanimivejša neka druga skupina podjetij – tista, ki je menjave vlade ni prizadela.

In so ohranila državne posle?

Tako. Analiza je pokazala, da obstajajo podjetja, ki pri poslovanju s proračunskimi uporabniki skorajda nimajo konkurence. Prvi možni razlog je, da so ta podjetja pač najboljša. Drugi razlog utegne biti priklenjenost na določenega ponudnika zaradi licenčnih in vzdrževalnih pogodb – zlasti na področju informatike in tudi zdravstva. Tretja možnost so lahko javni razpisi, ki so pisani na kožo enemu izvajalcu, kar ostaja velik sistemski problem javnega naročanja. V vsakem primeru pa je tako stanje izjemno problematično.

Zakaj?

Vzemimo informatiko. Za vsakega proračunskega uporabnika smo izračunali, koliko denarja nameni posameznim izvajalcem, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo (IT). Tako smo izvedeli dvoje: kdo so največji prejemniki in kakšni so vzorci izplačil. Ugotovili smo, da proračunski uporabniki pogosto poslujejo z več podjetji, vendar večina prejme le simbolične zneske, eno ali dve podjetji pa pobereta tudi po devetdeset odstotkov naročil. Prav tako smo izračunali, da so bila izplačila določenim IT podjetjem s strani določenih proračunskih uporabnikov v vseh osmih letih zelo stabilna. Izbrani ponudniki so vsako leto zapored pobrali po petnajst, dvajset ali celo devetdeset odstotkov namenskega proračunskega denarja – tako rekoč brez statističnih odstopanj. Hkrati pregled izplačil največjim IT podjetjem kaže na visoko razparceliranost trga med posameznimi podjetji. Ker je država zelo velik naročnik storitev IT, taka razdelitev pomeni, da je trg zaprt in nanj ni več mogoče vstopiti – tudi če se pojavi podjetje, ki je konkurenčnejše od sedanjih ponudnikov.

So to podatki, ki bi morali zanimati predvsem varuha konkurence, ali kažejo tudi na korupcijska tveganja?

Področji sta povezani; obstoj prikritih monopolov in kartelnih dogovorov je v vseh državah eden ključnih indikatorjev ali celo spodbujevalcev sistemske korupcije. Za protikorupcijsko komisijo sta zanimiva zlasti podatka, da so nekatera informacijska podjetja od posameznega proračunskega uporabnika prejela tudi po več kot devetdeset odstotkov vseh ustvarjenih prihodkov, in da so nekateri proračunski uporabniki več kot devetdeset odstotkov namenskega denarja porabila pri enem ponudniku. To opozarja na izjemno veliko odvisnost plačnika od enega ponudnika informacijskih storitev, in hkrati na zelo realno nevarnost, da bi neko podjetje IT brez zagotovljenih državnih poslov propadlo. Tu pa nastopijo korupcijska tveganja – če je podjetje življenjsko ogroženo, postane verjetnost za kršitev zakona izjemno velika. Vendar zaznavanje takih neposrednih korupcijskih tveganj ni edino področje uporabe analitskih orodij.

Temveč?

Naša naloga je tudi spodbujanje racionalnejše porabe proračunskega denarja in postavitev sistema integritete v javni upravi. Fenomen Dedka Mraza namreč še ne kaže nujno na korupcijo. Skoraj zagotovo gre večinoma za čisto legalne posle, ki so jih javne ustanove po vseh pravilih sklenile z izbranimi podjetji. Vendar pa povečan finančni tok IT podjetjem ob koncu vsakega leta nedvomno opozarja, da proračunski uporabniki zelo slabo načrtujejo nakupe računalniške opreme in druge izdatke za IT, zato je tudi poraba tega denarja, milo rečeno, neidealna – ne glede na to, katero podjetje ga pobere. Prav tako smo ugotovili, da država kljub gospodarski krizi ni zmanjšala izdatkov za informatiko ali pritisnila na ponudnike, naj se za državne posle bolj potrudijo. Nasprotno – izdatki javnega sektorja se na tem področju iz leta v leto povečujejo. Na lokalni ravni smo tudi zaznali zelo močan pojav »lokalpatriotizma«, saj občine veliko infrastrukturnih, odvetniških in drugih poslov naročajo pri domačih izvajalcih, za katere morda ne veljajo načela konkurence. Neracionalno porabo denarja pa smo zaznali tudi na nekaterih drugih področjih, denimo pri analizi poslovanja farmacevtskih podjetij.

Mislite na proizvajalce zdravil – Krko in Lek – ali na velike dobavitelje, kot so Sanolabor, Kemofarmacija …

Na oboje. Izračunali smo, da so podjetja, ki se ukvarjajo s farmacevtsko dejavnostjo in trženjem farmacevtskih preparatov od proračunskih uporabnikov v zadnjih osmih letih prejela 4,7 milijarde evrov, pri čemer ti stroški skozi leta dokaj opazno naraščajo. Med največjimi petimi podjetji so tudi nekateri dobavitelji zdravil in medicinske opreme, ki imajo izjemno stabilne tržne deleže, kar spet kaže na sum razdelitve trga. Kaj sploh počnejo ti dobavitelji? Zbirajo naročila, se pogajajo za količinske popuste, nakupujejo, se ukvarjajo z distribucijo in poberejo provizije. Vse to so zelo informatizirane dejavnosti z znanimi fiksnimi stroški – informacijskim sistemom, skladišči in klimatiziranimi kombiji. Bistveno vprašanje je, kakšna je tukaj dodana vrednost in kdo pobere provizije. Takih primerov je v zdravstvu še precej, a jih je zelo težko dokazati. Naš naslednji projekt je zato analiza nekaterih podatkov, ki jih zbira Inštitut za varovanje zdravja. To analizo bomo delali skupaj z Institutom Jožef Stefan, saj želimo podrobneje analizirati finančne tokove v zdravstvu in poiskati načine, kako izboljšati gospodarjenje z zdravstvenim denarjem.

Omenili ste tudi odvetniške pisarne. Te veljajo – podobno kot marketinške in svetovalne agencije – za pomembne preusmerjevalce denarja iz politike v zasebne žepe. Je njihov slab sloves upravičen?

Namigovanja, da imajo določene odvetniške pisarne ali marketinške agencije veliko poslov z državo, je težko preverjati zgolj s podatkovno analizo. Nameni izplačil so pogosto zelo splošni – avtorski honorar, svetovalne storitve -, zato je težko nastaviti ustrezne iskalne filtre. Za to bi poleg podatkov o izplačilih potrebovali še računovodske podatke in morda tudi besedilno analizo vsebine pogodb. Zgolj iz finančnega toka namreč ne moremo sklepati, ali je država neki odvetniški pisarni plačala neko storitev ali pa je na njihov račun izplačala odškodnino, ker je neka odvetnikova stranka uspešno tožila državo. To ni pogosto, a se zgodi. Sumimo tudi, da veliko svetovalnih pogodb ni sklenjenih neposredno z državo, temveč poslovanje poteka preko podjetij v večinski državni lasti. Smo pa potrdili domnevo, da je krog odvetniških pisarn, ki posluje z državo izjemno ozek, enako velja za storitve na področju komunikacijskega svetovanja. Presenečeni smo bili, ko smo ugotovili, koliko sredstev gre za ti dve področji neposredno iz državnega proračuna – sploh zato, ker ima država na področju pravnega svetovanja in zastopanja razvit obsežen in iz proračuna plačan sistem pravnih služb in državnega pravobranilstva.

Podjetja v večinski državni lasti so se doslej uspešno izgovarjala, da jim podatkov o poslovanju ni treba razkrivati, saj da zanje veljajo enaka pravila kot za druge zasebne gospodarske družbe.

To se lahko spremeni samo, če pride do družbenega soglasja, da mora biti državno lastništvo bolj transparentno, vendar trenutno ne vidim takih pobud. Komisija sicer lahko pridobi te podatke, vendar le v povezavi s konkretno zadevo, ki jo obravnava.

Uspešnost podatkovne analize je med drugim odvisna tudi od količine podatkov, ki jih lahko obdelate. Ali ne bi bilo idealno, če bi vedeli vse in vas spoštovanje zasebnosti le ovira pri delu? Tak vtis ustvarjajo zlasti policija in tajne službe, ki poskušajo z vsako spremembo kazenskega zakonika pridobiti več elektronskih osebnih podatkov o državljanih.

Prepričanje, da je treba za učinkovitejše preganjanje kriminala najprej povečati pooblastila države za posege v zasebnost posameznikov, je zelo trdovratno, a se z njim ne strinjam. V najrazličnejših zbirkah imamo že zbrane neznanske količine neosebnih, javno dostopnih podatkov, vendar država teh podatkov večinoma ne zna uporabiti. Naše analize so po mojem mnenju pomembne tudi zato, ker kažejo, kaj vse je mogoče izluščiti iz javnih zbirk in zbirk podatkov, ki se nanašajo na pravne osebe – brez dodatnega ali celo nesprejemljivega poseganja v zasebnost, kakršnega zahtevajo pobudniki novega kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku. Poleg tega se preveč govori o transparentnosti posameznikov, zelo redko pa se problematizira finančna transparentnost pravnih oseb. Leta 2007 je bil sicer sprejet malo znani Zakon o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti, vendar se njegovi predpisi za povečanje finančne transparentnosti javnih podjetij v praksi še vedno ne izvajajo. Paradoksalno dejstvo je, da je po veljavni zakonodaji lažje doseči, da država osumljencu več mesecev prikrito prisluškuje, kot pa da ugotovi njegovo premoženje ali tiho lastništvo v podjetjih off-shore.

Zakaj država ne poskuša učinkoviteje uporabiti podatkov, ki jih ima na voljo? Premalo denarja? Beg analitikov v zasebni sektor?

Vodstveni kadri večinoma ne poznajo potencialov podatkovnih analiz in si ne predstavljajo, kaj vse lahko povedo podatki. Ko smo ob različnih priložnostih znotraj državne uprave pokazali rezultate naših analiz, so bili gledalci vedno znova šokirani nad rezultati in dejstvom, da smo se tega sploh upali lotiti.

Upali?

Da, saj so bili prepričani, da je podatkov preveč.

Ne zaradi strahu, kaj vse lahko razkrijete?

Ne, nisem dobil takega občutka, saj v državni upravi ne manjka ljudi, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Sem se pa v zadnjem času kljub temu večkrat prepričal, kako resnična je stara modrost, da nima smisla iskati zarote, če lahko nek pojav razložiš z nesposobnostjo (nasmešek). Naše sogovornike je čisto zares presenetilo, da smo se upali lotiti take gore podatkov, čeprav teh podatkov dejansko niti ni toliko – morda 50 ali 60 milijonov transakcij. V primerjavi s kako tujo spletno stranjo, ki ima po milijon obiskovalcev na dan in shranjuje statistiko obiska za vsaj leto dni, je to v resnici malenkost. Naše analize so lahko brez težav prebavili že čisto običajni računalniki, ki jih imamo na komisiji – le malo je treba pomisliti pri programiranju in nastavljanju iskalnih pogojev. Za naše analize zato nismo porabili nobenih dodatnih javnih sredstev, nismo sklepali svetovalnih pogodb ali kupovali drage opreme IT. Niti posebne programske opreme nismo rabili, saj smo uporabili brezplačne odprtokodne rešitve.

Programerji razmišljate sistemsko. Preprost program lahko pomaga opraviti neko delo petkrat hitreje. Če bi administratorji podatke vpisali v poseben elektronski obrazec, ga ne bi bilo treba še nekajkrat pretipkati. Ste uspeli s podobno logiko okužiti tudi kolege na komisiji?

Ena mojih glavnih nalog je informatizacija zbiranja podatkov od naših zavezancev. Ko sem prišel na komisijo, sem nekaj časa opazoval pripravnico, kako je cele dneve vnašala podatke s kupa papirjev v računalnik, da jih je bilo sploh mogoče obdelati z analitskimi orodji. To se mi zdi strašanska potrata časa, saj bi se morali na komisiji ukvarjati z nadzorom, ne z ročnimi računalniškimi deli. Komisija ima na voljo ogromne količine podatkov, ki lahko pripomorejo k učinkovitejšemu delu komisije pri zaznavanju sistemskih korupcijskih tveganj. Vendar so bili ti podatki shranjeni v papirni obliki, ki je ni mogoče obdelovati z analitskimi orodji, zato je bil nadzor v preteklih šestih letih ustrezno neučinkovit.

Ste morali spremeniti tudi sisteme za varovanje podatkov? Na komisiji vodite tudi podatke o osebnem premoženju javnih funkcionarjev in druge zbirke, marsikoga zelo zanima, kdo vse se je znašel na seznamu imen, na katere so vas opozorile podatkovne analize …

Informatizacija zagotovo prinaša nove varnostne izzive. Podatke, ki so trenutno shranjeni na toni papirja v železnih blagajnah, bo mogoče spraviti na pomnilniški ključek usb, ki ga je z lahkoto mogoče ukrasti. Primer diplomatskih depeš, ki jih je objavila skupnost wikileaks, je zelo dober primer, kakšna tveganja to prinaša. Hkrati je, ironično, Iz teh depeš je tudi znano, da se tuji varnostni organi zanimajo za podatke o naših funkcionarjih. Zato je treba poskrbeti za ustrezne varnostne postopke – od šifriranja podatkov do jasnih pravil, kdo lahko pride do podatkov in kaj sme z njimi početi. Na Komisiji sem izvedel analizo varnosti komunikacijskega omrežja komisije, ki je pokazala precej pomanjkljivosti, med drugim celo možnosti nepooblaščenega prestrezanja komunikacij. Pri nadzoru nad lastnimi podatki pa je zelo nevarna tudi prevelika odvisnost od zunanjih ponudnikov informacijskih storitev. Vem za nekatere primere v državni upravi, ko državni organi nimajo gesel za popoln administratorski dostop do lastnih računalnikov, strežnikov in podatkovnih zbirk, ampak imajo te podatke samo njihovi zunanji izvajalci. Če hočete imeti nadzor nad svojimi podatki, je taka odvisnost nesprejemljiva.

Preden ste prišli na protikorupcijsko komisijo, ste bili znani predvsem kot velik zagovornik pravice do elektronske zasebnosti. Opozarjali ste na nevarnosti družbe nadzora in pojav orwellovskega velikega brata, napisali knjigo o zasebnosti na internetu, predavali o varni rabi elektronskih komunikacij … Ste v novi službi lahko ostali zvesti starim načelom?

Je orodja velikega brata mogoče uporabiti tudi za nadzor velikega brata? Vsekakor. Britanski politični filozof Jeremy Bentham, ki je najbolj znan po svojem načrtu zapora Panoptikon, se je zelo dobro zavedal, kakšno moč lahko pridobi država z nadzorom posameznika, zato se je zelo veliko ukvarjal tudi z vprašanjem, kako učinkovito nadzorovati nadzornike. Eden ključnih vidikov tega nadzora je bila zanj transparentnost oblasti. Preganjanje korupcije s pomočjo analize podatkov zagotovo sodi v to kategorijo, dokler dosledno upoštevamo pravice posameznikov in ne posegamo v njihovo zasebnost.

Kje postavite mejo?

Prvi mejnik so človekove pravice. Ko si v poziciji moči, si zase vedno prepričan, da si v službi dobrega, da vse delaš z najboljšim namenom. Vendar si je treba znati zastaviti kantovsko vprašanje. Čez pet let me morda ne bo več v tej službi. Nekdo drug bo imel mojo moč in jo bo morda uporabil proti meni. S takim miselnim preskokom si lahko hitro odgovoriš, kje postaviti meje, ki jih ne smeš prestopiti. Zelo pomembna so tudi jasno določena pravila in postopki, saj brskanje po zasebnih in drugih podatkih ne more biti prepuščeno zgolj etični presoji vsakega posameznika.

Kakšne pa so omejitve podatkovnih analiz?

Predvsem se je treba zelo dobro zavedati omejitev podatkov in omejitev analitskih metod. Začetno navdušenje nad rezultati je zelo nevarno, saj lahko zaradi velike želje po rezultatih spregledamo možne napake ali pozabimo, da vsaka uporabljena metoda vpliva na dobljene rezultate – nekatere podatke poudari, druge spregleda. Zato ne smemo pričakovati, da bomo nekoč izdelali program, ki bo v realnem času spremljal vse finančne transakcije, iskal primere korupcije in kar tiskal odredbe za hišne preiskave, izdajal zaporne naloge in izrekal kazni. To ne gre. Analitika nam pomaga iz velike količine dreves sestaviti gozd, narisati veliko sliko in zaznavati sistemske pomanjkljivosti, ki spodbujajo koruptivno obnašanje. Ugotavljanje individualne odgovornosti pa ni stvar matematike in statistike.

So za korupcijo bolj krivi posamezniki ali okoliščine?

Vedno gre za preplet človeškega in sistemskega dejavnika. V prometu najdemo veliko dobrih primerjav. Kaj storimo, če ugotovimo, da se na nekem cestnem odseku dogajajo hude prometne nesreče? Se bomo zgražali nad morilskimi vozniki? Bomo od države zahtevali več policistov, ki bodo tam vsak dan merili hitrost, preverjali vinjenost in pisali kazni? Ali pa bomo poskusili razumeti, zakaj se nesreče vedno znova zgodijo ravno tam? Če se odločimo za tretjo možnost, pa bomo skoraj zagotovo ugotovili, da za nesreče niso krivi samo vozniki, ampak bomo postali pozorni na kak slabo speljan ovinek, skrit prehod za pešce, nerodno postavljen prometni znak, pregladko cestišče … Praksa kaže, da lahko že z manjšimi popravki precej zmanjšamo verjetnost prometnih nesreč in rešimo veliko prihodnjih življenj.

Take slabo speljane ovinke in nerodno postavljene prometne znake pa v državni upravi pomenijo sistem javnega naročanja, pomanjkljiv finančni nadzor in drugi sistemski dejavniki?

Zame analitika ni predvsem orožje za odkrivanje in preganjanje kršilcev, kar od nas včasih pričakujejo politiki, mediji in javnost. Prvi odzivi so vedno enaki: zahteve po ostrejši zakonodaji, strožjih kaznih in nekaj odmevnih aretacij najhujših grešnikov. Vendar na ta način ne bomo rešili sistemskih problemov. Odkrivanje koruptivnih vzorcev s pomočjo podatkovne analize je zelo podobno iskanju nevarnih cestnih odsekov. Glavna naloga komisije je – vsaj zame – prej reševanje življenj kot zapiranje prehitrih, vinjenih ali le premalo pozornih voznikov. Z dosedanjimi analizami smo ugotovili že kar nekaj značilnih vzorcev, kako je mogoče v Sloveniji zaradi sistemskih pomanjkljivosti krasti družbeno premoženje. Od vseh nas pa je odvisno, kako bomo to znanje uporabili.

Davidu so med zasliševanjem pojasnili, da so ga aretirali zaradi sumljivega obnašanja, značilnega za bombne teroriste. Operaterji nadzornih videokamer so ocenili, da je bil oblečen »pretoplo za letni čas« (bil je prehlajen). Nosil je večji nahrbtnik, iz katerega so štrlele nekakšne žice (slušalke glasbenega predvajalnika). Pri vstopu na postajo se je »s pogledom izognil« uniformiranim policistom, na peronu pa je ves čas opazoval ljudi in »nemirno« pogledoval na mobilni telefon.

Odpeljali so ga na policijsko postajo, ga večkrat fotografirali in mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK. Ko je bil priprt, so mu policisti doma zaplenili več računalnikov, računalniške opreme in papirnih dokumentov (fotografij, pošte, vizitk …). Med zasliševanjem je preiskovalce med drugim zanimalo, zakaj se je odločil za podzemno železnico, če izpiski iz njegove elektronske vozovnice kažejo, da se sicer vedno vozi z avtobusi, in kaj pomenijo »šifrirani zapiski«, ki so jih našli na listu papirja v njegovem žepu (osnutki delovnega projekta). Zgodaj zjutraj so ga po plačilu varščine izpustili. Ko se je vrnil na policijsko postajo skupaj z odvetnikom, so mu policisti povedali, da odstopajo od vseh obtožb, in se mu opravičili.

Zgodilo se je pred približno šestimi leti, nekaj tednov po londonskem bombnem napadu julija 2005.

Z Davidom Meryjem sva se prvič srečala jeseni 2005 – pred staro pivnico blizu londonske ulice Farringdon, v kateri je nekoč rad posedal pisatelj Charles Dickens. Poiskal sem ga zaradi članka, v katerem je za časnik Guardian opisal, kako je tistega hladnega julijskega dne ustavil podzemne vlake, saj sem ravno pripravljal serijo prispevkov o varovanju zasebnosti in nastajajoči družbi nadzora v Veliki Britaniji. Povedal mi je, da policijsko opravičilo ni končalo njegovih težav, saj ima policija po britanski protiteroristični zakonodaji pravico obdržati vse njegove podatke, čeprav ni bil ničesar obtožen. Prav tako ni mogel zahtevati popravka dosjeja, v katerem je zapisano, da je bil aretiran zaradi suma naklepa terorističnega dejanja. Zato je slutil, da mu bo problematičen dosje v prihodnosti povzročil še veliko težav pri potovanjih in iskanju zaposlitve.

»Žal se tedaj nisem prav dosti zmotil,« mi je pred nekaj dnevi odpisal David. »Mojo ženo še vedno zagrabi paničen strah, če zamudim nekaj minut ali me ne more priklicati na telefon, saj se vedno spomni na dan moje aretacije, ko sem preprosto – izginil,« je dejal. Sam se še vedno sprašuje, ali se v javnih prostorih obnaša dovolj nesumljivo, ali je primerno oblečen in ali iz nahrbtnika štrli kaka žica. Potrdili pa so se tudi njegovi strahovi, da zaradi »terorističnega« dosjeja ne bo mogel pridobiti ameriškega vizuma ali leteti čez ZDA, kar je v njegovem poklicu računalniškega programerja velika ovira. Po dobrih štirih letih prizadevanja mu je od londonske policije sicer uspelo pridobiti uradno potrdilo o nedolžnosti in doseči izbris večine obremenilnih zapisov (dosjeja, vzorca DNK …), vendar je prepričan, da se bodo zapisi o njegovi aretaciji še dolgo pretakali po različnih računalniških omrežjih in vplivali na njegovo življenje, saj ne bo nikoli izvedel, kje vse so shranjeni njegovi podatki.

Kakšno je neznano življenje računalniških podatkov, ki odločajo o vizumih, bančnih kreditih in vpisih na ugledne fakultete, ostaja eno izmed najbolj spregledanih vprašanj v debatah o problematiki (elektronske) zasebnosti. Članki in predavanja, ki se začnejo z grozečimi podobami orwellovskega velikega brata in foucaultovske družbe nadzora, sicer lahko dosežejo določene svarilne učinke. Vendar s temi metaforami ne pokažejo, da družbe nadzora ne bodo uvedle posamezne vlade, politiki, korporacije ali policijske uprave, temveč jo pospešujeta predvsem vse večja količina elektronskih informacij in prepričanje, da bo mogoče družbo nekoč upravljati po znanstvenih načelih.

O utopični družbi, v kateri bi vladala znanost, je že v začetku 17. stoletja razmišljal angleški filozof in politik Francis Bacon, kar kažejo njegovi zapisi, posmrtno objavljeni v knjigi Nova Atlantida (1627). Uresničevati pa so se začele po koncu tridesetletne vojne (1648), ko so nastali zametki prvih nacionalnih držav, ki so prinesle nove poglede na vladanje in upravljanje s človeškimi skupnostmi.

Meje so postale stabilnejše in jasneje določene, zato so hotele države ugotoviti, koliko ozemlja, prebivalcev in drugih dobrin si lasti njihova nacija. Vlogo temeljne državne znanosti je prevzela statistika, ki je prinesla dve pomembni novosti: idejo normalnega in povprečnega. Ko so države pridobile prve sistematično zbrane podatke o državljanih (njihovi lastnini, zdravju, izobraženosti …), so začeli v njih iskati vzorce, kategorije in pravila. Ti vzorci so bili ključni za določanje standardov – enotnih postopkov, po katerih bo država odmerjala davke, mobilizirala vojake, gradila javne šole ter nadzirala pretok blaga in ljudi čez njene meje. Vendar statistika ni obljubljala le večje učinkovitosti vladanja, temveč je upravljavcem države prinašala tudi občutek, da bodo z njeno pomočjo znali predvideti prihodnost. Če bodo vedeli, kaj je normalno, bodo znali zaznati tudi odklone in se nanje ustrezno pripraviti – naj gre za izbruh bolezni, lakoto, politično revolucijo ali gospodarsko krizo.

Pomena matematične analize podatkov se je kmalu začelo zavedati tudi gospodarstvo. Zaradi prekomorskih odkritij in navigacije so morale države poenotiti merjenje časa. Trgovina in obrt sta zahtevali enotne merske in računske standarde, saj nista bili več omejeni le na mestne ali državne meje. Industrializacija je prinesla natančne meritve in analize vsakega koraka v proizvodnem procesu, ki ga je konec devetnajstega stoletja razvil ameriški inženir Frederick Winslow Taylor. Po industriji so se vse bolj zgledovale tudi moderne države, zato je postajalo vodenje človeških skupnosti vse bolj tehnokratsko. Policisti, sodniki in psihologi so z iskanjem, kategoriziranjem in preganjanjem neprilagojenih posameznikov skrbeli za »družbeno higieno«. Ure, ki so merile učinkovitost delovnega procesa v tovarnah, so se kmalu znašle tudi v javnih ustanovah, šolah in vojašnicah. Države pa so začele svojo uspešnost ugotavljati s podobnimi (številčnimi) merili kot podjetja: konkurenčnostjo, učinkovitostjo in višino BDP.

Prizadevanje po večji »optimizaciji« družbenih procesov ni prineslo samo temeljitejšega izkoriščanja človeških virov, temveč je krepilo tudi vero v moč številk, vzorcev in kategorij. David Mery je bil in ostal žrtev obljube, da je mogoče potencialne teroriste pravočasno ustaviti, če bomo z elektronskim nadzorom prepoznali teroristične vzorce obnašanja. Zaradi podobnega prepričanja v ZDA marsikdo ne more pridobiti kredita ali zavarovanja, saj se banke in zavarovalnice vse bolj zanašajo na algoritme za ugotavljanje tveganj, ki v praksi vse pogosteje odločajo o njihovih vlogah. Ker pa so vzorci za prepoznavanje teroristov in algoritmi za ocenjevanje tveganj večinoma neznani ali skriti v komercialne, patentirane rešitve, ni mogoče ugotoviti, po kakšnih merilih se odločajo računski stroji. Vse večja odvisnost od številk ni nedolžna, saj lahko že danes vidimo, da zaradi neustreznih statističnih ocen celotne družbene skupine izgubljajo možnosti najema kredita, sklenitve zdravstvenega zavarovanja ali pridobivanja kakovostne izobrazbe – kar postaja legalizirana oblika diskriminacije, pri kateri ni uradnega sklepa ali možnosti pritožbe.

Prihodnja družba nadzora zato morda ne bo spominjala na totalitarno, s podobami druge svetovne vojne zaznamovano družbo, o kateri je pisal George Orwell v romanu 1984, ampak jo je bolje opisal prizor iz britanske humoristične nanizanke Little Britain. V eni izmed epizod se na banki oglasi mama, ki hoče za hčerko odpreti bančni račun. Bančna uslužbenka se prijazno pogovarja z dekletcem, ji podari hranilnik in našteva številne ugodnosti, ki jih bo imela kot uporabnica njihove banke. Ko pa v računalnik vpiše vse potrebne podatke, se uslužbenka namršči, pospravi darilni šparovček in hladno odvrne: »Računalnik pravi – ne.«

Morda zaradi zapisa, ki ga je deklica pred nekaj tedni brezskrbno objavila na facebooku. Morda zato, ker očeta prihodnji mesec čaka tvegana operacija. Ali zato, ker je mama izgubila službo. To bo vedel samo računalnik.

(Sobotna priloga Dela, 2. april 2011)

Popravek: v omenjeni epizodi Little Britain nastopa fantek. Neverjetno, kako zavajajoč je lahko kratkoročni spomin :-p

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. marec 2011, foto Igor Zaplatil, Delo

Kritike multikulturalizma so v 90 odstotkih le prikrita ksenofobija

Multikulturalizem je odpovedal, čisto odpovedal. Tako je lani izjavila nemška kanclerka Angela Merkel in javno izrekla misel, s katero se strinja vse več njenih evropskih političnih kolegov, še zlasti v Franciji in na Nizozemskem. Vendar je njena izjava nekoliko nenavadna, saj Nemčija, Francija in Nizozemska sploh nikoli niso imele politike multikulturalizma, je prepričan kanadski politični filozof in predavatelj Will Kymlicka, avtor številnih knjig in člankov s področja manjšinske politike in multikulturnega državljanstva. Zato se moramo ob izjavi Merklove vprašati, kaj je v resnici odpovedalo in kam je dejansko usmerjena njena kritika multikulturalizma, je dodal sogovornik.

Kako lahko razumemo trditev Angele Merkel, da je multikulturalizem v Nemčiji odpovedal, če ga tam, kot pravite, nikoli ni bilo?

Merklova je v izjavi povedala dvoje. Priznala je, da je zaskrbljena zaradi nastanka vzporednih družb, ki jih sestavljajo pripadniki družbeno izključenega nižjega razreda. Za nastanek teh paralelnih družb, večinoma gre za turške priseljence, je obtožila politike multikulturalizma. Prva ugotovitev je pravilna, saj se je v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem zares razvil družbeno odtujen, rasno in etnično zaznamovan nižji priseljenski razred. Druga trditev je problematična, saj Nemci – in ne samo oni – na priseljence nikoli niso gledali kot na dolgoročne prebivalce ali celo prihodnje državljane, ki jim je treba pomagati pri vključevanju v nemško družbo. Namesto tega so jim postavljali velikanske pravne, ekonomske, politične, kulturne in psihološke ovire, zaradi katerih je bilo njihovo vključevanje praktično nemogoče.

Zato so ostali izključeni?

Kar je bilo pričakovano. Priseljenci so danes večinoma odrinjeni na družbeni rob, izključenost pa je prerasla v medgeneracijski problem, saj socialno izključene generacije ustvarjajo nove socialno izključene generacije. Trditev, da je prav multikulturalizem ustvaril vzporedne družbe, je zato zelo nenavadna, saj je namen multikulturalizma ravno nasproten – poiskati politike, s katerimi je mogoče kar najbolj učinkovito preprečiti nastanek izključenih družb in prenos izključenosti na naslednje generacije. Preden je Merklova izjavila, da je multikulturalizem v Nemčiji odpovedal, bi se morala samokritično vprašati nekaj drugega: kaj Nemčija pričakuje od »delujočega« multikulturalizma in kaj je pripravljena storiti za to.

Populistična politična retorika v multikulturalizmu ne vidi politike vključevanja, ampak nekaj drugega: domnevno lene priseljence, ki jim država izplačuje socialno podporo, tuje kulture, ki izrinjajo nacionalno …

Nacionalisti in nekateri liberalni zagovorniki nacionalne integracije predstavljajo multikulturalizem kot razdruževalno idejo, saj prepoznava najrazličnejše etnične in kulturne manjšine ter jim podeljuje posebne pravice, do katerih domnevno niso upravičene. Neoliberalne vlade v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so trdile, da je multikulturalizem ekscesen dokaz za preveliko socialno državo, ki neupravičeno ujčka manjšinske interesne skupine na račun državljanov, ki pošteno delajo in plačujejo davke. Zato so napadi na multikulturalizem večinoma le krinka za čisto druge politične tarče.

Katere?

Politiki, zlasti tisti na desnici, so ugotovili, da je mogoče z napadi na multikulturalizem zelo učinkovito odvrniti pozornost z drugih problemov, kakršna je gospodarska kriza, čeprav je jasno, da zanjo niso krivi priseljenci. Zato so kritike multikulturalizma v devetdesetih odstotkih le prikrita ksenofobija. Vplivna političarka neke zahodne demokracije namreč kljub razmahu nacionalističnega populizma še vedno ne more javno povedati, da so priseljenci slabi, da so sami krivi za brezposelnost, slabe rezultate njihovih otrok v šoli, kriminal … Skratka, ne more reči, da so odpovedali priseljenci, lahko pa namesto tega izjavi, da je odpovedal multikulturalizem. Pri tem je niti najmanj ne zanima, da imajo s priseljenci najmanj »težav« prav države z najbolj dejavnimi politikami multikulturalizma, kar kažejo številne analize in empirični podatki.

Kakšne so dejavne politike multikul­turalizma?

Države, ki so multikulturalizem vzele zares, so bile pripravljene iskati načine, s katerimi bi zmanjšale možnosti za nastanek vzporednih družb. Začele so spodbujati zastopanost manjšin v radijskih in televizijskih programih, uvajati multikulturno izobraževanje v šole in omogočati rabo manjšinskih jezikov v javnih ustanovah. Hkrati so se začele zavedati, da morajo manjšine vključiti v vse mehanizme, ki so potrebni za delovanje demokratične države, če želijo doseči, da bodo pripadniki manjšin državo sprejeli za »svojo«.

Tega koraka številne evropske države niso zmogle. Misel, da bi priseljenci vzeli gostiteljsko državo za svojo, je za marsikaterega evropskega politika prej strašljiva kot zaželena.

Tak odnos je značilen tudi za Nemčijo. Nekatere nemške zvezne dežele do osemdesetih let niso dovolile turškim otrokom, da bi obiskovali nemške razrede. Zanje so oblikovali posebne razrede, v katerih so po posebnih učnih načrtih poučevali turški učitelji v turškem jeziku. Tako so poskušali pripraviti otroke na prihodnje življenje v Turčiji, saj v njih niso videli prihodnjih nemških državljanov, ampak ljudi, ki se bodo morali nekoč vrniti »domov«. Ta pristop so, ironično, prikazovali kot multikulturalizem, čeprav vemo, da je multikulturalizem, ki ne ponuja državljanstva, v resnici recept za izključevanje. Ali še huje – njegova racionalizacija.

Zelo pogosta racionalizacija je tudi argument, da nekatere manjšinske in priseljenske skupine niso zrele za zahodne demokracije, ker da sami ne živijo liberalnih nedemokratičnih vrednot. Romi ne spoštujejo zasebne lastnine, muslimani zatirajo ženske in ne verjamejo v svobodo govora …

… zato jih bomo v naše demokratične procese vključili šele, ko nam bodo dokazali – onkraj vsakega dvoma –, da so nekako sami postali dovolj demokratični za naša merila in vredni našega zaupanja? Njihovo demokratičnost pa bomo ugotavljali z nenehnimi preizkusi in provokacijami, kakršna je bila objava preroka Mohameda z bombo in turbanom v danskem časopisu Jyllands-Posten leta 2005?

Provokacijami?

Seveda. To so provokacije, ki sprožijo pričakovano jezo islamske skupnosti. Mi pa jih uporabimo kot dokaz za njihovo nespoštovanje svobode govora in nepripravljnost na sodelovanje v demokratični družbi. Taka logika se mi zdi perverzna. Poleg tega vedno znova pozabljamo, da so vse zahodne ustavne liberalne demokracije pravno in politično zavezane spoštovanju temeljnih liberalnih in demokratičnih vrednot. Multikulturalizem v nobeni demokratični državi ne pomeni, da ima neka družbena skupina pod krinko multikulturalizma in kulturnih razlik pravico kršiti temeljne demokratične vrednote, denimo, diskriminirati ženske, krasti ali ubijati zaradi razžalitve časti. Zahteve manjšin morajo biti legitimne.

Kako presojati legitimnost manjšinskih zahtev?

Sam izhajam iz liberalno-demokratskega okvira, zato sprejemam idejo pravičnosti, ki jo je utemeljil ameriški politični in moralni filozof John Rawls. Rawls je verjel, da moramo za oblikovanje teorije pravičnosti verjeti, da so ljudje umni in razumni. Razumni, da zanjo slediti svojim interesom, in umni, da zmorejo presoditi, kdaj je treba v imenu pravičnosti prisluhniti legitimnim željam in zahtevam drugih. Pri svojem delu se zato najprej vprašam, katere zahteve po pravičnosti v današnjih liberalnih demokracijah še vedno niso uspešno razrešene in zakaj. To pomeni, da moram najprej ugotoviti, katere družbene skupine zahtevajo pravičnejšo obravnavo in kakšni so njihovi argumenti. Šele ko spoznam manjšine in njihove zahteve, lahko začnem presojati, ali je njihove zahteve mogoče oblikovati tako, da so združljive z liberalnimi demokratičnimi vrednotami: pravico do avtonomije, participacije in enakih možnosti. Vendar do tega koraka v praksi pogosto ne pridemo.

Je pravica žensk do zakrivanja obraza v šolah in javnih službah legitimna zahteva nekaterih islamskih skupnosti, če vzamemo najbolj znan primer?

V debatah o zakrivanju obraza se pogosto preveč dogmatično oklepamo francoskega republikanskega ideala, da javnih prostorov ne smejo okrniti kakršna koli znamenja etnične ali verske pripadnosti. Mene precej bolj zanima, kaj storiti, če zakrivanje obraza ni prostovoljen izraz kulturne identitete, ampak ga od deklet zahtevajo starši, sorodniki in okolica. Tega vprašanja pa ne moremo rešiti s prepovedovanjem pokrival v šoli, ampak kvečjemu s politikami vključevanja. Sodelovanja v demokratični družbi se namreč ni mogoče naučiti brez vključenosti, kar potrjujejo izkušnje novega sveta – ZDA, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije.

Kaj je značilno za model multikulturalizma, ki se je razvil v teh državah?

Zelo dobro se zavedamo, da veliko priseljencev prihaja iz okolij, ki niso liberalne demokracije. Ko se naselijo pri nas, je logično, da so s sabo prinesli tudi nekaj prtljage iz prejšnjih sistemov, za katere so bili morda značilni avtoritarnost, korupcija, podkupovanje in neenakopravnost med spoloma. Zato moramo vključevanje teh priseljencev v procese liberalne demokracije nujno prepoznati kot dolgotrajen učni proces – tako za priseljence kot za večinsko družbo. Ta proces nikoli ne poteka gladko, saj ga zlasti na začetku spremljajo številni konflikti in pogajanja. Kljub temu je za severnoameriški model značilno vključevanje manjšin v delovanje demokratičnih ustanov, še preden smo stoodstotno prepričani, da so, grdo rečeno, pripravljene na to. Kanadske izkušnje kažejo, da je ta način bistveno učinkovitejši od evropskega. Zato je postal multikulturalizem zelo pomembna sestavina naše nacionalne samopodobe – kot nekaj, pri čemer smo dobri (nasmešek).

Ali ni za drugačno politiko multikulturalizma kriva tudi zgodovina, saj države novega sveta niso nastale kot etnične države, zato ideja državljanstva ni tako tesno prepletena z narodnostjo kot v Evropi?

Niti ne. Britanski naseljenci so imeli zelo jasna merila, kakšne naj bodo njihove skupnosti in kakšna je identiteta »nas« nasproti »drugim«. »Mi« smo bili rasno ekskluzivna skupina, zaznamovana z ideologijo angleškega, belega in evropskega. Postavili smo pisana in nepisana pravila, kdo je lahko postal del naše družbe in kdo je imel pravico do državljanstva. Vedeli smo, kakšne vrste ljudi so bile zares sposobne doumeti in živeti ideale in pravila, ki smo jih postavili v novem svetu, zato so bile tudi naše ideologije zgodovinsko zelo izključujoče. Multikulturna gibanja so nas soočila s podobnimi izzivi kot evropske države, le reševali smo jih drugače. Za nas so bila vprašanja multikulturalizma enakovredna drugim družbenim in političnim vprašanjem.

Za etnične države pa so vprašanja, ki se dotikajo narodne identitete, vedno nekaj posebnega.

V javnosti in politiki je zelo močno navzoča misel, da je etnična politika že po definiciji nekaj posebno eksplozivnega, nasilnega, iracionalnega in celo nedemokratičnega. Take trditve odločno zavračam, saj vemo, da so lahko politična prizadevanja etničnih skupin popolnoma miroljubna in demokratična. V Kanadi potekajo nenehne debate s Quebecom glede položaja francoskega jezika in stopnje njihove avtonomije. Prav tako se vse kanadske vlade ves čas pogajajo s prvotnimi prebivalci glede pravic do uporabe zemlje in naravnih virov. V teh debatah vidim čisto enake procese argumentiranja, pogajanja, sklepanja kompromisov in barantanja kot drugod. Manjšine vedno zahtevajo več, kot je vlada pripravljena sprejeti. Včasih popusti ena stran, včasih druga, vse pa velja za normalen politični proces, kar je po mojem mnenju tudi ena izmed temeljnih nalog multikultralizma: pokazati, da je mogoče tudi identitetna vprašanja obravnavati v okviru argumentirane demokratične debate – podobno kot davke ali skrb za okolje.

Ali ni to prepričanje nekoliko naivno? Če v času krize pride do politične mobilizacije, je njena prva žrtev prav argumentirana politična debata. Je v takih okoliščinah mogoče verjeti, da bodo umni in razumni državljani mirno in demokratično reševali etnična vprašanja?

S tem vprašanjem se v zadnjem času politični teoretiki zelo veliko ukvarjamo, saj smo lahko spremljali, kako so se liberalne demokratične vlade odzvale na enajsti september in kakšno politiko spodbuja gospodarska kriza. Še zlasti zbuja skrb vse večja priljubljenost Carla Schmitta, nacističnega misleca, ki je trdil, da v politiki obstaja samo delitev na »nas« in na »druge«, pri čemer so drugi nujno sovražniki. Ker postane konflikt s sovražnikom boj za obstanek, imamo »mi« za preživetje pravico uporabiti vsa sredstva – tudi če moramo zato odpraviti zakone in pravice, ki bi te ovirale v boju, ali, bognedaj, sovražnika celo ščitile. Zagovorniki Schmittovih idej, ki jih najdemo tudi na skrajni levici, so zato prepričani, da so današnje liberalne demokracije krhke in zlagane strukture, samo za en dogodek oddaljene od vojne ali novih koncentracijskih taborišč.

Multikulturalizem in človekove pravice pa so le razkošje, ki si ga lahko družbe privoščijo samo v redkih obdobjih miru in blaginje.

Tako nekako. Ta občutek se še krepi ob spoznanju, kako hitro se lahko spremenijo družbeni odnosi in kako kmalu se lahko liberalne demokratične vlade in državljani strinjajo s popolnima neliberalnimi in nedemokratničnimi praksami, če se čutijo ogrožene. Pri tem pa pozabljamo, da so prav liberalne demokracije najbolje poskrbele za pravice manjšin in mir v regiji. Pomislite samo na Evropsko unijo. Evropske države so kljub svoji krvavi zgodovini vstopile v obdobje miru, zaradi katerega je danes vojna med Nemčijo in Francijo skoraj nepredstavljiva. To je izjemen zgodovinski dosežek, ki so ga v veliki meri omogočile prav povojne evropske liberalne demokracije.

Zakaj je večino kljub temu tako lahko prepričati, da je ogrožena?

Če govorimo o narodnih manjšinah, je veliko odvisno od tega, v kakšnem odnosu je neka država s svojimi sosedami. Če ima občutek, da jo obkrožajo sovražnice, vidi narodnostne manjšine kot potencialne kolaboratorke, kar se kaže tudi v njeni manjšinski politiki. Ko gre za priseljence, pa je pomemben predvsem občutek, ali ima država nadzor nad svojimi mejami. Na jugu ZDA, kjer mejijo z Mehiko, imajo Američani občutek, da država ni sposobna nadzorovati priseljevanja. Kanadčani, ki imamo kopensko mejo samo z ZDA, pa tega strahu ne občutimo. Nasprotno. Kanada ima, podobno kot Avstralija in Nova Zelandija, zelo dober nadzor nad priseljevanjem in praktično ne poznamo nezakonitega priseljevanja. Nikoli nas ni nihče napadel, ne skrbi nas, da bi Quebec kdaj s Francijo sodeloval v protikanadski zaroti … Vendar pa niti družba, ki ima tako rekoč idealne razmere za uspešno multikulturno sobivanje, ni odporna na iracionalen občutek ogroženosti.

Kdo ali kaj pa lahko ogroža Kanado?

Prejšnji mesec je na obali Kanade pristala ladja s približno petstotimi šrilanškimi tamilskimi begunci, ki je v kanadski družbi, medijih in politiki povzročila zelo močne sovražne odzive. Zakaj je tej ladjici uspelo prestrašiti in politično mobilizirati celo družbo, ki se že dolgo ponaša s svojo multikulturnostjo? Kaj je lahko povzročilo tak šok, če vemo, da nam niti teoretično ne grozi množično izkrcanje priseljencev na naših obalah, ki bi nas kulturno, eksistenčno ali kako drugače ogrozili? Na to pomembno vprašanje, presenetljivo, še vedno nimamo dobrega odgovora. Upam pa, da bomo znali dogodek razumeti predvsem kot opomin, da multukulturalizem tudi pri nas ni samoumeven.

***

Kanadski politični filozof Will Kymlicka velja za enega najpomembnejših teoretikov multikulturalizma, ki je dejaven tudi v praksi, saj je s kanadsko vlado večkrat sodeloval pri oblikovanju manjšinskih politik. Kot raziskovalec je dejaven na oddelku za politično filozofijo kraljičine univerze v Kingstonu, gostuje pa tudi na angleškem Oxfordu in srednjeevropski univerzi v Budimpešti. V Ljubljani je predaval o politiki multikulturalizma in neoliberalizmu, povabil pa ga je oddelek za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti.

Najpomembnejše knjige o multikulturalizmu v slovenščini:

• Will Kymlicka: Sodobna politična filozofija. Uvod, Založba Krtina, 2005.
• Yael Tamir: Liberalni nacionalizem, Založba Krtina, 2008.
• Anna Elisabetta Galeotti: Toleranca, Založba Krtina, 2009.
• Sheyla Benhabib: Pravice drugih: tujci, rezidenti, državljani, Založba Krtina, 2011.
• Marina Lukšič-Hacin: Multikulturalizem in migracije, ZRC SAZU, 1999.
• Klaus J. Bade: Evropa v gibanju. Migracije od poznega srednjega veka do danes, *cf, 2005.
• Ksenija Vidmar Horvat: Zemljevidi vmesnosti. Eseji o evropski kulturi po koncu hladne vojne, Založba Sophia, 2009.
• Ian Davies: Državljanstvo in globalizacija. K državljanski vzgoji za sodobni svet, Sophia, 2010.

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)

Po ulicah petih velikih ameriških mest so počasi križarili kombiji, opremljeni z visokoločljivimi videokamerami. Njihovi objektivi so natančno popisovali okolico: avtomobile, hiše, poslovne stavbe, napise na cestnih svetilkah in naključne mimoidoče. Pridobljene digitalne zapise je obdelalo na tisoče zmogljivih računalnikov in ustvarilo skoraj popolne panoramske posnetke mestnega vsakdana. Dve študentki v bikinkah sta lovili sončne žarke, starejši možak je raziskoval svojo nosno votlino, skupina protestnikov proti splavu je pripravljala transparente, nekdo je ravno zapuščal trgovino z erotičnimi pripomočki.

Prebivalci San Francisca, New Yorka, Las Vegasa, Denverja in Miamija so pred mesecem dni nehote postali statisti v novi Googlovi storitvi street view, ki je dopolnila njihovo zbirko podrobnih satelitskih posnetkov zemeljskega površja, zbranih v brezplačnem programu google earth. Novi ulični pogled je še potrdil Googlov občutek za razvoj koristnih, uporabniško prijaznih in tehnično osupljivih rešitev. Pogled na ulice ameriških velemest, ki so ga bili prej deležni samo sprehajalci, je nenadoma mogoče podoživeti na domačem računalniškem zaslonu. Posnetki so tako natančni, da lahko spletni sprehajalec prebere registrsko tablico na parkirišču lokalnega trgovskega centra ali prepozna črno-belega mačkona na oknu enodružinske hiše.

Ta natančnost pa je spodbudila številne pisce spletnih dnevnikov (blogerje), da so se podali na lov za pikantnimi prizori, ki so jih nehote (in brez soglasja) ujele Googlove kamere. Na njihovih straneh so se takoj pojavili posnetki komaj oblečenih deklet, ki so se sončile na terasah, prizor moškega, ki pleza skozi okno, in sprehajalca, ki se je olajšal v bližnjem grmu. Na Google so prispela pisma jeznih meščanov, ki so se prepoznali na posnetkih, tabloidi pa so poročali o družinskih prepirih, ker enemu izmed zakoncev ni uspelo pojasniti, čigav avto je bil parkiran pred hišo, ko se je mimo pripeljal Googlov snemalni kombi.

Varuhi pravice do zasebnosti so opozorili, da je šel Google tokrat predaleč, in od podjetja zahtevali, naj s posnetkov odstrani osebne podatke (registrske tablice) ter zamegli obraze posnetih sprehajalcev. Nekateri strokovnjaki za področje zasebnosti, denimo britanski pravnik Struan Robertson, je Googlovo potezo primerjal celo z objavo posnetkov nadzornih kamer, kar bi v Evropi zagotovo obveljalo za nedopusten poseg v zasebnost državljanov. Odločen odziv varuhov zasebnosti in prizadetih posameznikov je bil pričakovan. Bolj zanimiv pa je bil odziv številnih spletnih komentatorjev, ki so kritike Googlove novosti označili za nazadnjaške zadrteže, ki s poudarjanjem nekakšne pravice do zasebnosti zmanjšujejo uporabnost koristnih elektronskih storitev. Po njihovem mnenju je pravica milijonov potencialnih uporabnikov street viewa, ki jim bo storitev približala oddaljena mesta in odprla nove poslovne priložnosti, pomembnejša od želje redkih, po možnosti »grešnih« posameznikov, da bi ostali anonimni. Tezo, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in zmanjšuje potrošniško izbiro, že dolgo ponavljajo zagovorniki mobilne industrije, oglaševalci, policisti, trgovci in elektronski bančniki, saj jim predpisi o varstvu zasebnosti povzročajo številne preglavice in onemogočajo nenadzorovano brkljanje po osebnih podatkih. Dejstvo, da so jo ponotranjili tudi običajni uporabniki, pa ima lahko daljnosežne posledice.

Zasebnost, ena najbolj temeljnih človekovih in ustavnih pravic, v javnosti pridobiva vse več negativnih pomenov. Nanjo ne pritiskajo le potrošniki, ki se ji brezskrbno odrekajo v zameno za male pozornosti (nagradne igre, popuste, udobje …). Zasebnost postaja vse večja nadlega za najrazličnejše borce proti terorizmu in drugim »sovražnikom svobode«. Franco Frattini, evropski komisar za pravosodje, je tako sredi maja v Benetkah izjavil, da je zagotavljanje varnosti pomembnejše od varovanja zasebnosti. Britanski notranji minister John Reid je na istem zasedanju celo zahteval spremembo zakonodaje o človekovih pravicah, saj bi morala po njegovem mnenju pravica do varnosti, varovanja življenja in svobode postati tista temeljna pravica, ki bi ji morale biti podrejene vse druge pravice, tudi zasebnost. Njuno sporočilo, izrečeno med vrsticami, je zgovorno: več varnosti je mogoče zagotoviti le z omejevanjem zasebnosti. Prostovoljno odrekanje pravici do zasebnosti je po njunem mnenju znamenje dobrega državljanstva, uporaba programov za šifriranje elektronske pošte ali nasprotovanje vse daljši hrambi elektronskih komunikacijskih podatkov pa v najboljšem primeru – sumljivo.

Želja po zasebnosti ne pomeni le oviranja tehnološkega napredka ali protidržavnega delovanja. Za svetovni splet, ki vse bolj temelji na izmenjavi uporabniških vsebin in druženju, je postalo samorazgaljanje najvišji dokaz iskrenosti. Mlajši uporabniki svetovnega spleta so prepričani, da jih lahko le skrajno osebni dnevniški zapisi in videoposnetki prikažejo »take, kakršni so v resnici«. Odrekanje zasebnosti je v njihovih skupnostih nova družbena norma, brez katere jih spletni vrstniki ne bodo sprejeli. Zelo podobno velja tudi za nastopajoče v resničnostnih oddajah, kjer je umikanje v zasebnost obsojeno kot »skrivanje«, »igranje« in »neiskrenost«. Igralci, ki z javnostjo nočejo deliti prav vseh svojih skrivnosti, so med prvimi izločeni iz igre, saj gledalci občutijo njihovo potrebo po zasebnosti kot nesprejemljivo obliko nedružabnosti, ki jo je treba kaznovati.

Pravice do zasebnosti seveda ni mogoče zagovarjati dogmatično. Od varnostnika, ki spremlja dogajanje na zaslonih nadzornih kamer, bi upravičeno pričakovali, da pokliče policijo, če skozi okno zasebnega domovanja po naključju opazi vlomilce, iskane teroriste ali nesrečo. Še tako načelen varuh zasebnosti bi se verjetno strinjal, da lahko operater mobilne telefonije pomaga reševalcem izslediti mobilnik izgubljenega ponesrečenca v gorah, čeprav tega uradno ne sme početi. Vendar pa te izjeme ne opravičujejo brutalnih napadov nekaterih visokotehnoloških podjetij, predstavnikov države in televizijskih producentov na samo idejo zasebnosti kot vrednote in pravice. Ko si bodo prijazni posegi v zasebnost – imenitne tehnološke storitve, obljube o večji varnosti in družbena sprejetost – postopno nadevali manj dobrohotne obraze, se bodo posledic njihovih ravnanj začeli zavedati tudi običajni, »nedolžni« državljani. In spoznavati, da so se svoji pravici do zasebnosti že zdavnaj odpovedali.

(Sobotna priloga Dela, 23. junij 2007)

Sprehajal se je med vsebinami, ki jih je ustvarjalo več kot sto milijonov kitajskih uporabnikov interneta, spoznaval internetne oporečnike, ki so se spretno izogibali policiji in opazoval, kako je svobodni novi splet razkrajal partijski monopol nad informacijami.

Kitajska izkušnja je Kristofa tako prevzela, da je prispevek sklenil z napovedjo  neizogibnega konca komunistične partije. Internet je po njegovem mnenju pridobil vlogo psa čuvaja, ki jo imajo v zahodnem svetu množični mediji. Kitajska bo zato doživela usodo Južne Koreje, Čila in Tajske, kjer je bujna gospodarska rast ustvarila izobražen srednji razred, dovzeten za zahodnjaške vrednote: svobodo izražanja, pravico do poštenega sojenja in večstrankarsko demokracijo. Podobno navdušeni so bili številni Kristofovi sodobniki – denimo novinar in publicist Thomas Friedman ter nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton – ki so na svojih potovanjih preštevali neštete šanghajske kiberkavarne in občudovali hiter razmah širokopasovne internetne infrastrukture. Tudi oni so v razvijajočem se kitajskem internetnem ekosistemu videli neizmeren demokratičen potencial.

Je komunistična partija z izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in spodbujanjem odpiranja kiberkavarn res lahkomiselno ustvarila svojega prihodnjega krvnika? Internetne tehnologije, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na zahodu spodbudile globalno povezovanje znanja, sodelovanje običajnih uporabnikov pri nastanku medijskih vsebin in neovirano širjenje tipkane besede, je mogoče enako učinkovito uporabiti tudi za drugačne namene. V govorih kitajskih političnih predstavnikov na mednarodnih telekomunikacijskih konferencah ni težko zaznati neprikrite imperialistične retorike, v kateri ima internet zelo pomembno vlogo. Kitajsko vodstvo se zelo dobro zaveda, da brez sodobne telekomunikacijske infrastrukture ne bodo mogli vzdrževati sedanje dvomestne gospodarske rasti. Milijarda povezanih državljanov pomeni izjemno priložnost za razvoj trgovine, bančništva, izobraževanja in visoke tehnologije. Kitajska telekomunikacijska podjetja so v nekaj letih pridobila na stotine milijonov uporabnikov mobilne telefonije in interneta, zaradi katerih se prebijajo med kapitalsko najmočnejše telekome na svetu, pripravljene na globalno širitev.

Hkrati komunikacijske tehnologije omogočajo postavitev izjemno učinkovitega sistema za nadzor državljanov in izgradnjo zaprtih komunikacijskih omrežij, v katerih ima partija skoraj popoln pregled nad vsebinami, ki se po njih pretakajo. Idealistične članke o dosežkih kitajskih internetnih disidentov zato nadomeščajo drugačne zgodbe. V njih nastopajo globalne tehnološke korporacije (Cisco, EMC, Oracle, IBM), ki za kitajsko policijo postavljajo informacijske sisteme za hitro odkrivanje neželenih spletnih vsebin in upravljanje nadzornih sistemov. Ker Google, Yahoo in Microsoft niso pripravljeni tvegati izgona s kitajskega trga, kitajskim oblastem pomagajo izslediti kiberoporečnike, ki uporabljajo njihove storitve, in v svojih iskalnikih filtrirajo pojme, ki napeljujejo na religijo, neodvisnost Tibeta in Tajske, demokracijo ali človekove pravice. Veliki kitajski »požarni zid« je postal izjemno učinkovit elektronski cenzor, ki mu za vsak primer pomaga še na tisoče človeških parov oči, zadolženih za brisanje neprimernih pojmov z interneta in blokado tujih spletnih strani. Uporabniki kiberkavarn morajo pokazati osebne dokumente in se registrirati, kontrola nad (državnimi) internetnimi priključki pa je skoraj popolna.

Prav tako ni mogoče trditi, da se partija ne zaveda medijskih potencialov svetovnega spleta. Ko so ameriška letala med Natovim bombardiranjem Beograda zadela kitajsko veleposlaništvo in je japonska vlada leta 2005 potrdila zgodovinske učbenike, v katerih so japonske čete med drugo svetovno vojno postavljene v vlogo osvoboditeljev, so se po številnih kitajskih mestih razvnele množične demonstracije. Pozneje se je izkazalo, da so kitajska internetna čustva izdatno podžigali provladni blogerji in administratorji internetnih klepetalnic, ki so podpihovali kitajski nacionalizem in še spodbujali proteste. Njihova dejavnost ni bila naključna, saj kitajske oblasti spretno izrabljajo moč »državljanskih« internetnih medijev za prikrite propagandne akcije, v katerih odvračajo pozornost od domačih težav in spodkopavajo zaupanje v verodostojnost in neodvisnost internetnih piscev.

Kitajski primer zelo nazorno pokaže, da dobrohotni internet, kakršnega smo spoznali na zahodu, ni nekaj univerzalnega, ampak pomeni le eno izmed možnih uporab globalnih komunikacijskih omrežij. Zato bi bilo zmotno trditi, da se kitajska komunistična partija ne zaveda možnosti, ki jih ponuja internet ali jih zatira. Le njeni načini uporabe ne ustrezajo predstavam naivnega ameriškega tehnološkega determinizma, ki še vedno prevladuje v številnih novinarskih, publicističnih in strokovnih prispevkih o internetnih fenomenih.

Mit o brezmejnosti kibersveta

To Idealistično zahodnjaško razumevanje interneta izvira z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, pojasnjujeta ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls the Internet – Illusions of a Borderless World. Takrat so se v ZDA pojavili prvi vplivni raziskovalci internetnih prostranstev (med njimi Julian Dibbel, novinar New Yorkerja in Village Voica ter John Perry Barlow, kolumnist revije Wired in ustanovitelj organizacije Electronic Frontier Fundation), ki so v svojih internetnih potopisih slikali podobe deviškega kibernetsveta, v katerem so naseljenci živeli v miru, brez omejujočih družbenih predpisov in vmešavanja nacionalnih držav. Ti zgodnji avtorji so v razprave o internetu vnesli romantično podobo ameriškega divjega zahoda, hipijevsko hrepenenje po padcu oblastnikov in vizijo post-teritorialne družbene ureditve, saj je nova tehnologija omogočala svobodno izbiro identitet. Ker so se lahko kibernaseljenci ločili od svojih fizičnih teles – spola, starosti in kraja bivanja –, bodo na internetu prvič v zgodovini človeštva nastale popolnoma osvobojene in svobodne skupnosti, ki jih vlade fizičnega sveta ne bodo mogle nadzorovati, je trdil Dibbel.

Avtorji zgodnjih internetnih utopij pa niso mogli predvideti posledic, ki jih je v naslednjih letih prinesla komercializacija interneta. V devetdesetih letih so internet naseljevali inženirji, akademiki in drugi internetniki, ki na svetovnem spletu niso kupovali knjig in rezervirali letalskih vozovnic. Vlade nacionalnih držav interneta še niso videle kot pomembne gospodarske in strateške dobrine, na kateri se bosta razmahnila globalna trgovina in elektronsko bančništvo. Medijska in telekomunikacijska industrija nista slutili, da bo postal internet glavno distribucijsko sredstvo za sliko, zvok, telefonske pogovore, elektronsko pošto in ostale oblike komunikacije. O kiberkriminalu, elektronskih prevarah, pedofiliji, piratstvu, terorističnih organizacijah in državnem velikem bratu so razmišljali le redki pisci znanstvene fantastike, saj tehnologija še ni omogočala odkrivanja lokacije in vsebine komunikacije v realnem času. Lastništva telekomunikacijske infrastrukture in avtorske zaščite računalniškega programja ni problematiziral skoraj nihče, saj so med programerji prevladovali nedobičkarski računalniški inženirji iz akademskih okolij, internet pa bil še nekakšen neškodljiv parazit na telefonskih omrežjih velikih in okornih telekomov.

Razmah elektronskega podjetništva in množičnost uporaba interneta sta temeljito spodkopali Dibblove in Barlowove teze o učinkovitem samoupravljanju kiberskupnosti. Kupec, ki je na svetovnem spletu kupil izdelek, je zahteval varstvo in uveljavitev potrošniških pravic – garancijo in reklamacijo. Trgovci so kmalu spoznali, da veljajo v elektronskem poslovanju zelo podobna pravila kot pri klasični trgovini, saj so lokalni dobavitelji, učinkovita logistika in pravna zaščita poslovanja pomembni tudi na globalnem, navidez brezmejnem trgu. Banke in izdajatelji kreditnih kartic so zaradi vse pogostejših elektronskih goljufij spodbudili razvoj posebnih varnostnih tehnologij, ki so povečale sledljivost uporabnikov elektronskih plačilnih sredstev. Mobilna telefonija in internet sta tradicionalnim telekomom odškrtnila velik del prihodkov iz prenosa govora, zato so morala njihova vodstva poiskati nove načine, kako zaračunavati uporabo »brezplačnih« internetnih storitev. Globalna internetna podjetja pa so dokončno uvidela, da nacionalne države še zdaleč niso tako nemočne pri uveljavljanju svojih nacionalnih interesov kot so predvidevali preroki globalizacije.

Pomena političnih meja niso občutili le predstavniki ameriških nadnacionalk, ki so hotele odpreti svoja predstavništva na Kitajskem. Microsoft in Yahoo sta se morala že nekajkrat ukloniti zahtevam držav evropske skupnosti, ki so presodile, da so njune poslovne prakse v nasprotju z evropskimi zakoni in predpisi. Ko je Microsoft predstavil svoj elektronski potni list (Microsoft Passport), je moral sprejeti strožja evropska pravila o varstvu osebnih podatkov, če ga je hotel uporabljati v Evropi, evropska komisija pa ga je že večkrat kaznovala zaradi protikonkurenčnega obnašanja. Yahoo pa je moral zaradi protestov Francije s svoje spletne dražbe umakniti neonacistične simbole in zbirateljske primerke SS-ovskih uniform, kosov orožja ter spominkov iz koncentracijskih taborišč. Čeprav se je vodstvo Yahooja hkrati sklicevalo na teritorialno neomejenost interneta in dejstvo, da francoski zakoni ne veljajo za ameriško podjetje, so morali po odločbi francoskega sodišča bodisi odstraniti sporne izdelke, ali pa onemogočiti francoskim uporabnikom dostop do tovrstnih dražb. V nasprotnem primeru bi jih doletela zaplemba lokalnih strežnikov na evropskih tleh in visoke kazni za vodstvo Yahoojeve francoske podružnice. Kljub negodovanju nad odločitvijo francoskega sodišča se je Yahoo na koncu uklonil: absolutna svoboda internetnega izražanja, na katero so se sprva sklicevali, je pragmatično popustila argumentom poslovnega interesa.

Primer Francije proti Yahooju je bil prelomen tudi zato, ker je sodišče prvič stavilo na uporabnost tehnoloških rešitev za določanje lokacije internetnih uporabnikov in (teritorialno) omejitev dostopa do spornih vsebin ali storitev. Učinkovite lokacijske tehnologije, ki v obdobju zgodnjih internetnih teoretikov še niso obstajale, so še dodatno razblinile napovedi o popolni ločitvi fizičnega in elektronskega sveta. Povezave med obema svetovoma so namreč še kako trdne. Ponudniki telekomunikacijskih storitev ne obstajajo v nekem abstraktnem kiberprostoru, ampak so konkretne pravne osebe s fizično lastnino, infrastrukturo, lastniki in zaposlenimi. Imetnik kreditne kartice ima odprt račun v določeni banki in plačuje davke določeni državi. Pobeg na tuje strežnike ne pomaga vedno, saj si lahko vse manj držav privošči spore z globalnimi gospodarskimi velesilami in nespoštovanje mednarodne zakonodaje. Kljub dejstvu, da bodo vedno obstajali načini, kako se izogniti geografskim omejitvam in elektronskim ušesom države (strežniki proxy, omrežja tor), pa bo po njih posegal le zanemarljiv delež uporabnikov. Ostali se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da bo tudi internet obvladovalo načelo »dovolj dobrega« nadzora, ki ga države uveljavljajo na drugih področjih življenja in delovanja.

Totalitarni režimi in nacionalne države pa niso edini potencialni nadzorniki interneta. Poslovni interes telekomunikacijskih in medijskih podjetji lahko postane enako mogočen cenzor. Le da je pri svojem dejanju precej bolj prikrit.

Nevtralnost interneta in koncentracija lastništva

V začetku junija 2006 je predstavniški dom ameriškega kongresa odločno zavrnil pobudo zagovornikov internetne nevtralnosti, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj ves internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil so tedaj zatrdili, da bodo začela telekomunikacijska podjetja postopoma ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila rabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, blogerji ne bi mogli več zastonj objavljati svojih besedil, gosto poseljene brezplačne spletne skupnosti (MySpace) in servisi za izmenjavo videoposnetkov (YouTube) pa bi propadle zaradi visokih stroškov prenosa podatkov ali nezanesljivega delovanja.

Načelo internetne nevtralnosti je ena ključnih sestavin, zaradi katere so internetni ideologi verjeli, da sta »svobodnost« in »demokratičnost« vpisani v samo tehnološko bistvo svetovnega spleta. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči povezavo med računalniki, ki uporabljajo univerzalne komunikacijske protokole. Nevtralni internet zato enakovredno obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali piratsko glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest načeloma ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne infrastrukture. Odprtost, ki je omogočala vedno nove načine uporabe interneta, pa ima tudi temno plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri bi bila osebna vozila v bistveno slabšem položaju, so postali zagovorniki internetne nevtralnosti previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to možnost zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voice-over-IP ali voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Kanadski operater Telius je tako leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto, veliki kitajski elektronski cenzorski sistem pa iz internetnega prometa sproti izloča prepovedane vsebine in samodejno odkriva nove kršitelje.

Opustitev načela internetne nevtralnosti bi bilo zelo tvegano, saj zaradi poslovnih povezovanj med telekomunikacijsko in medijsko industrijo nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati. Nadnacionalna medijska podjetja (News Corporation, Sony, Bertelsmann, Viacom, RTL …), ki obvladujejo velik del industrije vsebin (televizijske postaje, glasbene založbe, filmske studie), vstopajo na področje novih medijev in kupujejo uspešne internetne projekte. Iskalniški in oglaševalski velikan Google se ozira po tradicionalnih medijskih podjetjih, telekomunikacijski operaterji pa združujejo kabelska, optična in brezžična omrežja. Čeprav lahko taka podjetja pridobijo skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine ter hkrati obvladujejo še vse oblike dostopa, na posledice tovrstnega lastniškega prepletanja opozarjajo le redki medijski analitiki in nevladna združenja – tudi zato, ker dosedanje študije o posledicah koncentracije medijskega lastništva niso upoštevale vse večje vloge telekomunikacijske industrije in internetnih podjetij na medijski prostor.

Še več. Ker telekomunikacijska podjetja omogočajo razmeroma poceni internetne povezave velikemu delu ameriškega, evropskega in azijskega prebivalstva, lahko internetni uporabniki na svetovnem spletu pridno objavljajo svoje izdelke: videoposnetke, bloge, klepetalnice in druge novomedijske vsebine. Zagovorniki medijske deregulacije, denimo nekdanji direktor ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC Michael Powell, zato vse pogosteje navajajo njihove medijske glasove kot dokaz, da medijska podjetja in države nimajo več nekdanjih monopolov nad vsebinami. Ker naj bi internet sam od sebe prinašal pluralen medijski prostor, regulacija medijskega lastništva in predpisovanje deležev nekomercialnih vsebin ni več potrebno. Vprašanju, ali lahko osamljeni kitajski ali ameriški blogerji tudi v resnici tekmujejo s komunistično partijo ali nacionalno televizijsko mrežo, se zagovorniki deregulacije previdno izognejo. Prav tako idealistični internetni potopisci, kakršna sta Kristof in Friedman.

Internet je v zadnjem desetletju nedvomno postal ena najmočnejših globalizacijskih tehnologij, ki je bistveno olajšala globalen prenos znanja, kapitala, blaga in storitev. Hkrati je, podobno kot pred njim telegraf, telefon, radio in televizija, dramatično povečal hitrost in količino prenosa informacij ter prinesel številne družbene in organizacijske spremembe. Vendar pa – v nasprotju s pričakovanji internetnih teoretikov in globalistov – ni odpravil nacionalne države, izbrisal političnih mej ali bistveno spremenil obstoječih družbenih razmerij. Zato bodo morali prihodnji raziskovalci interneta opustiti zmotne kiberutopistične teze ter se posvetiti konkretnim ekonomskim, pravnim in kulturnim okvirom, v katerih delujejo internetna in druga podjetja. Le tako bomo lahko razumeli, kdo nadzoruje navidezno svobodni internet in kaj to pomeni za njegov prihodnji razvoj.

(Prva objava: Emzin, Maj 2007)

Related articles by Zemanta

• Google’s Tortured History With China (battellemedia.com)
• Week in review: Google slams China censorship (news.cnet.com)