Če ste odgovore na omenjena vprašanja – podobno kot večina uporabnikov svetovnega spleta – včeraj iskali na Googlu, vas je najprej napotil na največjo spletno enciklopedijo Wikipedio, a je bila njena angleška stran zaprta. »Takšna bo družba, v kateri ne bomo več smeli svobodno izmenjevati znanja,« so zapisali njeni upravljavci. Družba, kakršno z novima zakonoma o preprečevanju spletnega piratstva (SOPA) in varstvu intelektualne lastnine (PIPA) v zadnjih mesecih domnevno uvajajo ameriški zakonodajalci.

Protestu spletnih enciklopedikov se je ob enodnevnem »vikimrku« pridružilo še več drugih vplivnih spletnih strani (Reddit, WordPress, Boingboing …), ki so prepričane, da lahko nova ameriška zakona z napadom na celotne tehnološke platforme (in ne več posamezne kršitelje) usodno omejita odprti in svobodni internet po vsem svetu, uvedeta nadzor spletnih vsebin, spodbujata cenzuro in zadušita spletno ekonomijo. Za nasprotnim okopom pa so se utrdili tradicionalni založniki, glasbene založbe, filmski studii in drugi lastniki avtorskih pravic, ki spletnim piratom pripisujejo izgubljene dolarske milijarde in delovna mesta.

Njihov dvoboj ima močno kulturno, gospodarsko in politično ozadje. Internetni ideologi so prepričani, da mora internet ostati odprt in nevtralen medij, na katerem lahko vsakdo pod enakimi pogoji širi politične ideje, ustanovi podjetje in si izmenjuje informacije. Uspešna internetna podjetja in organizacije (Google, Facebook, Wikipedia …) uporabljajo internetno ideologijo za uveljavljanje lastnih poslovnih in političnih interesov, saj njihovi poslovni modeli in vpliv temeljijo na svobodni izrabi internetnih virov. Nasprotno koalicijo sestavljajo poslovni interesi stare kulturne industrije, ki hoče ohraniti nekdanje (preživele) monopole in omejiti nove tekmece, ter želja države – tudi slovenske – po večjem nadzoru državljanov, ki ga omogočajo nove tehnologije.

Obe strani uporabljata močne pojme. Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob varnost, zakonitost in red. Velike besede, lobiranje in poslovni interesi pa zamegljujejo zelo preprosto dejstvo, da piratstva na svetovnem spletu ni mogoče »učinkovito« preganjati brez zelo natančnega nadzora internetnega prometa in sprotnega pregledovanja podatkovnih paketkov, ki razkrije njihovo vsebino. Zato bi morali zakonodajalci javno in odprto presoditi, ali zaščita intelektualne lastnine (oziroma njenih lastnikov) upravičuje uvajanje obsežnih in politično občutljivih podatkovnih zbirk internetnega prometa (infrastrukturo nadzora) ali je treba med pripravo protipiratskih zakonov enakovredno upoštevati tudi druge državljanske pravice: do zasebnosti, izražanja, domneve nedolžnosti in sodnega procesa.

Ameriški zakonodajalci te naloge doslej niso opravili. Prav tako ne njihovi evropski kolegi.

(Delo, 19. januar 2011)

Vendar so uporabniki kmalu ugotovili, da Facebook nima namena spoštovati evropske zasebnostne zakonodaje, saj uporabnikom nočejo izročiti vseh podatkov, do katerih so upravičeni.

Teden dni po pogovoru s Schremsom za Sobotno prilogo sem od Facebooka zahteval svoj elektronski »dosje«, ki ga je mogoče naročiti z njihovim spletnim obrazcem. Naslednji dan me je pričakalo elektronsko pismo s povezavo do spletnega mesta, od koder sem lahko prenesel datoteko s podatki. V približno 20-megabajtni datoteki so mi poslali seznam prijateljev, zapise na zidu, zasebna sporočila (poslana in prejeta), vse fotografije, videoposnetke in javno objavljene podatke. V njej pa so manjkali vsi zanimivejši podatki, ki jih je omenjal Schrems: izbrisana sporočila, vabila na dogodke in skupine, senčni uporabniški profili, seznam označenih fotografij in podobno (nekateri primeri datotek so objavljeni na spletni strani kampanje).

Ker z izpisom nisem bil zadovoljen, sem na irsko podružnico Facebooka poslal novo zahtevo (pdf) za dostop do lastnih podatkov (po elektronski in običajni pošti). V spremnem besedilu sem pojasnil, da sem že prejel svoj prvi uporabniški dosje, vendar v njem manjkajo podatki, ki so jih v začetku Schremsove kampanje izročali uporabnikom. Po več kot enem mesecu so mi na elektronski naslov odgovorili (pdf), da se v mojem dosjeju že nahajajo vsi podatki, ki so mi jih »po njihovem mnenju« dolžni izročiti na podlagi direktive 95/46/EC. Zelo podobna pisma so dobili tudi drugi uporabniki, ki so zahtevali dostop do podatkov. Na njihov odgovor sem se že pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu, vendar njihovega odgovora ne pričakujem prav kmalu.

Odziv Facebooka je potrdil Schremsove napovedi, da podjetje kljub evropski direktivi ne bo izročalo uporabniških podatkov. Namesto tega bodo poskušali prepričati irskega informacijskega pooblaščenca, da so zahteve uporabnikov neutemeljene, in hkrati lobirati pri irski vladi, da lahko »preveč stroga« razlaga zasebnostne zakonodaje vznemiri spletna podjetja, ki so jih v zadnjem desetletju privabile irske davčne spodbude. To potrjujejo nekatere nedavne izjave irskih uradnikov in članov vlade, ki se bojijo, da lahko varovanje zasebnosti zmanjša njihovo konkurenčnost in upočasni gospodarski razvoj.

Razmišljanje irskih vladnih predstavnikov ni osamljeno, kar kažejo tudi odzivi na nedavno razkritje dejanske razsežnosti globalne prisluškovalne industrije, za katerega je poskrbela spletna skupnost wikileaks. Ne le, da zahodna podjetja brez zadržkov oskrbujejo nedemokratične režime s tehnologijami za nadzor elektronskih komunikacij in preganjanje političnih nasprotnikov, ampak za svoje početje uporabljajo enaka opravičila kot Facebook. Ko se je podjetje za izdelavo nadzorne opreme Intelligence Support Systems pritožilo uredništvu Wall Street Journala zaradi kritičnega članka o prisluškovalni industriji, so v javnem pismu zapisali, da bi morebitno omejevanje izvoza nadzorne opreme slabo vplivalo na rast ameriškega gospodarstva in zavrlo nastanek novih delovnih mest. Zelo podobno razmišljanje pa je zapisal tudi novinar Daily Beasta Dan Lyons v prispevku, kaj Facebook v resnici meni o naši pravici do zasebnosti.

Max Schrems je v intervjuju izpostavil zelo pomembno vprašanje: ali je kršenje zakonov res samo logična posledica novih poslovnih modelov, na katerih temeljijo internetne storitve, ali ga moramo spregledati kot kriminalno početje, ki ga je treba preganjati in omejiti? Ali smemo spregledati, da je Facebook poslovno uspešen tudi ali predvsem zaradi sistematičnega zavajanja uporabnikov, nezakonitega preprodajanja njihovih osebnih podatkov in namernega prikrivanja, kaj zbira in kaj z našimi podatki v resnici počne? Ali lahko zaupamo podjetju, ki uporabnikom namenoma onemogoča vpogled v podatke in jim s tem odreka pomembno državljansko pravico?

Njegovi odgovori so jasni. Prav tako sklep, da lahko Facebook za zlorabe zares kaznujemo samo njegovi uporabniki, če se poslovimo od storitve in izbrišemo uporabniške račune.

Temni vitez je zato sestavil posebno napravo, s katero je lahko prisluškoval vsem mobilnim telefonom v mestu Gotham, saj je upal, da bo vsaj ena naprava ujela Jokerjev glas in ga izsledila. Pri tej nalogi bi mu moral pomagati nepogrešljiv pomočnik Lucius, a se ni strinjal z Batmanovo metodo. »Vse telefone v mestu si spremenil v mikrofone. To je narobe, neetično in nevarno,« je dejal Lucius. Vztrajal je, da niti superjunak ne more ukrotiti moči, ki jo prinaša taka naprava – ne glede na vse varovalke in dobre namene, zaradi katerih je bila sestavljena. »Vohunjenje za tridesetimi milijoni ljudi ni moje delo. Pomagal ti bom najti Jokerja, vendar bo to zadnje, kar bom naredil. Dokler obstaja tak prisluškovalni stroj, ne morem več delati zate.«

Film režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2008 kljub stripovskemu ozadju ni skrival kritičnih družbenih sporočil. V anarhističnem Jokerju, ki nima drugega namena kot širiti strah in povzročati razdejanje, ki nima nikakršnih zahtev in s katerim se ni mogoče pogajati, je upodobil absolutno zlo terorizma, proti kateremu so se uradno vojskovale Združene države Amerike. V tej vojni so jih čakale podobne dileme kot filmskega Batmana: ali cilj res opravičuje sredstva? Ali ne bomo zaradi sistematičnega kratenja človekovih, zasebnostnih in drugih pravic postali enaki ali hujši negativci kot tisti, ki jih preganjamo? Ali ni največja zmaga terorizma nad demokracijo prav uvajanje izjemnih razmer, ukinjanje državljanskih svoboščin in uvajanje družbe nadzora v imenu varnosti?

Luciusove besede so povzele dolgoletna prizadevanja ameriških borcev za državljanske pravice, ki so opozarjali na izjemen razmah elektronskega prisluškovanja po enajstem septembru. Ameriški zvezni preiskovalci (FBI) in tajne službe (Cia, NSA …) so z zakonom o domovinski varnosti (Patriot act) pred desetimi leti pridobili skoraj neomejena pooblastila. Smeli so nadzorovati ves nacionalni in mednarodni elektronski promet – sporočila, telefonske klice in klepete na družabnih omrežjih. Brez sodnega naloga ali utemeljenega suma so preverjali domače in tuje državljane, ki so imeli podatke shranjene na ameriških strežnikih (elektronsko pošto, osebne profile …). Države so začele razvijati vohunsko programje in ga skrivaj nameščati na računalnike in mobilnike osumljencev, povečali so se tudi izdatki za razvoj elektronskega vojskovanja – virusov, črvov in drugih orožij, s katerimi je mogoče napasti nasprotnikovo infrastrukturo (lani so neznanci s takim programom napadli iranski jedrski reaktor v Bušerju).

Ker izrednih protiterorističnih ukrepov ni odpravila ali omilila nobena »mirnodobna« vlada – ne Barack Obama ne nova evropska komisija –, so se filmski strahovi Batmanovega pomočnika zelo kmalu uresničili.

Ko so bili najbolj razvpiti teroristični jokerji mrtvi ali pogrešani, je lahko mogočna prisluškovalna naprava prevzela druge naloge – kljub vztrajnim dokazovanjem kritikov, da je množično prisluškovanje neučinkovito, sporno ali celo neustavno. Politiki so hoteli pokazati, da skrbijo za varnost državljanov, zato so po hitrem postopku in brez razprave sprejemali nove »odločne« protiteroristične zakone, sporazume in direktive. Tajne in varnostne službe so vztrajale, da se brez neomejenega dostopa do podatkov ne morejo učinkovito bojevati proti globalnemu terorizmu ali pravočasno predvideti novih napadov. Policija (tudi slovenska) je trdila, da so večja pooblastila koristna tudi takrat, ko se ne bojujemo proti teroristom, saj jim bo precejanje komunikacijskih podatkov pomagalo loviti kriminalce. Nato so jim sledili še lastniki avtorskih pravic, ki so protiteroristične in protikriminalne prisluhe skušali uporabiti za preganjanje spletnega piratstva in izmenjave datotek.

Lobiranje obveščevalcev, policije in založnikov ne bi bilo tako uspešno, če bi njihovi interesi trčili ob enakovredne protiuteži: zahteve po varovanju zasebnosti, pravice do obtožnice in sodnega procesa ter učinkovite varovalke pred nezakonitimi prisluhi. Vendar se to ni zgodilo, zato danes učinkovitega nadzora nad nadzorniki – državnimi ali zasebnimi – skoraj ni.

Primerov nenadzorovanih elektronskih nadzornikov v zadnjih tednih ni manjkalo. Petindvajsetletni ameriški heker Trevor Eckhart je na spletu objavil posnetek, kako posebna programska oprema (carrier iq) skrito spremlja vse, kar se dogaja s telefonom: zapisuje klice, sporoča lokacijo, shranjuje kratka sporočila in popisuje spletna iskanja (ta program so operaterji brez vednosti uporabnikov namestili na 150 milijonov ameriških mobilnikov z operacijskimi sistemi ios, android in blackberry). Sodelavci slovenske računalniške revije Monitor so v decembrski številki pokazali, kako popolna prisluškovalna naprava je lahko mobilnik, če je na njem skrit vohunski program, ki ga je mogoče legalno kupiti na spletu (oddaljen vklop mikrofona, branje elektronske pošte, vklop kamere …). Za najbolj obsežno razkritje pa je znova poskrbela spletna skupnost wikileaks, ki je skupaj z nekaterimi mediji (OWNI, Washington Postom, L’Espressom …) izdelala zemljevid globalne prisluškovalne industrije (spy files).

Wikileaks je pridobil več kot 1100 notranjih dokumentov, prodajnih katalogov in navodil za uporabo, ki jih naročnikom pošiljajo ponudniki nadzornih naprav in sistemov za prestrezanje elektronskih komunikacij. Iz njih je razvidno, kdo so največji ponudniki vohunske opreme (Nokia-Siemens, Amesys, Quosmos …), kakšne so njihove zmogljivosti, kdo so njihovi odjemalci in katera področja prisluškovalnega trga so najbolj zanimiva. Ocenili so, da prisluškovalna industrija trenutno ustvari vsaj pet milijard dolarjev na leto. Največ ponudnikov prodaja rešitve za spremljanje internetnega prometa, sledijo telefonski klici, kratka sporočila, prepoznavanje govora in lokacijsko sledenje. Veliki proizvajalci izdelujejo sisteme za množično spremljanje elektronskega prometa, ki lahko zajamejo celotne države in hkrati pri izbiri naročnikov niso pretirano tankovestni, saj so oskrbovali tudi predsednika Gadafija v Libiji in trenutno sodelujejo z režimom v Siriji. Med pregledovanjem dokumentov so našli celo podjetje, ki je v brošuri oglaševalo »iskanje političnih nasprotnikov«.

Njihova dejavnost je večinoma legalna, saj sistemi za elektronski nadzor uradno ne sodijo med »orožje« ali »prisilna sredstva«, ki jih zahodna podjetja ne smejo prodajati nedemokratičnim režimom. Prodajalci trdijo, da ne morejo vplivati na uporabo njihovih izdelkov ali prevzeti odgovornosti za zlorabe, čeprav med »usposabljanjem« naročnikov zelo dobro spoznajo njihove želje in potrebe. Prav tako ni prepovedano nameščanje vohunskega programja na mobilnike, dokler operaterji z njim »skrbijo za večjo zanesljivost omrežja« ali »izboljšujejo uporabniško izkušnjo«. Večji prekršek lahko naredi uporabnik, ki bi se hotel s pomočjo spletnih navodil znebiti vohunskega programa, saj bi s takim posegom prekršil naročniško pogodbo in izgubil garancijo za mobilno napravo.

Vohunsko programje danes ni samo spremljevalec globalnega protiterorističnega boja in zagotavljanja nadzorovane varnosti, temveč je postalo tudi nevidna cena za uporabo mobilne telefonije, družabnih omrežij, elektronskega bančništva in drugih pridobitev informacijske družbe. Skrb za elektronsko zasebnost je doslej od uporabnika zahtevala veliko odrekanja, znanja in samodiscipline, saj je moral ročno izklapljati vohunske funkcije, šifrirati dopisovanje, se odreči številnim spletnim storitvam ali zanje plačati precej višjo ceno. Vendar se tudi obdobje prostovoljnega elektronskega puščavništva vse hitreje izteka, saj poskušajo avtorji novih internetnih zakonov in sporazumov (protiponarejevalnega sporazuma ACTA, protipiratskega zakona SOPA …) postopoma kriminaliziralizirati vse oblike izogibanja elektronskemu nadzoru in še bolj zaščititi prisluškovalce, kar bi bilo še pred desetimi leti politično nesprejemljivo – v imenu varnosti, gospodarske rasti in nacionalnih interesov.

Filmski Batman je na koncu spoznal, da je njegova prisluškovalna naprava v resnici prenevarna celo za superjunaka, zato ni nasprotoval, ko jo je njegov pomočnik po lovu na Jokerja uničil. V resničnem svetu batmani niso tako preudarni.

(Sobotna priloga Dela, 10. december 2011)

Ker o samem sporazumu nisem izvedel ničesar, sem po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za vpogled v dosje ACTA, ki ga hranijo na gospodarskem ministrstvu (besedilo sporazuma, zapisniki pogajanj, morebitne analize gospodarskih in pravnih vplivov …).

Državni sekretar na ministrstvu Andrej Piano je na zahtevo odgovoril:

»V zvezi z vašo prošnjo z vašo prošnjo za vpogled v dosje ACTA vam sporočam, da je večina dokumentov v tem dosjeju označena z oznako CONFIDENTAL, RESTREINT ali LIMITE. Ti dokumenti se morejo posredovati javnosti saj tako določa informativna opomba generalnega sekretariata Sveta Evropske unije iz leta 2006. Vse slovenske depeše, ki tudi vključujejo razprave v zvezi z ACTO pa so označene pod zaupno. Ker ta gradiva ne sodijo v katalog informacij javnega značaj Vam jih žal ne morem posredovati.«

Zelo podoben odgovor so v začetku meseca prejeli tudi aktivisti FFII, ki so zahtevali, da morajo biti pogajanja o tako pomembnem sporazumu transparentna, saj dosedanja skrivnostnost nasprotuje vsem načelom demokratičnosti in evropskega parlamentarizma.

Kljub temu so z ministrstva poslali tri dokumente, ki ponujajo nekaj vpogleda v ACTA in razloge, zakaj slovenska država sporazum podpira:

• predlog sklepa Sveta EU o podpisu ACTA med Evropsko unijo in njenimi državami članicami (v slovenščini in angleščini), v katerem je tudi predlog (besedilo) sporazuma
• sklep slovenske vlade o podpori
• »prečiščeno« spremljevalno gradivo, v katerem so razlogi za slovensko podporo

V spremljevalem gradivu je med drugim zapisano, da Slovenija podpira sporazum brez pridržkov. Avtorji obrazložitve so ocenili, da sporazum ne bo prinesel nobenih sprememb za pravni red (»Sporazum je namenjen izključno uveljavljanju pravic zato ne posega v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine.«). Prav tako ne bo obremenil javne uprave, okolja in proračuna. Sloveniji bo kvečjemu koristil, saj bo »omogočal večjo učinkovitost v boju proti ponarejanju«.

Iz gradiv je razvidno, da Slovenija ni izdelala nobenih lastnih ocen in učinkov sporazuma ACTA. Prav tako ni obravnavala pomislekov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma, ali problematizirala tajnosti pogajanj.

Članice EU to možnost imajo, kar je nedavno pokazal nizozemski parlament. Poslanci so sklenili, da ACTA ne bodo podprli, dokler vsa pogajalska besedila ne bodo javno objavljena. Vprašanje, ali bodo podobno transparentnost zahtevali tudi slovenski poslanci, je seveda retorično.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. novembra 2011

Aktivizem najvidnejšega predstavnika wikileaks Juliana Assangea ni bil združljiv s pravili, po katerih deluje medijska panoga. Njegove osebnostne lastnosti so ga oddaljile od nekdanjih sodelavcev in simpatizerjev, ki so po ločitvi ustanovili nove wiki poskuse ali o wikileaks napisali knjige. Številni medijski napadi in nerodne izjave so močno omajali zaupanje javnosti v organizacijo, ki je zagovarjala osvobajanje podatkov, da bi državljani laže nadzirali politiko in kapital. Kljub temu je wikileaks z razkritjem diplomatskih depeš trajno zaznamoval vse udeležence zgodbe: medije, politike, diplomate in običajne uporabnike interneta.

Kakšna je ob prvi obletnici zapuščina wikileaks?

Leto wikileaks

Čeprav je wikileaks v preteklih letih večkrat poskrbela za odmevna razkritja – mučenje zapornikov v Guantanamu, seznam članov britanske skrajne nacionalistične stranke BNP, pisma guvernerke Aljaske Sarah Palin, dopisovanje klimatologov, ki so domnevno pretiravali z grožnjo okoljskega segrevanja –, jim je šele sodelovanje s tradicionalnimi mediji na primeru ameriških diplomatskih dopisov prineslo globalno prepoznavnost.

Wikileaks je prve diplomatske depeše objavila sredi februarja – osebne profile islandskih poslancev, kot so jih videli na ameriškem veleposlaništvu –, vendar so jih zasenčila druga razkritja. Petega aprila so televizijske mreže prikazale iraški posnetek ameriškega vojaškega helikopterja, iz katerega so vojaki streljali na novinarje in civiliste. 26. julija se je na spletu znašlo 91.000 zaupnih vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu. Oktobra je sledilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških zapisov o iraški vojni med letoma 2004 in 2009, nato se je konec novembra začelo tudi postopno objavljanje poročil, ki so jih med letoma 1966 in 2010 sestavili ameriški diplomati.

Wikileaks je do januarja 2011 skupaj s časopisi objavila nekaj več kot 2000 od skupaj 251.287 depeš. Vsi preostali dokumenti so bili razkriti septembra letos, ko je novinar Guardiana David Leigh v knjigi o wikileaks objavil geslo za celotno zaklenjeno zbirko, zato jo je začasno odprl tudi wikileaks (dokler jim ni zmanjkalo denarja). Vendar dokončno razkritje ni pritegnilo toliko medijske pozornosti kot prva razkritja.

Zapisi o Afganistanu in Iraku so potrdili, da je število civilnih žrtev daleč večje od uradnih ocen, in razkrili neštete primere napadov na civilne cilje, sodelovanje Američanov pri mučenjih in izvensodnih pobojih in nenačelne pakte z lokalnimi milicami. Diplomatski zapiski so pokazali manj diplomatsko plat ameriških veleposlanikov, ki so v poročila zapisali marsikatero preveč odkritosrčno analizo stanja v gostiteljski državi ali komentar o lokalnih politikih (»neodločnost« nemške kanclerke Angele Merkel, »nastopaštvo« francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja …). Potrdili so večino domnev o naravi ameriške zunanje politike (interesih na Bližnjem vzhodu …) in njene prepletenosti z domačimi nadnacionalkami. V njih so se znašli tudi nekateri slovenski politiki – Janez Janša, Dimitrij Rupel in Zoran Janković – ter domače politične teme: Patria, nastavljanje urednikov v medijih, izbira pogajalcev pri arbitraži s Hrvaško in pošiljanje slovenskih vojakov v Irak.

Zadrega ameriške diplomacije je bila velika. Prav tako prepričanje, da je treba krivce za to sramoto čim prej poiskati in kaznovati.

Preganjanje krivcev

Prvi odzivi ZDA so bili pričakovani: zapreti odtekanje informacij in doseči umik spornih vsebin s svetovnega spleta.
Zaostrili so varnostno politiko in radikalno zmanjšali število ljudi, ki so lahko z računalnikov presnemavali podatke (do depeš je lahko prej dostopalo skoraj tri milijone uradnikov). Njihovi predstavniki so prepričevali diplomatske sogovornike, da je wikileaks teroristična organizacija, ki je ne sme gostiti nobena spodobna država. Amazon in Apple sta umaknila vsebine in aplikacije wikileaks s strežnikov in spletnih trgovin. Kartična podjetja (Visa, Mastercard …) in drugi ponudniki elektronskih plačil (Paypal) pa uporabnikom niso dovolili pošiljanja donacij za vzdrževanje strežnikov in pravno pomoč.

Vlade po vsem svetu so bile zaradi strahu pred podobnim incidentom pripravljene podpreti zakone in sporazume, ki so obljubljali strožji nadzor interneta in pregon kršiteljev brez sodne odredbe. Hkrati so postajale ohlapnejše tudi definicije, kaj sodi med »vohunjenje«, »terorizem« ali »piratstvo«. Julian Assange se je zato vse teže izogibal aretaciji. Decembra lani se je vdal britanski policiji in se do danes poskuša izogniti izročitvi švedskim sodiščem, ki ga želijo zaslišati zaradi domnevnega posilstva (zagovarja se iz hišnega pripora).

Manj sreče je imel ameriški vojak Bradley Manning, ki so ga aretirali v Iraku maja lani. Obtožili so ga, da je na računalnik prenesel zaupne podatke in jih izročil wikileaks. Nato so ga zaprli v virginijsko mornariško oporišče Quantico, kjer je bil po navedbah organizacije Amnesty International brez uradnega zaslišanja izpostavljen zelo krutim razmeram (samici, različnim oblikam psihološkega mučenja …).

Ameriških oblasti niso omehčali niti pritiski domače javnosti in pravnih strokovnjakov, da je njihovo obravnavanje vojaka Manninga nečloveško in neustavno. Še manj posluha so imeli za argumente, da je Manning morda ravnal kot »žvižgač« (whistleblower) – državljan, ki je hotel z razkritjem dokumentov le opozoriti na nepravilnosti, ki se sistematično dogajajo v Iraku, Afganistanu in drugih delih sveta.

Vzpon »podatkovnega novinarstva«

Množično razkrivanje zaupnih dokumentov je presenetilo tudi tradicionalne medije. Zaradi vse bolj nizkega zaupanja javnosti v medije, politiko in druge institucije je začel Assange pridobivati podobo nekakšnega odrešenika, ki je osvobodil informacije, zaklenjene v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Novinarji in medijske hiše so se morali zagovarjati pred očitki, da mora anonimna spletna skupnost opravljati delo, ki ga sami niso več sposobni: pridobivati skrite informacije, razkrivati zakulisno delovanje mednarodne politike in si prizadevati za transparentnejše vodenje države. Časopisi, ki so sodelovali z wikileaks, pa so spoznali, da nimajo ljudi, ki bi znali osmisliti stotisoče razkritih dokumentov.

Novinarji, programerji in oblikovalci, ki imajo smisel za številke, so postali v medijskih ustanovah vse bolj iskani. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so se britanski mediji v zadnjih letih zelo zanimali za študente, ki so v zaključnih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Nekateri mediji, zlasti britanski Guardian, so začeli v ideji podatkovne odprtosti in transparentne družbe iskati svoje novo poslanstvo. Na vzpon »podatkovnega novinarstva« so se odzvali tudi finančni vlagatelji in organizacije, ki podpirajo novinarsko delo, saj so med letošnjimi prejemniki štipendij in zagonskega kapitala prevladovale zamisli, ki so obljubljale osmišljanje informacijskih tokov in povezovanje podatkovnih zbirk.

Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri Guardianu, in David Donald, analitik washingtonskega centra za javno integriteto, sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala, da se je novinarsko poročanje po wikileaks nekoliko spremenilo. Iskanje in prikazovanje podatkov je postala pogostejša sestavina novinarskih prispevkov, prav tako iskanje podatkovnih zgodb. Vendar so bile te spremembe pogosto le površinske (več tiskanih in spletnih infografik), saj je ostala uredniška politika nespremenjena. Mediji niso vlagali v izobraževanje novinarjev ali krepili »podatkovnih« redakcij, uresničila so se tudi svarila, da izpostavljenost informacijam še ne pomeni boljšega razumevanja zapletenih družbenih problemov in ne prinaša sprememb.

Prva obletnica objave ameriških diplomatskih depeš prinaša zelo malo spodbudnih sporočil. »Vsem dobro znano« delovanje diplomacije je ostalo nespremenjeno in še bolj skrivnostno. Julian Assange in Bradley Manning sta v zaporu. Ameriški vojaki ostajajo v Iraku in Afganistanu, administracija Baracka Obame ni zaprla zapora v Guantanamu. V ZDA in EU nastajajo zakoni, zaradi katerih bo internet precej bolj zaprt, kot je bil tisti, ki je omogočil fenomen wikileaks. Mobilizacijska sposobnost wiki naslednikov pa bo zaradi medijske zasičenosti in okrnjenega ugleda predhodnice bistveno manjša – ne glede na razkrite informacije.

Primer wikileaks zato predvsem nakazuje, kaj čaka prihodnje zagovornike transparentnejše države in svobode govora. Trd boj za pravice, ki se še danes zdijo samoumevne.

V zadnjem prispevku za Sobotno prilogo sem na kratko predstavil glavne značilnosti zakona SOPA in sporazuma ACTA. Ker je med pogajalci tudi EU, me je zanimalo, kakšno stališče ima do ACTA slovenska država in kaj o njej menijo slovenski evroposlanci.

Do zaključka redakcije se je odzvala večina poslancev. Iz kabineta Lojzeta Peterleta so odgovorili z nekajdnevno zamudo, na vprašanja že drugič ni odgovarjal Jelko Kacin. Poslanci z besedilom in problematiko večinoma niso bili seznanjeni, zato se bodo do ACTA opredelili pred glasovanjem, verjetno pa bodo glasovali usklajeno s poslanskimi skupinami.

Zaradi nazornosti objavljam celotne odgovore.

Od poslancev sem hotel izvedeti:

1. Je parlamentu (in parlamentarcem) že znano končno besedilo ACTA? Ste z njim seznanjeni vi osebno?
2. Kakšno je vaše stališče do sporazuma ACTA? Ga podpirate? Mu nasprotujete? Se do njega ne opredeljujete? Predlagate spremembe, da bi bil sprejemljivejši? Kakšno je stališče vaše poslanske skupine?
3. Ali ste vi ali vaša poslanska skupina sodelovali pri nastajanju deklaracije WD 12 o ACTA iz leta 2010? Ste jo podprli? Ji nasprotovali? Se niste opredeljevali?
4. Kako boste glasovali, ko bo parlament znova odločal o sporazumu ACTA?

Milan Zver je v telefonskem pogovoru povedal, da se z ACTA doslej ni ukvarjal in se bo pri glasovanju prilagodil strankarskim kolegom. Na vprašanje, kako bo glasovala stranka, pa je dejal, da so pri vprašanjih intelektualne lastnine načeloma zagovorniki strožjega preganjanja piratstva, ker povzroča gospodarsko škodo in uničuje delovna mesta.

Mojca Kleva je zapisala, da je besedilo sporazuma ACTA trenutno še v rokah Evropske komisije, kjer čaka na odobritev s strani Sveta Evropske unije, preden bo lahko o sporazumu odločal v Evropski parlament. Prepričana je, da bo sporazum v prihodnjih mesecih postal ena izmed perečih tem v Evropskem parlamentu, saj je parlamentarce v preteklosti že zmotila netransparentnost, s katero se je pripravljala ACTA.

»Pomembno je, da zagotovimo, da sporazum ACTA ne bo vplival na varovanje pravice do zasebnosti, npr. pri pregledu osebnih stvari in prtljage potnikov na mejah, pri pregledu datotek na računalniku, ki so namenjene osebni uporabi, nenazadnje pri svobodi obveščanja in izražanja prek interneta. To je hkrati tudi stališče moje poslanske skupine.

Glede na to, da sem delo evropske poslanke začela opravljati šele maja 2011, pisne deklaracije o sporazumu ACTA nisem podpisala, sta pa bila dva izmed pobudnikov pisne deklaracije tudi predstavnika poslanske skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Strinjam se z vsebino pisne deklaracije, saj menim, da je bilo potrebno opozoriti na pomanjkljivosti takratnega sporazuma. Pisna deklaracija se je zavzela za to, da ponudniki dostopa do interneta ne bi bili odgovorni za podatke, ki se pretakajo po njihovih omrežjih, opozorila je na na problem harmonizacije evropske zakonodaje o avtorskih pravicah ter na omejitve svobode izražanja.

Evropske poslanke in poslanci moramo sporazum najprej podrobno preučiti preden podamo kakršnokoli odločitev. Držali se bomo zastavljenih smernic in načel, pomembno pa je, da izvajanje sporazuma ACTA ne bo imelo učinka na temeljne pravice in varstvo podatkov ter na dosedanja prizadevanja Evropske unije za uskladitev ukrepov uveljavljanja pravic intelektualne lastnine.«

Tanja Fajon je povedala, da s končnim besedilom ni seznanjena. Do besedila se v tem trenutku ne more dokončno opredeliti, saj ji manjkajo nekatera ključna mnenja (prav tako poslanski skupini). Delno pa je svoje stališče pojasnila že s podpisom pisne izjave (5)WD 12 (pdf), s katero je 377 evropskih poslancev od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka.

»S&D poslanci horizontalne delovne skupine (odbori LIBE, JURI, IMCO) in zainteresirani poslanci so se na rednem mesečnem sestanku o intelektualnih pravicah (8. novembra letos) sicer dotaknili tudi ACTE in največjih zagat v zvezi s tem sporazumom, vendar pa bo ACTA glavna točka na dnevnem redu 6. decembra. Takrat bodo razpravljali o pravnem mnenju, ki ga bo o ACTI na prošnjo INTA izdelala pravna služba EP (pravni temelji za sprejetje sporazuma; skladnost z acquis ipd).

Kljub temu da, kot rečeno, pravna služba pripravlja mnenje, bo tudi LIBE kot odgovorni odbor za varovanje pravic državljanov, človekovih pravic in temeljnih pravic na ozemlju Unije na pobudo skupine Zelenih (pobuda je bila podana konec oktobra) pripravil svoje mnenje.

Mnenje pristojnega odbora, ali je ACTA sporazum, skladen z acquis in ali ščiti temeljne pravice, bo v razpravi o ACTI izjemno koristno in pomembno. Kot kompetenten odbor bo LIBE dodatno osvetlil razpravo in pomembno vplival na odločanje parlamenta.

O glasovanju se bom odločila glede na besedilo sporazuma ter izsledke odbora in politične skupine, upoštevajoč tudi opozorila in mnenja civilne družbe in organizacij.«

Ivo Vajgl je pojasnil, da je v Evropskem parlamentu za sporazum ACTA pristojen odbor INTA ( za mednarodno trgovino). Besedilo sporazuma je po njemu dostopnih informacijah že v Evropskem parlamentu, interni postopki na pristojnem odboru že tečejo, vendar mora Svet EU podpis sporazuma formalno še odobriti, zato se bo dokončna potrditev v Evropskem parlamentu najverjetneje zgodila šele prihodnje leto.

»Politična skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo – ALDE, katere član sem, je aktivno vključena v obravnavo tega vprašanja, sodelovala je tudi pri nastajanju omenjene deklaracije WD 12 in si prizadevala za transparentnost pogajanj o sporazumu ter od Evropske komisije zahtevala celovite ocene vseh posledic oz. vplivov sporazuma tudi z vidika človekovih pravic.

ALDE sicer sprejetje sporazuma v načelu podpira, prizadevamo si za zagotovitev potrebnih standardov proti ponarejanju v vseh sodelujočih državah. Sporazum bo pomemben za celo vrsto različnih področij, kjer prihaja do ponarejanja – področje ponarejenih zdravil, denimo, po razpoložljivih podatkih predstavlja skoraj 10 odstotkov svetovne trgovine – tovrstna ponarejena in posledično zdravju nevarna zdravila so navadno namenjena v najrevnejše države sveta. To je zgolj eden izmed vidikov problematičnosti ponarejanja.«

Romana Jordan Cizelj je odgovorila, da dosje ACTA sodi na področje odbora za državljanjske pravice in svoboščine (LIBE), a sama ni članica tega odbora.

»Praktikantka iz moje pisarne se je podrobno pozanimala o ACTI in prišla do zaključka, da pristojni odbor še ne obravnava te teme. Poslanska skupina Evropskih ljudskih strank (ELS) se še ni opredelila glede mnenja o ACTI. Med avtorji pisne deklaracije z naslovom ‘Pisna deklaracija o premajhni preglednosti postopka, povezanega s trgovinskim sporazumom proti ponarejanju (ACTA), in morebitni sporni vsebini’ je tudi članica ELS, Zuzana Roithova.

Resolucija je bila popodpisanapisana s strani poslancev ELS. Sama sporazuma nisem podpisala, ker sem bila na bolniški. Z omenjeno vsebino se bom podrobno seznanila, ko bo tema prišla na dnevni red za obravnavo pred glavnim plenarnim zasedanjem.«

Asistent Lojzeta Peterleta je odpisal, da je novo različico ACTA Evropska komisija že objavila, besedilo pa bo dokončno obdelano na odboru za mednarodno trgovino, pri katerem Peterle ne sodeluje.

»Poslanska skupina Evropske Ljudske Stranke (ELS) je podprla Acto in verjame da mednarodni sporazum proti ponarejanju blaga, je zaščitni ščit za evropsko industrijo. Tako je bilo tudi objavljeno v poročilu poslanke Gallo in v sporočilu za javnost Evropskega Parlamenta, takoj za tem ko je Evropski Parlament sprejel Acto v letu 2010. Lansko leto je gospod Peterle podprl deklaracijo WD 12. Za končno odločitev glede novega sporazume Acta, bo pa še počakal na debato nove v odborih.«

Prav tako so tiskano izdajo zamudili na gospodarskem ministrstvu, ki je pristojno za pogajanja in stališča, povezana z ACTA.

Na ministrstvo sem naslovil naslednja vprašanja:

1. Kakšno je Slovensko stališče do sporazuma ACTA – ga podpira, ima kake zadržke?
2. Kdaj boste seznanjeni s končnim besedilom?
3. Kako je nastajalo slovensko mnenje o sporazumu? Kdo vse je sodeloval, s katerimi ministrstvi in organizacijami je usklajeno?
4. Je bila izdelana kaka analiza posledic in koristi sporazuma na Slovenijo? Gospodarskih, pravnih, zakonodajnih?

V ponedeljek so mi odgovorili (pdf), da Slovenija podpira podpis omenjenega trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju. To stališče je bilo potrjeno na seji Vlade RS in na Odboru za zadeve Evropske Unije Državnega zbora RS.

Povedali so tudi, da so bile države pogajalke ves čas seznanjene z aktualnim besedilom. Zatrdili so, da so slovenski predstavniki med pogajanji podpirali sklenitev sporazuma, »pri čemer so, tako kot vse druge članice EU, zagovarjali mnenje, da dogovorjene obveznosti ne smejo iti prek dosežene ravni EU acguisa.«

Zadnjemu vprašanju – o morebitnih analizah posledic in koristi sporazuma na Slovenijo – so se na ministrstvu izognili. Iz neuradnih pogovorov z nekaterimi poznavalci področja intelektualne lastnine pa je mogoče sklepati, da ni bila opravljena nikakršna analiza posledic ACTA. Prav tako med pogajanji niso obravnavali kritičnih argumentov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma.

Related articles

• EU Parliment To Vote On ACTA Soon; Take Action Now (tech.slashdot.org)
• Europeans: EU to vote on ACTA, get informed and involved! (boingboing.net)
• ACTA Faces Criticism at WTO and in the United States (donttradeourlivesaway.wordpress.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. november 2011, foto: Dominik Steinmair

Počutim se kot nori okoljevarstvenik iz šestdesetih let

Podobno nehvaležno nalogo imajo danes tisti, ki opozarjajo na problematiko elektronske zasebnosti, je prepričan Schrems. Velika internetna podjetja in trgovci se danes obnašajo podobno kot nekdanji tovarnarji. Od uporabnikov pridobivajo velike količine surovin – osebnih podatkov, jih nato shranjujejo, obdelujejo in preprodajajo. Če pri tem namenoma kršijo zakone, zavajajo in teptajo pravico uporabnikov do zasebnosti, se jim ne bo zgodilo nič hudega. Običajni državljani se zaradi visokih stroškov in pravno zapletenega področja ne odločajo za tožbe, države pa za strožjo regulacijo niso motivirane, ker nočejo omejevati obetavne gospodarske panoge in ker so tudi same postale velike zbiralke podatkov.

Nekaznovano namerno zavajanje uporabnikov in kršenje zakonov je Maxa zmotilo tudi pri največjemu spletnemu družabnemu omrežju facebooku. Od podjetja je zahteval, naj mu izročijo vse podatke, ki so jih zbrali v treh letih njegove uporabe družabnega omrežja. Ker mu podatkov najprej niso hoteli poslati, je proučil evropsko zakonodajo in se pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu, ki je pristojen za irsko podružnico Facebooka. Ko je od Facebooka prejel zahtevane podatke – teh je bilo za več kot 1200 strani –, je sprožil odmevno kampanjo Evropa proti Facebooku, v kateri je pozval uporabnike, naj od Facebooka množično zahtevajo podatke (objavil je tudi natančna navodila) in pozovejo evropske regulatorje, naj dosledneje izvajajo zakone za varovanje zasebnosti.

Zaradi njegove pobude je irski informacijski pooblaščenec na Facebooku že opravil inšpekcijo, uporabniki pa so upravitelje omrežja zasuli z desettisoči zahtevkov za vpogled v shranjene podatke. O kampanji je pisala večina avstrijskih in nemških medijev. Uporabniki so zasuli facebook s podatkovnimi zahtevami, nato so postali nanjo pozorni tudi ameriški spletni forumi in tehnološki blogi.

Se ob taki medijski pozornosti še počuti kot nori okoljevarstvenik iz šestdesetih let? Še vedno, je po krajšem premisleku pritrdil sogovornik. Danes se nam sicer zdi samoumevno, da onesnaževalce kaznujejo in zapirajo. Vendar pozabljamo, da je trajalo več desetletij, preden smo postali občutljivi na okoljski kriminal. Spletna družabna omrežja pa uporabljamo šele nekaj let.

Se imate za pripadnika »digitalne generacije«?

Računalnik uporabljam od sedmega ali osmega leta. Programirati sem se naučil kmalu zatem, sveta brez interneta in mobilne telefonije se skoraj ne spomnim, redno uporabljam družabna omrežja in druge spletne storitve. Če upoštevam še starost, bi me sociologi verjetno res uvrstili v digitalno generacijo. Zakaj?

Digitalna generacija je domnevno tako zraščena z računalniki in internetom, da o zasebnosti niti ne razmišlja več. Kot je dejal ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg: zasebnost ni več družbena norma. Vse je javno, vse je treba deliti z drugimi. Vi pa ste kljub svoji generacijski pripadnosti sprožili kampanjo, v kateri trdite nasprotno: zasebnost je še vedno pomembna in internetna podjetja jo morajo spoštovati.

Trditve, da moje generacije ne zanima zasebnost, niso resnične. Prepričan sem, da bi vsakogar zaskrbeli sporni posegi v zasebnost, če bi se jih zavedali. Problem vidim drugje. Ko uporabljamo spletne storitve, kakršna je facebook, vidimo le površino: podobe na zaslonu računalnika, naše zapiske, komentarje prijateljev, objavljene fotografije in elektronska sporočila. Ne vidimo pa tistega, kar se dogaja v ozadju. Ne pomislimo, da so to zasebna podjetja, ki ustvarjajo prihodke z zbiranjem, obdelovanjem in preprodajanjem naših podatkov. Prav tako ne vemo, da so pri tem pripravljeni kršiti zakone, če izračunajo, da se jim to splača. S tem spoznanjem se je začela tudi naša kampanja proti Facebooku.

S spoznanjem, da Facebook namenoma krši zakone o varovanju zasebnosti in potrošniških pravicah?

Da. Dolgo sem bil prepričan, da je velika internetna podjetja uspeh pač malce prehitel – da so prehitro zrasla, zato njihovi ustanovitelji niso mogli predvideti vseh posledic, ki jih bo imel njihov uspeh na dojemanje in varovanje elektronske zasebnosti. Prav tako sem upošteval, da zakoni vedno zaostajajo za tehnološkimi spremembami, zato pravniki še nimajo odgovorov na vse zadrege, ki jih prinaša svetovni splet. Verjel sem, da se spletna podjetja, države in uporabniki še skupaj privajamo na novo okolje in se učimo iz napak. Vendar sem letos pomladi spoznal, da sem bil zelo naiven.

Kaj se je zgodilo letos spomladi?

Udeležil sem se študentske izmenjave in preživel pomladni semester na kalifornijski univerzi Santa Clara. Ker je bilo moje študijsko področje elektronska zasebnost, smo poslušali številne nastope gostujočih predavateljev, med katerimi so bili tudi predstavniki velikih internetnih podjetij. Že po nekaj predavanjih sem videl, da imajo ameriški podjetniki na zakone precej drugačen pogled kot evropski. Zakoni jim ne pomenijo pravnega okvira, ki ga morajo spoštovati, ampak zgolj dejavnike tveganja, ki jih upoštevajo med pripravo poslovnega modela. Če povzamem enega izmed govornikov: najprej ocenijo, ali bodo lahko uporabniki in regulatorji ugotovili, kaj v resnici počnemo s podatki. Bi jih naše ravnanje dovolj zmotilo, da bi se začeli množično odjavljati z naše storitve ali bi celo pomislili na tožbo? Kakšna je verjetnost, da bi nas dejansko tožili in kakšne so možnosti, da bi tožbo dobili? Njegov sklep je bil preprost: delamo lahko, kar hočemo. Tveganje, da bi nas ujeli in kaznovali, je namreč zanemarljivo.

Ker jih ne bo nihče tožil?

Tudi če bi bila tožba uspešna, so zagrožene kazni zelo nizke – po nekaj deset tisoč evrov, kar je za milijardne internetne velikane drobiž. Hkrati sem v neformalnih pogovorih sem izvedel še marsikaj drugega: koliko je namernega zavajanja uporabnikov v drobnem tisku, kaj vse počnejo brez uporabniškega soglasja, s kakšnimi metodami preprečujejo razpravo o elektronski zasebnosti, koliko milijonov dolarjev plačujejo lobistom … Zmotilo pa me je tudi norčevanje iz evropskih poskusov za varovanje elektronske zasebnosti.

Ker se jim zdi neživljenjska?

Na skoraj vsako moje vprašanje – bil sem edini evropski študent na predavanjih – so odgovarjali enako: vi Evropejci ste s svojimi strahovi, zakoni in varovanjem zasebnosti čisto simpatični, vendar se v praksi nikoli nič ne zgodi. Skoraj ves internetni posel krši vaša pravila, ker jih ne znate ali ne zmorete izvajati, zato vas vsi ignorirajo. Ko sem razmišljal o zaključni nalogi, me je ves čas glodala misel, ali je evropska zakonodaja res tako nesmiselna in nemočna. Odločil sem se pokazati, da ni.

Zakaj ste se odločili, da boste moč ali nemoč evropske zakonodaje preizkusili ravno na Facebooku?

Razlogov je bilo več. Na Facebook sem postal pozoren, ko je njihov predstavnik samozavestno razlagal, da od uporabnikov ni treba pridobivati nikakršnih soglasij, ker je to nepraktično. S tem stališčem se seveda nikakor nisem strinjal. Poleg tega sem med pisanjem naloge ugotovil, da je Facebook zaradi bistveno nižjih davkov preko Nizozemske in Kajmanskih otokov ustanovil podružnico na Irskem ter nanjo formalno prenesel vse evropske uporabnike. To je bilo zame imenitno odkritje. Če je irska podružnica zavezana evropski zakonodaji, potem lahko prek nje kot evropski uporabnik uveljavljam evropske zasebnostne in potrošniške pravice. Med njimi je tudi pravica dostopa do podatkov, ki jih ima Facebook o meni. S to zahtevo smo tudi začeli kampanjo.

Pri Facebooku trdijo, da lahko uporabniki kadarkoli pogledajo svoje podatke – le izpolniti morajo poseben, dobro skrit obrazec.

Tam lahko najdemo samo tiste podatke, za katere so pri Facebooku sami presodili, da nam jih dovolijo pogledati. Niti približno pa to niso vsi podatki, do katerih imamo zakonsko pravico. Ko sem se po večkratnih neuspešnih zahtevkih obrnil na irskega informacijskega pooblaščenca, so na Facebooku popustili in mi iz Kalifornije poslali računalniški cede z veliko datoteko pdf. V njej je bilo za natanko 1222 strani podatkov, iz katerih sem izluščil 57 različnih podatkovnih kategorij. V podatkih, ki jih dobimo prek spletnega obrazca, je le 22 kategorij. Vse zanimive kategorije so izpuščene.

Katere?

Ko sem se prebijal skozi podatke, sem se počutil tako kot nekdanji Vzhodni Nemci, ko so pregledovali svoje dosjeje v arhivih nekdanje vzhodnonemške tajne službe Stasi. Čeprav sem zelo umirjen uporabnik facebooka – objavljam morda enkrat do dvakrat na teden –, je mogoče iz tistih 1200 strani izdelati zelo natančen posnetek mojega življenja v zadnjih treh letih. Ljudje mislijo, da facebook hrani samo tiste podatke, ki jih objavimo sami, a to ne drži. V podatkih niso samo vse objave in sporočila, ki sem jih poslal – tudi tiste, ki sem jih že zdavnaj izbrisal –, ampak tudi vsa povabila na dogodke, ki sem jih kdaj prejel, zavrnil ali ignoriral. Shranjena je celotna zgodovina prijateljstev: koga sem povabil, kdo je povabil mene, katerih vabil nisem sprejel in katere prijatelje sem odstranil s seznama. Shranjeni so vsi moji »lajki« in dregljaji, zelo zanimivi so tudi skriti profili, ki jih facebook izdeluje o uporabnikih. Tak profil je denimo spolnost. V njem se znajde vsak komentar s spolno konotacijo, objavljene seksualne šale, moj samski ali nesamski status … Podobno sestavljajo tudi profile o potrošniških navadah, političnem prepričanju, hobijih, okusih in podobno.

Ste pridobili tudi podatke, ki uradno ne obstajajo? Računalniški heker Nik Cubrilovic je pred dobrim mesecem pokazal, da facebook sledi tudi vse obiske spletnih strani, na katerih je njihov gumb »like« – tudi če nismo prijavljeni.

Ne, podatki o obisku spletnih strani manjkajo. Prav tako manjkajo rezultati njihovega prepoznavanja obrazov na fotografijah. Zahteval sem tudi te podatke, a so mi odgovorili, da jih ne bodo poslali, ker morajo zaščititi svojo intelektualno lastnino in poslovne skrivnosti. Neumnost! Saj nočem, da mi izdajo algoritme, le svoje podatke hočem videti.

Kako odločno se je irski informacijski pooblaščenec odzval na vašo pobudo? Odločno ali po pričakovanjih Američanov – plaho in neučinkovito?

Veseli me, da so prisluhnili našim pritožbam, saj so nam pomagali pri dostopu do podatkov in na Facebooku opravili inšpekcijski nadzor. Vendar se hkrati še vedno obnašajo kot značilen evropski regulator. Prosijo Facebook, naj vendar sodeluje z njimi, prenašajo njihovo zavlačevanje, pošiljajo prijazne zahtevke in ne kaznujejo niti očitnih kršitev zakona. Odkar se je začela naša kampanja, Facebook prejema tudi po več tisoč zahtevkov za dostop do podatkov na dan. Zato so začeli uporabnikom pošiljati elektronsko pismo, da zaradi prezasedenosti ne bodo poslali podatkov v zakonskem roku 40 dni. Ali celo, da jih sploh ne bodo poslali, ker da tega niso dolžni storiti. Bodo zaradi takega očitnega zavlačevanja kaznovani? Doslej se to še nikoli ni zgodilo.

Kaj ovira evropske regulatorje? Pomanjkanje samozavesti? Strah, da bi pregnali obetavna podjetja iz države, če bodo doslednejši?

Države nočejo preveč zaostriti zasebnostne zakonodaje, saj so tudi same postale velike zbirateljice in uporabnice osebnih podatkov – zaradi strahu pred terorizmom, želje po učinkovitejši javni upravi, boljšem upravljanju z naravnimi viri in potrebe po večji konkurenčnosti. Hkrati jim neomejeno zbiranje osebnih podatkov pri zasebnih podjetjih ustreza. V ZDA so se po enajstem septembru izjemno povečale pristojnosti varnostnih služb, ki lahko brez sodne odločbe dostopajo do vseh uporabniških podatkov – tudi podatkov o državljanih EU, ki so shranjeni na ameriških strežnikih. Naši sogovorniki so nam potrdili, da redno prejemajo »prošnje« varnostnih služb, naj jim izročijo vse podatke o določenem posamezniku. Takih prošenj seveda ne morejo zavrniti. Ker pa so neuradne, o njih ni nobenega zapisa. Ne obstajajo. Poleg tega si na področju varovanja zasebnosti pravni strokovnjaki zastavljajo podobna vprašanja kot nekoč pravniki v starem Rimu. Ali lahko zakoni, ki so bili sprejeti pred pojavom facebooka, ustrezno regulirajo spletna družabna omrežja? Morajo zakoni postavljati pravila ali predvsem slediti poslovnim praksam, čeprav kršijo veljavno zakonodajo?

Internetna podjetja so prepričana, da morajo zakonodajalci le zagotoviti konkurenčno okolje, za vse drugo bodo poskrbeli trg in uporabniki, ki bodo sami izbrali najboljšega ponudnika …

Seveda. Za lobiste internetnih podjetji je rešitev jasna: sedanji zakoni za varstvo zasebnosti so zastareli in neživljenjski, zato jih je treba odpraviti ali vsaj omiliti, da ne bodo ovirali internetne ekonomije, za varstvo zasebnosti pa bo poskrbel trg. Če uporabniki ne bodo zadovoljni z uporabniško politiko Facebooka, bodo pač izbrali drugega ponudnika. Vendar je to zelo zavajajoč argument.

Zakaj?

Kaj je alternativa facebooku? Google+? Ne, saj ima Google podoben poslovni model. Prav tako zbira, shranjuje in obdeluje vaše uporabniške podatke, bere vaša pisma, pozna spletne navade, vam sledi na mobilni napravi in ugotovitve prodaja oglaševalcem. Zamenjali bi ponudnika, ne pa tudi poslovnega modela in odnosa do zasebnosti. Moj predlog je bolj radikalen: uporabnikov ne moremo siliti, naj sami najdejo najbolj poštenega ponudnika. To bi bilo podobno, kot bi od kupcev v supermarketu pričakovali, da bodo sami ugotavljali, kateri izdelki na policah niso strupeni, oporečni ali polni nezakonitih substanc. Ne, treba je uveljaviti zasebnostne standarde, ki se jih morajo držati vsi internetni igralci. Ta načela so zapisana v naših 22 pritožbah, ki smo jih poslali irskemu pooblaščencu.

Transparenca, prepoved prepoznavanja obrazov na fotografijah in ustvarjanja skritih profilov …?

Da. Najpomembnejša je transparenca. Uporabnik mora vedeti, katere podatke zbirajo ponudniki in kaj z njimi počnejo. Kakršno koli zavajanje ali prikrivanje je nesprejemljivo in ga ni mogoče utemeljevati z varovanjem poslovnih skrivnosti. Druga zahteva je pridobivanje soglasja. Facebook tega ne počne, temveč samovoljno uvede spremembe in uporabnikom namenoma otežuje spreminjanje zasebnostnih nastavitev. Tretja zahteva pa je pravica do popolnega izbrisa podatkov ali osebnega profila, če se uporabnik tako odloči. Te možnosti danes ni, saj internetna podjetja ne brišejo ničesar, ampak podatek samo umaknejo s profila ali elektronskega poštnega predala.

Taka pravila lahko postavijo samo države. Internetna podjetja se ne bodo samoomejevala, če ne bodo prisiljena.

Zakoni o varstvu podatkov so v resnici zelo liberalni. Če jih spoštujete, lahko še vedno pridobivate zelo veliko podatkov in z njimi marsikaj počnete. Zato me še toliko bolj motijo podjetja, ki kršijo zakone samo zato, ker se jim splača in ker mislijo, da jim nihče nič ne more. Pravila že obstajajo, samo izvajati jih je treba.

Informacijski pooblaščenci včasih povedo, da noben zakon uporabnikov ne more zaščititi pred njimi samimi. Kako razložite vrstnikom, zakaj bi morali od ponudnikov priljubljenih spletnih storitev zahtevati spoštovanje zasebnostnih in potrošniških pravic?

Ker ta podjetja podatkov večinoma še ne zlorabljajo in uporabniki z njimi nimajo negativnih izkušenj, je to zelo zahtevna naloga. Ponavadi sogovornikom pokažem svoj kup natisnjenega papirja, ob katerem nihče ne ostane neprizadet. Tisti, ki smo jih prepričali, naj od Facebooka tudi sami zahtevajo podatke, so se prepričali, da se podjetje njihovim zahtevam izogiba, kar je zgovorno opozorilo, da nekaj ni v redu. Učinkovit je tudi preprost miselni eksperiment. Predstavljajte si, da bi pošta začela odpirati, prebirati, fotokopirati in shranjevati vsa vaša pisma, potem pa vam v kuverte prilagati ustrezne oglase. Bi se strinjali s tako poštno storitvijo, čeprav nimate ničesar skrivati?

Kakšni so vaši prihodnji koraki? Boste podobno kampanjo sprožili tudi proti Googlu in drugim velikim zbirateljem osebnih podatkov?

Najprej moramo počakati, kakšne bodo odločbe irskega informacijskega pooblaščenca. Proti Googlu bomo težko sprožili podobno kampanjo, saj niso ponovili napake Facebooka in nimajo take evropske podružnice, ki bi morala spoštovati evropsko zakonodajo. Zato bo treba počakati na ameriške uporabnike ali nekoga, ki bi tožil Google pred ameriškim sodiščem. Namesto tega bomo zelo pozorno spremljali pripravo nove evropske direktive o varstvu podatkov, ki bo predvidoma pripravljena prihodnje leto. Ameriška podjetja v resnici niso tako neprizadeta zaradi evropske zakonodaje kot se zdi. Zelo dobro se zavedajo, da lahko evropski zasebnostni standardi nekoč vplivajo na njihovo poslovanje po svetu, če bodo dobili posnemovalce. Zato so najeli nekatere vplivne lobiste, ki imajo zelo preprosto nalogo: znižati zasebnostne standarde in poskrbeti, da bo nova direktiva čim bolj brezzoba.

Lahko preprečite tak izid? V Evropi trenutno ni močnih civilnodružbenih organizacij za varstvo elektronske zasebnosti, kakršna je ameriška Electronic Frontier Foundation.

Takih močnih organizacij res še ni. Vendar zanimanje za našo kampanjo kaže, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena elektronske zasebnosti – tudi zaradi sporne direktive o hrambi komunikacijskih podatkov iz leta 2006 in zaskrbljenosti zaradi prevelikega vpliva ameriških internetnih podjetij. Evropa še vedno lahko postavi višje standarde za varovanje zasebnosti in prepove izvoz podatkov v države, ki niso dovolj dobro poskrbele za njihovo varovanje. Prav zanimivo bi bilo videti, kako bi se Američani odzvali na tako prepoved … (nasmešek).

Z omenjeno besedno zvezo so kritiki med drugim opisovali sprejemanje protiteroristične zakonodaje po enajstem septembru, ki je močno posegla v državljanske svoboščine ter povečala pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Redki »nedomoljubni« kongresniki so opozarjali, da je mogoče tako radikalne ukrepe sprejemati samo v kriznih časih, ko so ljudje dovolj prestrašeni, da so se v imenu domovinske varnosti pripravljeni odreči številnim pravicam. Vendar pri tem pozabljajo, da bodo vsi krizni ukrepi veljali tudi pozneje, saj se jim ne bo odrekla nobena prihodnja vlada. Prej nasprotno. Če že veljajo strogi zakoni, je precej bolj verjetno, da jih bodo vladajoči še zaostrili ali jih razširili na dejanja, ki prej niso bila kazniva. Zato se zdrsi v prepade totalitarizmov vedno začnejo s padcem na spolzkem pobočju.

Javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ) ter o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se je prejšnji četrtek zgodila v Državnem zboru, je pokazala, da se po nevarno spolzkem pobočju znova sprehajajo tudi slovenski zakonodajalci. Med številnimi spremembami obeh zakonov sta se znašla tudi dva predloga, ki ki bosta precej zaostrila protipiratski boj in povečala pooblastila policije za dostop do elektronskih komunikacijskih podatkov.

Junija je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega KZ, ki predvideva odločnejše preganjanje spletnih piratov. Po novem predlogu bo zakonodajalec iz 148. člena zakonika izbrisal besedno zvezo »z namenom prodaje«, kar pomeni, da bi lahko preganjali vsakogar, ki bi si prenesel za vsaj 5000 evrov piratskih programov, glasbe in/ali filmov. Za vse, ki bi si na ta način »pridobili večjo premoženjsko korist«, bi bila zagrožena zaporna kazen do treh let. Hkrati je vlada predlagala tudi dopolnitve 149. b člena ZKP, po katerem bi policija lahko zahtevala dostop do podatkov, ki jih zabeleži »elektronska komunikacijska oprema«, kamor uvrščamo tudi bazne postaje.

Kje se skrivajo spolzke strmine? Sprememba KZ, ki kaznivost izmenjave datotek razširja na vse uporabnike spleta, ne pomeni le pravne podlage za učinkovitejše preganjanje kršiteljev avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kar trdijo predlagatelji, založniki in druge interesne skupine. Pomeni tudi začetek precej nevarnejšega trenda, saj je izmenjevanje datotek (skoraj) nemogoče preganjati brez nadzorovanja spletnega prometa – aktivnega spremljanja, kaj počnejo uporabniki na svetovnem spletu in kakšne vsebine prenašajo. To kaže francoski primer, saj je vlada zaradi močnih pritiskov lobističnih skupin in predsednika Nicholasa Sarkozyja sprejela zakon Hadopi, ki predvideva kaznovanje kršiteljev po načelu treh udarcev (opozorilo, odklop internetne povezave …), za izvajanje pa je določila kar ponudnike internetnih storitev, ki kaznovalno vlogo izvršujejo brez sodne odredbe.

Spremembe ZKP so še bolj problematične, ker se je največji zdrs zgodil že leta 2006, ko je evropska komisija sprejela direktivo (pdf) o obveznem hranjenju podatkov o elektronskih komunikacijah za vse državljane EU – kljub dejstvu, da velika večina Evropejcev nikoli ne bo obtožena ničesar kaznivega. Tudi tedaj so kritiki opozarjali, da bo direktiva ustvarila velike zbirke uporabniških podatkov, zaradi katerih bo skoraj nemogoče krotiti nadzorne apetite policije, varnostnih agencij, tajnih služb in lastnikov avtorskih pravic, ki dostopa do podatkov ne bodo zahtevali le za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala, ampak postopoma tudi za lov na izmenjevalce datotek, pedofile, različne aktiviste in razširjevalce spornih političnih vsebin. Kako neustavljivo je lahko tako drsenje, lepo kažejo četrtkove besede (mp3) visokega predstavnika pravosodnega ministrstva Petra Pavlina, za katerega je policijska zahteva po dostopu do baznih postaj in s tem množičnega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih le učinkovitejša izraba podatkov, ki jih je predpisala že evropska direktiva, zato dodatni posegi v uporabniško zasebnost ne prinašajo ničesar novega.

Zahteve policije, tajnih služb in lastnikov avtorskih vsebin so pričakovane, saj njihovi predstavniki zastopajo interese določenih družbenih skupin. Vendar bi morali imeti njihovi interesi tudi enakovredne protiuteži, ki bi opozarjale na morebitno nesorazmernost nadzorovalnih ukrepov, njihovo neučinkovitost ali celo morebitno neustavnost, a se to ni zgodilo. Na četrtkovi predstavitvi je najbolj zmotila samoumevnost, s katero so zakonodajalci sprejemali diktate evropskih direktiv in avtorskih interesnih skupin ter jih prevajali v zakone, ki bodo verjetno že kmalu veljali za vse državljane Slovenije. V državnem zboru razen redkih izjem (predstavnika informacijskega pooblaščenca in odvetnice zveze potrošnikov) ni bilo mogoče slišati nobene resne kritike predlaganih zakonskih sprememb ali namigov, da se nekatere države že zavedajo, da so s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov naredile napako.

Nemško zvezno ustavno sodišče je lani odločilo, da je podatkovna evrodirektiva neustavna. Za vzpon nemške in švedske piratske stranke je bilo ključno sodelovanje pri množičnih demonstracijah proti sprejemu direktive, saj so volivcem pokazali, da niso le stranka računalnikarjev in internetnih zastonjkarjev, ampak opozarjajo na bistveno pomembnejša vprašanja in svoboščine. Evropske civilnodružbene skupine so prejšnji teden pripravile javni poziv o neustreznosti direktive, veliko problematičnega gradiva so razkrila tudi poročila o skrivnostni pripravi nedavno podpisanega mednarodnega sporazuma o varovanju intelektualne lastnine ACTA, ki prav tako razkrivajo želje interesnih skupin po dostopu do uporabniških podatkov in zunajsodnem kaznovanju kršiteljev. A teh pomislekov v državnem zboru nismo slišali.

Z nekritičnim sprejetjem evropske direktive so slovenski zakonodajalci že zagrešili prvi nepopravljiv zdrs, zaradi katerega bodo varuhi zasebnosti in državljanskih svoboščin precej teže branili posameznike pred elektronskim nadzorom. Z nepremišljenim popravkom protipiratskega člena vlada napoveduje, da bo kmalu zdrsnila še drugič.

Kakšne so te spremembe?

Nov KZ in ZKP so najbolj sistematično spremljali na Slo-Techu, zato prilagam nekaj povezav …

• Spremembe kazenskega zakonika na obzorju
• Orwell se je motil oz. Slovenija 2011
• Ministrstvo za pravosodje: Komu boste verjeli? Nam ali svojim lažnivim očem?
• Državo zanima, ali si želite več varnosti na račun svobode

… in dodajam še kratko poročilo, kaj se je dogajalo v državnem zboru. Ker se hočem izogniti napačnemu povzemanju, pripenjam kar zvočne izseke.

Protipiratstvo:

Pravosodni minister Aleš Zalar je povedal, da določilo »z namenom prodaje« ni bilo usklajeno z zakonodajo, zato je povzročalo težave pri kazenskem pregonu ter varovanju avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Dodal je še, da se je omenjeno določilo v slovensko zakonodajo najverjetneje prikradlo zaradi neustreznega prevoda iz angleščine (»in commercial scale«), kar pomeni, da je bila piratska varovalka v dosedanjem KZ v resnici nekakšen nesporazum (mp3).

(Nekaj zanimivega branja na to temo je prispeval tudi wikileaks.)

Odvetnica Zveze potrošnikov Slovenije Živa Drol Novak je vztrajala, da pomeni predlagana rešitev nesorazmeren ukrep, ki vsakega potrošnika obravnava kot potencialnega kriminalca. Namesto tega bi morala država raje spodbujati legalno ponudbo digitalnih vsebin, ki je najboljša preventiva proti piratstvu, kar interesne skupine založnikov namenoma preslišijo (mp3).

Zelo podobno stališče je zagovarjal tudi poslanec SDS Branko Grims, ki je med drugim razložil, kako mladina danes uporablja računalnike (mp3).

Državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Boštjan Škrlec pa je ob zaključku predstavitve pojasnil, da je večina kritik usmerjena proti sami ureditvi področja avtorskih pravic in intelektualne lastnine, s katerim se pripravljavci KZ ne morejo ukvarjati (mp3).

Policijska pooblastila:

Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič je opozoril, da bo lahko policija od operaterjev mobilne telefonije po novem zahtevala podatke vsega prometa, ki ga je zabeležila bazna postaja – ne le prometa določenih osumljenih uporabnikov. To pomeni, da bi ob vsaki taki zahtevi pridobili osebne podatke številnih nedolžnih državljanov, ki so se v nekem trenutku nahajali na območju določene bazne postaje (protest, rop banke …), in jih shranila za deset let, kar je po mnenju pooblaščenca neučinkovit, nesorazmeren in problematičen ukrep.

Predstavniki policije in ministrstev na kritike niso odgovarjali, temveč so le zagotavljali, da policija zakonske spremembe ne bo uporabljala za množično pridobivanje osebnih podatkov o državljanih.

Tatjana Bobnar je zagotovila, da policija ne bo izvajala množičnega »phisinga«, in da ne nasprotujejo nadzoru, ki bi preprečeval njihove zlorabe (mp3).

Najbolj izviren je bil Peter Pavlin s pravosodnega ministrstva, ki je razvil tezo, da so pomisleki o zbiranju komunikacijskih podatkov nedolžnih državljanov padli že z evropsko direktivo, po kateri se v EU shranjujejo vse elektronske komunikacije, čeprav je več kot 99 odstotkov Evropejcev verjetno nedolžnih. Zato je dostop do podatkov baznih postaj – malenkost (mp3).

Velikih protestov proti novim policijskim pooblastilom in obvezni hrambi podatkov, kakršne smo lahko pred tremi leti spremljali v Nemčiji, pred slovenskim parlamentom tudi tokrat ni bilo.