Med sprehodi po telekomunikacijskih omrežjih ga bo včasih prestregel tudi kak človeški bralec. Nekateri bodo bežno preleteli besedilo in pripisali žaljiv enostavčni komentar, če se bodo spotaknili ob misel, s katero se ne strinjajo. Drugi ga sicer ne bodo prebrali, ampak le shranili med zaznamke, priporočili prijateljem na družabnih omrežjih ali objavili nekaj približnih citatov na svojem blogu. Njihove površne misli in hipna priporočila bodo nato spet pograbili računalniški programi ter jih uporabili za izračunavanje prijateljskih mrež, bralnih navad in potrošniških želja. Lastniki strežnikov in spletnih iskalnikov bodo z njim služili dolarske cente, spletni podjetniki pa krmili svoje spletne storitve, lačne kakršnihkoli vsebin.

In vendar so te besede namenjene ljudem, ne računalnikom. Avtonomnim posameznikom, ki jim v času nenehnih motenj uspeva ohraniti del pozornosti in ga nameniti razmišljanju. Tistim, ki jim prijateljstvo ne pomeni le poimenovanja elektronskega stika na facebooku in znajo tudi v svetu strojev obdržati svojo človeško osebnost.

Zelo podobno razmišljanje je bralcem v kratkem predgovoru namenil Jaron Lanier, znani ameriški tehnološki vizionar in eden pionirjev virtualne resničnosti, ki je lani izdal zelo odmeven knjižni manifest You Are Not a Gadget (Niste tehnološka igračka). V njem poskuša s slikovitimi miselnimi izbruhi prikazati, kaj so ljudem prinesle informacijske in komunikacijske tehnologije – od osebnih računalnikov do elektronskih družabnih omrežij –, ki jih je v zadnjih treh desetletjih soustvarjal tudi sam. Njegov sklep je grenkoben: tehnologije, s katerimi so hoteli njihovi snovalci sprostiti človeški potencial, širiti znanje in izboljšati kakovost življenja na planetu, danes opravljajo čisto nasprotno nalogo. Poneumljajo, spodkopavajo našo človeškost, krepijo izkoriščevalsko moč kapitala in nas vse bolj prilagajajo potrebam strojev. Zato je med vrsticami knjige nenehno navzoče neizgovorjeno vprašanje – so dobronamerni tehnološki vizionarji nehote ustvarili pošast?

Kritični pogledi na tehnološki napredek imajo dolgo tradicijo. Pred tehnološkim razčlovečenjem so svarili ameriški humanistični umetniki in esejisti 19. stoletja (Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau …), ki jih razsvetljenski tehnooptimizem Benjamina Franklina in Thomasa Jeffersona ni prepričal. Predstavniki kritične frankfurtske šole (Theodor W. Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse …) so v tovarniških tekočih trakovih, množični kulturi in služenju strojem prepoznavali totalitarno naravo tehnologije, ki proizvaja enodimenzionalne ljudi. Sledili so jim nešteti kulturni kritiki, publicisti, politiki in moralni zaskrbljenci, ki so v novih tehnologijah in elektronskih medijih večino zadnjega stoletja videli pospeševalce družbenega razkroja.

Skrajni tehnološki pesimizem se je izmenjeval z enako nekritičnim tehnološkim navdušenjem, ki so ga širili tehnološki zanesenjaki in menedžerski ideologi. Oboji so večinoma prepričevali prepričane, zato med tehnofili in tehnofobi skoraj ni bilo dialoga. Hkrati je bilo med kritiki tehnologije zelo malo tistih, ki bi jim tehnološki praktiki priznavali vsaj minimalno avtoriteto. Za »kulturnike« in družboslovce je veljalo, da njihove kritike navdihujejo iracionalen strah pred tehnologijo, neznanje in vzvišen, pokroviteljski odnos do nemočnih uporabnikov tehnologij, ki jih je treba obvarovati pred njimi samimi. Zato njihove kritike večinoma niso dosegle tehnološke javnosti.

Lanierjeva knjiga je imela precej večji učinek. Njegovih kritik ni bilo mogoče odpraviti z očitkom, da je sovražnik tehnologije in tehnološkega napredka ali da ne razume pravil, po katerih deluje visokotehnološka panoga. Med »tehiji« velja za vizionarja. Njegovi nastopi na tehnoloških konferencah, pred katerimi prosi občinstvo, naj odložijo mobilne naprave, se odjavijo iz družabnih omrežij in za spremembo le pozorno prisluhnejo, ga povzdignejo skoraj v duhovnega voditelja. Sodeloval je z največjimi podjetji v tehnološki panogi, soustanavljal podjetja in z njimi zaslužil veliko milijonov. Poleg tega v manifestu ni napadel tehnologije kot take, kar je pogosta skušnjava tehnoloških deterministov, ampak neodgovorneže, ki zaradi pohlepa in oglaševalskih poslovnih modelov zavestno spodbujajo rabo tehnologij, s katerimi iz ljudi izvabljajo njihovo temno plat.

Taka sistemska kritika je bila za tehnološke avtorje – ki so jim družboslovci in humanisti ob politični naivnosti radi očitali tudi pomanjkljivo poznavanje zgodovine, družbe in človeške narave – zelo redka. Lanierjevi argumenti sicer niso ves čas enako prepričljivi, vendar iz poglavja v poglavje zelo nazorno opisuje, koliko različnih dejavnikov sodeluje pri veliki zgodbi o domnevnem tehnološkem napredku, ki tehnologije spremlja zadnji dve stoletji. Politiki, ki sprejemajo zakone, s katerimi spodbujajo ali omejujejo določene panoge. Vlagatelji, ki podpirajo donosne poslovne zamisli in zanemarjajo strateške, ki ne prinašajo hitrih dobičkov. Države, ki odločajo, katerim razvojnim področjem bodo namenile javni denar in katerim ne. Ter ne nazadnje – ljudje in njihove vrline, potrebe ali slabosti, ki sooblikujejo dejansko rabo tehnologij in omogočajo njihovo izkoriščanje v dobre ali slabe namene.

Zavest o kompleksnem prepletu tehnoloških, ekonomskih, psiholoških, evolucijskih in družbenih dejavnikov se med avtorji strokovne in poljudnoznanstvene literature v zadnjem času vse bolj krepi. Nicholas Carr je poskusil v kritični knjigi The Shallows – What The Internet is Doing to Our Brains pojasniti negativne vplive interneta z najnovejšimi dognanji nevroznanosti. Evgenij Morozov se v knjigi The Net Delusion – How Not to Liberate The World vrne k sociološki tradiciji in poudari, da so tehnološki »problemi« vedno tudi družbeni problemi, ki izražajo širše družbene fenomene in procese, zato jih ni mogoče obravnavati ali reševati ločeno. Douglas Rushkoff pa v knjigi Life Inc. – How The World Became a Corporation bralce opomni na osnove politične ekonomije in pojasni, zakaj google in facebook sicer ne »poneumljata uporabnikov«, vendar to ne pomeni, da ne poskušata z načrtnim izrabljanjem človeških slabosti, milijonskimi marketinškimi proračuni in ustvarjanjem družbenega pritiska čim več zaslužiti. Ne glede na negativne stranske učinke takega početja.

Omenjeni procesi se morda zdijo samoumevni, ampak niso. Na gostujočih predavanjih, okroglih mizah, javnih debatah, strateških posvetih in neformalnih srečanjih, pri katerih sem sodeloval v zadnjih letih, so redki predavatelji in slušatelji pokazali, da razumejo nekatere zelo osnovne povezave vzrokov in posledic.

Programerji in razvijalci večinoma ne razmišljajo o interesih vlagateljev, ki so pripravljeni vložiti nekaj deset tisoč evrov v njihov izdelek, in kako bo ta interes vplival na njegovo uporabo. Podiplomski študenti družboslovja in humanistike redko vidijo, kako poslovni model komercialnega ameriškega podjetja, kakršen je Google, vpliva na zadetke, ki jih uporabljajo pri študijskem delu – katere spletne vire prikaže na prvi strani in katere spregleda. Enako težko je med nalaganjem dopustniških fotografij na osebni elektronski profil družabnega omrežja facebook razmišljati, v kakšnem razmerju so naši osebni fotografski albumi, števec prijateljev, napovedi analitikov, da bo podjetje po vstopu na borzo prihodnje leto vredno več kot sto milijard dolarjev, in podatek, da je bila med zgodnjimi vlagatelji tudi ameriška varnostna agencija Cia.

Naša nevednost je razumljiva, vendar ni nedolžna, je prepričan Lanier. Poznavanje kompleksnega prepleta tehnologije in družbe je edino orožje, s katerim lahko odločimo, ali bomo mi uporabljali tehnologijo ali bo tehnologija uporabljala nas. Le časa za to odločitev imamo vse manj – če je danes sploh še mogoča.

(Sobotna priloga Dela, 23. julij 2011)

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  12. februar 2011, foto Matej Družnik

Nekdanji partnerji zaradi digitalne zapuščine na sodišče

Ali azijski uporabniki res lahko pomagajo napovedati našo tehnoprihodnost? Vsekakor, vendar moramo najprej premagati nekaj predsodkov in se upreti posploševanju, je prepričan analitik, vlagatelj in svetovalec Benjamin Joffe, ki je zadnje desetletje preživel na Japonskem, Kitajskem in v Južni Koreji. Družbene, politične, kulturne in tehnološke razlike med zahodnimi in vzhodnimi trgi so sicer velike, vendar nove tehnologije tudi v Aziji še vedno uporabljajo samo ljudje, ki se v zadnjih desetletjih niso prav dosti spremenili. Zato morajo iskalci novih poslovnih priložnosti in raziskovalci človeškega obnašanja najprej ugotoviti, katere stare vzgibe v resnici nagovarjajo nove tehnološke storitve. Odgovor pa je skoraj vedno enak: čustva, družbeni status, radovednost in narcisizem, je prepričan sogovornik.

Značilna zahodna medijska zgodba o azijskih uporabnikih interneta: japonski petindvajsetletnik je zabodel prijateljico, ker je po nesreči ubila njegov virtualni lik iz računalniške igre. Izjemen primer ali dokaz, kako močno je vseprisotnost interneta spremenila njihovo družbo?

Taki skrajni dogodki so tudi na Japonskem ali v Koreji zelo redki, vendar zaradi nenavadnosti hitro pritegnejo pozornost zahodnih medijev, ki radi pokažejo, kako čudni so ti Azijci. S takimi zgodbami ne bi bilo nič narobe, če bi se v medijih pojavljale tudi resnejše družbene, ekonomske in sociološke analize. Namesto tega večinoma beremo le o norih japonskih ali korejskih tehnoobsedencih, cenzuri interneta na Kitajskem, piratstvu, spletni seksualni industriji in kopiranju ameriških inovacij. Omenjeni pojavi so sicer prav tako del azijske resničnosti, vendar osvetlijo le manjši del slike in odvrnejo pozornost od pomembnejših vprašanj.

Denimo?

Zame navezanost na virtualne like ni dokaz azijske čudaškosti, temveč le način, kako se lahko v določenih okoliščinah izražajo prastara človeška čustva: posesivnost, ljubosumje … Zato me je vedno zanimal proces, v katerem so postali virtualni liki za njihove lastnike tako pomembni, da pri uporabnikih vzbujajo enako močne čustvene odzive, kot če bi bili živi.

Se je zaradi dolgoletne izpostavljenosti spletnim elektronskim svetovom zabrisala meja med virtualnim in resničnim?

Te meje še niso zabrisane, saj večina uporabnikov še vedno loči elektronske svetove od fizičnega. Vendar je dolgoletna izpostavljenost novim komunikacijskim tehnologijam precej spremenila odnos do virtualnih svetov, ti so postali zelo pomemben del uporabniških vsakdanjikov. Hitra internetna infrastruktura je omogočila razvoj novih spletnih storitev, domiselni ponudniki pa so po letih poskusov in napak razvili uspešne poslovne modele in zelo dobro spoznali uporabniške navade: kaj pritegne njihovo pozornost, kaj jo tudi obdrži, za kaj so pripravljeni plačevati …

Kako pomembna je telekomunikacijska infrastruktura? V Južni Koreji je bila gradnja hitrih optičnih povezav del velike nacionalne razvojne strategije, saj je država pričakovala, da bo na ta način spodbudila razvoj naprednih elektronskih storitev, s katerimi bodo prehiteli zahodne države in največje zgodovinske tekmece – Japonce.

Infrastruktura sicer še ne zagotavlja razvoja novih gospodarskih panog, vendar brez nje ne morete računati na razvoj zahtevnejših spletnih storitev. Singapur je pokazal, da lahko javno brezžično omrežje kljub razmeroma majhnim hitrostim prenosa podatkov izjemno pospeši uporabo pametnih telefonov in elektronskih tablic, ker uporabnikom ni treba plačevati dragih podatkovnih paketov mobilnim operaterjem. Koreja pa je zanimiva, ker je že konec devetdesetih let postala dežela z najhitrejšim internetom na svetu. Ker jih ni ovirala hitrost in količina prenesenih podatkov, so lahko razvijalci spletnih strani že tedaj postavili portale, na katerih ni manjkalo velikih fotografij, glasbe in videoposnetkov. Ti portali niso skrbeli samo za zabavo, temveč tudi za nakupe, saj so trgovci na njih objavljali razkošne interaktivne spletne kataloge, v katerih so si lahko uporabniki dodobra ogledali želene izdelke. Komercialni interes je spodbudil razvoj elektronskega bančništva in alternativnih oblik elektronskega poslovanja, novim okoliščinam je morala slediti zakonodaja, ljudem pa je postalo samoumevno, da imajo spletne storitve na voljo povsod, kar je prineslo prva združevanja med fiksnim in mobilnim internetom.

Elektronsko pošto in družabna omrežja na mobilnikih?

Razvoj internetnih storitev je potekal nekoliko drugače kot v ZDA in Evropi, saj so bile zaradi nenehne povezanosti bolj kot elektronska pošta priljubljene storitve za hipno sporočanje, predvsem instant messenger. Prva spletna družabna omrežja, ki so nastala leta 1999, so že tedaj ponujala osebne spletne profile, na katerih so uporabniki shranjevali fotografije, glasbo in elektronska dopisovanja, zato so postali uporabniki precej manj navezani na osebne računalnike in mobilnike. Pomembni so bili osebni profili, različne tehnologije pa so jim le omogočale dostop. Skratka – že tedaj so uporabljali »računalništvo v oblaku«, ki ga zahodni ponudniki zadnja leta predstavljajo kot veliko novost (nasmešek), in izrabljali več možnosti, kot jih danes ponuja facebook. Zato ne preseneča, da v Aziji ni preveč priljubljen.

Tehnologije so se skrile v storitve in postale samoumevne, kar se zdaj dogaja tudi na zahodu?

Tako je. In kot bi dejal znani internetni prerok Clay Shirkey, se začnejo velike družbene spremembe dogajati šele tedaj, ko se nova tehnologija skrije in postane vsakdanje dolgočasna – ko o njej ne razmišljate, hkrati pa brez nje skoraj ne morete več.

Kakšne so bile te velike družbene spremembe?

Primere najdete na vseh področjih. Vsesplošna dostopnost internetnih povezav je, denimo, omogočila pojav državljanskega novinarstva, ki je le leta 2002 prebilo medijsko trdnjavo provladnih tradicionalnih medijev in spodbudilo mlade, da so odšli na volišča in spremenili izid predsedniške tekme. To je imelo veliko posledic tako za medijsko industrijo kot tudi za politike, ki doslej niso bili vajeni, da bi državljani izzivali njihovo avtoriteto. Sistemi za hipno sporočanje niso bili dolgo omejeni le na pisarne, ampak so jih začeli ljudje uporabljati tudi za komunikacijo s prijatelji, sorodniki in partnerjem, kar je komunikacijskim tehnologijam odprlo vrata v zasebno sfero. Hkrati pa se je hitro povečeval tudi pomen osebnih spletnih profilov, saj so postali nekakšna javna podoba, s katero si poskušal narediti kar najboljši vtis na tiste, ki so te hoteli spoznati.

So začeli tudi južnokorejski in japonski ponudniki družabnih omrežij – podobno kot facebook – spodbujati uporabnike, naj delijo čim več osebnih podatkov, te podatke pa prodajati oglaševalcem?

Ne, saj je bil tudi razvoj poslovnih modelov precej drugačen kot na zahodu, kar je bilo povezano z oglaševalskim in kapitalskim trgom. Naročnine niso preveč priljubljene, ker so imeli uporabniki na začetku preveč slabih izkušenj, ko se niso mogli odjaviti od storitev, v katere so jih zvabili ponudniki. Prav tako se iz različnih razlogov ni prijel oglaševalski model, na katerem temelji velika večina ameriških spletnih storitev. Na Kitajskem je bila kriva premajhna kupna moč in razmeroma majhen oglaševalski kolač, na Japonskem in v Južni Koreji pa so oglaševalci nekoliko zamudili in niso več mogli tako močno vplivati na razvoj poslovnih modelov. Ker računov niso plačevali vlagatelji, so morala podjetja zelo hitro ugotoviti, kako tržiti svoje storitve. Osebnih uporabniških podatkov zato niso potrebovali za oglaševalce, temveč zato da so se lahko bolje prilagodili uporabnikom.

Stranke azijskih ponudnikov torej niso oglaševalci, ampak uporabniki?

Uporabniki so tisti, ki plačujejo račune, zato so za ponudnike precej bolj dragoceni, kot bi bili v oglaševalskem modelu, kjer so vir prihodkov oglaševalci. Zelo pogosto je prepričanje, da so japonski in južnokorejski uporabniki tehnološko izjemno razgledani. Ravno nasprotno. Na tehnologijo se zelo slabo spoznajo. So pa njihovi ponudniki izjemno domiselni pri iskanju načinov, kako zasnovati preproste, udobne in kakovostne storitve, za katere bodo uporabniki pripravljeni plačevati.

Za kaj so pripravljeni plačevati japonski in južnokorejski uporabniki?

Prijelo se je mobilno plačevanje, lokacijske rešitve za pešce, mobilna družabna omrežja, mobilna zvonjenja, horoskopi in spletne igre. Mobilni video ni zaživel, prav tako se ni prijelo plačevanje medijskih vsebin ali oglaševalske lokacijske storitve.

Horoskopi?

Horoskopi so imeniten primer, kako znajo japonski in južnokorejski ponudniki dobro uporabljati osebne podatke o uporabnikih. To niso horoskopi, kakršne poznamo na zahodu – nekaj splošnih stavkov o določenem astrološkem znamenju, ki so za vse enaki. To so nekakšne misli, ki jih naročnik prejme enkrat ali večkrat na dan, odvisno od paketa. Zaradi natančne analize uporabniških navad so zelo individualizirane, njihova vloga pa je razveseliti prejemnika. Vzemimo, da ste ženska, ki zjutraj ravno stoji pred polno omaro oblek, ker ne ve, kaj bi oblekla, v tistem trenutku pa prileti sporočilo, da je rumena vaša barva dneva. Ali da ste poslovnež, ki mu čestitajo za uspešen konec delovnega tedna in predlagajo obisk savne. Take malenkosti se vam lahko zdijo neumne, ampak delujejo in prinesejo na stotine milijonov dolarjev na leto (nasmešek). Zelo donosno je tudi prodajanje modnih in drugih dodatkov za virtualne like in spletne avatarje.

Virtualnih oblačil za virtualne like?

Kupovanje oblačil, torbic, športnih postav in drugih dodatkov za virtualne like se lahko zdi čudaško, vendar se morate znova vprašati, ali je to res nekaj novega ali gre le drugačen izraz stare potrebe. Razlogi, zakaj si kupujete nove obleke, so enaki tistim, zakaj želite, da bi drugi opazili vašega avatarja. Z obleko hočete pokazati svoj družbeni status, osebnost, individualnost … Predstavljajte si, da so postala spletna družabna omrežja za milijone ljudi nekakšen nadomestek ali dopolnilo živega druženja. Ali ni nekaj najbolj pričakovanega, da bodo poskušali uporabniki prej ali slej izstopati z dizajnerskim kosom virtualnega oblačila? Ali ni to podobno, kot če poslovnežu ponudite rešitev, s katero bodo postali njegovi elektronski dopisi bolj pregledni, profesionalni ali preprosto drugačni? Koliko bi bili pripravljeni plačati za tako storitev? Dolar na teden? Tri na mesec? Deset na leto? Deset stotinov za vsako pismo posebej? Boste uporabili kreditno kartico ali predplačniški kuponček? Vse te modele so azijski ponudniki že zdavnaj preizkusili. Prav tako so se naučili nagovarjati različne demografske skupine uporabnikov.

Starejše?

Ko komunikacijske tehnologije v javnosti niso več predstavljale družbene osame, ampak nove oblike družabnosti, so jih sprejele vse demografske skupine – tudi ženske in starejši. Podoben učinek so imela družabna omrežja tudi na računalniške igre, ki niso bile več omejene samo na tradicionalne igračarje. Spletno igrico lahko igra vsak, ki želi porabiti nekaj minut prostega časa, saj izpolnjujejo enake potrebe kot križanka ali sudoku. Zato za najbolj zagrete spletne igračarke veljajo petdesetletne gospodinje, ki na družabnih omrežjih preživijo več časa kot njihovi vnuki (nasmešek).

Se tudi kitajski operaterji učijo od japonskih in južnokorejskih podjetij ali se kot mlajši trg bolj zgledujejo po zahodnih modelih?

Kitajci se, podobno kot Japonci, veliko učijo pri Korejcih. Vendar imajo tudi nekaj posebnosti, zaradi katerih morajo razvijati svoje poslovne modele – nizek BDP, šibko kupno moč, manj razširjeno telekomunikacijsko infrastrukturo, močan vpliv države in visoko stopnjo piratstva, ki se še dolgo ne bo zmanjšala. Moji kitajski kolegi se zato trudijo razviti storitve, ki bi preživele že z nekaj odstotki plačniških uporabnikov.

Preostali pa bi storitev uporabljali zastonj?

Trenutno nekaj kitajskih igračarskih podjetij kar uspešno preizkuša zamisel, ki je znana iz gostinstva. Predstavljajte si zanimiv lokal, v katerem je pivo zastonj, preostalo pijačo, denimo koktejle, pa morate plačati. Verjetno boste pomislili, da mora tak lokal propasti, ker bodo vsi pili pivo, vi pa boste morali plačevati račune. Vendar se v praksi zgodi nekaj drugega. Nekateri gosti včasih kupijo koktejl, ker imajo slabo vest, če ves čas pijejo brezplačno pivo. Drugi kupijo koktejle, ker se hočejo izkazati pred prijatelji ali dekletom. Tretji imajo radi koktejle in vas obiskujejo, ker imate dobro izbiro in ste postali zanimivi za ljubitelje eksotičnih pijač. Tisti, ki pridejo na brezplačno pivo, pa poskrbijo, da lokal ni prazen, ker to odganja goste. Naenkrat ugotovite, da lahko s prodajanjem koktejlov zelo dobro zaslužite.

Ali ni ta model nekoliko preveč optimističen?

Ne smete ga jemati preveč dobesedno (smeh). V spletnem poslu je zastonj internetno pivo v resnici skoraj zastonj, če stroške gostovanja, vzdrževanja in prenosa podatkov razdelite med dovolj uporabnikov. Izračuni kažejo, da lahko na kitajskem trgu ponudniki spletnih storitev preživijo že samo s petimi odstotki uporabnikov, ki so pripravljeni plačevati. Res pa to velja za kitajska podjetja. Zahodni ponudniki vsebin – filmov, glasbe in novic – s takim odstotkom plačnikov verjetno ne bi bili zadovoljni. Poleg tega imajo kitajski ponudniki storitev še eno veliko prednost: izjemno poceni proizvodnjo prilagojenih mobilnih naprav. Zamislite si lahko kar koli – mobilnik z brivnikom in dvema karticama sim –, predložite osnovne načrte in najdete proizvajalca, ki vam bo izdelal tudi samo 3000 takih telefonov, ki jih boste lahko prodajali po 50 dolarjev za kos. Na ta način lahko poceni preizkušate zelo zanimive izdelke, ki vam jih ne bi izdelal noben uveljavljen proizvajalec komunikacijskih naprav.

Se lahko zahodna medijska in internetna podjetja iz azijskih izkušenj česa naučijo ali so kulturne razlike prevelike?

Kulturne razlike so pogosto le izgovor za preveč površno razumevanje nekega družbenega pojava. Če je neka spletna storitev uspešna, se je iz nje mogoče marsičesa naučiti, saj je očitno znala na nov način nagovoriti stare človeške potrebe. Azijski internetni trgi nas v marsičem prehitevajo, zato nam lahko pomagajo napovedati, kaj se bo zgodilo v naših družbah, ko bodo hitre internetne povezave zajele dovolj velik odstotek prebivalstva. Zame, na primer, je bila zelo poučna zgodba o razmerju, ki se je začel z zmenkom v neki seulski spletni kavarni.

Spletnim ali pravim zmenkom?

Sodelavka je na spletu spoznala nekega fanta, s katerim sta se čez nekaj časa srečala tudi na pravem zmenku. Povedala je, da sta večer zaključila tako, da sta se pomerila v igranju videoiger. O novem znancu pa je s sijočimi očmi pripovedovala, kako da je zlat, pravi džentlemen, saj ji je pustil, da je zmagala (nasmešek). Čez nekaj časa, ko sta šla narazen, pa je bil največji problem, kako si bosta razdelila skupno digitalno premoženje, ki sta ga ustvarila med skupnim življenjem – igračarske like, skupnega avatarja, pridobljene veščine … To se morda sliši nenavadno, vendar so postale razprave o digitalni zapuščini nekdanjih partnerjev, zakoncev ali celo umrlih sorodnikov zelo velik problem za japonska in južnokorejska sodišča, saj njene simbolne vrednosti v materialnem svetu ni mogoče zlahka oceniti. Podobnih izzivov pa bo še veliko.

Egipčanski mobilniki so med dolgo vožnjo opravljali zelo različne naloge. Avtobusni sprevodnik ga je med nočnim pregledovanjem vozovnic uporabljal kot zasilno žepno svetilko. Med postankom za večerno molitev so si verniki na najbolj glasni napravi predvajali posneto molitev, ki je zasilno nadomestila petje minaretnega mujezina. Mladeniča sta na malem zaslončku ogledovala najbolj zanimive akcije preteklih nogometnih tekem in vmes prebirala kratka sporočila, ki so prekinjala nogometne posnetke. Moške in ženske potnike pa so nenehno dramile glasne melodije najrazličnejših glasbenih žanrov, ki so napovedovale nov telefonski klic.

Vlaki, avtobusi in taksiji že tradicionalno veljajo za priljubljena opazovališča novih tehnoloških trendov, zato jih avtorji tehnoloških reportaž in drugi poklicni napovedovalci prihodnosti radi uporabljamo v svojih besedilih. Med opazovanjem zakritih egiptovskih žensk, ki so na avtobusih in vlakih klepetale po svojih mobilnikih, sem zato večkrat pomislil, kako sem na londonski podzemni železnici pred več kot sedmimi leti opazil starejšo gospo, ki je suvereno uporabljala Applov glasbeni predvajalnik ipod. Spomnil sem se, da sem takrat verjetno prvič pomislil, da je Stevu Jobsu uspelo preseči meje med osebnim računalnikom in zabavno elektroniko, ki so ovirale razvoj novih komunikacijskih naprav, kakršna sta današnja iphone in ipad. Podobne prebliske sem doživljal tudi na vlaku, ki prebivalce in obiskovalce San Francisca pelje v smeri silicijeve doline in univerzitetnega kampusa univerze Stanford, saj so sopotniki uporabljali medije, spletna družabna omrežja in nove tehnološke napravice na načine, ki se bodo na drugih koncih sveta morda prijeli šele čez nekaj let.

Vendar »mobilne« Egipčanke niso le obujale starih spominov, temveč so me opomnile tudi na številne knjige, članke in konferenčna predavanja, v katerih so avtorji zadnjih nekaj let napovedovali revolucionarne spremembe, ki jih bodo informacijske in komunikacijske tehnologije prinesle v dežele »tretjega sveta«. Številni predstavniki nevladnih organizacij in Združenih narodov so prepričani, da mobilniki zmanjšujejo nadzor družin nad ženskami v islamskem svetu, kar jim omogoča več stikov z vrstnicami in spletanje družbenih vezi, ki prej niso bile mogoče. Pobudniki programa mwoman, ki ga podpira mednarodno združenje operaterjev mobilne telefonije GSMA in fundacija Cherie Blair (soproge nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira), verjamejo, da lahko razdeljevanje mobilnikov med revnejše ženske izboljša njihove možnosti zaposlitve in izobraževanja. Poleg tega mobilna telefonija omogoča tudi uvajanje učinkovitih sistemov mobilnega bančništva, ki bi lahko ženskam pomagal pri finančnem osamosvajanju, ker elektronsko bančno okence v nasprotju s fizičnim ni odprto samo za moške komintente.

Ali egipčanske mobiopazovanke potrjujejo njihove optimistične napovedi? Ne nujno. Zahodni obiskovalec, ki v naključnih ženskih uporabnicah mobilne telefonije prepoznava znanilce prihajajoče emancipacije, ne more vedeti, kako svobodna je v resnici njihova uporaba mobilnikov. Novinarka revije Scientific American Robin Lloyd je pred slabim mesecem dni opozorila, da večina dobronamernih tehno-družbenih pobud ne doseže pričakovanih rezultatov, ker njihovi izvajalci zanemarijo kulturne in družbene okoliščine, v katerih živijo ženske, ki naj bi jih odrešile nove tehnologije. Lloydova je zapisala, da veliko telefonov, ki so jih med ženske razdelili v okviru programa mwoman, konča v rokah njihovih soprogov ali najstarejših sinov. Možje pogosto uporabljajo mobilnike kot orodje nadzora, saj jih posodijo ženam samo takrat, kadar morajo same na pot – da jih lahko v vsakem trenutku pokličejo. V nekaterih indijskih vaških skupnostih o rabi mobilnikov odločajo vaške starešine; odobrijo jih samo poročenim ženskam. Številne omejitve pa poznajo tudi turške družine v Nemčiji, kjer morajo dekleta skrivati svoje telefone pred očeti in brati, ki pregledujejo izpiske opravljenih klicev in prebirajo kratka sporočila, je pred nekaj dnevi poročal tednik Spiegel.

Pričakovanja, da bodo komunikacijske tehnologije izboljšale življenjske razmere žensk, povečale enakopravnost med spoloma ter zmanjšale razlike med moškimi in ženskimi pravicami, se zato v praksi večinoma ne uresničijo, je sklenila Lloydova.

Podobno kritični so bili tudi avtorji zbirke esejev o tehnologiji in revščini, ki jih je nedavno objavila ameriška revija Boston Review. Strinjali so se, da revščine, družbene neenakosti, diskriminacije žensk in nepismenosti ni mogoče rešiti z razdeljevanjem mobilnikov, poceni prenosniki, polaganjem internetne infrastrukture in gradnjo brezžičnih omrežij, kar so nekritično obljubljali nekateri vplivni ameriški oznanjevalci digitalne revolucije in informacijske družbe (Thomas Friedman, Howard Rheingold, Nicholas Negroponte …). Nasprotno. Veliki tehno-družbeni poskusi, nad katerimi so se navduševali predstavniki politike, medijev in nadnacionalnih korporacij (gradnja e-vasi v Indiji, uvajanje mikrokreditov, s katerimi so se nevajeni uporabniki nenadzorovano zadolževali …), so povzročili več škode kot koristi, saj so njihovi odmevni neuspehi preglasili morebitne koristne izkušnje, ki so jih pridobili njihovi izvajalci, in za več let preložili druge, manj »imenitne« infrastrukturne, izobraževalne in socialne pobude.

Slepa vera v pozitivne učinke novih tehnologij ni značilna le za ambiciozne razvojne stratege, ki želijo s tehnološkimi preboji elegantno preskočiti težave nerazvitih delov sveta. Prepoznati jo je bilo mogoče v številnih malih in velikih novicah, ki so zaznamovale časopisne naslovnice in udarne televizijske termine v preteklem letu: prepričanju, da bodo odzivi globalne spletne javnosti na facebooku in twitterju ob januarskem potresu na Haitiju spremenili delovanje človekoljubnih organizacij. Napovedih, da bodo interni diplomatski dopisi in zaupni dokumenti o vojni v Iraku, ki jih je razkrila spletna skupnost wikileaks, končali nekaj nesmiselnih vojn in prinesli svet, ki mu ne bodo več vladale skrivnosti. Upanju, da bodo elektronske tablice rešile časopise in z njimi novinarski poklic. Pa tudi pričakovanju, da bo prehod na digitalno televizijsko oddajanje prinesel več televizijskih programov, mnenjskega pluralizma in boljše delovanje demokracije.

Razlogi, zakaj se take poenostavljene napovedi ne morejo uresničiti, so zelo podobni tistim, zaradi katerih mobilni telefoni in druge tehnološke pridobitve enaindvajsetega stoletja same po sebi ne morejo spremeniti neprijaznih družbenih in kulturnih razmer, v katerih še vedno živi velik del prebivalk tega planeta. Ko je nemškega filozofa Walterja Benjamina pred več kot osemdesetimi leti pretresla zelo učinkovita uporaba letal in novih dizelskih motorjev (v tankih) za vojno uničevanje, je zapisal misel, ki jo je pozneje povzel tudi eden najbolj znanih teoretikov omrežne družbe Manuel Castells – da so človeške tehnologije predvsem ojačevalke prastare človeške narave in stopnjevalke družbenih razmerij, ki obstajajo. Zato tudi nove informacijske in komunikacijske tehnologije ne morejo rešiti družbe, ampak lahko kvečjemu razgalijo in pospešijo družbene procese, v katerih jih uporabljamo.

Ta ugotovitev ni le akademska. Kaj zares vidim, ko na avtobusu opazujem zakrito Egipčanko, kako se pogovarja po mobilnem telefonu? Novo svobodo, ki jo je prinesla tehnologija, ali moža, ki jo lahko zdaj nadzoruje tudi, kadar je na poti? In na kaj naj bom pozoren pri mobilnem poslovnežu na kalifornijskem vlaku – na njegovo podjetno učinkovitost ali namig, da mu pogodba o zaposlitvi prepoveduje izklop mobilnih naprav, ki jih uporablja med vožnjo? S takimi vpraševanji se pravo raziskovanje družbenih vplivov tehnologij šele začne.

(Sobotna priloga Dela, 8. januar 2011)

Prva objava: Delo Infoteh, 30. november 2010, foto Voranc Vogel

Kakšna je naloga oblikovalskega oddelka v današnjih razvojnih oddelkih tehnoloških in spletnih podjetij?

Zelo odvisno od tega, kakšne cilje ima podjetje – pospešiti prodajo, utrditi prepoznavnost blagovne znamke, se razširiti med novo ciljno občinstvo ali povečati konkurenčno prednost. Včasih je na področju računalništva in tehnologije zadoščala tehnološka premoč. Izdelke so prodajale njihove tehnične zmožnosti, saj so bili predvsem orodja. Danes pa so si podjetja tehnološko skoraj enakovredna. Uporabljajo enake tehnologije, iste proizvodne linije … Zato so se razlike med njimi močno zmanjšale.

Izdelke pa je lažje izdelati kot prodati?

Tako nekako. Danes morajo potrošniki izbirati med ogromno podobnimi izdelki. Psihologija pa nas uči, da se ljudje na preobilico izbire odzivamo … no, ne ravno racionalno (nasmešek). Zato proizvajalci namenjajo veliko časa in denarja proučevanju uporabniških potreb in načinov, kako uporabniki vključujejo izdelke v svojo identiteto in življenjski slog.

Kako se ta spoznanja kažejo pri izdelkih?

O oblikovanju se prevečkrat pogovarjamo le na ravni podobe, kakšna je neka naprava ali izdelek videti. Vendar oblikovanje vsebuje še en pomenski odtenek: zasnovo izdelka ali storitve. V zadnjem času se veliko ukvarjam z vprašanjem, kako uporabiti računalniške igre za oblikovanje uporabniške izkušnje, ki nagovarja človeško motivacijo.

Igre?

Meje med delom in igro se vse bolj brišejo. V ZDA je že nekaj let zelo priljubljena oblika razvedrila, da med počitnicami preizkusite kak nov poklic: sprehajate pse, kmetujete, urejate vrtove, kuhate … in ste za to pripravljeni celo plačati. Delo postaja oblika rekreacije.

In prosti čas postaja delo. Množično kratkočasenje na družabnih omrežjih prinaša njihovim lastnikom in telekomunikacijskim podjetjem veliko prihodkov …

Družabna omrežja že uporabljajo načela igre za oblikovanje uporabniškega obnašanja. Zelo znan primer je poslovno družabno omrežje linkedin. Razvijalce je zanimalo, kako uporabnike prepričati, naj v osebne profile vpišejo čim več osebnih podatkov. Zato so uvedli posebno barvno črto, ki je v odstotkih kazala, kako popoln je vaš profil. Če ste vnesli samo osnovne podatke, ste dosegli 60 odstotkov. Z objavo fotografije, priporočil, interesov, izobrazbe in povezav ste pridobivali nove odstotke. Rezultat je bil za linkedin zelo ugoden – po uvedbi »števca« so uporabniki omrežju zaupali bistveno več informacij kot prej.

Ima podobno nalogo tudi števec prijateljev na facebooku?

Števci prijateljev na facebooku, priporočila na ebayu, nakupovalna košarica na amazonu … Vse to so zelo premišljene poteze, ki so jih ponudniki pred uvedbo dodobra preizkusili. Vendar dinamika računalniških iger ni uporabna samo na spletu, temveč se obnese tudi v fizičnem svetu.

Denimo?

Neki proizvajalec avtomobilov je v zadnji generaciji hibridnih vozil poskusil zelo preprosto zamisel. Na armaturni plošči je bila animacija rastlinice, ki je poganjala listke, če je voznik z načinom vožnje zmanjševal porabo goriva. To je moral početi ves čas, da je rastlina zelenela. Zanjo je moral poskrbeti enako kot za nekoč priljubljen tamagoči. Rezultati so bili izjemno spodbudni, saj se je izkazalo, da je bila večina voznikov pripravljena skrbeti za elektronsko rastlinico. Podobno uspešen je bil tudi poskus, kako prepričati uporabnike podzemne železnice, naj namesto tekočih stopnic uporabijo navadne. Najprej so navadne stopnice samevale. Nato so nanje narisali klavirske tipke in jih opremili s senzorji. Ko si stopil na tipko, je zaigrala določen ton. Če si skakljal po stopnicah, si lahko zaigral svojo melodijo – in naenkrat so vsi uporabljali to stopnišče. Nedavno pa sem v nekem mestu opazil koše za smeti, ki so bili oblikovani kot črne luknje, globoki vodnjaki. Ko si odvrgel smet, te je pričakal zvočni učinek – pljusk v vodo, vesoljski zvoki … Otroci so bili navdušeni (nasmešek).

To verjetno deluje, dokler se ljudje novosti ne naveličajo?

Zato so take rešitve uporabne tam, kjer je velika pretočnost – in so vedno znova zanimive za nove uporabnike. Vse je odvisno od tega, kaj hočete doseči.

Ali se v igrah navdihujejo tudi ponudniki lokacijskih storitev? Nekateri poskusi spominjajo na igro lov za zakladom – nagradne igre, iskanje znancev …

S takimi poskusi se ukvarja veliko mladih podjetij, ki iščejo poslovne priložnosti v lokacijskih storitvah. Ne smete pa pozabiti tudi na medijska podjetja, ki se zavedajo, da so njihovi mladi gledalci vajeni novih načinov pripovedovanja zgodb, ki so jih spoznali v igrah – sledenje namigom, gradnja likov, sodelovanje v spletnih skupnostih … Če pozorno spremljate nekatere uspešne televizijske nanizanke, denimo Lost, lahko vidite, da uporablja veliko igričarskih scenarističnih prijemov. Množico likov, ki jih spoznavamo več sezon, namige za razumevanje zgodbe, ki jih je treba poiskati na spletu … Tako zapletene zgodbe televizijski gledalci pred nekaj desetletji verjetno ne bi prebavili.

Bo pri oblikovanju in zasnovi izdelkov in storitev prevladal centraliziran pristop, na kakršnega prisega Apple, ali opažate tudi kak drugačen obetaven model?

Današnje debate, povezane z Applom in njegovimi nasprotniki, me spominjajo na nekdanji spopad elektronskih enciklopedij. Britannica je veljala za tradicionalno referenco. Encarto je financiral Microsoft, ki je lahko najel avtorje in urednike, zakupil avtorske pravice, financiral razkošne videe in plačal drago oglaševalsko akcijo. Na nasprotnem bregu pa je bila wikipedia, ki ni imela urednikov, denarja ali poslovnega modela. Rezultat je danes znan, čeprav vam še pred nekaj leti noben profesor ekonomije ne bi napovedal uspeha wikipedie (nasmešek). Applov pristop je bil doslej zelo učinkovit, ampak menim, da bo uporaba razpršenega znanja na področju oblikovanja in zasnove storitev šele pokazala svoje potenciale. Naslednji velik oblikovalski preboj pa nas čaka na nekem drugem področju.

Katerem?

Tehnologija postaja tako poceni in splošno dostopna, da jo bodo oblikovalci začeli vse pogosteje uporabljati kot gradnik, material ali del materiala. Senzorji, zasloni in optična vlakna bodo enako samoumeven del zasnove pametnih stavb kot opeke, prav tako računalniki, ki so danes že povsod. Možnosti, ki jih ponuja prepletanje novih materialov, igričarskih pristopov in oblikovanja uporabniške izkušnje, lahko danes samo slutimo. Upam pa, da bomo ta spoznanja znali uporabljati za spodbujanje pozitivnega obnašanja.

***

August de los Reyes se ukvarja z razvojem izdelkov, industrijskim, interaktivnim in vizualnim oblikovanjem ter uporabniškimi raziskavami. Največ je sodeloval z Microsoftom, kjer je bil dve leti glavni direktor za uporabniško izkušnjo pri projektu Surface in vodja upravljanja uporabniške izkušnje za operacijski sistem Windows. Ljubljano je obiskal kot predavatelj na 22. bienalu industrijskega oblikovanja.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 18. september 2010, foto Uroš Hočevar

Ko kupimo varčno žarnico, je skoraj ne ugasnemo več

Se je za potovanje z vlakom odločil iz prepričanja ali preračunljivosti – da mu nasprotniki ne bi kdaj očitali enake nedoslednosti, ki jo sam kritizira pri drugih? Oba razloga sta pomembna, je priznal Monbiot. Ljudje so se pripravljeni odrekati udobnim pridobitvam današnjega življenjskega sloga le v primeru, da so na taka odrekanja pripravljeni vsi – politiki, okoljevarstveniki, bogate in revne države. Zato ne morem pridigati o nujnosti sprememb življenjskega sloga, če hočemo ohraniti planet, in pričakovati, da bo to veljalo samo za druge. Hkrati sem se tudi naučil, da nasprotniki vedno najprej osebno napadejo avtorja, če jim ni všeč njegovo sporočilo, je pojasnil Monbiot.

Sporočilo knjige Vroče ni bilo všeč skoraj nikomur. Okoljevarstveniki so Monbiotu zamerili kritiko nekaterih alternativnih virov energije – sončnih celic, mikrovetrnih elektrarn in biogoriv – ki da so politično in marketinško sprejemljivi, a v praksi neučinkoviti ali celo škodljivi. Politike je zmotila zahteva po 90-odstotnem zmanjšanju izpustov CO2 in popolnem prenehanju financiranja starih (fosilnih) energetskih tehnologij. Za tiste, ki ne verjamejo v okoljske spremembe, je bila nerodna ugotovitev, da veliko znanih skeptikov v resnici plačuje industrija fosilnih goriv (naftna podjetja, avtomobilska industrija …). Druge bralce pa je vznemirila Monbiotova misel, da biosfere ne bodo uničili le neodgovorni voditelji držav in korporacij, temveč jim pri tem pomagajo tudi prijazni dobronamerni svetovljani, ki niso pripravljeni spremeniti udobnega načina življenja.

Politiki in korporacije se bodo spremenili samo, če se najprej spremenimo sami, je prepričan Monbiot. Vzdržnejše okoljske politike pa ne moremo doseči kot potrošniki, ki ozaveščeno kupujejo varčne žarnice in si na streho namestijo kako sončno celico, ampak kvečjemu kot državljani, ki si organizirano prizadevajo za politične in družbene spremembe.

Družinica se pripelje na izlet v naravo. Je lep jesenski dan. Ptice pojejo, listki šumijo … Kdo si lahko takrat predstavlja, da takega sveta morda že čez petdeset let ne bo več? Ali se zaveda, da ga je pomagal uničiti avto, s katerim so se pripeljali?

Ta nepredstavljivost vzrokov in odloženih posledic je ena največjih ovir, s katero se srečujemo vsi, ki poskušamo politikom in javnosti dopovedati, da nam zmanjkuje časa, če hočemo preprečiti prihodnjo okoljsko katastrofo. Evolucijski biologi bi verjetno pojasnili, da imamo kot vrsta zelo slab občutek za čas, saj smo se razvili kot savanska bitja, kjer se lahko vse spremeni v trenutku – najprej je suša, nato pade dež in vse zacveti. Preživetje je od nas zahtevalo kratkoročno razmišljanje, zato smo se naučili, da je treba obilje izkoristiti, dokler traja. Odrekanje nam ni blizu, odnos do prihodnosti pa nam oblikujejo trenutne izkušnje. Ko smo imeli vroča poletja, so se nam zdele napovedi globalnega segrevanja verjetnejše. Nato je prišla lanska zima, ki je bila za britanske razmere nadpovprečno huda – mrzla in snežena. V samo nekaj tednih smo lahko v medijih in spletnih komentarjih slišali glasove, kako so nas samo strašili s tem globalnim segrevanjem, saj je v resnici bolj mraz kot lani.

Mrzla zima je precej bolj predstavljiva kot statistike, grafi, krivulje in projekcije, ki jih uporabljajo znanstveniki …

Podatki so sami po sebi zelo težko predstavljivi. Britanski ekonomist Nicholas Stern je v svojem 700-stranskem poročilu, ki ga je pred štirimi leti pripravil za britansko vlado, med drugim zapisal, da moramo koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi omejiti na največ 550 delcev na milijon, če hočemo imeti približno 75-odstotne možnosti, da ne presežemo dviga povprečne temperature za dve stopinji. Če uporabimo drugačen klimatološki model, pa obstaja 24 odstotkov možnosti, da bi nam 550 delcev na milijon dvignilo povprečno temperaturo celo za štiri stopinje.

Kako bi vi prevedli Sternove podatke v bolj predstavljive podobe?

Precej zanesljivo vemo, kaj bi se zgodilo, če bi povprečna temperatura narasla za dve stopinji. Gorski ledeniki bi se stopili, prav tako večina ledu na Grenlandiji. Gladina morja bi narasla tudi do sedem metrov, sprostile bi se zaloge metana v zahodni Sibiriji, kar bi še pospešilo učinke tople grede. Štiri milijarde ljudi bi trpelo pomanjkanje pitne vode in hrane … Prav tako vemo, da se zelo hitro bližamo tem 550 delcem na milijon, ki se mi sicer zdijo čisto previsoka zgornja meja. Kakšne so lahko družbene posledice opisanega podnebja in milijard lačnih Zemljanov, pa si ne upam predstavljati.

Kako verjeten je ta scenarij? Nekateri znani skeptiki, denimo avstralski fizik Fred Singer, opozarjajo, da so vse to le hipoteze, da precenjujemo človeške vplive na segrevanje planeta … Veliko razburjenja je povzročil tudi lanski »klimagate« – objava zasebnega elektronskega dopisovanja med britanskimi in ameriškimi klimatologi, iz katerega je bilo mogoče sklepati, da so znanstveniki prirejali podatke, ker so hoteli poudariti resnost klimatskih sprememb.

Glede večine znanih okoljskih skeptikov imam precej zadržkov. Najprej so trdili, da se globalno segrevanje sploh ne dogaja. Nato so priznali, da se morda dogaja, le posledice ne bodo tako hude. Potem so začeli iskati pozitivne učinke povečevanja koncentracije CO2, ker da CO2 spodbuja rast rastlin in bo povečal učinkovitost kmetijstva. Sledilo je priznanje, da se globalno segrevanje sicer dogaja in bo imelo negativne posledice, vendar bi ga bilo čisto predrago preprečiti. V zadnjem obdobju pa se spet vračajo k prvotnemu zanikanju: segrevanja ni, kar je pogost psihološki odziv na trdne neprijetne dokaze. Ti skeptiki nikoli ne priznajo, da so radikalno spreminjali svoja stališča – pozabijo nanje in goreče širijo novo resnico. Razumem, da si lahko ljudje premislijo zaradi novih dokazov, vendar sem med pisanjem Vročine ugotovil, da veliko skeptičnih podatkov in interpretacij prihaja iz enakih virov – spletnih strani, ustanov in posameznikov, ki jih plačuje industrija fosilnih goriv. Za obrambo svojih poslovnih interesov uporabljajo enako strategijo kot nekoč tobačna podjetja: trdijo, da človeški vpliv na globalno segrevanje ni stoodstotno dokazan, širijo dvom, napadajo kritike in skrbijo, da se nič ne spremeni. Prava industrija zanikanja.

Danes le redki dvomijo o škodljivosti kajenja, vendar vemo, da ljudje kljub dokazanim negativnim učinkih kajenja še vedno kadijo. Ali mislite, da bi stoodstotna dokazanost vplivov CO2 na segrevanje ozračja sploh lahko kaj spremenila?

Nedavno sta bili med znanstveniki opravljeni dve anketi, s katerimi so poskušali ugotoviti, kakšno je njihovo mnenje o klimatskih spremembah. Obe sta pokazali, da skoraj 80 odstotkov vseh aktivnih klimatologov verjame v podnebne spremembe zaradi izpuščanja toplogrednih plinov, čeprav se v javnosti ustvarja vtis, da je strokovna javnost glede tega vprašanja močno razdeljena. Vendar je vpliv znanosti na javno debato v resnici zelo majhen. Javno mnenje, ekonomija in politika se namreč le redko ozirajo na znanstvena dognanja. Sploh politiko zelo redko zanimajo trdna dejstva, kaj šele, da bi na znanstvenih dognanjih temeljilo politično odločanje.

Čeprav politiki in ekonomisti redno navajajo podatke iz znanstvenih člankov kot argumente za svoje trditve?

Politiki in ekonomisti radi uporabljajo znanstvene ugotovitve na načine, ki ustrezajo njihovim že izoblikovanim prepričanjem – izberejo raziskavo ali podatek, ki potrdi njihove trditve, in zanemarijo tiste, ki jim nasprotujejo. Pogosto pa se izvirni greh začne že v samih raziskovalnih ustanovah, ki poskušajo v svojih sporočilih za javnost svoje obsežne raziskave privlačno predstaviti v nekaj odstavkih, da bi pritegnili pozornost medijev in strokovne javnosti ter morda pridobili svež raziskovalni denar. Včasih pri tem tako pretiravajo, da obljubljajo rezultate, ki jih v sami raziskavi sploh ni. V medije pa pridejo samo ti povzetki …

Ali ni to pričakovano? Le malo novinarjev ali ekonomskih publicistov premore dovolj znanja, da bi se lahko poglobili v samo raziskavo in opazili morebitne nepravilnosti.

Najbolj šokantna ugotovitev lanskega »klimagata« zame ni bil podatek, da so bili morda znanstveniki preveč goreči pri dokazovanju nevarnosti klimatskih sprememb, kar se ne bi smelo zgoditi. Precej bolj me je presenetil nastop direktorja oddelka za podnebne raziskave pri univerzi West Anglia Phila Jonesa, ki je na parlamentarnem zaslišanju priznal, da niso od strokovne javnosti prejeli niti ene same samcate zahteve za dostop do njihovih zbranih podatkov. Podobno mi je povedala večina znanstvenikov, s katerimi sem se pogovarjal med pisanjem knjige. Njihove meritve beležke, zapiski … ne zanimajo nikogar, niti njihovih kolegov. To me je spravilo v hudo zadrego, saj sem bil prepričan, da si vsaj znanstveniki oblikujejo svoja prepričanja in hipoteze na podlagi trdnih podatkov, vendar je tudi v znanosti veliko odvisno od zaupanja. Verjetno preveč. Res pa je tudi, da brez specialističnega znanja statistike, atmosferske kemije in geofizike teh podatkov ne morete zares brati, ampak jim lahko kvečjemu zaupate.

Komu ste zaupali vi, ko ste izbirali podatke, na katerih temelji vaša ocena, da moramo zmanjšati izpuste CO2 za 90 odstotkov, če hočemo preprečiti okoljsko katastrofo?

Najprej sem ugotovil, da ne morem zaupati tistim, ki kar koli prodajajo – nove tehnologije in izdelke, svetovanja … Nato sem si sestavil svojo lestvico zaupanja, na katero sem uvrstil tiste vire, ki imajo dolgo tradicijo in jasna merila za raziskovalno delo: znanstvene ustanove, revije ter nacionalne in mednarodne ustanove, ki delujejo na področju energetike in okoljskih raziskav. Pri vsakem poglavju sem se poskusil posvetovati s čim več strokovnjaki za posamezna področja – promet, energetiko, alternativne vire energije … Predvsem pa sem se ves čas zavedal, da znanost ne daje dokončnih odgovorov, saj je področje okoljskih sprememb izjemno kompleksno, ker vključuje raziskave številnih področij znanosti, ki se včasih dopolnjujejo, drugič izključujejo.

Večina negativnih kritik vaše knjige opozarja na vaš okoljski aktivizem in niti ne polemizira s podatki in hipotezami, o katerih pišete. Zakaj? Ker postajajo debate o okoljskih spremembah vse bolj podobne razpravam med pripadniki različnih verskih skupin, kjer se ne soočajo dejstva, temveč verska prepričanja?

Svojega aktivizma nisem nikoli skrival. Prepričan sem, da se dogajajo velike okoljske spremembe, ki jih povzroča naša uporaba fosilnih goriv, zato poskušam prepričati državljane in politike, da moramo nujno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, če se hočemo izogniti hudim okoljskim in družbenim posledicam. V svojih knjigah in člankih res ne predvidevam prav obetavne prihodnosti, vendar pri reševanju globalnega segrevanja ne gre za lepotno tekmovanje idej. Nimam nobene potrebe, da bi ljudem predstavil najprivlačnejšo pot za boj s podnebnimi spremembami. Lahko kvečjemu analiziram stanje, kakršno je, in predlagam nekatere ukrepe, ki se mi zdijo uresničljivi. Večkrat mi očitajo, da so moje katastrofične napovedi škodljive, ker ljudi popade malodušje in dobijo občutek, da je vse nesmiselno, da ne morejo ničesar spremeniti …

Bi bile spodbude učinkovitejše? Sternovo poročilo je pomembno še zaradi nečesa – Stern je izračunal, da bi bilo stroški ukrepanja nižji od stroškov neukrepanja, saj bi zahtevali le odstotek globalnega GDP, zato se preprečevanje segrevanja planeta ekonomsko splača.

Ne verjamem, da je taktika ekonomskega korenčka učinkovita. Sternovi izračuni so imeli nekaj medijskega odmeva, vendar niso imeli konkretnih učinkov. Poleg tega se mi zdi tako izračunavanje cene okoljskih sprememb zelo problematično. Kako določiti njihovo ekonomiko? Stern je upošteval prihodnje naložbe v nove tehnologije in stroške ukinjanja starih. Do neke mere je mogoče predvideti višje cene hrane zaradi dviga morske gladine in izgube obdelovalnih površin, oceniti škode poplav in izgradnje zaščit pred morsko vodo, popolnoma nemogoče pa je oceniti stroške uničenih ekosistemov in človeških skupnosti, množičnih migracij in bolezni, človeškega življenja … Hkrati pa se lahko ob takih izračunih vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi ekonomisti izračunali, da se uničevanje planeta ekonomsko splača?

Marsikomu se. Vsaj kratkoročno.

Zato ne verjamem, da bodo ekonomske spodbude kaj spremenile. Pogosto lahko slišimo tudi teorije, po katerih se bodo začela podjetja spreminjati, ko bodo v zelenih tehnologijah zaslutila tržno priložnost. Ali da bodo začele države v zelenih inovacijah iskati priložnost za svojo globalno konkurenčnost, vendar me ne prepričajo. Iskanje gospodarske rasti v zelenih tehnologijah bo prej ali slej prinesla enako prekomerno izčrpavanje naravnih, materialnih in človeških virov, kakršne lahko vidimo danes. Tudi povečevanje učinkovitosti in izkoristkov zaradi tehnološkega napredka je dvorezno, saj smo lahko v zadnjih letih zaznali zanimiv fenomen, da se ljudje obnašajo še bolj brezskrbno, če imajo občutek, da se obnašajo odgovorno do okolja. Banalen primer: ko kupimo varčno žarnico, je skoraj ne ugasnemo več. Podobno velja za varčne televizorje in varčne avte. Zelo hitro se nam zgodi, da z navidezno zelenim obnašanjem porabimo več energije in bolj onesnažujemo kot bi sicer.

V svojih nastopih in kolumnah poskušate prepričati ljudi, naj spremenijo svoj način življenja, ker bodo lahko le na ta način prisilili korporacije in politike, da se začnejo obnašati bolj odgovorno do okolja. Avstralski ekonomist Clive Hamilton vas je v svoji kritiki opozoril, da poskušate to doseči z moraliziranjem in vzbujanjem občutka krivde, kar ni najboljši način. Poleg tega meni, da so možnosti posameznikov zelo omejene, saj je reševanje okolja kolektiven problem, ki zahteva kolektivno rešitev.

Pomembna so naša politična dejanja. Kot potrošniki smo popolnoma nemočni.

Tudi kot etični potrošniki, ki kupujejo blago po načelih poštene trgovine in bojkotirajo naftne družbe, ki zaradi povečevanja dobičkov povzročajo okoljske katastrofe?

V zadnjih letih so nam prodali imenitno zgodbo, da lahko rešimo svet, če spremenimo naše potrošniške navade. To je za politiko in kapital idealna pravljica, saj so spremenjene potrošniške navade koristne za gospodarsko rast in ne ogrožajo nikogar. Kaj počnemo, če kupujemo kavo tistih proizvajalcev, ki upoštevajo načela pravične trgovine? Ustvarjamo nove trge, saj zgolj z nakupi poštene kave ne bomo odpravili poceni kave, pri kateri ponudniki ne upoštevajo poštenostnih načel. Enako velja tudi za podpiranje alternativnih virov energije. Če hkrati z vlaganjem v okolju prijaznejše tehnologije ne ukinemo starih umazanih tehnologij, nismo dosegli ničesar. To je podobno, kot bi si v restavraciji s hitro prehrano poleg hamburgerja, kole in sladoleda privoščili še solato in se pri tem tolažili, da se zato bolj zdravo prehranjujemo. Poleg tega so tudi potrošniške oblike pritiska izjemno omejene. Predstavljajte si, da bi vašemu elektrikarju rekli, da pri polaganju električne napeljave ne sme uporabljati bakra, ki so ga izkopali na zahodni Papui, ker lastniki rudnikov ustrahujejo ali celo pobijajo lokalno prebivalstvo. Kaj lahko naredi?

Kaj lahko naredimo mi?

Resne spremembe lahko sproži kvečjemu organizirana politična akcija, saj smo v zgodovini videli že veliko primerov, kako so državljanske pobude spreminjale družbeno in politično realnost – od britanskih sufražetk do ameriških borcev za državljanske pravice. Zato politika in kapital ne spodbujata državljanskih pobud. Nočejo, da gremo na ulice in jim začnemo greniti življenje, kar je zelo dober signal, da bi verjetno morali početi natanko to.

Saj okoljskih gibanj ne manjka, vendar se pogosto sami zapletajo v spore z drugimi sorodnimi gibanji. Zato je v Evropi razmeroma malo močnih zelenih strank ali nevladnih organizacij.

Če delujemo kot posamezniki, smo enako nemočni kot potrošniki, zato se moramo povezati v gibanja. Pri povezovanju v gibanja pa imamo na zahodu zelo velik problem, ker zaradi prevladujočega individualizma ne znamo več prepoznavati skupnih ciljev. Ironično, ampak neoliberalni projekt atomizacije posameznikov je bil najbolj uspešen prav na levici. Levo usmerjeni posamezniki načeloma verjamejo v kolektivna dejanja, a so hkrati skrajni individualisti – vsak bi najraje ustanovil svoje gibanje in ponovno odkril že zdavnaj izumljena kolesa. Na desnici je ravno obratno. Ljudje, ki pridigajo prednosti ekstremnega individualizma – še zlasti to velja za zagovornike svobodnega trga, na katerem delujejo svobodni sebični posamezniki – se v praksi praviloma obnašajo kot izjemno disciplinirana čreda (nasmešek).

V svojih nastopih večkrat ponovite misel, da morajo biti ukrepi za reševanje globalnega segrevanja politično sprejemljive in razmeroma udobne. Je na ta način mogoče uvesti odločne okoljske ukrepe, ki bi bilo potrebni za 90-odstotno zmanjšanje izpustov CO2, ali nas prej čaka nova terapija šoka? Morda prikazana kot vojna proti globalnemu segrevanju?

V času krize je v resnici mogoče ustvariti okoliščine, v katerih lahko pride do največjih družbenih in političnih sprememb, zato je uporaba vojne retorike zelo vabljiva. Vzemimo obdobje, ko so ZDA stopile v drugo svetovno vojno. Država je od ljudi zahtevala izjemno visoko žrtev – njihova življenja. Tudi industrija se je zelo hitro odzvala na nove potrebe, saj so lahko ZDA v samo nekaj tednih opustile večino svoje industrijske proizvodnje in jo prilagodile vojnim razmeram. Če bi se hoteli danes učinkovito spopasti z globalnim segrevanjem, bi nas verjetno čakali podobno zahtevni ekonomski in politični ukrepi. Vendar pa nisem prepričan, da lahko krize in katastrofe zares spremenijo naš odnos do okoljskih sprememb. Po hurikanu Katrina je v ZDA pred petimi leti zelo naraslo zanimanje za globalno segrevanje, saj je bila Katrina zelo zgovoren prikaz, kaj nas morda čaka v prihodnosti. A učinek Katrine ni trajal dolgo. Zdržal je morda dve leti in ni imel trajnejših vplivov na politiko ali odnos javnosti do okoljskih sprememb.

Kaj lahko doseže strožja okoljska zakonodaja? V zadnjih letih je večina evropskih držav prepovedala kajenje v javnih prostorih, kar je bilo še pred desetimi leti skoraj nepredstavljivo.

Ne le kajenje. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli v Veliki Britaniji močno kampanjo proti obvezni uporabi varnostnega pasu v avtomobilih. Slišali smo znane argumente – da gre za poseganje v osebno svobodo, vmešavanje države v pravice voznikov – vendar je hitro postalo jasno, da varnostni pas rešuje življenja. Zato boste danes zelo težko našli koga, ki bi se upiral obvezni uporabi varnostnih pasov. To je postala nova norma. Pri klimatskih spremembah ni tako očitnih povezav med vzroki in posledicami, vendar nekatere države kažejo, da je mogoče jemati okoljsko politiko zelo resno, denimo Švedska in Norveška. V tem primeru se spremeni tudi obnašanje državljanov.

Kaj pomeni, da država resno vzame okoljsko politiko?

V izgradnjo in vzdrževanje energetske infrastrukture bodo morale države v vsakem primeru vložiti zelo veliko denarja. Vprašanje je le, kako ga bodo naložile. Lep primer nesmiselne okoljske politike je odločitev britanske vlade, da uvede podoben način subvencioniranja sončne energije kot ga poznajo v Nemčiji. Naši okoljevarstveniki so ta premik pozdravili, vendar niso upoštevali, da je bil nemški model čista polomija, saj imajo v Nemčiji premalo sonca, da bi bila lahko taka rešitev smiselna. Porabili so skoraj deset milijard evrov, da so iz sončne energije pridobili slabe štiri odstotke potrebne elektrike, pri nas pa so razmere za izrabo sončno energijo še bistveno slabše. Ko sem v svojih prispevkih opozarjal na nesmiselnost tovrstnega spodbujanja alternativnih virov energije, so me nepričakovano napadli okoljevarstveni kolegi. Zakaj? Ker se sončne celice na prvi pogled zdijo zelo privlačna rešitev. Ne onesnažujejo okolja, ne motijo pokrajine, vsak jih lahko namesti na svoji strehi ali dvorišču, kar daje lastniku dober občutek okoljske ozaveščenosti. Po drugi strani zahteva njihova proizvodnja veliko energije, izkoristki so slabi, ekonomsko pa so smiselne kvečjemu tam, kjer je veliko prostora in sonca, denimo v puščavah – če vam uspe nekako dostaviti pridelano elektriko do uporabnikov. Zelo podobno je z vetrnimi mikroturbinami, hitrimi železnicami in biogorivi. Mikroturbine so premalo učinkovite in jih je skoraj nemogoče dobro namestiti doma, hitre železnice s povečevanjem hitrosti porabijo toliko energije, da imajo slabše ogljične izkoristke na potnika kot avtomobili … Kljub temu pa je lahko zanikanje njihovih zagovornikov enako močno kot je zanikanje klimatskih skeptikov. Dejstva niso pomembna.

Kateri ukrepi pa so smiselni?

Vzeti v roke kalkulator in izračunati, kakšno je idealno razmerje med obnovljivimi in neobnovljivimi viri energije za vsako okolje posebej. Zaostriti gradbeno zakonodajo in zahtevati radikalno izboljšanje energetske učinkovitosti novogradenj. Na novo premisliti kopensko prometno politiko, močno omejiti število letalskih poletov, predvsem pa predpisati zniževanje izpuste CO2 na prebivalca, in ne le absolutnih izpustov na posamezno državo.

Ali niso za atmosfero pomembni predvsem absolutni izpusti – koliko CO2 se dejansko sprosti?

Če bi morale države znižati izpuste na prebivalca, bi morale dejansko ukrepati, tako pa se lahko izgovarjajo na države z visokimi absolutnimi izpusti. Lep primer je odnos med ZDA in Kitajsko. Seveda ima Kitajska visoke absolutne izpuste CO2, ki se bodo v prihodnosti še povečevali, vendar ima hkrati štirikrat manjše izpuste na prebivalca kot ZDA. Kako lahko pričakujemo, da se bo Kitajska držala strožjih okoljskih standardov kot ZDA? Absolutni izpusti so udobni, ker vsak krivi druge za lastno nedejavnost. To velja tudi za manjše države kot je Slovenija. Morda imate nizke absolutne izpuste, vendar vaši izpusti na prebivalca – približno osem ton – kažejo precejšnjo energetsko neučinkovitost.

Hkrati pa gradimo novo termoelektrarno, ki bo za gorivo uporabljala lignit …

… kar je v teh časih pravi okoljski zločin! Kakršno koli novo vlaganje v fosilne tehnologije je nesprejemljivo. V reviji Nature sta bila nedavno objavljeni dve študiji, koliko CO2 smemo izpustiti v prihodnjih 500 letih, če nočemo preseči dviga povprečne temperature za dve stopinji. Raziskovalci so ugotovili, da lahko porabimo še kvečjemu 60 odstotkov trenutno znanih zalog fosilnih goriv, preden bomo dosegli mejo dveh stopinj, a kljub temu porabimo izjemno veliko denarja za iskanje novih nahajališč. O edini resni okoljski možnosti – da pustimo premog, nafto in plin ležati tam, kjer so – trenutno ne razmišlja nihče. Ker da politično in ekonomsko ni sprejemljiva.

***

»Doslej so me označili za komunista, anarhista, ekološkega terorista, moralista, elitista, zagovornika močne države in reakcionarja,« je povedal George Monbiot, ki ni mogel čisto skriti, da mu ta sloves tudi malce ustreza – kljub kravati in uglajenemu nastopu. Zase pove, da je predvsem aktivist, ki se ne zavzema le za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, temveč zagovarja tudi ohranitev angleškega podeželja in aretacijo nekdanjega premiera Tonyja Blaira zaradi zločinov proti svetovnemu miru. Svoje kolumne objavlja v britanskem Guardianu, napisal je več knjig in raziskovalnih potopisov ter prejel številne nagrade za publicistiko in aktivizem, med drugim nagrado združenih narodov za izjemne okoljske dosežke, ki mu jo je podelil Nelson Mandela. Slovenijo je obiskal ob izidu slovenskega prevoda knjige Vroče – kako ustaviti pregrevanje planeta, ki je izšla pri založbi Krtina.

Related articles by Zemanta

• Monbiot hits back at the Sunday Telegraph Pachauri Fabrication (desmogblog.com)
• Monbiot.com ” Right and Wrong [A Few Things Ill Considered] (scienceblogs.com)
• Letters: George Monbiot’s despairing requiem for the planet (guardian.co.uk)
• Monbiot’s Clear-Eyed Assessment of our Climate Situation [Casaubon's Book] (scienceblogs.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 5. junij 2010

Nepremičnine lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot

S temi mislimi so udeležence svetovnega vrha o informacijski tehnologiji WCIT2010 prejšnji torek v Amsterdamu nagovorili visoki predstavniki evropske politike in velikih tehnoloških podjetij. Na veliki oder amsterdamskega kongresnega centra RAI je prejšnji torek najprej stopil španski državni sekretar za telekomunikacije Francisco Ros Perán. Obiskovalcem je povedal, da Evropa na področju novih tehnologij vse bolj zaostaja za razvitimi azijskimi državami in ZDA, zato sta ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva in njeno okrevanje po globalni krizi. Njegovemu otvoritvenemu nagovoru je sledila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes in zatrdila, da lahko »staro evropsko damo« v prihodnosti reši le pametna raba »mladostnih« informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njene besede sta povzela vplivna predstavnika velikih tehnoloških podjetij Intel in IBM ter jih dopolnila s praktičnimi primeri, kako lahko nove tehnologije pomagajo reševati nekatere največje težave evropske skupnosti – staranje prebivalstva, neučinkovito rabo vodnih in energetskih virov, prometne zagate in zastarel izobraževalni sistem.

Opisanemu scenariju v zadnjem desetletju sledijo skoraj vsi uvodni nastopi politikov, komisarjev in prodajalcev tehnologije na velikih svetovnih konferencah, ki se dotikajo novih tehnologij, telekomunikacij in »družbe znanja«. Vendar pa resničnost ni tako preprosta, kot jo rišejo politične razvojne strategije, je opozoril ustanovitelj amsterdamskega inštituta za spletne kulture, spletni aktivist in profesor novih medijev na univerzi v Amsterdamu Geert Lovink. Ko politika spregovori o tehnologiji, kreativnosti in revolucionarnih potencialih mladih uporabnikov spleta, je treba zelo pozorno prisluhniti, kaj nam govori in kakšne politične usmeritve se skrivajo v njenih besedah.

»Kreativnost« je namreč postala sopomenka za komercialno izkoriščanje intelektualne lastnine, ki lahko resnično ustvarjalnost prej zavira, kot nagrajuje. Spodbujanje podjetniške miselnosti je morda le nekoliko prijaznejša oblika priznanja, da se socialna država poslavlja, zato bo moral vsak poskrbeti zase. Občudovanje mladih uporabnikov spleta zlahka prikrije neprijetna vprašanja, kakšna izobrazbena in zaposlitvena prihodnost jih čaka, ko ne bodo več sodili v kategorijo »mladih uporabnikov tehnologij«. Nekritična uporaba prispodobe interneta in njegovih omrežij pa nas zlahka zavede v poenostavljene razlage kompleksnih družbenih trendov, je prepričan Lovink.

Londonski poslovni tednik Economist je v nedavnem prispevku o laboratorijsko ustvarjenem življenju uporabil številne primere, ki jih poznamo iz računalništva. Biotehnološki zanesenjaki si bodo po svetovnem spletu kmalu začeli izmenjevati podatke o genskem zapisu živih vrst, »hekali« stare organizme, da bi jim dodajali ali odvzemali določene lastnosti, ter na domačih računalnikih ustvarjali nove življenjske oblike s kopiranjem in lepljenjem genskega koda. Je mogoče s takimi internetnimi prispodobami napovedati prihodnost sintetične biologije?

Ljudje vedno poskušajo najti kulturno logiko ali kak naravni zakon, ki se skriva za tehnološkimi in družbenimi fenomeni. Ko medijski komentatorji verjamejo, da so odkrili kulturni zakon interneta, ga poskušajo prenesti tudi na druga področja – vodenje organizacij, upravljanje naravnih virov, organizacijo političnih kampanj in družbenih gibanj, distribucijo električne energije … Internet je zato postal simbol za vsako decentralizirano obliko organiziranja in sodelovanja – od enciklopedične wikipedie do novih medijev, kjer se je zabrisala meja med producenti in potrošniki. Hkrati je postal tudi prispodoba hitrega, celo revolucionarnega razvoja, saj marsikdo verjame, da se lahko vsako področje razvije podobno kot osebno računalništvo in internet, če mu dodamo omrežno dimenzijo.

Je to pričakovanje upravičeno?

Večina teh primerjav je zelo površnih, saj pozabljajo, da sta se osebno računalništvo in internet razvila v zelo specifičnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščinah, ki jih ni mogoče ponoviti. Internet ni naravni pojav, ki se je preprosto zgodil. Njegov razvoj je omogočila skoraj neomejena količina denarja, ki ga je v ameriški vojaški proračun prelila hladna vojna. Vendar danes hladne vojne ni več. Ni velikega nasprotnika, ki bi se ga morali bati in bi upravičeval tako velika vlaganja v obrambo.

Kaj pa strah pred terorizmom, ki ustvarja nekakšne večne vojne razmere? Ali napovedan boj za globalno prevlado med Kitajsko in ZDA? Kitajsko načrtno vlaganje v znanost in znanstvenike malce spominja na nekdanjo hladnovojno oboroževalno tekmo z drugimi sredstvi.

Ne upam si tvegati primerjave s hladno vojno, saj bi bila morebitna tekma med Kitajsko in ZDA precej drugačna od tiste med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sicer je čisto mogoče, da se bodo Kitajska in ZDA spustile v obdobje medsebojne hiperkonkurence, ki utegne spodbuditi velika vlaganja v tiste proizvodne panoge in tehnologije, ki bi zmagovalcu domnevno omogočile globalno prevlado. Vendar ne smemo pozabiti, da bi tak boj potekal znotraj enake ideologije – ideologije globalnega kapitalizma, ki ima precej drugačno logiko, kako razporejati denar, kot nekdanje hladnovojne velesile. To je sistem, ki spodbuja in celo zahteva razdrobljenost, zato ni sposoben mobilizirati velike količine denarja in človeških virov v zgodnje stopnje razvoja nečesa novega. Ideja, da bo bioinženiring nekoč postal novi internet, se sicer lepo sliši, vendar bi za tak prehod potrebovali danes nepredstavljiva vlaganja denarja in energije. Poleg denarja pa za take tehnološke preskoke potrebujete tudi veliko zares predanih, fanatičnih, morda celo malce norih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili celo življenje – kar se je zgodilo v razvoju osebnega računalništva.

Na kar radi pozabljajo evropski in drugi svetovni politiki, ki svojim volivcem obljubljajo nove silicijeve doline …

In pri tem ne upoštevajo, da osebno računalništvo ni bilo samo tehnološki, ampak tudi kulturni fenomen, ki ga Nekalifornijci težko razumejo. O vrednotah tedanjih kalifornijskih libertarnih tehnohipijev, ki so še danes prisotne med številnimi tehnološkimi zanesenjaki in internetnimi podjetniki, zelo malo vemo. So mešanica tehnološkega new-agea in ezoterike, nepriznavanja avtoritet, vere v demokracijo, paničnega strahu pred državnim nadzorom, političnega konservativizma in popolne nesposobnosti kritike sistema, znotraj katerega delujejo.

Podobne vrednote v Evropi včasih pripisujemo neoklasičnim oziroma neoliberalnim ekonomistom.

Evropski kritiki pogosto primerjajo kalifornijsko ideologijo z neoliberalizmom, a menim, da ta primerjava ni najboljša. Tehnološki zanesenjaki so nenavadna družbena skupina. Obožujejo orožje, a sovražijo vojske. Borijo se za demokracijo, a ne vidijo nedemokratične narave korporacij. Pišejo svobodno programje, a hkrati zagovarjajo pravico do razširjanja nacistične propagande. Gradijo decentralizirana internetna omrežja, a ne čutijo nobene potrebe po enakomernejši razporeditvi družbene moči. Cenijo zasebnost, njihova heroja pa sta Facebook in Google, ki uporabniško zasebnost prodajata oglaševalcem …

Se avtorji razvojnih strategij res ne zavedajo vseh posebnosti silicijeve doline, zaradi katerih je neponovljiva celo v ZDA?

Težko reči, ali se jih res ne zavedajo ali nanje namenoma pozabijo, da bi njihove strategije zvenele bolj prepričljivo. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Zame je bolj problematično, če začnejo njihove razvojne strategije v imenu ustvarjanja novih silicijevih dolin uvajati gospodarske, izobraževalne in socialne politike, ki uničujejo prav tisto, kar domnevno predstavlja taka dolina – okolja, v katerih bi lahko zacvetela človeška ustvarjalnost.

Čeprav so te strategije namenjene prav spodbujanju družbe znanja, kreativne industrije in inovativne ekonomije?

Za vse omenjene izraze se je treba najprej vprašati, kaj za današnjo politiko v resnici pomenijo »znanje«, »kreativnost« in »inovativnost«?

Britanska opredelitev kreativnih industrij je preprosta: vanjo sodijo tiste panoge, ki z ustvarjanjem in izkoriščanjem intelektualne lastnine spodbujajo gospodarsko rast in nastanek novih delovnih mest – oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, mediji, računalniško programje in igre …

Britansko opredelitev kreativnih industrij z manjšimi razlikami uporabljajo tudi nekatere druge države. Kreativnost je zato postala predvsem marketinška fraza, s katero politika in druge interesne skupine prodajajo nove gospodarske in socialne politike, hkrati pa poskušajo ustvarjalnost zapreti v stare okvire avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Kako omejeno je tako dojemanje ustvarjalnosti, lahko vidimo, če poskušamo zagovornike kreativnosti soočiti z idejami svobodnega programja, nekomercialnega ustvarjanja in znanstvenega raziskovanja ali odprtejšo ureditvijo avtorskih pravic, kakršno predlaga gibanje Creative Commons. Takih oblik ustvarjalnosti v razvojnih strategijah praviloma ne boste našli, saj jih je težko neposredno prevesti v gospodarsko rast in domnevno ustvarjanje delovnih mest. Če vas zanima, kako politika v resnici razume kreativnost in inovativnost, morate samo pogledati, kako države razporejajo denar, namenjen financiranju visokošolskega študija in raziskovalnega dela, saj boste hitro ugotovili, da so določena znanja za »družbo znanja« pomembnejša in uporabnejša od drugih. Podobno hierarhijo znanja kažejo vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, ki ga narekujejo marketinški in finančni oddelki, ki so v podjetjih dobesedno iztrebili vso ustvarjalnost in inovativnost, saj poskušajo zgodnje, nezrele zamisli veliko prehitro poslati na trg in v najkrajšem času potegniti čim več zaslužka. To ne gre. Vsaka zamisel potrebuje čas in varno okolje, da vzklije, se privadi na zunanje okolje in dozori.

Kakšno bi moralo biti tako varno okolje?

Internet je bil dolgo časa zaščiten pred tržnimi pritiski. Nihče se ni menil zanj, ne država ne kapital. Zato se je lahko razvil, še preden je postal splošno dostopen in se je začelo komercialno izkoriščanje. Danes tako nekomercialno obdobje ne obstaja več. Ni več garaž, v katerih so v sedemdesetih let zorele glasbene, tehnološke in druge prelomne ideje. Ni več kulturnega podzemlja ali začasnih avtonomnih con, v katerih bi imela ustvarjalnost vsaj nekaj miru pred tržnimi pritiski. Nekaterim družbenim skupinam to zelo ustreza, vendar menim, da nas to kot družbo siromaši.

Kakšne politike bi spodbujale ustvarjalnost? Sedanji ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti, lažje ustanavljanje malih podjetij in lažji dostop do zagonskega kapitala namreč poudarjajo hitrost, uporabnost in učinkovitost, za katere pravite, da ustvarjalnost zavirajo.

Vprašajte se nekaj drugega. Vzemimo, da ste mlad modni oblikovalec, ki je ravno končal študij. Da bi lahko študirali, ste morali vzeti študijski kredit, zdaj pa ga morate začeti odplačevati. Poleg tega ugotovite, da so cene nepremičnin tako visoke, da si pogosto ne morete privoščiti niti najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Ker morate nekako preživeti, vam ostaneta dve možnosti. Lahko začnete delati za uveljavljeno blagovno znamko, ki bo, podobno kot vsa druga podjetja, od vas zahtevala zamisli, ki jih lahko čim prej vrže na trg. Ali pa postanete samostojni »kreativni podjetnik« in poskusite preživeti na trgu, ki sledi enakim zahtevam po hitrosti. V nobenem primeru ne boste imeli časa, da bi razvili svoj slog ali celo uveljavili lastno blagovno znamko. To velja tudi za druga področja. Če raziščete zgodbe o uspehu današnjih internetnih uspešnic, boste ugotovili, da so imeli njihovi ustanovitelji možnost razviti svoje ideje, saj se ni noben uspeh zgodil čez noč. Politika, ki bo hotela zares spodbujati ustvarjalnost, se bo morala nujno dotakniti plačljivosti visokega šolstva in izkrivljenega trga nepremičnin, ki je eden najpomemebnejših zaviralcev ustvarjalnosti.

Zakaj?

Zato, ker danes nepremičnine niso nekaj praktičnega – prostori, v katerih pač bivamo –, ampak lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot. Predstavljajte si, da morate vaša najbolj ustvarjalna leta porabiti za služenje denarja v kreativnem sektorju, s katerim boste odplačevali nepremičninske kredite ali pretirano visoke najemnine. Kaj bo to pomenilo za vašo ustvarjalnost?

Če se torej vprašamo, kako naj mladi ustvarjalci zaslužijo po 800 evrov na mesec, da bodo lahko plačali najemnino …

… to ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, zakaj je ta najemnina tako visoka. Kako lahko sploh še govorimo o trgu nepremičnin, če gredo cene stanovanj samo navzgor, čeprav prostora v resnici ne manjka? V Amsterdamu se uradno spopadamo z velikim pomanjkanjem stanovanj, po drugi strani pa imamo veliko praznega pisarniškega in drugega komercialnega prostora, ki si ga zaradi prenapihnjenih cen ne more privoščiti skoraj nihče – še najmanj mlada podjetja, nevladne organizacije in šole. Če pogledate skozi okno, lahko vidite pet velikih poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica prostora že dolgo nezasedenega. V naši premajhni fakulteti se gnete 6000 študentov, ker si ne moremo privoščiti gradnje ali najemanja novih prostorov, sto metrov stran pa samevajo prazne stavbe. Zato upam, da se bo ta globalni trg nepremičnin čim prej sesul, do tedaj pa bi si morali prizadevati za institucionalizacijo in legalizacijo skvotinga – zasedanja takih praznih stavb.

Od politike verjetno ne moremo pričakovati, da si bo prizadevala za sesutje globalnega trga nepremičnin ali legalizacijo skvotinga, saj je skvotanje v večini držav kaznivo, ker da posega v zasebno lastnino.

Zanimivo je, zakaj se tako bojimo skvotinga ali sesutja nepremičninskega trga. Saj se stavbe ne bi porušile, še vedno bi ostale natanko tam, kjer so zdaj. Tudi ljudje bi še vedno živeli v njih. Spet se lahko vprašamo, kdo ima koristi od sedanjega nepremičninskega trga. Banke in finančne ustanove zagotovo, prav tako politika, ki jim nepremičnine ne pomenijo le velikega vira prihodkov, ampak tudi močan mehanizem nadzora nad prebivalstvom, ki se mu ne bo hotela odreči nobena oblast. No, morda se tudi motim in je moj pogled preveč nizozemski, saj je znano, da se Nizozemci na vsako krizo odzovemo s predlogi za drugačno prostorsko načrtovanje (nasmešek). Vseeno pa opažam, da je vsaka pobuda, ki bi zahtevala pravičnejšo prerazporeditev dobrin, za današnjo politiko nesprejemljiva. Ne samo pri nas.

Vi trdite, da je za razcvet ustvarjalnosti pomembno poskrbeti za mirne prostore, v katerih bi lahko zamisli nastajale in dozorevale. Zagovorniki trga zagotavljajo ravno nasprotno – da smo ljudje ustvarjalni tedaj, ko smo prisiljeni in življenjske okoliščine niso najbolj udobne.

Slavljenje krize je zelo nevarno. Konservativni libertarci in neoliberalci radi slavijo krize in katastrofe, ker da lahko edine počistijo s starim redom, prinesejo napredek in prepustijo prostor novim zamislim. Vendar s tem vzvišenim jezikom prikrijejo zelo preprosto dejstvo, da so žrtve tega »ustvarjalnega uničenja« vedno ljudje. Težko si predstavljam, kakšen človek lahko zagovarja tako logiko. V življenju sem preživel že štiri hujše krize, ko sem moral na novo izumiti svojo poklicno kariero, če sem hotel preživeti, zato vem, da ni v tem prav nič lepega ali ustvarjalnega.

Morda zato, ker so ljudje ponotranjili to logiko kot realno stanje stvari? Krize so neizogibne, sam sem odgovoren za svojo kariero, stabilnih služb ne bo več …

Pogosto podcenjujemo, da smo še vedno del potrošniške družbe, ki z vse večjim zadolževanjem in vero v neskončne prilagodljivosti posameznikov udejanja veliki projekt kapitalistične globalizacije – ne glede na trenutno gospodarsko krizo, večjo zavest o okoljskih spremembah, proteste mladih Grkov in Francozov ter druge negativne družbene spremembe. Za veliko večino prebivalstva tega planeta je to edini svet, ki si ga lahko predstavljajo, kar še zlasti velja za Azijo.

Je to razlog, zakaj danes delavci, mladi in predstavniki obubožanega srednjega razreda ne tvorijo kritične mase, ki bi se uprla temu velikemu projektu, ki jo uničuje?

Ljudje so danes v zelo neprijetnem položaju. Imajo ravno toliko, da se bojijo izgube, če bi se uprli sistemu, politiki ali delodajalcu. Hkrati pa ne verjamejo, da si lahko z uporom kaj pridobijo. Včasih je bilo drugače. Ideja upora je imela v sebi vedno idejo napredka, obljubo boljšega življenja. Tega motiva ni več, saj ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko upor kar koli reši. Kvečjemu poslabša. Ta strah je morda neupravičen, vendar je dovolj močan, da ljudje ostajajo pasivni. Ker so pasivni, pa preprosto manjka primerov, ki bi pokazali, da je boj za socialne pravice in pravičnejšo prerazporeditev dobrin še vedno smiseln. Tisti primeri, ki obstajajo, pa so praviloma deležni popolne medijske ignorance, zato zanje niti ne izvemo.

Ko ste se pred leti ukvarjali z alternativnimi in taktičnimi mediji, ste verjeli, da bodo nove medijske oblike nadomestile informacijski primanjkljaj komercialnega medijskega sistema in bralcem priskrbele novice, ki v tradicionalne medije niso prišle. Zakaj se to v praksi ni zgodilo?

Taktični mediji so bili nekakšen poskus, kako z novimi načini pridobivanja in objavljanja novic izzvati tradicionalne medije. Tedaj smo bili teoretiki taktičnih medijev pod premočnim vplivom civilnodružbenih gibanj v nekdanji socialistični Evropi. Verjeli smo, da lahko nove medijske tehnologije prevzamejo revolucionarni naboj tistega časa in postanejo alternativa starim medijem – podobno kot je civilna družba postala močna protiutež komunističnega režima. Vendar smo spregledali, da evropske družbe po koncu hladne vojne niso več imele velikega sovražnika. Vstopile so v obdobje globalizacije, ki v Evropi dolgo ni ustvarjalo posebnega nezadovoljstva. Ker se taktični in alternativni mediji ne morejo napajati iz družbenih antagonizmov ali uporniškega ozračja, pa so večinoma ostali na ravni eksperimentalne oblike aktivizma, saj ne nagovarjajo dovolj občinstva, da bi lahko preživeli.

Ne nagovarjajo dovolj občinstva ali to občinstvo ni več vajeno plačevati za informacije na spletu?

Če poslušate glasbeno industrijo, časopise in druge lastnike vsebin, lahko res dobite vtis, da ljudje niso pripravljeni plačevati za njihove vsebine, ker da je na spletu vse zastonj. Pri tem pa spregledamo, da so se ob vsej tej domnevni brezplačnosti interneta bistveno povečali naši izdatki za medijske in komunikacijske storitve. Koliko je povprečna štiričlanska družina pred desetimi leti plačala za časopis, kako revijo, fiksni telefon in morda kabelsko televizijo? Morda petdeset današnjih evrov na mesec. Zdaj poskusite sešteti, koliko plačujete danes: vsak družinski član ima svoj mobilnik, pogosto tudi prenosnik ali kako drugo mobilno napravo. Prištejte še širokopasovni internet, plačljivo televizijo … Ti zneski so veliki. Težava nastane, ker ne dosežejo ustvarjalcev vsebin, zato se spet vrnemo k staremu problemu: kako doseči ustrezno prerazporeditev dobrin in poskrbeti, da bodo ustvarjalci s svojim delom lahko preživeli. To pa ni le socialno, ampak tudi politično vprašanje.

Ali lahko neuresničene obljube taktičnih medijev uresničijo računalniška družabna omrežja, na katerih ni treba plačevati novinarjev in drugih ustvarjalcev? Veliko znanih internetnih kritikov verjame, da ima tvitanje in podpisovanje peticij na facebooku resne revolucionarne potenciale.

Sprašujem se, zakaj so ti internetni guruji deležni toliko medijske pozornosti, zakaj jim nihče ne pove, da govorijo neumnosti, in zakaj nikogar ne moti, da je večina teh piscev v resnici dobro plačanih svetovalcev na področjih, o katerih pišejo. Verjetno je krivo dejstvo, da je za kritično razumevanje spletnih fenomenov še preprosto prezgodaj. Če upoštevamo, koliko desetletij let je potrebovala literarna ali filmska kritika, preden je dovolj razvila svoja teoretska in metodološka orodja, nas ne sme presenečati, da velik del internetne kritike trenutno predstavlja preplet marketinščine in postmoderne akademske kulturološke analize. Medijski komentatorji, pa tudi večina javnih intelektualcev, zato preprosto nimajo dovolj znanja, da bi kritično analizirali knjigo kakega Claya Shirkyja ali zadnji govor komisarke Kroesove o evropski digitalni agendi. Poleg tega je danes tudi sama medijska industrija v hudi krizi identitete, zato o internetu ne more govoriti s pozicije moči, ampak le pasivno posreduje sporočila internetnih razlagalcev in politikov.

Kaj pa nam lahko o dogajanju na spletu povedo analitiki računalniških omrežij? Obnašanje uporabnikov na družabnih omrežjih je zelo dobro sledljivo, vse večja procesorska moč pa nam omogoča natančno analizo izjemno velikih omrežij.

Velika procesorska moč in novi statistični modeli nam omogočajo doslej nesluten vpogled v dinamiko človeških omrežij, ki jih razkriva uporaba komunikacijskih tehnologij in družabnih mrež. Vendar tem neizmernim količinam podatkov še ne sledijo znanstvene raziskovalne metode. Raziskovalci spletnih omrežij lahko danes izdelajo osupljive prikaze teh mrež, vendar jih še ne znamo brati in ne vemo, kaj nam govorijo, večina razlag pa je izjemno plitvih. Eno je, če ugotoviš določene povezave med posamezniki, nekaj čisto drugega pa je, če hočeš razumeti, kaj te povezave pomenijo v realnem življenju in kakšno moč ima kak posameznik v omrežju. Če bomo hoteli iz teh podatkov izluščiti nova spoznanja o delovanju človeških družb, bomo potrebovali izjemno veliko znanja, ki ga danes še ne premoremo.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je zapisal, da so nove tehnologije zares revolucionarne šele takrat, ko postanejo samoumevne. Je to boljše izhodišče za analizo današnjih spletnih fenomenov in napovedovanje, kakšni bodo njihovi družbeni vplivi?

Morda. Zanimiv primer so blogi. Pred leti so bili podobno medijsko razvpiti, kot so danes družabna spletna omrežja, a danes skoraj nihče več ne piše o njih. Vendar to nikakor ne pomeni, da niso pomembni. Prav nasprotno. Blogi in bloganje so postali prevladujoča oblika organizacije informacij na spletu in nepogrešljiv distribucijski kanal. Njihovo logiko objavljanja informacij so prevzele spletne strani tradicionalnih medijev in drugih interesnih skupin, ki nagovarjajo javnost – od oglaševalcev do politike. Podobno velja za družabna omrežja, saj je bilo tvitanje sprva znano kot mikrobloganje, zato bi lahko celo rekli, da danes na spletu skoraj ne počnemo drugega kot blogamo, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Kaj se bo zgodilo, ko se ne bomo več zavedali družabnega mreženja?

Se spomnite, kako je mobilni telefon spremenil načine, kako se dogovarjate za sestanke ali zmenke s prijatelji? Kako je postalo normalno, da ste povsod dostopni in da med ogledom filma v kinu pišete kratka sporočila? Spletna družabna omrežja se bodo iz računalnikov verjetno kmalu preselila na naše prenosne elektronske naprave in postala enako samoumevna kot mobilniki. Ko se bomo sprehajali po ulici, bomo preverjali, ali v sosednjem lokalu sedi kak znanec, s katerim bi bilo lepo malo poklepetati ali iti na kosilo. V vsakem trenutku bomo hoteli vedeti, kje so osebe iz našega družabnega kroga in kaj počnejo, te informacije pa bomo tudi sami sporočali okolici. O vsakem naključnem neznancu bomo poskusili takoj izvedeti osnovne podatke in si ogledati njegov elektronski profil. Današnje guglanje, tvitanje in fejsbukanje se bo počasi skrilo v nove oblike druženja in postalo njegov sestavni del. Uh, zdaj že sam zvenim kot internetni guru. To, kar govorim, je seveda le eden izmed možnih scenarijev (nasmešek).

***

Geert Lovink je eden najbolj znanih evropskih kritikov svetovnega spleta, novih medijev in spletnih družbenih fenomenov. V osemdesetih letih je sodeloval pri številnih zgodnjih novomedijskih projektih, pozneje pa se je posvetil uredniškemu, raziskovalnemu in profesorskemu delu. Zanima ga prepletanje umetnosti, politike, medijev in tehnologije, zaradi kritičnih pogledov pa se včasih v šali opiše za poklicnega pesimista. Lovink velja za enega prvih teoretikov, ki so razvili idejo taktičnih medijev – uporabo novomedijskih platform za posredovanje novic, ki jih vlade, korporacije in druge vplivne družbene skupine poskušajo utišati. Je avtor številnih knjig in člankov na temo spletnih kultur in novih medijev, v ponedeljek pa se je udeležil spletnega dogodka Quit Facebook Day in izbrisal svoj osebni profil na facebooku.

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2010

Velikega brata je zamenjala množica malih bratov

Januarja letos je Steve Jobs, drugi soustanovitelj družbe Apple, prav tako predstavil novo elektronsko škatlo – elektronsko tablico ipad. Vendar je bil njegov nastop bistveno drugačen od Wozniakovega. Wozniak je poosebljal zgodnje računalniške pionirje, ki so verjeli, da mora biti osebni računalnik dostopna in odprta naprava, ki jo lahko vsak uporabnik prilagaja svojim potrebam. Jobsov ipad pa je bil popolno nasprotje tega ideala: zaščiten z neštetimi patenti, zaprt v ohišju brez enega samega vijaka in varen pred posegi uporabnikov.

Zgodovina računalništva je polna podobnih ironij, je povedal novinar New York Timesa John Markoff, ki že od konca sedemdesetih let poroča o dogajanju v kalifornijski silicijevi dolini in je (prvo)osebno spremljal večino tehnoloških revolucij, ki so se tam zgodile v zadnjih desetletjih. Vendar so prav te navidezne ironije ključne za razumevanje silicijeve doline, je prepričan Markoff. Na tem malem koncu sveta se je namreč zgodil nenavaden preplet trdoživega hipijevskega idealizma, pohlepa in inženirskega znanja, ki je ustvaril eno najpomembnejših industrijskih panog poznega dvajsetega stoletja – osebno računalništvo.

To kulturno posebnost silicijeve doline pa njeni posnemovalci, novinarji in analitiki tehnoloških trendov večinoma spregledajo, zato znajo le redki avtorji razvozlati sporočila, ki jih pošiljajo posamezne gospodarske novičke in napovedi tehnoloških novosti. Ali opaziti, da je Steve Jobs napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti, se je namuznil Markoff.

Je Steve Jobs v resnici napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti? Velika večina vaših medijskih kolegov obravnava njegovo elektronsko tablico kot revolucionarno novost …

Marsikdo ve, da je Steve Jobs leta 1979 obiskal raziskovalne laboratorije podjetja Xerox, kjer je prvič videl grafični računalniški vmesnik in računalniško miško ter prepoznal njun tržni potencial. Manj znan pa je podatek, da se je tam seznanil tudi z idejo vseprisotnega računalništva, po kateri bodo računalniki nekoč poniknili v vsakdanje uporabniške predmete. Za razumevanje strategije podjetja Apple je to zelo pomemben podatek, saj lahko vidimo, da Jobs že ves čas poskuša skriti računalnike v najrazličnejše uporabniške naprave, ki ne spominjajo več na škatle s tipkovnicami in zasloni. Ipod je računalnik, ki med drugim predvaja glasbo. Iphone je računalnik, ki telefonira, a ju uporabniki ne prepoznajo več kot računalnike, kar bistveno povečuje njihovo razširjenost in vpliv.

Ker je Applu uspelo razširiti računalnike tudi med uporabnike, ki so jih sicer zavračali?

Ne samo to. Osebni računalniki so bili za večino uporabnikov vedno nekakšen tujek, povezan s službo, delom in nenehnim privajanjem na njegove muhe. Za komercialni uspeh vsake nove tehnologije pa je najpomembneje to, da jo uporabniki začutijo kot naraven del sebe ter ji dovolijo vstop v zasebni prostor in prosti čas. Tehnologije so zares revolucionarne šele takrat, ko niso več nove, ampak postanejo samoumevne. Tedaj lahko začno spreminjati naše življenje in vplivati na naše navade – kar kažejo osebni avtomobil, telefon, televizor in ne nazadnje mali gospodinjski aparati. Jobs je bil eden izmed redkih posameznikov, ki so že v osemdesetih letih razumeli, da to velja tudi za računalnike. Poleg tega je razumel še nekaj drugega – da računalniki kot komercialne uporabniške naprave ne morejo ostati odprti, za kar se je zavzemal njegov inženirski kolega Steve Wozniak. Treba je namreč poskrbeti, da bodo naprave kar najbolj zanesljivo počele tisto, čemur so namenjene: dostavljale plačljive storitve, igre in medijske vsebine. Pa tudi zaščititi svoj poslovni interes.

Idealistični tehnološki sanjač in vizionarski podjetnik, ki hoče obogateti z njegovim izumom – ta motiv je v silicijevi dolini zelo pogost, čeprav tako različna tipa ljudi praviloma težko najdeta skupne interese.

Ta paradoks je bolj navidezen, kot se zdi na prvi pogled. Preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa je verjetno tista posebnost silicijeve doline, zaradi katere je bila v zadnjih desetletjih tako uspešna.

In ne inženirji, okuženi s podjetniškim virusom, kar je najpogostejša razlaga njenega uspeha?

Tudi to je zelo pomemben dejavnik, saj je v silicijevi dolini velika večina ljudi prepričanih, da morajo samo uresničiti svojo veliko zamisel in bodo postali novi Billi Gatesi ali Stevi Jobsi. Vendar lahko podjetne inženirje najdete tudi drugod po svetu, zato sem se velikokrat spraševal, zakaj se je računalniška industrija razvila prav tukaj. Dolgo sem bil prepričan, da so bila za uspeh silicijeve doline pomembna nekatera naključja. Denimo odločitev izumitelja tranzistorja Williama Shockleyja, da se bo preselil v okolico San Francisca, ker je tam pač živela njegova mama. Shockley je nato poskušal komercializirati svoj izum, pri tem pa je postavil zametke polprevodniške industrije, ki je silicijevi dolini sploh dala njeno sedanje ime. Razvoj polprevodniške industrije je pritegnil nekega drugega vizionarja: programskega vodjo ameriške vojaške raziskovalne agencije DARPA Roberta Taylorja, ki je tu financiral razvoj nekaterih najpomembnejših zamisli v zgodovini računalništva – Arpaneta [predhodnika poznejšega interneta], računalniške miške, osebnega računalnika in spletnega brskalnika. Poznejšo komercializacijo polprevodniške industrije pa sta omogočili odločitev ameriškega protimonopolnega urada, da podjetje AT&T tranzistorja ne sme obdržati zase, in odločitev kongresa, da se lahko pokojninski skladi ukvarjajo tudi s tveganimi naložbami, kar je spodbudilo nastanek skladov tveganega kapitala. Vendar me te razlage niso čisto prepričale, saj so imeli znanstveniki po vsej državi dostop do enakih tehnologij. Če bi upošteval zgolj število inženirjev in financiranje raziskav, bi se morale naše tehnološke inovacije prej pojaviti v kakem tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT), a se to ni zgodilo. Zato verjamem, da so na razvoj osebnega računalništva vplivali tudi drugi, tipično kalifornijski družbeni in kulturni dejavniki.

Omenjeni preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa?

Da. Konec šestdesetih let je bila Kalifornija eno izmed središč protivojnega gibanja in prostor, kamor so se lahko umaknili pripadniki alternativnih kulturnih gibanj in družbenih manjšin: hipiji, geji, bitniki … Iz teh gibanj, za katera sta bila značilna individualizem in nasprotovanje družbenemu redu, se je navdihovala zelo pisana druščina posameznikov – inženirjev, pisateljev, umetnikov in študentov poslovnih ved. Ti so se na študentskih kampusih srečali s psihoaktivnimi drogami in znanstvenofantastično literaturo, pri študiju pa z najnovejšimi tehnološkimi odkritji in elektronskimi računalniki. Ključna oseba te druščine je postal pisatelj Stuart Brand, ki je leta 1964 v nekem vojaškem laboratoriju opazoval zdolgočasenega operaterja, kako na terminalu vojaškega računalnika igra eno prvih računalniških igric. Takrat je Brand povezal učinke mamila LSD in računalnika, saj je zaslutil, da lahko postane računalnik še močnejše orodje za razširjanje zavesti kot LSD in uporabniku omogoči pravo zunajtelesno izkušnjo – bivanje v nekakšnem neznanem novem kiberprostoru.

Brandove ideje, zbrane v publikaciji The Whole Earth Catalog, so postale skoraj tehnološka religija, ki ima tudi danes veliko privržencev. Zakaj so imele tako močan vpliv, saj so jih kritiki že tedaj zavračali kot naivne?

Ker so bile tako navdihujoče. Za stanfordske študente in druge tehnološke zanesenjake, ki so živeli v silicijevi dolini, računalništvo ni bilo več samo tehnologija, ampak nekaj večjega – orodje, s katerim bi lahko posameznik skoraj do neskončnosti razvil svoje potenciale ter presegel fizične in družbene omejitve tega sveta. Zato je ideja osebnega računalništva prevzela celotno generacijo mladih ljudi, ki so poskušali na vse mogoče načine priti do računalnikov: iskali so honorarne zaposlitve v velikih podjetjih ali v vojski, vpisovali doktorate na tehničnih vedah in sanjali, da bi lahko nekoč sami imeli čisto svoj računalnik. Želja po razvoju dostopnega osebnega računalništva je imela močan ideološki naboj in je gnala tudi Steva Wozniaka, ko je sestavljal svoj prvi osebni računalnik apple I. To čudovito brandovsko orodje je hotel približati kar največ uporabnikom. Niti pomislil ni, da bi ustanovil podjetje ali s svojim izumom kaj zaslužil.

Kaj pa je gnalo Steva Jobsa?

Z vprašanjem, kaj žene Steva Jobsa, se ubadamo vsi, ki ga spremljamo od njegovih začetkov. Če bi ga zanimal denar, bi se lahko že zdavnaj upokojil. Tako pa je danes pri svojem delu enako strasten, kot je bil pred tridesetimi leti. Z Jobsom sva skupaj odraščala. Poznam ga zelo dolgo in verjetno sem eden redkih novinarjev, s katerim je imel osebne stike, dokler se mu nisem zameril z nekim člankom. Zame Jobs pooseblja tisto drugo sestavino silicijeve doline: podjetniški motiv, ki ga ne žene samo denar – klasičen pohlep je značilen predvsem za vlagatelje –, ampak je po svoji naravi podobno fanatičen kot Wozniakovi hipijevski ideali. Oba hočeta spreminjati družbo.

Kako pomembno je poznavanje značajskih lastnosti ustanoviteljev velikih tehnoloških podjetij za razumevanje njihovih poslovnih strategij? Vzemimo odločitev Googla, da se zaradi vdora v njegove poštne predale in internetne cenzure umakne iz Kitajske. Je taka odločitev še v rokah ustanoviteljev Sergeya Brina in Larryja Pagea ali o tem v resnici odloča uprava, interesi delničarjev …?

Po nekaterih notranjih informacijah je Googlov umik iz Kitajske zahteval Brin, ki je po narodnosti Rus. Njegova družina je imela menda težave s komunističnim režimom, zato je Brin zelo občutljiv na avtoritarno obnašanje Kitajske – cenzuro, državno prisluškovanje … Vendar je take domneve nemogoče potrditi. V praksi so tudi za tehnološka in internetna podjetja pomembne predvsem poslovne prelomnice. Google se je radikalno spremenil, ko je postal delniška družba. Takrat se je začel vse bolj zapirati pred zunanjim svetom, prav tako njegova ustanovitelja. Ko nekdanje mlado garažno podjetje postane velika korporacija, ustanovitelji ne odločajo več sami, ampak so obdani z legijami menedžerjev, pravnikov, birokratov, specialistov za odnose z javnostjo, lobisti in predstavniki delničarjev, zato se vede ali nevede spremenijo tudi sami. Čeprav imajo ideali in načela ustanoviteljev še vedno nekaj vpliva na delovanje Googla, me podjetje vse bolj spominja na Microsoft pred kakimi petnajstimi leti. Zato pričakujem, da bo Google – podobno kot nekoč Microsoft – v prihodnosti poskušal na vse načine ohraniti prevladujoč tržni položaj. Denarja imajo ogromno in z njim si lahko kupijo veliko vpliva.

Čeprav priznavate, da je vpliv posameznika v velikem sistemu razmeroma omejen, v svojih člankih in knjigah zelo radi razkrivate osebnostna in družinska ozadja, povezana z nastankom pomembnih izumov in velikih tehnoloških podjetij. Zakaj?

Ker ta ozadja pomagajo videti, da v silicijevi dolini skoraj nikomur ni uspelo čez noč. Vzemimo Twitter – značilen primer zgodbe o domnevno nenadnem uspehu. Njegovi ustanovitelji so pred Twitterjem sodelovali pri najmanj štirih uspešnih projektih. Imajo znanje, zveze, poznanstva in strategije, kako uspeti v silicijevi dolini. Poznali so model in sistem. Poleg tega poznavanje osebnih povezav razkrije še eno pomembno resnico o silicijevi dolini – da gre za majhen, tesno prepleten svet. Sergey Brin je poročen z Anne Wojcicki, soustanoviteljico biotehnološkega podjetja 23andMe, ki ponuja osebne genetske teste za ugotavljanje sorodstvenih vezi in zdravstvenih tveganj. Annina sestra je bila lastnica hiše, v kateri je nastal Google. Njena mama Esther Wojcicki, predsednica gibanja Creative Commons, pa je poročena s profesorjem Stanleyjem Wojcickim, ki je vodil fizikalni laboratorij na univerzi Stanford. Poleg tega je Esther kot nekdanja novinarka učila novinarstvo na srednji šoli v Palo Altu in spoznala več kot 400 mladostnikov, med katerimi je bilo veliko poznejših vplivnih tehnoloških piscev. Takih prepletov je v tehnološki panogi še veliko. Skratka – vsi, ki jih moraš poznati za uspeh v silicijevi dolini, so oddaljeni manj kot šest stiskov rok (nasmešek).

Ali je wozniakovska hekerska etika še vedno živa? Kalifornijski futurolog Paul Saffo opozarja, da je v silicijevi dolini vse več pohlepa in vse manj prostora za zanesenjake, kakršni so ustvarjali osebne računalnike in prva spletna podjetja. Tudi življenje v študentskih naseljih se je od konca šestdesetih let precej spremenilo.

Hekerska etika je še vedno pomembna sestavina silicijeve doline, saj vam brez nje ostanejo samo poslovni geniji brez lastnih zamisli. Strinjam pa se, da je prostora za neprofitni idealizem v zadnjih desetletjih vse manj. Spomnim se, da so konec šestdesetih let študenti skoraj pregnali enega izmed stanfordskih laboratorijev iz kampusa, ker so izvedeli, da sodeluje z orožarsko industrijo. Takšni dogodki so bili nekaj običajnega, saj smo v mojih študentskih letih člani študentskih gibanj redno napadali univerze, ker da so sodelovale s kapitalom, vojsko, podpirale družbeni sistem … Danes je nekaj najbolj normalnega, da univerzitetni laboratoriji, katedre in profesorji sodelujejo s katero koli industrijo, ki jim naroči raziskave. Nihče več ne govori o ločitvi univerze od kapitala. Stanfordski dekani ustanavljajo podjetja, profesorji zbirajo sponzorska sredstva, katedre in predmeti nosijo imena korporativnih naročnikov, a tega nihče ne problematizira.

Zakaj je to slabo?

Sam še vedno verjamem, da bi morale univerze vzdrževati tudi področja, ki niso podrejena logiki trga in kapitala. Vendar tega danes skoraj ni več, saj je Kalifornija tako temeljito uničila svoj sistem javnega šolstva, da so se univerze prisiljene prodajati, če hočejo preživeti. Odvisnost raziskovalne sfere od zasebnega kapitala pa zagotovo vpliva na prihodnji tehnološki razvoj. Tudi tu velja stara modrost, da glasbo izbira tisti, ki najame glasbenika …

Kakšne raziskave danes naroča zasebni kapital?

Skladi tveganega kapitala, ki so v preteklih desetletjih vlagali v polprevodnike in internet, danes vlagajo v razvoj novih materialov, biotehnologijo in zelene tehnologije. Sintetična biologija in dekodiranje genoma izjemno hitro napredujeta, sam razvoj pa gre v smeri komercializacije novih življenjskih oblik in materialov. Tem dogajanjem žal ne sledijo razprave o njihovih družbenih posledicah. Verjetno smo samo še nekaj mesecev oddaljeni od prvega umetno ustvarjenega življenja, hkrati pa že lahko opažamo prve pojave biohekerstva, saj cene opreme hitro padajo, zato se je mogoče z biotehnologijo ukvarjati tudi doma. Bojim se, da se bomo začeli s temi vprašanji kot ponavadi ukvarjati šele tedaj, ko se bo zgodila prva resna katastrofa.

Podobno kot na področju informacijske zasebnosti?

Zelo podobno, saj imamo do informacijske zasebnosti izjemno lahkoten odnos in se ne zavedamo, kaj vse je mogoče početi s podatki, ki jih zaupamo zasebnim lastnikom spletnih storitev – predvsem lastnikom družabnih omrežij, kakršen je Facebook. Pri tem sploh ne opazimo, da so se pogledi na zasebnost iz časov Georgea Orwella in njegove ideje o vseprisotnem velikem bratu precej spremenili. Velikega brata, ki ga je poosebljala avtoritarna država, je zamenjala množica malih bratov, saj nadzora nad posameznikom ne izvaja več samo država, temveč množica zasebnih podjetij, ustanov in posameznikov. To kaže primer philadelphijske šole, ki je učencem na prenosne računalnike namestila program, prek katerega so lahko predstavniki šole na daljavo vključili spletne kamere in opazovali, kaj počno njihovi učenci doma. Pa tudi nedavni atentat v Dubaju, kjer so lahko predstavniki dubajske policije iz posnetkov nadzornih videokamer izjemno hitro sestavili izjemno natančno rekonstrukcijo umora vojaškega poveljnika Hamasa Mahmuda al Mabuha.

Predstavniki šole so se zagovarjali, da so nadzorne programe namestili zato, da bi lahko izsledili šolske prenosnike, če bi jih kdo ukradel. Nadzorne kamere so uradno postavljene zaradi večje varnosti državljanov …

Varnost je najboljši način, kako ljudi prepričati, naj se odrečejo pravici do zasebnosti. Vendar je spremenjeni odnos do zasebnosti pomemben tudi za ekonomsko teorijo. Že nekaj časa vemo, da lahko zaradi tehnološkega napredka proizvedemo bistveno več izdelkov, kot smo jih sposobni porabiti. Zato se veča vloga potrošništva v sodobnih družbah, posledično pa se morata povečevati tudi potrošniški razred in čas, namenjen potrošnji. Čeprav ljudje nimajo skoraj nobenega časa več, so si še vedno pripravljeni vzeti po nekaj ur na dan za svoje dejavnosti na Facebooku – pri čemer ustvarjajo določeno ekonomsko vrednost. Informacijske tehnologije zato danes v praksi potrjujejo nekatere misli, ki sta jih že pred desetletji zapisala filozofa Herbert Marcuse in Michel Foucault. Vse, česar se dotakne svetovni splet, postane merljivo in komodificirano.

Podobno kritiko tehnologije lahko slišimo zelo redko …

Mislite – levičarsko kritiko tehnologije? (nasmešek)

Tako.

Sam bi zelo rad prebiral bolj levičarsko poročanje o tehnologiji in tehnoloških trendih, ker mi je ta pogled tudi osebno blizu, ampak tega pogleda v ZDA skorajda ni.

Kakšno bi bilo bolj levičarsko poročanje o tehnoloških trendih? Zagovarjanje svobodnega programja, nasprotovanje patentiranju tehnoloških inovacij in podporo odprtim tehnološkim platformam nekateri komentatorji v ZDA označujejo kot »leve«.

V osemdesetih letih so imeli levičarski pridih tudi osebni računalniki – ki jih je marsikdo videl kot napredno silo, ki je napadala centralizirano korporativno strežniško računalništvo ter je poosebljala individualizem in osebno svobodo. Lee Felsenstein, prepričani socialist, ki je sestavil prve modele osebnih računalnikov, je vedno zagovarjal uporabo tehnologije v dobre namene – širjenje znanja, manjšanje digitalnega nesorazmerja in podobno. Prej ali slej pa se bodo vrnile tudi stare razprave o avtomatizaciji. Dolgo časa je veljalo, da tehnologija prinese več delovnih mest, kot jih odnese, vendar danes že vemo, da to ni nujno res. Veliko delovnih mest, ki so jih v zadnjih desetletjih ustvarile nove tehnologije, je povezanih z odgovarjanjem na telefonske klice: tehnična podpora, svetovanje, prodaja … Vsa ta delovna mesta so zelo negotova, saj jih ne ogroža le cenejša delovna sila v Indiji, ampak tudi hiter razvoj govornih tehnologij. Pravo srečanje s tehnološkimi potenciali za uničevanje delovnih mest nas zato kot družbo šele čaka. Vse to so, reciva, leve tehnološke teme.

Zakaj se takih tem ne lotevate vi?

V svoji prvi knjigi o silicijevi dolini [The High Cost of High Tech] sem pisal o neurejenih delovnih razmerah, neobstoju delavskih pravic, vse močnejšem družbenem razslojevanju in hudih okoljskih obremenitvah, saj je hitra rast silicijeve doline grozila, da lahko zaduši samo sebe in večino San Francisca. Vendar pa sem se po koncu vietnamske vojne kot dolgoletni aktivist zavedal, da bom moral svoj aktivizem najverjetneje podrediti pravilom objektivnega novinarstva, če bom hotel nekoč pisati za velik ameriški časopis, kakršen je New York Times. Sem se prodal, se prilagodil sistemu? Morda. V zameno pa sem dobil edinstven dostop do informacij in sedež v prvem razredu tehnološkega vlaka, kar sem si vedno želel. Zato svoje odločitve ne obžalujem.

Ali morda obžalujete odločitev, da ste si izmed vseh medijev izbrali prav časopis? Zakaj kot poznavalec tehnoloških trendov niste pravočasno prestopili na domnevno obetavnejše »nove medije«?

Star sem šestdeset let in jih moram do upokojitve preživeti še samo pet. Zato imam dovolj motivov, da ostanem kar na starem časopisnem New York Timesu (smeh).

V katerem mediju bi danes začeli novinarsko kariero – če še ne bi razmišljali o upokojitvi?

Prejšnjega odgovora ne smete jemati preveč resno. Ljubezen do časopisov me spremlja že iz mladosti, saj sem odraščal ob prebiranju kultnega raziskovalnega novinarja I. F. Stona in Lincolna Steffensa, ki sta zelo močno vplivala na moje poznejše novinarsko delo. Poleg tega niti najmanj ne idealiziram novih medijev in ne verjamem, da sem zaradi dela pri časopisu kot novinar kaj zamudil.

Prav »tehnološki novinarji« ste na svetovnem spletu prvi dobili resne tekmece: specializirane blogerje, tehnične in ekonomske strokovnjake, zaposlene v tehnoloških podjetjih … Kaj je ostalo tradicionalnim medijem, ki pokrivajo tehnologijo?

Sem velik potrošnik spletnih vsebin. Prebiram vse pomembne spletne medije in blogerje, ki pokrivajo nove tehnologije, vendar naš položaj še vedno ni primerljiv. Pisanje o novih izdelkih, pokrivanje tiskovnih konferenc, povzemanje sporočil za javnost, ki jih pošiljajo tehnološka podjetja – vse to je preteklost. Na tem področju ni mogoče tekmovati s spletnimi mediji, agencijami in specializiranimi tehnološkimi stranmi. Prav tako nima smisla tekmovati s specialisti ali »insajderji«, ki lahko objavljajo svoje zgodbe na blogih in za objave ne potrebujejo več dostopa do tradicionalnih medijev. Pri iskanju izvirnih novic in preverjanju informacij pa se pravila novinarskega dela niso dosti spremenila. Te naloge novi mediji ne opravljajo najbolje.

Ne preverjajo informacij?

Jonathan Stray, sodelavec harvardskega projekta za raziskovanje novinarstva v internetni dobi Nieman Journalism Lab, je nedavno objavil zelo zanimivo poročilo, kako so internetni mediji poročali o hekerskem vdoru v Google na Kitajskem. Ugotovil je, da je bilo na agregatorju Google News več kot 800 poročil na to temo, kar se sliši veliko. Vendar je podrobnejša analiza pokazala, da je teh 800 prispevkov povzemalo približno 120 izvirnih objav. Med temi 120 objavami pa je bila le slaba desetina takih, kjer je novinar dodal nekaj lastnega dela – da informacije ni samo povzel, ampak jo je poskusil preveriti tudi pri lastnih virih, dodati kaj novega … Ker sva s kolegom Davidom Barbozo prva ugotovila, kako je potekal vdor v Google, je bilo zelo zanimivo spremljati, kdo vse naju je povzemal. Spet sem se lahko prepričal, da je internet zelo učinkovit ojačevalec informacij in imenitno orodje za širjenje govoric. Prav veliko novih tekmecev pa zaradi svetovnega spleta nisem dobil. Po svetu je približno deset novinarjev, za katere vem, da imajo znanje in dostop do informacij, s katerima me lahko na mojih področjih prehitijo.

Samo deset?

Ali celo manj, saj se je njihovo število v zadnjih letih celo zmanjšalo. Vstopni prag za objavljanje člankov se je sicer znižal, stroški novinarskega dela pa so ostali nespremenjeni ali se zaradi krize medijske panoge celo relativno zvišujejo. Poleg tega so za novinarsko delo izjemno pomembne tudi izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti, če se z novinarstvom ukvarjaš v prostem času ali za zabavo – dokler te ne začne zanimati kaj drugega. Sam sem potreboval najmanj deset let, preden sem vsaj približno razumel pravila, po katerih deluje tehnološka industrija, kdo so glavni igralci in kakšne interese imajo. Šele tedaj lahko vsaj približno ločiš, kaj so resnične informacije in kaj govorice, ki jih širijo vpletena podjetja. Prav tako potrebuješ čas, preden se zavedeš nekaterih pasti novinarskega dela, predvsem varljivega občutka pomembnosti, ki ga daje druženje z vplivnimi in karizmatičnimi osebnostmi. To je zelo vabljiv življenjski slog, saj lahko preživiš veliko časa na potovanjih, zasebnih jahtah in reaktivcih ter uporabljaš vedno nova tehnološka čudesa. Vse to lahko mladega novinarja hitro odnese, zato novinarske redakcije in izkušeni uredniki ostajajo pomembna opora pri novinarskem dozorevanju – ne glede na medij. Tako srečo pa imajo danes le redki mladi novinarji, kar je škoda, saj je tehnologija idealno področje za mlade. Mi, stari preživelci, lahko v dnevne novice vnesemo nekaj občutka za zgodovino. Niti približno pa si ne domišljam, da lahko sledim vsem današnjim tehnološkim fenomenom, saj ostajam ujet v svoje stare predstave o svetu in družbi.

Kakšne velike zgodbe vas še čakajo do konca novinarske kariere?

Najbolj me zanima, ali bom dočakal prihod kakega novega velikega odkritja, ki ne bo nastalo v silicijevi dolini, ampak kje drugje – na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji, morda celo Evropi. Prav tako večkrat pomislim, ali me čakajo prve odmevne zgodbe o negativnih posledicah biotehnologij. Saj je tudi informacijska infrastruktura občutljiva in omogoča zlorabe – od nastanka družbe nadzora do kiberterorizma. Če New Yorku izključite elektriko ali pretrgate globalne komunikacijske poti, boste povzročili veliko škode. Vse to pa so malenkosti v primerjavi s posledicami, ki jih lahko povzroči neznan umetno ustvarjen mikroorganizem.

***

John Markoff, ameriški novinar in publicist, je otroštvo preživljal v kalifornijskem Palo Altu, ki danes velja za nekakšno središče silicijeve doline. Med raznašanjem časopisov je spoznal večino otrok in njihovih staršev, ki so pozneje ustvarili industrijo osebnega računalništva. Kot računalniški zanesenjak se je družil z ustanovitelji hekerskega združenja Homebrew Computer Club, med katerimi sta bila tudi ustanovitelja Appla Steve Jobs in Steve Wozniak. V začetku osemdesetih let je postal eden prvih novinarjev specializirane tehnološke revije Infoworld, ki je hotela sprva postati Rolling Stone osebnega računalništva, a so se morali njeni novinarji nepričakovano zresniti, ker je začelo dobivati osebno računalništvo vse značilnosti pomembne gospodarske panoge. Leta 1988 se je pridružil New York Timesu, kjer je zaslovel s prvimi članki o svetovnem spletu in računalniških nevarnostih –virusih, črvih in kiberkriminalu. Napisal je več knjig o zgodovini silicijeve doline in nastanku osebnega računalništva, po njegovi knjigi o lovu na znanega računalniškega hekerja Kevina Mitnicka pa so posneli tudi dokumentarni film.

Related articles by Zemanta

• Steve Wozniak: An Apple Engineer Was Fired For Showing Me An iPad 3G (AAPL) (businessinsider.com)
• Top 10 YouTube Videos About Steve Wozniak (readwriteweb.com)
• Apple sells 1,000,000 iPads in revolution’s first month (engadget.com)

Wells je verjel, da bodo dostopnejše javno šolstvo, sodobne oblike prevoza (avto in letalo) ter razvoj medijev za shranjevanje in razširjanje informacij (fotografije in radia) sprostili doslej nesluteno »znanje človeštva«, ki ga ne bo mogla zajeti nobena tradicionalna enciklopedija. Zato bo treba iznajti načine, kako to znanje sproti popisovati, ga urediti v obvladljive podatke in izdelati učinkovit katalog, v katerem bo mogoče najti tudi najmanjše drobce »planetarnega spomina«. Wellsa je navdušila predvsem iznajdba mikrofilma, na katerega so knjižničarji in muzejski kuratorji shranjevali dragocene knjige in rokopise, saj je bilo mogoče te posnetke poljubno reproducirati in jih pošiljati na vse konce sveta. Zato je bil prepričan, da bo nekoč mogoče v vsakem kraju izdelati kopijo celotne enciklopedije sveta, univerzalen dostop do njenega znanja pa bo človeštvu vdihnil občutek »intelektualne združenosti« in povezanosti celotne vrste. Hkrati bo to znanje človeštvu pomagalo preseči stara nasprotja in odločilno prispevalo k mirnejši prihodnosti brez vojn in drugih velikih človeških tragedij.

Na staro Wellsovo obljubo enciklopedije sveta so me opomnile nedavne prednovoletne analize, katere tehnološke iznajdbe, podjetja in posamezniki so najbolj zaznamovali preteklo desetletje. Avtorji številnih člankov in komentarjev so bili pri svojih ocenah zelo enotni, saj so med najvplivnejšimi tehnološkimi igralci desetletja večinoma izpostavili internetno podjetje, ki vse bolj spominja na urednika, založnika in lastnika prihodnje Wellsovske knjige vseh knjig – ameriški Google. Google je namreč nakazal, da je mogoče ob pomoči matematičnih algoritmov, računalniških izračunov in informacijskih tehnologij v resnici sproti popisovati velik del človeškega delovanja, ga zapisati kot obvladljive podatke in povzeti v učinkovitem katalogu. Hkrati pa je začela Googlova nastajajoča (zasebna) enciklopedija sveta že pred nekaj leti opozarjati, da je mogoče zbrane podatke o človeškem delovanju uporabiti tudi na načine, ki jih tehnooptimistični Wells v svojem času ni predvidel.

Ko sta stanfordska doktorska študenta Sergej Brin in Larry Page pred dobrimi enajstimi leti ustanovila Google, sta imela v rokah le izviren matematični algoritem za razvrščanje iskalnih zadetkov (PageRank), nekaj zagonskega kapitala in preprosto zamisel, kako spletno iskanje spremeniti v dolarje. Ker sta vedela, da bodo uporabniki njunemu (brezplačnemu) iskalniku z vpisovanjem iskanih besed ali besednih zvez sami povedali, kaj jih zanima, bi lahko iskalnik načeloma ugotovil, kateri oglas je za določenega uporabnika v nekem trenutku najbolj zanimiv. Tak oglasni sistem bi bil bistveno učinkovitejši od pasivnega množičnega oglaševanja za množična občinstva, ki so ga na svetovni splet prenesle tradicionalne oglaševalske agencije, zato sta Brin in Page računala, da bi si lahko na trgu spletnega oglaševanja ustvarila veliko konkurenčno prednost. Vendar pa je bil uspeh njune zamisli v praksi odvisen od dveh glavnih dejavnikov: čim bolj uporabnega razvrščanja iskanih zadetkov, ki bo privabilo uporabnike, in zmožnosti učinkovitega povezovanja iskalnih zadetkov z oglasi, kar bo pritegnilo oglaševalski denar.

Tema ciljema je Google podredil skoraj vso svojo poslovno in tehnološko strategijo. Ker je natančnost njegovega iskalnega in oglasnega algoritma odvisna predvsem od količine podatkov, s katerimi si lahko pomaga pri razvrščanju zadetkov in umeščanju oglasov (Google analizira že več milijard spletnih strani), je mogoče njuno učinkovitost izboljševati predvsem z dodajanjem vse podrobnejših analiz internetnega omrežja in informacij o uporabnikih. Zato je Google že kmalu začel »krmiti« svoje algoritme z najrazličnejšimi novimi viri uporabniških in drugih podatkov. Leta 2003 je prevzel podjetje Pyra Labs in njegovo storitev za preprosto objavljanje spletnih dnevnikov (pozneje znano kot Blogger), ki je postala ena najbolj obiskanih spletnih storitev na svetu. Sledili so predstavitev spletne poštne storitve Gmail, množično skeniranje knjig (Google Books), zbiranje novičarskih strani in podatkov o njihovih bralcih (Google News), prevzem storitve za spletno objavljanje videoposnetkov YouTube ter predstavitev številnih drugih navidezno brezplačnih orodij, ki so Googlu omogočila vpogled v uporabniške misli, okuse in interese – spletnega iskalnika Chrome, operacijskega sistema Chrome OS, spletne pisarne, fotografskih albumov Picasa in možnosti oddaljenega shranjevanja podatkov na Googlovih strežnikih.

Googlov pohod pa se ni ustavil le na zaslonih osebnih računalnikov. Novinarji nemškega tednika Spiegel so v zadnji številki predstavili nekatere nove tehnologije, s katerimi bo poskušal Google svojo prevlado na trgu spletnega oglaševanja prenesti tudi v svet mobilnih komunikacij. Če Googlov novi mobilni telefon Nexus One, ki ga poganja Googlov operacijski sistem Android, opremimo z natančnimi posnetki zemeljskega površja (Google Earth) in podrobnimi posnetki mestnih ulic (Google Street View), mu dodamo satelitski sprejemnik GPS in mu pomagamo z analizo zbranega Googlovega slikovnega gradiva, ta telefon ne bo zgolj vedel, kje trenutno je, ampak bo ob pomoči najnovejše Googlove storitve Googles tudi »spregledal«, razlaga Spiegel. Vgrajeni fotoaparat bi z njo postal nekakšno Googlovo oko, s katerim telefon ne bi prepoznaval le posameznih lokacij in jim dodajal ustrezne oglase – denimo vabilo na razprodajo v bližnji trgovini –, ampak bo znal v prihodnosti prepoznati tudi obraze oseb in jih povezati z njihovimi profili na družabnih spletnih omrežjih, časopisnimi članki ali morebitnimi kriminalnimi dosjeji.

Čeprav si je Google med brezkompromisnim lovom na vedno nove podatke, s katerimi bi nahranil svoje iskalne in oglasne algoritme, pridobil kar nekaj mogočnih nasprotnikov (časopise, knjižne, filmske in glasbene založbe, telekomunikacijske operaterje …) in so začeli njegovo obnašanje na trgu spletnega oglaševanja opazovati tudi ameriški protimonopolni organi, so bile kritike Googlovega delovanja v preteklosti razmeroma redke. Uporabniki so njegove storitve dobro sprejeli, saj so bile praviloma izvirne, uporabne, prijazne in predvsem brezplačne, ker jih je Google subvencioniral z oglaševanjem. Poslovni tisk je redno objavljal reportaže o sanjskih delovnih razmerah v kalifornijskem Googleplexu, ki so Google vsako leto uvrščale na vrh lestvice najbolj zaželenih ameriških delodajalcev. Pogovori z zaposlenimi so razkrivali iskreno prepričanje nadarjenih mladih računalniških in matematičnih strokovnjakov, da sodelujejo pri nastanku nekakšnega wellsovskega orodja, s katerim bo mogoče nekoč izluščiti modrost množic in človeštvu vdihniti občutek globalne povezanosti. Le redki kritiki pa so opozorili, da je lahko brezmejna vera v pozitivno moč tehnologij tudi nevarna, saj rada zanemarja nekatera moteča družbena in politična dejstva.

Francoski avtor Pierre Lazuly je tako že pred leti opozarjal na neznano količino informacij, ki je skrivnostni Googlovi algoritmi nikoli ne bodo uvrstili v svojo enciklopedijo sveta, ker tudi matematične formule pri navidezno nevtralni izbiri in vrednotenju informacij odražajo ideologijo tistih, ki so jih ustvarili. Varuhi zasebnosti opominjajo, da nihče razen Googla nima nadzora nad neznanskimi količinami podatkov, ki jih je podjetje brez jasne pravne podlage ali soglasja pridobilo o uporabnikih, zato skoraj ne bo mogoče preprečiti morebitnih zlorab teh podatkov za prihodnje povečevanje oglasnih prihodkov, v katero bo Google kot komercialno podjetje prej ali slej prisiljeno. Ameriška vojna proti terorizmu, kitajska cenzura interneta in vse večje zahteve evropskih držav po nadzoru elektronskih komunikacij pa svarijo, da tako velika podatkovna zbirka zagotovo ne bo rabila le preseganju nesoglasij med ljudmi in ustvarjanju mirnejše prihodnosti, ampak jo bodo novodobni družbeni in politični inženirji kljub neštetim zgodovinskim opozorilom znova poskusili uporabiti tudi kot sredstvo za uresničitev svojih družbenih utopij.

Vse to pa se bo po besedah pisca znanstvene fantastike Simona Ingsa zgodilo tako nežno, hitro in učinkovito, da se bodo nad dogajanjem pritoževali le redki norci ali preroki. Tudi zaradi Googlovih imenitnih in vseprisotnih spletnih storitev.

(Sobotna priloga Dela, 16. januar 2010)

Related articles by Zemanta

• Google Dashboard Tells You What It Knows (takepart.com)
• German Spiegel on Google Goggles’ Face Recognition and More (blogoscoped.com)
• Google Nexus One: Everything You Need to Know [Nexus One] (gizmodo.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.