Razloga za pogovor sta dlje časa trajajoča kriza resnih medijev in nemoč stroke razviti alternativo blagovnemu poslovnemu modelu medijev. Sogovornika verjameva, da je radikalna prenova medijske politike v času globalne gospodarske krize izvedljiva in hkrati nujna. Pogovor ni nastal kot intervju, temveč kot dialog dveh komplementarnih avtorjev.

Gorazd Kovačič je asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kovačič: Poslovni modeli tiskanih medijev, predvsem resnih časopisov, so že nekaj časa v krizi. Prihodki od oglaševanja upadajo, internet pa niti najuspešnejšim časopisom ne prinaša prihodkov, od katerih bi lahko preživeli. V sedanji finančni krizi so se prihodki iz oglaševanja še bolj drastično zmanjšali, zato bo marsikateri časopis propadel. Razprave o poslovnih modelih tiskanih in digitalnih medijev so zamejene z liberalno blagovno paradigmo. Medije obravnavajo kot blago, ki na trgu išče kupce: bodisi kupce vsebin bodisi kupce oglasnega prostora. Kakšna je sploh perspektiva dosedanjega načina financiranja resnih medijev? Z resnimi mediji mislim na tiste, katerih primarno poslanstvo nista zabava bralcev in trženje oglasnega prostora.

Kučić: Le redki člani uprav slovenskih medijskih hiš ali politiki se zares zavedajo, da kriza medijske industrije, o kateri govorimo danes, ni konjunkturna, ampak strukturna. Zato se ne bo končala sama od sebe, če si gospodarstvo opomore, saj se oglaševalci ne bodo vrnili k staremu modelu, s katerim so se doslej preživljala medijska podjetja: k množičnemu oglaševanju za množična občinstva. Če oglaševalci ugotovijo, da jim svetovni splet omogoča neposrednejši, učinkovitejši in cenejši dostop do posamičnih potrošnikov, ne potrebujejo več medijskega posrednika, ki bo zgolj za medijske objave zaračunal dve tretjini celotnega oglaševalskega proračuna. Ker so danes mediji izjemno odvisni od oglaševalskih prihodkov – plačljivi časopisi z oglaševanjem zaslužijo najmanj dve tretjini vsega denarja –, je le malo verjetno, da bi lahko preživeli tak umik oglaševalcev. Vrnitev k neposredni prodaji, s katero so časopisi začeli, se mi ne zdi realna rešitev, saj se doslej ni obnesel še noben model elektronskega zaračunavanja medijskih vsebin: internetne naročnine, plačevanje ekskluzivnega dostopa, elektronska mikroplačila … Prav tako dvomim, da lahko časopise in druge medije reši internetni oglaševalski kolač, saj večino tega denarja pobere Google in drugi tradicionalno nemedijski igralci. Če medijska podjetja ostanejo brez starih virov prihodkov, novih pa si še vsaj nekaj časa ne bodo znali ustvariti, to ne bo imelo posledice le za zaposlene v medijski industriji, ampak tudi za njihove lastnike, saj se jim njihovo medijsko lastništvo morda ekonomsko ne bo več splačalo.

Kovačič: Ali so medijski lastniki kdaj gledali na medije predvsem ekonomsko? Tu so še posebni razlogi, zaradi katerih so določeni poslovni sistemi v Sloveniji kupili medije. Niso jih kupili zato, da bi jim medijska podjetja prinašala finančni dobiček, ampak zato, da medije uporabljajo kot vzvod za pogajanje o različnih poslih, ki jih nadzoruje država.

Kučić: V grobem lahko rečeva, da je država medije od nekdaj dojemala kot propagandno orodje, kapital pa jih je izrabljal kot sredstvo za uveljavljanje različnih gospodarskih in političnih interesov. Sedanja gospodarska kriza je odlična priložnost za ugotavljanje neekonomskih razlogov za medijsko lastništvo – kdo bo v medije vstopal in kdo se bo iz njih umikal. Hkrati je prvič po dvajsetih letih dovoljeno podvomiti v trditev, da je treba medije prepustiti trgu in poskrbeti le za osnovno regulacijo, če hočemo, da bodo učinkovito delovali v javnem interesu. Področje medijev se zaradi krize oglaševalskega modela po desetletjih deregulacije znova politizira. Snovalci medijske politike imajo redko priložnost, da bi na medijskem področju izvedli še kaj več od manjših popravkov medijske zakonodaje, s čimer se bo verjetno zadovoljila sedanja vlada. Višina televizijskega prispevka, postopek imenovanja sveta RTV Slovenija in spremembe pravil za objavljanje odgovora in popravka so sicer pomembne, ampak ne morejo bistveno vplivati na stanje na slovenskem medijskem trgu.

Kriza odgovornega novinarstva se ni začela s krizo medijske industrije

Kovačič: Na področju medijev imamo opraviti z najmanj dvema različnima krizama. Prva je kriza dosedanjega poslovnega modela medijske industrije, ki množično občinstvo prodaja množičnemu oglaševanju. Druga kriza je kriza novinarstva, zlasti njegovih javnih funkcij. O izhodu iz obeh kriz velja razmišljati celostno. Premisliti je treba koncept novinarstva kot prakse, organizacijske oblike medijev in nove načine utemeljitve financiranja medijev.

Kučić: Pri tem je treba upoštevati, da se je kriza novinarstva začela že bistveno pred sedanjo krizo medijske industrije. Vzemiva plačljive časopise. V 80. letih prejšnjega stoletja je tehnološka revolucija v informatiki in tiskarstvu odpravila tretjino produkcijskih stroškov, zaradi razmaha oglaševalske industrije pa je v medije pritekalo zelo veliko novega denarja. Nekateri medijski lastniki so s tem denarjem financirali nove novinarske vsebine in strateško vlagali v razvoj interneta, velika večina pa je prihranke zgolj prelila v dobičke. Ameriški medijski kritik Ben Bagdikian je že tedaj opozarjal, da so medijska podjetja kljub visoki donosnosti vztrajno odpuščala novinarje, krčila izdatke za informativne vsebine in raziskovalno novinarstvo, ukinjala tuja dopisništva in podobno. Zato bi se bilo smiselno vprašati, zakaj sploh reševati medijsko industrijo, če je imela z delovanjem v javnem interesu še manj skupnega kot ima farmacevtska industrija s spoštovanjem zdravniške Hipokratove prisege.

Kovačič: Vprašanje financiranja medijske industrije je tesno povezano s tem, kakšen bo v prihodnosti položaj novinarskih profesionalcev, saj je bila prav profesionalizacija ključen dogodek v dosedanjem razvoju novinarstva. Novinarji so se specializirali za delo, ki je bilo dovolj donosno, da so lahko živeli od njega, in se mu povsem posvetili. Profesionalizacija je omogočila kontinuiteto in kvalitativno rast novinarskega dela, veščin, izkušenj, znanja in informacijskih virov. Poleg tega je novinarskemu cehu in medijem omogočila tudi generiranje specifične informacijske in mnenjske moči vpliva na druge centre moči. Ta vpliv je bil materialna podlaga za avtonomijo novinarjev in medijske sfere kot posrednika med javnostjo in oblastjo. Brez urejenih materialnih pogojev za novinarsko in uredniško avtonomijo ima ideja o avtonomiji predvsem ideološki učinek in prispeva k samozavajanju novinarjev ter k slabitvi njihove razredne zavesti in stanovske pogajalske moči.

Kučić: To je res, vendar se pri iskanju načinov, kako rešiti sedanjo krizo, ne smemo omejiti na reševanje medijskih podjetij ali novinarskih socialnih stisk. Seveda je oboje pomembno, ampak kot smo lahko videli v preteklosti, bogata medijska industrija in materialno preskrbljeni novinarji še ne pomenijo, da bodo mediji delovali v javnem interesu. Poleg tega lahko v javnem interesu delujejo tudi nekateri nenovinarski ustvarjalci vsebin: umetniki, publicisti, pisci internetnih blogov … Kaarle Nordenstreng, finski strokovnjak za medijsko etiko in samoregulacijo, zato opozarja, da je pravica do svobode izražanja ustavna pravica vseh, ne le novinarjev.

Kovačič: Mislim, da se koncept svobode izražanja nanaša predvsem na izražanje mnenj, in ne toliko na proizvodnjo informacij. Toda preden lahko nekdo izoblikuje svoje mnenje, mora imeti dostop do verodostojnih informacij. Če tega nima, sploh ne more imeti tehtnega mnenja. Kriza novinarstva, na primer na zunanjepolitičnem področju, se odraža že na ravni pomanjkljive ponudbe informacij. Mediji, zlasti časopisi, z objavo mnenj le nadgradijo informacije, včasih pa z njimi celo pokrijejo informacijski primanjkljaj. Svoboda izražanja ni zadosten koncept za utemeljitev javnega pomena novinarstva, ampak bilo treba proizvodnjo informacij definirati kot javno službo. To je ustrezna podlaga za javno financiranje novinarstva.

Umik na svetovni splet ni rešitev

Kučić: Morda res, saj lahko prav zahteva po nenehni in organizirani proizvodnji relevantnih informacij najbolj načne vero v domnevno čudežne zmožnosti svetovnega spleta. Internetni ideologi iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja so verjeli, da bo mogoče nekoč z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij povezati vse ljudi in združiti znanje celotnega človeštva po načelu vsi ljudje vse vedo. To prepričanje še danes zagovarjajo številni medijski aktivisti, ustvarjalci alternativnih spletnih medijev in ustanovitelji novomedijskih podjetij. Vendar pa je predstavnik ameriškega združenja potrošnikov Gene Kimmelman že pred leti opozoril, da kvalitativne raziskave internetnih vsebin kažejo na izrazito pomanjkanje izvirnih informacij, zato neskončno število medijskih kanalov samo po sebi ne zagotavlja medijskega pluralizma – kar je bil eden glavnih zagovornikov medijske deregulacije. Kimmelman je ocenil, da je mogoče le nekaj odstotkov vseh internetnih vsebin mogoče oceniti za informativne ali novinarske, pa še te v veliki večini primerov predelujejo novice, ki so jih proizvedli tradicionalni mediji. Tudi ideje o državljanskem novinarstvu, ki so bile v zadnjih letih izjemno priljubljene, navajajo le nekaj posamičnih uspešnih primerov elektronske politične participacije – korejski časopis OhMyNews ter španske in filipinske predsedniške volitve, ko naj bi »pametne množice« s pomočjo mobilnih telefonov zrušile predsednika. Na žalost zagovornikov pa ti posamezni fenomeni niso ponudili nobenega trajnejšega modela, kako bi moralo delovalo spletno državljansko novinarstvo, ki naj bi nadomestilo tradicionalne medije in novinarje. Prav tako težko rečem, da je internet ustvaril nov tip novinarjev, saj se tudi v spletnih medijih ni zmanjšala teža tradicionalnih virov informacij in novinarskih praks. Kar nekaj uspešnih spletnih projektov urejajo medijski profesionalci, ki so zaradi razočaranja prestopili v alternativne medije. Tudi urednika spletnih medijev Vest.si, Jani Sever, in Razgledi.net, Vojko Flegar, sta dolgoletna novinarja Mladine in Dela.

Kovačič: To zgolj pomeni, da je treba zagotoviti pogoje za kontinuiteto novinarskega profesionalizma tudi na novi tehnološki platformi.

Kučić: Kar je zelo težko izvedljivo. Ne le zaradi omenjene internetne ideologije ali dejstva, da trenutno ne poznamo učinkovitega načina za zaračunavanje internetnih vsebin, temveč tudi zato, ker se je na svetovnem spletu ustvaril kult amaterskega proizvajalca vsebin, ki ne dela za plačilo, ampak predvsem zaradi sebe in svoje potrebe po izražanju lastne kreativnosti. Vsa današnja spletna družabna omrežja in večina novih medijev je svoje poslovne modele utemeljila na neplačanem amaterskem delu. Lep primer je Facebook. Platforma je pripravljena tako, da lastniku portala omogoča prodajo agregiranih informacij oglaševalcem, medtem ko je ustvarjanje in nalaganje teh informacij na osebne uporabniške profile neplačano. Vendar so vrednosti oglaševanja tako nizke, da noben proizvajalec vsebin ne more živeti od svojega dela na spletu. Preživi lahko le lastnik platforme ali agregator.

Kovačič: To je sodoben model izkoriščanja, ki delavce manipulira z ideologijo, ki jim pravi, da se z delom samouresničujejo. Tako interpelirani delavci vidijo lastno željo na mestu zunanje komande. In ker so prepričani, da je smisel njihovega dela samouresničitev, so pripravljeni delati za prenizko plačilo. Gre za postfordistični poslovni sistem, v katerem je korporacija predvsem logistični center, ki koordinira podizvajalce in pobira smetano. Marksistično se je treba vprašati, od kod sploh izvira vrednost, ki jo bo podjetje Facebook unovčilo, ko bo prodalo baze osebnih podatkov. Vrednost izvira iz dela posameznih uporabnikov. Če je to delo neplačano, imamo opravka z izkoriščanjem. In ker je motiv posameznikov za to delo kreativnost, lahko govorimo o prostovoljnem izkoriščanju. Sistemsko gledano se s tem internetnim poslovnim modelom dogaja razvrednotenje proizvodnje informacij. Možnosti za pošteno plačevanje profesionalnega novinarskega dela je tu vse manj. Meja med poklicnim novinarjem in amaterskim ustvarjalcem vsebin se zabrisuje in novinarje se vse bolj potiska v položaj prostovoljcev.

Javnost ne pomeni seštevka potrošnikov

Kučić: Vse to so sicer zelo tehtni argumenti za zagotovitev neodvisnega in nekomercialnega vira financiranja novinarskega dela, ki naj bi poskrbelo za proizvodnjo relevantnih informacij. Vendar moram še enkrat opozoriti, da iznajdba poslovnega modela ali uvedba načina financiranja, ki bi zagotovilo preživetje medijskim podjetjem in uredilo socialni položaj novinarskih profesionalcev, še ne pomeni, da bodo mediji postali odgovornejši, kot so bili doslej.

Kovačič: Za samorazumevanje novinarjev bi morala biti bistvena ideja, da mediji služijo javnosti in jo krepijo ter s tem omogočajo kvalificirano sprejemanje avtonomnih odločitev v gospodarstvu, politiki ali kulturi. Brez razsvetljenske predpostavke kritične javnosti, ki naj jo mediji podpirajo, ni smiselno govoriti o konceptu avtonomije novinarjev. Najprej pa se je treba vprašati, kaj sploh je tista javnost, na katero se sklicujejo vsi, od novinarjev do politikov in marketinških agentov. Običajno je javnost prazna referenca, na katero se posamezne institucije ali nosilci moči sklicujejo takrat, kadar obračunavajo z drugimi nosilci moči ali kadar posegajo v zasebnost določenih oseb, na primer popularnih zvezd ali obtožencev v kazenskih zadevah. Ali je javnost, v imenu katere utemeljujemo javni interes, sploh realna zadeva?

Kučić: Za politike so javnost potencialni volivci, za oglaševalce potrošniki, za medije prav tako.

Kovačič: To bi pomenilo, da tabloidi nagovarjajo največ javnosti, da so najbolj javno pomembni in tako najbolj upravičeni do javnih subvencij. A o tej logiki je že nemški sociolog Jürgen Habermas povedal, da je pokazatelj razkroja aktivne kritične javnosti. Ključno je vprašanje o možnosti kritične javnosti kot prakse javnega rezoniranja v današnjih političnih, ekonomskih in medijskih razmerah.

Kučić: Je Habermasovo pojmovanje javnosti danes sploh še aktualno?

Kovačič: Habermas je v Strukturnih spremembah javnosti analiziral tri faze javnosti. Najzgodnejša je bila publika, pred katero so monarhi razkazovali svojo oblast; njena naloga je bilo aklamiranje. Zatem so meščani razvili nov tip javnosti, ki je pomenil prakso izmenjave in soočanja argumentov. Ključen je bil koncept umnosti: za umno je veljala rezultanta svobodne izmenjave mnenj, pri kateri je lahko sodeloval vsakdo. Meščani so javno rezoniranje najprej prakticirali v polju čitalniške kulture, zatem so ga prenesli na področje komentiranja ukrepov oblasti. Habermas v omenjeni knjigi ne piše o delavski politični javnosti, ki je diskutirala taktike razrednega boja, da bi prišla do najboljših analiz in sklepov v razmerah, s katerimi še niso imeli izkušenj. Piše pa o tem, da so meščanski intelektualci začeli svariti pred ljudsko demokracijo, ko so ugotovili, da bi bila vključitev nižjih razredov v meščansko javno mnenje nevarna za meščanske razredne interese. Zagovarjati so začeli profesionalizacijo in tehnokratizacijo politike, torej depolitizacijo državljanov. To je vodilo v ponovno pasivizacijo javnosti kot naslovnika spektakla. Hkrati se je odvila tudi profesionalizacija proizvodnje javnega mnenja oziroma novinarstva. Novinarstvo se je profesionaliziralo prek tržnega modela prodaje informacij bralcem, in to tistim, ki so imeli zadostno kupno moč.

Kučić: To je bil tudi eden glavnih razlogov za propad britanskega delavskega tiska, ki ni propadel zato, ker bi imel premalo bralcev ali prenizko naklado, ampak zato, ker so ga oglaševalci bojkotirali. Pri medijih, ki so preživeli, pa najpomembnejši kupec ni bil več bralec, ampak oglaševalec. Struktura dohodkov kaže, da je tisto, kar mediji prodajajo, predvsem oglasni prostor, medtem ko prodaja novinarskih vsebin prinese le eno četrtino prihodkov. V tej luči ne štejejo posebne informacijske potrebe bralcev, temveč le količina medijskega občinstva. Ta je postala zgolj menjalna valuta med oglaševalci in mediji kot prodajalci oglasnega prostora.

Kovačič: Treba je razlikovati med perspektivo racionalnih odjemnikov informacij in med tržnim poslovnim modelom medijske industrije, ki zaradi odvisnosti od prodaje oglasnega prostora implicira iracionalnost medijskih potrošnikov. Znotraj blagovnega modela, ki je vezan na oglaševanje in v luči razvrednotenja informacij, ki ga prinaša internet, je vse težje zagotoviti materialne pogoje za profesionalno novinarstvo. Poleg tega na medijskem področju ni enotnega trga. Trg je segmentiran in uporabniki kvalitetnih vsebin so postali le ena od subkultur. Predpostavka, da na trgu vsak nakup šteje enako, vsakemu segmentu vsiljuje logiko množičnosti, ratingov, in ga sili v približevanje vsebin povprečnemu konzumentu. Logika tržne ekvivalence ne spodbuja ustvarjanja množičnih dobrih novinarskih vsebin, ampak je pisana na kožo množičnim oglaševalcem.

Kučić: Toda liberalci verjamejo, da racionalni bralci povprašujejo po kakovostnih novinarskih vsebinah, in da lahko ustrezna ponudba na medijskem trgu zadovolji njihov informacijski javni interes.

Kovačič: Za aktivno javnost so potrebni določeni institucionalni pogoji: izobraženost, informiranost, obstoj forumov za izmenjavo mnenj in mehanizmi, ki zagotavljajo vpliv javnega mnenja na dejanske politične odločitve. Državljanska javnost je relevantna le, če obstajajo možnosti za participativno demokracijo. V samoupravljanju je bilo za politično participacijo bistveno to, da udeleženci niso izražali le mnenj, temveč so tudi sprejemali konkretne odločitve, kljub partijski cenzuri ključnih odločitev. Brez vpliva občanov na odločitve ne bi bilo interesa za udeležbo. Racionalna javnost kompetentnih udeležencev je pomembna tudi v gospodarstvu. Mali investitorji lahko investirajo denar bodisi po lastnem scenariju bodisi ga zaupajo profesionalnim upravljavcem. V drugem primeru so odtujeni od poslovanja podjetij in jih zanima le čim višji donos. Da bi upravljavci financ zagotovili te donose, si morajo izmišljevati finančne malverzacije. Na koncu ti finančni baloni počijo in mali investitorji ostanejo brez vsega. Tako za male investitorje kot tudi za gospodarski sistem je koristno, če so udeleženci trgov osebno informirani. Drugače pa je s političnimi in poslovnimi elitami. Te reproducirajo svoj prednostni položaj s pomočjo tega, da so državljani in tržni subjekti slabše informirani o dogajanju.

Iskanje neodvisnih virov za sofinanciranje medijev

Kučić: Kako bi lahko v razmerah krize javnih nalog novinarstva, krize oglaševalskega poslovnega modela in neizvedljivosti internetnega kupovanja kvalitetnih vsebin reorganizirali medijski sistem – financiranje, zakonodajo, regulacijo in novinarski poklic?

Kovačič: V sedanji zgodovinski konstelaciji je treba razmisliti o možnosti uveljavitve neblagovnih poslovnih modelov javno pomembnih medijev. Če je kolizija med javnim interesom na področju medijev in med komercialno naravnanostjo medijskih podjetij vse hujša, je treba statusno ločiti javne medije oziroma javne medijske vsebine od tistih, katerih pretežni namen je trženje oglasnega prostora. Govoriti o tem, da so vsi mediji javni mediji, je nesmiselno. Komercialno medijsko produkcijo lahko obravnavamo kot vsak drug posel. Za javno pomembne medije pa je treba zagotoviti javno sofinanciranje, če se izkaže, da je v obstoječih poslovnih modelih ogroženo.

Kučić: To pomeni, da odpadejo tudi modeli neprofitnih medijskih organizacij, kakršen je, na primer, londonski Guardian, ki sicer ustvarjene prihodke vrača v časopis, a se mora vseeno preživeti na trgu. Kje torej poiskati vire prihodka, s katerimi bi se mediji osvobodili pritiskov trga in lastnikov ter začeli služiti interesu državljanov? Bi morale države obdavčiti oglaševanje? Bi se morali časopisi organizirati po načelu javnega servisa? Ali pa bi morali postati neprofitne organizacije po zgledu ameriških univerz in upati, da jih bodo podprli dobronamerni donatorji, kar sta nedavno predlagala David Swensen in Michael Schmidt v New York Timesu?

Kovačič: Viri javnega financiranja bi gotovo morali biti relativno neodvisni od vlade, da se ne bi ponovila zgodba »javne« RTV Slovenija, nad katero so pridobile nadzor vladajoče stranke. Obenem bi z njimi morali zagotoviti neodvisnost financiranja javno pomembnih vsebin od oglaševalskega sektorja, ki je druga sistemska rakasta rana medijev. Predlagam dva javna finančna vira. Prvega bi pridobili tako, da bi obdavčili oglaševanje. Razdelitev mase zbranih davkov med upravičence bi upravljal poseben sklad z mešano upravo, ki bi jo, na primer, imenovali država, novinarski ceh in stroka. Tako bi prek redistribucije zagotovili investiranje dela oglaševalskega kolača v javno pomembne vsebine. Poleg tega bi se morali s tega naslova subvencionirani ustvarjalci javno pomembnih vsebin še vedno potegovati za prispevke bralcev. Če ti niso več pripravljeni kupovati časopisov, je treba uveljaviti drugačen način plačevanja. Plačevali bi jih lahko z namensko usmeritvijo določenega odstotka dohodnine. Mislim, da bi bilo treba odstotek dohodnine, namenjen neprofitnim dejavnostim, močno dvigniti. Pri tem predlagam sektorski razrez. Na primer: do en odstotek dohodnine lahko davkoplačevalec nameni posameznim medijem in založbam, to je njihovi javno pomembni produkciji, do en odstotek neprofitnim kulturnim ustanovam javnega pomena, do en odstotek pa ostalim nevladnim organizacijam. Na ta način bi kljub internetni revoluciji mediji še vedno pridobivali znaten del prihodkov na trgu. Podobno so nekatere druge javne službe, denimo dimnikarji ali odvetniki, na eni strani javno regulirane, na drugi pa so posamezni ponudniki v medsebojni konkurenci.

Kučić: Zagotovitev vira financiranja je le prvi korak. Televizijski prispevek, iz katerega se delno napaja nacionalka, je razmeroma neodvisen vir financiranja, a jo lahko p olitične stranke še vedno nadzorujejo prek programskega sveta RTVS in nekaterih drugih mehanizmov. Podobno velja za medijski sklad, ki je bil ustanovljen, da bi spodbujal medijski pluralizem in subvencioniral nastanek nekomercialnih vsebin, a za podeljevanje sredstev nima izdelanih jasnih meril, v podeljevanje denarja pa so se v preteklosti že vpletali politika in interesni lobiji. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti, kje so dejanske pomanjkljivosti teh oblik sofinanciranja medijev, kdaj pa gre le za slabo izvajanje teh modelov zaradi pomanjkljivega nadzora in neučinkovitih sankcij.

Pomanjkanje meril za razdeljevanje medijskih subvencij

Kovačič: Pomembna je tudi ločitev med komercialnim in javno subvencioniranim delom medijske produkcije. Če posamezni javno subvencionirani medij pridobiva tudi oglaševalske dohodke, je treba zelo strogo nadzirati namensko uporabo javnih subvencij za vsako oddajo oziroma rubriko posebej. Pod tem pogojem bi lahko za javne subvencije s posameznimi oddajami kandidirali tudi komercialni mediji.

Kučić: RTV Slovenija je zagotovo prva, ki bi morala uvesti ločeno knjigovodstvo za javno financiranje in za komercialne oddaje. V britanskem BBC-ju že dolgo uporabljajo poseben test javnega interesa, s katerim presojajo, ali je neka oddaja ali projekt upravičen do denarja, ki ga BBC pridobi s televizijskim prispevkom, ali ga morajo uvrstiti med komercialne dejavnosti. Vendar se kljub ločenemu računovodstvu in razločevanju vsebin tudi na BBC-ju vse težje branijo pred kritikami komercialne medijske industrije, ki trdi, da BBC ni upravičen do celotnega televizijskega prispevka, ampak bi ga moral deliti tudi s komercialnimi televizijami, ker naj bi tudi one pripravljale vsebine, ki služijo javnemu interesu. Zagovorniki sedanje ureditve se bojijo, da bilo tako razdeljevanje televizijskega prispevka nevarno, ker bi lahko komercialne televizije in njihovi lobisti tako zrelativizirale idejo »javnega interesa«, da bi ga morali navsezadnje opustiti. Tak razplet ne bi imel nobenega pozitivnega vpliva na javni interes, ampak bi le oslabil BBC, ki naj bi je svoj monopol doslej v večini primerov uporabljal pozitivno. Po drugi strani se tudi zagovorniki kakovostnega novinarstva strinjajo, da lahko v nekaterih primerih tudi rumeni tisk opravlja družbenokoristno vlogo.

Kovačič: Zdaj sva zašla v nevarne vode. Pogovor sva zastavila kot utemeljitev nove eksistenčne forme kvalitetnega novinarstva. Zdaj pa se zdi, da je tudi rumeni tisk javno pomemben in skorajda upravičen do subvencij ministrstva za kulturo. Opredeliti bo treba še dodatne kriterije, ki bi tabloide izključile iz javnih subvencij.

Kučić: Najpogostejši argument je, da se lahko dobri in vplivni tabloidi financirajo tržno.

Kovačič: Toda tržna uspešnost ni kvalitativni kriterij za opredelitev novinarstva, ki je v javnem interesu. Vzemiva tale primer: novica, da je Anja Rupel nabavila nove zavese, je tabloidna in zadeva zasebno življenje neke zvezdnice; novica, da je Meta Rupel nabavila novo metlo, pa je javno pomembna, ker zadeva davkoplačevalski denar.

Kučić: Recimo.

Kovačič: Vendar je ta argument dvomljiv. Spada v neoliberalni diskurz, ki državljane obravnava kot davkoplačevalce, volivce kot potrošnike strankarskih storitev … Marx je temu rekel blagovni fetišizem: razmerja med ljudmi štejejo kot razmerja med denarnimi vrednostmi. Toda če je kriterij za javno pomembnost informacij prizadetost javnega denarja ali pa denarja številnih ljudi, potem težko opredeliva, na primer, novice o genocidu v Ruandi kot javno pomembne. Ali še hujši primer: če je materialna korist temelj javnega interesa, smo zainteresirani za to, da mediji ne poročajo o etničnem čiščenju v Sudanu, ki je povezano s tem, da določene korporacije poceni pridobivajo koltan in nam prodajajo poceni mobilne telefone.

Kučić: Ne le to. Kdor bi uvedel kakršno koli obliko javnega financiranja medijev, bi moral znati odgovoriti na neštete očitke in kritike. Prvega poznamo iz kulture: zakaj bi z mojim denarjem podpirali vsebine, ki jih sploh ne gledam? Drugega uporabljajo lobisti komercialnih medijskih podjetij: javno financiranje bi pomenilo motnjo na trgu in bi javno financiranim medijem omogočilo nepošteno konkurenčno prednost pred komercialnimi medijskimi podjetji. Tretjega smo lahko zasledili pri nacionalki, ki je presojo o javnem interesu kratko malo prepustila logiki večje ali manjše gledanosti. Poleg tega pa bi morali tudi preprečiti, da bi se zaradi zagotovljenega javnega financiranja mediji nehali ozirati na želje in potrebe bralcev, kar bi lahko pripeljalo do samozadostnosti in nepomembnosti javno financiranih medijev.

Kovačič: Zakaj nepomembnost? Iz česa novinarji sploh črpajo svojo pomembnost? Ta hip je najodmevnejša novinarska zgodba razkritje ilegalne gradnje MNZ. Objava te zgodbe povzroča težave določenim nosilcem moči. Vplivnost medija ali novinarja izhaja iz informativne moči, iz obveščanja javnosti. Izziv so strogi kriteriji in mehanizmi evalvacije, ki jih potrebuje vsak sistem javnega financiranja. Z njimi preprečimo sinekuro in zagotovimo pravičnost do tistih, ki ne dosegajo meril za subvencije. Taki kriteriji so že razviti na področju umetnosti, znanosti, zdravstva … Ali novinarska stroka ima kriterije za prepoznavanje dobrih novinarskih izdelkov?

Kučić: Ironično je, da novinarji subjektivno kar dobro vemo, kaj je dober novinarski izdelek, skoraj nihče pa si ne bi upal tvegati in postaviti določena objektivna merila. Še uredniki ne, čeprav bi morala to biti ena izmed njihovih glavnih nalog. Slovenski uredniki zato večinoma delujejo predvsem kot tehnični operativci, kot uradniki. Nimajo pa se časa ali volje ukvarjati z uredniško politiko, zato tudi nimajo strokovne avtoritete. To pomanjkanje objektivnih meril v praksi pogosto prispeva k prepričanju, da je danes vsak lahko novinar. Zato je Dnevnikov novinar Rok Praprotnik pred nekaj meseci predlagal uvedbo novinarskih licenc. Za ta ukrep obstaja nekaj tehtnih argumentov, vendar se novinarske licence doslej niso najbolje obnesle, saj so povzročile nastanek nekakšne novinarske aristokracije.

Kovačič: Z licencami bi zagotovili razliko med pravimi novinarji in ostalimi komunikacijskimi delavci, od predstavnikov za stike z javnostjo do diletantov. V akademskem svetu imamo dilemo, ali naj kvaliteto raziskovalnega dela ocenjujejo birokrati ali drugi raziskovalci. V prvem primeru se kvalitativni kriteriji spremenijo v kvantitativne, zlorabe pa niso izključene: člani dobro organiziranega omrežja citirajo drug drugega in si s tem zvišujejo točke. V drugem primeru strokovnjaki ocenijo kvaliteto predloženih objav. Toda v majhnem in relativno nekonkurenčnem okolju, kakršno je slovensko, lahko prevlada kolegialnost. Na ministrstvu za kulturo je sistem evalvacije kombiniran: prvo, formalno selekcijo opravijo uradniki, drugo pa komisije ekspertov, ki avtoritativno ocenijo kvaliteto ustvarjenih dosežkov in predlaganih projektov. Jasno je, da so člani komisij predmet pritiskov in lobiranja, a ne vidim boljše rešitve od te, da se v komisije imenuje močne in kompetentne osebnosti. Birokratsko podeljevanje licenc je namreč najbolje podrediti hierarhiji strokovne avtoritete znotraj novinarskega ceha, če ta funkcionira. Funkcionira pa lahko, če sta zagotovljena dva materialna pogoja: finančna kontinuiteta in neodvisnost medijskih hiš.

Razlastitev medijskih lastnikov?

Kučić: Se ti zdi, da je to v Sloveniji realno? Upoštevaj, da je za slovenske novinarje normalno, da se med sabo delijo po tem, kdo simpatizira z določeno politično opcijo. Politikom dopuščamo, da v našem imenu definirajo medijsko politiko. Vse imamo podvojeno: dve novinarski društvi, dve novinarski nagradi, dve garnituri medijskih analitikov, dve skupini medijskih strokovnjakov … Zato si ne predstavljam, komu bi novinarji priznavali avtoriteto do presojanja kakovosti njihovih izdelkov in pravico do podeljevanja novinarskih licenc. In to kljub dejstvu, da je v mlajši generaciji novinarjev več podiplomsko izobraženih kot kdaj koli, in da so dobro obveščeni o položaju novinarjev v tujini. Morda so v posvečanju stroki in izobraževanju preveč apolitični, ali pa so kratko malo ponotranjili tržno in menedžersko ideologijo, zunaj katere marsikdo ne zna več misliti.

Kovačič: Partitokracija je velik problem Slovenije. Toda izkušnje s prejšnjo vlado so jasno pokazale, da sta večja težava samocenzura in prostovoljna kolaboracija novinarjev v verižni reakciji kot pa neposredni politični pritiski na vsakega novinarja posebej. Mislim, da sta apolitičnost in upogljivost večine novinarjev paradoksalni okoliščini, ki bi državi celo olajšali izvedbo radikalne reforme medijske politike. Razmisliti je treba o možnosti razlastitve tistih lastnikov časopisov, ki bodisi instrumentalizirajo uredniško politiko za svoje poslovne interese bodisi finančno izčrpavajo časopise kot hčerinska podjetja. Dejstvo je, da so nekateri od teh lastnikov zašli v resne finančne težave in je njihovo premoženje postalo zelo poceni. To bi bil prvi korak. V drugem koraku bi morali premisliti tudi o spremenjeni organizacijski strukturi časopisov. Menim, da bi bilo za javni interes bolje, če bi imeli resni časopisi status neprofitnih zavodov, ki bi jih upravljali sami novinarji in ostalo zaposleno osebje. Neprofitni zavod je uveljavljena pravna oblika organizacij, katerih poslanstvo je javni interes. Hkrati je treba razmisliti tudi o statusu samih časopisnih medijskih hiš, če se tiskanje resnih časopisov sploh ne bi več izplačalo in bi v celoti prešli na internet. Ali ne bi bilo v tem primeru smiselno povsem prepovedati oglaševanja v subvencioniranih medijih oziroma oddajah ali rubrikah? To bi zahtevalo dovolj visoko subvencijo, toda s prehodom distribucije na internet bi velik del stroškov odpadel.

Kučić: Ti prihranki bi bili veliki. Časopisi danes porabijo 40 odstotkov vsega denarja za dostavo informacij do bralcev. Pri internetni distribuciji so ti stroški skoraj nični. Če bi New York Times kupil elektronski bralnik vsakemu bralcu tiskane izdaje, bi ga to danes stalo približno 300 milijonov dolarjev, letnih stroškov s tiskom in distribucijo pa ima skoraj 650 milijonov dolarjev. Vendar se ne smemo preveč zanašati na tehnologijo, saj smo videli, kako so lastniki naložili prihranke, ki jih je pred dvema desetletjema omogočila uvedba digitalnega tiska. Stroški novinarskega dela bi bili še vedno previsoki, da bi jih lahko izdajatelji pokrili z javnim sofinanciranjem. Zato menim, da bi morala država poleg sofinanciranja medijev poskrbeti še za nekatere druge ukrepe: podpirati nastanek novih internetnih medijev z olajšanjem dostopa do zagonskega kapitala in uvedbo posebnih davčnih olajšav za medijske donacije, pa tudi zagotoviti, da bodo tudi nekomercialni mediji imeli dostop do digitalnih frekvenc. Financiranje medijskih vsebin je smiselno le, če poleg produkcije zagotovimo tudi pravico in možnost dostopa do teh vsebin. Zato medijska politika že zdavnaj ne bi smela biti samo v pristojnosti kulturnega ministrstva, saj je neločljivo prepletena tudi s področjem telekomunikacij, intelektualne lastnine, varstva konkurence, delovnopravne zakonodaje, davkov in sociale, česar dosedanji oblikovalci medijske politike niso najbolje razumeli.

Prve zgodbe je iskal v Afriki, se za nekaj časa ustalil v manjšem kanadskem mestecu in nato postal dopisnik Guardiana iz Vietnama. V sedemdesetih letih je postal urednik Guardianove zunanjepolitične redakcije in pozneje napredoval v uredniškega direktorja. Na tem položaju je dodobra spoznal ekonomiko časopisne panoge ter naravo odnosov med poslovnim in vsebinskim delom časopisa, spopasti pa se je moral tudi z večino finančnih in organizacijskih pasti, ki jih prinaša uvajanje novih tehnologij v medijska podjetja.

Danes je eden izmed direktorjev Fundacije Guardian.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 21. marec 2009

Kdo bo še plačeval za novinarstvo?

Ko začnejo prekaljeni medijski komentatorji v svojih kolumnah presenečeno ugotavljati, da so si prejšnji večer na komercialni televiziji ogledali film, ki ga ni prekinil niti en televizijski oglas, je to znamenje, da se dogaja nekaj, česar še pred nekaj meseci ni mogel predvideti niti najbolj črnogled medijski analitik, je priznal dolgoletni britanski novinar in urednik Ian Wright. Vendar je tudi poudaril, da za propad nekaterih uglednih časopisov v ZDA (Rocky Mountain Newsa, Seattle Post-Intelligencerja …), napovedana množična odpuščanja v britanskih medijih ter vseevropsko krčenje televizijskega programa na komercialnih in javnih televizijah ni kriva samo globalna gospodarska kriza, ampak tudi zastareli poslovni modeli medijskih podjetij, ki se niso prilagodili novim gospodarskim in tehnološkim razmeram.

Ta ugotovitev je za medijska podjetja še bolj boleča od same gospodarske krize, saj opozarja, da medijem tudi morebitno izboljšanje gospodarskih kazalcev ne bo zagotovilo dolgoročnega preživetja. Vzemimo samo časopise, je opozoril Wright. »Padanje tiskane naklade je neustavljivo, prav tako selitev bralcev in oglaševalcev na svetovni splet, ki nista odvisna od sedanje krize. Vemo, da s tiskom ne moremo preživeti in hkrati nimamo prav nobenega zagotovila, da bo na spletu kaj bolje, saj ni še nihče ugotovil, kako tržiti elektronske časopisne vsebine. Poleg tega se za spletni oglaševalski kolač ne potegujemo samo tradicionalni mediji – ne glede na obliko, v kateri izhajamo –, ampak tudi velika novomedijska in tehnološka podjetja (Google, Yahoo, Microsoft …), ki zelo dobro razumejo splet in dosegajo neprimerno večjo kritično maso uporabnikov kot mi,« je pojasnil Wright. Zato pred spremembami niso varni niti lastniki elektronskih medijev, ki se bodo prav tako morali nekako prilagoditi spremenjenim gledalskim navadam in selitvi »televizijskih« vsebin na zaslone osebnih komunikacijskih naprav.

Mediji in oblikovalci medijske politike bodo tako morali odgovoriti predvsem na eno vprašanje – kako še naprej financirati novinarske vsebine, ki bodo ljudi informirale, izobraževale, jih zabavale in jim pomagale razumeti čas in družbo, v kateri živimo, je prepričan Wright. Ne glede na obliko, v kateri bodo dosegle bralce ali gledalce.

Radi poudarjate, da je treba za razumevanje sedanjih razmer v medijski industriji najprej spoznati njeno zgodovino. Kako nam lahko zgodovina pomaga razumeti krizo, v kateri so se danes znašli časopisi?

Med drugim nam lahko pomaga razumeti, zakaj je zmanjšanje oglaševalskih proračunov, s katerim so se podjetja lani odzvala na gospodarsko krizo, časopise tako hitro prignalo na rob propada. Bistveno hitreje kot smo pričakovali.

Zaradi njihove skoraj popolne odvisnosti od oglaševalskih prihodkov?

… ki je posledica specifičnega razvoja časopisnega trga v zadnjih dveh desetletjih. V šestdesetih in sedemdesetih letih je Guardian z oglasi pridobil slabo tretjino prihodkov, ostalo smo zaslužili s prodajo časopisa. Ko je avstralski medijski mogotec Rupert Murdoch v osemdesetih letih razbil tiskarske sindikate in prevzel londonski Times, se je marsikaj spremenilo. Bistveno so znižali stroški tiska, Murdoch pa je v Timesu povečeval delež oglaševanja in hkrati zniževal prodajno ceno časopisa, kar je imelo nekaj pomembnih posledic. Vsi plačljivi časopisi so morali slediti Murdochovemu modelu, če so hoteli preživeti, zato so tudi oni povečevali delež oglaševanja in vstopali v cenovne vojne z nižanjem cene svojih časopisov. Te cenovne vojne so postopoma pripeljale do prvih brezplačnikov, ki so se v celoti financirali z oglaševanjem, plačljivi časopisi pa danes s prodajo ustvarijo le približno četrtino svojih prihodkov. Zato je bil nedavni umik oglaševalcev toliko bolj boleč.

Kako je vse večja odvisnost od oglaševanja vplivala na časopisno industrijo? Kritični medijski teoretiki opozarjajo, da so postali oglaševalci za časopise pomembnejši od bralcev, vsebina pa se je zaradi lova na oglase pospešeno komercializirala.

Ni tako preprosto. Razmah oglaševalske industrije in zmanjšanje proizvodnih stroškov, ki so jih prinesle tehnološke spremembe – predvsem uvajanje osebnih računalnikov in digitalizacija tiska –, sta časopise finančno zelo okrepila. Ti dodatni prihodki so bralcem za enako ceno časopisa prinesli bistveno več vsebine, saj smo še v sedemdesetih letih izhajali na največ 32 straneh, če smo imeli srečo, danes pa imajo lahko britanski dnevniki skupaj z vsemi prilogami tudi po več kot sto strani, na katerih ne manjka kakovostnih novinarskih vsebin. Časopisi so lahko zaposlovali nove novinarje, ustanavljali nove priloge, vlagali v svetovni splet, razširili ponudbo založniških dejavnosti …

Pod pogojem, da so bili njihovi lastniki pripravljeni vlagati v vsebino in niso zgolj pobrali večjih dobičkov.

No, seveda. Od vsakega posameznega medijskega lastnika je odvisno, kako bo razporejal prihodke, ki jih zasluži s svojim izdelkom. Nekateri mediji se obnašajo zgolj kot komercialna podjetja, ki želijo na medijskem trgu zaslužiti čimveč denarja, drugi verjamemo, da moramo biti mediji tudi družbeno odgovorni. Vse to so stare dileme, ki se vlečejo že od samih začetkov novinarstva. Vendar pa želim poudariti nekaj drugega. Če smo se doslej ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako (ne)odgovorno medijska podjetja porabljajo denar, ki so ga ustvarila na medijskem trgu, nas danes čaka precej hujši izziv – ugotoviti, ali bodo mediji v prihodnosti sploh še lahko financirali novinarske vsebine. Predvsem časopisi, ki jih je preplet tehnološkega napredka, spremenjenih bralnih navad in gospodarske krize najbolj prizadel.

Kaj lahko reši časopise? Na rast tiskane naklade ne morejo računati, oglaševalski model je v krizi, bralci in oglaševalci se selijo na svetovni splet …?

Časopisi so se v resnici znašli v izjemno težkem položaju. Guardianovci se radi pohvalimo, da nam je prehod na svetovni splet zelo dobro uspel. Ker so naši lastniki verjeli, da je selitev na splet nujna in so jo razumeli kot najpomembnejšo razvojno naložbo, je postal Guardian prava spletna velesila, čeprav je bil prej skorajda nišen časopis. Vendar pa se hkrati zavedamo, da nam ta uspeh ne zagotavlja preživetja, saj večino prihodkov še vedno ustvarimo s tiskano izdajo, dosedanji modeli plačevanja elektronskih vsebin pa se časopisom in drugim medijem niso obnesli, saj ljudje niso bili pripravljeni plačevati za vsebine, ki so jih na drugih straneh dobili zastonj. Poleg tega morate vedeti, da je tudi lov na spletne oglase zelo zahteven, saj največ prihodkov od spletnega oglaševanja poberejo podjetja, ki vsebin ne ustvarjajo, ampak jih samo zbirajo in prilagajajo spletnim uporabnikom – kar zelo spretno počne Google. To v praksi pomeni, da sta v krizo zašla oba ključna poslovna modela, po katerih so doslej delovala medijska podjetja: prodaja vsebin, ker jih ni več mogoče zaračunavati, in prodajanje pozornosti medijskega občinstva v zameno za oglase. Zato se bojim, da bodo morali časopisi in drugi tradicionalni mediji postati izjemno iznajdljivi pri pridobivanju denarja, s katerim bodo financirali novinarske vsebine. Morda bodo morali vsebine celo financirati s čisto drugimi viri prihodkov. Tole utegne zveneti kot učenje krive vere, ampak menim, da bodo morala medijska podjetja začeti precej bolj izkoriščati prodajne možnosti, ki jih ponuja svetovni splet.

Se vam ne zdi, da bo težko postaviti mejo, kaj so še sprejemljivi viri takšnega financiranja? Že pri objavljanju oglasov za vroče telefone in velike avtomobile imate lahko resne etične pomisleke. Kaj šele, če bi začeli časopis financirati s prodajo erotičnih storitev in prodajo velikih avtomobilov.

Kar nas spet vrne k vprašanju družbene odgovornosti (smeh). Primerjava z oglasi je v resnici zelo smiselna. Vzemimo, da ste časopis, ki se družbeno odgovorno zavzema za enakopravnost žensk, varstvo okolja in trajnostni razvoj, kar od vas pričakujejo tudi vaši bralci. Pri odločitvi za objavo erotičnih ali avtomobilskih oglasov zato ne gre le za vprašanje morale, ampak tudi za poslovno presojo. Boste z objavo takih oglasov zares pritegnili bralce, ki jih želite pritegniti? Boste odgnali tiste, ki jih želite obdržati? Boste sploh lahko izhajali kot družbeno odgovoren časopis, če boste zavrnili oglase avtomobilske industrije? Kruta vprašanja.

Na Guardianu poskušate že od nekdaj loviti ravnotežje med družbeno odgovornostjo in zakonitostmi medijskega trga. Je tak poskus tudi vaše zavzemanje za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj? Tako namreč postajate zanimivi za oglaševalce, ki hočejo s poudarjanjem družbeno odgovornega podjetništva izboljšati svojo podobo v javnosti – predvsem to velja za naftne in farmacevtske družbe, banke, zavarovalnice …

Ne bom trdil, da nismo v tem trendu prepoznali potencialnega vira oglaševalskih prihodkov. Vendar se pri tem nismo ozirali samo na, kot pravite, domnevno družbeno odgovorne oglaševalce, ampak smo se odzvali tudi na spremenjene vrednote naših bralcev. Ta trend so že pred časom opazili britanski trgovci, saj se je v trgovinah zelo hitro povečevala prodaja organsko pridelane hrane – sadja in zelenjave. Oznaka »organsko« v resnici pomeni le to, da je bila zelenjava pridelana na način, ki je prijaznejši do prsti in okolja. Kljub temu pa je marsikdo prepričan, da ima organska hrana tudi boljši okus, čeprav gre večinoma le za psihološki učinek. Zelo podobno je tudi s časopisom.

Da ima boljši okus, če objavlja okolju in etiki prijazne oglase?

Natanko tako (nasmešek).

V svojem nastopu ste omenili, da bo sedanja gospodarska kriza precej okrepila javne medije, v britanskem primeru BBC, saj se financira iz televizijskega prispevka, zato precej manj občuti posledice izpada oglaševalskih prihodkov. Kako bo to vplivalo na medijski trg?

Vloga BBC na britanskem medijskem trgu je zelo kompleksna. Vzemimo samo področje svetovnega spleta. BBC je zaradi svoje velikosti in vpliva zaslužen za številne tehnološke inovacije in premike, ki skoraj zagotovo ne bi bile možne, če njegovo vodstvo ne bi tako tako odločno podpiralo njegove širitve na svetovni splet. Njegov položaj je v marsičem monopolističen – navsezadnje je edino medijsko podjetje, ki je upravičeno do televizijskega prispevka –, a je treba priznati, da je bil njegov monopol večinoma uporabljen pozitivno. Pogosto je bil ena izmed redkih protiuteži komercialni medijski industriji, ki jo je poosebljal Rupert Murdoch …

… in vendar je tudi Guardian naredil precej uslug Murdochovemu lobiju, saj se je v preteklih letih večkrat pridružil napadom na BBC in se zavzemal, da mora država omejiti uporabo denarja iz naročnine pri financiranju spletnih projektov – čeprav hkrati priznate, da je bilo to dobro za britansko javnost.

V nekem obdobju je bilo to sicer dobro za britansko javnost, vendar je BBC hkrati postajal tudi vse večja motnja na internetnem medijskem trgu. Banalen primer: če sem v soboto ali nedeljo pregledoval Guardianovo spletno stran, sem imel občutek, da se na njej ni prav dosti dogajalo. Na BBC-jevi spletni strani pa je bilo novic skoraj toliko kot na običajne delovne dneve, ker so si lahko privoščili polno novinarsko ekipo. Britanski časopisi smo se zato spet znašli v zelo nezavidljivem položaju. Na eni strani smo bili prisiljeni vse naše preživetvene upe staviti na svetovni splet, na drugi strani nas je tam pričakal mogočni BBC, ki mu je preživetje na trgu zagotavljal televizijski prispevek, in ki je s svojimi vsebinami pritegnil znaten del britanskih uporabnikov interneta – predvsem tistih, ki jih zanimajo novice. Ta problem še vedno obstaja in se v času gospodarske krize še poglablja.

Predstavniki novinarskih sindikatov opozarjajo, da želijo številni lastniki krizo izrabiti tudi kot izgovor za klestenje stroškov in zmanjšanje števila zaposlenih, kar so si sicer že dolgo želeli, a se zaradi strahu pred negativnimi odzivi javnosti tega niso upali storiti. Kako kot nekdanji uredniški direktor komentirate ta opozorila? Kakšna je v kriznih časih lastnikov medijskih hiš?

Ne morem govoriti v imenu Guardiana, zato je to le moje osebno mnenje. Mislim, da preradi pozabljamo, da je bilo zadnje desetletje v marsičem izjemno. Zaradi neznanskega razmaha medijske in oglaševalske industrije je bilo na trgu zelo veliko denarja, ki nam je omogočil doslej nesluteno širitev medijskih dejavnosti, razvoj novih rubrik in tehnoloških inovacij, zaposleni v medijski industriji pa smo za svoje delo pogosto prejemali zelo spodobne plače. Vendar nas je to obdobje tudi uspavalo, saj smo verjeli, da bo zlata medijska doba trajala večno. Zdaj, ko je jasno, da so dobri časi za nami, se bodo zaostrili tudi odnosi med medijskimi lastniki in novinarji. Kakšen bo izid, je težko napovedati. Po mojih izkušnjah se novinarji pogosto premalo zavedajo, kakšna je njihova vloga v medijskem podjetju in kako to podjetje služi denar za njihove plače, zato bodo težko sprejeli še tako realne argumente, zakaj jih podjetje ne more več vzdrževati. Delodajalci, sploh tisti, ki ne razumejo časopisne panoge, pa zaposlenim praviloma ne znajo predstaviti realnega stanja in se odkrito pogovoriti, kakšne ukrepe bodo morali sprejeti, če hočejo preživeti na trgu. Taki lastniki so problematični tudi zato, ker se premalo zavedajo, da morajo za vsako ceno ohraniti vsaj najboljše kadre, če se že odpuščanju ne morejo izogniti.

Se lahko zgodi, da bodo zaradi negotovih razmer prav najboljši kadri prvi zapustili medijska podjetja – ker bodo pač imeli možnost izbire?

To bi bila največja tragedija, ki lahko doleti medijsko panogo. Če medijska industrija ne bo znala obdržati radovednih in inteligentnih novinarjev, pritegniti najboljših spletnih strokovnjakov in poznavalcev medijskih občinstev ter vsem skupaj ponuditi okolje, v katerem bodo lahko razvili in uresničili svoje zamisli, ji nobena nova tehnologija ali še tako inovativen poslovni model ne bo mogel več pomagati.

Na internetu se je v zadnjih letih razvila zelo raznolika medijska pokrajina, v kateri je vzklilo na stotine novih elektronskih medijev: televizijskih postaj, internetnih časopisov in številnih spletnih žanrov (blogov, forumov …), ki jih lahko ustvarjajo tudi običajni državljani. »Ker je na internetu neskončno dosti prostora za nove igralce, velike medijske korporacije nimajo več monopolov nad informacijami, ampak lahko javnost izbira med neštetimi novičarskimi viri,« je prepričan Michael Powell, nekdanji direktor ameriškega medijskega in telekomunikacijskega regulatorja FCC. Vplivni republikanski državni uradnik je zatrdil, da omejitve medijskega lastništva, predpisovanje kvot za nekomercialne programske vsebine in zakonsko opredeljena skrb za javni interes v novem tisočletju nimajo več nobenega smisla, ampak zgolj škodujejo medijskim podjetjem in gospodarstvu – kar je poskušal dokazati z obsežno študijo, ki jo je prvič javno predstavil leta 2003.

Powellu so omenjene argumente nehote priskrbeli številni novinarski in drugi utopisti, ki internetne medije predstavljajo kot novo zatočišče svobode govora in družbeno odgovornega novinarstva. Svoje videnje romantičnega sožitja med svetovnim spletom in svobodnim izražanjem napajajo iz stare ideje brezmejnih kiberprostorov, v katerih ne veljajo zakoni in pravila fizičnega sveta, omogoča pa jih odprta in neregulirana zasnova interneta. Ker med internetnimi objavami ne lomastijo uredniški cenzorji, so objavljene tudi novice in stališča, ki v tradicionalnih medijih nikoli ne bi našli svojega prostora. Mlad iraški arhitekt, znan kot Salam Pax, je lahko v svojem spletnem dnevniku objavljal zapiske iz obleganega Bagdada, korejski poulični trgovci soustvarjajo »državljansko-novinarski« internetni časopis OhMyNews, ameriški blogerji pa so med predsedniško kampanjo 2004 dokazali, da so bili dokumenti o predsednikovem služenju v narodni gardi ponarejeni.

Navdušenja nad tovrstnimi novomedijskimi dosežki ne podžigajo le nadobudni avtorji besedilnih in videoblogov, ampak tudi lastniki tradicionalnih medijev in telekomunikacijskih operaterjev. Prvi hočejo z blogi in drugimi interaktivnimi vsebinami zmanjšati osip svojih bralcev in gledalcev, drugi upajo, da jim bodo uporabniške vsebine pomagale do novih prihodkov. Zato na svojih spletnih straneh odpirajo časopisne in televizijske kanale, zaposlujejo honorarne novinarje ter izrabljajo brezplačno zagretost amaterskih piscev. Z njihovim početjem ni načeloma nič narobe, saj so postali nekateri internetni medijski poskusi dragocen vir alternativnih in spregledanih novic. Vendar pa nekritično poveličevanje redkih spletnih presežkov ne odseva dejanskega vpliva novih internetnih medijev in njihovih »brezplačnih novinarjev« na obveščenost državljanov.

»Powellova retorika je perverzna,« mi je odločno zatrdil Gene Kimmelman, dolgoletni ameriški borec za pravico do svobodne izbire in podpredsednik ameriške zveze potrošnikov. »V svoji raziskavi so uslužbenci FCC zgolj prešteli medije, niso pa ugotavljali, kdo so njihovi lastniki, kakšne vsebine predvajajo in kolikšen je njihov dejanski vpliv na javno mnenje. V resnici je danes večina ameriških medijev v rokah petih velikih medijskih konglomeratov, nekomercialne vsebine izginjajo s televizijskih programov in časopisnih strani, po alternativnih virih novic pa posega komaj kak odstotek državljanov,« je pojasnil Kimmelman. Informacijski vpliv interneta je zato močno precenjen, saj za informacijskega potrošnika ni pomembno le število »medijskih kanalov« (posameznih televizijskih postaj, časopisov ali blogov) in njihov doseg, ampak predvsem njihova lastniška in vsebinska raznolikost. Če nekaj sto časopisov, ki jih izdaja eno medijsko podjetje, složno podpira ameriško posredovanje v Iraku, ne moremo govoriti o mnenjski in medijski pluralnosti, ampak o mogočnih mnenjskih megafonih, s katerimi ne more enakovredno tekmovati noben neodvisen internetni medij ali osamljen bloger.

Spletni projekti tradicionalnih (medijskih) ustanov zato prinašajo zgolj nove medijske kanale, ne pa tudi novih glasov, ki bi prispevali k pluralnosti medijskega prostora. Število uporabnikov interneta, ki prebirajo novice, se sicer povečuje sorazmerno z razmahom širokopasovnega internetnega dostopa, a se bralci praviloma zadržijo pri uveljavljenih novičarskih blagovnih znamkah, ker blogom in neodvisnim spletnim portalom še ne zaupajo. Hkrati se pisci spletnih dnevnikov po raziskavah ameriškega zavoda PEW le redko vidijo v vlogi nekakšnih »državljanskih novinarjev«, ampak se z blogi ukvarjajo po kako uro na teden – v prostem času. Med temami, ki jih v svojih prispevkih objavljajo običajni internetniki, prevladujejo zapiski iz zasebnega življenja, zabava in različne umetnostne zvrsti: proza, poezija, fotografija in videoposnetki. »Resnejših« vsebin je bistveno manj, še redkejše so izvirne novice, saj se družbenokritični internetni pisci praviloma omejujejo na povzemanje in komentiranje prispevkov iz tradicionalnih medijev, ker ne premorejo časa, znanja, denarja in pravne zaščite, potrebnih za preiskovalno delo.

Poleg tega novodobni internet ni več prijazno zatočišče svobodoljubnih akademskih in inženirskih zanesenjakov, ki ne razmišljajo o zanesljivem nakupu knjig in rezervaciji letalskih vozovnic. Svetovni splet je postal najpomembnejši transportni medij za zrele gospodarske panoge – medijsko industrijo, telekomunikacije, denarništvo in trgovino –, ki libertarne ideje o internetni svobodi vse hitreje nadomeščajo z zahtevami po varnosti, predvidljivosti in nadzoru. Komunikacijsko infrastrukturo upravljajo močno regulirani državni ali zasebni operaterji, omrežne naprave in programsko opremo izdeluje omejeno število globalnih korporacij. Enake tehnologije lahko omogočijo neskončne možnosti avtorskega in političnega izražanja ali skoraj popoln nadzor nad državljani (primer Kitajske). Komercializacija interneta je zelo nazorno pokazala, da internet ni svoboden in odprt že po svojem genskem zapisu, kar so trdili zgodnji kiberteoretiki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak njegovo uporabo narekujejo enaki dejavniki, ki usmerjajo fizični svet: kapital, politika in človeške potrebe. Če upoštevamo vse naštete omejitve internetnih medijev, postanejo Powellova zagotovila o nepotrebnosti staromedijske regulacije zaradi novih igralcev bistveno manj prepričljiva.

Razumevanje powellovske manipulacije je zelo koristno tudi za vse tiste slovenske novinarje in druge posameznike, ki čutijo, da podržavljena javna televizija in velik odstotek tiskane časopisne naklade ne pomenita zdravega in pluralnega medijskega prostora. Ker so prepričani, da v tradicionalnih medijih za svobodno izražanje ni več možnosti, jih želijo čim prej zapustiti in se preseliti na svetovni splet. Čeprav se zdi neprostovoljno izgnanstvo v spletna medijska prostranstva zelo vabljiva alternativa, ki že daje nekaj zanimivih rezultatov (vest.si, razgledi.com, arzenal.si …), pa tak umik dolgoročno ne more spremeniti ničesar. Z dejavniki, ki omejujejo svobodo izražanja v staromedijskem prostoru – državnim obvladovanjem medijev prek lastniških povezav, pritiskom kapitala in (samo)cenzure –, se morajo novinarji in državljani najprej spoprijeti v fizičnem svetu. V nasprotnem bodo staromedijske prakse, pred katerimi so se umaknili, neizogibno okužile tudi internetne kolonije. Takrat za nove pobege ne bo več možnosti. Niti prostora.

(Sobotna priloga Dela, 28. april 2007)

Prva objava: Medijska preža, maj 2006

Cilji digitalnega prehoda

Vlada Republike Slovenije je 15. februarja 2006 sprejela strategijo prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo. Ta je bila javno predstavljena 14. decembra 2005 na razpravi, ki so se je udeležili predstavniki televizijskih in radijskih hiš, kabelskih in mobilnih operaterjev ter ponudniki večpredstavnih vsebin. Strategija bi morala odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo po letu 2012 , ko bo po državah EU ukinjena analogna radiodifuzija. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče evropska komisija potrošnikom omogočiti boljši sprejem, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih programov ter več informacijskih storitev.

Podobno blagodejni bodo menda vplivi na gospodarstvo, saj bo nova tehnologija oddajanja omogočala večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, kar bi odprlo prostor številnim novim telekomunikacijskim akterjem. Nova digitalna prizemna tehnologija (DVB-T) bo po mnenju komisije omogočala boljšo ekonomiko frekvenc (več programov na eni frekvenci), znižanje stroškov oddajanja zaradi manjše oddajniške moči in možnost sprejemanja signalov na različnih napravah, denimo mobilnih telefonih (DVB-H). Del sproščenega analognega spektra bi komisarji namenili razširjanju vseevropskih vsebin, zanj pa se zanimajo tudi operaterji mobilne telefonije.

Na prvi pogled se zdi, da se je s sprejetjem strategije slovenska vlada začela resneje ukvarjati s področjem digitalnih vsebin, vendar je z objavo strategije tudi pokazala, da se vseh razsežnosti problematike ne zaveda najbolje. Strategija je bila sprejeta prepozno, avtorji so jo zastavili preveč tehnicistično (ukvarja se predvsem s tehničnimi in delno gospodarskimi platmi radiodifuzije digitalnih signalov, ne pa tudi s programi, novimi storitvami in dostopnostjo medijskih vsebin ), v njej pa manjkajo konkretni predlogi, pobude ter ocene stroškov in družbenih posledic digitalnega prehoda. Pri uvajanju digitalne radiodifuzije (in drugih oblik digitalne televizije) namreč ne gre le za distribucijo starih vsebin na novih tehnoloških temeljih, ampak je treba med drugim razmišljati tudi o novih oblikah produkcije vsebin in drugačni ekonomiki (oglaševanje) medijskih družb ter zagotoviti enake možnosti dostopa, saj lahko v odsotnosti regulacije nastanejo infrastrukturni monopoli, ki bodo resno omejili potrošnikovo izbiro. Tega razmisleka doslej ni bilo.

Zamude pri pripravi strategije

Slovenska vlada problematiki digitalne televizije doslej ni namenjala pretirane pozornosti. Ko bi morala Slovenija do 28. februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, se je izkazalo, kako hud je njen zaostanek, saj ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s preostankom frekvenčnega spektra in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Zahtevke bi morala pripraviti agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek), nekdanje ministrstvo za informacijsko družbo (Mid) pa je bilo zadolženo za pripravo strategije. Ker je Mid ni pripravil, je bila Slovenija ena zadnjih evropskih držav brez strategije digitalnega prehoda.

Pavel Gantar, nekdanji minister za informacijsko družbo, nam je tedaj povedal, da je imelo ministrstvo druge prednostne naloge, predvsem pripravo širokopasovne strategije. Njegov naslednik Matjaž Janša, ki je vršil dolžnosti generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije in pošto na gospodarskem ministrstvu, pa je priznal, da je bilo pod prejšnjim ministrstvom na tem področju narejeno zelo malo. »Za zamudo je odgovoren bivši minister Gantar, ki bi moral sodelujoče pri pripravi strategije pravilno usmeriti,« je bil oster Janša in zagotovil, da bodo strategijo končali do sredine leta 2005. Pozneje je objavo strategije »zaradi kadrovskih težav« preložil še za pol leta.

Na posledice zamude so opozarjali le na javnem zavodu RTV Slovenija, saj se zaradi neobstoječe zakonodaje niso lotili novih projektov, ker niso mogli pridobiti dovoljenj niti za poskusno oddajanje. Hkrati je pomenila zamuda pri oblikovanju strategije tudi precejšnjo posredno škodo, saj so sosednje države že začele z uvedbo digitalne radiodifuzije – Italija celo na neusklajenih frekvencah. »Ker na območju zahodne Slovenije kratko malo ne bo več na voljo frekvenčnega prostora, se nam zaradi vpliva motenj iz Italije obeta huda radijska džungla ,« je pojasnil Miran Dolenec, vodja oddelka oddajniki in zveze na RTVS. Poleg tega bi morala država povedati, kako bo v prihodnje vodila radiodifuzno politiko (digitalni radio in digitalno televizijo) in katerim podatkovnim vsebinam bo namenila sproščeni radijski spekter. Ker pomeni digitalni prehod tudi postopno ukinitev analognega oddajanja v Sloveniji, bosta radijski in televizijski program dosegljiva le prek sprejemnikov, ki bodo znali sprejemati digitalni signal (set-top box). Zato bi bilo treba pred analognim izklopom zagotoviti 90-odstotno pokrivanje ozemlja z digitalnim signalom in poskrbeti, da ne bo nihče nenadoma ostal brez možnosti spremljanja informacij na radiu in televiziji.

Podlago za prehod na digitalno radiodifuzijo naj bi poleg strategije prinesel tudi novi zakon o RTVS, ki je bil sprejet 15. julija 2005. Ta v 7. členu določa, da mora RTVS pri načinu razširjanja svojih programov skladno s svojimi tehnološkimi razvojnimi zmožnostmi uvajati nove tehnologije (internet, digitalna radiodifuzija, satelit) in omogočiti dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini. V 13. členu novega zakona pa piše, da RTVS kot javna služba izvaja tudi digitalno oddajanje programov. Vendar pa se tudi zakon o RTVS ne ukvarja s posebnostmi digitalnega oddajanja, ampak digitalizacijo le omenja.

Dolenec je potrdil, da je digitalno oddajanje v novem zakonu omenjeno le z besedico, vendar bi to moralo zadostovati Apeku za izdajo ustreznih dovoljenj za digitalno oddajanje RTVS. Bolj zadržan je bil Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede, ki verjame, da novi zakon prehoda na digitalno oddajanje ne ureja natančno. »Zdi se, da pisci zakona niso kaj dosti razmišljali o digitalizaciji, saj jo besedilo le omenja in je ne postavlja med razvojne prioritete. Dober zgled je lahko britanska javna radiotelevizija BBC, na kateri so sami pripravili belo knjigo o javni RTV, imam pa občutek, da pri pripravi slovenskega zakona o RTV niso sodelovali tisti, ki se na nacionalki ukvarjajo z digitalnim oddajanjem,« je pojasnil za Delo in dodal, da v Evropi potekajo burne razprave, kaj sploh je javna RTV – naj se javna RTV razvija kot splošen servis z majhnim številom programov, ki so namenjeni celotni populaciji, ali naj izkoristi možnosti digitalizacije in ponudi več specializiranih programov za ožje ciljne skupine.

Prav tako se novi zakon o RTVS ni dotaknil financiranja digitalnega prehoda, čeprav finančno breme ob napovedano zmanjšani televizijski naročnini in uvajanjem parlamentarnega kanala ni zanemarljivo. »Digitalni prehod pomeni tudi velik investicijski zalogaj, ki ga javni zavod sam ne bo zmogel. Povsod po svetu, kjer njena uvedba že poteka, je država v takšni ali drugačni obliki pomagala sofinancirati njeno izgradnjo,« je povedala Tatjana Ljubič, pristojna za odnose z javnostjo v RTVS. Po grobi oceni to pomeni okrog 800 milijonov tolarjev za uvedbo digitalnega radia DAB z nacionalnim pokrivanjem in okrog dve milijardi tolarjev za prenosno omrežje enega multipleksa digitalne televizije DVB-T z nacionalnim pokrivanjem. V to oceno še niso zajeti stroški dela – inženirskega ali vsebinskega.

Trg digitalne televizije v Sloveniji

Pojem digitalne televizije pa ni omenjen le na digitalno radiodifuzijo. Z razmahom digitalne televizije se za evropska gospodinjstva ne bo spremenila le ponudba, ampak tudi način ponudbe. Digitalen televizijski signal bodo na domove poleg klasičnih radiodifuznih akterjev (javne in komercialne televizijske postaje) »dostavljala« tudi telekomunikacijska podjetja skupaj s širokopasovnim internetom in telefonijo. Potrošniki bodo lahko izbirali med različnimi ponudniki (telekomi, kabelskimi operaterji) in tehnologijami – kablom, brezžičnim prenosom podatkov (npr. wimax) in različnimi digitalnimi priključki (xDSL, optično infrastrukturo).

Po definiciji Apeka lahko pojem »digitalna televizija« uporabljamo zelo splošno. Za digitalno televizijo šteje vsak linearen digitalen prenos slike in zvoka do končnega uporabnika, zato sodi k digitalni televiziji tudi storitev prenosa digitalne televizije preko protokola IP (»internetne televizije«), ki jo že nekaj let zagotavlja največji slovenski internetni ponudnik Siol. Ker za tovrstno »oddajanje« ni treba pridobiti posebnih frekvenc, je področje bistveno manj regulirano. Slovenska zakonodaja tako opredeljuje digitalno televizijo le v zakonu o elektronskih komunikacijah (v 113. členu, ki govori o široko-zaslonskih televizijskih storitvah in programih ter v 144. členu, ki govori o sistemih s pogojnim dostopom), nekatere določbe, ki se nanašajo na digitalno televizijo, pa so predvidene tudi v noveli zakona o medijih. Ker slovenska zakonodaja ne predvideva posebnih dovoljenj (ali licenc) za opravljanje dejavnosti prenosa televizijskih signalov v digitalni obliki po kablu ali preko protokola IP (interneta), za tovrstno dejavnost zadostuje obvestilo agenciji o opravljanju javnih komunikacijskih storitev. Posledica manjše regulacije je tudi odsotnost zanesljivih podatkov o deležu digitalne televizije v Sloveniji (kabel, satelit, internet), saj jih Apek ne zbira. Kljub temu je za lažjo predstavo prihodnjega razvoja digitalne televizije treba vsaj na grobo oceniti, kakšno je danes stanje na trgu.

Digitalno televizijo v Sloveniji ponujajo kabelski in telekomunikacijski operaterji. Najdaljšo »tradicijo« imajo kabelski operaterji, ki imajo po podatkih slovenskega združenja kabelskih operaterjev približno 300.000 uporabnikov (polovica gospodinjstev). Kljub razmeroma visokemu številu kabelskih priključkov, naročnino za ogled digitaliziranih programov plačuje le približno 5000 ali 1,6 odstotka uporabnikov. Tudi pri največjem slovenskem ponudniku kabelske televizije Telemachu (108.000 naročnikov) imajo le okoli 1500 ali 1,4 odstotka naročnikov digitaliziranih programov. Našo oceno zajemajo tako naročniki plačljivega televizijskega kanala HBO (v Sloveniji ni uspešen, saj imata Telemach in Ljubljanski kabel le približno 2000 naročnikov HBO) kot tisti, ki si standardno kabelsko ponudbo ogledujejo v »digitalni« kakovosti (DVB-C). Med digitalno televizijo lahko štejemo tudi brezžično kabelsko televizijo, ki jo je ponudil Ljubljanski kabel pod blagovno znamko Lastovka in je omejena na del Gorenjske in Ljubljanske kotline, saj je za sprejem potrebna optična vidljivost antenskega stolpa pa Krvavcu. Tehnično gledano je trenutno največji slovenski ponudnik digitalne televizije internetni ponudnik Siol, saj njihovo Siol TV uporablja približno 5500 uporabnikov internetnega priključka ADSL. Čeprav se je Siol zaradi visokih tehničnih zahtev (predvsem po prepustnosti internetne povezave) televizijske ponudbe načrtno loteval zelo previdno, zdaj ne skrivajo želje, da bi postali resen tekmec kabelskim operaterjem. V prvih mesecih letošnjega leta so komercialno ponudili nadgrajeni širokopasovni priključek ADSL 2+ in povedali, da lahko Telekomova infrastruktura danes prenese še približno 35.000 novih naročnikov. Digitalno »internetno« televizijo je nedavno ponudil tudi mariborski alternativni telekomunikacijski operater T-2, ki do konca leta 2006 napoveduje tudi video na zahtevo in nekatere nove storitve, ki jih bo omogočala hitra širokopasovna optična povezava. Digitalno televizijo utegnejo že kmalu ponuditi mobilni operaterji (na mobilnikih si je sicer že mogoče ogledati krajše videovsebine), saj je bila mobilna televizija ena ključnih tem letošnje največje mednarodne konference mobilne telefonije 3GSM, na Mobitelu in Simobilu pa si neuradno že ogledujejo tehnologije za prenos mobilne televizije, predvsem DVB-H.

Digitalna regulacija

Ker država najverjetneje še ne bo kmalu posegala na trg digitalne televizije, bo projekt digitalizacije prevzel trg. V praksi to pomeni, da bodo Slovenijo prej ali slej doleteli globalni telekomunikacijski trendi: resen spopad različnih ponudnikov digitalnih vsebin, med katerimi ima vsak akter svoje strateške prednosti in slabosti. Digitalna radiodifuzija ima med vsemi tehnologijami potencialno najboljši dostop do končnih uporabnikov (pokritost ozemlja) in dobro kakovost slike, zato pomenijo uspešni digitalni projekti veliko grožnjo ponudnikom satelitske plačljive televizije in kabelskim operaterjem. To med drugim kažeta primera britanskega Freeviewa in berlinski prehod na digitalno oddajanje, zaradi katerega so tamkajšnji kabelski operaterji skoraj bankrotirali, saj so se gledalci hitro odločili za novo tehnologijo. Najresnejši akterji na trgu digitalne televizije bodo verjetno postali kapitalsko močni nacionalni telekomi, ki imajo v primerjavi s kabelskimi operaterji boljšo pokritost prebivalstva, saj lahko v domove vstopajo skozi telefonske priključke, ki jih ima velika večina evropskih gospodinjstev. Hkrati so si telekomi v zadnjih dveh letih priključevali svoja nekdanja hčerinska podjetja (operaterje mobilne telefonije in ponudnike interneta), ki so se v začetku tisočletja osamosvajala. Tako želijo zaokrožiti ponudbo in omogočiti televizijske vsebine na domačem televizorju, osebnem računalniku in mobilnem telefonu. Glavni težavi telekomov – slabši dostop do vsebin in prepočasne internetne povezave, zaradi katerih prenos televizijskega signala včasih ni dovolj zanesljiv – kmalu ne bosta več bistveni, saj so vlaganja evropskih telekomov v telekomunikacijsko infrastrukturo nove generacije velikanska, lastniki vsebin pa se zavedajo, da bodo morali čimprej razviti nove prodajne modele, v katerih bodo imele internetne tehnologije pomembno vlogo.

Čeprav je slovenski trg digitalne televizije še slabo razvit, lahko stanje hitro spremenijo domiselni digitalni paketi kabelskih operaterjev in odločnejši televizijski nastop internetnih ponudnikov. Pravi razmah pa lahko pričakujemo šele, ko se bo spremenil odnos do produkcije vsebin in ponudniki gledalcev ne bodo vabili le z obljubami o »izboljšanem zvoku in sliki«, ampak bodo omogočili prilagajanje vsebine po zahtevah ali potrebah potrošnikov, interaktivnost televizijskih programov, vpliv na čas in način spremljanja programov ter možnost preprostega shranjevanja vsebin. Ker pa se država ukvarja predvsem s tehnološkimi vidiki digitalizacije in razmišlja o gospodarskih prednostih učinkovitejše izrabe radiofrekvenčnega spektra, si ne zmore zastaviti zelo pomembnega vprašanja: na kakšen način lahko več kanalov potrošniku res zagotavlja boljši dostop do vsebin in učinkovitejše delovanje v javnem interesu? Novi telekomunikacijski akterji, ki veliko vlagajo v izgradnjo lastne infrastrukture, bodo težko privolili v »naknadno« vsebinsko regulacijo, če se bo izkazalo, da njihova programska ponudba in sistemi pogojnega dostopa izključujejo določene vsebine ali dele populacije. Zato bi morala že danes izdelati mehanizme, ki bi zagotovili, da bo tudi na zasebnih infrastrukturah ostalo določeno število programskih vsebin (vsebin javnega interesa) dostopno vsem gledalcem – pod enakimi pogoji in za enako ceno. V nasprotnem primeru lahko digitalna tehnologija namesto obljubljene večje medijske pluralnosti prinese le nove, še trdnejše medijske monopole.

***

Opombe:

1. Po arabskem in afriškem predlogu bi morala EU izvesti digitalni prehod šele leta 2028 (do najpozneje 2038), na izvedljivost načrta opozarjajo tudi v telekomunikacijski industriji, čeprav jim je digitalni prehod v interesu.
2. Pri pripravi strategije je poleg projektnih skupin za tehnični in ekonomski del sodelovala tudi skupina za programski del, ki jo je vodilo kulturno ministrstvo.Kljub temu sta pripravljavec strategije Smiljan Mekičar in Matjaž Janša (oba iz gospodarskega ministrstva) nekajkrat poudarila, da programska vprašanja ne sodijo v strategijo digitalnega prehoda. Kulturno ministrstvo na javni debati ni imelo predstavnika, na vprašanja o strategiji pa tudi pozneje niso odgovarjali.
3. Čeprav so se na RTVS pogosto izgovarjali na ta dovoljenja, je vprašanje, kaj bi sploh oddajali, saj doslej niso pripravili programov, ki bi v digitalnem svetu prinesli »programsko dodano vrednost«: videa na zahtevo, programskih vodnikov, interaktivne televizije …
4. Italija je prijavila 26 kanalov UHF in 6 kanalov na VHF ter načeloma upoštevale kanale, ki so bili dogovorjeni v okviru Jadranskega sporazuma, čeprav ga sama ni nikoli podpisala. Strategija prehoda sicer predvideva delitev države na tri osnovne in dve posebni enoti, Slovenija naj bi imela v začetni fazi tri multiplekse – enega namenjenega RTVS, druga dva si bodo delile ostale televizije. Frekvenčna območja bodo dokončni razdelili maja in junija 2006 v Ženevi na radijski konferenci RRC-06.
5. Ta izračun je potrdila tudi groba ocena stroškov za postavitev oddajne infrastrukture za eno omrežje za en multipleks DVB-T, objavljena v strategiji. Slovenija bo menda za spodbudo digitalnega prehoda z nekaterimi posegi sodelovala (subvencionirala) pri opremljanju (socialno šibkega) dela državljanov z osnovnimi napravami za sprejemanje digitalne radiodifuzije – predvsem tiste, ki so odvisni samo od prizemnega načina sprejema televizijskega signala (manj poseljena območja in podeželje). Po predvidevanjih je takih približno 20.000 gospodinjstev.
6. Pri Ljubljanskem kablu so napovedali približno 3000 naročnikov do konca leta 2005.
7. V digitalnem svetu bodo lahko že elektronski programski vodniki postali nekakšni »vsebinski uredniki«, saj bodo pomenili prvo odskočno desko za dostop do programov.