Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. september 2011

Haarde je v reykjaviški mestni hiši preživljal najbolj neprijetne trenutke v petindvajsetletni politični karieri, saj ga ni doletel vulkanski izbruh, temveč je moral domači in tuji javnosti pojasniti, zakaj se je nekoč izjemno uspešna državica nenadoma znašla pred bankrotom. Privatizirane islandske banke, ki so se v preteklih letih nenadzorovano zadolžile za desetkratno vrednost celotnega državnega BDP, so britanskim in nizozemskim varčevalcem dolgovale več milijard evrov. Islandska krona je izgubila dobro polovico vrednosti v primerjavi z evrom, država pa je imela tako hude likvidnostne težave, da mednarodnim dobaviteljem nekaj tednov ni mogla plačati niti osnovnih potrebščin – hrane in nafte.

Haarde je nekaj časa poslušal novinarska vprašanja in nato skrušeno priznal, da bankam verjetno ni bilo odgovorno dovoliti take rasti, ampak bi se morala vlada najverjetneje odzvati že prej. Islandski komentatorji so v njegovih besedah takoj prepoznali konec politične kariere. Vendar ta konec za Haardeja ni pomenil le odstopa, ampak je prejšnji teden postal prvi vodja države, ki se je moral zaradi svoje vloge pri nastajanju globalne finančne krize zagovarjati na sodišču.

Nekdanjega premiera so namreč zaslišali predstavniki posebnega sodišča za obravnavo izvoljenih predstavnikov ljudstva (Landsdómur), ki so ga sestavili prvič v zgodovini samostojne islandske države. Obtožnica, ki so jo s tesno večino potrdili v parlamentu, Haardeja bremeni neodgovornega vodenja države in zanemarjanja premierskih odgovornosti, saj kljub vsem opozorilnim znakom ni naredil ničesar, da bi preprečil ali vsaj omilil finančno katastrofo. Če bodo sodniki ugotovili, da so očitki posebne parlamentarne preiskovalne komisije utemeljeni, lahko Haardeju izrečejo največ dveletno zaporno kazen. Če tožilstvo ne bo dovolj prepričljivo, za islandski bankrot ne bo odgovarjal nihče, saj je parlament po dolgem pregovarjanju iz obtožnice izpustil še tri druge nekdanje vplivne islandske politike, ki so jih hoteli obtožiti podobne neodgovornosti.

Haarde je proces takoj označil za politično gonjo in obtožil opozicijo, da hoče z iskanjem glavnega grešnika nabirati politične točke in se mu hkrati maščevati zaradi preteklih nesoglasij. Islandska javnost je prepričana, da bi morali poleg nekdanjega premiera za krizo odgovarjati še številni drugi posamezniki – bančniki, politiki in državni uradniki –, ki so za zlom poblaznelega bančnega sektorja krivi vsaj toliko kot Haarde. Poznavalci islandskega gospodarstva pa so že leta 2008 trdili, da je glavni krivec za propad države nedotakljivi neoliberalni ideolog in Haardejev politični mentor David Oddsson, ki je kot premier najprej zgradil finančni sistem, nato postal predsednik centralne banke in se po krizi umaknil v uredništvo enega največjih islandskih časopisov Morgunblaðið.

Kljub temu ima podoba nekdanjega predsednika vlade, ki se mora pred sodniki zagovarjati zaradi neodgovornega vodenja države, velik simbolen pomen. Prebivalci Islandije so s procesom pokazali, da se je mogoče na finančni zlom odzvati precej drugače, kot so to storile nekatere druge države (Irska, Grčija …) in kot zapovedujejo pravila vplivnih nadnacionalnih organizacij. Marca 2010 so na referendumu s 93-odstotno večino zavrnili protikrizni program, ki so ga v zameno za milijardna posojila zahtevali Mednarodni denarni sklad in nekatere članice EU, saj državljani niso hoteli plačati kazni za napake, ki so jih zagrešili njihovi neodgovorni bančniki in politiki (izračunali so, da bi moral vsak prebivalec petnajst let plačevati po najmanj sto evrov na mesec, če bi hoteli poravnati vse dolgove). Istega leta so se Islandci lotili tudi pisanja nove ustave, s katero bi se država osvobodila pretirane moči mednarodnih finančnih ustanov in navideznega denarja, ki je po mnenju pobudnikov ogrožal njihovo suverenost.

Osnutek ustave je pripravilo 25 izvoljenih predstavnikov iz skupine 522 odraslih prebivalcev, ki niso pripadali nobeni politični stranki in jih je podprlo najmanj trideset sodržavljanov. Besedilo ni nastajalo v zaprtem krogu posvečenih izbrancev, temveč je bil postopek javen – na svetovnem spletu, kjer so bili sproti objavljeni vsi predlogi, pomisleki in komentarji avtorjev (končno ustavo bo po prihodnjih volitvah obravnaval parlament). Te in številne druge primere islandskih državljanskih pobud so zahodni mediji večinoma spregledali, saj je bilo njihovo sporočilo za  domače gospodarske in politične elite preveč revolucionarno, je na vplivnem ameriškem političnem blogu Daily Kos zapisala Deena Stryker. Elite, ki so še vedno prepričane, da so privatizacija javnega sektorja, neomejen pretok kapitala in fleksibilizacije dela edini načini za izhod iz gospodarske krize.

Zato bodo mediji najverjetneje spregledali tudi sojenje nekdanjemu islandskemu premieru, čeprav bi bilo zanimivo slišati, s kakšnimi argumenti bo Haarde kot ekonomist, poslanec, finančni minister in prvi med vladajočimi utemeljeval svojo nedolžnost. Pri tem pa si predstavljati, kako bi na podobne očitke odgovarjali domači politiki, ki so med očitnim napihovanjem gospodarskega balona prav tako sprejemali potratne populistične ukrepe, prelagali neprijetne reforme na poznejše vlade in se hvalili z nerealnimi odstotki gospodarske rasti. Obrazi, ki nas bodo pričakali tudi na prihodnjih državnozborskih volitvah.

Če bi se iranska revolucija zgodila danes, bi jo mediji namesto »islamska« verjetno poimenovali kar »kasetna« – podobno kot se je pred dvema letoma zgodilo z iransko in moldavsko »revolucijo twitter«. Poimenovanje prelomnih družbenih in političnih dogodkov po internetnih tehnologijah je namreč v zadnjih desetih letih postalo skoraj samoumevno. Filipinskega predsednika Estrado je leta 2001 odnesla »revolucija sms«. Predsedniške volitve v južni koreji leta 2002 je odločila »blogerska revolucija«. Ameriški predsednik Barack Obama je 2008 zmagal v »internetni volilni kampanji«, severnoafriške režime pa letos z istoimenskimi revolucijami ruši »generacija facebook«, ki je domnevno odgovorna tudi za nedavne proteste na Hrvaškem.

Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku februarja zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem (iz njune analize sem si sposodil uvodni primer s kasetami). Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi – predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda –, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov.

Nove komunikacijske tehnologije sicer lahko postanejo pomembno orodje za širjenje idej in organizacijo političnih gibanj, kadar jih stari politični režimi ne nadzorujejo tako temeljito kot tradicionalnih (centraliziranih) medijskih in komunikacijskih sistemov. Prav tako lahko pomagajo spletati decentralizirane (mrežne) oblike povezovanja, ki jih ne omejujejo meje nacionalnih držav. Vendar se revolucije se ne zgodijo zato, ker se je na facebooku zbralo 60.000 podpornikov neke skupine, ideje ali pobude, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic – ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.

Razplamtijo se šele tedaj, ko se v nekem okolju dovolj dolgo slabšajo življenjske razmere, da revščine ne občutijo samo nižji sloji, temveč tudi delavski in srednji družbeni razred. Poleg padanja življenjskega standarda pa se mora hkrati stopnjevati tudi nezadovoljstvo zaradi politične, gospodarske, socialne in kulturne nestabilnosti ter spoznanje, da na tradicionalne, pogosto režimske medije, ni mogoče računati. V takih okoliščinah ni več bistveno, kakšna orodja imajo protestniki na voljo, saj lahko revolucionarne plamene zaneti katera koli komunikacijska iskra – kasete, mobilniki ali nožno raznašanje natisnjenih letakov.

Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki in na Hrvaškem pa ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje. Za precenjevanje vpliva interneta je kriva tudi internetna ideologija in pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire.

Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko …), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, ki zelo dobro vedo, kaj želijo od njih slišati zahodni novinarji.

To, kar želijo slišati zahodni novinarji, pa je povezano s predstavami, ki jih o novih tehnologijah zadnji dve desetletji pridno širijo vplivni spletni ideologi. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.

Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov zato pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost, posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma in zmanjševanje medijskega pluralizma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Predvsem pa poudarjanje internetnosti nedavnih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči.

Poleg vsega naštetega pa je vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče.

Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska …). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.

Na take podrobnosti pa lahko opozorijo kvečjemu izkušeni analitiki in dopisniki, ki dobro poznajo okolja, o katerih poročajo, zato družbe ne poskušajo razlagati s spletnimi fenomeni. Ljudje, ki jih zaradi dolgoletnega krčenja dopisniških mrež, komercializacije in prevladujoče internetne ideologije v medijih praktično – ni.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 31. decembra 2010

Mojzes enaindvajsetega stoletja?

Švedski informatik Max se je spominjal, kako so pred leti postavljali prvi bunker, v katerem so bili spravljeni strežniki wikileaks. Navzoče je zabaval z anekdotami o Assangeevi obsedenosti s filmskim tajnim agentom Jamesom Bondom, zaradi katere v bunkerju, varnim pred jedrskim napadom, ni smel manjkati niti akvarij z mesojedimi ribami, kakršne je gojil eden izmed znanih bondovskih negativcev. Nemški dekleti sta se spraševali, ali se bodo računalniški hekerji in poslovneži znali upreti oboževalskim skušnjavkam, ki so doslej prežale na glasbene in filmske zvezdnike. Preostali pa so prispevali vsak svoj biografski drobec o skrivnostnem Avstralcu, ki so ga prebrali ali slišali v zadnjih tednih. Da je osivel med bojem za skrbništvo nad sinom. Da zaradi bohemskih staršev ni dvakrat prestopil vrat iste šole, zato se je umaknil za tipke osebnega računalnika. Da ga je policija že v najstniških letih zalotila z ukradenimi gesli za dostop do računalnikov ameriškega Pentagona …

Življenjska zgodba Juliana Assangea je za bralce najmanj tako zanimiva kot zapiski ameriških diplomatov, ki so sproščeno opisovali osebnostne lastnosti evropskih in drugih svetovnih voditeljev – nastopaštvo francoskega premiera Nicolasa Sarkozyja, cagavost nemške kanclerke Angele Merkel in nezanesljivost italijanskega premiera Silvia Berlusconija. Njegov lik pa je dovolj večplasten, da lahko poosebi nekatere največje strahove in pričakovanja današnje družbe.

Za del javnosti, razočarane nad politiko, mediji in uradnimi religijami, je postal Assange nekakšen informacijski odrešenik, ki je osvobodil ujete informacije, da bi ljudem pomagal priti do prave Resnice, ki se skriva v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Prizadetim državam (zlasti ZDA) predstavlja anarhista, ki z zahtevo po popolni transparentnosti spodkopava stoletne diplomatske prakse, ogroža nacionalno varnost in onemogoča vladanje. Novinarje in medijske hiše pa je soočil z neprijetnimi vprašanji, na katera kljub številnim preteklim opozorilom niso bili pripravljeni: zakaj je bilo treba čakati na wikileaks, da je nekdo javno razgalil »vsem dobro znano« zakulisje mednarodnih odnosov? Ali mediji sploh še znajo pridobiti informacije, ki jim jih ne priskrbijo anonimni informatorji, lobisti in predstavniki za odnose z javnostjo? So sposobni te informacije tudi analizirati in razumeti ali jih znajo zgolj povzemati, analizo pa nadomestiti z mnenji in moraliziranjem?

Vendar predstavlja njegovo osebno življenje le manjši del fenomena wikileaks, ki je postal eden najodmevnejših medijskih dogodkov letošnjega leta. Izbruh wikileaks se ne bi mogel zgoditi, če ne bi obstajale velike zbirke podatkov, ki jih je mogoče z nekaj kliki presneti na prenosni disk in jih razširiti po vsem svetu ob pomoči decentraliziranega interneta. Njihova razkritja ne bi postala tako odmevni medijski dogodki brez globoke krize medijske industrije, saj se veliki svetovni časopisi še pred nekaj leti ne bi hoteli skupinsko dogovarjati z neko alternativno spletno skupnostjo in pod njenimi pogoji objavljati neekskluzivnih zgodb. Prav tako pomembno je tudi je prepričanje javnosti, da so tradicionalni informacijski viri tako tesno prepleteni s politiko in kapitalom, da jim lahko verodostojne informacije prinesejo kvečjemu tisti, ki niso del industrije uradnih resnic.

Razburjenje, ki ga je letos povzročila skupnost wikileaks z objavo ameriških diplomatskih zapiskov, razkritjem ozadja iraške in afganistanske vojne ter helikopterskim posnetkom, na katerem je vidno, kako ameriški vojaki v Bagdadu streljajo na civiliste, je tako le napoved, kakšne dileme v prihodnjem desetletju čakajo politiko, medije in državljane. Zahteve prizadetih držav, da je treba za vsako ceno preprečiti objavljanje zaupnih dokumentov, pa kažejo, kako problematična je zanje ideja osvobajanja informacij, ki jo zagovarja Assange.

Moč informacije

Spraševanje, kaj vse se skriva v več kot 250.000 diplomatskih depešah in drugih zaupnih dokumentih, ki jih je Assangeu domnevno posredoval ameriški vojak Bradley Manning, je sicer vznemirljivo, vendar odvrne pozornost od neke druge, na prvi pogled samoumevne ugotovitve – da taka zbirka dokumentov sploh obstaja.

Velike podatkovne zbirke so verjetno ena najpomembnejših, a hkrati najmanj očitnih pridobitev digitalne dobe. Vlade, korporacije in varnostne službe so prepričane, da jim lahko ustrezna obdelava podatkov o prebivalstvu, proizvodnih procesih, potrošniških navadah in ekonomskih odločitvah pomaga predvideti politične nemire, povečati dobičke, prihraniti proračunski denar, preprečevati teroristične napade in oceniti prihodnja zavarovalniška tveganja. Njihova pričakovanja krepi naraščajoča procesorska moč računalnikov, s katero je mogoče v realnem času obdelovati nekoč nepredstavljive količine podatkov, ki jih beležijo elektronske komunikacijske naprave, nadzorne kamere, najrazličnejši čitalci in spletna družabna omrežja. Za analizo teh podatkov pa zaposlujejo specialiste računske analize in podatkovnega rudarjenja, med kakršne sodi tudi Assange. A s pomembno razliko: Assange je v svojih javnih nastopih dosledno zagovarjal prepričanje računalniških hekerjev, da informacija ne sme postati zasebna lastnina, temveč mora ostati »svobodna«.

Assange se je kot vrhunski računalniški strokovnjak zelo dobro zavedal, kako veliko moč skrivajo obsežne podatkovne zbirke, ki jih zbirajo države in zasebna podjetja. Bistvo četrtmilijonske diplomatske anonimke namreč ni v posamičnih zapisih, ampak v zmožnosti sistematičnega analiziranja celote. Iz digitaliziranih depeš je mogoče ugotoviti, katere medije spremljajo diplomati in s katerimi mnenjskimi voditelji (politiki, komentatorji, akademiki …) se sestajajo. Ključne besede in fraze kažejo, kakšna navodila prejemajo od svojih central in kakšne so diplomatske prioritete v posameznih državah. Spreten analitik, ki bi depeše križal z drugimi javno dostopnimi ali zaupnimi zbirkami podatkov – poročili tajnih služb, medijskimi zapisi in analizami raziskovalnih ustanov –, pa lahko razkrije številna omrežja in mehanizme delovanja svetovne diplomacije, ki jih dosedanje analize na manjših vzorcih niso zaznale.

Strah držav pred wikileaks je zato razumljiv. Informacije, ki jih je doslej smelo analizirati le ameriško zunanje ministrstvo in druge državne službe, so postale javno dostopne. Ko (in če) bodo objavljeni vsi zaupni dokumenti, jih bodo lahko proučevali študenti, raziskovalci in vsi drugi, ki poznajo metode podatkovne analize. Prav podatkovna analiza osvobojenih informacij pa bo po Assangeevem prepričanju postala temelj »znanstvenega novinarstva«, ki bo v prihodnosti pomagalo javnosti, da elektronske podatke uporabi kot orožje za nadzor politike in kapitala. To idejo potrjuje tudi simbolična odločitev urednikov wikileaks, da bodo dokumente delili z domnevno najkakovostnejšimi svetovnimi mediji, ki še vedno podpirajo »pravo« novinarstvo (Guardianom, Spieglom, New York Timesom, Le Mondom …). Vendar je vera v znanstveno novinarstvo in razsvetljenski potencial osvobojenih informacij, o katerem razmišljajo hekerji, verjetno preveč optimistična.

Konec skrivnosti?

Znanstveno novinarstvo ima kot raziskovalna metoda nekaj pomembnih omejitev. Prepričanje, da je mogoče človeško družbo opisati s številkami in jo pojasniti z naprednimi matematičnimi algoritmi, če imamo na voljo dovolj podatkov, ni značilno le za hekerje in politične tehnokrate. V zahodni miselnosti ima že dolgo zgodovino, saj ga je med drugimi zagovarjal nemški matematik in filozof Gottfried Wilhelm Leibniz, ki je v začetku osemnajstega stoletja med iskanjem racionalne (matematične) razlage sveta in vesolja utemeljil dvojiški številčni sistem, ki ga uporabljajo današnji elektronski računalniki. In vendar danes kljub številnim analizam velikih podatkovnih zbirk in družabnih omrežij vidimo, da izmerjenih statističnih vzorcev ni mogoče preprosto prevesti v kvalitativne razlage sveta in družbe. Zato gola izpostavljenost informacijam še ne pomeni razumevanja, za razlago teh informacij pa je potrebno zelo specialistično znanje, ki ga »modrost množic«, o kateri radi pišejo internetni ideologi, večinoma ne premore.

Poleg tega je naivno tudi prepričanje, da je nedostopnost informacij edini razlog, zaradi katerega mediji ne opravljajo svojega poslanstva. Spletne strani, na katerih aktivisti, raziskovalci in novinarji objavljajo neprijetne resnice o tobačni, naftni, farmacevtski, finančni in trgovski industriji, obstajajo več kot deset let. Ameriški Project Censored že od leta 1976 zbira in izdaja pomembne novinarske zgodbe, ki so jih veliki mediji spregledali. Britanska nevladna organizacija Statewatch pa je doslej objavila že več kot 24.000 člankov in dokumentov, ki kažejo, kako močan je vpliv lobistov na delovanje evropskih institucij in koliko represivne zakonodaje je potihem sprejela EU. Vse omenjene informacije so bile javno dostopne tudi pred medijskim odkritjem skupnosti wikileaks, a so le izjemoma pritegnile pozornost medijskih hiš in aktivnih državljanov, na katere računajo zagovorniki svobodnih informacij.

Wikirazkritja zato sicer lahko postanejo odmevna medijska zgodba, ne bodo pa bistveno spremenila delovanja medijske industrije, na kar je verjetno računal Assange. Prav tako ni nujno, da je wikileaks napovedal začetek obdobja večje informacijske odprtosti, kar upajo njegovi privrženci, saj lahko zlahka postane tudi nekakšen informacijski enajsti september, ki bo še pospešil trende zapiranja interneta, na katere opozarjajo kritični raziskovalci informacijske družbe (Jonathan Zittrain, Tim Wu …). Za države in zasebna podjetja, ki v informacijah iščejo moč in dobiček, je hekerska zahteva po svobodnih (neprivatiziranih) informacijah absolutno nesprejemljiva. Prav tako za medijsko industrijo, ki je prepričana, da je prav odprti internet povzročil krizo, v kateri se je znašla. Zato bodo imele ideje, ki jih javno zagovarja Assange, v prihodnjih letih zelo malo vplivnih zagovornikov. Ne glede na njegovo usodo in usodo skupnosti wikileaks.

Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

V konferenčnem okolju je internet deloval »normalno« – pokazale so se vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj je bilo drugače, saj uporabniki niso mogli odpreti določenih strani, ki so omenjale človekove pravice, ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem in njihovim vrednotam. Tunizija je namreč ena izmed številnih držav, ki iz takih ali drugačnih razlogov filtrirajo dostop do svetovnega spleta.

To anekdoto sta v uvodu zapisala Jonathan Zittrain in John Palfrey, sourednika knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering. Omenjena knjiga je povzela obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med leti 2003–2006 izvedlo združenje Open Net Initiative, in je do danes ostala eden izmed redkih poskusov, s katerim so poskušali avtorji odgovoriti na nekaj temeljnih dilem, povezanih s filtriranjem interneta.

Zanimalo jih je, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Poleg načelnih vprašanj pa so pripravili tudi podrobne analize primerov, s katerimi so ugotavljali, kako se filtriranje interneta obnese v praksi, koliko držav ga tudi v resnici uporablja ter kakšne obrambne mehanizme so razvili uporabniki interneta in ponudniki spornih storitev, da bi kljub filtriranju prišli do želenih spletnih vsebin in storitev.

Ugotovili so, da ukrepi za nadzor internetnega prometa popolnoma neučinkoviti, če se jih država ne loti sistemsko in v sistem filtriranja zajame celoten sistem internetnega ekosistema: ponudnike dostopa, storitev, davčno upravo, finančne ustanove (banke, izdajatelje plačilnih kartic …), diplomacijo, lobiranje v mednarodnih organizacijah, varnostne službe in zakonodajo. Če se država odloči za tako temeljit pristop, pa skoraj nujno krši načelo sorazmernosti, saj so »učinkovite« metode internetnega nadzora tako restriktivne, da povzročajo več škode kot koristi. Predvsem zato, ker brez pravega premisleka in javne debate ustvarijo sisteme, ki jih je mogoče zelo preprosto uporabiti (zlorabiti) tudi v drugačne namene in sprožijo verižno reakcijo dogodkov, ki jih kmalu ne more več nihče obvladovati.

Lep primer je zahteva po blokadi tujih spletnih stavnic, ki jo je v novi zakon o igrah na srečo zapisal slovenski Urad za prirejanje iger na srečo. Njihov namen je bil preprost: preprečiti slovenskim hazarderjem, da bi stavili na tujih spletnih stavnicah, ker ima država nad igrami na srečo pač monopol. Vendar si ni zakonodajalec zastavil niti najbolj preprostih vprašanj, ki jih zahteva načelo sorazmernosti: ali bo predlagan ukrep – blokada spletnih stavnic, za katere morajo poskrbeti ponudniki internetnih storitev – v resnici dosegle svoj uradni namen (ubranile državni monopol nad igrami na srečo) in kakšne bodo posledice tega ukrepa.

Odgovor na prvo vprašanje je jasen: predlagan model je popolnoma neučinkovit in ne bo odpravil stav na tujih spletnih stavnicah (o tem Slo-tech in Delo). Predvidljive pa so tudi njegove posledice. Ko država ugotovi, da njena metoda nadzora interneta (ali česar koli drugega) ne deluje, se praviloma ne začne spraševati o smiselnosti ukrepa, ampak poskusi najti nove, domnevno učinkovitejše rešitve: sprejemati strožjo zakonodajo, večati pooblastila represivnim organom ali uvajati obsežne zbirke zasebnih podatkov, ki bodo domnevno izboljšale učinkovitost njenega nadzora.

Hkrati se v proces začnejo vključevati najrazličnejše interesne skupine in lobiji, ki poskusijo v zakonodajo zapisati svoje interese: uradi za intelektualno lastnino, zasebna »kreativna industrija«, verske skupnosti, združenja za zaščito otrok na spletu in vsi ostali, ki jih sedanja »razpuščenost« svetovnega spleta moti – zaradi političnih, finančnih ali svetovnonazorskih razlogov. Te interese pa zmore prepoznati in ustrezno (»sorazmernostno«) pretehtati le zakonodajalec, ki razume, da lahko nekaj nepremišljenih odstavkov zakona o igrah na srečo že v bližnji prihodnosti neposredno vpliva na usodo svobode izražanja in pravice do zasebnosti na svetovnem spletu.

Od slovenskih poslancev, ki so med spreminjanjem zakona o igrah na srečo v parlamentu razkazovali le svoje popolno nepoznavanje interneta, take razsvetljenosti ni mogoče pričakovati. Prav tako ne od pristojnega direktorata za informacijsko družbo, ki bi kot pristojni organ edini lahko vplival na vsebino spornega zakona, a se je raje omejil na objavljanje zaskrbljenih stališč, ko je bil zakon že sprejet.

(So)objavljeno na portalu E-demokracija.

Related articles by Zemanta

• How To Beat the Internet Censors (gigaom.com)
• Hillary Clinton’s Historic Speech on Global Internet Freedom (pff.org)
• Filtering Sex in the Arab World (jilliancyork.com)

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. 10. 2009, Foto Leon Vidic

Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta?

Čeprav je Obama svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi državljani, je bilo v njej le malo naključnega, saj so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi. To nam je potrdil tudi Ben Self, ustanovitelj in partner podjetja Blue State Digital, ki je med kampanjo skrbelo za tehnično podporo, razvilo internetna orodja in pripravilo demokratsko spletno strategijo. Vendar je tudi poudaril, da za uspešno vodenje tako obsežne in dolgotrajne kampanje ne obstaja nikakršen enoten recept, saj je odzive spletnih občinstev nemogoče predvideti vnaprej. Vsaj ne v celoti, je dodal po krajšem premisleku.

David Cameron, vodja britanskih konservativcev, je ta teden napovedal, da bodo kmalu predstavili spletno kampanjo po »Obamovem zgledu«, s katero bodo poskušali prihodnje leto premagati vladajoče laburiste Gordona Browna. Njihovi podporniki bodo lahko na straneh myconservatives.com prispevali denar, organizirali lastne kampanje, prirejali dogodke in srečanja … Ali lahko taka kampanja uspe tudi zunaj ZDA?

Zanimivo bo videti, ali bodo britanski konservativci pri tem uspešnejši od ameriških, saj naši republikanci doslej niso znali izrabiti mobilizacijskih zmožnosti svetovnega spleta (smeh). Sicer pa ne verjamem, da obstaja kaka kulturna posebnost ZDA, zaradi katerih bi bile tovrstne kampanje pri nas uspešnejše kot kje drugje. Seveda ima vsaka družba svoje značilnosti. V ZDA je nekaj običajnega, da se ljudje srečujejo na hišnih zabavah ali cerkvah, da bi se pred volitvami pogovarjajo o političnih kandidatih. V Veliki Britaniji, nasprotno, politične debate pogosto potekajo v pubih. Osnovna pravila, kako zasnovati uspešno kampanjo, pa so povsod enaka: nagovoriti volivce, jih mobilizirati in usmeriti njihovo zagnanost v doseganje konkretnih ciljev. Na tem ni nič specifično ameriškega.

Spletni strategi poskušajo prenesti ameriške izkušnje v svoj prostor, že odkar je predsedniški kandidat Howard Dean leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov«. Zakaj so bili njihovi poskusi večinoma neuspešni, če ni bilo v Deanovi in Obamovi kampanji nič specifično ameriškega?

Morda preveč pozornosti namenjate velikim zgodbam. Če pogledate podrobneje, boste našli številne primere, kjer so politični aktivisti uspešno uporabili svetovni splet za mobilizacijo državljanov. Dober primer je nedavna britanska kampanja Hope not Fear, v kateri se je več kot 90.000 Britancev povezalo v peticiji proti stranki britanskih nacionalistov, ki je v zadnjih letih s svojo ksenofobno retoriko pridobila veliko političnega vpliva in celo sedež v evropskem parlamentu. Svetovali smo jim uporabo podobnih strategij kot v Obamovi kampanji – spletne videe, poštne sezname, družabna omrežja – in iz državljanske pobude, ki se ni strinjala z razmahom nacionalizma, ustvarili enega največjih političnih seznamov v državi.

Zanimanje politikov za Obamovo spletno kampanjo je razumljivo, saj vidijo predvsem rezultate: za pol milijarde dolarjev zbranih prispevkov, medijsko pozornost, zmago nefavoriziranega kandidata … Vendar pogosto spregledajo, da je bil spletni del kampanje le ena izmed njenih sestavin, saj ste bili izjemno dejavni tudi v tradicionalnih medijih in med neelektronskimi volivci.

Uporaba svetovnega spleta je Obamovo kampanjo vsaj v medijih najbolj zaznamovala. Je bila medijsko prenapihnjena? Morda. O Obami in McCainu po toliko mesecih pač ne morete povedati ničesar novega, zato na vse kriplje iščete nove zgodbe. Dogodki, povezani z novimi tehnologijami, so za medije že od nekdaj zanimivi, kar se je potrdilo tudi tokrat. Vendar so bile enako pomembne tudi vse druge dejavnosti – nadzor nad informacijami, nenehni odzivi na dejanja nasprotnikov, izjemno veliko dela na terenu … Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta? Bi uporaba svetovnega spleta lahko omilila slabše delo med volivci? Ne vem. Na to seveda ni mogoče odgovoriti. Vem pa, da vsaj v ZDA ne bo več politične kampanje, v kateri kandidati ne bodo poskušali izrabiti vseh znanih in neznanih možnosti, ki jih ponuja splet. Zakaj bi se odrekli orožju, ki tako očitno deluje?

Večkrat ste povedali, da je za vas tehnologija predvsem usmerjevalec strasti – nekaj, kar lahko strast volivcev usmeri v konkretna politična dejanja. V vašem primeru ste usmerjali strast, ki jo je v podpornikih vzbujal sam kandidat Obama. Če te strasti ne bi bilo, pa bi jo morali nekako ustvariti in vzdrževati sami, ste še zapisali v enem izmed svojih člankov. Gre pri predvolilnih kampanjah res le za usmerjanje strasti?

Kaj bi brez strasti v politiki? Kateri politik bi zdržal dve leti trajajočo kampanjo, če ga ne bi gnala strast? In kateri vrhunski tehnološki ali spletni strokovnjak bi sodeloval v politični kampanji, če ne bi pri svojem delu občutil strasti? Če je ne občutiš, se raje odločiš za dobro plačano delovno mesto v kaki banki ali zavarovalnici!

Že, vendar ta strast po koncu kampanje hitro usahne. Na spletu pa ostanejo le zaprašene spletne strani, nemi blogi in elektronski naslovi, na katere nihče več ne odgovarja …

Priznam, to je večen problem. Še med kampanjo je težko vzdrževati visoko motiviranost kandidatov in njihovih sodelavcev, po kampanji pa to postane še veliko teže – tako za zmagovalce kot za poražence. Za politike bi bilo morda zanimivo opazovati okoljevarstvene in podobne organizacije, ki morajo opozarjati na večne probleme, a vseeno nekako uspejo ohranjati stik s podporniki in pridobiti pozornost javnosti. Dovolj bi bilo že, če bi redno izvajali manjše, konkretne kampanje, s katerimi bi pokazali, da znajo prisluhniti svojim volivcem. Uvesti kak program v šole, poceniti kako cepivo, sprožiti debato o zdravstvenem zavarovanju … Take reči.

Če so kampanje strast, je vladanje bolj podobno ustaljenemu razmerju?

Zanimiva primerjava. Vsakodnevno vladanje lahko postane zelo rutinsko – skrbeti za to, da vlaki pripeljejo pravočasno, da so ulice čiste in da se zgradi nova stanovanjska soseska. Zato pri vodenju države potrebujete vizijo, da ohranite to strast. Podobno kot v razmerju. Če se kot politik zadovoljite z uspešno kampanjo, potem pa odnehate, je podobno, kot če bi svojo nevesto pustili čakati pred oltarjem. Morate narediti korak naprej, morate vedeti, kaj boste počeli po koncu medenih dni, kako se boste spopadli z vsakdanjo rutino. V politiki je zelo podobno: če hočete ohraniti kakovostno razmerje s svojimi volivci, morate z njimi še naprej komunicirati, jih poslušati in upoštevati njihova mnenja.

Sicer se bodo od vas prej ali slej »ločili«?

Ali pa bodo ob vas samo životarili – postali politično pasivni. Vendar nisem pesimist. V politiki je veliko ljudi, ki si takega stika z državljani želijo. Deanova in Obamova kampanja sta pokazali, da jim komunikacijske tehnologije to tudi omogočajo.

V svojih nastopih radi poudarite, da je mogoče spletne izkušnje iz političnih kampanj uporabiti tudi na drugih področjih, denimo pri prodaji izdelkov. Zato svojih storitev ne ponujate le političnim in nevladnim organizacijam, ampak tudi korporacijam. Je med prodajanjem politika, ideje ali izdelka še sploh kakšna razlika?

Metode so res podobne, vendar to ni nujno slabo. Prepričan sem, da je glavni cilj politične kampanje doseči kar največjo angažiranost volivcev. Če na volitve pritegnete pet milijonov državljanov, je to za družbo vsekakor bolje, kot če se vam odzove pol milijona ljudi. Sploh v državah, kjer se spopadajo z nezanimanjem državljanov za politiko in z volilno abstinenco.

Mediji spletne kampanje radi predstavljajo kot gibanja, ki se začnejo spontano, od spodaj navzgor. Ta navidezna spontanost pa lahko prikrije, da se morda v ozadju skrivajo zelo konkretni politični ali gospodarski interesi. Kako pogoste so bile med vašo kampanjo tovrstne zlorabe internetne nedolžnosti?

To tveganje je realno, saj je včasih nemogoče presoditi, ali je kaka spletna vsebina »resnična«. Jo je res objavil običajen državljan ali se za njim skriva nasprotnikov politični štab. Je provokativen spletni video v resnici skriti oglas? Je navidez spontan protest v resnici sprožil nekdo iz ozadja? Vendar se v veliki večini primerov kmalu pokaže, kakšna je resnica. Poleg tega je tveganje preveliko. Če se izkaže, da je pisec spletnega dnevnika v resnici plačani svetovalec, to naročniku povzroči nepopravljivo škodo. S takimi prijemi ne morete dobiti volitev.

Kljub temu lahko določenim političnim stranem prinesejo precejšnje kratkoročne koristi, kar kažejo navidezne demokratične internetne revolucije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu, za katere so kritiki prav tako opozarjali, da niso bile tako spontane, kot se je zdelo.

Težko komentiram omenjene dogodke, ker ne poznam podrobnosti. Vem le, da ljudje niso neumni. Zelo hitro ugotovijo, kdaj jim nekdo laže.

Kaj jim pomaga, če to ugotovijo? Tudi Obamo so po zmagi njegovi volivci že nekajkrat opozorili, da je prelomil kako predvolilno obljubo. Obama se je sicer opravičil, a ni spremenil svojih odločitev. Podobno se počutijo tudi državljani, ki jih v kakem projektu e-države povabijo k javni debati, čeprav je jasno, da njihovih predlogov in kritik nimajo namena upoštevati.

Nisem zagovornik teze, da je glavni namen e-države in e-volitev postopno uvajanje neposredne demokracije. Tudi če bodo nekoč vsi državljani priključeni v elektronska komunikacijska omrežja, to še ne pomeni, da bodo pripravljeni odločati o vsaki odločitvi, povezani z vodenjem države. E-država prav tako ne pomeni le nove priložnosti, da premier po svetovnem spletu nagovarja državljane ali občasno odgovori na kako vprašanje. Projekti e-države so pomembni predvsem zato, ker lahko veliko pripomorejo k večji preglednosti delovanja javnih uslužbencev in omogočijo državljanom, da se dejavno vključijo v sooblikovanje določenih politik, če to želijo.

Zagovorniki e-države veliko govorijo o internetnih potencialih – kakšne demokratične potenciale lahko sprosti svetovni splet –, spregledajo pa, da se to v praksi le redko zgodi.

Pogosto so kriva nerealna pričakovanja. Zaradi njih tudi radi spregledamo spremembe, ki niso tako očitne, a so vseeno zelo pomembne. Vzemimo samo dostop do informacij javnega značaja, odpiranje državnih podatkovnih zbirk, objave podatkov, kdo financira volilno kampanjo in koliko prispevkov prejme določen kandidat … Vse to še pred leti ni bilo mogoče. Posledice za politiko pa so precejšnje, saj državljani in mediji redno spremljajo te podatke in vedo, kaj z njimi početi. Še večji vpliv bi imel odprt dostop do podatkov o javnih razpisov, spremljanje porabe proračunskega denarja v realnem času in podobno. Taka preglednost bi tudi največ naredila za krepitev zaupanja v vlado.

Ste se tega načela držali tudi pri zbiranju denarnih prispevkov?

Preglednost je bila ključna. Donatorje smo ves čas obveščali, koliko denarja potrebujemo, koliko smo ga zbrali in za kaj smo ga porabili. Podobne izkušnje imajo tudi uspešne dobrodelne organizacije – največ denarja zberejo tiste, ki najbolj pregledno pokažejo, kaj se dogaja z denarjem. Ljudje radi podprejo konkretne cilje. Če vedo, da darujejo deset dolarjev, s katerimi si bo afriški kmetovalec, predstavljen z imenom in priimkom, kupil petdeset piščancev in začel prodajati jajca na trgu, bodo veliko raje darovali denar kot če bi ga nakazali neki neosebni organizaciji. Take ustanove so danes v težavah. Zelo podobno je v politiki. Kdo bo zaupal denar neki stranki, če ne bo vedel, kaj je s tem v resnici podprl?

Koliko nadzora ste v resnici imeli nad samo kampanjo in obnašanjem spletnih občinstev? Nekateri politiki se bojijo izgube nadzora, zato poskušajo omejevati pretok informacij in se zapirati pred javnostjo. Spet drugi lahko z nepoznavanjem spleta in nepremišljenimi izjavami, ki da niso bile izrečene javno, povzročijo veliko škode.

Ena izmed velikih prednosti spletnih kampanj je, da so vsi podatki sledljivi. Zato smo lahko zelo pozorno spremljali odzive volivcev in preizkusili vsako zamisel, ki se je utrnila strategom kampanje. V praksi gre za zelo preproste stvari. Vzemimo, da želite vsem 13 milijonom registriranih uporabnikom poslati sporočilo po elektronski pošti. Kako boste to storili? Kaj boste napisali v glavo sporočila, da ga bo prebralo kar največ ljudi in ga ne bodo ustavili filtri proti neželeni elektronski pošti? Je za obisk spletne strani bolje objaviti fotografijo Baracka Obame ali le logotipe demokratske stranke in njegove kampanje? Kakšna zahvala donatorju je najbolje sprejeta? Vse to vam zelo hitro pokažejo orodja za statistično obdelavo podatkov. Če jih znate brati, lahko v nekaj urah ugotovite, katera strategija je učinkovitejša. Na te malenkosti smo postali pozorni že med Deanovo kampanjo. Malenkosti, ki lahko na koncu pomenijo nekaj odstotnih točk razlike.

Kaj bi pokazalo tako orodje za statistično obdelavo podatkov, če bi vanj vnesli vsa vprašanja, ki so vam jih zastavili med vašim obiskom v Sloveniji?

Pokazalo bi, da se v Sloveniji ubadate predvsem z dvema vprašanjema (smeh). Prvo je prepričanje, da so ljudje pasivni, da jih politika ne zanima, k javnemu delovanju pa jih je skoraj nemogoče pritegniti. Po pravici povedano – to poslušam, kamor koli pridem.

Razen v ZDA?

Ne več. Pred leti bi bila zgodba podobna, vendar sta Deanova in Obamova kampanja veliko spremenili. Ljudje so dobili občutek, da lahko nekaj spremenijo, če se mobilizirajo. Skratka – z ljudmi ni nič narobe.

Katera pa je druga slovenska zadrega?

Obremenjevanje, da na tako majhnem prostoru učinkovite spletne kampanje niso mogoče.

Se strinjate s to oceno?

Ne nujno. Velikost je zelo relativna. Če je okolje manjše, lahko manj ljudi doseže večje spremembe, le poiskati je treba take ljudi. Poleg tega pa ni treba, da se vsaka kampanja zgodi na nacionalni ravni. Na življenje ljudi največ vplivajo spremembe v najožjem okolju. To pa je povsod po svetu majhno. Res pa se morajo politiki rabe spleta najprej naučiti. Politiki in stranke svetovni splet vse prevečkrat uporabljajo kot sredstvo za širitev neresnic o nasprotnikih, nekakšne podaljške televizije ali način, kako volivcem prikazati svojo lepšo, čeprav zlagano podobo. Pri tem žal zanemarjajo glavno moč interneta – možnost, da z volivci zgradiš in vzdržuješ oseben, iskren odnos.

So iskreni in trajni odnosi, o katerih govorite, na spletu sploh mogoči? Dosedanje izkušnje kažejo, da je svetovni splet učinkovito orodje za organizacijo hipnih, impulzivnih dejanj in protestov, iz katerih pa le redko nastane kaj trajnejšega.

Če želite, da razmerje preživi, morate vanj vlagati. Tudi prijateljev ne kličete enkrat na dve leti, če želite ostati v prijateljskem odnosu. Če bi bili zadovoljni, da smo med kampanjo pridobili 13 milijonov registriranih prejemnikov naše elektronske pošte in bi po zmagi nanje pozabili, bi bilo to podobno, kot če imate na Facebooku na tisoče prijateljev, s katerimi nikoli niti ne spregovorite. Tako obnašanje se v prijateljstvu ne obnese. Prav tako ne v politiki.

Takemu ukrepu so se ameriški telekomunikacijski operaterji zadnjih nekaj let krčevito upirali, zagovarjala pa so jih potrošniška združenja in internetna ali novomedijska podjetja, ki v internetni nevtralnosti vidijo zagotovilo, da bo svetovni splet še naprej ostal demokratičen in odprt prostor, kakršnega so si domnevno zamislili njegovi ustanovitelji.

Kaj sploh pomeni nevtralnost interneta? Ko se je pred dobrimi tremi leti v ZDA prvič razplamtela razprava o prihodnosti odprtega interneta in se je FCC zaradi pritiskov telekomunikacijskih podjetij zadovoljil le z nekaj internetno-nevtralnostnimi priporočili, sem poskusil na spletnem mestu Slo-Tech razložiti problematiko internetne nevtralnosti s hipotetičnim primerom, kako bi se lahko brez ustreznih pravil začela obnašati neelektronska pošta.

Običajna pošta namreč deluje približno takole: napišete pismo, ga opremite z znamko, oddate na pošto in – če je pošiljka oddana do 19. ure – v Sloveniji naslednji dan praviloma prispe do naslovnika. Kadar si ne morete privoščiti enodnevnega čakanja, lahko pismo pošljete tudi po hitri pošti. V tem primeru vam pošta zagotavlja, da bo pošiljka prispela še isti dan ali (zanesljivo) navsezgodaj zjutraj, to nadstandardno skrb za pošiljko pa vam tudi dodatno zaračuna.

Nato se zgodi privatizacija in nekdanjo monopolistično pošto prevzame novo vodstvo. Ker se jim zazdi, da ustvarjajo z običajnimi univerzalnimi poštnimi storitvami premalo dobička, hočejo lastniki spodbuditi rabo dodatnih (dražjih) poštnih storitev z “višjo dodano vrednostjo”. Vendar pa na veliko žalost ugotovijo, da je večini uporabnikov čisto sprejemljivo, če njihova pisma prihajajo prihodnji dan. Tudi kaka manjša zamuda jih ne moti preveč.

Zato se njihov oddelek za trženje dodatnih storitev spomni bistroumnega ukrepa. Običajna pisma začnejo nenadoma prihajati z vse večjo zamudo ali se celo izgubljati, za kar so uradno krive nedoločljive tehnične težave, poštni roparji ali pregost promet na cestah, v resnici pa poštni operater načrtno posega v “promet” pisemske pošiljke ter zavira nepriporočena pisma ali nagaja konkurenčnim kurirjem. Ker postaja kakovost univerzalne storitve vse slabša, se za priporočeno ali hitro pošto odločajo vsi, ki želijo vsaj minimalno zagotovilo, da bo pošiljka sploh prispela na cilj. Ko je pošiljanje navadnega pisma dokončno neuporabno, vsi pošiljajo priporočeno, a le zato, da za nekajkrat dražjo poštnino pismo prispe – naslednji dan.

Kar je nekoč že omogočala navadna univerzalna poštna storitev.

Zagovorniki nevtralnosti interneta opozarjajo na zelo podobne zadrege: ali je treba internetnim in mobilnim operaterjem z zakonom preprečiti obnašanje, kakršnega sem opisal na primeru prebrisane pošte. Ali imajo pravico začeti ovirati običajno (univerzalno) elektronsko pošto, video in voip, ko sami ponudijo svoje komercialne storitve, ker tako pač branijo svoje poslovne interese? Je naloga telekomunikacijskega omrežja zgolj “nevtralno” prenašati informacijske paketke od enega uporabnika do drugega ali sme omrežje prevzeti tudi aktivnejšo vlogo: filtrirati podatkovni promet in ga urejati v interesu lastnika omrežja? Ta vprašanja v ZDA niso samo hipotetična, saj ameriški internetni trg za razliko od evropskega skoraj ni reguliran, zato so si veliki telekomunikacijski operaterji v preteklosti privoščili že kar nekaj spornih posegov v spletni promet: blokiranje internetne telefonije, omejevanje uporabe mobilnih naprav in zaviranje prometa konkurenčnih storitev.

Vendar pa tudi zagovorniki internetne nevtralnosti niso čisto nedolžni. Internetna in novomedijska podjetja (Google, Amazon …) so svoje poslovne modele utemeljili na dejstvu, da je bila uporaba internetne infrastrukture zanje – relativno gledano – praktično zastonj. Telekomunikacijski operaterji so začeli zato opozarjati, da bi morala podjetja, ki na internetu opravljajo komercialne dejavnosti in so veliki obremenjevalci njihove telekomunikacijske infrastrukture (Google, YouTube …) plačevati drugačno internetno tarifo – podobno kot v drugih industrijskih panogah, kjer topilnice aluminija in papirnice plačujejo drugačne račune za vodo in elektriko kot gospodinjstva. Poleg tega so telekomunikacijski operaterji trdili, da država nima pravice posegati v njihovo zasebno lastnino (omrežje) in jim ukazovati, kako jo upravljati, zato bi bila kakršna koli uzakonitev pravil za zagotavljanje nevtralnosti interneta v nasprotju z duhom svobodnega trga.

Da bi se izognili dodatnemu plačilu za telekomunikacijske storitve, so lobisti spletnih podjetij za pritisk na telekomunikacijska podjetja in zakonodajalce spretno izrabili nekatera potrošniška in civilnodružbena gibanja, ki v debatah o nevtralnosti interneta niso prepoznala predvsem spopada različnih poslovnih modelov in interesov, ampak so verjela, da se borijo za ideale svobodnega in demokratičnega interneta. Pri tem so zagovorniki internetne nevtralnosti zahtevo do nevtralnega (svobodnega?) prenosa informacij izenačili kar z demokratično zahtevo po svobodi izražanja, kar jim je zagotovilo naklonjenost spletne javnosti in demokratskega dela ameriške politike.

Čeprav je nekritično izenačevanje svobodnega pretoka nekakšnih neoprijemljivih “informacij” s svobodo izražanja zelo problematično, ker ne razločuje med kvantitativno in kvalitativno (vsebinsko) opredelitvijo informacije (vsaka informacija še ni izražanje, vsako izražanje pa ne nekaj, kar varujejo ustave zahodnih demokracij), pa ameriška debata o nevtralnosti interneta pravilno opozarja, da imajo v dobi elektronskih komunikacij tehnološke spremembe nujno tudi politične razsežnosti. Če želijo telekomunikacijski operaterji nadzorovati spletni promet, morajo vedeti, kakšne informacije nosijo informacijski paketki. Če to vedo, pa te vednosti ne bodo mogli uporabljati le za pozitivno diskriminacijo lastnih storitev, ampak se bodo morali prej ali slej ukloniti tudi drugačnim zahtevam – denimo zahtevam založb, da onemogočijo prenose nelicencirane glasbe in filmov, ali zahtevam državnih organov, da iz prometa odstranijo sporne politične vsebine, kar se dogaja na Kitajskem.

Zato bi bilo za svobodo izražanja bolje, da telekomunikacijska omrežja ostanejo “neumni” prenosniki podatkov. Hkrati pa gospodarski in politični trendi, o katerih sem pisal v eni izmed prejšnjih objav, napovedujejo, da se bo sedanje stanje kmalu spremenilo. Ne glede na trenutno slavje ameriških zagovornikov nevtralnosti interneta.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

S pogovarjanjem, argumenti in argumentiranim sklepanjem je v Sloveniji križ, je povedal Žagar. Otroci, ki doma ali v šoli »preveč sprašujejo«, hitro postanejo problematični in imajo »težave z disciplino«. Politiki so se naučili, da je postal argument moči močnejši od moči argumenta, zato se z argumentiranjem niti ne trudijo več, mediji pa neargumentirane nastope javnih osebnosti še spodbujajo, ker si poskušajo z njihovimi populističnimi izbruhi in prepiranjem pred kamerami dvigniti gledanost.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 4. julij 2009, foto Jure Eržen

Retorično ozaveščeni državljani se znajo braniti in niso tiho

»Ti si še hujši kot politiki!« je babica v enem izmed ljubljanskih nakupovalnih središč okarala svojega neubogljivega vnuka, ko ji je ta že tretjič odgovoril, da si noče obleči dolgih rokavov, ker da ga ne zebe, da ni nobenega mraza in da imajo tudi vsi drugi otroci oblečene kratke majčke. Take in podobne prizore je mogoče zaradi njihove vsakdanjosti zlahka spregledati. Če jih vzamemo resno, pa nam lahko povedo marsikaj zanimivega o družbi, v kateri se zgodijo: kako razumevamo politiko, kako vzpostavljamo avtoriteto v družini (družbi) in kakšen odnos imamo, denimo, do pogovarjanja, argumentov in argumentacije.

S pogovarjanjem, argumenti in argumentiranim sklepanjem je v Sloveniji križ, je povedal profesor Igor Ž. Žagar, ki na Univerzi na Primorskem poučuje retoriko in argumentacijo. Argumentirana debata namreč pri nas ni posebna vrednota, prav tako ne retorične veščine. Otroci, ki doma ali v šoli »preveč sprašujejo«, lahko hitro postanejo problematični in imajo »težave z disciplino«, kar velja tudi za radovednejše študente ali zaposlene. Politiki so se naučili, da je postal argument moči močnejši od moči argumenta, zato se z argumentiranjem niti ne trudijo več, mediji pa neargumentirane nastope javnih osebnosti še spodbujajo, ker si poskušajo z njihovimi populističnimi izbruhi in prepiranjem pred kamerami dvigniti gledanost. Kaj za družbo pomeni, če v javni debati vsebina ni več pomembna in je argumente nadomestilo ustvarjanje všečne javne podobe, se na žalost sprašujejo le redki, je dodal Žagar.

Če v spletne iskalnike vpišemo ‘retorika’ ali ‘šola retorike’, bomo za Slovenijo dobili na desetine različnih zadetkov. Vi pa ste že večkrat opozorili, da je stanje na področju javnega nastopanja tako porazno tudi zato, ker pri nas retorike ne poučuje skoraj nihče. Kaj torej ponujajo te šole?

Kot retoriko je mogoče danes prodati marsikaj. Neka gospa, ki se predstavlja kot diplomirana estetologinja, kot retoriko ponuja bonton, pravila lepega oblačenja, etiketo za mizo in seminarje za ustvarjanje karizmatičnega voditelja. Na spletni strani enega izmed večjih slovenskih ponudnikov retoričnih seminarjev najprej izvemo, da je znanje sicer potreben, ne pa tudi nujen pogoj za uspeh. Spet druge šole pod pojmom retorika prodajajo priprave na uspešne predstavitve poslovnih načrtov ali vaje iz javnega nastopanja: kako premagovati tremo, kaj početi z rokami in kako obvladovati glas, kar na gledaliških in igralskih akademijah sodi k predmetu odrskega nastopa ali dramske igre. Tistega prvega in najpomembnejšega – kako sestaviti besedilo, kje poiskati argumente in kako jih strukturirati – pa se ni mogoče naučiti skoraj nikjer.

Kljub temu da pozna klasična retorika pet kanonov, od katerih štirje zahtevajo razmišljanje, samo eden, zadnji, pa odpiranje ust?

Tako je. V klasični retoriki je treba najprej poiskati prepričljive argumente, jih smiselno razvrstiti, primerno ubesediti in jih šele na koncu udejaniti v javnem govoru. Vendar pa že slovar slovenskega knjižnega jezika razume retoriko le kot izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, sajenje rožic. To me sicer jezi, vendar ta slovarski opis zelo dobro odraža tisto, kar danes ponujajo najrazličnejše šole retorike. Od petih klasičnih kanonov je v praksi ostal samo zadnji del – ustvarjanje lepe in dopadljive javne podobe pred publiko. Kaj poveš, očitno ni tako pomembno. Poleg tega je na teh šolah le malo predavateljev, ki so usposobljeni za poučevanje retorike. Med njimi najdemo študente sociologije, ki niso nikoli dokončali študija, socialne delavce, filozofe …, skratka ljudi, ki v svojih poklicih niso našli službe, retorika pa je nekaj, česar se je pri nas mogoče na hitro priučiti in to znanje prodajati tistim, ki so ga pripravljeni plačati. Teh pa ne manjka, saj je retoričnih šol veliko, njihove tarife pa božjastne.

Retoriko je mogoče opisati tudi kot veščino uspešnega prepričevanja. Kaj pa, če se te šole le pragmatično odzivajo na dejstvo, da danes všečna javna podoba bolj uspešno prepriča kot argumenti?

Včasih ni bilo tako. Ampak ta včasih je bil pred dva tisoč leti, ko je v stari Grčiji še obstajala neposredna demokracija. Ker je imela javna beseda velik pomen, je bila retorika zelo pomembna veščina. Vsak udeleženec se je lahko oglasil in vsak govorec je moral biti pripravljen na vprašanja publike. Če je s tistim, kar je povedal, znal prepričati publiko, je bil njegov predlog sprejet in je tudi obveljal. Danes, nasprotno, imamo množične medije.

… in množična občinstva?

Pravila javnega nastopanja so se s pojavom množičnih medijev, predvsem televizije, zelo spremenila. Vzemimo pogovorne televizijske in radijske oddaje, denimo odmeve ali omizja. Za te oddaje je tehnično in strukturno značilno, da so enosmerne. Ko so ljudje v stari Grčiji govorili, se je publika vedno odzivala z vprašanji. Gospodje in gospe, ki govorijo na televiziji, pa so zavarovani pred publiko. Mi jih lahko zgolj pasivno gledamo. Ne moremo jim zastavljati vprašanj, jih izžvižgati ali jih pregnati z odra, če so neprepričljivi.

Koga ti gostje sploh nagovarjajo? Navsezadnje poskušajo pogovorne oddaje ustvariti vtis, da se v njih udeleženci na veliko prepričujejo, argumentirajo, protiargumentirajo …

Retorika kot umetnost prepričevanja je smiselna takrat, ko nasprotna stran še nima izoblikovanega mnenja, ne pa v primerih, ko so vloge govorcev in poslušalcev že trdno določene. V slovenski politiki so stališča strank izoblikovana vnaprej. Tisto govorjenje, ki spominja na prepričevanje in ga poslušamo v pogovornih oddajah ali gledamo na prenosih sej državnega zbora, v resnici ni namenjeno prepričevanju druge strani, ampak nagovarja sekundarno publiko – nas, ki to gledamo in poslušamo. Predstavniki posameznih strank se namreč zelo dobro zavedajo, da s še tako tehtnimi argumenti ne morejo spremeniti izida glasovanja, če so se koalicijske stranke, ki imajo aritmetično večino, že vnaprej dogovorile, da bo kak zakon dobil potrebno podporo. Ne spomnim se primera, da bi se kak poslanec premislil zaradi argumentov nasprotne strani. Če se je že kdaj zgodilo kako glasovalno presenečenje, so bili krivi drugi razlogi – koalicijsko nagajanje in podobno.

Zato pač prepričujejo prepričane in svoje nastope izrabljajo kot priložnost, da prek množičnih medijev nagovorijo svoje potencialne volivce?

Ko v parlamentu namesto moči argumenta velja le argument moči, je taka strategija logična. Zakaj bi se mučil s prepričevanjem in argumentiranjem, če s tem ničesar ne dosežeš?

Taka strategija je logična za politike. Vendar pa verjetno ne bi bila mogoča brez pomoči množičnih medijev, ki jim tako samopromocijo omogočajo.

Kaj storiti, če se vam v oddaji zgodi oseba, kakršna je denimo poslanec SDS Branko Grims? Njega je nemogoče ustaviti. Ni pomembno, kaj ga vprašate in kako ga poskušate prekiniti – nič vam ne pomaga. On deluje po načelu tanka, zato ga stranka verjetno pošilja v medije tedaj, ko je treba argumente preprosto povoziti. Kaj vam kot voditelju sploh preostane? Če bi izključili kamero in mikrofon, bi uničili oddajo. Če ga ne bi povabili, bi si nakopali očitke o nepluralnosti in neuravnoteženosti. Če ste komercialna televizija, pa ga – podobno kot poslanca SNS Zmaga Jelinčiča – skoraj morate imeti v oddaji, ker želite pripraviti dobro gledan medijski spektakel. On vse to dobro ve in izkorišča. Poleg tega pa slovenski televizijski novinarji razen redkih izjem sploh nimajo znanja in sposobnosti, s katerimi bi krotili take sogovornike.

Ne znajo zastavljati vprašanj ali jih, če je treba, tudi večkrat ponoviti?

Še huje: preprosto ne razumejo osnov argumentacije. Moji koprski študenti medijskih študij, ki poslušajo retoriko kot obvezen predmet, imajo na izpitu prav z argumentacijo neznanske težave. V delu, ki vsebuje analizo besedila, morajo poiskati argumente, iz katerih so izpeljani določeni sklepi, a jim to zlepa ne uspe. Ne vem, ali lahko iz tega podatka kaj konkretnega sklepam, ampak mi dosedanja praksa kaže, da imajo študenti medijskih študij nasploh hude težave z razločevanjem argumentiranega govora in govoričenja kar tako. Očitno si današnji maturanti, ki se odločijo za medijske študije, predstavljajo, da delo v medijih pomeni le nastope pred kamero, držanje mikrofona in skrb, da v oddaji, grobo rečeno, nastopajočim med govorjenjem ne ‘zmanjka štrene’. Kaka analiza besedil, argumentacija, znanje – vse to se danes z mediji očitno sploh ne povezuje več.

Če imamo na eni strani politike, ki medije razumejo predvsem kot svoje megafone, na drugi pa novinarje in urednike, ki tega ne problematizirajo, potem …

Potem dobimo Svet na Kanalu A. Ali Trenja, ki naj bi bila argumentativna oddaja, a jih zaradi voditelja Uroša Slaka in njegovega neargumentiranja ne morem več gledati niti iz poklicne radovednosti. Kot pozitiven primer lahko izpostavim le enega televizijskega voditelja, ki upošteva pravila klasične retorike in argumentacije: Slavka Bobovnika na nacionalni televiziji. On je trenutno edini voditelj, ki je sposoben sogovorniku, ki govori neumnosti, sredi stavka zapreti usta in ga opozoriti, da ni odgovoril na vprašanje. Njegovo popolno nasprotje je njegov kolega Tomaž Bratož. Iz Bratoževih odzivov je razvidno, da sploh ne razume, da mu sogovornik ni odgovoril na vprašanje – ali da mu na vprašanje odgovarja že tretjič. Če voditelj ne zna poslušati in spraševati, pa lahko gosti argumentirane odgovore mirno nadomestijo z gostobesednim govoričenjem in mahanjem s papirji, kar se pri Bratožu redno dogaja.

Kateri slovenski politik se je najbolje naučil izrabljati razmere, ki jih opisujete? Željo po spektaklu in voditelje brez avtoritete?

Včasih je za zgled tovrstnega politika veljal Zmago Jelinčič, ki je znal svoje medijske nastope zelo spretno izrabiti za pridobivanje političnih točk, a je postal v zadnjih letih že preveč prozoren. Velik napredek je mogoče opaziti pri Janezu Janši, pri katerem ni več nekdanje čemerne kislobnosti, ampak v medijih nastopa zelo suvereno, ne dela lapsusov in uporablja koherentne, med sabo povezane argumente, česar za premiera Boruta Pahorja ne moremo reči. Predvsem pa se je Janša naučil zelo učinkovite retorične tehnike, ki velja še iz Aristotelovih časov: dobro posluša nasprotnika in ga takoj izzove, ko začuti, da v njegovem argumentu nekaj zaškriplje. Janša zna vprašati – kaj ste s tem mislili, o kakšnih številkah govorite, kakšno trgovanje z orožjem? Ali lahko navedete pet številk ali sedem imen? In njegovi sogovorniki vedno znova odpovedo, ker se niso pripravili in niso prišli v oddajo opremljeni s temi petimi številkami in sedmimi imeni.

Ko ste za spletni medij Vest.si komentirali zadnjo predvolilno kampanjo, ste kot dobrega retorika med politiki izpostavili nekdanjega poslanca Saša Pečeta …

Za Saša Pečeta mi je kar malo žal, da ga ni več. On je imel v svojih nastopih retorično gledano dobre argumente, znal je povedati, da besede njegovega sogovornika ne držijo v treh točkah, in te točke tudi jasno našteti. Na spletnih forumih pa smo lahko večinoma prebrali le zgražanje nad polizancem z briljantino. No, to pa je raven argumentacije pri nas. Pomembni sta le pripadnost in pojavnost.

In populistična retorika?

Zagotovo. Dober retorik je lahko zelo mogočen podpihovalec množic.

Ena večjih zadreg, s katero se danes ukvarjajo številni evropski politični analitiki, je razmah »desnega populizma« in brezplodni poskusi levice, da bi se mu uprla z »levim populizmom«. Se je populizmu v današnji medijsko posredovani politiki sploh mogoče odreči?

Opozarjanja pred prevlado populizma je bilo sicer kar nekaj. V času Janševe vlade se je s tem intenzivno ukvarjal filozof Boris Vezjak, ki se je zelo trudil pokazati, da argumenti, ki jih je vlada uporabila denimo ob sprejemanju zakona o javni RTV, ne zdržijo racionalne presoje. To mu je na teoretski ravni sicer uspelo, vendar ni imelo njegovo prizadevanje v praksi nobenega učinka. Že Aristotel je opozoril, da pri množicah argumenti ne delujejo, ampak je treba znati v množici vzbuditi čustva. Zato učinkovitega argumentativnega ali racionalnega orožja proti populizmu ni. Zlasti ne v času enosmernih elektronskih množičnih medijev.

Kaj pa v času dvosmernih novih medijev? Preroki elektronske demokracije so namreč prepričani, da bo z razmahom svetovnega spleta prej ali slej nastala nova elektronska Agora.

Do ideje elektronske Agore in elektronske neposredne demokracije sem zelo zadržan. Na svetovnem spletu lahko načeloma vsak sodeluje v debati in pove svoje mnenje – če ima dostop do interneta. Vendar moramo vedeti, da so se na starogrški Agori državljani zbirali s točno določenim namenom: da se je nekaj odločilo in razrešilo. V internetnih forumih pa ne pride do nobenih konkretnih odločitev, ampak se lahko le v nedogled izraža neka mnenja. Ti jih lahko bereš, se z njimi strinjaš ali ne, in če imaš čas, napišeš tudi svoj prispevek. To pa je tudi vse. Precej bolj me skrbi neka druga aktualna primerjava – da se je mogoče neposredni demokraciji približati z referendumi. Konkretno: referendumi, na katerih bi ljudstvo odločalo o stvareh, o katerih ni mogoče odločati – človekovih pravicah, pravicah manjšin in podobno. To je huda oblika populizma, ki fašizma nima le v kali, ampak opozarja že na fašizem v razvoju!

Kakšen je bil motiv za uvajanje retorike kot obveznega izbirnega predmeta v deveti razred osnovne šole? Podobno idealističen kot uvajanje medijske vzgoje – otrokom dati orodje, s katerim bodo znali uveljaviti svoja stališča in kot odrasli državljani prepoznati retorične manipulacije?

Sploh ne! (smeh) Retorika je prišla v osnovne šole po čistem naključju. Pobuda pa izvira iz časov priprave bele knjige leta 1995 in debat v državnem zboru, ko so tedanji Krščanski demokrati sprožili razpravo o verouku v šoli. Takrat se je oglasila tedanja poslanka LDS Jadranka Šturm Kocjan in povedala, da je debata o verouku in verah brezpredmetna, saj Slovenci v resnici potrebujemo znanje retorike. Trdila je, da Slovenci govorimo slabo in ne znamo izražati svojih misli, zato nas pogosto nihče ne razume – nakar je bil njen predlog na hitro izglasovan in zapisan v zakon. Tako je, na kratko, retorika postala v osnovni šoli obvezni izbirni predmet, ki ga mora po zakonu ponuditi vsaka osnovna šola.

Kako so predmet sprejeli osnovnošolci?

Zelo dobro. Šole, ki so ponudile retoriko kot izbirni predmet, so poročale, da so bili razredi zaradi velikega zanimanja hitro polni. Učitelji so ugotovili, da otroci zelo hitro razumejo, kako koristno uporabiti pridobljene retorične veščine, in da otroci ta znanja tudi uporabljajo pri pouku. Retorične veščine namreč niso uporabne samo pri javnem nastopanju, ampak pomagajo tudi pri pisnem izražanju. Tisti moji študenti, ki so osvojili nekaj retoričnih osnov, so sami ugotovili, da jim ta znanja zelo pomagajo pri študiju. Predvsem so se naučili bolje strukturirati svoje naloge: v uvodu jasno določiti problem, pojasniti, kakšno je splošno stališče o tem problemu, predstaviti svoje argumente in protiargumente, zavrniti argumente, ki so v nasprotju z njihovo tezo, in v zaključku naloge podati trden zaključek. To se morda sliši samoumevno, ampak lahko iz izkušenj povem, da večina študentov – tudi prihodnjih novinarjev – takih osnovnih veščin ne obvlada.

Ali otroke, učence in študente kdo pri tem sploh spodbuja? Na otroških igriščih, v nakupovalnih središčih in na drugih javnih mestih lahko pogosto slišimo starše in stare starše, da svoje potomstvo odpravijo s kratkim – ne odgovarjaj.

Spodbude res pogosto manjka. Moj enajstletni sin je imel v šoli v preteklosti večkrat težave, ker je poskušal svoja stališča argumentirati, kar smo doma vedno spodbujali. Poleg tega je obiskoval enega tistih vrtcev, kjer upoštevajo pobude in predloge otrok, jih učijo spraševati … Že tedaj so me starši starejših otrok, ki so prav tako hodili v podobne vrtce, opozarjali, da imajo njihovi otroci pozneje v šoli težave, ker jih številni učitelji razumejo kot nedisciplinirane: dvigujejo roke, sprašujejo, nekaj jih zanima … Skratka: motijo pouk. Zelo podobno je pozneje na fakulteti. Že če pogledam nekatere svoje ljubljanske in primorske profesorske kolege, lahko ugotovim, da zastavljanje vprašanj študentov ni posebej zaželeno. Če že kak profesor iz vljudnosti vpraša, ali ima kdo kako vprašanje, pogosto že s tonom in govorico telesa daje vedeti, da upa, da vprašanj ne bo.

Tisti predavatelji, ki se trudijo vključiti študente k debati, pa se pogosto pritožujejo, da se slušatelji ne odzivajo na njihove pobude, ampak so kljub spodbudam ves čas tiho.

To ne sme biti le vljudnostno vprašanje. Spodbujanje študentov, naj dejavneje sodelujejo pri pouku, zahteva veliko truda. Po mojih izkušnjah se prvi rezultati – a še to le pri nekaterih študentih – poznajo šele proti koncu semestra. Zelo podobno je s predmetom retorike v osnovni šoli. Predmet traja 32 ur in ga je mogoče obiskovati samo v zadnjem letniku devetletke. To je ravno dovolj, da učenci začutijo, kaj retorika sploh je, a bistveno premalo za nastope ali kar koli konkretnega. V srednji šoli retorike ni, na fakultetah jo ponujajo le na pravni fakulteti in izbirno na fakulteti za družbene vede. Poleg tega se za doizobraževanje učiteljev namenja zelo malo denarja.

Ker se dosedanjim šolskim ministrom retorika ni zdela dovolj pomembna?

Ali pa zato, ker se retorično in argumentativno ozaveščeni učenci in državljani znajo braniti pred napadi, niso pasivizirani in niso tiho – kar v Sloveniji še vedno ne velja za družbeno primerno vedenje.

V zadnjih dveh desetletjih je s sodelavkami in sodelavci Centra za socialno psihologijo objavila številne druge študije s področja mladine, družine in odraščanja v Sloveniji. Konec lanskega leta pa je izdala monografijo Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja, v kateri opisuje, kako se mladi v Sloveniji odzivajo na družbene spremembe in kakšne težave imajo z vključevanjem v družbo, v kateri odraščajo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2009, foto Jure Eržen

Mladost po novem nič več norost

Nesrečna smrt francoskih najstnikov Zyeda Benne and Bouna Traoréja, ki jo je pred dobrimi tremi leti domnevno zakrivila policijska akcija v pariškem delavskem predmestju Clichy-sous-Bois, je sprožila nekajmesečne nasilne proteste francoske mladine, zaradi katerih je francoska vlada razglasila izredne razmere. Ko je grška policija decembra lani ustrelila petnajstletnega Alexandrosa Grigoropoulosa, so ulice Aten ohromili burni protesti grških mladostnikov, ki so jim sledile solidarnostne mladinske demonstracije v Španiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Ukrajini. Lanskim italijanskim množičnim demonstracijam zoper napovedano »varčevalno« reformo izobraževalnega sistema se je po nekaterih ocenah pridružilo več sto tisoč dijakov in študentov, januarja pa so britanski študenti z zasedbo nekaterih fakultet protestirali proti dvigu šolnin.

Kaj pomenijo ti dogodki? Ker naj bi se mladi na svojo širšo in ožjo okolico odzivali intuitivno in spontano, so nekakšni seizmografi družbenih trendov in napovedovalci družbenih sprememb, je prepričana Mirjana Nastran Ule, ki se na ljubljanski fakulteti za družbene vede ukvarja s problematiko mladine, mladosti in odraščanja. Ti napovedovalci so že pred sedanjimi globalnimi gospodarskimi pretresi opozarjali, da je z družbo nekaj narobe. Mladi so med prvimi občutili, da so se v Evropi iztekli nekdanji zlati časi gospodarskega vzpona, polne zaposlenosti in razmeroma enakopravnega dostopa do izobraževanja. Brezposelnost med mladimi se je v zadnjih letih povečevala, univerzitetna diploma ni več pomenila vstopnice na trg dela, družine pa so morale prevzeti čedalje več socialnih nalog države, kar je močno vplivalo na življenjske poteke mladih in njihovo osamosvajanje, je pojasnila Mirjana Nastran Ule. Žal niso njihova opozorila doslej zanimala skoraj nikogar, je dodala.

Raziskovalci mladine radi poudarite, da so mladi ljudje nekakšen naraven kazalnik družbenih trendov. Ali to danes še vedno velja, čeprav mladi marsikje niso več največja demografska skupina prebivalstva, nimajo ekonomske in politične moči, poleg tega pogosto veljajo za egocentrične, narcistične, nesamostojne in politično neangažirane?

Raziskave mladine so postale pomembne po drugi svetovni vojni, ko se je začela mladina oblikovati kot posebna družbena skupina in je mladost postala pomemben del življenja – ne več čakalnica ali krajša vmesna doba med otroštvom in odraslostjo. Tezo, da je mladina kazalnik družbenega razvoja, je teoretsko utemeljil Erving Goffman v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je trdil, da se v svetu mladih sekata zgodovina posameznika in družbena zgodovina. Na tem presečišču se prepleta veliko življenjskih obdobij, ki so ključna za zgraditev osebnosti: otroštvo z odraslostjo, izobraževanje z zaposlitvijo ter odhod iz matične družine in prehod v samostojno življenje. Hkrati je mladost tudi točka, od katere je zelo odvisno, ali se bo družba obnavljala, prenavljala ali nazadovala. Zato mladost ostaja pomembno življenjsko obdobje – tako za posameznika kot tudi za družbo –, čeprav se je družbeni vpliv mladine v zadnjih desetletjih precej zmanjšal.

Zmanjšal v primerjavi s tistim, ki si ga je mladina domnevno priborila med študentskimi gibanji leta 1968?

Po študentskih gibanjih je postala mladina vplivna družbena skupina, ki je znala sprožiti zelo pomembne družbene pobude z dolgoročno vizijo v smeri ekologije, trajnostnega razvoja, emancipacije, večkulturnosti in pravičnejše porazdelitve dobrin. Te pobude so imele tudi praktične posledice, saj so iz mladinskih gibanj izšle številne subkulture in vzporedne družbe, ki so vidno posegle v politiko, gospodarstvo in izobraževalne ustanove, predvsem univerze.

Ali ni bilo to obdobje mladinskega vpliva razmeroma kratko? Predstavniki revolucionarne generacije so kmalu ugotovili, da jim ni uspelo spremeniti sveta, zato so se posvetili zasebnim interesom in se umaknili v subkulture, akademske kariere, podjetništvo …

Mladi so tedaj ponudili vizije, ki jih vladajoče politične in kapitalske strukture niso sprejele. Poleg tega tudi starši niso bili navdušeni nad njihovim osamosvajanjem, saj je to pomenilo, da mladi niso več hoteli slediti starševskim željam in načrtom – prevzemati družinskih obrti ali podjetij, se čim prej poročiti in podobno. Starši, politika in kapital so po svoje postali zavezniki, saj so imeli skupen cilj: imeti mir pred mladimi. Politika se je z mladino praktično nehala sistematično ukvarjati in je pobudo prepustila trgu, ta pa je mlade prepoznal in nagovoril izključno kot obetavno potrošniško skupino. Podobno se je zgodilo tudi z drugimi tržnimi skupinami, denimo ženskami, ki jih je trg razdružil z lepotnimi ideali in jih individualiziral. Potrošniška individualizacija je postopoma razgradila zavest o vrstniški, razredni ali kaki drugi pripadnosti, saj je neposredno nagovarjala posameznika. Ker so razpadle vrstniške strukture, občutka generacijske povezanosti ni bilo več, kar je pomenilo začetek konca mladine kot pomembne družbene skupine. Mladostniki so bili čedalje bolj ranljivi, zato so se začeli naslanjati na starše, kar je znova okrepilo moč družine. Starši so postajali glavni zavezniki in zaščitniki, med vrstniki pa ni bilo več solidarnosti, saj so postali sovrstniki predvsem tekmeci za vedno bolj omejene dobrine.

Kot so službe, študijska mesta …?

Točke, štipendije … Zato so se ustvarila izjemno močna zavezništva med starši in otroki. V Sloveniji je ta trend zelo izrazit. Lani sem študentom predstavila podatke raziskave, ki je pokazala, da mladi v Sloveniji najbolj zaupajo svojim materam – daleč bolj kot prijateljicam ali vrstnikom. Slušateljev ta podatek ni prav nič presenetil. Ena izmed študentk je povedala, da je mama njena najboljša prijateljica zato, ker je edina oseba, ki ji popolnoma zaupa, saj je lahko le zanjo prepričana, da je stoodstotno na njeni strani.

Medtem ko prijateljice in vrstniki mislijo nase?

Natanko tako. Zanimivo pa se mi je zdelo, da v tem niti mladi ne vidijo ničesar spornega. Na prvi pogled se že lahko zdi, da je taka družinska povezanost pozitivna, ampak ima tudi številne negativne družbene posledice. Ne pomislimo, da mame takim študentkam sporočajo naslednje: edino ti si pomembna, misli samo nase, edino družina bo vedno ob tebi, samo nanjo se lahko zaneseš. Starši jim tako še bolj utrjujejo individualistične vzorce in prepričanje, da je treba vse probleme reševati znotraj družine, kar ustreza vladajočim političnim in kapitalskim elitam, saj se jim ni treba bati pritiskov javnosti – ker je ta varno zaprta v družinskem krogu. Hkrati se je še povečala družbena ranljivost tistih mladih, ki na družinsko podporo ne morejo računati. Vrstniške mreže so omogočale socializacije v lastni režiji. Če je bila družina nefunkcionalna, se je lahko mladostnik oprl na vrstnike. Danes te možnosti ni več, saj je postala socializacija v lastni režiji, ki je včasih nastajala v prostoru med šolo in družino, skoraj nemogoča.

Koliko so prostore med šolo in družino nadomestile različne oblike elektronskega druženja – spletna družabna omrežja in skupnosti?

Pokazalo se je, da so nove informacijske in komunikacijske tehnologije odigrale zelo pomembno vlogo pri razkroju mladinskih skupnosti. Trg namreč ni odkril samo mladih potrošnikov, ampak je prisluhnil tudi tistim, ki so hoteli mlade ukrotiti in jih spraviti nazaj v družinsko zavetje, saj je industrija zabavne elektronike dosegla, da so otroci sedli za računalnike in se prostovoljno vrnili v svoje otroške sobe. Tudi na tem področju smo bili v Sloveniji nekaj posebnega. Že konec osemdesetih let smo ugotovili, da je bila uporaba domačih računalnikov v Sloveniji precej nad srednjeevropskim, pa tudi zahodnoevropskim povprečjem. Sama menim, da pri tem ni šlo samo za prepričanje staršev, da bodo otrokom računalniška znanja koristila pri izobraževanju in poznejšem iskanju služb, ampak jim je tudi ustrezalo, da so imeli otroke spet doma.

Ali ni bil občutek, da imajo zaradi novih tehnologij otroke spravljene v varnem zavetju otroških sob, le navidezen? Saj večina staršev nima niti najmanjše predstave, kaj otroci v resnici počno za računalniki in kakšne posledice na odraščanje ima lahko odvisnost od elektronske komunikacije.

To je zelo kompleksno vprašanje, o katerem ni prave debate. Na eni strani imamo opravka z moralno paniko, ki podpihuje strah pred tehnologijami ter zahteva omejitve in prepovedi, na drugi strani pa popolno brezbrižnost. Kljub temu lahko že vidimo nekatere stranske učinke. Naše raziskave kažejo, da se otroci kljub številnim elektronskim povezavam čutijo osamljene. Poleg tega ne zaupajo prijateljstvom, v problemih pa so kljub starševski podpori prepuščeni samim sebi.

Kljub temu marsikdo še vedno verjame, da imajo nove tehnologije močan emancipacijski potencial, ki mladim kljub umiku v otroške sobe omogoča družbeno in politično dejavnost, javno delovanje in umik starševskemu nadzoru. Je to pričakovanje upravičeno ali elektronska povezanost mladim daje le utvaro nekakšne avtonomije, zaradi katere niti ne občutijo svoje nesvobode?

Emancipacija mladih skozi tehnologije se je zgodila samo v družinah, ne pa zunaj. Ko smo v zgodnjih devetdesetih letih delali raziskavo med slovenskimi dijaki, smo ugotovili, da ima več kot 90 odstotkov naših dijaških anketirancev svojo sobo – pri čemer je bilo povprečno stanovanje v Sloveniji dvoinpolsobno. Ta podatek je bil zelo zanimiv, saj je pokazal, da so se bili starši pripravljeni umakniti v dnevne sobe, da bi lahko otroci dobili svoj prostor, ki je postal zanje zelo pomemben, saj je bil to njihov edini prostor svobode in avtonomije. Tako so otrokom omogočili, da so se emancipirali doma, znotraj družine, kjer so lahko odločali o marsičem. Vpliv otrok znotraj slovenskih družin je zato zelo velik. Otroci se zelo kmalu kulturno osamosvajajo in začnejo odločati, kaj bodo oblekli, kaj bodo jedli, kaj bo družina počela konec tedna in kam se bo odpravila na počitnice. Znotraj družine se skoraj vse prilagaja otroku, zato se je v Sloveniji vzpostavil nekakšen medgeneracijski mir.

Tak medgeneracijski mir zahteva od staršev veliko odrekanja in prilagajanja. Je to slovenska posebnost ali je ta predanost otrokom značilna tudi za druge zahodne družbe?

Za skandinavske družbe je značilno zgodnje osamosvajanje mladih, vendar k temu pripomore tudi aktivna mladinska politika, ki njihovo osamosvajanje spodbuja. Na drugi strani so za mediteranske države značilne močne družinske vezi, ki tudi niso čisto primerljive s slovenskimi. Za slovensko družbo je značilno, da imajo starši zase zelo nizke zahteve in pričakovanja. Verjamejo v skromnost, odrekanje in vlaganje v otroke. So izjemno potrpežljivi in so se pripravljeni sprijazniti celo s tem, da otroci po vsem njihovem vlaganju in odrekanju nimajo služb in se ne morejo osamosvojiti. Najbolj nenavadno je, da se pri tem sploh ne vprašajo, ali je to normalno. Nasprotno. Z vsem tem se kar nekako strinjajo. Celo tisti, ki ostajajo izključeni, so prepričani, da je nekaj narobe z njimi in ne z družbo.

Od kod ta potrpežljivost?

Mi smo družinsko osrediščena družba, ki se je navadila, da išče solidarnost znotraj sorodniških in družinskih omrežij. Vse probleme poskušamo reševati v družini. Družine so vse prevzele nase – velik del socialne politike, skrbi za izobraževanje, celo zaposlovanja. V Sloveniji večinoma dobijo dobre službe tisti, ki imajo poleg izobrazbe tudi prava družbena in družinska omrežja. Če teh omrežij nimaš, ti tudi boljša izobrazba, ocene in sposobnosti pogosto ne pomagajo prav dosti. Močna družinska omrežja so deloma pozitivna, vendar so postala v Sloveniji preveč vplivna. Poleg tega družbe, ki jo sestavljajo zaprti družinski krogi, praviloma niso solidarne navzven.

Na posledice takega »družinskega« iskanja zaposlitve včasih opozarjate tudi univerzitetni profesorji, saj menda precej prispeva k nemotiviranosti študentov, s katero se srečujete v predavalnicah.

Zavedanje, da so lahko osebne zveze in poznanstva pri iskanju službe pomembnejši od diplome, je le eden številnih razlogov za nemotiviranost študentov. Za večino mladih je postalo izobraževanje nekakšna prisila, čeprav je jasno, da poznomoderno gospodarstvo ne potrebuje toliko univerzitetno izobraženih ljudi, kot jih vsako leto ustvari izobraževalni sistem. Mladi zato izgubljajo vero v to, da je dobra izobrazba pogoj za uspešno zaposlitev, a kljub temu vztrajajo v šoli, ker nimajo druge možnosti. Tudi tisti, ki se jim uspe zaposliti, pogosto pristanejo v zaposlitvah, ki so daleč pod ravnjo njihove izobrazbe. Poleg tega je v izobraževalni proces vključena skoraj tretjina prebivalstva – šolarjev, učiteljev, študentov, profesorjev, dijakov, administracije in vsega, kar sodi zraven –, zato je državi v interesu, da ta sistem deluje, saj podaljševanje izobraževanja pomembno prispeva k socialnemu miru. Navsezadnje je veliko lažje financirati nekaj sto dodatnih vpisnih mest na gimnaziji ali fakulteti kot poskrbeti za prav toliko novih služb.

Že več let opozarjate, da je za Slovenijo značilno pozno osamosvajanje mladih, dolgoletno bivanje pri starših, podaljševanje izobraževanja … Ali ni to logična posledica družinske miselnosti, o kateri govorite? Zakaj bi se mladi osamosvajali, če verjamejo, da imajo doma svoj prostor svobode in avtonomije? Podobno velja za politiko. Zakaj bi se ukvarjala s problematiko mladih, če zaradi požrtvovalnosti staršev in starih staršev vse »nekako deluje«?

V Sloveniji že veliko let vse »nekako deluje«. Nekako deluje izobraževalni sistem, nekako se vzdržuje socialni mir, nekako se je vzpostavilo medgeneracijsko zavezništvo. Starševsko odrekanje otrokom še vedno zagotavlja neke osnovne možnosti. Babice in dedki dajejo del pokojnine vnukom, jim kupujejo ali zapuščajo stanovanja, jim namenjajo svoje prihranke in čas … Vendar pa vse to ne more »delovati« večno. Zato je vprašanje, kako dolgo bo to zdržalo in kdaj se bodo ti družinski viri izčrpali.

Kaj se bo zgodilo, ko se bodo ti viri izčrpali? Gospodarska kriza lahko izčrpavanje družin precej pospeši.

Ko se bodo družinski viri izčrpali, se bo začel krepiti nižji družbeni razred. Ta nižji razred pa svojega nezadovoljstva verjetno ne bo postavil proti pravim razlogom za njihove težave – vladajočim strukturam –, ampak bo svoj gnev usmeril proti robnim družbenim skupinam: Romom, priseljencem, azilantom, izbrisanim in drugim manjšinam. Bojim se, da bo politika njihovo nezadovoljstvo zlorabljala za doseganje lastnih političnih ciljev in umetno vzdrževanje socialnega miru. Politika se žal zelo dobro zaveda, da mora nastajajoči nižji razred pravočasno naščuvati proti notranjemu sovražniku, če hoče odvrniti pozornost od sistemskih družbenih problemov. Ne zanima pa jih, kako nevarna je taka politika. O tem bi jim lahko marsikaj povedali britanski raziskovalci mladine, ki so se v preteklosti naučili, kakršne posledice ima tako razredno razslojevanje in kako dolgotrajne težave povzroča. Če starši iz nižjih razredov ne bodo mogli več poskrbeti za svoje otroke, bodo ti hitro postali velik družbeni problem, ki se bo reproduciral iz generacije v generacijo. Žal imam občutek, da nima naša država nobene strategije, kako nadomestiti družinske socialne varovalke, če te pregorijo. V Sloveniji se v zadnjih letih spet kaže, kako patriarhalna družba smo v resnici in kako majhen segment ljudi – moških, politikov in menedžerjev – ima v rokah skoraj vse vzvode moči. Ti ljudje pa s svojim brezbrižnim odnosom do mladine kažejo le to, da nimajo prav nobene strategije družbenega razvoja.

Po čem se slovenska mladina najbolj razlikuje od grških, italijanskih in britanskih vrstnikov, da mirno ostaja v svojih domačih sobah, namesto da bi se preselila na ulice in opozorila na probleme razslojevanja, brezposelnosti in stanovanjske politike?

Mislim, da se razlikujejo predvsem po omenjenih slovenskih družinskih vezeh.

Čeprav so družinske vezi močne tudi v Italiji in drugih mediteranskih državah?

So, ampak italijanske in grške družine vseeno delujejo drugače. Slovenske družine sicer imajo nekaj tradicionalnih primesi Mediterana, a so hkrati cepljene na protestantske vrednote pridnosti, delavnosti in skromnosti ter katoliškega žrtvovanja. Seveda to niso edine razlike. V Franciji je postal podrazred afriških priseljencev izredno močan. Priseljenska mladina se je sicer rodila in odrasla v Franciji, a je tudi ohranila precej svoje kulture. Pri nas je drugače, saj raziskave kažejo, da priseljenci prevzemajo slovenske vrednote in se jim prilagajajo. Poleg tega se mladi po večini evropskih držav osamosvajajo bistveno prej kot v Sloveniji, zato se morajo prej spoprijeti s svojim realnim stanjem v družbi – z brezposelnostjo, s politično nepomembnostjo in pomanjkanjem življenjskih priložnosti.

Kako pozno osamosvajanje, medgeneracijski mir, skoraj brezpogojno prilagajanje otrokom in podaljševanje izobraževanja vplivajo na generacijo, ki danes odrašča v slovenskih družinskih zapredkih? So tudi zanjo značilni pojavi, na katere opozarjajo nekateri zahodni sociologi, denimo Anthony Giddens – spremenjeni življenjski poteki, brisanje meje med mladostjo in odraslostjo, pojav »mladih odraslih« …?

Največja razlika je, da mladi odrasli ne želijo več spreminjati družbe, v katero vstopajo, ampak so postali individualizirani posamezniki, ki rešujejo svoje osebne probleme. Naše raziskave kažejo, da čedalje več mladih noče biti nič posebnega. Nimajo posebnih vrednot, ampak hočejo biti normalni. Zadošča jim, da so nekaj posebnega znotraj družin, v družbi pa nočejo iskati lastne življenjske poti, eksperimentirati, tvegati …

Svoje energije nočejo vlagati v spreminjanje sveta, ampak v prilagajanje obstoječemu svetu?

Spreminjanje sveta jih sploh ne zanima več. Zanimivo pa je, da spreminjanje sveta ne zanima več niti mladostnikov in poznih adolescentov. Pozna adolescenca je v zadnjih desetletjih postala eno najbolj stabilnih življenjskih obdobij, v katerem so mladi varno spravljeni. Prej je bilo nekaj vsakdanjega, da je mladost burna. Mladost je bila sopomenka za norost in iskanje samega sebe, temu so sledili umirjanje, zaposlitev, poroka, ustvarjanje družine. Danes je ravno obratno. Skoraj vsak šestnajstletnik ve, kaj bo počenjal prihodnjih nekaj let – hodil bo v šolo. Podobno dvajsetletniki, ki bodo verjetno študirali. Po drugi strani pa skoraj noben petindvajsetletnik ali celo tridesetletnik ne ve, kaj bo počel prihodnjih nekaj let. Posledice teh trendov niso nedolžne. Ker so mladi odrasli zaposleni z reševanjem osebnih kariernih in ekonomskih problemov, zanje porabijo veliko večino mladostne energije. Zato mladi odrasli družbi ne delajo problemov in nanje ne opozarjajo.

Na začetku ste zatrdili, da so mladi še vedno dober napovedovalec družbenih trendov. Je nanje v sedanjih okoliščinah še vedno mogoče računati tudi kot na pobudnike družbenih sprememb? Ali bo morala kaka druga družbena skupina prevzeti njihovo nekdanjo vlogo?

Ker mladi želijo in potrebujejo življenjske perspektive, se bodo zagotovo odzvali na ogrožanje svoje ali družbene prihodnosti, čeprav vnaprej ni mogoče napovedati, kdaj in kako se bo to zgodilo. Ključno vprašanje, s katerim bi se morali spoprijeti po vsej Evropi, pa je po mojem mnenju neizkoriščen potencial znanja mladih in prenos tega znanja v prakso. Bolonjska reforma univerz je sicer imela ta cilj, vendar je bila uvedena birokratsko in brez povezave z ustreznimi institucijami in skupinami, ki implementirajo znanje v ekonomiji in družbi. Ena izmed rešitev bi bila uvedba temeljnega državljanskega dohodka za študente, ki bi jim zagotovila vsaj minimalno ekonomsko varnost in samostojnost. Poleg tega bi morali znova uvesti razvojne inštitute, laboratorije in observatorije v gospodarstvo ter vanje vključiti študente. Te institucije bi lahko postale laboratoriji novega znanja in idej, ki bi jih generirali študenti pod mentorstvom izkušenih strokovnjakov. Postopoma bi prišlo tudi do drugačne izbire kadrov za prihodnja delovna mesta, ki ne bi več temeljila na družinskih omrežjih, ampak na znanju in sposobnostih. Tako bi emancipirali znanje, a tudi mlade kot pomemben razvojni potencial družbe. Taka emancipacija pa je bistvena za izhod iz sedanje družbene in ekonomske krize.