Kakšen fotoaparat kupiti v srednjem zmogljivostnem in cenovnem razredu

Trg digitalne fotografije je v zadnjih nekaj letih postal hkrati zelo preprost in zapleten. Med ponudniki najzmogljivejše fotografske opreme je ostalo samo nekaj največjih fotografskih imen (Canon, Nikon …), zato se je še nekoliko zmanjšala možnost izbire brezkompromisnih fotografskih orodij za poklicne fotografe. Na drugi strani cenovne lestvice je izbira prav tako preprosta, saj lahko uporabniki izbirajo med več sto spodobnih (in podobnih) digitalnih fotoaparatov in fotofonov, ki že od 150 evrov naprej ponujajo vse, kar potrebuje povprečen družinski fotograf. V srednjem fotografskem razredu pa je postala odločitev bistveno težja.

Ponudniki fotografske opreme se zavedajo, da imajo prav v srednjem zahtevnostnem in cenovnem razredu največ tržnih priložnosti. Zato poskušajo s svojimi izdelki poiskati uporabnike, ki so pripravljeni za digitalni fotoaparat odšteti nekaj več kot nujnih 150 evrov, ali nagovoriti tiste, ki jim je nekaj tisoč evrov vredna poklicna oprema predraga. Pri tem uporabljajo dve najpogostejši strategiji. Prva je dodajanje ali odvzemanje zmogljivosti obstoječim modelom fotoaparatov, druga pa je ustvarjanje povsem novih fotoaparatov (in tehnoloških standardov) in s tem novih uporabniških skupin, ki jim klasični kompaktni ali digitalni zrcalno-refleksni (DSLR) modeli ne ustrezajo.

primerjava velikosti senzorjev

Dodajanje in jemanje zmogljivosti je za izdelovalce fotografske opreme razmeroma preprosto, saj je mogoče že z manjšimi inženirskimi in programerskimi posegi precej spremeniti lastnosti fotoaparata. Če plastičnemu fotoaparatu za sto evrov dodajo imenitnejše kovinsko ohišje in zmogljivejši objektiv (daljši »zum«), mu omogočijo nekaj ročnih nastavitev in ga opremijo s hitrejšim procesorjem, to postane »zmogljivejši kompakt«, ki ga lahko prodajajo za 300 evrov in več. Zelo podobno velja za fotoaparate DSLR, le da je postopek ravno nasproten. Zmogljivemu (pol)profesionalnemu fotoaparatu, ki stane več kot tisoč evrov, izdelovalci odvzamejo kovinsko ohišje in ga zamenjajo s plastičnim, mu zmanjšajo ločljivost procesorja, ga opremijo s počasnejšo elektroniko in mehaniko ter mu odvzamejo nekatere napredne zmogljivosti.Tako nastanejo »vstopni« zrcalno-refleksni fotoaparati, ki stanejo tudi manj kot 500 evrov, a kljub temu omogočajo vstop v svet večjih senzorjev in izmenljivih objektivov.

Ustvarjanje novih uporabniških skupin je nekoliko zahtevnejše, saj morajo izdelovalci poleg novih modelov poiskati (ali ustvariti) nove potrebe. Prve primere takih potreb so naznanili »zmogljivi kompakti«, po katerih so posegali nekoliko zahtevnejši fotografi, ki jim »zmogljivejši kompakti« niso bili dovolj, hkrati pa niso hoteli kupovati dražje, večje in težje zrcalno-refleksne opreme (ti modeli so zanimivi tudi kot rezerva za lastnike fotoaparatov DSLR). Zadnje čase pa so se jim pridružili še različni modeli »brezzrcalnih fotoaparatov« (Olympusov in Panasonicov standard mikro štiri tretjine ali m4/3, Sonyjev NEX …), ki poskušajo z večjimi senzorji in majhno težo pridobiti uporabnike vstopnih zrcalno-refleksnih modelov.

V nadaljevanju bomo poskusili na kratko predstaviti glavne prednosti in slabosti omenjenih fotografskih razredov (posameznih modelov fotoaparatov tokrat ne bomo primerjali). Končnega odgovora, katera izbira je za uporabnika najboljša, vsaj za zdaj ni mogoče podati, saj vse ostrejša tržna tekma med starimi in novimi proizvajalci fotografske opreme (Panasonic, Sony, Samsung …) spet prinaša nove, nezdružljive fotografske standarde. Ti pa povečujejo razdrobljenost trga in odpirajo vprašanje, katera tehnologija bo sploh preživela več kot prihodnjih nekaj let.

Zmogljivi malčki

Čeprav je mogoče med zmogljivejše fotografske malčke šteti že bolje opremljene modele z zmogljivejšimi objektivi, kakovostnim zajemom videa in nekaj ročnimi nastavitvami, smo v to kategorijo uvrstili tri modele, ki po fotografskih lastnostih najbolj izstopajo iz ponudbe zmogljivih kompaktov: Canonova fotoaparata G11 in S90 ter nekoliko starejši Panasonicov LX3. Za vse tri je značilen nekoliko večji senzor z ločljivostjo deset milijonov svetlobnih pik, kakovosten in svetlobno močan objektiv, možnost uporabe dodatne opreme (zunanje bliskavice, filtrov …) in zajemanje v zapisu RAW, ponujajo pa tudi veliko ročnih nastavitev (časa, zaslonke, samodejnega ostrenja, bliskavice …). Izbrani fotoaparati v Sloveniji stanejo od 450 do 550 evrov.

V dobrih svetlobnih razmerah lahko vsi trije fotoaparati zajamejo zelo kakovostne posnetke, ki se pri povečavah do velikosti A4 ne ločijo od tistih, ki so bili ujeti z bistveno dražjimi fotoaparati DSLR. Večji senzorji jim omogočajo razmeroma spodobne posnetke pri občutljivosti 400 ISO, zajem v zapisu RAW pa izkušenejšim fotografom ponuja dodatne popravke nastavitve beline in odpravo digitalnega šuma pri večjih občutljivostih. Zmogljive kompakte omejujejo premajhni senzorji, ki kljub precejšnjemu napredku v zadnjih letih in nižanju ločljivosti tipal še vedno niso primerni za fotografiranje v slabših svetlobnih razmerah (preveč šuma), in vgrajeni (neizmenljivi) objektivi, ki so svetlobno razmeroma šibki, poleg tega pa zaradi fizikalnih lastnosti ne omogočajo doseganja učinka globinske neostrine, ki je pomembno predvsem za portretno fotografijo.

Zmogljivi malčki so zato primerni predvsem kot »žepna rezerva« izkušenejših lastnikov zrcalno-refleksnih fotoaparatov, saj njihovih dodatnih možnosti manj zahtevni fotografi ne bodo znali izrabiti, hkrati pa zaradi majhnega senzorja in neizmenljivih objektivov ne morejo nadomestiti modelov DSLR.

»Brezzrcalni« fotoaparati

Olympusov pen E-P2 in E-PL2, Panasonicov GF1, Sonyjev NEX5 in Samsungov NX 10 imajo nekoliko drugačno filozofijo kot zmogljivi kompakti ali DSLR. Brezzrcalni fotoaparati so nekakšni pomanjšani zrcalno-refleksni fotoaparati in nekoliko spominjajo na nekoč priljubljene fotoaparate z optičnim iskalom (»rangefinder«). Imajo primerljive fotografske zmogljivosti kot fotoaparati DSLR (izmenljive objektive in drugo dodatno opremo, ročne nastavitve, večje senzorje, zajem RAW …), hkrati pa so skupaj z objektivi bistveno manjši in lažji od DSLR. Izbrani modeli v Sloveniji stanejo – ­odvisno od opremljenosti in dodatnega objektiva – od 550 do 850 evrov.

Brezzrcalni fotoaparati v nasprotju z zmogljivimi kompakti niso dopolnilo fotoaparatom DSLR, ampak jih poskušajo nadomestiti (vsaj vstopne modele). Kako uspešen nadomestek za DSLR je lahko brezzrcalni fotoaparat, pa je zelo odvisno od fotografskih potreb. Zaradi manjše teže ohišja in objektivov so brezzrcalni fotoaparati zelo primerni za popotno fotografijo, saj teža fotografske torbice ne preseže dveh kilogramov (ohišje, več objektivov in dodatna oprema). Večji senzorji (pri Sonyju in Samsungu celo velikosti APS-C, enaki kot pri večini zrcalno-refleksnih aparatov) omogočajo tako rekoč enake rezultate kot pri DSLR do občutljivosti najmanj 800 ISO, kakovostni objektivi (na fotoaparatih m4/3 je mogoče s pomočjo posebnih nastavkov uporabiti tako rekoč vsak objektiv) pa so kos večini fotografskih izzivov – od pokrajinske do portretne in reportažne fotografije.

Zaradi razmeroma počasnega samodejnega ostrenja (avtofokusa), omejene ponudbe objektivov in še vedno previsokega šuma pri občutljivostih nad 800 ISO so brezzrcalni fotoaparati manj primerni za športno in reportersko fotografijo. Ker lahko cena celotnega sistema z nekaj dražjimi objektivi hitro doseže (in preseže) ceno primerljive opreme DSLR, si mora morebitni kupec brezzrcalnih fotoaparatov najprej odgovoriti na vprašanji, kako pomembni sta zanj priročnost in »dovolj dobra« fotografska kakovost teh fotoaparatov ter ali je pripravljen tvegati, da izbrani fotografski standard (m4/3, NEX, NX …) dolgoročno ne bo preživel.

Preprosti fotoaparati DSLR

Zrcalno-refleksni fotoaparati že iz časov filma niso posebna skrivnost. Zaradi zmogljivega ohišja, izmenljivih objektivov, oblilice dodatne opreme in hitrega delovanja že tradicionalno pomenijo najpogostejšo izbiro zahtevnejših fotografov. Canon 550D, Nikon D5000 in D90 in Sony Alpha A550, ki v Sloveniji skupaj z osnovnim (»kit«) objektivom stanejo od 700 do 900 evrov, zmogljive kompakte in brezzrcalne fotoaparate presegajo po vseh tehničnih merilih – po hitrosti delovanja, šumu pri fotografiranju v slabih svetlobnih razmerah (občutljivosti nad 1600 ISO) in izbiri objektivov.

Vendar pa vstopni DSLR kljub omenjenim prednostim niso nujno najboljša izbira za vsakega fotografskega uporabnika. Prvi omejitvi sta teža in velikost, saj fotoaparati DSLR z nekaj dodatne opreme (objektivi, baterijami, bliskavico …) hitro zahtevajo večjo fotografsko torbo ali nahrbtnik, kar je lahko moteče na družinskih izletih ali počitniških potovanjih. Druga omejitev sta znanje in čas, ki ju potrebuje fotograf, če hoče dejansko izrabiti tehnične prednosti, ki jih ponujajo fotoaparati DSLR, saj se lahko zdijo posnetki »iz fotoaparata« na računalniškem zaslonu celo slabši od tistih iz kompaktnih fotoaparatov (mehkejši, manj kontrastni …). Obdelava digitalnih posnetkov pa poleg znanja in časa prinašata precej dodatnih stroškov – dovolj zmogljiv osebni računalnik, posebna programska oprema in dovolj prostora za shranjevanje podatkov.

Razmislek pred nakupom

Zato si je treba pred nakupom digitalnega fotoaparata odgovoriti na nekaj zelo preprostih netehnoloških vprašanj: kaj, kje in kdaj bomo fotografirali. S prav vsemi preizkušenimi fotoaparati je mogoče v veliki večini primerov narediti posnetke, ki so dovolj dobri tako za domačo rabo kot tudi za objavo v časopisu ali reviji. Hkrati lahko pri vsakem fotoaparatu najdemo tudi pomanjkljivosti – sploh če ga uporabljamo v skrajnih svetlobnih razmerah ali si močno povečane posnetke pozorno pogledamo na računalniškem zaslonu. Recept za dobro fotografijo pa ostaja enak: ujeti pravi trenutek s fotoaparatom, ki ga imamo takrat pač pri roki.

(Delo Infoteh, 6. julij 2010)

***

Pri fotografijah, posnetih ob lepem vremenu in pri normalnih povečavah, med fotoaparati praktično ni razlike (razen v bravni temperaturi, ki so jo jo zaznali fotoaparati). Fotografiranje pri visokih občutljivostih pokaže veliko prednost Canonovega DSLR, prav tako se DSLR bistveno bolje obnesejo, kadar želi fotograf poudariti motiv z zabrisanim ozadjem (galerija fotografij – Flickr).

Dogodka sem se spominjal le bežno, saj sem otroke na okoliških podružničnih šolah fotografiral samo enkrat – v najstniških letih, ko je zbolel starejši fotografski kolega in me prosil, če ga lahko za nekaj dni nadomestim. Zato sem vedel, da si ti negativi niso zaslužili posebne kategorije, ampak sem jih v najboljšem primeru opremil s kratkim opisom in letnico ter jih pospravil v fascikel, namenjen fotografskim raznoterostim. Kljub temu za iskanje nisem porabil veliko časa, saj sem že čez slabe pol ure našel negative s posnetki fantiča, ki je ustrezal opisu, jih prenesel na računalnik in po elektronski pošti poslal v fotografski laboratorij, kjer so me naslednje jutro že čakale izdelane fotografije.

Med pospravljanjem negativov v stari fascikel in tuhtanjem, v katero elektronsko mapo naj shranim poskenirane fotografije, da se ne bodo izgubile med desettisoči digitalnih sorodnic, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi me čakalo dolgo arheološko popotovanje skozi zgodovino osebnega računalništva, ki najverjetneje ne bi bilo uspešno.

Luknjičavost elektronskega spomina

Ta datoteka bi se namreč nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešnem odlagališču odsluženih elektronskih naprav, zato skoraj zagotovo ne bi preživel poskusa ponovnega zagona. Če bi se mi zdel elektronski zapis intervjuja dovolj pomemben, bi ga morda shranil še na eno izmed starih (in neznansko nezanesljivih) računalniških disket, na katere sem pred menjavo računalnika prenesel svoje stare podatke. Če bi bila ta disketa ob nakupu prvega snemalnika na zapisljive optične zgoščenke CD-R slučajno še berljiva, pa bi jo »zapekel« še na nov podatkovni nosilec in ga spravil nekam med neštete druge diske s starimi varnostnimi kopijami podatkov.

Če bi datoteka z intervjujem uspela preživeti vsa ta podaljševanja njenega elektronskega življenja in bi moja sedanja optična enota znala prebrati staro zapisljivo zgoščenko, pa moje elektronsko arheološko popotovanje še ne bi bilo končano. Za pisanje svojih besedil sem v tistih časih uporabil urejevalnik besedil WordPerfect, ki v naših krajih ni bil preveč razširjen, saj je večina zasebnikov in podjetij uporabljala zgodnji Microsoftov Word ali še starejši WordStar. Ker je WordPerfect zaradi Microsoftove pisarniške prevlade in ponesrečenih poslovnih odločitev njegovega vodstva do danes skoraj izginil iz računalniškega sveta, sedanji računalniški programi morda sploh ne bi prepoznali prastarega zapisa. V tem primeru bi moral v kakem internetnem muzeju starih programov poiskati ustrezne pretvornike, ali pa se datoteke lotiti kar »ročno« in iz nje nekako pobrati vsaj surovo in neoblikovano besedilo.

A tudi tak restavracijski poseg ne bi bil nujno uspešen. V nasprotju s premočenimi listi papirja, spraskanimi negativi, šumečimi magnetnimi trakovi in drugimi poškodovanimi analognimi viri, ki jih je mogoče z nekaj truda zelo uspešno popraviti, so digitalni zapisi veliko bolj občutljivi na mehanske poškodbe. Če je datoteka poškodovana in je ni mogoče prebrati v celoti – manjka lahko le nekaj podatkovnih drobcev (bitov) – so pogosto izgubljeni tudi vsi ohranjeni podatki, saj jih običajna računalniška orodja ne prepoznajo več. Teh nekaj izgubljenih bitov lahko povzroči že najmanjša nepravilnost na površini trdega diska, praska na zgoščenki, površen nanos organske podatkovne plasti na zapisljivem optičnem nosilcu ali napaka pri prenosu podatkov. Poškodovane datoteke pa je mogoče delno obnoviti le z dragimi in zamudnimi forenzičnimi postopki – če uporabnik datoteke ni zaklenil z zdavnaj pozabljenim geslom.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov pogosto srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil nad ugotovitvijo, na kako krhke »spominske« temelje se naslanja informacijska revolucija, saj je preživetje elektronskega spomina odvisno od neštetih tehnoloških, ekonomskih, političnih in psiholoških dejavnikov, na katere kot uporabnik nimam skoraj nobenega vpliva.

Ekonomija digitalne pozabe

Izdelovalci podatkovnih nosilcev, ki spodbujajo nakupe vedno novih, zmogljivejših pomnilniških izdelkov – trdih diskov, novih optičnih enot (Blue-Ray) in podatkovnih kartic (flash) – skoraj nikoli ne navajajo podatka, kakšna je pričakovana življenjska doba njihovih izdelkov, saj dolgoživost podatkovnih tehnologij doslej ni bila pomembna sestavina informacijske revolucije, še manj pa njen prodajni argument. Redke neodvisne raziskave so opozorile, da je povprečna življenjska doba trdega diska približno pet let, a se zaradi večjih mehanskih obremenitev diskov zaradi hitrejšega dostopa do podatkov in večje gostote zapisa še skrajšuje. Še bolj problematični so zapisljivi optični nosilci CD-R/RW in DVD+/-R, na katere se zanaša večina običajnih uporabnikov, saj so izdelovalci zaradi ostre tržne tekme in nižanja stroškov izbirali vse cenejše materiale, ki se slabše starajo, znižal pa se je tudi nadzor nad kakovostjo nosilcev.

V arhivskem oddelku ameriške kongresne knjižnice so nedavno potrdili, da je trajnost podatkov na optičnih nosilcih zelo odvisna od kakovosti kemičnih sestavin, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci, načina shranjevanja nosilcev (temperatura, vlaga …) in pogostosti uporabe. Poleg tega so ugotovili, da so (starejši) mediji z manjšo gostoto zapisa (CD-R) trajnejši od tistih, na katere je mogoče zapisati več podatkov (DVD-R), kar velja tudi za trde diske. Vendar so tudi te rezultate dosegli z laboratorijskimi metodami »staranja« nosilcev, saj so digitalne podatkovne tehnologije še premlade za resnične zgodovinske preizkuse. Poudarili so tudi, da pri ugotavljanju življenjske dobe posamezne tehnologije ne smemo upoštevati samo trajnosti fizičnih nosilcev, ampak je treba pomisliti tudi na tržno kratkoživost programske opreme, ki računalnikom sploh omogoča dostop do shranjenih podatkov. Zato večino pomembnih podatkov še naprej shranjujejo na preizkušenih in standardiziranih podatkovnih nosilcih, ki niso odvisni od posamezne tehnologije (naprave) ali proizvajalca: brezkislinskemu papirju in mikrofilmih ki preživijo več kot stoletje, pa tudi na magnetnih trakovih in običajnih (dia)filmih, ki prav tako zdržijo veliko desetletij, a običajnemu uporabniku informacijskih storitev skoraj niso več dosegljivi.

Težave, povezane z ohranjanjem materialne in nematerialne zapuščine, niso nove, saj tudi »analogni časi« niso bili naklonjeni shranjevanju človeškega znanja in spominov. Mit o izgubljeni Aristotlovi Komediji, požig starodavne aleksandrijske knjižnice, nostalgično sanjarjenje o zdavnaj izgubljenih mladostnih ljubezenskih pismih in zgodbe o izbrisanih identitetah, ki so jih odnesle naravne ali človeške nesreče, opominjajo na nezanesljivost človekovih pomnilniških tehnologij – podobno kot besnenje ob izgubi skoraj napisane diplomske naloge zaradi računalniškega virusa. Vendar je med analognimi in digitalnimi spomini nekaj pomembnih razlik. Tehnologije za produkcijo, shranjevanje, obdelovanje in distribucijo digitalnih podatkov so postale v »informacijski družbi« pomembna, celo strateška gospodarska panoga, kar nikoli ni veljalo za proizvodnjo glinastih tablic, papirja, filma in magnetnih trakov. Ekonomija elektronske pozabe, ki temelji na vse pogostejši menjavi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pa je na nekaterih področjih že donosnejša od ekonomije ohranjanja spomina, ki v informacijski družbi velja za »staro« (knjižno založništvo, tisk …). Pozaba zato ni več nekaj, kar naj bi tehnološki napredek postopoma odpravil, ampak jo je začel spodbujati.

Dejstvo, da ljudje vse več svojih spominov in drugih podatkov zaupajo pozabljivim, tržno gnanim digitalnim tehnologijam, pa ne prinaša le morebitnih praktičnih težav – množične izgube podatkov, ko bodo optični nosilci v domačih predalih postali neberljivi, ali težavnega dela prihodnjih zgodovinarjev, ki bi, ironično, utegnili nekoč ostati brez zapisov o najbolj informatiziranem obdobju človeške zgodovine. Pozabljive tehnologije imajo lahko tudi precejšen vpliv na prihodnost informacijskega gospodarstva in dostopnost duhovne zapuščine.

Elektronska Gutenbergova galaksija

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v svoji knjigi Gutenbergova galaksija že pred več kot štiridesetimi leti pokazal, kako je iznajdba tiska spremenila odnos do ustvarjalnega (avtorskega) dela, saj je prvič omogočila množično (trajno) shranjevanje in distribucijo človeškega znanja. Pismenim posameznikom se zato ni bilo več treba vse življenje ukvarjati zgolj z ohranjanjem starega znanja za prihodnje generacije – prepisovanjem rokopisov – ampak so lahko svoje intelektualne napore usmerili tudi v lastno avtorsko delo in pridobivanje novega znanja (razvoj znanosti). Pohod tiska po McLuhanu ni le postavil avtorja pred prepisovalca, temveč je med drugim omogočil individualizacijo posameznika v zahodnih družbah (ker branje ni kolektivna izkušnja), spodbudil razvoj industrijskih družb (ker branje spodbuja linearno vzročno-posledično mišljenje, na katerem temeljijo proizvodni procesi), prispeval k nastanku nacionalnih držav (zaradi poenotenja kulture in oblikovanja nacionalne zavesti) ter pripravil ljudi na prihodnje medijske in družbene revolucije.

McLuhanovsko prepričanje, da lahko pojav novega »medija« – v njegovem primeru tiska – tako močno vpliva na potek človeške zgodovine, so številni kritiki označili za značilno tehnološko-deterministično pretiravanje, v katerega se je zapletel prenekateri raziskovalec postindustrijskih družb. Vendar pa McLuhanovo popisovanje socialne zgodovine medijev kljub kritikam in nekaterim pretiranim sklepom ponujajo uporaben okvir, znotraj katerega je mogoče misliti posledice tehnoloških in ekonomskih sprememb, na katere opozarja problematika elektronske pozabe in prevlada »pozabljivih medijev«.

Čeprav neposrednih vplivov pozabljivih digitalnih tehnologij na obnašanje uporabnikov v tem trenutku še ni mogoče prepričljivo pokazati, si lahko kritični raziskovalci tehnološke sedanjosti kljub temu pomagajo z nekaterimi znanimi ugotovitvami. Izdelovalci računalniške opreme so že kmalu spoznali, da večina uporabnikov izjemno potrpežljivo prenaša muhavosti računalnikov in njihovih programov – sploh če so jih dobili poceni ali celo (navidez) zastonj. Ker je računalniška industrija to potrpežljivost pridno izrabljala za prodajo vedno novih tehnoloških polizdelkov namesto za odpravljanje znanih napak, so se pričakovanja uporabnikov postopno zniževala, dokler niso nezanesljivosti novih tehnologij sprejeli že skoraj kot naravnega dejstva. Poleg tega so ponudniki informacijskih tehnologij in storitev ugotovili, da imajo ljudje do nematerialnih podatkov bistveno drugačen odnos kot do fizičnih predmetov, čeprav lahko gre za nosilce enakih vsebin: knjige, fotografije, filme, pisma, glasbo, lastno ustvarjanje ali osebne podatke. Izgube nematerialnih podatkov so zanje manj boleče, občutka lastništva nad njimi skoraj nimajo, nekdanje prepričanje, da morajo imeti vse pomembne »predmete« shranjene pri sebi, pa je zamenjalo pričakovanje, da je mogoče vse, kar potrebujemo, v vsakem trenutku najti na svetovnem spletu.

Takšen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ima lahko zelo konkretne posledice. Uporabniška nenavezanost na podatke je ključna za uspeh prihodnjih informacijskih storitev: spletnih računalnikov, ki bodo postali le orodje za dostop do globalnega internetnega omrežja, in programov, ki bodo delovali samo še na spletu. Uporabniki, ki bodo svoje vsebine shranjevali na oddaljenih strežnikih ponudnikov prihodnjih informacijskih storitev – urejevalnikov besedil (Google Docs), elektronske pošte (Gmail), fotografskih albumov (Flickr), videoposnetkov (YouTube) ali družabnih omrežij (Facebook) – se bodo vede ali nevede odrekli večini nadzora nad uporabo, dostopnostjo in trženjem njihovih podatkov, ki je že danes vredno več milijard dolarjev na leto. Hkrati je tako »oddaljeno računalništvo« pomembno tudi za preživetje založniške, glasbene in filmske panoge, ki pričakujejo, da bodo uporabniki prej ali slej prenehali lokalno shranjevati svoje vsebine (ali jih bodo izgubili), zato jih bodo prisiljeni »najemati« pred vsakim ogledom ali poslušanjem – podobno kot druge spletne storitve in vsebine. To pa bi bistveno povečalo odvisnost uporabnikov informacijskih storitev od ponudnikov ter okrepilo moč tistih, ki so bodo lahko privoščili vse dražje shranjevanje digitalnih podatkov in pridobivanje pravic za trženje digitalnih vsebin.

Nekaj tednov za tem, ko sem pospravil stari negativ nazaj v fascikel, sem po svetovnem spletu in nekaterih ljubljanskih fotografskih trgovinah nakupil nekaj sto škatlic črnobelega fotografskega filma in dopolnil zaloge razvijalca. Na obiske in različne dogodke sem začel nositi analognega Contaxa in z njim beležiti dogodke, ki se jih bo morda nekoč nekdo želel spomniti – poroke, rojstva, smrti, srečanja, starše, otroke in podobne zaznamke iz nekih življenj.

Tedaj se mi je odločitev zdela romantična, morda celo malce otročja. Danes pa čutim, da je v njej vse več političnega.

(Prva objava: Emzin, December 2009)

Njen poslovni model je pritegnil zanimanje Getty Images, ene največjih svetovnih družb za prodajo slikovnega gradiva, ki je pred kratkim za 50 milijonov dolarjev prevzela Istockphoto. Uradno zato, ker se morajo tudi tradicionalne ustanove prilagoditi novim načinom prodaje fotografij.

Prva objava: Delo, 20. junij 2006

S fotografijami za dolar do milijonov

Agencijska fotografija je dolgo veljala za »elitno« dejavnost, omejeno na fotografe, ki so si lahko privoščili drago opremo in potovanja. Danes na internetu najdemo fotografije z vseh koncev sveta, prispeva pa jih lahko vsak, ki premore digitalni fotoaparat. Kako je to vplivalo na fotografski posel?

Fotografija se je zaradi interneta zelo demokratizirala. Vpliv interneta na poklicne fotografe je podoben tistemu, ki ga imajo blogi na novinarstvo – vsak lahko objavi svoje izdelke na internetni fotografski agenciji, njegov trg pa postane ves svet, kajti fotografija ne pozna jezikovnih ovir. Poklicnim fotografom se ni treba bati internetnih tekmecev, saj so se izoblikovali povsem novi trgi. Agencijski fotoreporterji poskušajo ujeti dnevne dogodke, pomembna je ekskluziva. Na internetu je drugače. Za nas so zanimivejše domiselne fotografije, ki dolgo ostanejo aktualne. Tehnična popolnost ni vedno odločilna, pomembnejša je njihova uporabna vrednost.

Kakšne fotografije so med kupci najbolj iskane? Ilustrativni posnetki pokrajin, otrok, živali, podobe poslovnega sveta …?

Vse to (smeh). Stiski rok ali ljudje v pisarnah se odlično prodajajo, veliko je povpraševanja po posnetkih iz sveta visoke tehnologije in telekomunikacij, športa … Prodajne uspešnice so tudi različni grafični elementi: ozadja, strukture, ikone – vse, kar je zanimivo za grafične oblikovalce. Zanimive so tudi razlike med okusi posameznih strank. V ZDA je največ zanimanja za poslovne podobe, na Japonskem množično kupujejo fotografije sončnic.

Kdo so vaše stranke? Manjši založniki, oglaševalske agencije?

Zanimivi smo za globalne korporacije, denimo IBM in Hewlett-Packard, ki za svoja gradiva potrebujejo veliko slikovnega gradiva. Veliki porabniki so tudi revije, neodvisni oblikovalci, nevladne organizacije … Vsi tisti, ki pri delu uporabljajo veliko fotografij, a si ne morejo privoščiti posnetkov za nekaj tisoč dolarjev, kolikor zahtevajo velike fotografske agencije.

Internetne agencije, kakršna je Istockphoto, ponujajo fotografije že za manj kot dvesto tolarjev. Ali tako nizke cene dolgoročno ne uničujejo fotografskega trga?

Fotografi, ki želijo svoja dela prodajati za tisoč dolarjev ali več, seveda težko razumejo, da je mogoče enako vsoto zaslužiti tudi drugače – denimo prodati sto fotografij po deset dolarjev. Prepričan pa sem, da se pristopa ne izključujeta. Nekateri naročniki bodo še vedno potrebovali vrhunske ekskluzivne obrtniške izdelke, drugi pač ne. Zanje so fotografije le potrošni material. Tega dejstva žal ne morem olepševati.

Se lahko cena fotografskega dela še zniža?

Ne verjamem. Cene fotografij bodo rasle, čeprav se bo število fotografij na internetu še naprej povečevalo. Kmalu pričakujem nove načine urejanja in izbire te neznanske količine posnetkov in postopno združevanje internetnih fotografskih agencij.

Kakšne načrte imajo z vami pri Gettyju?

Mislim, da nam bodo pustili veliko svobode. Doslej smo kar uspešno zaznavali fotografske smernice in verjetno nam zaupajo, da bo tako tudi v prihodnje. Ker se okusi naročnikov zelo razlikujejo, bomo svojo ponudbo prihodnje leto prilagodili lokalnim trgom, denimo francoskemu, nemškemu in španskemu. Vsekakor bomo morali domisliti nove izdelke in storitve. Verjetno bomo začeli prirejati natečaje za fotografije po naročilu – kupec bo sporočil svoje želje in fotografi bodo lahko sodelovali s svojimi prispevki na naročeno temo.

So postali gettyjevci tudi lastniki približno 800.000 fotografij, ki jih fotografi ponujajo na Istockphoto?

Ne. Getty je kupil le našo spletno stran in niti ene fotografije. Za ceno, ki jo ponujamo, ne bi bilo pošteno, če bi se fotografi odrekali pravicam. Zato vedno ostanejo lastniki svojih fotografij. Pri Gettyju so zatrdili, da bo tako tudi ostalo.

Ali nizkocenovne internetne fotografske agencije omogočajo nastanek fotografskih zvezdnikov? Podobno kot v glasbeni industriji, kjer je kar nekaj mladih glasbenih zvezd nastalo z objavo brezplačnih skladb na svoji domači strani, ki so se nato razširile po svetovnem spletu?

Vsekakor. Včasih opazimo avtorja ali avtorico, ki s svojimi deli očitno izstopa. Z njim navežemo slike, ga predstavimo na spletnih straneh, na njegove fotografije postanejo pozorni tudi kupci. Pogosto so to mladi in neuveljavljeni avtorji z dobrimi zamislimi ali naravnim talentom, ki jih spodbudijo drugi člani … Tradicija medsebojnega spodbujanja med člani je z nami že od začetka, saj nismo začeli kot podjetje, ampak smo se zbrali v skupnost oblikovalcev in fotografov. Prvi so potrebovali veliko fotografskega gradiva, drugi so hoteli ponuditi svoje izdelke. Šele pozneje smo začeli zaračunavati nekaj deset tolarjev za odjem fotografij in ugotovili, da lahko od tega tudi živimo.

Vi ali tudi vaši fotografi?

Ko se uveljaviš, lahko s prodajo fotografij zelo dobro živiš. Naši najuspešnejši člani imajo višjo plačo od mene! Res pa fotografi do spodobnega denarja ne pridejo čez noč. Brez dobrega fotografskega portfelja, ki nastaja vsaj leto dni, ostaneš le muha enodnevnica.

Kako širok je vrh piramide? Lahko na spodobne prihodke od prodaje fotografij računa več kot le peščica vaših članov?

Recimo, da lahko deset odstotkov uporabnikov živi izključno od prodaje fotografij, kar nekaj članov pa si je zelo popravilo svoj finančni položaj – uredili so si fotografske studie, kupili opremo in še marsikaj. Najboljši zaslužijo več kot 100.000 dolarjev na leto.

Lahko približno poveste, koliko uporabnikov imate v Sloveniji?

Mislim, da imamo 34 članov in kar nekaj kupcev fotografij, predvsem med revijami. Nekateri člani so z nami že od vsega začetka.

Se je kdo prebil med najbolje plačano desetino?

O tem seveda ne smem govoriti, mislim pa, da nekaj Slovencev prejema kar spodobna mesečna nakazila (smeh).