Objava videoposnetka vojaške operacije, ki ga novinarjem Reutersa kljub nekajletnim prizadevanjem od ameriške vojske ni uspelo pridobiti, je še najbolj spominjala na zapleteno obveščevalno operacijo. Assange je domneval, da bodo poskušale ZDA na vse načine odstraniti sporni posnetek s svetovnega spleta, zato je za svojo postojanko izbral Islandijo, ki je lani pripravila enega najmočnejših zakonov za zaščito svobode govora. Posnetek so na neizsledljivih računalnikih gostili hekerski somišljeniki po vsem svetu, ki so z zapletenimi tehničnimi triki poskrbeli, da ameriška vlada po objavi ne bi mogla preprečiti dostopa do spornega videa, če ne bi ravno izključila svetovnega spleta. Vsa elektronska komunikacija med udeleženci Projekta B je bila skrbno šifrirana, uporaba osebnih imen ni bila dovoljena niti v zasebnih pogovorih, imena vira zaupnega helikopterskega videoposnetka pa zaradi lastne varnosti domnevno ni poznal niti sam Assange.

Ko je Assangeeva skupina objavila videoposnetek, so ga takoj povzele številne televizijske mreže in časopisi, kar je ameriški vojski zaradi dolgoletnega prikrivanja informacij prineslo veliko negativne publicitete (videli smo ga lahko tudi na slovenski televiziji). Assange je pripravil več tiskovnih konferenc, na katerih je novinarjem predstavljal svojo spletno organizacijo Wikileaks in njeno prizadevanje za popolno svobodo vseh informacij – brez cenzure, uredniških odločitev in medijskih posrednikov. Povedal je, da Wikileaks vsak dan prejme po več kot trideset zaupnih dokumentov (doslej so jih zbrali že za več kot milijon), ter se pohvalil z nekaterimi odmevnimi preteklimi uspehi: razkritimi navodili ameriškim zasliševalcem v zaporu Guantanamo, objavo spornega dopisovanja med zagovorniki globalnega segrevanja z angleške univerze East Anglia in izbrskanimi skrivnimi priročniki scientološke cerkve. Zaključil pa je z mislijo, da je njegovo spletno mesto od objave helikopterskega posnetka prejelo že več kot 200.000 dolarjev prostovoljnih prispevkov, kar je dokaz, da so ljudje še vedno pripravljeni plačevati za pogumno preiskovalno novinarstvo, ki opozarja na neodgovorno ravnanje oblasti, korporacij in drugih vplivnih ustanov.

Skrivnostni Avstralec, ki je nekoč po spletu nesrečnih življenjskih okoliščin postal iskan računalniški kriminalec, je s svojimi razkritji zaupnih gradiv v zadnjih letih pridobil veliko privržencev, ki so v njegovem protioblastniškem delovanju prepoznali ideale pravičnega (informacijskega) prestopništva, značilnega za znane roparske junake – od angleškega Robina Hooda do avstralskega Neda Kellyja in slovenskega Toneta Haceta. Podoba preganjanega računalniškega gverilca, ki svoje skrivne podvige pripravlja kot pravi akcijski filmski lik, je namreč že od samih začetkov osebnega računalnika močno navzoča med hekersko subkulturo – kot tudi vera v popolno svobodo informacij, ki jo zagovarja Assange.

Vplivni hekerski ideologi, kakršen je ameriški programer Richard Stallman, so svobodo programiranja prvi povezali s svobodo govora, saj so se borili proti politiki velikih programerskih podjetij (predvsem Microsofta), ki so z avtorsko zakonodajo zaščitili programske vrstice svojih izdelkov, da jih programerji niso več smeli zakonito spreminjati in prilagajati lastnim potrebam. Stallmanovi nasledniki so njegove zahteve še zaostrili in trdili, da je za popolno svobodo govora – ki da je ideal vsake zares demokratične družbe – treba najprej zagotoviti popolnoma svoboden pretok informacij. Za radikalne zagovornike informacijske svobode je zato nesprejemljiva praktično vsaka tehnična, pravna, politična, finančna moralna in druga ovira, ki lahko ovira informacijski tok: državne in poslovne skrivnosti, medijska uredniška politika in celo varovanje zasebnosti. »Osvobajanje« teh informacij – med katere sodi tudi nezakonito vdiranje v računalniške sisteme – pa je etično sprejemljivo, dokler računalniški vlomilec ne krši zakona zaradi osebnih koristi in nima zlih namenov.

Assangeov Wikileaks je začel zato kmalu navdihovati prve posnemovalce, kar med drugim kaže primer latvijskega hekerja »Nea«, ki je v začetku letošnjega leta z nezakonitim vdorom v zbirko davčnih podatkov razkril nebrzdano (nezakonito) bogatenje latvijskih bančnikov in direktorjev javnih podjetij ter postal skoraj narodni junak. Vendar taka »etična« hekerska dejanja niso nujno pozitivna – kljub domnevnim dobrim namenom junaških hekerjev in simpatijam, ki jih vzbujajo med delom javnosti. Anonimnih prijav nepreverjetnega zaupnega gradiva na svetovnem spletu pa ni mogoče preprosto enačiti s preiskovalnim novinarstvom in bojem za svobodo govora, čeprav se včasih zdi, da je postalo preiskovalno novinarstvo le druga beseda za nekritično objavljanje anonimk.

Novinar Raffi Khatchadourian, ki je v junijski številki ameriške revije New Yorker podrobno predstavil ozadje Projekta B, zgodovino Wikileaks in nenavadno življenje Juliana P. Assangea, je v svojem prispevku opozoril na nekatere pomembne zadrege zagovornikov popolne svobode informacij. Čeprav je Assange večkrat javno zatrdil, da je glavna naloga Wikileaks razkrivati krivice in razvijati novo obliko »znanstvenega novinarstva«, ki bo temeljila na analizi »necenzuriranih in neobdelanih podatkov«, je Khatchadourian pokazal, da je imel Assange pri objavi zaupnega vojaškega posnetka tudi druge motive.

Objavo je načrtoval predvsem kot napad na vojsko in odmeven medijski dogodek, zato je pri obdelavi posnetka namenoma izpostavil nekatere najbolj pretresljive odseke in pogovore vojakov med operacijo, druge okoliščine, v katerih je nastal posnetek, pa ga niso zanimale (kakšna navodila in informacije so imeli vojaki, kaj se je dogajalo na bojišču …). Poleg tega Assangea ni motilo, da njegov anonimni vir posnetka ni pridobil zakonito (ker da zakoni ščitijo centre moči), da ni nihče preveril njegove verodostojnosti (»zdel se je dovolj pristen«) in da je morda posnetek razkril identiteto nekaterih vojakov, kar bi lahko povzročilo velike težave njihovim svojcem (»objaviti je treba popolno informacijo«). Prav tako se Assange ni ubadal z vprašanjem, ki bi si ga moral zastaviti vsak preiskovalni novinar in njegov urednik – kakšni so motivi anonimnega vira in komu bi taka objava koristila –, ali z razmišljanjem o neskončnih možnostih zlorab, ki jo ponuja njegova spletna stran, na kateri je mogoče anonimno objaviti kar koli. Brez odgovornosti, možnosti popravka ali strahu pred posledicami, razkritjem in sodišči.

»Osvobojene informacije« nikoli niso le nevtralni delci podatkov, ki se pretakajo med računalniškimi omrežji, ampak imajo v fizičnem svetu zelo konkretne posledice, ki so odvisne od neštetih družbenih, kulturnih, političnih in gospodarskih okoliščin. Gola izpostavljenost informacijam pa še ne pomeni razumevanja, saj je za dejansko spoznavanje zapletenih zgodb potrebno bistveno več kot le neskončna informacijska svoboda, v kateri neznani viri na anonimnih spletnih straneh objavljajo nepreverjena gradiva. Assangeovo razkritje zasebnega dopisovanja britanskih klimatologov o domnevnem potvarjanju dokazov za globalno segrevanje in objava videoposnetka, v katerem ameriški vojaki cinično pozivajo svoje iraške žrtve, naj jim že končno ponudijo razlog za strel, sta zato kvečjemu medijsko zanimiva in šokantna. Resničnemu razumevanju ali celo reševanju okoljske problematike, vojne v Iraku in drugih kompleksnih problemov, ki jih s svojim hekerskim osvobajanjem informacij odpira Wikileaks, pa taka razkritja ne pomagajo.

(Sobotna priloga Dela, 3. julij 2010)

Related articles by Zemanta

• You: US private charged with Iraq leak (guardian.co.uk)
• WikiLeaks (schneier.com)
• Pentagon Seeking Out Wikileaks Founder Julian Assange (yro.slashdot.org)

Če hočemo, da je prispevek »televizičen«, mora novinar že v uvodnem prizoru ustvariti vtis, da se nahaja v središču pomembnega dogajanja – sredi ulične množice, na političnem dogodku ali pred dobro znano stavbo. Svoj prispevek mora opremiti s številnimi posebnimi učinki in infografikami, ki na privlačen način prikazujejo pomembna dejstva: delce javnomnenjskih raziskav, citate politikov ali podčrtane stavke iz pomembnih dokumentov. Tem dejstvom morajo slediti čim krajše izjave naključnih mimoidočih (glas ljudstva), uradnih oseb (glas države) in strokovnjakov (glas stroke), ki dajo prispevku ustrezno težo. Nato je treba poiskati kar najbolj povprečnega državljana ali družino (»davkoplačevalca«) in čim nazorneje pokazati, kako ga bo prizadel sprejeti ukrep. V sklepu pa mora novinar v kamero povzeti prispevek, z govorico telesa nazorno ponazoriti, kaj v prihodnosti čaka tega povprečnega državljana, in v zadnjem kadru namigniti, katere osebe ali ustanove bodo odgovorne za njegove tegobe.

Televizijski ustvarjalci že od nekdaj uporabljajo različne prijeme za doseganje nekaterih gledalskih učinkov. Stari videoposnetki, ki jih je britanski BBC v sedemdesetih letih pripravil za šolanje svojih producentov, sistematično prikazujejo, kako osvetlitev, naklon kamere, izrez in glasbena podlaga vplivajo na sporočilo televizijskega posnetka. Bližnji posnetek jeznega demonstranta lahko ustvari vtis velikih in burnih demonstracij, čeprav je zbranih le nekaj protesnikov. Dramatična glasba in ostra osvetlitev spremenita nevtralno sporočilo v nekaj grozečega, še tako radikalno izjavo pa ponavadi omili nadaljevanje stavka, ki ga je mogoče zlahka odrezati. Zato so na BBC veliko prostora namenili vprašanjem novinarske etike in opozarjanju na nevarnosti televizijske manipulacije, saj izbira lokacije, izjave sogovornikov in ilustrativnih podatkov skoraj vedno izraža večinsko družbeno moralo, politično usmeritev medija ali poslovne inetrese medijskega lastnika – kar bi moral razumeti vsak novinar.

Brooker se je v svojem prispevku dotaknil neke druge manipulacije s televizijskim jezikom, ki je postala tako samoumevna, da se je televizijski ustvarjalci večinoma sploh ne zavedajo več. Karikiran Brookerjev »generični televizijski prispevek« kaže, kako poskušajo televizijski ustvarjalci z najrazličnejšimi dražljaji pritegniti begajočo pozornost medijskega potrošnika in jo pretvoriti v gledanost, pri tem pa delovati politično in vrednostno nevtralno. Vendar ti dražljaji za vzbujanje gledanosti nikoli niso nevtralni, ampak imajo zelo konkretne družbene posledice.

To lahko v živo spremljamo tudi v Sloveniji, kjer postajata sovražni govor in politični populizem le sprejemljiva televizijska dražljaja – podobno kot prometne nesreče, nevihte in odpuščanje delavcev. Novinarji pa zaradi profesionalne slepote, na katero opozarja Brooker, niti ne opazimo, da s svojimi generičnimi televizijskimi, časopisnimi in spletnimi prispevki nezavedno pomagamo (so)ustvarjati družbo, kakršne si, upam, ne želimo.

Ocena: Newswipe Charlieja Brookerja na BBC Four

Prva objava: Delo, 17. marec 2010

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Današnji mediji se obnašajo kot podivjana zver, ko v krdelu lovijo najnovejšo senzacionalno zgodbo ter pri tem cefrajo ljudi in njihov ugled na koščke, je na londonskem sedežu tiskovne agencije Reuters pred skoraj natanko dvema letoma povedal odhajajoči britanski laburistični premier Tony Blair. V svoji ostri kritiki otoških medijev je novinarje in medijske lastnike obtožil, da so zaradi vse ostrejše tržne tekme in želje po dobičku pri svojem poročanju žrtvovali »resnico in uravnoteženost«, z nenehnim objavljanjem negativnih zgodb o delovanju njegove vlade pa poglobili ciničen odnos britanskih volivcev do politikov, javnih uslužbencev in politike nasploh.

Argumenti, ki jih je v svojem govoru navedel Blair, so zveneli prepričljivo. Okolje, v katerem delujejo mediji in politika, se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenilo. Televizije predvajajo novice 24 ur na dan, prav tako radii in časopisi, ki so se preselili na svetovni splet in z objavo informacij ne morejo več čakati na izid papirne izdaje. Poleg tega so se tradicionalnim medijem pridružili spletni mediji, blogerji in uporabniki spletnih družabnih omrežij, kar je neizmerno povečalo količino prostora, ki ga je bilo treba vsak dan čim hitreje zapolniti z medijskimi dogodki. Tem spremembam je sledila tudi politika. Ko je leta 1997 prevzel vodenje vlade, so se ukvarjali z enim (medijskim) dogodkom na dan, je povedal Blair. Deset let pozneje so morali pripraviti najmanj eno medijsko temo za dopoldne, drugo za čez dan, do večera pa so se morali javno odzvati še vsaj nekajkrat. »V šestdesetih letih prejšnjega stoletja si je vlada lahko privoščila, da o pomembnih zadevah tudi po nekaj dni ni spregovorila v javnosti, saj se je hotela najprej temeljito pripraviti. Danes se moramo na vse odzvati takoj. Če pri tem zaradi naglice in preobremenjenosti zagrešimo kako napako, ta napaka takoj postane drama, drama pa čez noč prerase v krizo,« je pojasnil.

Ker so postali mediji žrtve neusmiljenega boja za bralce in oglaševalce, poskušajo svoje občinstvo pritegniti z vsebinami, za katere verjamejo, da jim bodo prinesle največ učinka: aferami, krizami, zarotami, škandali in drugimi dramatičnimi dogodki. Zato jim ustvarjanje in stopnjevanje takšnih »kriz« domnevno koristi – čeprav to pomeni, da pri svojem nekritičnem hlastanju za senzacijami pogosto spregledajo pomembna dejstva in izgubijo občutek za mero, v javnosti pa ustvarjajo vtis, da je vlada nenehno v težavah, da je v državi vse narobe ter da so vsi javni uslužbenci in politiki pokvarjeni ali vsaj nesposobni, je bil kritičen Blair. Tak odnos med politiko in mediji pa dolgoročno ne koristi nikomur, saj oboji izgubljajo verodostojnost in zaupanje državljanov, je sklenil britanski ministrski predsednik in pozval medije, naj sami postanejo družbeno odgovornejši, preden jim bodo v pridobljene svoboščine posegli domači in evropski regulatorji.

»Ta Blairov govor ima najmanj eno veliko napako,« je povedal profesor Aeron Davis, ki na londonskih univerzah City in Goldsmiths predava politično komuniciranje. »Prihaja namreč iz ust odhajajočega politika, ki kritizira razmere, brez katerih ne bi verjetno nikoli postal premier in deset let vodil Velike Britanije,« je opozoril Davis (kar je Blair v govoru posredno priznal). Blairova »novolaburistična« vladavina v svojih mandatih ni spodbujala le skrajne liberalizacije medijskega trga, sklenila pakta o nenapadanju z medijskim imperijem Ruperta Murdocha in si poskušala na različne načine podrediti javni servis BBC, ampak je postala tudi sopomenka za brezobzirno medijsko manipulacijo (»spin«), s katero je uspelo Blairu v ključnih trenutkih pridobivati podporo javnosti, krotiti parlament, kadar se ni strinjal z odločitvami vlade, in obračunavati z opozicijo.

Blairov medijski strateg Alistair Campbell, ki se je kot nekdanji ambiciozni notranjepolitični novinar tabloidnega Daily Mirrorja dobro zavedal pomena množičnih medijev v sodobni politiki, je svoje poznavanje novinarskega dela in razmer v medijski industriji spretno uporabil za vzpon in obstoj Blairove vlade. Medijem je znal ponuditi tisto, kar so potrebovali: šarmantne osebnosti, hitre, medijsko prijazne informacije o delu vlade in jedrnate kritike opozicije, primerne za naslovnice tabloidov in napovedi televizijskih poročil. Člane vlade in visoke državne uradnike je naučil uporabljati kratke, vnaprej pripravljene 15-sekundne izjave, s katerimi so v svojih medijskih nastopih (ne)odgovarjali na kakršno koli novinarsko vprašanje. Medijske kampanje je sprožal tako, da je konkurenčnim novinarjem podtikal »ekskluzivne« informacije iz »neuradnih« in »dobro obveščenih« virov. Za pridobivanje javnomnenjske podpore je bil pripravljen osebno ustrahovati kritične avtorje in njihove urednike ali celo prirediti kak vladni dokument – denimo poročilo, s katerim so javnosti dokazovali nujnost posredovanja v Iraku –, zaradi česar se je moral leta 2003 posloviti.

»Cambellova in Blairova metoda upravljanja medijev je nekaj časa delovala, vendar se je na neki točki dokončno obrnila proti laburistom, a tudi vsem drugim politikom,« je prepričan Davis. Ko so mediji spregledali Campbellove metode, so začeli vsako vladno novico obravnavati kot manipulacijo in napadati tudi tiste poteze, ki niso bile slabe. Članki, knjige in dokumentarci, ki so razkrivali zakulisje Campbellovega delovanja, so v javnosti ustvarili vtis, da države ne vodijo več demokratično izvoljeni člani parlamenta in politične stranke, ki vsaj na volitvah odgovarjajo svojim volivcem, ampak vojska neizvoljenih vladnih svetovalcev, lobistov in ciničnih »doktorjev spina«, ki prek medijev manipulirajo z javnim mnenjem. Zadržanost do politikov in politike, ki je bila že od nekdaj značilna za britanske novinarje, pa je postala zaradi občutka (javne) zlorabljenosti še pomembnejša sestavina njihove novinarske identitete – ne glede na svetovne nazore, ki so jih zastopali posamezni mediji ali novinarji.

Ta dosledna zadržanost britanskih novinarjev do politike je bila zelo jasno razvidna tudi iz komentarjev, intervjujev in drugih prispevkov, ki jih je spodbudil Blairov govor. Poznavanje teh odzivov, razumevanje negativnih posledic blairovske kulture spina in ponotranjenje vsaj dela britanske »novinarske identitete« pa bi bilo zelo koristno tudi za številne slovenske novinarje in medijske analitike, ki jih podobni protimedijski nastopi vodilnih domačih politikov ali njihove politične zlorabe medijev (laži, anonimke, lastniški pritiski …) spravljajo v hudo zadrego.

Čeprav so bili le redki britanski novinarji in uredniki pripravljeni sprejeti svoj delež krivde in samokritično priznati, da sta Campbell in Blair znala predvsem spretno izrabljati njihove lastne slabosti in zakonitosti komercialnega medijskega trga, so se za razliko od slovenskih kolegov brez izjeme javno strinjali, da politiki medijem pod nobenim pogojem ne smejo predpisovati, kako in kaj naj pišejo, ali jim določati poklicnih meril. Britanski medijski analitiki ali intelektualci se niso čutili dolžne javno razlagati, kaj je premier v resnici hotel povedati, ali ga braniti pred domnevnimi politično motiviranimi napadi »sovražnih« komentatorjev, kar je postala praksa pri nas. Noben medij, še tako tradicionalno naklonjen laburistom, ni napadal Blairovih kritikov, relativiziral njegove odvisnosti od političnega »spina« ali preračunljivo zagovarjal ostrejše medijske regulacije, s katero je medijem zagrozil odhajajoči predsednik vlade. Nikakršno »alternativno« torijevsko novinarsko združenje ni izrabilo Blairovih besed za ideološki obračun z laburističnimi kolegi in vidne javne osebe niso zagovarjale premierovih dejanj z argumentom, da so z mediji sistematično manipulirali tudi njegovi konservativni predhodniki med vladavino Margaret Thatcher, kar je v Sloveniji pravilo.

Mediji so Blairove obtožbe složno zavrnili, njihovo nezadovoljstvo nad njegovim sprenevedanjem pa je bilo tako močno, da jim je moral Blairov naslednik Gordon Brown pred prevzemom premierske funkcije najprej obljubiti – javno in v zasebnih pogovorih z uredniki –, da v nasprotju s predhodnikom ne bo poskušal ostati na oblasti s pomočjo političnega spina ali se vtikati v njihovo delovanje.

Ta »zmaga« britanskih medijev je bila sicer zgolj simbolična, saj je bilo jasno, da Brown zaradi pravil sodobne medijsko posredovane politike ne bo mogel držati besede, mojstri političnega komuniciranja pa bodo za doseganje svojih ciljev še naprej uspešno izkoriščali neskončne potrebe medijskega trga po hitrih in udarnih novicah. Vendar niti taka simbolična zmaga nikakor ne bi bila mogoča, če bi se britanski novinarji in medijske hiše ob Blairovem napadu razdelili glede na naklonjenost posameznim političnim strankam in bi v svojih zapisih odražali ideološke boje, ki jih vsiljuje njihova domača politika. Kar se vedno znova zgodi v Sloveniji.

(Sobotna priloga Dela, 27. junij 2009)

Razloga za pogovor sta dlje časa trajajoča kriza resnih medijev in nemoč stroke razviti alternativo blagovnemu poslovnemu modelu medijev. Sogovornika verjameva, da je radikalna prenova medijske politike v času globalne gospodarske krize izvedljiva in hkrati nujna. Pogovor ni nastal kot intervju, temveč kot dialog dveh komplementarnih avtorjev.

Gorazd Kovačič je asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kovačič: Poslovni modeli tiskanih medijev, predvsem resnih časopisov, so že nekaj časa v krizi. Prihodki od oglaševanja upadajo, internet pa niti najuspešnejšim časopisom ne prinaša prihodkov, od katerih bi lahko preživeli. V sedanji finančni krizi so se prihodki iz oglaševanja še bolj drastično zmanjšali, zato bo marsikateri časopis propadel. Razprave o poslovnih modelih tiskanih in digitalnih medijev so zamejene z liberalno blagovno paradigmo. Medije obravnavajo kot blago, ki na trgu išče kupce: bodisi kupce vsebin bodisi kupce oglasnega prostora. Kakšna je sploh perspektiva dosedanjega načina financiranja resnih medijev? Z resnimi mediji mislim na tiste, katerih primarno poslanstvo nista zabava bralcev in trženje oglasnega prostora.

Kučić: Le redki člani uprav slovenskih medijskih hiš ali politiki se zares zavedajo, da kriza medijske industrije, o kateri govorimo danes, ni konjunkturna, ampak strukturna. Zato se ne bo končala sama od sebe, če si gospodarstvo opomore, saj se oglaševalci ne bodo vrnili k staremu modelu, s katerim so se doslej preživljala medijska podjetja: k množičnemu oglaševanju za množična občinstva. Če oglaševalci ugotovijo, da jim svetovni splet omogoča neposrednejši, učinkovitejši in cenejši dostop do posamičnih potrošnikov, ne potrebujejo več medijskega posrednika, ki bo zgolj za medijske objave zaračunal dve tretjini celotnega oglaševalskega proračuna. Ker so danes mediji izjemno odvisni od oglaševalskih prihodkov – plačljivi časopisi z oglaševanjem zaslužijo najmanj dve tretjini vsega denarja –, je le malo verjetno, da bi lahko preživeli tak umik oglaševalcev. Vrnitev k neposredni prodaji, s katero so časopisi začeli, se mi ne zdi realna rešitev, saj se doslej ni obnesel še noben model elektronskega zaračunavanja medijskih vsebin: internetne naročnine, plačevanje ekskluzivnega dostopa, elektronska mikroplačila … Prav tako dvomim, da lahko časopise in druge medije reši internetni oglaševalski kolač, saj večino tega denarja pobere Google in drugi tradicionalno nemedijski igralci. Če medijska podjetja ostanejo brez starih virov prihodkov, novih pa si še vsaj nekaj časa ne bodo znali ustvariti, to ne bo imelo posledice le za zaposlene v medijski industriji, ampak tudi za njihove lastnike, saj se jim njihovo medijsko lastništvo morda ekonomsko ne bo več splačalo.

Kovačič: Ali so medijski lastniki kdaj gledali na medije predvsem ekonomsko? Tu so še posebni razlogi, zaradi katerih so določeni poslovni sistemi v Sloveniji kupili medije. Niso jih kupili zato, da bi jim medijska podjetja prinašala finančni dobiček, ampak zato, da medije uporabljajo kot vzvod za pogajanje o različnih poslih, ki jih nadzoruje država.

Kučić: V grobem lahko rečeva, da je država medije od nekdaj dojemala kot propagandno orodje, kapital pa jih je izrabljal kot sredstvo za uveljavljanje različnih gospodarskih in političnih interesov. Sedanja gospodarska kriza je odlična priložnost za ugotavljanje neekonomskih razlogov za medijsko lastništvo – kdo bo v medije vstopal in kdo se bo iz njih umikal. Hkrati je prvič po dvajsetih letih dovoljeno podvomiti v trditev, da je treba medije prepustiti trgu in poskrbeti le za osnovno regulacijo, če hočemo, da bodo učinkovito delovali v javnem interesu. Področje medijev se zaradi krize oglaševalskega modela po desetletjih deregulacije znova politizira. Snovalci medijske politike imajo redko priložnost, da bi na medijskem področju izvedli še kaj več od manjših popravkov medijske zakonodaje, s čimer se bo verjetno zadovoljila sedanja vlada. Višina televizijskega prispevka, postopek imenovanja sveta RTV Slovenija in spremembe pravil za objavljanje odgovora in popravka so sicer pomembne, ampak ne morejo bistveno vplivati na stanje na slovenskem medijskem trgu.

Kriza odgovornega novinarstva se ni začela s krizo medijske industrije

Kovačič: Na področju medijev imamo opraviti z najmanj dvema različnima krizama. Prva je kriza dosedanjega poslovnega modela medijske industrije, ki množično občinstvo prodaja množičnemu oglaševanju. Druga kriza je kriza novinarstva, zlasti njegovih javnih funkcij. O izhodu iz obeh kriz velja razmišljati celostno. Premisliti je treba koncept novinarstva kot prakse, organizacijske oblike medijev in nove načine utemeljitve financiranja medijev.

Kučić: Pri tem je treba upoštevati, da se je kriza novinarstva začela že bistveno pred sedanjo krizo medijske industrije. Vzemiva plačljive časopise. V 80. letih prejšnjega stoletja je tehnološka revolucija v informatiki in tiskarstvu odpravila tretjino produkcijskih stroškov, zaradi razmaha oglaševalske industrije pa je v medije pritekalo zelo veliko novega denarja. Nekateri medijski lastniki so s tem denarjem financirali nove novinarske vsebine in strateško vlagali v razvoj interneta, velika večina pa je prihranke zgolj prelila v dobičke. Ameriški medijski kritik Ben Bagdikian je že tedaj opozarjal, da so medijska podjetja kljub visoki donosnosti vztrajno odpuščala novinarje, krčila izdatke za informativne vsebine in raziskovalno novinarstvo, ukinjala tuja dopisništva in podobno. Zato bi se bilo smiselno vprašati, zakaj sploh reševati medijsko industrijo, če je imela z delovanjem v javnem interesu še manj skupnega kot ima farmacevtska industrija s spoštovanjem zdravniške Hipokratove prisege.

Kovačič: Vprašanje financiranja medijske industrije je tesno povezano s tem, kakšen bo v prihodnosti položaj novinarskih profesionalcev, saj je bila prav profesionalizacija ključen dogodek v dosedanjem razvoju novinarstva. Novinarji so se specializirali za delo, ki je bilo dovolj donosno, da so lahko živeli od njega, in se mu povsem posvetili. Profesionalizacija je omogočila kontinuiteto in kvalitativno rast novinarskega dela, veščin, izkušenj, znanja in informacijskih virov. Poleg tega je novinarskemu cehu in medijem omogočila tudi generiranje specifične informacijske in mnenjske moči vpliva na druge centre moči. Ta vpliv je bil materialna podlaga za avtonomijo novinarjev in medijske sfere kot posrednika med javnostjo in oblastjo. Brez urejenih materialnih pogojev za novinarsko in uredniško avtonomijo ima ideja o avtonomiji predvsem ideološki učinek in prispeva k samozavajanju novinarjev ter k slabitvi njihove razredne zavesti in stanovske pogajalske moči.

Kučić: To je res, vendar se pri iskanju načinov, kako rešiti sedanjo krizo, ne smemo omejiti na reševanje medijskih podjetij ali novinarskih socialnih stisk. Seveda je oboje pomembno, ampak kot smo lahko videli v preteklosti, bogata medijska industrija in materialno preskrbljeni novinarji še ne pomenijo, da bodo mediji delovali v javnem interesu. Poleg tega lahko v javnem interesu delujejo tudi nekateri nenovinarski ustvarjalci vsebin: umetniki, publicisti, pisci internetnih blogov … Kaarle Nordenstreng, finski strokovnjak za medijsko etiko in samoregulacijo, zato opozarja, da je pravica do svobode izražanja ustavna pravica vseh, ne le novinarjev.

Kovačič: Mislim, da se koncept svobode izražanja nanaša predvsem na izražanje mnenj, in ne toliko na proizvodnjo informacij. Toda preden lahko nekdo izoblikuje svoje mnenje, mora imeti dostop do verodostojnih informacij. Če tega nima, sploh ne more imeti tehtnega mnenja. Kriza novinarstva, na primer na zunanjepolitičnem področju, se odraža že na ravni pomanjkljive ponudbe informacij. Mediji, zlasti časopisi, z objavo mnenj le nadgradijo informacije, včasih pa z njimi celo pokrijejo informacijski primanjkljaj. Svoboda izražanja ni zadosten koncept za utemeljitev javnega pomena novinarstva, ampak bilo treba proizvodnjo informacij definirati kot javno službo. To je ustrezna podlaga za javno financiranje novinarstva.

Umik na svetovni splet ni rešitev

Kučić: Morda res, saj lahko prav zahteva po nenehni in organizirani proizvodnji relevantnih informacij najbolj načne vero v domnevno čudežne zmožnosti svetovnega spleta. Internetni ideologi iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja so verjeli, da bo mogoče nekoč z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij povezati vse ljudi in združiti znanje celotnega človeštva po načelu vsi ljudje vse vedo. To prepričanje še danes zagovarjajo številni medijski aktivisti, ustvarjalci alternativnih spletnih medijev in ustanovitelji novomedijskih podjetij. Vendar pa je predstavnik ameriškega združenja potrošnikov Gene Kimmelman že pred leti opozoril, da kvalitativne raziskave internetnih vsebin kažejo na izrazito pomanjkanje izvirnih informacij, zato neskončno število medijskih kanalov samo po sebi ne zagotavlja medijskega pluralizma – kar je bil eden glavnih zagovornikov medijske deregulacije. Kimmelman je ocenil, da je mogoče le nekaj odstotkov vseh internetnih vsebin mogoče oceniti za informativne ali novinarske, pa še te v veliki večini primerov predelujejo novice, ki so jih proizvedli tradicionalni mediji. Tudi ideje o državljanskem novinarstvu, ki so bile v zadnjih letih izjemno priljubljene, navajajo le nekaj posamičnih uspešnih primerov elektronske politične participacije – korejski časopis OhMyNews ter španske in filipinske predsedniške volitve, ko naj bi »pametne množice« s pomočjo mobilnih telefonov zrušile predsednika. Na žalost zagovornikov pa ti posamezni fenomeni niso ponudili nobenega trajnejšega modela, kako bi moralo delovalo spletno državljansko novinarstvo, ki naj bi nadomestilo tradicionalne medije in novinarje. Prav tako težko rečem, da je internet ustvaril nov tip novinarjev, saj se tudi v spletnih medijih ni zmanjšala teža tradicionalnih virov informacij in novinarskih praks. Kar nekaj uspešnih spletnih projektov urejajo medijski profesionalci, ki so zaradi razočaranja prestopili v alternativne medije. Tudi urednika spletnih medijev Vest.si, Jani Sever, in Razgledi.net, Vojko Flegar, sta dolgoletna novinarja Mladine in Dela.

Kovačič: To zgolj pomeni, da je treba zagotoviti pogoje za kontinuiteto novinarskega profesionalizma tudi na novi tehnološki platformi.

Kučić: Kar je zelo težko izvedljivo. Ne le zaradi omenjene internetne ideologije ali dejstva, da trenutno ne poznamo učinkovitega načina za zaračunavanje internetnih vsebin, temveč tudi zato, ker se je na svetovnem spletu ustvaril kult amaterskega proizvajalca vsebin, ki ne dela za plačilo, ampak predvsem zaradi sebe in svoje potrebe po izražanju lastne kreativnosti. Vsa današnja spletna družabna omrežja in večina novih medijev je svoje poslovne modele utemeljila na neplačanem amaterskem delu. Lep primer je Facebook. Platforma je pripravljena tako, da lastniku portala omogoča prodajo agregiranih informacij oglaševalcem, medtem ko je ustvarjanje in nalaganje teh informacij na osebne uporabniške profile neplačano. Vendar so vrednosti oglaševanja tako nizke, da noben proizvajalec vsebin ne more živeti od svojega dela na spletu. Preživi lahko le lastnik platforme ali agregator.

Kovačič: To je sodoben model izkoriščanja, ki delavce manipulira z ideologijo, ki jim pravi, da se z delom samouresničujejo. Tako interpelirani delavci vidijo lastno željo na mestu zunanje komande. In ker so prepričani, da je smisel njihovega dela samouresničitev, so pripravljeni delati za prenizko plačilo. Gre za postfordistični poslovni sistem, v katerem je korporacija predvsem logistični center, ki koordinira podizvajalce in pobira smetano. Marksistično se je treba vprašati, od kod sploh izvira vrednost, ki jo bo podjetje Facebook unovčilo, ko bo prodalo baze osebnih podatkov. Vrednost izvira iz dela posameznih uporabnikov. Če je to delo neplačano, imamo opravka z izkoriščanjem. In ker je motiv posameznikov za to delo kreativnost, lahko govorimo o prostovoljnem izkoriščanju. Sistemsko gledano se s tem internetnim poslovnim modelom dogaja razvrednotenje proizvodnje informacij. Možnosti za pošteno plačevanje profesionalnega novinarskega dela je tu vse manj. Meja med poklicnim novinarjem in amaterskim ustvarjalcem vsebin se zabrisuje in novinarje se vse bolj potiska v položaj prostovoljcev.

Javnost ne pomeni seštevka potrošnikov

Kučić: Vse to so sicer zelo tehtni argumenti za zagotovitev neodvisnega in nekomercialnega vira financiranja novinarskega dela, ki naj bi poskrbelo za proizvodnjo relevantnih informacij. Vendar moram še enkrat opozoriti, da iznajdba poslovnega modela ali uvedba načina financiranja, ki bi zagotovilo preživetje medijskim podjetjem in uredilo socialni položaj novinarskih profesionalcev, še ne pomeni, da bodo mediji postali odgovornejši, kot so bili doslej.

Kovačič: Za samorazumevanje novinarjev bi morala biti bistvena ideja, da mediji služijo javnosti in jo krepijo ter s tem omogočajo kvalificirano sprejemanje avtonomnih odločitev v gospodarstvu, politiki ali kulturi. Brez razsvetljenske predpostavke kritične javnosti, ki naj jo mediji podpirajo, ni smiselno govoriti o konceptu avtonomije novinarjev. Najprej pa se je treba vprašati, kaj sploh je tista javnost, na katero se sklicujejo vsi, od novinarjev do politikov in marketinških agentov. Običajno je javnost prazna referenca, na katero se posamezne institucije ali nosilci moči sklicujejo takrat, kadar obračunavajo z drugimi nosilci moči ali kadar posegajo v zasebnost določenih oseb, na primer popularnih zvezd ali obtožencev v kazenskih zadevah. Ali je javnost, v imenu katere utemeljujemo javni interes, sploh realna zadeva?

Kučić: Za politike so javnost potencialni volivci, za oglaševalce potrošniki, za medije prav tako.

Kovačič: To bi pomenilo, da tabloidi nagovarjajo največ javnosti, da so najbolj javno pomembni in tako najbolj upravičeni do javnih subvencij. A o tej logiki je že nemški sociolog Jürgen Habermas povedal, da je pokazatelj razkroja aktivne kritične javnosti. Ključno je vprašanje o možnosti kritične javnosti kot prakse javnega rezoniranja v današnjih političnih, ekonomskih in medijskih razmerah.

Kučić: Je Habermasovo pojmovanje javnosti danes sploh še aktualno?

Kovačič: Habermas je v Strukturnih spremembah javnosti analiziral tri faze javnosti. Najzgodnejša je bila publika, pred katero so monarhi razkazovali svojo oblast; njena naloga je bilo aklamiranje. Zatem so meščani razvili nov tip javnosti, ki je pomenil prakso izmenjave in soočanja argumentov. Ključen je bil koncept umnosti: za umno je veljala rezultanta svobodne izmenjave mnenj, pri kateri je lahko sodeloval vsakdo. Meščani so javno rezoniranje najprej prakticirali v polju čitalniške kulture, zatem so ga prenesli na področje komentiranja ukrepov oblasti. Habermas v omenjeni knjigi ne piše o delavski politični javnosti, ki je diskutirala taktike razrednega boja, da bi prišla do najboljših analiz in sklepov v razmerah, s katerimi še niso imeli izkušenj. Piše pa o tem, da so meščanski intelektualci začeli svariti pred ljudsko demokracijo, ko so ugotovili, da bi bila vključitev nižjih razredov v meščansko javno mnenje nevarna za meščanske razredne interese. Zagovarjati so začeli profesionalizacijo in tehnokratizacijo politike, torej depolitizacijo državljanov. To je vodilo v ponovno pasivizacijo javnosti kot naslovnika spektakla. Hkrati se je odvila tudi profesionalizacija proizvodnje javnega mnenja oziroma novinarstva. Novinarstvo se je profesionaliziralo prek tržnega modela prodaje informacij bralcem, in to tistim, ki so imeli zadostno kupno moč.

Kučić: To je bil tudi eden glavnih razlogov za propad britanskega delavskega tiska, ki ni propadel zato, ker bi imel premalo bralcev ali prenizko naklado, ampak zato, ker so ga oglaševalci bojkotirali. Pri medijih, ki so preživeli, pa najpomembnejši kupec ni bil več bralec, ampak oglaševalec. Struktura dohodkov kaže, da je tisto, kar mediji prodajajo, predvsem oglasni prostor, medtem ko prodaja novinarskih vsebin prinese le eno četrtino prihodkov. V tej luči ne štejejo posebne informacijske potrebe bralcev, temveč le količina medijskega občinstva. Ta je postala zgolj menjalna valuta med oglaševalci in mediji kot prodajalci oglasnega prostora.

Kovačič: Treba je razlikovati med perspektivo racionalnih odjemnikov informacij in med tržnim poslovnim modelom medijske industrije, ki zaradi odvisnosti od prodaje oglasnega prostora implicira iracionalnost medijskih potrošnikov. Znotraj blagovnega modela, ki je vezan na oglaševanje in v luči razvrednotenja informacij, ki ga prinaša internet, je vse težje zagotoviti materialne pogoje za profesionalno novinarstvo. Poleg tega na medijskem področju ni enotnega trga. Trg je segmentiran in uporabniki kvalitetnih vsebin so postali le ena od subkultur. Predpostavka, da na trgu vsak nakup šteje enako, vsakemu segmentu vsiljuje logiko množičnosti, ratingov, in ga sili v približevanje vsebin povprečnemu konzumentu. Logika tržne ekvivalence ne spodbuja ustvarjanja množičnih dobrih novinarskih vsebin, ampak je pisana na kožo množičnim oglaševalcem.

Kučić: Toda liberalci verjamejo, da racionalni bralci povprašujejo po kakovostnih novinarskih vsebinah, in da lahko ustrezna ponudba na medijskem trgu zadovolji njihov informacijski javni interes.

Kovačič: Za aktivno javnost so potrebni določeni institucionalni pogoji: izobraženost, informiranost, obstoj forumov za izmenjavo mnenj in mehanizmi, ki zagotavljajo vpliv javnega mnenja na dejanske politične odločitve. Državljanska javnost je relevantna le, če obstajajo možnosti za participativno demokracijo. V samoupravljanju je bilo za politično participacijo bistveno to, da udeleženci niso izražali le mnenj, temveč so tudi sprejemali konkretne odločitve, kljub partijski cenzuri ključnih odločitev. Brez vpliva občanov na odločitve ne bi bilo interesa za udeležbo. Racionalna javnost kompetentnih udeležencev je pomembna tudi v gospodarstvu. Mali investitorji lahko investirajo denar bodisi po lastnem scenariju bodisi ga zaupajo profesionalnim upravljavcem. V drugem primeru so odtujeni od poslovanja podjetij in jih zanima le čim višji donos. Da bi upravljavci financ zagotovili te donose, si morajo izmišljevati finančne malverzacije. Na koncu ti finančni baloni počijo in mali investitorji ostanejo brez vsega. Tako za male investitorje kot tudi za gospodarski sistem je koristno, če so udeleženci trgov osebno informirani. Drugače pa je s političnimi in poslovnimi elitami. Te reproducirajo svoj prednostni položaj s pomočjo tega, da so državljani in tržni subjekti slabše informirani o dogajanju.

Iskanje neodvisnih virov za sofinanciranje medijev

Kučić: Kako bi lahko v razmerah krize javnih nalog novinarstva, krize oglaševalskega poslovnega modela in neizvedljivosti internetnega kupovanja kvalitetnih vsebin reorganizirali medijski sistem – financiranje, zakonodajo, regulacijo in novinarski poklic?

Kovačič: V sedanji zgodovinski konstelaciji je treba razmisliti o možnosti uveljavitve neblagovnih poslovnih modelov javno pomembnih medijev. Če je kolizija med javnim interesom na področju medijev in med komercialno naravnanostjo medijskih podjetij vse hujša, je treba statusno ločiti javne medije oziroma javne medijske vsebine od tistih, katerih pretežni namen je trženje oglasnega prostora. Govoriti o tem, da so vsi mediji javni mediji, je nesmiselno. Komercialno medijsko produkcijo lahko obravnavamo kot vsak drug posel. Za javno pomembne medije pa je treba zagotoviti javno sofinanciranje, če se izkaže, da je v obstoječih poslovnih modelih ogroženo.

Kučić: To pomeni, da odpadejo tudi modeli neprofitnih medijskih organizacij, kakršen je, na primer, londonski Guardian, ki sicer ustvarjene prihodke vrača v časopis, a se mora vseeno preživeti na trgu. Kje torej poiskati vire prihodka, s katerimi bi se mediji osvobodili pritiskov trga in lastnikov ter začeli služiti interesu državljanov? Bi morale države obdavčiti oglaševanje? Bi se morali časopisi organizirati po načelu javnega servisa? Ali pa bi morali postati neprofitne organizacije po zgledu ameriških univerz in upati, da jih bodo podprli dobronamerni donatorji, kar sta nedavno predlagala David Swensen in Michael Schmidt v New York Timesu?

Kovačič: Viri javnega financiranja bi gotovo morali biti relativno neodvisni od vlade, da se ne bi ponovila zgodba »javne« RTV Slovenija, nad katero so pridobile nadzor vladajoče stranke. Obenem bi z njimi morali zagotoviti neodvisnost financiranja javno pomembnih vsebin od oglaševalskega sektorja, ki je druga sistemska rakasta rana medijev. Predlagam dva javna finančna vira. Prvega bi pridobili tako, da bi obdavčili oglaševanje. Razdelitev mase zbranih davkov med upravičence bi upravljal poseben sklad z mešano upravo, ki bi jo, na primer, imenovali država, novinarski ceh in stroka. Tako bi prek redistribucije zagotovili investiranje dela oglaševalskega kolača v javno pomembne vsebine. Poleg tega bi se morali s tega naslova subvencionirani ustvarjalci javno pomembnih vsebin še vedno potegovati za prispevke bralcev. Če ti niso več pripravljeni kupovati časopisov, je treba uveljaviti drugačen način plačevanja. Plačevali bi jih lahko z namensko usmeritvijo določenega odstotka dohodnine. Mislim, da bi bilo treba odstotek dohodnine, namenjen neprofitnim dejavnostim, močno dvigniti. Pri tem predlagam sektorski razrez. Na primer: do en odstotek dohodnine lahko davkoplačevalec nameni posameznim medijem in založbam, to je njihovi javno pomembni produkciji, do en odstotek neprofitnim kulturnim ustanovam javnega pomena, do en odstotek pa ostalim nevladnim organizacijam. Na ta način bi kljub internetni revoluciji mediji še vedno pridobivali znaten del prihodkov na trgu. Podobno so nekatere druge javne službe, denimo dimnikarji ali odvetniki, na eni strani javno regulirane, na drugi pa so posamezni ponudniki v medsebojni konkurenci.

Kučić: Zagotovitev vira financiranja je le prvi korak. Televizijski prispevek, iz katerega se delno napaja nacionalka, je razmeroma neodvisen vir financiranja, a jo lahko p olitične stranke še vedno nadzorujejo prek programskega sveta RTVS in nekaterih drugih mehanizmov. Podobno velja za medijski sklad, ki je bil ustanovljen, da bi spodbujal medijski pluralizem in subvencioniral nastanek nekomercialnih vsebin, a za podeljevanje sredstev nima izdelanih jasnih meril, v podeljevanje denarja pa so se v preteklosti že vpletali politika in interesni lobiji. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti, kje so dejanske pomanjkljivosti teh oblik sofinanciranja medijev, kdaj pa gre le za slabo izvajanje teh modelov zaradi pomanjkljivega nadzora in neučinkovitih sankcij.

Pomanjkanje meril za razdeljevanje medijskih subvencij

Kovačič: Pomembna je tudi ločitev med komercialnim in javno subvencioniranim delom medijske produkcije. Če posamezni javno subvencionirani medij pridobiva tudi oglaševalske dohodke, je treba zelo strogo nadzirati namensko uporabo javnih subvencij za vsako oddajo oziroma rubriko posebej. Pod tem pogojem bi lahko za javne subvencije s posameznimi oddajami kandidirali tudi komercialni mediji.

Kučić: RTV Slovenija je zagotovo prva, ki bi morala uvesti ločeno knjigovodstvo za javno financiranje in za komercialne oddaje. V britanskem BBC-ju že dolgo uporabljajo poseben test javnega interesa, s katerim presojajo, ali je neka oddaja ali projekt upravičen do denarja, ki ga BBC pridobi s televizijskim prispevkom, ali ga morajo uvrstiti med komercialne dejavnosti. Vendar se kljub ločenemu računovodstvu in razločevanju vsebin tudi na BBC-ju vse težje branijo pred kritikami komercialne medijske industrije, ki trdi, da BBC ni upravičen do celotnega televizijskega prispevka, ampak bi ga moral deliti tudi s komercialnimi televizijami, ker naj bi tudi one pripravljale vsebine, ki služijo javnemu interesu. Zagovorniki sedanje ureditve se bojijo, da bilo tako razdeljevanje televizijskega prispevka nevarno, ker bi lahko komercialne televizije in njihovi lobisti tako zrelativizirale idejo »javnega interesa«, da bi ga morali navsezadnje opustiti. Tak razplet ne bi imel nobenega pozitivnega vpliva na javni interes, ampak bi le oslabil BBC, ki naj bi je svoj monopol doslej v večini primerov uporabljal pozitivno. Po drugi strani se tudi zagovorniki kakovostnega novinarstva strinjajo, da lahko v nekaterih primerih tudi rumeni tisk opravlja družbenokoristno vlogo.

Kovačič: Zdaj sva zašla v nevarne vode. Pogovor sva zastavila kot utemeljitev nove eksistenčne forme kvalitetnega novinarstva. Zdaj pa se zdi, da je tudi rumeni tisk javno pomemben in skorajda upravičen do subvencij ministrstva za kulturo. Opredeliti bo treba še dodatne kriterije, ki bi tabloide izključile iz javnih subvencij.

Kučić: Najpogostejši argument je, da se lahko dobri in vplivni tabloidi financirajo tržno.

Kovačič: Toda tržna uspešnost ni kvalitativni kriterij za opredelitev novinarstva, ki je v javnem interesu. Vzemiva tale primer: novica, da je Anja Rupel nabavila nove zavese, je tabloidna in zadeva zasebno življenje neke zvezdnice; novica, da je Meta Rupel nabavila novo metlo, pa je javno pomembna, ker zadeva davkoplačevalski denar.

Kučić: Recimo.

Kovačič: Vendar je ta argument dvomljiv. Spada v neoliberalni diskurz, ki državljane obravnava kot davkoplačevalce, volivce kot potrošnike strankarskih storitev … Marx je temu rekel blagovni fetišizem: razmerja med ljudmi štejejo kot razmerja med denarnimi vrednostmi. Toda če je kriterij za javno pomembnost informacij prizadetost javnega denarja ali pa denarja številnih ljudi, potem težko opredeliva, na primer, novice o genocidu v Ruandi kot javno pomembne. Ali še hujši primer: če je materialna korist temelj javnega interesa, smo zainteresirani za to, da mediji ne poročajo o etničnem čiščenju v Sudanu, ki je povezano s tem, da določene korporacije poceni pridobivajo koltan in nam prodajajo poceni mobilne telefone.

Kučić: Ne le to. Kdor bi uvedel kakršno koli obliko javnega financiranja medijev, bi moral znati odgovoriti na neštete očitke in kritike. Prvega poznamo iz kulture: zakaj bi z mojim denarjem podpirali vsebine, ki jih sploh ne gledam? Drugega uporabljajo lobisti komercialnih medijskih podjetij: javno financiranje bi pomenilo motnjo na trgu in bi javno financiranim medijem omogočilo nepošteno konkurenčno prednost pred komercialnimi medijskimi podjetji. Tretjega smo lahko zasledili pri nacionalki, ki je presojo o javnem interesu kratko malo prepustila logiki večje ali manjše gledanosti. Poleg tega pa bi morali tudi preprečiti, da bi se zaradi zagotovljenega javnega financiranja mediji nehali ozirati na želje in potrebe bralcev, kar bi lahko pripeljalo do samozadostnosti in nepomembnosti javno financiranih medijev.

Kovačič: Zakaj nepomembnost? Iz česa novinarji sploh črpajo svojo pomembnost? Ta hip je najodmevnejša novinarska zgodba razkritje ilegalne gradnje MNZ. Objava te zgodbe povzroča težave določenim nosilcem moči. Vplivnost medija ali novinarja izhaja iz informativne moči, iz obveščanja javnosti. Izziv so strogi kriteriji in mehanizmi evalvacije, ki jih potrebuje vsak sistem javnega financiranja. Z njimi preprečimo sinekuro in zagotovimo pravičnost do tistih, ki ne dosegajo meril za subvencije. Taki kriteriji so že razviti na področju umetnosti, znanosti, zdravstva … Ali novinarska stroka ima kriterije za prepoznavanje dobrih novinarskih izdelkov?

Kučić: Ironično je, da novinarji subjektivno kar dobro vemo, kaj je dober novinarski izdelek, skoraj nihče pa si ne bi upal tvegati in postaviti določena objektivna merila. Še uredniki ne, čeprav bi morala to biti ena izmed njihovih glavnih nalog. Slovenski uredniki zato večinoma delujejo predvsem kot tehnični operativci, kot uradniki. Nimajo pa se časa ali volje ukvarjati z uredniško politiko, zato tudi nimajo strokovne avtoritete. To pomanjkanje objektivnih meril v praksi pogosto prispeva k prepričanju, da je danes vsak lahko novinar. Zato je Dnevnikov novinar Rok Praprotnik pred nekaj meseci predlagal uvedbo novinarskih licenc. Za ta ukrep obstaja nekaj tehtnih argumentov, vendar se novinarske licence doslej niso najbolje obnesle, saj so povzročile nastanek nekakšne novinarske aristokracije.

Kovačič: Z licencami bi zagotovili razliko med pravimi novinarji in ostalimi komunikacijskimi delavci, od predstavnikov za stike z javnostjo do diletantov. V akademskem svetu imamo dilemo, ali naj kvaliteto raziskovalnega dela ocenjujejo birokrati ali drugi raziskovalci. V prvem primeru se kvalitativni kriteriji spremenijo v kvantitativne, zlorabe pa niso izključene: člani dobro organiziranega omrežja citirajo drug drugega in si s tem zvišujejo točke. V drugem primeru strokovnjaki ocenijo kvaliteto predloženih objav. Toda v majhnem in relativno nekonkurenčnem okolju, kakršno je slovensko, lahko prevlada kolegialnost. Na ministrstvu za kulturo je sistem evalvacije kombiniran: prvo, formalno selekcijo opravijo uradniki, drugo pa komisije ekspertov, ki avtoritativno ocenijo kvaliteto ustvarjenih dosežkov in predlaganih projektov. Jasno je, da so člani komisij predmet pritiskov in lobiranja, a ne vidim boljše rešitve od te, da se v komisije imenuje močne in kompetentne osebnosti. Birokratsko podeljevanje licenc je namreč najbolje podrediti hierarhiji strokovne avtoritete znotraj novinarskega ceha, če ta funkcionira. Funkcionira pa lahko, če sta zagotovljena dva materialna pogoja: finančna kontinuiteta in neodvisnost medijskih hiš.

Razlastitev medijskih lastnikov?

Kučić: Se ti zdi, da je to v Sloveniji realno? Upoštevaj, da je za slovenske novinarje normalno, da se med sabo delijo po tem, kdo simpatizira z določeno politično opcijo. Politikom dopuščamo, da v našem imenu definirajo medijsko politiko. Vse imamo podvojeno: dve novinarski društvi, dve novinarski nagradi, dve garnituri medijskih analitikov, dve skupini medijskih strokovnjakov … Zato si ne predstavljam, komu bi novinarji priznavali avtoriteto do presojanja kakovosti njihovih izdelkov in pravico do podeljevanja novinarskih licenc. In to kljub dejstvu, da je v mlajši generaciji novinarjev več podiplomsko izobraženih kot kdaj koli, in da so dobro obveščeni o položaju novinarjev v tujini. Morda so v posvečanju stroki in izobraževanju preveč apolitični, ali pa so kratko malo ponotranjili tržno in menedžersko ideologijo, zunaj katere marsikdo ne zna več misliti.

Kovačič: Partitokracija je velik problem Slovenije. Toda izkušnje s prejšnjo vlado so jasno pokazale, da sta večja težava samocenzura in prostovoljna kolaboracija novinarjev v verižni reakciji kot pa neposredni politični pritiski na vsakega novinarja posebej. Mislim, da sta apolitičnost in upogljivost večine novinarjev paradoksalni okoliščini, ki bi državi celo olajšali izvedbo radikalne reforme medijske politike. Razmisliti je treba o možnosti razlastitve tistih lastnikov časopisov, ki bodisi instrumentalizirajo uredniško politiko za svoje poslovne interese bodisi finančno izčrpavajo časopise kot hčerinska podjetja. Dejstvo je, da so nekateri od teh lastnikov zašli v resne finančne težave in je njihovo premoženje postalo zelo poceni. To bi bil prvi korak. V drugem koraku bi morali premisliti tudi o spremenjeni organizacijski strukturi časopisov. Menim, da bi bilo za javni interes bolje, če bi imeli resni časopisi status neprofitnih zavodov, ki bi jih upravljali sami novinarji in ostalo zaposleno osebje. Neprofitni zavod je uveljavljena pravna oblika organizacij, katerih poslanstvo je javni interes. Hkrati je treba razmisliti tudi o statusu samih časopisnih medijskih hiš, če se tiskanje resnih časopisov sploh ne bi več izplačalo in bi v celoti prešli na internet. Ali ne bi bilo v tem primeru smiselno povsem prepovedati oglaševanja v subvencioniranih medijih oziroma oddajah ali rubrikah? To bi zahtevalo dovolj visoko subvencijo, toda s prehodom distribucije na internet bi velik del stroškov odpadel.

Kučić: Ti prihranki bi bili veliki. Časopisi danes porabijo 40 odstotkov vsega denarja za dostavo informacij do bralcev. Pri internetni distribuciji so ti stroški skoraj nični. Če bi New York Times kupil elektronski bralnik vsakemu bralcu tiskane izdaje, bi ga to danes stalo približno 300 milijonov dolarjev, letnih stroškov s tiskom in distribucijo pa ima skoraj 650 milijonov dolarjev. Vendar se ne smemo preveč zanašati na tehnologijo, saj smo videli, kako so lastniki naložili prihranke, ki jih je pred dvema desetletjema omogočila uvedba digitalnega tiska. Stroški novinarskega dela bi bili še vedno previsoki, da bi jih lahko izdajatelji pokrili z javnim sofinanciranjem. Zato menim, da bi morala država poleg sofinanciranja medijev poskrbeti še za nekatere druge ukrepe: podpirati nastanek novih internetnih medijev z olajšanjem dostopa do zagonskega kapitala in uvedbo posebnih davčnih olajšav za medijske donacije, pa tudi zagotoviti, da bodo tudi nekomercialni mediji imeli dostop do digitalnih frekvenc. Financiranje medijskih vsebin je smiselno le, če poleg produkcije zagotovimo tudi pravico in možnost dostopa do teh vsebin. Zato medijska politika že zdavnaj ne bi smela biti samo v pristojnosti kulturnega ministrstva, saj je neločljivo prepletena tudi s področjem telekomunikacij, intelektualne lastnine, varstva konkurence, delovnopravne zakonodaje, davkov in sociale, česar dosedanji oblikovalci medijske politike niso najbolje razumeli.

Prve zgodbe je iskal v Afriki, se za nekaj časa ustalil v manjšem kanadskem mestecu in nato postal dopisnik Guardiana iz Vietnama. V sedemdesetih letih je postal urednik Guardianove zunanjepolitične redakcije in pozneje napredoval v uredniškega direktorja. Na tem položaju je dodobra spoznal ekonomiko časopisne panoge ter naravo odnosov med poslovnim in vsebinskim delom časopisa, spopasti pa se je moral tudi z večino finančnih in organizacijskih pasti, ki jih prinaša uvajanje novih tehnologij v medijska podjetja.

Danes je eden izmed direktorjev Fundacije Guardian.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 21. marec 2009

Kdo bo še plačeval za novinarstvo?

Ko začnejo prekaljeni medijski komentatorji v svojih kolumnah presenečeno ugotavljati, da so si prejšnji večer na komercialni televiziji ogledali film, ki ga ni prekinil niti en televizijski oglas, je to znamenje, da se dogaja nekaj, česar še pred nekaj meseci ni mogel predvideti niti najbolj črnogled medijski analitik, je priznal dolgoletni britanski novinar in urednik Ian Wright. Vendar je tudi poudaril, da za propad nekaterih uglednih časopisov v ZDA (Rocky Mountain Newsa, Seattle Post-Intelligencerja …), napovedana množična odpuščanja v britanskih medijih ter vseevropsko krčenje televizijskega programa na komercialnih in javnih televizijah ni kriva samo globalna gospodarska kriza, ampak tudi zastareli poslovni modeli medijskih podjetij, ki se niso prilagodili novim gospodarskim in tehnološkim razmeram.

Ta ugotovitev je za medijska podjetja še bolj boleča od same gospodarske krize, saj opozarja, da medijem tudi morebitno izboljšanje gospodarskih kazalcev ne bo zagotovilo dolgoročnega preživetja. Vzemimo samo časopise, je opozoril Wright. »Padanje tiskane naklade je neustavljivo, prav tako selitev bralcev in oglaševalcev na svetovni splet, ki nista odvisna od sedanje krize. Vemo, da s tiskom ne moremo preživeti in hkrati nimamo prav nobenega zagotovila, da bo na spletu kaj bolje, saj ni še nihče ugotovil, kako tržiti elektronske časopisne vsebine. Poleg tega se za spletni oglaševalski kolač ne potegujemo samo tradicionalni mediji – ne glede na obliko, v kateri izhajamo –, ampak tudi velika novomedijska in tehnološka podjetja (Google, Yahoo, Microsoft …), ki zelo dobro razumejo splet in dosegajo neprimerno večjo kritično maso uporabnikov kot mi,« je pojasnil Wright. Zato pred spremembami niso varni niti lastniki elektronskih medijev, ki se bodo prav tako morali nekako prilagoditi spremenjenim gledalskim navadam in selitvi »televizijskih« vsebin na zaslone osebnih komunikacijskih naprav.

Mediji in oblikovalci medijske politike bodo tako morali odgovoriti predvsem na eno vprašanje – kako še naprej financirati novinarske vsebine, ki bodo ljudi informirale, izobraževale, jih zabavale in jim pomagale razumeti čas in družbo, v kateri živimo, je prepričan Wright. Ne glede na obliko, v kateri bodo dosegle bralce ali gledalce.

Radi poudarjate, da je treba za razumevanje sedanjih razmer v medijski industriji najprej spoznati njeno zgodovino. Kako nam lahko zgodovina pomaga razumeti krizo, v kateri so se danes znašli časopisi?

Med drugim nam lahko pomaga razumeti, zakaj je zmanjšanje oglaševalskih proračunov, s katerim so se podjetja lani odzvala na gospodarsko krizo, časopise tako hitro prignalo na rob propada. Bistveno hitreje kot smo pričakovali.

Zaradi njihove skoraj popolne odvisnosti od oglaševalskih prihodkov?

… ki je posledica specifičnega razvoja časopisnega trga v zadnjih dveh desetletjih. V šestdesetih in sedemdesetih letih je Guardian z oglasi pridobil slabo tretjino prihodkov, ostalo smo zaslužili s prodajo časopisa. Ko je avstralski medijski mogotec Rupert Murdoch v osemdesetih letih razbil tiskarske sindikate in prevzel londonski Times, se je marsikaj spremenilo. Bistveno so znižali stroški tiska, Murdoch pa je v Timesu povečeval delež oglaševanja in hkrati zniževal prodajno ceno časopisa, kar je imelo nekaj pomembnih posledic. Vsi plačljivi časopisi so morali slediti Murdochovemu modelu, če so hoteli preživeti, zato so tudi oni povečevali delež oglaševanja in vstopali v cenovne vojne z nižanjem cene svojih časopisov. Te cenovne vojne so postopoma pripeljale do prvih brezplačnikov, ki so se v celoti financirali z oglaševanjem, plačljivi časopisi pa danes s prodajo ustvarijo le približno četrtino svojih prihodkov. Zato je bil nedavni umik oglaševalcev toliko bolj boleč.

Kako je vse večja odvisnost od oglaševanja vplivala na časopisno industrijo? Kritični medijski teoretiki opozarjajo, da so postali oglaševalci za časopise pomembnejši od bralcev, vsebina pa se je zaradi lova na oglase pospešeno komercializirala.

Ni tako preprosto. Razmah oglaševalske industrije in zmanjšanje proizvodnih stroškov, ki so jih prinesle tehnološke spremembe – predvsem uvajanje osebnih računalnikov in digitalizacija tiska –, sta časopise finančno zelo okrepila. Ti dodatni prihodki so bralcem za enako ceno časopisa prinesli bistveno več vsebine, saj smo še v sedemdesetih letih izhajali na največ 32 straneh, če smo imeli srečo, danes pa imajo lahko britanski dnevniki skupaj z vsemi prilogami tudi po več kot sto strani, na katerih ne manjka kakovostnih novinarskih vsebin. Časopisi so lahko zaposlovali nove novinarje, ustanavljali nove priloge, vlagali v svetovni splet, razširili ponudbo založniških dejavnosti …

Pod pogojem, da so bili njihovi lastniki pripravljeni vlagati v vsebino in niso zgolj pobrali večjih dobičkov.

No, seveda. Od vsakega posameznega medijskega lastnika je odvisno, kako bo razporejal prihodke, ki jih zasluži s svojim izdelkom. Nekateri mediji se obnašajo zgolj kot komercialna podjetja, ki želijo na medijskem trgu zaslužiti čimveč denarja, drugi verjamemo, da moramo biti mediji tudi družbeno odgovorni. Vse to so stare dileme, ki se vlečejo že od samih začetkov novinarstva. Vendar pa želim poudariti nekaj drugega. Če smo se doslej ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako (ne)odgovorno medijska podjetja porabljajo denar, ki so ga ustvarila na medijskem trgu, nas danes čaka precej hujši izziv – ugotoviti, ali bodo mediji v prihodnosti sploh še lahko financirali novinarske vsebine. Predvsem časopisi, ki jih je preplet tehnološkega napredka, spremenjenih bralnih navad in gospodarske krize najbolj prizadel.

Kaj lahko reši časopise? Na rast tiskane naklade ne morejo računati, oglaševalski model je v krizi, bralci in oglaševalci se selijo na svetovni splet …?

Časopisi so se v resnici znašli v izjemno težkem položaju. Guardianovci se radi pohvalimo, da nam je prehod na svetovni splet zelo dobro uspel. Ker so naši lastniki verjeli, da je selitev na splet nujna in so jo razumeli kot najpomembnejšo razvojno naložbo, je postal Guardian prava spletna velesila, čeprav je bil prej skorajda nišen časopis. Vendar pa se hkrati zavedamo, da nam ta uspeh ne zagotavlja preživetja, saj večino prihodkov še vedno ustvarimo s tiskano izdajo, dosedanji modeli plačevanja elektronskih vsebin pa se časopisom in drugim medijem niso obnesli, saj ljudje niso bili pripravljeni plačevati za vsebine, ki so jih na drugih straneh dobili zastonj. Poleg tega morate vedeti, da je tudi lov na spletne oglase zelo zahteven, saj največ prihodkov od spletnega oglaševanja poberejo podjetja, ki vsebin ne ustvarjajo, ampak jih samo zbirajo in prilagajajo spletnim uporabnikom – kar zelo spretno počne Google. To v praksi pomeni, da sta v krizo zašla oba ključna poslovna modela, po katerih so doslej delovala medijska podjetja: prodaja vsebin, ker jih ni več mogoče zaračunavati, in prodajanje pozornosti medijskega občinstva v zameno za oglase. Zato se bojim, da bodo morali časopisi in drugi tradicionalni mediji postati izjemno iznajdljivi pri pridobivanju denarja, s katerim bodo financirali novinarske vsebine. Morda bodo morali vsebine celo financirati s čisto drugimi viri prihodkov. Tole utegne zveneti kot učenje krive vere, ampak menim, da bodo morala medijska podjetja začeti precej bolj izkoriščati prodajne možnosti, ki jih ponuja svetovni splet.

Se vam ne zdi, da bo težko postaviti mejo, kaj so še sprejemljivi viri takšnega financiranja? Že pri objavljanju oglasov za vroče telefone in velike avtomobile imate lahko resne etične pomisleke. Kaj šele, če bi začeli časopis financirati s prodajo erotičnih storitev in prodajo velikih avtomobilov.

Kar nas spet vrne k vprašanju družbene odgovornosti (smeh). Primerjava z oglasi je v resnici zelo smiselna. Vzemimo, da ste časopis, ki se družbeno odgovorno zavzema za enakopravnost žensk, varstvo okolja in trajnostni razvoj, kar od vas pričakujejo tudi vaši bralci. Pri odločitvi za objavo erotičnih ali avtomobilskih oglasov zato ne gre le za vprašanje morale, ampak tudi za poslovno presojo. Boste z objavo takih oglasov zares pritegnili bralce, ki jih želite pritegniti? Boste odgnali tiste, ki jih želite obdržati? Boste sploh lahko izhajali kot družbeno odgovoren časopis, če boste zavrnili oglase avtomobilske industrije? Kruta vprašanja.

Na Guardianu poskušate že od nekdaj loviti ravnotežje med družbeno odgovornostjo in zakonitostmi medijskega trga. Je tak poskus tudi vaše zavzemanje za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj? Tako namreč postajate zanimivi za oglaševalce, ki hočejo s poudarjanjem družbeno odgovornega podjetništva izboljšati svojo podobo v javnosti – predvsem to velja za naftne in farmacevtske družbe, banke, zavarovalnice …

Ne bom trdil, da nismo v tem trendu prepoznali potencialnega vira oglaševalskih prihodkov. Vendar se pri tem nismo ozirali samo na, kot pravite, domnevno družbeno odgovorne oglaševalce, ampak smo se odzvali tudi na spremenjene vrednote naših bralcev. Ta trend so že pred časom opazili britanski trgovci, saj se je v trgovinah zelo hitro povečevala prodaja organsko pridelane hrane – sadja in zelenjave. Oznaka »organsko« v resnici pomeni le to, da je bila zelenjava pridelana na način, ki je prijaznejši do prsti in okolja. Kljub temu pa je marsikdo prepričan, da ima organska hrana tudi boljši okus, čeprav gre večinoma le za psihološki učinek. Zelo podobno je tudi s časopisom.

Da ima boljši okus, če objavlja okolju in etiki prijazne oglase?

Natanko tako (nasmešek).

V svojem nastopu ste omenili, da bo sedanja gospodarska kriza precej okrepila javne medije, v britanskem primeru BBC, saj se financira iz televizijskega prispevka, zato precej manj občuti posledice izpada oglaševalskih prihodkov. Kako bo to vplivalo na medijski trg?

Vloga BBC na britanskem medijskem trgu je zelo kompleksna. Vzemimo samo področje svetovnega spleta. BBC je zaradi svoje velikosti in vpliva zaslužen za številne tehnološke inovacije in premike, ki skoraj zagotovo ne bi bile možne, če njegovo vodstvo ne bi tako tako odločno podpiralo njegove širitve na svetovni splet. Njegov položaj je v marsičem monopolističen – navsezadnje je edino medijsko podjetje, ki je upravičeno do televizijskega prispevka –, a je treba priznati, da je bil njegov monopol večinoma uporabljen pozitivno. Pogosto je bil ena izmed redkih protiuteži komercialni medijski industriji, ki jo je poosebljal Rupert Murdoch …

… in vendar je tudi Guardian naredil precej uslug Murdochovemu lobiju, saj se je v preteklih letih večkrat pridružil napadom na BBC in se zavzemal, da mora država omejiti uporabo denarja iz naročnine pri financiranju spletnih projektov – čeprav hkrati priznate, da je bilo to dobro za britansko javnost.

V nekem obdobju je bilo to sicer dobro za britansko javnost, vendar je BBC hkrati postajal tudi vse večja motnja na internetnem medijskem trgu. Banalen primer: če sem v soboto ali nedeljo pregledoval Guardianovo spletno stran, sem imel občutek, da se na njej ni prav dosti dogajalo. Na BBC-jevi spletni strani pa je bilo novic skoraj toliko kot na običajne delovne dneve, ker so si lahko privoščili polno novinarsko ekipo. Britanski časopisi smo se zato spet znašli v zelo nezavidljivem položaju. Na eni strani smo bili prisiljeni vse naše preživetvene upe staviti na svetovni splet, na drugi strani nas je tam pričakal mogočni BBC, ki mu je preživetje na trgu zagotavljal televizijski prispevek, in ki je s svojimi vsebinami pritegnil znaten del britanskih uporabnikov interneta – predvsem tistih, ki jih zanimajo novice. Ta problem še vedno obstaja in se v času gospodarske krize še poglablja.

Predstavniki novinarskih sindikatov opozarjajo, da želijo številni lastniki krizo izrabiti tudi kot izgovor za klestenje stroškov in zmanjšanje števila zaposlenih, kar so si sicer že dolgo želeli, a se zaradi strahu pred negativnimi odzivi javnosti tega niso upali storiti. Kako kot nekdanji uredniški direktor komentirate ta opozorila? Kakšna je v kriznih časih lastnikov medijskih hiš?

Ne morem govoriti v imenu Guardiana, zato je to le moje osebno mnenje. Mislim, da preradi pozabljamo, da je bilo zadnje desetletje v marsičem izjemno. Zaradi neznanskega razmaha medijske in oglaševalske industrije je bilo na trgu zelo veliko denarja, ki nam je omogočil doslej nesluteno širitev medijskih dejavnosti, razvoj novih rubrik in tehnoloških inovacij, zaposleni v medijski industriji pa smo za svoje delo pogosto prejemali zelo spodobne plače. Vendar nas je to obdobje tudi uspavalo, saj smo verjeli, da bo zlata medijska doba trajala večno. Zdaj, ko je jasno, da so dobri časi za nami, se bodo zaostrili tudi odnosi med medijskimi lastniki in novinarji. Kakšen bo izid, je težko napovedati. Po mojih izkušnjah se novinarji pogosto premalo zavedajo, kakšna je njihova vloga v medijskem podjetju in kako to podjetje služi denar za njihove plače, zato bodo težko sprejeli še tako realne argumente, zakaj jih podjetje ne more več vzdrževati. Delodajalci, sploh tisti, ki ne razumejo časopisne panoge, pa zaposlenim praviloma ne znajo predstaviti realnega stanja in se odkrito pogovoriti, kakšne ukrepe bodo morali sprejeti, če hočejo preživeti na trgu. Taki lastniki so problematični tudi zato, ker se premalo zavedajo, da morajo za vsako ceno ohraniti vsaj najboljše kadre, če se že odpuščanju ne morejo izogniti.

Se lahko zgodi, da bodo zaradi negotovih razmer prav najboljši kadri prvi zapustili medijska podjetja – ker bodo pač imeli možnost izbire?

To bi bila največja tragedija, ki lahko doleti medijsko panogo. Če medijska industrija ne bo znala obdržati radovednih in inteligentnih novinarjev, pritegniti najboljših spletnih strokovnjakov in poznavalcev medijskih občinstev ter vsem skupaj ponuditi okolje, v katerem bodo lahko razvili in uresničili svoje zamisli, ji nobena nova tehnologija ali še tako inovativen poslovni model ne bo mogel več pomagati.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je sodeloval pri nastanku Unescove deklaracije o množičnih medijih. Uredil je več knjig s področja mednarodnega komuniciranja, se ukvarjal s problematiko informacijske neenakosti in v svoji mednarodni akademski karieri objavil več kot 400 strokovnih člankov.

V zadnjih letih se posveča predvsem izzivom medijske samoregulacije, med drugim je tudi urednik spletne strani EthicNet, na kateri je trenutno zbranih 50 novinarskih kodeksov iz 46 držav.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 14. februar 2009, foto Igor Zaplatil, Delo

Novinarske pravice ne izvirajo iz novinarske izkaznice

Če se novinarji in njihovi delodajalci ne bodo znali zamisliti nad kritikami javnosti, zmogli prevzeti odgovornosti za svoje delovanje in vzpostaviti učinkovitih mehanizmov samoregulacije (kodeksov, častnih razsodišč, varuhov pravic bralcev ali gledalcev, tiskovnih svetov …), ne bodo izgubili le zaupanja svojih bralcev ali gledalcev, ampak bodo državi dali povod, da medije disciplinira po svoje, je opozoril Nordenstreng. Napovedi kulturne ministrice Majde Širca, da bo vlada do konca letošnjega leta najverjetneje spremenila zakona o javnem zavodu RTV Slovenija in medijih, bi morali novinarji izrabiti kot priložnost, da dejavno prispevajo k medijski ureditvi, s katero bi si zagotovili kar največ poklicne avtonomije, je poudaril Nordenstreng. A tudi priznal, da samoregulacija ni čudežno orodje, s katerim bi bilo mogoče odpraviti nekatere največje anomalije slovenskega medijskega prostora – koncentracijo lastništva, komercializacijo ter prepletenost medijskih lastnikov s politiko in gospodarstvom.

Sedanja kulturna ministrica je bila kot opozicijska poslanka ena izmed najglasnejših kritikov medijskih zakonov, ki jih je sprejela prejšnja vlada. Zato ni presenetljivo, da je že kmalu po nastopu mandata napovedala spremembe in zagotovila, da želi v pripravo novih zakonov vključiti tudi predstavnike medijev in stroke. So to primerne okoliščine za spremembe medijskih zakonov?

Vsekakor je pohvalno, da želi vaša vlada v pripravo novih zakonov vključiti tudi medije in strokovno javnost. Vendar pa bi morali pristojni najprej temeljito in kritično analizirati sedanje stanje na medijskem področju in se vprašati, kaj hočejo s spremembami medijskih zakonov sploh doseči. Če bodo spreminjali zakone le zato, ker jih je sprejela prejšnja vlada, se lahko zgodi, da boste ene problematične zakone zamenjali z drugimi, ali pa bodo spremembe le kozmetične. Poleg tega se morate zavedati, da medijski zakoni sami po sebi niso vsemogočni.

… ker lahko še tako dober medijski zakon omeji novinarsko delo in poseže v medijsko svobodo, ne more pa ustvariti kakovostnih in družbeno odgovornih medijev? To tezo zagovorniki samoregulacije radi poudarjate.

No, seveda je samoregulacija ena najbolj učinkovitih varovalk, s katero lahko novinarji odvrnete državo od sprejemanja potencialno škodljivih medijskih zakonov, vendar to nikakor ne pomeni, da lahko nadomesti medijsko zakonodajo. Hotel sem le poudariti, da so medijski zakoni le ena sestavina medijske politike, zato bi bilo sedanje okoliščine smiselno izrabiti tudi za razmislek o tem, kako lahko k avtonomnemu in družbeno odgovornem delovanju pripomorete mediji sami.

Da mediji ne bi smeli biti le opazovalci sprejemanja novih zakonov, ampak bi se morali dejavneje vključiti v soustvarjanje medijske politike?

Ne samo mediji. Razprave o reformi medijske zakonodaje si ne smejo prilastiti predstavniki medijske industrije, medijski delodajalci, novinarski sindikati in druga medijska interesna združenja, ki so ponavadi dobro organizirana in zastopajo lastne interese. Debata o medijski politiki ne sme biti omejena na dialog med politiko in interesnimi združenji, ampak je treba mobilizirati tudi civilno družbo in odgovoriti na vprašanje, kdo naj zastopa interese bralcev, gledalcev in poslušalcev, če bi država v nove zakone vključila samoregulacijske ali soregulacijske mehanizme [tak primer je denimo programski svet RTV Slovenije, ki ga sestavljajo predstavniki gledalcev, op. p.].

Nezadovoljstvo s civilnodružbenimi »predstavniki ljudstva«, ki so zastopali interese gledalcev, je bil eden glavnih motivov, zakaj je prejšnja vlada sploh spremenila zakon o javni radioteleviziji. Pobudniki novega zakona so trdili, da je civilna družba samo krinka za politična imenovanja članov programskega sveta. Zato so uzakonili predlog, naj predstavnike programskega sveta imenuje kar državni zbor.

Na vprašanje, kdo naj imenuje zastopnike javnosti, ni enotnega odgovora. Če dosledno sledimo teoriji o parlamentarni demokraciji, bi moral vsake zastopnike ljudstva imenovati parlament, saj so edino državnozborski poslanci neposredni predstavniki volje ljudi, ki so bili izbrani na demokratičnih volitvah. Vendar se mi ta rešitev ne zdi ustrezna, saj se je pri vas pokazalo, da je izbiro članov programskega sveta narekovala parlamentarna večina. Tak postopek imenovanja pa nujno politizira delovanje organa, ki bi moral biti po svoji definiciji neodvisen od politike.

Na ta očitek je tedanja vlada odgovarjala, da je po njihovem zakonu odvisnost od politike vsaj neprikrita …

Ugotovitev, da določeni predstavniki civilne družbe niso bili najboljša izbira ali da ima politika vpliv na določene civilnodružbene organizacije, še ne pomeni, da je treba zavrniti idejo o civilni družbi kot taki. Kadar predstavnike javnosti v programskem svetu ali drugih samoregulatornih organih imenuje parlament, ne govorimo samo o hipotetičnem, ampak o dejanskem političnem vplivu. Če bi člane izbirala nekakšna koalicija civilnodružbenih organizacij, bi to pomenilo vsaj poskus, kako depolitizirati programski svet. Če privolite v logiko, da je civilna družba samo prikriti podaljšek politike, da je politika le predstava za ljudstvo in demokracija samo utvara, se zapletete v skrajni cinizem, ki, milo rečeno, ni konstruktiven. Še več – cinizem in sprijaznjenost državljanov, da ni mogoče ničesar spremeniti, sta najboljše zagotovilo, da tudi v resnici ne bo sprememb. Tako ozračje pa vedno najbolj ustreza tistim, ki so na oblasti.

Kdo naj torej določi zastopnike javnega interesa v samoregulatornih organih? V finskem tiskovnem svetu predstavnike javnosti izbere kar vodstvo sveta.

Naša rešitev ni idealna. Čeprav je imelo vodstvo finskega tiskovnega sveta doslej kar srečo pri določanju predstavnikov javnosti in je bilo med njimi nekaj odločnih posameznikov, ki so veliko prispevali k ozaveščanju javnosti in novinarjev o pomenu samoregulacije, bi bilo izbiro bolje prepustiti civilnodružbenim ustanovam.

Kot so?

Denimo organizacije za varstvo potrošnikov, predstavniki kulturnih in etničnih manjšin, sindikati, obrtna in gospodarska zbornica … Skratka, poiskati bi morali civilnodružbene skupine, ki bi zastopale družbeno raznolikost in ne bi le z drugimi sredstvi poustvarjale razmerja moči v parlamentu.

Vzemimo, da nam nekako uspe odpraviti praktične težave pri imenovanju zastopnikov javnosti in se poenotimo glede definicije civilne družbe. Bi bil povečan vpliv javnosti na medijsko politiko novinarjem in politiki sploh v interesu?

Po Evropi se tako med mediji kot med politiki vse bolj krepi prepričanje, da so mediji odgovorni ljudem, zato se spodobi, da ima javnost možnost sooblikovati medijsko ponudbo. Tega se najbolj zavedajo v časopisni panogi, ki so jo najmočneje prizadele spremenjene bralne navade in padanje oglasnih prihodkov, zato se mora dobesedno boriti za preživetje. Izdajateljem časopisov je čedalje bolj jasno, da bodo preživeli samo, če jim bo uspelo povrniti zaupanje bralcev. Založniki bodo zato že iz poslovnih vzgibov prisiljeni sprejemati ukrepe, s katerimi bodo izboljšali odnos z bralci, saj bodo tako poskušali povečati svojo konkurenčno prednost pred drugimi mediji.

Kaj pa če lastniki svojih medijev ne upravljajo predvsem kot podjetij, ki delujejo na medijskem trgu, ampak svojo medijsko lastnino izrabljajo za dosego različnih gospodarskih in političnih ciljev?

Se opravičujem, če preveč izhajam iz domačih izkušenj (smeh). Upoštevati morate, da so v skandinavskih državah medijska podjetja res predvsem podjetja, ki ustvarjajo prihodke iz medijskih dejavnosti. Če imajo lastniki z mediji drugačne načrte, je seveda brezpredmetno govoriti o samoregulaciji kot ukrepu, ki lahko poveča konkurenčno prednost na medijskem trgu. Vendar je vprašanje, ali lahko taka medijska podjetja dolgoročno preživijo sporne odločitve svojih lastnikov, saj javnost ni neumna in hitro prepozna prepletenost medija s politiko.

Medijem verodostojnosti ne načenja le prepletenost s politiko, ampak tudi senzacionalizem. V Sloveniji je javnost nedavno razburilo sporno poročanje o mladoletni žrtvi spolne zlorabe in incesta, na Finskem je veliko kritik povzročilo medijsko poročanje o obeh mladih strelcih, ki sta na svojih šolah ubila 18 ljudi. So bile zaradi tega kake posledice?

Res je, poročanje o obeh mladih morilcih so na Finskem razvnela debato o novinarski etiki, saj so poskušali novinarji v boju za ekskluzivo na vse načine pridobiti izjave vpletenih. Oblegali so domovanja strelcev in poskušali govoriti s starši žrtev, pri čemer jim niso priznali, da so novinarji, ampak so se izdajali za prijatelje ali sorodnike od sošolcev. Dijaki so se pritoževali, da so jih novinarji nadlegovali vsepovsod, da so jih fotografirali, ko so jokali za izgubljenimi prijatelji, in brez dovoljenja objavljali te fotografije … Nezadovoljstvo javnosti zaradi medijskega poročanja je treba vzeti zelo resno, saj jih praviloma spremljajo populistični pozivi, da je treba s podivjanimi mediji nekaj ukreniti, kar lahko sproži nepremišljene politične odločitve.

Ker sta strelca svoje namene še pred dejanjem objavila na svetovnem spletu, je država zaradi pritiskov zaskrbljene javnosti sprejela kar nekaj ukrepov za nadzor dogajanja v kiberprostoru. Je to primer take nepremišljene odločitve?

Težko rečem. Debata je bila konstruktivna, saj je prevladalo prepričanje, da je treba kar najbolj ohraniti pravico do svobode govora na svetovnem spletu. Res pa je tudi, da je policija ustanovila posebno skupino za zgodnje odkrivanje sovražnega govora, nastajanja skrajnih skupin in morebitnih zločinskih naklepov. Znano je, da so nekateri šolarji opazili zapise in videoposnetke obeh strelcev, v katerih sta natančno opisala svoje morilske načrte, ampak niso vedeli, kaj naj storijo. Zdaj lahko take primere prijavijo policiji. Nekateri kritiki so opozorili, da taki ukrepi spodbujajo ovajanje – kot nekoč v totalitarnih časih. Morda res, vendar se ne moremo pretvarjati, da se na internetu ne dogajajo tudi slabe stvari. Zato menim, da se določeni regulaciji svetovnega spleta na dolgi rok ne bo mogoče izogniti. Če ne bodo uporabniki interneta poskrbeli za samoregulacijo, jim jo bodo vsilili od zunaj. Zelo podobno velja za tradicionalne medije.

So nasprotniki zunanje regulacije interneta ponudili kak predlog, kako se izogniti pretiranemu nadzoru in hkrati uvesti nekakšen sistem odgovornosti, ki bi odpravil vsaj najhujše anomalije?

Finski tiskovni svet je predlagal ustanovitev internetnega ombudsmana, ki bi sprejemal pritožbe nad zapisi v svetovnem spletu in v blogosferi – med pisci spletnih dnevnikov (blogov).

Kakšen je odnos finskega tiskovnega sveta do piscev blogov in tako imenovanih »državljanskih novinarjev«? Jih jemljejo predvsem kot tekmece ali se zavedajo, da so problematike novinarstva, svobode govora in družbene odgovornosti na starih in novih medijih zelo podobni?

Te zavesti novinarjem – ne samo finskim – pogosto manjka, saj se kljub številnim spremembam, ki so doletele novinarski poklic z razmahom interneta, še vedno radi zapirajo za obzidje nekakšne novinarske trdnjave. Ta »sindrom trdnjave« je med novinarji prisoten že vsaj od druge polovice dvajsetega stoletja, ko se je začel novinarski poklic vse bolj institucionalizirati. Medijska podjetja so se osamosvajala od politike in so postajala komercialna, novinarstvo pa se je izoblikovalo v poklic z lastnimi pravili, izobraževalnim procesom … Skratka, postajali so storitvena dejavnost, hkrati pa so se še vedno videli kot nekakšne lastnike licence do svobode govora, čeprav je ta pravica po ustavi zagotovljena vsem državljanom in ne le pripadnikom določenega poklica.

V ZDA so morala sodišča že nekajkrat ugotavljati, ali ima lahko bloger enake pravice kot novinar – do zaščite vira, dostopa do informacij javnega značaja … Pri presoji je bilo odločilno, ali so ti blogerji delovali v javnem interesu – so bili »novinarski«, čeprav niso bili novinarji.

Drži. Vse to so primeri, ki opozarjajo novinarje, da njihove pravice ne izvirajo iz novinarske izkaznice, ampak iz njihovega dela. Kot sem že rekel: novinarji se radi vidijo v vlogi varuhov javnega interesa in mislijo, da jim je ta privilegij dan s poklicem. Vendar to ne drži. Mediji morajo svoje posebne pravice upravičevati vsak dan znova.

Ko so v postsocialističnih državah mediji postali tržna podjetja in se je število teh medijskih podjetij povečevalo, se je »liberaliziral« tudi novinarski poklic. Zaradi velikih potreb po poceni honorarnih delavcih in novih medijskih lastnikov, ki za medijsko panogo niso imeli nobenega občutka, je v medijih res lahko delal tako rekoč vsakdo. Ali ni nelagodje novinarjev nad razvrednotenjem poklica razumljivo? Prav tako njihovi poskusi, da poskusijo ubraniti poklicna merila – denimo s podeljevanjem posebnih novinarskih licenc, kar je nedavno predlagal znan slovenski novinar?

Seveda je njihovo nelagodje razumljivo, ampak zatekanje v preživelo trdnjavarsko mentaliteto zagotovo ne bo rešilo njihovih težav. Novinarske licence so zelo problematičen ukrep. Do neke mere lahko pomagajo novinarjem, da ustvarijo močnejšo skupno identiteto, okrepijo pogajalska izhodišča z delodajalci in odpravijo občutek, da je lahko vsakdo novinar. Vendar lahko uvedba novinarskih licenc javnosti pošlje napačno sporočilo – da poskušajo novinarji monopolizirati pravico do javne besede. Ali še huje: da novinarske licence ne bi branile novinarjev pred pritiski politike in kapitala, ampak pred javnostjo.

Čeprav je javnost v resnici njihov naravni zaveznik?

Podpora javnosti je za obstoj novinarstva ključna. Zato novinarji javnosti ne bi smeli izrabljati za svoje interese, kadar se znajdejo v težavah, in pozabiti nanjo, kadar jim gre dobro. Novinarji morajo sebi in javnosti znati priznati, da so zmotljivi, a hkrati za napake tudi prevzeti odgovornost. Le tako bodo lahko zgradili dolgoročno zaupanje med sabo in bralci ter ustavili – ali vsaj omilili – komercializacijo medijskega prostora in padanje novinarskih standardov. Enotnega recepta, kako to udejaniti v praksi, pa na žalost ni.

***

Finska velja (poleg Švedske) za eno prvih držav, ki je uvedla novinarski kodeks, saj ga je finsko društvo novinarjev formalno sprejelo že leta 1958. Poleg tega so finski novinarji in založniki že pred več kot štiridesetimi leti ustanovili tiskovni svet (Julkisen sanan neuvosto – JSN), ki danes zastopa tiskane, elektronske in internetne medije. Prvo tretjino članov tiskovnega sveta imenujejo založniki, drugo tretjino predlagajo novinarske organizacije, zadnjo tretjino pa sestavljajo predstavniki javnosti. Člani sveta ne zastopajo nujno interesov tistih, ki so jih imenovali, ampak se od njih pričakuje, da bodo odločali avtonomno, v skladu s svojimi osebnimi prepričanji in poklicnimi izkušnjami. V JSN je včlanjena večina finskih založnikov in novinarskih združenj, vključno s komercialnimi televizijskimi postajami in izdajatelji tiskanih brezplačnikov. Tiskovni svet vsako leto obravnava približno 130 pritožb; najpogosteje se dotikajo domnevnih kršitev pravice do zasebnosti in dobrega imena. Če člani sveta ugotovijo, da je pritožba upravičena – kar se zgodi v dobri petini primerov –, je (včlanjeni) medij dolžan objaviti njihovo odločbo, kar se je doslej vedno tudi zgodilo. Raziskava, ki so jo med finskimi novinarji opravili pred nekaj leti, pa je pokazala, da kar 84 odstotkov novinarjev meni, da so odločitve sveta pravilne in dobro utemeljene.

Do maja 2008 je bil predsednik Mednarodnega združenja ombudsmanov v splošnoinformativnih medijih (Organisation of News Ombudsmen), svoje izkušnje pa je opisal v številnih člankih in knjigah na temo samoregulacije v medijih.

Čeprav prizna, da si želi več časa posvetiti umetnostni zgodovini in svoji prvi ljubezni, ruski literaturi, se je nedavno lotil še enega »novinarskega« projekta: pisanja knjige o zgodovini Guardiana in njegovega lastnika, Scottovega sklada.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 27. september 2008, foto Voranc Vogel, Delo

Novinar ne služi denarja za lastnika,

ampak opravlja pomembno družbeno vlogo

Novinarji nenehno pozivajo k odgovornosti. Od državnih uradnikov zahtevajo odgovorno porabo proračunskega denarja, od politikov poštenost in izpolnjevanje obljub, od podjetnikov spoštovanje potrošniških pravic, varovanje okolja in družbeno odgovorno poslovanje. Le redko pa se vprašajo, kako družbeno odgovorni so sami, opozori Ian Mayes, dolgoletni varuh pravic bralcev (Readers’ Editor) pri britanskem časopisu Guardian.

Družbena odgovornost medijev odgovornost ne pomeni le tega, da se morajo novinarji naučiti priznati in popraviti napake, ki so jih zagrešili v svojih prispevkih, meni Mayes. Medij, ki hoče s svojimi bralci zgraditi odnos, ki bo temeljil na zaupanju, mora dosledno spoštovati načela, ki jih zagovarja v prispevkih. Če Guardian na svojih časopisnih straneh spodbuja varovanje okolja in se zavzema za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, potem se mora tako tudi obnašati kot podjetje, pojasni Mayes. Uporaba razgradljivega črnila in ekološko prijaznega tiskarskega papirja je zato logično nadaljevanje teh načelnih zavez. Prav tako zaposlovanje pripadnikov družbenih manjšin, prostovoljno delo na okoliških šolah ali zavrnitev objavljanja (erotičnih) oglasov za internetne zmenkarije, ki upodabljajo ženske na način, s katerim se njihovi novinarji in bralci ne strinjajo – čeprav se je moral lastnik zato odreči znatnemu oglasnemu prihodku.

Med obiskom v Sloveniji se boste srečali tudi z odgovornimi uredniki in predsedniki uprav treh slovenskih časopisov – Dela, Dnevnika in Večera – ter jim predstavili delo časopisnega ombudsmana, ki naj bi v svoji medijski hiši spodbujal družbeno odgovorno novinarstvo in krepil zaupanje bralk in bralcev. Denimo, da vam zastavijo navidez preprosto vprašanje: ali imajo kot lastniki in upravljavci od takega varuha bralcev tudi kakšne »praktične« koristi? Bi jih lahko tak varuh obvaroval pred tožbami, nadležno medijsko zakonodajo, kritikami nezadovoljnih politikov in podjetij?

Vse to so tehtni argumenti za uvedbo časopisnega ombudsmana, saj je lahko samoregulacija učinkovita obramba pred državnimi posegi v medije in varovalka pred morebitnimi tožbami, ampak menim, da je treba razmišljati širše. Časopis se mora najprej vprašati, kakšen odnos želi zgraditi s svojimi bralci. Če gledate na časopise izključno kot na podjetja, namenjena ustvarjanju dobička, in obravnavate bralce kot čredo potrošnikov, ki jo je treba kar najbolj izžeti, vam bo kratkoročno morda uspelo ustvariti nekaj denarja zase, a boste hkrati tudi pospešili propad časopisne industrije, saj tak model ni vzdržen. Če pa se zavedate, da si morate zaradi neizprosnega padanja časopisne naklade poiskati nove načine delovanja, ki vam bodo zagotovili dolgoročno preživetje, boste poskušali s svojimi bralci zgraditi zrelejši odnos, ki temelji na zaupanju, saj je prav zaupanje največje »premoženje«, ki ga upravljate.

Kako ustanovitev časopisnega ombudsmana pripomore h krepitvi tega zaupanja? Navsezadnje pravice bralcev delno varuje že zakonodaja ali novinarska združenja, v Veliki Britaniji pa obstaja tudi neodvisna komisija za pritožbe (Press Complaints Commission), kamor se lahko bralci pritožijo nad medijskimi objavami.

Seveda obstajajo tudi druge oblike samoregulacije ali predpisi, ki jih je določil zakonodajalec. Vendar pa le medijski ombudsman predstavlja jasno zavezo določenega medija, da želi biti osebno odgovoren svojim bralcem, zato je pripravljen prevzeti nase priznavanje in popravljanje lastnih napak.

Če bi nekdo hotel zasnovati popolno tovarno za proizvodnjo napak, bi verjetno nastal časopis, ste zapisali v eni izmed svojih kolumen. Kratki roki za oddajo člankov, vse večji obseg dela, kompleksne teme in večno pomanjkanje pravih informacij so idealen recept za napake v novinarskih prispevkih. Kljub temu imajo uredniki in novinarji hude zadržke do priznavanja in odpravljanja napak. Zakaj?

Kdor je kdaj zares delal v novinarstvu, natanko ve, da je to kaotično delovno okolje. V neverjetno kratkem času si moraš ustvariti karseda dobro predstavo o temi, s katero se ukvarjaš, razumeti bistvo zgodbe, prepoznati glavne dileme in se zavedati morebitnih pasti. Vendar pa te objektivne okoliščine pogosto trčijo v globoko zakoreninjeno novinarsko prepričanje, da moramo biti nezmotljivi. Oziroma, da se moramo pretvarjati, da smo nezmotljivi, ker bomo v nasprotnem izgubili verodostojnost med bralci in novinarskimi kolegi ali celo priklicali tožbe. Po naših izkušnjah je ravno obratno. Taka odprtost je za časopis in novinarje pozitivna, saj te nauči, da je z napakami mogoče živeti in da s priznanjem teh napak verodostojnosti ne izgubljaš, ampak jo kvečjemu krepiš. Moji novinarski kolegi so sčasoma spoznali, da je samokritično priznavanje napak tudi psihološko odrešujoče, popravljanje napačnih zapisov pa se danes zdi nekaj najbolj logičnega in samoumevnega, čeprav gre v resnici za velik kulturni premik. Danes je v britanskem tisku veliko laže objaviti popravek kot pred desetimi leti. To ne pomeni nujno, da so postali časopisi zrelejši, ampak se preprosto zavedajo, da jim popravljanje napak tudi koristi.

Kakšne so najpogostejše novinarske napake?

Po mojih izkušnjah in izkušnjah mojih ombudsmanskih kolegov je velika večina objavljenih popravkov povezana s točnostjo navedb in podatkov. Te napake imajo zelo različno težo. Včasih je jasno, da gre za lapsuse, spet drugič lahko določene navedbe bistveno spremenijo sporočilo članka. Zelo občutljivo je napačno citiranje ali povzemanje izjav, nerazumevanje izjave … O takih primerih je zelo težko presojati, če ne poznaš ozadja, kako je nastajala novinarski prispevek. Velika prednost časopisnega ombudsmana je v tem, da imajo novinarji priložnost povedati svojo plat zgodbe, kar ombudsmanu pomaga presoditi resnost in upravičenost pritožbe.

Kako vam je uspelo krmariti med toliko različnimi čermi – na eni strani ste imeli novinarske kolege in urednike, na drugi javnost, na tretji lastnike?

Najboljša popotnica je bila skoraj dvajsetletna novinarska praksa na manjšem regionalnem časopisu. Delo v lokalnem mediju je bila zelo dragocena izkušnja, saj me je kot novinarja zelo neposredno soočila s poklicnimi dilemami, do katerih sem si moral izoblikovati jasna stališča. Kako lahko v majhnem kraju, kjer se vsi poznajo, ohraniš svojo neodvisnost? Kako ujeti pravo mero med vključenostjo v lokalno življenje, zaradi katere lahko postaneš pristranski, in izključenostjo, zaradi katere ne uspeš spoznati okolja? Se je primerno vpisati v lokalni klub, se odzvati povabilu na večerjo ali obiskati družinsko zabavo lokalnega veljaka? Predvsem pa sem se naučil, da moraš biti pripravljen na ulici srečati ljudi, o katerih si pisal, znati zagovarjati svoje prispevke in se soočiti z morebitnimi očitki, da je bil članek »slab«. Ko se začneš z bralci pogovarjati, zakaj se jim zdi tvoj prispevek slab, čeprav si prepričan, da si preveril vse podatke in si bil pri pisanju nepristranski, se lahko iz njihovih odgovorov veliko naučiš. Tako sem si izostril občutek za kritike javnosti in se naučil presojati, kdaj so upravičene in kdaj ne. Ta izkušnja mi je zelo pomagala, ko sem moral kot ombudsman nastopati kot posrednik med novinarji, ki so bili še vedno moji kolegi, in javnostjo, saj sem razumel obe strani. Prav tako mi je pomagalo, da so novinarji že kmalu opazili, da se lahko vsakdo znajde med popravki ali v moji tedenski kolumni – tudi njihovi uredniki, predstavniki lastnikov in ne nazadnje jaz sam, saj sem nekoč zagrešil napako v popravku (smeh).

Ste se kdaj ukvarjali tudi z napakami, ki niso nastale v člankih, ampak v fotografijah, videonovicah ali zvočnih zapisih, objavljenih na internetni strani?

Vse večja količina avdiovizualnih vsebin, ki jih danes objavljajo časopisi, predstavlja za časopisnega ombudsmana velik izziv. Ko smo pred leti objavili prispevek o bombnem napadu v Madridu, je dežurna ekipa nekoliko popravila fotografijo – omilila zelo nazoren prikaz okrvavljene rane in elektronsko izbrisala kri. Ta poseg je opazil bralec, ki je v španskem časopisu videl enako fotografijo, a brez izbrisane krvi. Izvršni urednik, ki je sprejel to odločitev, je brisanje utemeljeval s tem, da je bil prizor preveč nazoren in bi lahko vznemiril bralce, ampak smo na koncu vseeno sklenili, da ta odločitev kljub dobremu namenu ni bila ustrezna, in se opravičili.

Od koga ste prejeli največ zahtev po objavi popravkov? So se pritoževali predvsem vaši bralci ali tudi interesne skupine: tiskovni predstavniki politikov ali podjetij, civilnodružbene skupine …?

Večino pritožb pošiljajo naši bralci, ki so precej posebna družbena skupina. Guardian jemljejo zelo osebno in enako velja za novinarje, ki jih vidijo za nekakšne pooblaščene varuhe njihovega časopisa. Zato je večina pritožb nekako … dobronamernih, čeprav to seveda ne velja za vse primere. Včasih so bralci za nekatere napake krvoločno zahtevali novinarjevo glavo, vendar sem v svojih kolumnah vselej vztrajal, da je moja naloga popravljati napake in ne obtoževati tistih, ki so jih zagrešili. Zato sem večkrat zapisal, da so novinarji zmotljiva človeška bitja, in ob tem citiral pregovor, ki ga poznajo skoraj v vseh kulturah po svetu: da je grešiti človeško, odpuščati pa božansko.

Ni nikoli prihajalo do poskusov manipulacij s pravico do popravka? V Sloveniji poskušajo politiki in interesne skupine pogosto zlorabljati z zakonom določeno pravico do odgovora za objavljanje svoje »resnice«, novinar Nick Davies pa v svoji knjigi Flat Earth News omenja, da vas je nekoč neka proizraelska skupina zasula s toliko pritožbami, da se vam je zaradi ponavljajočih se gibov pri odgovarjanju na njihove napade vnel zapestni živec in ste morali za tri mesece na fizioterapijo.

Z Daviesom sva se pogovarjala več kot eno uro, v knjigi pa je uporabil samo to anekdoto (smeh). Ta skupina, imenovala se je HonestReporting.com, me je res zasula s stotinami pisem, ker naj bi bil Guardian pri svojem pisanju o Bližnjem vzhodu antisemitističen. Sam menim, da take kampanje niso konstruktivne, saj niso namenjene dialogu, ampak poskušajo zastrašiti časopis ali novinarje. Čeprav sem na njihove očitke odgovarjal v svojih tedenskih kolumnah, sem se odločil – česar verjetno ne bi storila nobena normalna oseba –, da bom prebral vsa ta pisma in nanje tudi odgovoril. Tistim, ki so bili še posebno negativno nastrojeni, sem se zahvalil za pismo, povedal, zakaj se mi njihov način ne zdi konstruktiven, in jih vprašal, kako bi se moral Guardian po njihovem mnenju pravilno lotiti problematike. Nekateri so mi poslali enako nesramne odgovore, večina piscev pa je odgovorila opravičujoče in se začudila, da je na drugi strani človeško bitje, ki odgovarja na njihovo pismo. Ta primer je bil sicer prej izjema kot pravilo, saj so zlorabe pravice do popravka zelo redke. Pri večini pritožb je hitro jasno, katere so upravičene, kdaj pa se poskuša nekdo izdajati za glas javnosti, čeprav gre v resnici za skupine z jasnimi interesi.

Davies je v svoji knjigi opozoril še na nekaj drugega – na medijsko industrijo, ki v želji po čim večjem dobičku spreminja novinarstvo v veščino predelave informacij, ki jih ustvarjajo različni oddelki za odnose z javnostmi. Pokazal je, da je bilo kar 60 odstotkov zgodb, objavljenih v britanskem dnevnem tisku – tudi v Guardianu –, v celoti ali v večji meri sestavljenih iz agencijskega ali tiskovnega (PR) gradiva, hkrati so novinarji v samo enem odstotku zgodb jasno navajali vire informacij. Ste se kdaj dotaknili tudi takih vprašanj, čeprav tehnično gledano ne gre za »napake«, ki bi jih bilo mogoče »popravljati«?

Na žalost se moram strinjati z Daviesom, da je to velik problem. V svojih kolumnah sem večkrat problematiziral Guardianove prakse citiranja in navajanja virov. Največ takih prispevkov nastane pozno popoldne ali zvečer, ko novinarji povzemajo tiskovne agencije, saj ne morejo priklicati nobenega sogovornika. Takrat jim pogosto ne ostane drugega kot povzemanje agencijskih novic ali tiskovnih gradiv, pri čemer teh virov niso vajeni navajati. Take prakse včasih ni nihče opazil, danes pa bralci aktivno iščejo novice po svetovnem spletu in hitro opazijo, če je bila enaka novica objavljena že nekje drugje, in nas na to tudi opozorijo. Kljub temu sem porabil precej časa, preden mi je uspelo prepričati urednike, da tega ne smemo početi in da je treba navajati tudi tiskovne agencije, kadar jih citiramo ali povzemamo.

Kaj pa navajanje sogovornikov? Sklicevanje na »dobro obveščene vire« ali »nekatere poznavalce« je postalo uveljavljena praksa tudi v britanskem tisku.

Dosledno navajanje virov je izjemno pomembno. V praksi se včasih izkaže, da »viri blizu vlade« sploh niso bili pravi viri ali da niti po naključju niso bili tako blizu vladnim krogom, kot bi se lahko bralcu zdelo, ko je prebral prispevek. Tak neimenovani vir je pogosto ena sama oseba, ki z informacijami oskrbuje več novinarjev, v najslabšem primeru pa je lahko celo izmišljena. Mislim, da bralci, ki berejo časopis kritično, hočejo vedeti, kdo govori in koga novinar citira. Verjamem, da časopisni ombudsman ne skrbi samo za popravljanje napak, ampak si mora prizadevati tudi za medijsko pismenost bralcev in novinarjev. Zato sem v svojih kolumnah vselej opozarjal na etične dileme, na katere novinarji pod časovnimi pritiski pogosto nimajo časa niti pomisliti, kaj šele, da bi podvomili o praksah, ki jih imajo za samoumevne, ker da »vsi tako delajo«. Negativni trendi, ki jih analizira Davies, so zelo resni, sprijaznjenost novinarjev z dejstvom, da so postali zgolj delavci v medijski industriji, pa skrb zbujajoča.

Omenili ste, da je internet precej spremenil način novinarskega dela, saj bralci hitreje opazijo morebitno povzemanje agencijskih novic, netočne podatke ali manipulacije s fotografijami. Ali lahko domnevna »popravljalna« vloga interneta nadomesti časopisnega ombudsmana?

Šest ali sedem ameriških časopisov je nedavno ukinilo svoje ombudsmane, saj si ga zaradi finančnih pritiskov in upadanja oglasnih prihodkov menda niso več mogli privoščiti. Nekateri izmed teh časopisov so prepričani, da se je medijsko okolje tako spremenilo, da ombudsman ni več potreben, saj lahko njegovo nadzorno funkcijo nadomestijo blogi in komentarji bralcev, ki da lahko opozarjajo na napake novinarjev in jih popravljajo. Vendar menim, da je tako razmišljanje zgolj priročno opravičilo za ukinjanje ombudsmana, ki kaže na nerazumevanje njegove vloge – zavezo medija, da hoče biti osebno odgovoren svojim bralcem. Bralci nas lahko opozorijo na očitne napake, narobe napisana imena, napačne podatke ali nas dopolnijo s kakim člankom ali raziskavo, ki so jo vodilni mediji spregledali. Vse to je koristno, vendar so taki primeri razmeroma redki. Večina blogerjev ali komentatorjev zgolj izraža svoje nestrinjanje z napisanim ali objavlja povezave na nasprotna mnenja. Ne more pa zunanji bloger ali komentator vedeti, kako je nastal prispevek, katera dejstva je novinar preverjal in kakšne so bile uredniške odločitve. To je odgovornost medija.

Prepričanje, da lahko internet nadomesti medijskega ombudsmana, je le izpeljava trditve, da utegne internet prej ali slej nadomestiti tudi novinarje …

Tako razmišljanje kaže na popolno nerazumevanje družbene vloge novinarjev. Glavni namen novinarjev ni služiti denar za lastnika ali delodajalca, ampak opravljati izjemno pomembno javno vlogo v družbi, katere del so tudi sami. Novinarstvo poganja nenehna radovednost in potreba po spoznavanju sveta in družbe, ki mora biti močnejša od strahu pred posledicami, želje po zaslužku in podobnimi pragmatičnimi motivi. Novinarstvo je staro skoraj toliko kot človeška potreba po komuniciranju in spoznavanju drug drugega. Po več kot petih desetletjih novinarskega dela še vedno verjamem, da je moja naloga spodbujati bralca k razmisleku in debati ter mu pomagati pri razumevanju sočloveka, drugih kultur …

Čeprav vam lahko kot novinarju vedno očitajo, da niste neodvisni, da niste strokovnjak za nobeno področje, da slepo služite interesom svojega lastnika …?

Taki in podobni očitki preganjajo novinarje in novinarstvo že vso zgodovino tiska. Tudi mene so večkrat vprašali, kako sem lahko kot ombudsman neodvisen, če me plačujejo Guardianovi lastniki. Tako, da svoje delo opravljam korektno, transparentno, odgovorno in v skladu z našim javno objavljenim kodeksom. Podobno je z očitki o nestrokovnosti ali političnem prepričanju. Novinar mora znati splošni – in ne strokovni – javnosti razumljivo in korektno predstaviti teme, ki se mu zdijo pomembne. To je njegova naloga. Še bolj nenavadno je nerazumevanje dejstva, da je novinar tudi del družbe, v kateri deluje. Sam sicer trdno zagovarjam stališče, da ni mogoče mešati politične funkcije in novinarstva in da se mora vsakdo odločiti, ali je politik ali novinar, a zaradi tega v svoji petdesetletni novinarski karieri kot državljan nisem nikoli pomislil, da ne bi šel na volitve (smeh).

Related articles by Zemanta

• PCC to undergo independent review (guardian.co.uk)
• James Murdoch ‘knew of phone-hacking payout’ (guardian.co.uk)

Problem nezanimanja mladih za politiko ter večino drugih »resnih« novic o domu in svetu sicer ni nekaj novega, nam je priznala Lesley Henderson, profesorica na univerzi Brunel, ki bo v prihodnjih mesecih zaključila obsežno raziskavo o mladih gledalcih (Television News, Young People, and Politics – Generation Disconnected). Vendar je postal v zadnjem desetletju še precej bolj pereč, saj se je izkazalo, da politične vzdržnosti mladih ne morejo več pojasniti preproste teze, kakršna je denimo generacijska razlaga – da se začnejo državljani šele s prevzemanjem pomembnejših življenjskih odgovornosti (zaposlitve, družine …) zavedati pomena odločitev, ki jih sprejemajo sivolasi gospodje v parlamentarnih dvoranah, zato se tedaj poveča tudi njihovo zanimanje za »politiko«.

Ta razlaga temelji na najmanj dveh spornih domnevah, je prepričana Hendersonova. Vse več mladih odraslih iz takih ali drugačnih razlogov ne prevzema »pomembnih življenjskih odgovornosti« do tridesetega leta in naprej, kar precej spremeni tradicionalno dojemanje mladosti. Hkrati se ti mladi odrasli (udeleženi v raziskavi) dobro zavedajo pomena socialnih, gospodarskih in drugih političnih vprašanj, ampak se zavestno odrekajo spremljanju političnih novic, ker se v njih preprosto – ne najdejo. Politika je zanje le prazen medijski spektakel, namenjen tistim naivnim odraslim, ki še verjamejo, da lahko z udeležbo na volitvah kar koli spremenijo.

Od spremljanja poročil pa jih ne odvrača le nezanimanje za politiko, ki v novičarskih medijih še vedno prevladuje, ampak tudi način, na katerega mediji obravnavajo – njih. Ko so med raziskavo analizirali 2130 televizijskih poročil, so ugotovili, da mladi nastopajo le v približno 200 prispevkih, kjer so večinoma prikazani kot problem ali del problema, je pojasnila Hendersonova. Medijska podoba mladega Britanca je zato omejena na prestopnika, žrtev nasilja, pijanca ali terorista. Edina izjema je prikazovanje »mladih uspešnežev«, na primer športnikov, zvezdnikov ali aktivistov, a se tudi oni pogosto pojavijo v negativnem kontekstu: kot žrtve prezgodnje slave. Dekleta so zastopana še slabše od fantov, zelo pomembna je tudi etnična pripadnost. Afrokaribski fantje praviloma nastopijo v vlogi prestopnikov, dekleta so žrtve ali ponudnice spolnih storitev, mladi Arabci pa osumljeni terorističnih naklepov. Ton, ki spremlja te novice je praviloma pokroviteljski, celo odkrito slabšalen, so raziskovalcem povedali mladi intervjuvanci.

Kako lahko pričakujemo, da bodo mladi postali obveščeni, politično dejavni državljani, če upoštevamo, da sodobna politika nagovarja svoje potencialne volivce skoraj izključno preko množičnih medijev, ki mlade gledalce dejavno odvračajo od spremljanja informativnega programa, se sprašuje Hendersonova. Sploh zato, ker večina njenih političnih in uredniških sogovornikov niti ne zazna svojega deleža krivde. Politiki krivijo medije, ker s pretirano kritičnim poročanjem ustvarjajo vtis, da je s politiko vse narobe. Uredniki razmišljajo, da bi morali mladim gledalcem ponuditi »zanimivejše«, bolj mnenjsko obarvane oblike poročil, ki jih ne bi obremenjevala dolgočasna dejstva. Sporočila, ki jim ga namenjajo mladi gledalci, pa ne sliši nihče.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 3. november 2007

Rdeče številke in črni dnevi

Mark Thompson je ob predstavitvi svoje razvojne strategije povedal, da bodo morali do leta 2012 nadomestiti skoraj tri milijarde evrov primanjkljaja, ker vlada lani BBC-ju ni odobrila predlaganega povišanja televizijskega prispevka. Zato bodo morali odpustiti 2500 zaposlenih (od približno 23.000), zmanjšati lastno produkcijo za desetino in prodati sloviti londonski televizijski center. Thompsonovo klestenje stroškov bo najbolj prizadelo razvoj novih lokalnih televizijskih programov in pospešilo selitev produkcije na cenejše (nelondonske) lokacije. Največ sodelavcev bodo izgubili televizijski oddelki (650) in lokalne BBC-jeve podružnice (530), posloviti pa se bo moralo vsaj 350 novinarjev informativnega programa in 125 sodelavcev internetne redakcije.

Thompson je poskusil v svojem govoru odvrniti neprijetna vprašanja, kako je mogoče z odpuščanjem in krčenjem lastne produkcije izboljšati kakovost BBC-jeve ponudbe ter britansko javno radiotelevizijo pripraviti na prihodnje izzive. Priznal je, da gledalce čaka več ponovitev in manj novih oddaj, ampak zavrnil tudi nekritično izenačevanje števila zaposlenih s kakovostjo programa. Poudaril je, da je v BBC našel preveč podvojenih služb, funkcij in delovnih mest, ki pomenijo manjšo učinkovitost in povečujejo operativne stroške. Hkrati je napovedal razvoj »novih, sodobnih oblik organizacije novinarskega dela«, ki bodo združile radijski, televizijski in internetni del v enotno redakcijo. »BBC se bo v prihodnjih letih res zmanjšal, vendar pa se bo njegov vpliv zaradi premišljenega vlaganja v kakovostne programe zagotovo povečal,« je optimistično sklenil generalni direktor.

Kljub spodbudnemu zaključku je bila Thompsonova strategija takoj deležna številnih kritik. Greg Morrisey, generalni sekretar sindikata delavcev v radiodifuznem sektorju BECTU, je v javnem pismu zapisal, da Thompson v resnici ni predstavil resne strategije, ki bi »tlakovala pogumen BBC-jev vstop v digitalno dobo«, ampak le »recept, kako prihraniti manjkajoče tri milijarde evrov«. Znana BBC-jeva voditelja Jeremy Paxman in John Humphrys sta javno kritizirala odpuščanja v informativnem programu, ki naj bi bil za delovanje javnega servisa bistveno pomembnejši od vse številnejših zabavnih vsebin in nišnih digitalnih programov, predvsem BBC3. Nekateri časopisni komentatorji (denimo Dipesh Gadher iz Timesa in Simon Jenkins iz Guardiana) pa so menili, da so Thompsonove reforme premalo temeljite, saj bo BBC tudi po napovedanem krčenju ostal prevelika ustanova, ki že dolgo ne ve, kako smiselno porabiti denar od televizijskega prispevka.

Pritiski na BBC se stopnjujejo

Okoliščine, v katerih so nastajale Thompsonove reforme, so posledica kompleksnih tehnoloških, političnih in tržnih sprememb, ki so v zadnjih letih doletele tradicionalno britansko medijsko ustanovo. Ker so bili na BBC-ju prepričani, da se morajo kot javni servis kar najhitreje odzivati na spremenjene navade gledalcev, so od začetka devetdesetih let pospešeno razvijali nove digitalne kanale, internetno ponudbo in lokalne vsebine. Ta BBC-jeva agresivna širitev je vse bolj motila komercialne tekmece (predvsem Ruperta Murdocha, lastnika komercialne televizije Sky, časnika Times in tabloida Sun, pa tudi vse druge britanske časopise, ker je BBC močna konkurenca njihovim spletnim izdajam), ki so zagrizeno lobirali za omejitev uporabe denarja iz televizijskega prispevka za razvoj internetnih in zabavnih vsebin. Trdili so namreč, da BBC-jev internetni imperij, ki so ga s televizijskim prispevkom izdatno financirali britanski državljani, pomeni resno motnjo na trgu in zmanjšuje prihodke »nesubvencioniranih« medijskih podjetij, ki morajo denar za svoj obstoj vsak dan znova zaslužiti na zasičenem medijskem trgu.

Konkurenčni mediji so zato poskrbeli, da so postale nekatere BBC-jeve uredniške napake odmevni medijski škandali (nepravilna telefonska glasovanja, zavajajoči napovednik za dokumentarec o britanski kraljici …), ter obširno poročali o visokih plačah BBC-jevih urednikov in zvezdniških voditeljev. Vendar pa komercialni tekmeci niso edini BBC-jevi nasprotniki. BBC-jeva domnevna proevropska usmerjenost in kritike britanskega posredovanja v Iraku so povzročile veliko slabe volje pri obeh najmočnejših političnih strankah – med laburisti in torijci –, zato je ostal BBC skoraj brez poslanskih zaveznikov. »Najbolj usodno zamero si je BBC nakopal z razkritjem spornega poročila, s katerim je tedanji premier Tony Blair utemeljil napotitev britanskih enot v Irak,« je prepričan BBC-jev novinarski veteran John Simpson, ki je Blaira javno obtožil, da poskuša že od leta 2004 ustrahovati ali celo uničiti BBC.

Še dodatno težavo je BBC-ju povzročil ambiciozni nacionalni projekt prehoda na digitalno radijsko in televizijsko oddajanje do leta 2012. Ko se je Mark Thompson lani pogajal o višini televizijskega prispevka, je postavil BBC v središče vladne strategije digitalnega prehoda. Upal je, da bo s tem argumentom laže prepričal poslance, naj odobrijo predlagano višino televizijskega prispevka, a se je uštel. Vlada ministrskega predsednika Gordona Browna je elegantno prevalila znaten del stroškov digitalnega prehoda na BBC in prihranila del proračunskega denarja, hkrati pa je zavrnila predlagano povišanje televizijskega prispevka; ta je ostal pod letno rastjo inflacije. Novinar Guardiana Steve Hewlett opozarja, da pri tej potezi ne gre le za veliko finančno breme – BBC bo moral za sodelovanje pri digitalnem prehodu plačati skoraj milijardo evrov –, ampak tudi nevarno povečuje BBC-jevo odvisnost od vlade. Če začnejo ministri dojemati BBC kot enega od vladnih oddelkov, televizijski prispevek pa kot denar, namenjen podpori vladnih projektov, je vloga BBC kot neodvisnega javnega servisa nujno ogrožena, je prepričan Hewlett.

Negotova prihodnost javnega servisa

Burni tedni, ki jih preživlja BBC, znova odpirajo razprave o vlogi in pomenu javnega servisa, ki se v Veliki Britaniji odvijajo že vsaj od sredine osemdesetih let. Zagovorniki javnega servisa opominjajo, da je BBC-jevo temeljno poslanstvo »informirati, izobraževati in zabavati« enako pomembno kot kdaj prej – ne glede na pohod digitalnih tehnologij in navidez večjo ponudbo medijskih vsebin. Kritiki trdijo, da lahko to poslanstvo enakovredno opravljajo tudi drugi mediji, zato zahtevajo delitev televizijskega prispevka med komercialne producente informativnega, dokumentarnega in otroškega programa. Vsi pa priznavajo, da se je BBC v zadnjih letih pospešeno »skomercializiral«, saj se v boju za gledalce ne brani populističnih resničnostnih in pogovornih oddaj.

Za Jeremyja Paxmana pomeni tako zniževanje kakovostnih standardov najzanesljivejšo pot v pogubo. »Naloga televizije je odpirati oči, omogočati vsem ljudem, ne glede na spol, starost in raso, da se odločajo, kakšno življenje želijo živeti, kakšno vlado hočejo imeti. To je poslanstvo BBC in zato je upravičen do televizijskega prispevka. Če BBC ne bo izpolnjeval svoje funkcije, ni več vreden, da bi prejemal ta prispevek,« je avgusta povedal v pogovoru z Johnom Humphrysom. Paxman je prepričan, da so nedavne odmevne uredniške napake predvsem posledica vztrajnega zmanjševanja novinarskih ekip v informativnem programu in preobremenjenosti urednikov, ki morajo kljub kadrovskim in finančnim omejitvam priskrbeti vsebino za vse več digitalnih kanalov. Trend, ki ga utegne Thompsonovo »multiplatformno« združevanje novinarskih redakcij še pospešiti.

Paxman je svojo kritiko naslonil na tradicionalne razsvetljenske vrednote javnega servisa, ki morda danes zvenijo nekoliko arhaično, a so še vedno ena redkih točk, na katero se lahko naslonijo njegovi zagovorniki. Nadzorna vloga medijev, neodvisnih od pritiskov države in trga, je prvi pogoj za obstoj zdrave demokracije. Če javni servis preneha izvrševati to funkcijo – zaradi pritiskov države, lastnika ali sistemskih sprememb, ki negativno vplivajo na kakovost novinarskega dela –, je njegovo privilegirano vlogo skoraj nemogoče zagovarjati.

Odpuščanje zaposlenih in zmanjševanje stroškov zato ni najpomembnejša posledica Thompsonovih reform. Bistveno vprašanje je, kako bo njegova strategija razvoja BBC-ja vplivala na kakovost in neodvisnost BBC-jevih vsebin, sposobnost delovanja v javnem interesu in ugled javne radiotelevizije med gledalci. Ko bo BBC-ju decembra 2016 poteklo desetletno podaljšanje ustanovne listine (royal charter), bodo to edini argumenti, s katerimi bodo lahko pri BBC-ju vsaj teoretično ubranili prihodnji obstoj.