Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 5. junij 2010

Nepremičnine lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot

S temi mislimi so udeležence svetovnega vrha o informacijski tehnologiji WCIT2010 prejšnji torek v Amsterdamu nagovorili visoki predstavniki evropske politike in velikih tehnoloških podjetij. Na veliki oder amsterdamskega kongresnega centra RAI je prejšnji torek najprej stopil španski državni sekretar za telekomunikacije Francisco Ros Perán. Obiskovalcem je povedal, da Evropa na področju novih tehnologij vse bolj zaostaja za razvitimi azijskimi državami in ZDA, zato sta ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva in njeno okrevanje po globalni krizi. Njegovemu otvoritvenemu nagovoru je sledila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes in zatrdila, da lahko »staro evropsko damo« v prihodnosti reši le pametna raba »mladostnih« informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njene besede sta povzela vplivna predstavnika velikih tehnoloških podjetij Intel in IBM ter jih dopolnila s praktičnimi primeri, kako lahko nove tehnologije pomagajo reševati nekatere največje težave evropske skupnosti – staranje prebivalstva, neučinkovito rabo vodnih in energetskih virov, prometne zagate in zastarel izobraževalni sistem.

Opisanemu scenariju v zadnjem desetletju sledijo skoraj vsi uvodni nastopi politikov, komisarjev in prodajalcev tehnologije na velikih svetovnih konferencah, ki se dotikajo novih tehnologij, telekomunikacij in »družbe znanja«. Vendar pa resničnost ni tako preprosta, kot jo rišejo politične razvojne strategije, je opozoril ustanovitelj amsterdamskega inštituta za spletne kulture, spletni aktivist in profesor novih medijev na univerzi v Amsterdamu Geert Lovink. Ko politika spregovori o tehnologiji, kreativnosti in revolucionarnih potencialih mladih uporabnikov spleta, je treba zelo pozorno prisluhniti, kaj nam govori in kakšne politične usmeritve se skrivajo v njenih besedah.

»Kreativnost« je namreč postala sopomenka za komercialno izkoriščanje intelektualne lastnine, ki lahko resnično ustvarjalnost prej zavira, kot nagrajuje. Spodbujanje podjetniške miselnosti je morda le nekoliko prijaznejša oblika priznanja, da se socialna država poslavlja, zato bo moral vsak poskrbeti zase. Občudovanje mladih uporabnikov spleta zlahka prikrije neprijetna vprašanja, kakšna izobrazbena in zaposlitvena prihodnost jih čaka, ko ne bodo več sodili v kategorijo »mladih uporabnikov tehnologij«. Nekritična uporaba prispodobe interneta in njegovih omrežij pa nas zlahka zavede v poenostavljene razlage kompleksnih družbenih trendov, je prepričan Lovink.

Londonski poslovni tednik Economist je v nedavnem prispevku o laboratorijsko ustvarjenem življenju uporabil številne primere, ki jih poznamo iz računalništva. Biotehnološki zanesenjaki si bodo po svetovnem spletu kmalu začeli izmenjevati podatke o genskem zapisu živih vrst, »hekali« stare organizme, da bi jim dodajali ali odvzemali določene lastnosti, ter na domačih računalnikih ustvarjali nove življenjske oblike s kopiranjem in lepljenjem genskega koda. Je mogoče s takimi internetnimi prispodobami napovedati prihodnost sintetične biologije?

Ljudje vedno poskušajo najti kulturno logiko ali kak naravni zakon, ki se skriva za tehnološkimi in družbenimi fenomeni. Ko medijski komentatorji verjamejo, da so odkrili kulturni zakon interneta, ga poskušajo prenesti tudi na druga področja – vodenje organizacij, upravljanje naravnih virov, organizacijo političnih kampanj in družbenih gibanj, distribucijo električne energije … Internet je zato postal simbol za vsako decentralizirano obliko organiziranja in sodelovanja – od enciklopedične wikipedie do novih medijev, kjer se je zabrisala meja med producenti in potrošniki. Hkrati je postal tudi prispodoba hitrega, celo revolucionarnega razvoja, saj marsikdo verjame, da se lahko vsako področje razvije podobno kot osebno računalništvo in internet, če mu dodamo omrežno dimenzijo.

Je to pričakovanje upravičeno?

Večina teh primerjav je zelo površnih, saj pozabljajo, da sta se osebno računalništvo in internet razvila v zelo specifičnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščinah, ki jih ni mogoče ponoviti. Internet ni naravni pojav, ki se je preprosto zgodil. Njegov razvoj je omogočila skoraj neomejena količina denarja, ki ga je v ameriški vojaški proračun prelila hladna vojna. Vendar danes hladne vojne ni več. Ni velikega nasprotnika, ki bi se ga morali bati in bi upravičeval tako velika vlaganja v obrambo.

Kaj pa strah pred terorizmom, ki ustvarja nekakšne večne vojne razmere? Ali napovedan boj za globalno prevlado med Kitajsko in ZDA? Kitajsko načrtno vlaganje v znanost in znanstvenike malce spominja na nekdanjo hladnovojno oboroževalno tekmo z drugimi sredstvi.

Ne upam si tvegati primerjave s hladno vojno, saj bi bila morebitna tekma med Kitajsko in ZDA precej drugačna od tiste med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sicer je čisto mogoče, da se bodo Kitajska in ZDA spustile v obdobje medsebojne hiperkonkurence, ki utegne spodbuditi velika vlaganja v tiste proizvodne panoge in tehnologije, ki bi zmagovalcu domnevno omogočile globalno prevlado. Vendar ne smemo pozabiti, da bi tak boj potekal znotraj enake ideologije – ideologije globalnega kapitalizma, ki ima precej drugačno logiko, kako razporejati denar, kot nekdanje hladnovojne velesile. To je sistem, ki spodbuja in celo zahteva razdrobljenost, zato ni sposoben mobilizirati velike količine denarja in človeških virov v zgodnje stopnje razvoja nečesa novega. Ideja, da bo bioinženiring nekoč postal novi internet, se sicer lepo sliši, vendar bi za tak prehod potrebovali danes nepredstavljiva vlaganja denarja in energije. Poleg denarja pa za take tehnološke preskoke potrebujete tudi veliko zares predanih, fanatičnih, morda celo malce norih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili celo življenje – kar se je zgodilo v razvoju osebnega računalništva.

Na kar radi pozabljajo evropski in drugi svetovni politiki, ki svojim volivcem obljubljajo nove silicijeve doline …

In pri tem ne upoštevajo, da osebno računalništvo ni bilo samo tehnološki, ampak tudi kulturni fenomen, ki ga Nekalifornijci težko razumejo. O vrednotah tedanjih kalifornijskih libertarnih tehnohipijev, ki so še danes prisotne med številnimi tehnološkimi zanesenjaki in internetnimi podjetniki, zelo malo vemo. So mešanica tehnološkega new-agea in ezoterike, nepriznavanja avtoritet, vere v demokracijo, paničnega strahu pred državnim nadzorom, političnega konservativizma in popolne nesposobnosti kritike sistema, znotraj katerega delujejo.

Podobne vrednote v Evropi včasih pripisujemo neoklasičnim oziroma neoliberalnim ekonomistom.

Evropski kritiki pogosto primerjajo kalifornijsko ideologijo z neoliberalizmom, a menim, da ta primerjava ni najboljša. Tehnološki zanesenjaki so nenavadna družbena skupina. Obožujejo orožje, a sovražijo vojske. Borijo se za demokracijo, a ne vidijo nedemokratične narave korporacij. Pišejo svobodno programje, a hkrati zagovarjajo pravico do razširjanja nacistične propagande. Gradijo decentralizirana internetna omrežja, a ne čutijo nobene potrebe po enakomernejši razporeditvi družbene moči. Cenijo zasebnost, njihova heroja pa sta Facebook in Google, ki uporabniško zasebnost prodajata oglaševalcem …

Se avtorji razvojnih strategij res ne zavedajo vseh posebnosti silicijeve doline, zaradi katerih je neponovljiva celo v ZDA?

Težko reči, ali se jih res ne zavedajo ali nanje namenoma pozabijo, da bi njihove strategije zvenele bolj prepričljivo. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Zame je bolj problematično, če začnejo njihove razvojne strategije v imenu ustvarjanja novih silicijevih dolin uvajati gospodarske, izobraževalne in socialne politike, ki uničujejo prav tisto, kar domnevno predstavlja taka dolina – okolja, v katerih bi lahko zacvetela človeška ustvarjalnost.

Čeprav so te strategije namenjene prav spodbujanju družbe znanja, kreativne industrije in inovativne ekonomije?

Za vse omenjene izraze se je treba najprej vprašati, kaj za današnjo politiko v resnici pomenijo »znanje«, »kreativnost« in »inovativnost«?

Britanska opredelitev kreativnih industrij je preprosta: vanjo sodijo tiste panoge, ki z ustvarjanjem in izkoriščanjem intelektualne lastnine spodbujajo gospodarsko rast in nastanek novih delovnih mest – oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, mediji, računalniško programje in igre …

Britansko opredelitev kreativnih industrij z manjšimi razlikami uporabljajo tudi nekatere druge države. Kreativnost je zato postala predvsem marketinška fraza, s katero politika in druge interesne skupine prodajajo nove gospodarske in socialne politike, hkrati pa poskušajo ustvarjalnost zapreti v stare okvire avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Kako omejeno je tako dojemanje ustvarjalnosti, lahko vidimo, če poskušamo zagovornike kreativnosti soočiti z idejami svobodnega programja, nekomercialnega ustvarjanja in znanstvenega raziskovanja ali odprtejšo ureditvijo avtorskih pravic, kakršno predlaga gibanje Creative Commons. Takih oblik ustvarjalnosti v razvojnih strategijah praviloma ne boste našli, saj jih je težko neposredno prevesti v gospodarsko rast in domnevno ustvarjanje delovnih mest. Če vas zanima, kako politika v resnici razume kreativnost in inovativnost, morate samo pogledati, kako države razporejajo denar, namenjen financiranju visokošolskega študija in raziskovalnega dela, saj boste hitro ugotovili, da so določena znanja za »družbo znanja« pomembnejša in uporabnejša od drugih. Podobno hierarhijo znanja kažejo vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, ki ga narekujejo marketinški in finančni oddelki, ki so v podjetjih dobesedno iztrebili vso ustvarjalnost in inovativnost, saj poskušajo zgodnje, nezrele zamisli veliko prehitro poslati na trg in v najkrajšem času potegniti čim več zaslužka. To ne gre. Vsaka zamisel potrebuje čas in varno okolje, da vzklije, se privadi na zunanje okolje in dozori.

Kakšno bi moralo biti tako varno okolje?

Internet je bil dolgo časa zaščiten pred tržnimi pritiski. Nihče se ni menil zanj, ne država ne kapital. Zato se je lahko razvil, še preden je postal splošno dostopen in se je začelo komercialno izkoriščanje. Danes tako nekomercialno obdobje ne obstaja več. Ni več garaž, v katerih so v sedemdesetih let zorele glasbene, tehnološke in druge prelomne ideje. Ni več kulturnega podzemlja ali začasnih avtonomnih con, v katerih bi imela ustvarjalnost vsaj nekaj miru pred tržnimi pritiski. Nekaterim družbenim skupinam to zelo ustreza, vendar menim, da nas to kot družbo siromaši.

Kakšne politike bi spodbujale ustvarjalnost? Sedanji ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti, lažje ustanavljanje malih podjetij in lažji dostop do zagonskega kapitala namreč poudarjajo hitrost, uporabnost in učinkovitost, za katere pravite, da ustvarjalnost zavirajo.

Vprašajte se nekaj drugega. Vzemimo, da ste mlad modni oblikovalec, ki je ravno končal študij. Da bi lahko študirali, ste morali vzeti študijski kredit, zdaj pa ga morate začeti odplačevati. Poleg tega ugotovite, da so cene nepremičnin tako visoke, da si pogosto ne morete privoščiti niti najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Ker morate nekako preživeti, vam ostaneta dve možnosti. Lahko začnete delati za uveljavljeno blagovno znamko, ki bo, podobno kot vsa druga podjetja, od vas zahtevala zamisli, ki jih lahko čim prej vrže na trg. Ali pa postanete samostojni »kreativni podjetnik« in poskusite preživeti na trgu, ki sledi enakim zahtevam po hitrosti. V nobenem primeru ne boste imeli časa, da bi razvili svoj slog ali celo uveljavili lastno blagovno znamko. To velja tudi za druga področja. Če raziščete zgodbe o uspehu današnjih internetnih uspešnic, boste ugotovili, da so imeli njihovi ustanovitelji možnost razviti svoje ideje, saj se ni noben uspeh zgodil čez noč. Politika, ki bo hotela zares spodbujati ustvarjalnost, se bo morala nujno dotakniti plačljivosti visokega šolstva in izkrivljenega trga nepremičnin, ki je eden najpomemebnejših zaviralcev ustvarjalnosti.

Zakaj?

Zato, ker danes nepremičnine niso nekaj praktičnega – prostori, v katerih pač bivamo –, ampak lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot. Predstavljajte si, da morate vaša najbolj ustvarjalna leta porabiti za služenje denarja v kreativnem sektorju, s katerim boste odplačevali nepremičninske kredite ali pretirano visoke najemnine. Kaj bo to pomenilo za vašo ustvarjalnost?

Če se torej vprašamo, kako naj mladi ustvarjalci zaslužijo po 800 evrov na mesec, da bodo lahko plačali najemnino …

… to ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, zakaj je ta najemnina tako visoka. Kako lahko sploh še govorimo o trgu nepremičnin, če gredo cene stanovanj samo navzgor, čeprav prostora v resnici ne manjka? V Amsterdamu se uradno spopadamo z velikim pomanjkanjem stanovanj, po drugi strani pa imamo veliko praznega pisarniškega in drugega komercialnega prostora, ki si ga zaradi prenapihnjenih cen ne more privoščiti skoraj nihče – še najmanj mlada podjetja, nevladne organizacije in šole. Če pogledate skozi okno, lahko vidite pet velikih poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica prostora že dolgo nezasedenega. V naši premajhni fakulteti se gnete 6000 študentov, ker si ne moremo privoščiti gradnje ali najemanja novih prostorov, sto metrov stran pa samevajo prazne stavbe. Zato upam, da se bo ta globalni trg nepremičnin čim prej sesul, do tedaj pa bi si morali prizadevati za institucionalizacijo in legalizacijo skvotinga – zasedanja takih praznih stavb.

Od politike verjetno ne moremo pričakovati, da si bo prizadevala za sesutje globalnega trga nepremičnin ali legalizacijo skvotinga, saj je skvotanje v večini držav kaznivo, ker da posega v zasebno lastnino.

Zanimivo je, zakaj se tako bojimo skvotinga ali sesutja nepremičninskega trga. Saj se stavbe ne bi porušile, še vedno bi ostale natanko tam, kjer so zdaj. Tudi ljudje bi še vedno živeli v njih. Spet se lahko vprašamo, kdo ima koristi od sedanjega nepremičninskega trga. Banke in finančne ustanove zagotovo, prav tako politika, ki jim nepremičnine ne pomenijo le velikega vira prihodkov, ampak tudi močan mehanizem nadzora nad prebivalstvom, ki se mu ne bo hotela odreči nobena oblast. No, morda se tudi motim in je moj pogled preveč nizozemski, saj je znano, da se Nizozemci na vsako krizo odzovemo s predlogi za drugačno prostorsko načrtovanje (nasmešek). Vseeno pa opažam, da je vsaka pobuda, ki bi zahtevala pravičnejšo prerazporeditev dobrin, za današnjo politiko nesprejemljiva. Ne samo pri nas.

Vi trdite, da je za razcvet ustvarjalnosti pomembno poskrbeti za mirne prostore, v katerih bi lahko zamisli nastajale in dozorevale. Zagovorniki trga zagotavljajo ravno nasprotno – da smo ljudje ustvarjalni tedaj, ko smo prisiljeni in življenjske okoliščine niso najbolj udobne.

Slavljenje krize je zelo nevarno. Konservativni libertarci in neoliberalci radi slavijo krize in katastrofe, ker da lahko edine počistijo s starim redom, prinesejo napredek in prepustijo prostor novim zamislim. Vendar s tem vzvišenim jezikom prikrijejo zelo preprosto dejstvo, da so žrtve tega »ustvarjalnega uničenja« vedno ljudje. Težko si predstavljam, kakšen človek lahko zagovarja tako logiko. V življenju sem preživel že štiri hujše krize, ko sem moral na novo izumiti svojo poklicno kariero, če sem hotel preživeti, zato vem, da ni v tem prav nič lepega ali ustvarjalnega.

Morda zato, ker so ljudje ponotranjili to logiko kot realno stanje stvari? Krize so neizogibne, sam sem odgovoren za svojo kariero, stabilnih služb ne bo več …

Pogosto podcenjujemo, da smo še vedno del potrošniške družbe, ki z vse večjim zadolževanjem in vero v neskončne prilagodljivosti posameznikov udejanja veliki projekt kapitalistične globalizacije – ne glede na trenutno gospodarsko krizo, večjo zavest o okoljskih spremembah, proteste mladih Grkov in Francozov ter druge negativne družbene spremembe. Za veliko večino prebivalstva tega planeta je to edini svet, ki si ga lahko predstavljajo, kar še zlasti velja za Azijo.

Je to razlog, zakaj danes delavci, mladi in predstavniki obubožanega srednjega razreda ne tvorijo kritične mase, ki bi se uprla temu velikemu projektu, ki jo uničuje?

Ljudje so danes v zelo neprijetnem položaju. Imajo ravno toliko, da se bojijo izgube, če bi se uprli sistemu, politiki ali delodajalcu. Hkrati pa ne verjamejo, da si lahko z uporom kaj pridobijo. Včasih je bilo drugače. Ideja upora je imela v sebi vedno idejo napredka, obljubo boljšega življenja. Tega motiva ni več, saj ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko upor kar koli reši. Kvečjemu poslabša. Ta strah je morda neupravičen, vendar je dovolj močan, da ljudje ostajajo pasivni. Ker so pasivni, pa preprosto manjka primerov, ki bi pokazali, da je boj za socialne pravice in pravičnejšo prerazporeditev dobrin še vedno smiseln. Tisti primeri, ki obstajajo, pa so praviloma deležni popolne medijske ignorance, zato zanje niti ne izvemo.

Ko ste se pred leti ukvarjali z alternativnimi in taktičnimi mediji, ste verjeli, da bodo nove medijske oblike nadomestile informacijski primanjkljaj komercialnega medijskega sistema in bralcem priskrbele novice, ki v tradicionalne medije niso prišle. Zakaj se to v praksi ni zgodilo?

Taktični mediji so bili nekakšen poskus, kako z novimi načini pridobivanja in objavljanja novic izzvati tradicionalne medije. Tedaj smo bili teoretiki taktičnih medijev pod premočnim vplivom civilnodružbenih gibanj v nekdanji socialistični Evropi. Verjeli smo, da lahko nove medijske tehnologije prevzamejo revolucionarni naboj tistega časa in postanejo alternativa starim medijem – podobno kot je civilna družba postala močna protiutež komunističnega režima. Vendar smo spregledali, da evropske družbe po koncu hladne vojne niso več imele velikega sovražnika. Vstopile so v obdobje globalizacije, ki v Evropi dolgo ni ustvarjalo posebnega nezadovoljstva. Ker se taktični in alternativni mediji ne morejo napajati iz družbenih antagonizmov ali uporniškega ozračja, pa so večinoma ostali na ravni eksperimentalne oblike aktivizma, saj ne nagovarjajo dovolj občinstva, da bi lahko preživeli.

Ne nagovarjajo dovolj občinstva ali to občinstvo ni več vajeno plačevati za informacije na spletu?

Če poslušate glasbeno industrijo, časopise in druge lastnike vsebin, lahko res dobite vtis, da ljudje niso pripravljeni plačevati za njihove vsebine, ker da je na spletu vse zastonj. Pri tem pa spregledamo, da so se ob vsej tej domnevni brezplačnosti interneta bistveno povečali naši izdatki za medijske in komunikacijske storitve. Koliko je povprečna štiričlanska družina pred desetimi leti plačala za časopis, kako revijo, fiksni telefon in morda kabelsko televizijo? Morda petdeset današnjih evrov na mesec. Zdaj poskusite sešteti, koliko plačujete danes: vsak družinski član ima svoj mobilnik, pogosto tudi prenosnik ali kako drugo mobilno napravo. Prištejte še širokopasovni internet, plačljivo televizijo … Ti zneski so veliki. Težava nastane, ker ne dosežejo ustvarjalcev vsebin, zato se spet vrnemo k staremu problemu: kako doseči ustrezno prerazporeditev dobrin in poskrbeti, da bodo ustvarjalci s svojim delom lahko preživeli. To pa ni le socialno, ampak tudi politično vprašanje.

Ali lahko neuresničene obljube taktičnih medijev uresničijo računalniška družabna omrežja, na katerih ni treba plačevati novinarjev in drugih ustvarjalcev? Veliko znanih internetnih kritikov verjame, da ima tvitanje in podpisovanje peticij na facebooku resne revolucionarne potenciale.

Sprašujem se, zakaj so ti internetni guruji deležni toliko medijske pozornosti, zakaj jim nihče ne pove, da govorijo neumnosti, in zakaj nikogar ne moti, da je večina teh piscev v resnici dobro plačanih svetovalcev na področjih, o katerih pišejo. Verjetno je krivo dejstvo, da je za kritično razumevanje spletnih fenomenov še preprosto prezgodaj. Če upoštevamo, koliko desetletij let je potrebovala literarna ali filmska kritika, preden je dovolj razvila svoja teoretska in metodološka orodja, nas ne sme presenečati, da velik del internetne kritike trenutno predstavlja preplet marketinščine in postmoderne akademske kulturološke analize. Medijski komentatorji, pa tudi večina javnih intelektualcev, zato preprosto nimajo dovolj znanja, da bi kritično analizirali knjigo kakega Claya Shirkyja ali zadnji govor komisarke Kroesove o evropski digitalni agendi. Poleg tega je danes tudi sama medijska industrija v hudi krizi identitete, zato o internetu ne more govoriti s pozicije moči, ampak le pasivno posreduje sporočila internetnih razlagalcev in politikov.

Kaj pa nam lahko o dogajanju na spletu povedo analitiki računalniških omrežij? Obnašanje uporabnikov na družabnih omrežjih je zelo dobro sledljivo, vse večja procesorska moč pa nam omogoča natančno analizo izjemno velikih omrežij.

Velika procesorska moč in novi statistični modeli nam omogočajo doslej nesluten vpogled v dinamiko človeških omrežij, ki jih razkriva uporaba komunikacijskih tehnologij in družabnih mrež. Vendar tem neizmernim količinam podatkov še ne sledijo znanstvene raziskovalne metode. Raziskovalci spletnih omrežij lahko danes izdelajo osupljive prikaze teh mrež, vendar jih še ne znamo brati in ne vemo, kaj nam govorijo, večina razlag pa je izjemno plitvih. Eno je, če ugotoviš določene povezave med posamezniki, nekaj čisto drugega pa je, če hočeš razumeti, kaj te povezave pomenijo v realnem življenju in kakšno moč ima kak posameznik v omrežju. Če bomo hoteli iz teh podatkov izluščiti nova spoznanja o delovanju človeških družb, bomo potrebovali izjemno veliko znanja, ki ga danes še ne premoremo.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je zapisal, da so nove tehnologije zares revolucionarne šele takrat, ko postanejo samoumevne. Je to boljše izhodišče za analizo današnjih spletnih fenomenov in napovedovanje, kakšni bodo njihovi družbeni vplivi?

Morda. Zanimiv primer so blogi. Pred leti so bili podobno medijsko razvpiti, kot so danes družabna spletna omrežja, a danes skoraj nihče več ne piše o njih. Vendar to nikakor ne pomeni, da niso pomembni. Prav nasprotno. Blogi in bloganje so postali prevladujoča oblika organizacije informacij na spletu in nepogrešljiv distribucijski kanal. Njihovo logiko objavljanja informacij so prevzele spletne strani tradicionalnih medijev in drugih interesnih skupin, ki nagovarjajo javnost – od oglaševalcev do politike. Podobno velja za družabna omrežja, saj je bilo tvitanje sprva znano kot mikrobloganje, zato bi lahko celo rekli, da danes na spletu skoraj ne počnemo drugega kot blogamo, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Kaj se bo zgodilo, ko se ne bomo več zavedali družabnega mreženja?

Se spomnite, kako je mobilni telefon spremenil načine, kako se dogovarjate za sestanke ali zmenke s prijatelji? Kako je postalo normalno, da ste povsod dostopni in da med ogledom filma v kinu pišete kratka sporočila? Spletna družabna omrežja se bodo iz računalnikov verjetno kmalu preselila na naše prenosne elektronske naprave in postala enako samoumevna kot mobilniki. Ko se bomo sprehajali po ulici, bomo preverjali, ali v sosednjem lokalu sedi kak znanec, s katerim bi bilo lepo malo poklepetati ali iti na kosilo. V vsakem trenutku bomo hoteli vedeti, kje so osebe iz našega družabnega kroga in kaj počnejo, te informacije pa bomo tudi sami sporočali okolici. O vsakem naključnem neznancu bomo poskusili takoj izvedeti osnovne podatke in si ogledati njegov elektronski profil. Današnje guglanje, tvitanje in fejsbukanje se bo počasi skrilo v nove oblike druženja in postalo njegov sestavni del. Uh, zdaj že sam zvenim kot internetni guru. To, kar govorim, je seveda le eden izmed možnih scenarijev (nasmešek).

***

Geert Lovink je eden najbolj znanih evropskih kritikov svetovnega spleta, novih medijev in spletnih družbenih fenomenov. V osemdesetih letih je sodeloval pri številnih zgodnjih novomedijskih projektih, pozneje pa se je posvetil uredniškemu, raziskovalnemu in profesorskemu delu. Zanima ga prepletanje umetnosti, politike, medijev in tehnologije, zaradi kritičnih pogledov pa se včasih v šali opiše za poklicnega pesimista. Lovink velja za enega prvih teoretikov, ki so razvili idejo taktičnih medijev – uporabo novomedijskih platform za posredovanje novic, ki jih vlade, korporacije in druge vplivne družbene skupine poskušajo utišati. Je avtor številnih knjig in člankov na temo spletnih kultur in novih medijev, v ponedeljek pa se je udeležil spletnega dogodka Quit Facebook Day in izbrisal svoj osebni profil na facebooku.

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2010

Velikega brata je zamenjala množica malih bratov

Januarja letos je Steve Jobs, drugi soustanovitelj družbe Apple, prav tako predstavil novo elektronsko škatlo – elektronsko tablico ipad. Vendar je bil njegov nastop bistveno drugačen od Wozniakovega. Wozniak je poosebljal zgodnje računalniške pionirje, ki so verjeli, da mora biti osebni računalnik dostopna in odprta naprava, ki jo lahko vsak uporabnik prilagaja svojim potrebam. Jobsov ipad pa je bil popolno nasprotje tega ideala: zaščiten z neštetimi patenti, zaprt v ohišju brez enega samega vijaka in varen pred posegi uporabnikov.

Zgodovina računalništva je polna podobnih ironij, je povedal novinar New York Timesa John Markoff, ki že od konca sedemdesetih let poroča o dogajanju v kalifornijski silicijevi dolini in je (prvo)osebno spremljal večino tehnoloških revolucij, ki so se tam zgodile v zadnjih desetletjih. Vendar so prav te navidezne ironije ključne za razumevanje silicijeve doline, je prepričan Markoff. Na tem malem koncu sveta se je namreč zgodil nenavaden preplet trdoživega hipijevskega idealizma, pohlepa in inženirskega znanja, ki je ustvaril eno najpomembnejših industrijskih panog poznega dvajsetega stoletja – osebno računalništvo.

To kulturno posebnost silicijeve doline pa njeni posnemovalci, novinarji in analitiki tehnoloških trendov večinoma spregledajo, zato znajo le redki avtorji razvozlati sporočila, ki jih pošiljajo posamezne gospodarske novičke in napovedi tehnoloških novosti. Ali opaziti, da je Steve Jobs napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti, se je namuznil Markoff.

Je Steve Jobs v resnici napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti? Velika večina vaših medijskih kolegov obravnava njegovo elektronsko tablico kot revolucionarno novost …

Marsikdo ve, da je Steve Jobs leta 1979 obiskal raziskovalne laboratorije podjetja Xerox, kjer je prvič videl grafični računalniški vmesnik in računalniško miško ter prepoznal njun tržni potencial. Manj znan pa je podatek, da se je tam seznanil tudi z idejo vseprisotnega računalništva, po kateri bodo računalniki nekoč poniknili v vsakdanje uporabniške predmete. Za razumevanje strategije podjetja Apple je to zelo pomemben podatek, saj lahko vidimo, da Jobs že ves čas poskuša skriti računalnike v najrazličnejše uporabniške naprave, ki ne spominjajo več na škatle s tipkovnicami in zasloni. Ipod je računalnik, ki med drugim predvaja glasbo. Iphone je računalnik, ki telefonira, a ju uporabniki ne prepoznajo več kot računalnike, kar bistveno povečuje njihovo razširjenost in vpliv.

Ker je Applu uspelo razširiti računalnike tudi med uporabnike, ki so jih sicer zavračali?

Ne samo to. Osebni računalniki so bili za večino uporabnikov vedno nekakšen tujek, povezan s službo, delom in nenehnim privajanjem na njegove muhe. Za komercialni uspeh vsake nove tehnologije pa je najpomembneje to, da jo uporabniki začutijo kot naraven del sebe ter ji dovolijo vstop v zasebni prostor in prosti čas. Tehnologije so zares revolucionarne šele takrat, ko niso več nove, ampak postanejo samoumevne. Tedaj lahko začno spreminjati naše življenje in vplivati na naše navade – kar kažejo osebni avtomobil, telefon, televizor in ne nazadnje mali gospodinjski aparati. Jobs je bil eden izmed redkih posameznikov, ki so že v osemdesetih letih razumeli, da to velja tudi za računalnike. Poleg tega je razumel še nekaj drugega – da računalniki kot komercialne uporabniške naprave ne morejo ostati odprti, za kar se je zavzemal njegov inženirski kolega Steve Wozniak. Treba je namreč poskrbeti, da bodo naprave kar najbolj zanesljivo počele tisto, čemur so namenjene: dostavljale plačljive storitve, igre in medijske vsebine. Pa tudi zaščititi svoj poslovni interes.

Idealistični tehnološki sanjač in vizionarski podjetnik, ki hoče obogateti z njegovim izumom – ta motiv je v silicijevi dolini zelo pogost, čeprav tako različna tipa ljudi praviloma težko najdeta skupne interese.

Ta paradoks je bolj navidezen, kot se zdi na prvi pogled. Preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa je verjetno tista posebnost silicijeve doline, zaradi katere je bila v zadnjih desetletjih tako uspešna.

In ne inženirji, okuženi s podjetniškim virusom, kar je najpogostejša razlaga njenega uspeha?

Tudi to je zelo pomemben dejavnik, saj je v silicijevi dolini velika večina ljudi prepričanih, da morajo samo uresničiti svojo veliko zamisel in bodo postali novi Billi Gatesi ali Stevi Jobsi. Vendar lahko podjetne inženirje najdete tudi drugod po svetu, zato sem se velikokrat spraševal, zakaj se je računalniška industrija razvila prav tukaj. Dolgo sem bil prepričan, da so bila za uspeh silicijeve doline pomembna nekatera naključja. Denimo odločitev izumitelja tranzistorja Williama Shockleyja, da se bo preselil v okolico San Francisca, ker je tam pač živela njegova mama. Shockley je nato poskušal komercializirati svoj izum, pri tem pa je postavil zametke polprevodniške industrije, ki je silicijevi dolini sploh dala njeno sedanje ime. Razvoj polprevodniške industrije je pritegnil nekega drugega vizionarja: programskega vodjo ameriške vojaške raziskovalne agencije DARPA Roberta Taylorja, ki je tu financiral razvoj nekaterih najpomembnejših zamisli v zgodovini računalništva – Arpaneta [predhodnika poznejšega interneta], računalniške miške, osebnega računalnika in spletnega brskalnika. Poznejšo komercializacijo polprevodniške industrije pa sta omogočili odločitev ameriškega protimonopolnega urada, da podjetje AT&T tranzistorja ne sme obdržati zase, in odločitev kongresa, da se lahko pokojninski skladi ukvarjajo tudi s tveganimi naložbami, kar je spodbudilo nastanek skladov tveganega kapitala. Vendar me te razlage niso čisto prepričale, saj so imeli znanstveniki po vsej državi dostop do enakih tehnologij. Če bi upošteval zgolj število inženirjev in financiranje raziskav, bi se morale naše tehnološke inovacije prej pojaviti v kakem tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT), a se to ni zgodilo. Zato verjamem, da so na razvoj osebnega računalništva vplivali tudi drugi, tipično kalifornijski družbeni in kulturni dejavniki.

Omenjeni preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa?

Da. Konec šestdesetih let je bila Kalifornija eno izmed središč protivojnega gibanja in prostor, kamor so se lahko umaknili pripadniki alternativnih kulturnih gibanj in družbenih manjšin: hipiji, geji, bitniki … Iz teh gibanj, za katera sta bila značilna individualizem in nasprotovanje družbenemu redu, se je navdihovala zelo pisana druščina posameznikov – inženirjev, pisateljev, umetnikov in študentov poslovnih ved. Ti so se na študentskih kampusih srečali s psihoaktivnimi drogami in znanstvenofantastično literaturo, pri študiju pa z najnovejšimi tehnološkimi odkritji in elektronskimi računalniki. Ključna oseba te druščine je postal pisatelj Stuart Brand, ki je leta 1964 v nekem vojaškem laboratoriju opazoval zdolgočasenega operaterja, kako na terminalu vojaškega računalnika igra eno prvih računalniških igric. Takrat je Brand povezal učinke mamila LSD in računalnika, saj je zaslutil, da lahko postane računalnik še močnejše orodje za razširjanje zavesti kot LSD in uporabniku omogoči pravo zunajtelesno izkušnjo – bivanje v nekakšnem neznanem novem kiberprostoru.

Brandove ideje, zbrane v publikaciji The Whole Earth Catalog, so postale skoraj tehnološka religija, ki ima tudi danes veliko privržencev. Zakaj so imele tako močan vpliv, saj so jih kritiki že tedaj zavračali kot naivne?

Ker so bile tako navdihujoče. Za stanfordske študente in druge tehnološke zanesenjake, ki so živeli v silicijevi dolini, računalništvo ni bilo več samo tehnologija, ampak nekaj večjega – orodje, s katerim bi lahko posameznik skoraj do neskončnosti razvil svoje potenciale ter presegel fizične in družbene omejitve tega sveta. Zato je ideja osebnega računalništva prevzela celotno generacijo mladih ljudi, ki so poskušali na vse mogoče načine priti do računalnikov: iskali so honorarne zaposlitve v velikih podjetjih ali v vojski, vpisovali doktorate na tehničnih vedah in sanjali, da bi lahko nekoč sami imeli čisto svoj računalnik. Želja po razvoju dostopnega osebnega računalništva je imela močan ideološki naboj in je gnala tudi Steva Wozniaka, ko je sestavljal svoj prvi osebni računalnik apple I. To čudovito brandovsko orodje je hotel približati kar največ uporabnikom. Niti pomislil ni, da bi ustanovil podjetje ali s svojim izumom kaj zaslužil.

Kaj pa je gnalo Steva Jobsa?

Z vprašanjem, kaj žene Steva Jobsa, se ubadamo vsi, ki ga spremljamo od njegovih začetkov. Če bi ga zanimal denar, bi se lahko že zdavnaj upokojil. Tako pa je danes pri svojem delu enako strasten, kot je bil pred tridesetimi leti. Z Jobsom sva skupaj odraščala. Poznam ga zelo dolgo in verjetno sem eden redkih novinarjev, s katerim je imel osebne stike, dokler se mu nisem zameril z nekim člankom. Zame Jobs pooseblja tisto drugo sestavino silicijeve doline: podjetniški motiv, ki ga ne žene samo denar – klasičen pohlep je značilen predvsem za vlagatelje –, ampak je po svoji naravi podobno fanatičen kot Wozniakovi hipijevski ideali. Oba hočeta spreminjati družbo.

Kako pomembno je poznavanje značajskih lastnosti ustanoviteljev velikih tehnoloških podjetij za razumevanje njihovih poslovnih strategij? Vzemimo odločitev Googla, da se zaradi vdora v njegove poštne predale in internetne cenzure umakne iz Kitajske. Je taka odločitev še v rokah ustanoviteljev Sergeya Brina in Larryja Pagea ali o tem v resnici odloča uprava, interesi delničarjev …?

Po nekaterih notranjih informacijah je Googlov umik iz Kitajske zahteval Brin, ki je po narodnosti Rus. Njegova družina je imela menda težave s komunističnim režimom, zato je Brin zelo občutljiv na avtoritarno obnašanje Kitajske – cenzuro, državno prisluškovanje … Vendar je take domneve nemogoče potrditi. V praksi so tudi za tehnološka in internetna podjetja pomembne predvsem poslovne prelomnice. Google se je radikalno spremenil, ko je postal delniška družba. Takrat se je začel vse bolj zapirati pred zunanjim svetom, prav tako njegova ustanovitelja. Ko nekdanje mlado garažno podjetje postane velika korporacija, ustanovitelji ne odločajo več sami, ampak so obdani z legijami menedžerjev, pravnikov, birokratov, specialistov za odnose z javnostjo, lobisti in predstavniki delničarjev, zato se vede ali nevede spremenijo tudi sami. Čeprav imajo ideali in načela ustanoviteljev še vedno nekaj vpliva na delovanje Googla, me podjetje vse bolj spominja na Microsoft pred kakimi petnajstimi leti. Zato pričakujem, da bo Google – podobno kot nekoč Microsoft – v prihodnosti poskušal na vse načine ohraniti prevladujoč tržni položaj. Denarja imajo ogromno in z njim si lahko kupijo veliko vpliva.

Čeprav priznavate, da je vpliv posameznika v velikem sistemu razmeroma omejen, v svojih člankih in knjigah zelo radi razkrivate osebnostna in družinska ozadja, povezana z nastankom pomembnih izumov in velikih tehnoloških podjetij. Zakaj?

Ker ta ozadja pomagajo videti, da v silicijevi dolini skoraj nikomur ni uspelo čez noč. Vzemimo Twitter – značilen primer zgodbe o domnevno nenadnem uspehu. Njegovi ustanovitelji so pred Twitterjem sodelovali pri najmanj štirih uspešnih projektih. Imajo znanje, zveze, poznanstva in strategije, kako uspeti v silicijevi dolini. Poznali so model in sistem. Poleg tega poznavanje osebnih povezav razkrije še eno pomembno resnico o silicijevi dolini – da gre za majhen, tesno prepleten svet. Sergey Brin je poročen z Anne Wojcicki, soustanoviteljico biotehnološkega podjetja 23andMe, ki ponuja osebne genetske teste za ugotavljanje sorodstvenih vezi in zdravstvenih tveganj. Annina sestra je bila lastnica hiše, v kateri je nastal Google. Njena mama Esther Wojcicki, predsednica gibanja Creative Commons, pa je poročena s profesorjem Stanleyjem Wojcickim, ki je vodil fizikalni laboratorij na univerzi Stanford. Poleg tega je Esther kot nekdanja novinarka učila novinarstvo na srednji šoli v Palo Altu in spoznala več kot 400 mladostnikov, med katerimi je bilo veliko poznejših vplivnih tehnoloških piscev. Takih prepletov je v tehnološki panogi še veliko. Skratka – vsi, ki jih moraš poznati za uspeh v silicijevi dolini, so oddaljeni manj kot šest stiskov rok (nasmešek).

Ali je wozniakovska hekerska etika še vedno živa? Kalifornijski futurolog Paul Saffo opozarja, da je v silicijevi dolini vse več pohlepa in vse manj prostora za zanesenjake, kakršni so ustvarjali osebne računalnike in prva spletna podjetja. Tudi življenje v študentskih naseljih se je od konca šestdesetih let precej spremenilo.

Hekerska etika je še vedno pomembna sestavina silicijeve doline, saj vam brez nje ostanejo samo poslovni geniji brez lastnih zamisli. Strinjam pa se, da je prostora za neprofitni idealizem v zadnjih desetletjih vse manj. Spomnim se, da so konec šestdesetih let študenti skoraj pregnali enega izmed stanfordskih laboratorijev iz kampusa, ker so izvedeli, da sodeluje z orožarsko industrijo. Takšni dogodki so bili nekaj običajnega, saj smo v mojih študentskih letih člani študentskih gibanj redno napadali univerze, ker da so sodelovale s kapitalom, vojsko, podpirale družbeni sistem … Danes je nekaj najbolj normalnega, da univerzitetni laboratoriji, katedre in profesorji sodelujejo s katero koli industrijo, ki jim naroči raziskave. Nihče več ne govori o ločitvi univerze od kapitala. Stanfordski dekani ustanavljajo podjetja, profesorji zbirajo sponzorska sredstva, katedre in predmeti nosijo imena korporativnih naročnikov, a tega nihče ne problematizira.

Zakaj je to slabo?

Sam še vedno verjamem, da bi morale univerze vzdrževati tudi področja, ki niso podrejena logiki trga in kapitala. Vendar tega danes skoraj ni več, saj je Kalifornija tako temeljito uničila svoj sistem javnega šolstva, da so se univerze prisiljene prodajati, če hočejo preživeti. Odvisnost raziskovalne sfere od zasebnega kapitala pa zagotovo vpliva na prihodnji tehnološki razvoj. Tudi tu velja stara modrost, da glasbo izbira tisti, ki najame glasbenika …

Kakšne raziskave danes naroča zasebni kapital?

Skladi tveganega kapitala, ki so v preteklih desetletjih vlagali v polprevodnike in internet, danes vlagajo v razvoj novih materialov, biotehnologijo in zelene tehnologije. Sintetična biologija in dekodiranje genoma izjemno hitro napredujeta, sam razvoj pa gre v smeri komercializacije novih življenjskih oblik in materialov. Tem dogajanjem žal ne sledijo razprave o njihovih družbenih posledicah. Verjetno smo samo še nekaj mesecev oddaljeni od prvega umetno ustvarjenega življenja, hkrati pa že lahko opažamo prve pojave biohekerstva, saj cene opreme hitro padajo, zato se je mogoče z biotehnologijo ukvarjati tudi doma. Bojim se, da se bomo začeli s temi vprašanji kot ponavadi ukvarjati šele tedaj, ko se bo zgodila prva resna katastrofa.

Podobno kot na področju informacijske zasebnosti?

Zelo podobno, saj imamo do informacijske zasebnosti izjemno lahkoten odnos in se ne zavedamo, kaj vse je mogoče početi s podatki, ki jih zaupamo zasebnim lastnikom spletnih storitev – predvsem lastnikom družabnih omrežij, kakršen je Facebook. Pri tem sploh ne opazimo, da so se pogledi na zasebnost iz časov Georgea Orwella in njegove ideje o vseprisotnem velikem bratu precej spremenili. Velikega brata, ki ga je poosebljala avtoritarna država, je zamenjala množica malih bratov, saj nadzora nad posameznikom ne izvaja več samo država, temveč množica zasebnih podjetij, ustanov in posameznikov. To kaže primer philadelphijske šole, ki je učencem na prenosne računalnike namestila program, prek katerega so lahko predstavniki šole na daljavo vključili spletne kamere in opazovali, kaj počno njihovi učenci doma. Pa tudi nedavni atentat v Dubaju, kjer so lahko predstavniki dubajske policije iz posnetkov nadzornih videokamer izjemno hitro sestavili izjemno natančno rekonstrukcijo umora vojaškega poveljnika Hamasa Mahmuda al Mabuha.

Predstavniki šole so se zagovarjali, da so nadzorne programe namestili zato, da bi lahko izsledili šolske prenosnike, če bi jih kdo ukradel. Nadzorne kamere so uradno postavljene zaradi večje varnosti državljanov …

Varnost je najboljši način, kako ljudi prepričati, naj se odrečejo pravici do zasebnosti. Vendar je spremenjeni odnos do zasebnosti pomemben tudi za ekonomsko teorijo. Že nekaj časa vemo, da lahko zaradi tehnološkega napredka proizvedemo bistveno več izdelkov, kot smo jih sposobni porabiti. Zato se veča vloga potrošništva v sodobnih družbah, posledično pa se morata povečevati tudi potrošniški razred in čas, namenjen potrošnji. Čeprav ljudje nimajo skoraj nobenega časa več, so si še vedno pripravljeni vzeti po nekaj ur na dan za svoje dejavnosti na Facebooku – pri čemer ustvarjajo določeno ekonomsko vrednost. Informacijske tehnologije zato danes v praksi potrjujejo nekatere misli, ki sta jih že pred desetletji zapisala filozofa Herbert Marcuse in Michel Foucault. Vse, česar se dotakne svetovni splet, postane merljivo in komodificirano.

Podobno kritiko tehnologije lahko slišimo zelo redko …

Mislite – levičarsko kritiko tehnologije? (nasmešek)

Tako.

Sam bi zelo rad prebiral bolj levičarsko poročanje o tehnologiji in tehnoloških trendih, ker mi je ta pogled tudi osebno blizu, ampak tega pogleda v ZDA skorajda ni.

Kakšno bi bilo bolj levičarsko poročanje o tehnoloških trendih? Zagovarjanje svobodnega programja, nasprotovanje patentiranju tehnoloških inovacij in podporo odprtim tehnološkim platformam nekateri komentatorji v ZDA označujejo kot »leve«.

V osemdesetih letih so imeli levičarski pridih tudi osebni računalniki – ki jih je marsikdo videl kot napredno silo, ki je napadala centralizirano korporativno strežniško računalništvo ter je poosebljala individualizem in osebno svobodo. Lee Felsenstein, prepričani socialist, ki je sestavil prve modele osebnih računalnikov, je vedno zagovarjal uporabo tehnologije v dobre namene – širjenje znanja, manjšanje digitalnega nesorazmerja in podobno. Prej ali slej pa se bodo vrnile tudi stare razprave o avtomatizaciji. Dolgo časa je veljalo, da tehnologija prinese več delovnih mest, kot jih odnese, vendar danes že vemo, da to ni nujno res. Veliko delovnih mest, ki so jih v zadnjih desetletjih ustvarile nove tehnologije, je povezanih z odgovarjanjem na telefonske klice: tehnična podpora, svetovanje, prodaja … Vsa ta delovna mesta so zelo negotova, saj jih ne ogroža le cenejša delovna sila v Indiji, ampak tudi hiter razvoj govornih tehnologij. Pravo srečanje s tehnološkimi potenciali za uničevanje delovnih mest nas zato kot družbo šele čaka. Vse to so, reciva, leve tehnološke teme.

Zakaj se takih tem ne lotevate vi?

V svoji prvi knjigi o silicijevi dolini [The High Cost of High Tech] sem pisal o neurejenih delovnih razmerah, neobstoju delavskih pravic, vse močnejšem družbenem razslojevanju in hudih okoljskih obremenitvah, saj je hitra rast silicijeve doline grozila, da lahko zaduši samo sebe in večino San Francisca. Vendar pa sem se po koncu vietnamske vojne kot dolgoletni aktivist zavedal, da bom moral svoj aktivizem najverjetneje podrediti pravilom objektivnega novinarstva, če bom hotel nekoč pisati za velik ameriški časopis, kakršen je New York Times. Sem se prodal, se prilagodil sistemu? Morda. V zameno pa sem dobil edinstven dostop do informacij in sedež v prvem razredu tehnološkega vlaka, kar sem si vedno želel. Zato svoje odločitve ne obžalujem.

Ali morda obžalujete odločitev, da ste si izmed vseh medijev izbrali prav časopis? Zakaj kot poznavalec tehnoloških trendov niste pravočasno prestopili na domnevno obetavnejše »nove medije«?

Star sem šestdeset let in jih moram do upokojitve preživeti še samo pet. Zato imam dovolj motivov, da ostanem kar na starem časopisnem New York Timesu (smeh).

V katerem mediju bi danes začeli novinarsko kariero – če še ne bi razmišljali o upokojitvi?

Prejšnjega odgovora ne smete jemati preveč resno. Ljubezen do časopisov me spremlja že iz mladosti, saj sem odraščal ob prebiranju kultnega raziskovalnega novinarja I. F. Stona in Lincolna Steffensa, ki sta zelo močno vplivala na moje poznejše novinarsko delo. Poleg tega niti najmanj ne idealiziram novih medijev in ne verjamem, da sem zaradi dela pri časopisu kot novinar kaj zamudil.

Prav »tehnološki novinarji« ste na svetovnem spletu prvi dobili resne tekmece: specializirane blogerje, tehnične in ekonomske strokovnjake, zaposlene v tehnoloških podjetjih … Kaj je ostalo tradicionalnim medijem, ki pokrivajo tehnologijo?

Sem velik potrošnik spletnih vsebin. Prebiram vse pomembne spletne medije in blogerje, ki pokrivajo nove tehnologije, vendar naš položaj še vedno ni primerljiv. Pisanje o novih izdelkih, pokrivanje tiskovnih konferenc, povzemanje sporočil za javnost, ki jih pošiljajo tehnološka podjetja – vse to je preteklost. Na tem področju ni mogoče tekmovati s spletnimi mediji, agencijami in specializiranimi tehnološkimi stranmi. Prav tako nima smisla tekmovati s specialisti ali »insajderji«, ki lahko objavljajo svoje zgodbe na blogih in za objave ne potrebujejo več dostopa do tradicionalnih medijev. Pri iskanju izvirnih novic in preverjanju informacij pa se pravila novinarskega dela niso dosti spremenila. Te naloge novi mediji ne opravljajo najbolje.

Ne preverjajo informacij?

Jonathan Stray, sodelavec harvardskega projekta za raziskovanje novinarstva v internetni dobi Nieman Journalism Lab, je nedavno objavil zelo zanimivo poročilo, kako so internetni mediji poročali o hekerskem vdoru v Google na Kitajskem. Ugotovil je, da je bilo na agregatorju Google News več kot 800 poročil na to temo, kar se sliši veliko. Vendar je podrobnejša analiza pokazala, da je teh 800 prispevkov povzemalo približno 120 izvirnih objav. Med temi 120 objavami pa je bila le slaba desetina takih, kjer je novinar dodal nekaj lastnega dela – da informacije ni samo povzel, ampak jo je poskusil preveriti tudi pri lastnih virih, dodati kaj novega … Ker sva s kolegom Davidom Barbozo prva ugotovila, kako je potekal vdor v Google, je bilo zelo zanimivo spremljati, kdo vse naju je povzemal. Spet sem se lahko prepričal, da je internet zelo učinkovit ojačevalec informacij in imenitno orodje za širjenje govoric. Prav veliko novih tekmecev pa zaradi svetovnega spleta nisem dobil. Po svetu je približno deset novinarjev, za katere vem, da imajo znanje in dostop do informacij, s katerima me lahko na mojih področjih prehitijo.

Samo deset?

Ali celo manj, saj se je njihovo število v zadnjih letih celo zmanjšalo. Vstopni prag za objavljanje člankov se je sicer znižal, stroški novinarskega dela pa so ostali nespremenjeni ali se zaradi krize medijske panoge celo relativno zvišujejo. Poleg tega so za novinarsko delo izjemno pomembne tudi izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti, če se z novinarstvom ukvarjaš v prostem času ali za zabavo – dokler te ne začne zanimati kaj drugega. Sam sem potreboval najmanj deset let, preden sem vsaj približno razumel pravila, po katerih deluje tehnološka industrija, kdo so glavni igralci in kakšne interese imajo. Šele tedaj lahko vsaj približno ločiš, kaj so resnične informacije in kaj govorice, ki jih širijo vpletena podjetja. Prav tako potrebuješ čas, preden se zavedeš nekaterih pasti novinarskega dela, predvsem varljivega občutka pomembnosti, ki ga daje druženje z vplivnimi in karizmatičnimi osebnostmi. To je zelo vabljiv življenjski slog, saj lahko preživiš veliko časa na potovanjih, zasebnih jahtah in reaktivcih ter uporabljaš vedno nova tehnološka čudesa. Vse to lahko mladega novinarja hitro odnese, zato novinarske redakcije in izkušeni uredniki ostajajo pomembna opora pri novinarskem dozorevanju – ne glede na medij. Tako srečo pa imajo danes le redki mladi novinarji, kar je škoda, saj je tehnologija idealno področje za mlade. Mi, stari preživelci, lahko v dnevne novice vnesemo nekaj občutka za zgodovino. Niti približno pa si ne domišljam, da lahko sledim vsem današnjim tehnološkim fenomenom, saj ostajam ujet v svoje stare predstave o svetu in družbi.

Kakšne velike zgodbe vas še čakajo do konca novinarske kariere?

Najbolj me zanima, ali bom dočakal prihod kakega novega velikega odkritja, ki ne bo nastalo v silicijevi dolini, ampak kje drugje – na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji, morda celo Evropi. Prav tako večkrat pomislim, ali me čakajo prve odmevne zgodbe o negativnih posledicah biotehnologij. Saj je tudi informacijska infrastruktura občutljiva in omogoča zlorabe – od nastanka družbe nadzora do kiberterorizma. Če New Yorku izključite elektriko ali pretrgate globalne komunikacijske poti, boste povzročili veliko škode. Vse to pa so malenkosti v primerjavi s posledicami, ki jih lahko povzroči neznan umetno ustvarjen mikroorganizem.

***

John Markoff, ameriški novinar in publicist, je otroštvo preživljal v kalifornijskem Palo Altu, ki danes velja za nekakšno središče silicijeve doline. Med raznašanjem časopisov je spoznal večino otrok in njihovih staršev, ki so pozneje ustvarili industrijo osebnega računalništva. Kot računalniški zanesenjak se je družil z ustanovitelji hekerskega združenja Homebrew Computer Club, med katerimi sta bila tudi ustanovitelja Appla Steve Jobs in Steve Wozniak. V začetku osemdesetih let je postal eden prvih novinarjev specializirane tehnološke revije Infoworld, ki je hotela sprva postati Rolling Stone osebnega računalništva, a so se morali njeni novinarji nepričakovano zresniti, ker je začelo dobivati osebno računalništvo vse značilnosti pomembne gospodarske panoge. Leta 1988 se je pridružil New York Timesu, kjer je zaslovel s prvimi članki o svetovnem spletu in računalniških nevarnostih –virusih, črvih in kiberkriminalu. Napisal je več knjig o zgodovini silicijeve doline in nastanku osebnega računalništva, po njegovi knjigi o lovu na znanega računalniškega hekerja Kevina Mitnicka pa so posneli tudi dokumentarni film.

Related articles by Zemanta

• Steve Wozniak: An Apple Engineer Was Fired For Showing Me An iPad 3G (AAPL) (businessinsider.com)
• Top 10 YouTube Videos About Steve Wozniak (readwriteweb.com)
• Apple sells 1,000,000 iPads in revolution’s first month (engadget.com)

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Related articles by Zemanta

• Google Dashboard Tells You What It Knows (takepart.com)
• German Spiegel on Google Goggles’ Face Recognition and More (blogoscoped.com)
• Google Nexus One: Everything You Need to Know [Nexus One] (gizmodo.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.

Dogodka sem se spominjal le bežno, saj sem otroke na okoliških podružničnih šolah fotografiral samo enkrat – v najstniških letih, ko je zbolel starejši fotografski kolega in me prosil, če ga lahko za nekaj dni nadomestim. Zato sem vedel, da si ti negativi niso zaslužili posebne kategorije, ampak sem jih v najboljšem primeru opremil s kratkim opisom in letnico ter jih pospravil v fascikel, namenjen fotografskim raznoterostim. Kljub temu za iskanje nisem porabil veliko časa, saj sem že čez slabe pol ure našel negative s posnetki fantiča, ki je ustrezal opisu, jih prenesel na računalnik in po elektronski pošti poslal v fotografski laboratorij, kjer so me naslednje jutro že čakale izdelane fotografije.

Med pospravljanjem negativov v stari fascikel in tuhtanjem, v katero elektronsko mapo naj shranim poskenirane fotografije, da se ne bodo izgubile med desettisoči digitalnih sorodnic, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi me čakalo dolgo arheološko popotovanje skozi zgodovino osebnega računalništva, ki najverjetneje ne bi bilo uspešno.

Luknjičavost elektronskega spomina

Ta datoteka bi se namreč nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešnem odlagališču odsluženih elektronskih naprav, zato skoraj zagotovo ne bi preživel poskusa ponovnega zagona. Če bi se mi zdel elektronski zapis intervjuja dovolj pomemben, bi ga morda shranil še na eno izmed starih (in neznansko nezanesljivih) računalniških disket, na katere sem pred menjavo računalnika prenesel svoje stare podatke. Če bi bila ta disketa ob nakupu prvega snemalnika na zapisljive optične zgoščenke CD-R slučajno še berljiva, pa bi jo »zapekel« še na nov podatkovni nosilec in ga spravil nekam med neštete druge diske s starimi varnostnimi kopijami podatkov.

Če bi datoteka z intervjujem uspela preživeti vsa ta podaljševanja njenega elektronskega življenja in bi moja sedanja optična enota znala prebrati staro zapisljivo zgoščenko, pa moje elektronsko arheološko popotovanje še ne bi bilo končano. Za pisanje svojih besedil sem v tistih časih uporabil urejevalnik besedil WordPerfect, ki v naših krajih ni bil preveč razširjen, saj je večina zasebnikov in podjetij uporabljala zgodnji Microsoftov Word ali še starejši WordStar. Ker je WordPerfect zaradi Microsoftove pisarniške prevlade in ponesrečenih poslovnih odločitev njegovega vodstva do danes skoraj izginil iz računalniškega sveta, sedanji računalniški programi morda sploh ne bi prepoznali prastarega zapisa. V tem primeru bi moral v kakem internetnem muzeju starih programov poiskati ustrezne pretvornike, ali pa se datoteke lotiti kar »ročno« in iz nje nekako pobrati vsaj surovo in neoblikovano besedilo.

A tudi tak restavracijski poseg ne bi bil nujno uspešen. V nasprotju s premočenimi listi papirja, spraskanimi negativi, šumečimi magnetnimi trakovi in drugimi poškodovanimi analognimi viri, ki jih je mogoče z nekaj truda zelo uspešno popraviti, so digitalni zapisi veliko bolj občutljivi na mehanske poškodbe. Če je datoteka poškodovana in je ni mogoče prebrati v celoti – manjka lahko le nekaj podatkovnih drobcev (bitov) – so pogosto izgubljeni tudi vsi ohranjeni podatki, saj jih običajna računalniška orodja ne prepoznajo več. Teh nekaj izgubljenih bitov lahko povzroči že najmanjša nepravilnost na površini trdega diska, praska na zgoščenki, površen nanos organske podatkovne plasti na zapisljivem optičnem nosilcu ali napaka pri prenosu podatkov. Poškodovane datoteke pa je mogoče delno obnoviti le z dragimi in zamudnimi forenzičnimi postopki – če uporabnik datoteke ni zaklenil z zdavnaj pozabljenim geslom.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov pogosto srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil nad ugotovitvijo, na kako krhke »spominske« temelje se naslanja informacijska revolucija, saj je preživetje elektronskega spomina odvisno od neštetih tehnoloških, ekonomskih, političnih in psiholoških dejavnikov, na katere kot uporabnik nimam skoraj nobenega vpliva.

Ekonomija digitalne pozabe

Izdelovalci podatkovnih nosilcev, ki spodbujajo nakupe vedno novih, zmogljivejših pomnilniških izdelkov – trdih diskov, novih optičnih enot (Blue-Ray) in podatkovnih kartic (flash) – skoraj nikoli ne navajajo podatka, kakšna je pričakovana življenjska doba njihovih izdelkov, saj dolgoživost podatkovnih tehnologij doslej ni bila pomembna sestavina informacijske revolucije, še manj pa njen prodajni argument. Redke neodvisne raziskave so opozorile, da je povprečna življenjska doba trdega diska približno pet let, a se zaradi večjih mehanskih obremenitev diskov zaradi hitrejšega dostopa do podatkov in večje gostote zapisa še skrajšuje. Še bolj problematični so zapisljivi optični nosilci CD-R/RW in DVD+/-R, na katere se zanaša večina običajnih uporabnikov, saj so izdelovalci zaradi ostre tržne tekme in nižanja stroškov izbirali vse cenejše materiale, ki se slabše starajo, znižal pa se je tudi nadzor nad kakovostjo nosilcev.

V arhivskem oddelku ameriške kongresne knjižnice so nedavno potrdili, da je trajnost podatkov na optičnih nosilcih zelo odvisna od kakovosti kemičnih sestavin, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci, načina shranjevanja nosilcev (temperatura, vlaga …) in pogostosti uporabe. Poleg tega so ugotovili, da so (starejši) mediji z manjšo gostoto zapisa (CD-R) trajnejši od tistih, na katere je mogoče zapisati več podatkov (DVD-R), kar velja tudi za trde diske. Vendar so tudi te rezultate dosegli z laboratorijskimi metodami »staranja« nosilcev, saj so digitalne podatkovne tehnologije še premlade za resnične zgodovinske preizkuse. Poudarili so tudi, da pri ugotavljanju življenjske dobe posamezne tehnologije ne smemo upoštevati samo trajnosti fizičnih nosilcev, ampak je treba pomisliti tudi na tržno kratkoživost programske opreme, ki računalnikom sploh omogoča dostop do shranjenih podatkov. Zato večino pomembnih podatkov še naprej shranjujejo na preizkušenih in standardiziranih podatkovnih nosilcih, ki niso odvisni od posamezne tehnologije (naprave) ali proizvajalca: brezkislinskemu papirju in mikrofilmih ki preživijo več kot stoletje, pa tudi na magnetnih trakovih in običajnih (dia)filmih, ki prav tako zdržijo veliko desetletij, a običajnemu uporabniku informacijskih storitev skoraj niso več dosegljivi.

Težave, povezane z ohranjanjem materialne in nematerialne zapuščine, niso nove, saj tudi »analogni časi« niso bili naklonjeni shranjevanju človeškega znanja in spominov. Mit o izgubljeni Aristotlovi Komediji, požig starodavne aleksandrijske knjižnice, nostalgično sanjarjenje o zdavnaj izgubljenih mladostnih ljubezenskih pismih in zgodbe o izbrisanih identitetah, ki so jih odnesle naravne ali človeške nesreče, opominjajo na nezanesljivost človekovih pomnilniških tehnologij – podobno kot besnenje ob izgubi skoraj napisane diplomske naloge zaradi računalniškega virusa. Vendar je med analognimi in digitalnimi spomini nekaj pomembnih razlik. Tehnologije za produkcijo, shranjevanje, obdelovanje in distribucijo digitalnih podatkov so postale v »informacijski družbi« pomembna, celo strateška gospodarska panoga, kar nikoli ni veljalo za proizvodnjo glinastih tablic, papirja, filma in magnetnih trakov. Ekonomija elektronske pozabe, ki temelji na vse pogostejši menjavi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa je na nekaterih področjih že donosnejša od ekonomije ohranjanja spomina, ki v informacijski družbi velja za »staro« (knjižno založništvo, tisk …). Pozaba zato ni več nekaj, kar naj bi tehnološki napredek postopoma odpravil, ampak jo je začel spodbujati.

Dejstvo, da ljudje vse več svojih spominov in drugih podatkov zaupajo pozabljivim, tržno gnanim digitalnim tehnologijam, pa ne prinaša le morebitnih praktičnih težav – množične izgube podatkov, ko bodo optični nosilci v domačih predalih postali neberljivi, ali težavnega dela prihodnjih zgodovinarjev, ki bi, ironično, utegnili nekoč ostati brez zapisov o najbolj informatiziranem obdobju človeške zgodovine. Pozabljive tehnologije imajo lahko tudi precejšen vpliv na prihodnost informacijskega gospodarstva in dostopnost duhovne zapuščine.

Elektronska Gutenbergova galaksija

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v svoji knjigi Gutenbergova galaksija že pred več kot štiridesetimi leti pokazal, kako je iznajdba tiska spremenila odnos do ustvarjalnega (avtorskega) dela, saj je prvič omogočila množično (trajno) shranjevanje in distribucijo človeškega znanja. Pismenim posameznikom se zato ni bilo več treba vse življenje ukvarjati zgolj z ohranjanjem starega znanja za prihodnje generacije – prepisovanjem rokopisov – ampak so lahko svoje intelektualne napore usmerili tudi v lastno avtorsko delo in pridobivanje novega znanja (razvoj znanosti). Pohod tiska po McLuhanu ni le postavil avtorja pred prepisovalca, temveč je med drugim omogočil individualizacijo posameznika v zahodnih družbah (ker branje ni kolektivna izkušnja), spodbudil razvoj industrijskih družb (ker branje spodbuja linearno vzročno-posledično mišljenje, na katerem temeljijo proizvodni procesi), prispeval k nastanku nacionalnih držav (zaradi poenotenja kulture in oblikovanja nacionalne zavesti) ter pripravil ljudi na prihodnje medijske in družbene revolucije.

McLuhanovsko prepričanje, da lahko pojav novega »medija« – v njegovem primeru tiska – tako močno vpliva na potek človeške zgodovine, so številni kritiki označili za značilno tehnološko-deterministično pretiravanje, v katerega se je zapletel prenekateri raziskovalec postindustrijskih družb. Vendar pa McLuhanovo popisovanje socialne zgodovine medijev kljub kritikam in nekaterim pretiranim sklepom ponujajo uporaben okvir, znotraj katerega je mogoče misliti posledice tehnoloških in ekonomskih sprememb, na katere opozarja problematika elektronske pozabe in prevlada »pozabljivih medijev«.

Čeprav neposrednih vplivov pozabljivih digitalnih tehnologij na obnašanje uporabnikov v tem trenutku še ni mogoče prepričljivo pokazati, si lahko kritični raziskovalci tehnološke sedanjosti kljub temu pomagajo z nekaterimi znanimi ugotovitvami. Izdelovalci računalniške opreme so že kmalu spoznali, da večina uporabnikov izjemno potrpežljivo prenaša muhavosti računalnikov in njihovih programov – sploh če so jih dobili poceni ali celo (navidez) zastonj. Ker je računalniška industrija to potrpežljivost pridno izrabljala za prodajo vedno novih tehnoloških polizdelkov namesto za odpravljanje znanih napak, so se pričakovanja uporabnikov postopno zniževala, dokler niso nezanesljivosti novih tehnologij sprejeli že skoraj kot naravnega dejstva. Poleg tega so ponudniki informacijskih tehnologij in storitev ugotovili, da imajo ljudje do nematerialnih podatkov bistveno drugačen odnos kot do fizičnih predmetov, čeprav lahko gre za nosilce enakih vsebin: knjige, fotografije, filme, pisma, glasbo, lastno ustvarjanje ali osebne podatke. Izgube nematerialnih podatkov so zanje manj boleče, občutka lastništva nad njimi skoraj nimajo, nekdanje prepričanje, da morajo imeti vse pomembne »predmete« shranjene pri sebi, pa je zamenjalo pričakovanje, da je mogoče vse, kar potrebujemo, v vsakem trenutku najti na svetovnem spletu.

Takšen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ima lahko zelo konkretne posledice. Uporabniška nenavezanost na podatke je ključna za uspeh prihodnjih informacijskih storitev: spletnih računalnikov, ki bodo postali le orodje za dostop do globalnega internetnega omrežja, in programov, ki bodo delovali samo še na spletu. Uporabniki, ki bodo svoje vsebine shranjevali na oddaljenih strežnikih ponudnikov prihodnjih informacijskih storitev – urejevalnikov besedil (Google Docs), elektronske pošte (Gmail), fotografskih albumov (Flickr), videoposnetkov (YouTube) ali družabnih omrežij (Facebook) – se bodo vede ali nevede odrekli večini nadzora nad uporabo, dostopnostjo in trženjem njihovih podatkov, ki je že danes vredno več milijard dolarjev na leto. Hkrati je tako »oddaljeno računalništvo« pomembno tudi za preživetje založniške, glasbene in filmske panoge, ki pričakujejo, da bodo uporabniki prej ali slej prenehali lokalno shranjevati svoje vsebine (ali jih bodo izgubili), zato jih bodo prisiljeni »najemati« pred vsakim ogledom ali poslušanjem – podobno kot druge spletne storitve in vsebine. To pa bi bistveno povečalo odvisnost uporabnikov informacijskih storitev od ponudnikov ter okrepilo moč tistih, ki so bodo lahko privoščili vse dražje shranjevanje digitalnih podatkov in pridobivanje pravic za trženje digitalnih vsebin.

Nekaj tednov za tem, ko sem pospravil stari negativ nazaj v fascikel, sem po svetovnem spletu in nekaterih ljubljanskih fotografskih trgovinah nakupil nekaj sto škatlic črnobelega fotografskega filma in dopolnil zaloge razvijalca. Na obiske in različne dogodke sem začel nositi analognega Contaxa in z njim beležiti dogodke, ki se jih bo morda nekoč nekdo želel spomniti – poroke, rojstva, smrti, srečanja, starše, otroke in podobne zaznamke iz nekih življenj.

Tedaj se mi je odločitev zdela romantična, morda celo malce otročja. Danes pa čutim, da je v njej vse več političnega.

(Prva objava: Emzin, December 2009)

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. 10. 2009, Foto Leon Vidic

Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta?

Čeprav je Obama svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi državljani, je bilo v njej le malo naključnega, saj so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi. To nam je potrdil tudi Ben Self, ustanovitelj in partner podjetja Blue State Digital, ki je med kampanjo skrbelo za tehnično podporo, razvilo internetna orodja in pripravilo demokratsko spletno strategijo. Vendar je tudi poudaril, da za uspešno vodenje tako obsežne in dolgotrajne kampanje ne obstaja nikakršen enoten recept, saj je odzive spletnih občinstev nemogoče predvideti vnaprej. Vsaj ne v celoti, je dodal po krajšem premisleku.

David Cameron, vodja britanskih konservativcev, je ta teden napovedal, da bodo kmalu predstavili spletno kampanjo po »Obamovem zgledu«, s katero bodo poskušali prihodnje leto premagati vladajoče laburiste Gordona Browna. Njihovi podporniki bodo lahko na straneh myconservatives.com prispevali denar, organizirali lastne kampanje, prirejali dogodke in srečanja … Ali lahko taka kampanja uspe tudi zunaj ZDA?

Zanimivo bo videti, ali bodo britanski konservativci pri tem uspešnejši od ameriških, saj naši republikanci doslej niso znali izrabiti mobilizacijskih zmožnosti svetovnega spleta (smeh). Sicer pa ne verjamem, da obstaja kaka kulturna posebnost ZDA, zaradi katerih bi bile tovrstne kampanje pri nas uspešnejše kot kje drugje. Seveda ima vsaka družba svoje značilnosti. V ZDA je nekaj običajnega, da se ljudje srečujejo na hišnih zabavah ali cerkvah, da bi se pred volitvami pogovarjajo o političnih kandidatih. V Veliki Britaniji, nasprotno, politične debate pogosto potekajo v pubih. Osnovna pravila, kako zasnovati uspešno kampanjo, pa so povsod enaka: nagovoriti volivce, jih mobilizirati in usmeriti njihovo zagnanost v doseganje konkretnih ciljev. Na tem ni nič specifično ameriškega.

Spletni strategi poskušajo prenesti ameriške izkušnje v svoj prostor, že odkar je predsedniški kandidat Howard Dean leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov«. Zakaj so bili njihovi poskusi večinoma neuspešni, če ni bilo v Deanovi in Obamovi kampanji nič specifično ameriškega?

Morda preveč pozornosti namenjate velikim zgodbam. Če pogledate podrobneje, boste našli številne primere, kjer so politični aktivisti uspešno uporabili svetovni splet za mobilizacijo državljanov. Dober primer je nedavna britanska kampanja Hope not Fear, v kateri se je več kot 90.000 Britancev povezalo v peticiji proti stranki britanskih nacionalistov, ki je v zadnjih letih s svojo ksenofobno retoriko pridobila veliko političnega vpliva in celo sedež v evropskem parlamentu. Svetovali smo jim uporabo podobnih strategij kot v Obamovi kampanji – spletne videe, poštne sezname, družabna omrežja – in iz državljanske pobude, ki se ni strinjala z razmahom nacionalizma, ustvarili enega največjih političnih seznamov v državi.

Zanimanje politikov za Obamovo spletno kampanjo je razumljivo, saj vidijo predvsem rezultate: za pol milijarde dolarjev zbranih prispevkov, medijsko pozornost, zmago nefavoriziranega kandidata … Vendar pogosto spregledajo, da je bil spletni del kampanje le ena izmed njenih sestavin, saj ste bili izjemno dejavni tudi v tradicionalnih medijih in med neelektronskimi volivci.

Uporaba svetovnega spleta je Obamovo kampanjo vsaj v medijih najbolj zaznamovala. Je bila medijsko prenapihnjena? Morda. O Obami in McCainu po toliko mesecih pač ne morete povedati ničesar novega, zato na vse kriplje iščete nove zgodbe. Dogodki, povezani z novimi tehnologijami, so za medije že od nekdaj zanimivi, kar se je potrdilo tudi tokrat. Vendar so bile enako pomembne tudi vse druge dejavnosti – nadzor nad informacijami, nenehni odzivi na dejanja nasprotnikov, izjemno veliko dela na terenu … Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta? Bi uporaba svetovnega spleta lahko omilila slabše delo med volivci? Ne vem. Na to seveda ni mogoče odgovoriti. Vem pa, da vsaj v ZDA ne bo več politične kampanje, v kateri kandidati ne bodo poskušali izrabiti vseh znanih in neznanih možnosti, ki jih ponuja splet. Zakaj bi se odrekli orožju, ki tako očitno deluje?

Večkrat ste povedali, da je za vas tehnologija predvsem usmerjevalec strasti – nekaj, kar lahko strast volivcev usmeri v konkretna politična dejanja. V vašem primeru ste usmerjali strast, ki jo je v podpornikih vzbujal sam kandidat Obama. Če te strasti ne bi bilo, pa bi jo morali nekako ustvariti in vzdrževati sami, ste še zapisali v enem izmed svojih člankov. Gre pri predvolilnih kampanjah res le za usmerjanje strasti?

Kaj bi brez strasti v politiki? Kateri politik bi zdržal dve leti trajajočo kampanjo, če ga ne bi gnala strast? In kateri vrhunski tehnološki ali spletni strokovnjak bi sodeloval v politični kampanji, če ne bi pri svojem delu občutil strasti? Če je ne občutiš, se raje odločiš za dobro plačano delovno mesto v kaki banki ali zavarovalnici!

Že, vendar ta strast po koncu kampanje hitro usahne. Na spletu pa ostanejo le zaprašene spletne strani, nemi blogi in elektronski naslovi, na katere nihče več ne odgovarja …

Priznam, to je večen problem. Še med kampanjo je težko vzdrževati visoko motiviranost kandidatov in njihovih sodelavcev, po kampanji pa to postane še veliko teže – tako za zmagovalce kot za poražence. Za politike bi bilo morda zanimivo opazovati okoljevarstvene in podobne organizacije, ki morajo opozarjati na večne probleme, a vseeno nekako uspejo ohranjati stik s podporniki in pridobiti pozornost javnosti. Dovolj bi bilo že, če bi redno izvajali manjše, konkretne kampanje, s katerimi bi pokazali, da znajo prisluhniti svojim volivcem. Uvesti kak program v šole, poceniti kako cepivo, sprožiti debato o zdravstvenem zavarovanju … Take reči.

Če so kampanje strast, je vladanje bolj podobno ustaljenemu razmerju?

Zanimiva primerjava. Vsakodnevno vladanje lahko postane zelo rutinsko – skrbeti za to, da vlaki pripeljejo pravočasno, da so ulice čiste in da se zgradi nova stanovanjska soseska. Zato pri vodenju države potrebujete vizijo, da ohranite to strast. Podobno kot v razmerju. Če se kot politik zadovoljite z uspešno kampanjo, potem pa odnehate, je podobno, kot če bi svojo nevesto pustili čakati pred oltarjem. Morate narediti korak naprej, morate vedeti, kaj boste počeli po koncu medenih dni, kako se boste spopadli z vsakdanjo rutino. V politiki je zelo podobno: če hočete ohraniti kakovostno razmerje s svojimi volivci, morate z njimi še naprej komunicirati, jih poslušati in upoštevati njihova mnenja.

Sicer se bodo od vas prej ali slej »ločili«?

Ali pa bodo ob vas samo životarili – postali politično pasivni. Vendar nisem pesimist. V politiki je veliko ljudi, ki si takega stika z državljani želijo. Deanova in Obamova kampanja sta pokazali, da jim komunikacijske tehnologije to tudi omogočajo.

V svojih nastopih radi poudarite, da je mogoče spletne izkušnje iz političnih kampanj uporabiti tudi na drugih področjih, denimo pri prodaji izdelkov. Zato svojih storitev ne ponujate le političnim in nevladnim organizacijam, ampak tudi korporacijam. Je med prodajanjem politika, ideje ali izdelka še sploh kakšna razlika?

Metode so res podobne, vendar to ni nujno slabo. Prepričan sem, da je glavni cilj politične kampanje doseči kar največjo angažiranost volivcev. Če na volitve pritegnete pet milijonov državljanov, je to za družbo vsekakor bolje, kot če se vam odzove pol milijona ljudi. Sploh v državah, kjer se spopadajo z nezanimanjem državljanov za politiko in z volilno abstinenco.

Mediji spletne kampanje radi predstavljajo kot gibanja, ki se začnejo spontano, od spodaj navzgor. Ta navidezna spontanost pa lahko prikrije, da se morda v ozadju skrivajo zelo konkretni politični ali gospodarski interesi. Kako pogoste so bile med vašo kampanjo tovrstne zlorabe internetne nedolžnosti?

To tveganje je realno, saj je včasih nemogoče presoditi, ali je kaka spletna vsebina »resnična«. Jo je res objavil običajen državljan ali se za njim skriva nasprotnikov politični štab. Je provokativen spletni video v resnici skriti oglas? Je navidez spontan protest v resnici sprožil nekdo iz ozadja? Vendar se v veliki večini primerov kmalu pokaže, kakšna je resnica. Poleg tega je tveganje preveliko. Če se izkaže, da je pisec spletnega dnevnika v resnici plačani svetovalec, to naročniku povzroči nepopravljivo škodo. S takimi prijemi ne morete dobiti volitev.

Kljub temu lahko določenim političnim stranem prinesejo precejšnje kratkoročne koristi, kar kažejo navidezne demokratične internetne revolucije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu, za katere so kritiki prav tako opozarjali, da niso bile tako spontane, kot se je zdelo.

Težko komentiram omenjene dogodke, ker ne poznam podrobnosti. Vem le, da ljudje niso neumni. Zelo hitro ugotovijo, kdaj jim nekdo laže.

Kaj jim pomaga, če to ugotovijo? Tudi Obamo so po zmagi njegovi volivci že nekajkrat opozorili, da je prelomil kako predvolilno obljubo. Obama se je sicer opravičil, a ni spremenil svojih odločitev. Podobno se počutijo tudi državljani, ki jih v kakem projektu e-države povabijo k javni debati, čeprav je jasno, da njihovih predlogov in kritik nimajo namena upoštevati.

Nisem zagovornik teze, da je glavni namen e-države in e-volitev postopno uvajanje neposredne demokracije. Tudi če bodo nekoč vsi državljani priključeni v elektronska komunikacijska omrežja, to še ne pomeni, da bodo pripravljeni odločati o vsaki odločitvi, povezani z vodenjem države. E-država prav tako ne pomeni le nove priložnosti, da premier po svetovnem spletu nagovarja državljane ali občasno odgovori na kako vprašanje. Projekti e-države so pomembni predvsem zato, ker lahko veliko pripomorejo k večji preglednosti delovanja javnih uslužbencev in omogočijo državljanom, da se dejavno vključijo v sooblikovanje določenih politik, če to želijo.

Zagovorniki e-države veliko govorijo o internetnih potencialih – kakšne demokratične potenciale lahko sprosti svetovni splet –, spregledajo pa, da se to v praksi le redko zgodi.

Pogosto so kriva nerealna pričakovanja. Zaradi njih tudi radi spregledamo spremembe, ki niso tako očitne, a so vseeno zelo pomembne. Vzemimo samo dostop do informacij javnega značaja, odpiranje državnih podatkovnih zbirk, objave podatkov, kdo financira volilno kampanjo in koliko prispevkov prejme določen kandidat … Vse to še pred leti ni bilo mogoče. Posledice za politiko pa so precejšnje, saj državljani in mediji redno spremljajo te podatke in vedo, kaj z njimi početi. Še večji vpliv bi imel odprt dostop do podatkov o javnih razpisov, spremljanje porabe proračunskega denarja v realnem času in podobno. Taka preglednost bi tudi največ naredila za krepitev zaupanja v vlado.

Ste se tega načela držali tudi pri zbiranju denarnih prispevkov?

Preglednost je bila ključna. Donatorje smo ves čas obveščali, koliko denarja potrebujemo, koliko smo ga zbrali in za kaj smo ga porabili. Podobne izkušnje imajo tudi uspešne dobrodelne organizacije – največ denarja zberejo tiste, ki najbolj pregledno pokažejo, kaj se dogaja z denarjem. Ljudje radi podprejo konkretne cilje. Če vedo, da darujejo deset dolarjev, s katerimi si bo afriški kmetovalec, predstavljen z imenom in priimkom, kupil petdeset piščancev in začel prodajati jajca na trgu, bodo veliko raje darovali denar kot če bi ga nakazali neki neosebni organizaciji. Take ustanove so danes v težavah. Zelo podobno je v politiki. Kdo bo zaupal denar neki stranki, če ne bo vedel, kaj je s tem v resnici podprl?

Koliko nadzora ste v resnici imeli nad samo kampanjo in obnašanjem spletnih občinstev? Nekateri politiki se bojijo izgube nadzora, zato poskušajo omejevati pretok informacij in se zapirati pred javnostjo. Spet drugi lahko z nepoznavanjem spleta in nepremišljenimi izjavami, ki da niso bile izrečene javno, povzročijo veliko škode.

Ena izmed velikih prednosti spletnih kampanj je, da so vsi podatki sledljivi. Zato smo lahko zelo pozorno spremljali odzive volivcev in preizkusili vsako zamisel, ki se je utrnila strategom kampanje. V praksi gre za zelo preproste stvari. Vzemimo, da želite vsem 13 milijonom registriranih uporabnikom poslati sporočilo po elektronski pošti. Kako boste to storili? Kaj boste napisali v glavo sporočila, da ga bo prebralo kar največ ljudi in ga ne bodo ustavili filtri proti neželeni elektronski pošti? Je za obisk spletne strani bolje objaviti fotografijo Baracka Obame ali le logotipe demokratske stranke in njegove kampanje? Kakšna zahvala donatorju je najbolje sprejeta? Vse to vam zelo hitro pokažejo orodja za statistično obdelavo podatkov. Če jih znate brati, lahko v nekaj urah ugotovite, katera strategija je učinkovitejša. Na te malenkosti smo postali pozorni že med Deanovo kampanjo. Malenkosti, ki lahko na koncu pomenijo nekaj odstotnih točk razlike.

Kaj bi pokazalo tako orodje za statistično obdelavo podatkov, če bi vanj vnesli vsa vprašanja, ki so vam jih zastavili med vašim obiskom v Sloveniji?

Pokazalo bi, da se v Sloveniji ubadate predvsem z dvema vprašanjema (smeh). Prvo je prepričanje, da so ljudje pasivni, da jih politika ne zanima, k javnemu delovanju pa jih je skoraj nemogoče pritegniti. Po pravici povedano – to poslušam, kamor koli pridem.

Razen v ZDA?

Ne več. Pred leti bi bila zgodba podobna, vendar sta Deanova in Obamova kampanja veliko spremenili. Ljudje so dobili občutek, da lahko nekaj spremenijo, če se mobilizirajo. Skratka – z ljudmi ni nič narobe.

Katera pa je druga slovenska zadrega?

Obremenjevanje, da na tako majhnem prostoru učinkovite spletne kampanje niso mogoče.

Se strinjate s to oceno?

Ne nujno. Velikost je zelo relativna. Če je okolje manjše, lahko manj ljudi doseže večje spremembe, le poiskati je treba take ljudi. Poleg tega pa ni treba, da se vsaka kampanja zgodi na nacionalni ravni. Na življenje ljudi največ vplivajo spremembe v najožjem okolju. To pa je povsod po svetu majhno. Res pa se morajo politiki rabe spleta najprej naučiti. Politiki in stranke svetovni splet vse prevečkrat uporabljajo kot sredstvo za širitev neresnic o nasprotnikih, nekakšne podaljške televizije ali način, kako volivcem prikazati svojo lepšo, čeprav zlagano podobo. Pri tem žal zanemarjajo glavno moč interneta – možnost, da z volivci zgradiš in vzdržuješ oseben, iskren odnos.

So iskreni in trajni odnosi, o katerih govorite, na spletu sploh mogoči? Dosedanje izkušnje kažejo, da je svetovni splet učinkovito orodje za organizacijo hipnih, impulzivnih dejanj in protestov, iz katerih pa le redko nastane kaj trajnejšega.

Če želite, da razmerje preživi, morate vanj vlagati. Tudi prijateljev ne kličete enkrat na dve leti, če želite ostati v prijateljskem odnosu. Če bi bili zadovoljni, da smo med kampanjo pridobili 13 milijonov registriranih prejemnikov naše elektronske pošte in bi po zmagi nanje pozabili, bi bilo to podobno, kot če imate na Facebooku na tisoče prijateljev, s katerimi nikoli niti ne spregovorite. Tako obnašanje se v prijateljstvu ne obnese. Prav tako ne v politiki.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,3. oktober 2009

Evropski poljub in silvestrski sneg

Analogni televizijski sprejemniki, ki program sprejemajo prek strešne ali sobne antene, bodo ostali brez televizijskega signala, saj bo država izključila analogne televizijske oddajnike in prešla na digitalno oddajanje.

Podobno neprijetno presenečenje so v zadnjih letih doživeli številni prebivalci držav, ki so že začele izvajati prehod z analognega na digitalno radiodifuzno oddajanje (digitalni prehod), denimo Velike Britanije, Italije, Avstrije, Finske in ZDA. Izkazalo se je, da še tako dovršene, desetine milijonov evrov vredne oglaševalske kampanje ne zmorejo prepričati vseh prebivalcev, naj si pravočasno kupijo ustrezne digitalne sprejemnike. Pomagali niso niti informativne spletne strani in oglasni plakati, sodelovanje lokalnih oblasti, podpora radiodifuzne industrije in medijev ter pripravljenost prodajalcev zabavne elektronike, da v svojih trgovinah na vidnih mestih oglašujejo digitalni prehod, razdeljujejo informativne zloženke in kupcem svetujejo pri nakupu ustrezne opreme. Poznejše analize so razkrile, da so njihova sporočila zgrešila veliko večino starejšega prebivalstva, pa tudi tiste, ki zaradi obljubljenih novih digitalnih programov niso imeli namena spreminjati dolgoletnih gledalskih navad.

Slovenija se je pri izvajanju digitalnega prehoda odločila za nekoliko drugačen pristop. Čeprav je do napovedanega izklopa analognih oddajnikov le dobro leto dni, ni država izvedla še nobene medijske kampanje, s katero bi pripravila prebivalce na digitalni prehod. Prav tako ni opozorila približno 200.000 slovenskih gospodinjstev, ki televizijski signal sprejemajo prek radiodifuzne oddajniške mreže, da si morajo pravočasno kupiti ustrezno opremo, če nočejo ostati brez televizijskega programa (uporabnikov kabelske, satelitske in internetne televizije prehod načeloma ne bo prizadel). Prodajalci zabavne elektronike na policah praktično nimajo ustreznih digitalnih odkodirnikov (set-top boxov), potrebnih za sprejem digitalnega signala. Novi televizorji niso označeni z nalepkami, ki bi zagotavljale, da podpirajo tehnične standarde, ki jih bo zahteval digitalni prehod (dvb-t, mpeg-4 …). V zraku skoraj ni digitalnih televizijskih programov, ki bi upravičevali pravočasen nakup sprejemnikov, pristojnosti za izvedbo digitalnega prehoda pa se z ministrstva za gospodarstvo selijo na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, kjer se s problematiko prehoda še seznanjajo.

Boljša kakovost slike, več televizijskih programov?

Opisane zadrege so zelo poučne, saj ne kažejo le odnosa slovenske države do tehnološke in medijske politike ter (ne)učinkovitosti pristojnih ministrstev, ampak opozarjajo tudi na nevarnosti tehnokratskega uvajanja tehnoloških politik, ki ga med organi EU pooseblja evropska komisija.

Prehod z digitalne na analogno radiodifuzijo, ki ga morajo članice EU izvesti najpozneje do konca leta 2015, je namreč eden najpomembnejših tehnoloških projektov evropske komisije v zadnjih nekaj letih. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče komisija evropskim televizijskim porabnikom omogočiti boljši televizijski sprejem, izboljšano sliko in zvok, več televizijskih programov in dodatno informacijsko ponudbo (elektronske programske vodnike in druge interaktivne storitve). Hkrati bo imel digitalni prehod po zagotovilih komisije pozitivne učinke tudi na gospodarstvo, saj naj bi digitalna tehnologija spodbudila prodajo novih elektronskih naprav, pocenila oddajanje in sprostila analogne frekvence, ki jih bodo lahko uporabili telekomunikacijski ponudniki in na njih razvijali nove storitve, med drugim brezžični širokopasovni internet.

Te »uradne« razloge pa je treba brati med vrsticami, saj na evropskem direktoratu za informacijsko družbo in medije, ki ga vodi komisarka Viviane Reding, ne razmišljajo predvsem o boljši televizijski sliki in novih programih, s katerimi bodo razveselili evropske televizijske gledalce. Strateški cilji komisije so drugačni: poskrbeti za vzpostavitev enotnega evropskega notranjega trga izdelkov in storitev ter uresničevati lizbonske cilje, po katerih naj bi EU do leta 2010 postala »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«. Za doseganje teh ciljev pa je treba po mnenju komisarke Redingove spodbujati predvsem razvoj mobilnih komunikacij in »informacijske ekonomije«, ki ga med drugim hromi tudi pomanjkanje kakovostnih frekvenc, saj jih trenutno zaseda »stara« radiodifuzna panoga.
Vprašanje je bilo le, kako prepričati članice, naj v imenu skupne evropske blaginje – in predvsem interesov telekomunikacijske industrije – podprejo digitalni prehod ter sprostijo dragocene frekvence. Večje evropske države z močno telekomunikacijsko in medijsko industrijo (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija …) niso potrebovale veliko prepričevanja, saj so imele za prehod zelo konkretne gospodarske in politične motive. Operaterji mobilne telefonije so zamisel o digitalnem prehodu takoj podprli, saj so si že dolgo prizadevali (lobirali) za sprostitev »analognih« frekvenc, ker jih potrebujejo za razvoj širokopasovnih storitev. Velika medijska podjetja so računala, da jim bo digitalizacija kljub začetnim naložbam znižala stroške oddajanja, omogočila pridobivanje boljših frekvenc in jim olajšala nadnacionalno širitev. Področna ministrstva pa so ugotovila, da bodo lahko države z dražbami sproščenih frekvenc najverjetneje iztržile precej milijonov evrov.

Zapletlo pa se je v državah, ki v prehodu niso prepoznale (ali imele) lastnih strateških interesov, ampak so jim za prepričevanje vpletenih strani ostali le uradni evrokomisarski argumenti: boljša slika, več programov in spodbujanje gospodarske rasti. Argumenti, v katere ni skoraj nihče iskreno verjel.

Neusklajeno izvajanje prehoda

Občutek, da država ne ve, kaj hoče z digitalnim prehodom v resnici doseči – razen tega, da pač mora izpolniti nekaj, kar ji je naložila EU –, je bil zato v Sloveniji zadnjih nekaj let izjemno močan.

Ko bi morala Slovenija do konca februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s sproščenimi frekvencami in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Strategija, ki jo je vlada sprejela februarja 2006, je precej površno povzela nekatera okvirna evropriporočila in ni upoštevala slovenskih posebnosti – majhnosti medijskega trga, pomanjkljive zakonodaje in socialnih dejavnikov. Zakon o digitalni radiodifuziji, ki ga je jeseni 2007 pripravil direktorat za elektronske komunikacije na ministrstvu za gospodarstvo, je določil predvsem tehnične in časovne podrobnosti prehoda, zakon o RTVS iz leta 2005 pa je digitalno radiodifuzijo zgolj omenil kot eno izmed novih tehnologij, ki jih je dolžna uvajati nacionalka. Na agenciji za pošto in elektronske komunikacije (Apek) so se ubadali z urejanjem frekvenčnega spektra in javnimi razpisi za gradnjo oddajniške mreže ter pridobitev dovoljenj za digitalno oddajanje. Kulturno ministrstvo, ki je v Sloveniji odgovorno za pripravo in izvajanje medijske politike, pa se z vprašanjem digitalnega prehoda skoraj ni ukvarjalo.

Odsotnost jasne in usklajene strategije digitalnega prehoda je začela kmalu povzročati tudi druge zaplete. Napovedanega testiranja opreme ni bilo, prav tako ne obljubljene oglasne kampanje, saj je njeno izvedbo domnevno prekinila pripojitev direktorata za elektronske komunikacije novemu direktoratu za informacijsko družbo. Komercialni izdajatelji televizijskih programov so ugotovili, da je gostovanje na oddajnikih RTVS – ki do gradnje drugega multipleksa edini prenašajo digitalne radiodifuzne signale – zanje predrago. Zato je digitalno oddajanje lani najprej prekinila TV3, nato se je aprila letos umaknil še Pro Plus in prenehal digitalno oddajati svoje televizijske programe (Pop TV, Kanal A in TV Piko). S tem umikom so poskusili prisiliti državo, naj jim subvencionira stroške digitalnega oddajanja in skrajša prehodno obdobje, med katerim bi morali hkrati oddajati v analogni in digitalni tehniki. Vendar so s prekinitvijo digitalnega oddajanja le dodatno preložili digitalni prehod, saj so zmanjšali interes gledalcev za nakup digitalnih sprejemnikov in posredno – zaradi nepodpisa operaterskih pogodb med (preračunljivim) čakanjem na odzive države – zavrli gradnjo drugega (komercialnega) multipleksa, ki bi ga moral operater omrežja, norveški Norkring, zagnati že v začetku septembra.

Verjetnost, da bo Sloveniji uspelo izvesti digitalni prehod do konca leta 2010, kar optimistično predvideva zakon o digitalni radiodifuziji, je zato vse manjša. V dobrem letu dni je skoraj nemogoče nadomestiti vse izgubljene mesece in hkrati še temeljito prenoviti strategijo prehoda, uskladiti delovanje državnih ustanov, zagotoviti ustrezno pokritost z digitalnim signalom, poskrbeti za ponudbo televizijskih programov, ozavestiti potrošnike, usposobiti prodajalce domače elektronike in urediti subvencioniranje nakupa digitalnih odkodirnikov socialno šibkejšim državljanom. Ne glede na zagotovila direktorata za informacijsko družbo, da bo digitalni prehod ena izmed njihovih letošnjih najpomembnejših nalog.

Kdo bo imel koristi od sproščenih frekvenc

Vendar pa morebitna preložitev digitalnega prehoda in težave, ki jih bodo zaradi izklopa analogne televizije doživeli nekateri televizijski gledalci, niso največji problem, ki lahko nastane zaradi slovenskega načina uvajanja digitalne radiodifuzije. Precej pomembnejše vprašanje je, ali država sploh ve, kaj početi z obljubljeno »digitalno dividendo« – sproščenimi frekvencami, zaradi katerih se je evropska komisija odločila za digitalni prehod.

Doslej objavljena priporočila komisije ji pri tem ne morejo pomagati, saj komisija verjame, da bodo za interese evropskih državljanov poskrbeli kar tehnološki in ekonomski dejavniki, ki bodo sledili digitalnemu prehodu. Operaterji mobilne telefonije – tudi slovenski – tako že priznavajo, da je radiofrekvenčni spekter, ki se bo sprostil zaradi digitalne dividende, zanje zelo vabljiv, saj omogoča razvoj mobilnih komunikacij z nadgradnjo LTE, ki ponuja hitrosti prenosa podatkov do približno 100 Mbit/s, kar je dovolj tudi za prenos mobilne televizije. Ta tehnološki preskok bo po pričakovanjih komisije spodbudil razmah novih medijskih vsebin in storitev, ki bi jih ustvarjali manjše produkcijske hiše in neodvisni ustvarjalci, na katerih bo temeljila prihodnja evropska »kreativna« in informacijska industrija. Poleg tega komisija pričakuje, da bo brezžični širokopasovni internet, kakršnega obljublja LTE, dosegel tudi tiste prebivalce, ki ne morejo računati na kabelske ali optične priključke, zato bi digitalna dividenda precej pripomogla k informatizaciji evropskega podeželja in izboljšala konkurenčnost njegovih prebivalcev. Digitalno oddajanje pa bo prineslo tudi večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, saj omogoča boljšo izrabo frekvenčnega spektra.

Evrokomisarska vera v moč prostega trga in tehnološkega napredka pa ima tudi precej slepih peg. Evropski pobudniki digitalnega prehoda doslej niso predstavili nikakršne varovalke, ki bi preprečevala postopno zaračunavanje televizijskih vsebin, ki jih gledalci danes prejemajo brezplačno oziroma so jih že plačali s televizijskim prispevkom. Javne radiotelevizije, ki morajo financirati precejšen del digitalnega prehoda, bodo zaradi dodatnih finančnih bremen v prihodnosti še občutljivejše na pritiske vlad, ki odločajo o njihovem financiranju. Pričakovanje, da lahko več digitalnih kanalov (programov) samo po sebi prinese večjo konkurenco na radiodifuznem trgu in tako večjo raznolikost vsebin in medijski pluralizem, se ni uresničilo niti na svetovnem spletu, kjer so vstopni stroški bistveno nižji kot na področju radiodifuzije. Razdeljevanje sproščenih frekvenc po tržnih načelih pa je najboljše zagotovilo, da se razmerja moči na medijskem in telekomunikacijskem trgu tudi v prihodnosti ne bodo spremenila, saj si bodo lahko nakupe frekvenc privoščila samo največja medijska in telekomunikacijska podjetja.

Sproščene analogne frekvence zato ponujajo državi enkratno priložnost, da premisli dosedanjo medijsko in telekomunikacijsko (ne)politiko, nameni del radijskega spektra nekomercialni uporabi, spodbuja nastanek novih medijskih ponudnikov in vsebin ter pri izrabljanju digitalne dividende upošteva tudi interese državljanov. Hkrati pa dosedanje izkušnje s slovenskim izvajanjem digitalnega prehoda napovedujejo, da se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo.

Ko je ameriška strokovnjakinja za računalniško komunikacijo Gloria Mark pred približno devetimi leti sprejela profesorsko mesto na kalifornijski univerzi, je kmalu ugotovila, da je novo delovno okolje precej drugačno od tistega, ki ga je bila vajena v svojem mirnem raziskovalnem laboratoriju. V njen elektronski poštni predal so nepretrgoma pritekala nujna pisma študentov in kolegov, zvonjenje telefona je prekinjalo govorilne ure, na mizi pa so se kopičili papirji, s katerimi jo je po večkrat na dan oskrbela fakultetna administracija. Ob koncu nekega delovnega dneva je Markova spoznala, da je ves dan poskušala delati po deset stvari hkrati, naredila pa ni skoraj ničesar.

Čeprav jo je to spoznanje najprej potrlo, je v svoji izkušnji zaslutila tudi obetavno raziskovalno priložnost. Zato se je odločila raziskati pojav nenehnih motenj na delovnem mestu in pokazati, kako vplivajo na učinkovitost in kakovost opravljenega dela. Leta 2004 je prepričala dve ameriški visokotehnološki podjetji, da so njenim študentom dovolili opazovanje zaposlenih in natančno popisovanje njihovih delovnih vsakdanjikov. Ko je Markova analizirala pridobljene rezultate, je ugotovila, da je imel zaposleni v povprečju le 11 minut časa za ukvarjanje s posameznim projektom, preden ga je prekinila nova obveznost. Te 11-minutne pozornosti so bile praviloma sestavljene iz različnih triminutnih opravil: pisanja elektronskega pisma, klikanja po spletnih straneh, odgovarjanja na telefonski klic ali urejanja podatkovnih tabel. Po vsaki motnji pa so zaposleni potrebovali približno 25 minut, preden so se spet lahko vrnili k prvotni nalogi ali se posvetili novemu opravilu.

Njena opažanja so bila v ZDA deležna precejšnje medijske pozornosti. Delodajalci so začeli naročati analize delovnih procesov ter zaposlenim omejevati dostop do svetovnega spleta in drugih komunikacijskih orodij med delovnim časom. Na svetovnem spletu so vzniknile številne spletne strani z nasveti, kako obvladati pisarniške delovne motnje in s preprostimi ukanami prihraniti delčke dragocenega časa (lifehack.org in podobne), različni avtorji in raziskovalci pa so se prerekali, ali je Markova opozorila na skrb zbujajoč ali spodbuden družbeni pojav. Britanski menedžerski pridigar Charles Leadbeater je tako v svoji knjižni uspešnici Living on Thin Air opeval organizacijske sposobnosti mladih »kreativnih delavcev«, ki da znajo delati več stvari hkrati, zato so – zaradi nenehne elektronske povezanosti – v vsakem trenutku sposobni pograbiti novo poslovno priložnost. Nekateri kritični strokovnjaki, denimo psiholog Edward Hallowell in nekdanja Microsoftova raziskovalka Linda Stone, pa so opozarjali, da človeški možgani niso prilagojeni zahtevam po delovni večopravilnosti, ampak se lahko naučijo kvečjemu hitro preklapljati med različnimi opravili, kar ustvarja občutek »kriznih razmer« in posledično zmanjšuje našo sposobnost refleksije, ustvarjalnosti in preudarnega delovanja.

Ti raziskovalci in avtorji so verjeli, da so za pojav nenehne delne pozornosti krivi predvsem zunanji (družbeni) vplivi in pritiski: stremenje po vse večji delovni učinkovitosti, strah pred uspešnimi mladimi večopravilneži in prepričanje, da je nenehna elektronska navzočnost ključna za uspeh v službenem in zasebnem življenju. Zato so tudi rešitev problema iskali predvsem v izboljšanju teh zunanjih okoliščin: prijaznejših delovnih okoljih, ozaveščanju uporabnikov, manj agresivnem oglaševanju komunikacijskih naprav in zahtevah po zaščiti psihološko ranljive mladine. Ameriška novinarka Emily Yoffe pa je v ugledni spletni reviji Slate nedavno povzela nekatere novejše raziskave, ki kažejo, da kratka sporočila sms, elektronska pošta, brkljanje po svetovnem spletu, družabna omrežja (Facebook, Twitter …) in druga komunikacijska orodja ne povzročajo le družbene (psihološke) odvisnosti, ki bi jo bilo morda mogoče omiljevati z »zunanjimi« ukrepi, ampak tudi izrabljajo eno temeljnih »notranjih« potreb, značilnih za človeško vrsto, skoraj enako mogočno kot potrebo po hrani, spanju in spolnosti – potrebo po iskanju.

Neskončne iskalniške možnosti, ki jih ponuja svetovni splet, so idealne za vzbujanje in vzdrževanje »iskalniškega stanja«, ki je za ljudi in številne druge sesalce izjemno mamljivo, saj se v njem počutijo motivirane, usmerjene h konkretnim ciljem, osmišljene in prijetno vzburjene, je zapisala Yoffejeva. Iskanje po spletu in elektronsko komuniciranje namreč spodbuja izločanje živčnega prenašalca dopamina, ki ima pomembno vlogo pri psiholoških mehanizmih motiviranja in nagrajevanja, hkrati pa domnevno uravnava tudi naš notranji občutek za čas. V praksi to pomeni, da sprožajo elektronska komunikacijska orodja podobne telesne (dopaminske) odzive kot nekatera močna poživljajoča mamila (kokain in amfetamini), zaradi česar lahko povzroča telesno odvisnost, ki jo lahko potolaži le vedno močnejši odmerek iskalniškega stanja. Poleg tega zaradi »dopaminskega« minevanja časa niti ne opazimo, da se je začetno iskanje določene informacije na svetovnem spletu nevede podaljšalo v nekajurno deskanje, branje osebnih profilov na družabnih spletiščih in izmenjavanje elektronskih sporočil.

Tako iskalniško izločanje dopamina ne povzroča le zasvojenosti in nesmotrne porabe časa, ampak ima lahko tudi druge negativne posledice na naše delovanje, saj nanj evolucijsko nismo prilagojeni, je prepričan profesor psihologije na Univerzi v Michiganu Kent Berridge. V možganih imamo namreč razvita dva ločena sistema, ki uravnavata mehanizme motiviranja in nagrajevanja: mehanizem »hotenja« in mehanizem »maranja«. Sistema se med sabo dopolnjujeta, saj nas »hotenje« motivira, da se potrudimo za stvari, ki jih »maramo«, saj nam te pomagajo do občutka ugodja, je pojasnil Berridge. Da pa bi izboljšala naše preživetvene možnosti, je evolucija poskrbela, da je mehanizem hotenja, ob katerim se izloča dopamin, precej močnejši od mehanizma ugodja, saj se moramo po vsakem (pomirjujočem) ugodju prej ali slej motivirati za nova opravila. Če tega ne bi storili, bi bilo naše življenje morda bolj srečno, a tudi zelo kratko, se je pošalil Berridge.

Ta naša evolucijska prilagoditev je bila smiselna, dokler je bilo mogoče med uživanjem pridobljene nagrade (občutenjem ugodja) vsaj začasno izključiti dopaminsko iskalniško stanje, saj smo lahko le na ta način zaključili določeno opravilo in se pripravili na novega. Ker pa današnja elektronska komunikacijska orodja omogočajo neomejeno vzdrževanje iskalniškega stanja, lahko dopaminski mehanizem hotenja v celoti prevlada nad mehanizmoma maranja in ugodja. Zato ne zmoremo več zaključiti konkretnega opravila, ampak se zapletemo v neskončen cikel nesmiselnih dejavnosti, s katerimi zgolj vzdržujemo naše evforično iskalništvo. Ugodja pa sploh nismo več sposobni občutiti – kaj šele doseči zadanega cilja.

Značilnosti novodobnega človeškega elektronskega iskalništva zato zelo nazorno opisuje poskus, ki ga je opisala ameriška raziskovalka živalskega obnašanja Temple Grandin. Ko so dve domači mački zaprli v sobo in ju dražili z laserskim žarkom, sta do onemoglosti preganjali neulovljivo rdečo točko po sobi, čeprav nista imeli od tega početja nobene koristi. Grandinova je zapisala, da je neulovljiva svetlobna točka spodbujala neprekinjeno izločanje dopamina, zaradi česar sta mački »pozabili«, da je bil njun prvotni namen ujeti svetlobno »miš«, ne pa jo dolge ure preganjati v krogih. Ker se mački nista zmogli iztrgati iskalniškemu stanju, v katero ju je zapeljala svetlobna miška, pa sta zanemarili svoje resnične potrebe. Zato sta prepustili vedenju, ki bi bilo zanju v drugačnih, bolj življenjskih okoliščinah najverjetneje pogubno.

Ugotovitev, da postajajo današnji uporabniki komunikacijskih tehnologij vse bolj podobni mačkam, ki po svetovnem spletu neutrudno preganjajo begajoče informacijske miške ter pri tem izgubljajo občutek za svoje resnične želje in potrebe, znova pokaže, da nas lahko naša »narava« ob nepremišljeni uporabi tehnoloških orodij zelo resno ogroža. Hkrati pa tudi nakazuje, katero dobičkonosno ranljivost človeške živali bodo poskušali v prihodnosti izrabljati marketinški strokovnjaki velikih telekomunikacijskih, tehnoloških, medijskih in trgovskih podjetij. Dopaminsko obnašanje človeških spletnih iskalcev je – v nasprotju z mačjim tekanjem po zaprti sobi – namreč mogoče pretvoriti v milijardne oglaševalske in storitvene prihodke.

Zato bodo prihodnje komunikacijske tehnologije in storitve preganjanje informacijskih mišk kvečjemu – spodbujale.

(Sobotna priloga Dela, 29. avgust 2009)