Ker o samem sporazumu nisem izvedel ničesar, sem po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za vpogled v dosje ACTA, ki ga hranijo na gospodarskem ministrstvu (besedilo sporazuma, zapisniki pogajanj, morebitne analize gospodarskih in pravnih vplivov …).

Državni sekretar na ministrstvu Andrej Piano je na zahtevo odgovoril:

»V zvezi z vašo prošnjo z vašo prošnjo za vpogled v dosje ACTA vam sporočam, da je večina dokumentov v tem dosjeju označena z oznako CONFIDENTAL, RESTREINT ali LIMITE. Ti dokumenti se morejo posredovati javnosti saj tako določa informativna opomba generalnega sekretariata Sveta Evropske unije iz leta 2006. Vse slovenske depeše, ki tudi vključujejo razprave v zvezi z ACTO pa so označene pod zaupno. Ker ta gradiva ne sodijo v katalog informacij javnega značaj Vam jih žal ne morem posredovati.«

Zelo podoben odgovor so v začetku meseca prejeli tudi aktivisti FFII, ki so zahtevali, da morajo biti pogajanja o tako pomembnem sporazumu transparentna, saj dosedanja skrivnostnost nasprotuje vsem načelom demokratičnosti in evropskega parlamentarizma.

Kljub temu so z ministrstva poslali tri dokumente, ki ponujajo nekaj vpogleda v ACTA in razloge, zakaj slovenska država sporazum podpira:

• predlog sklepa Sveta EU o podpisu ACTA med Evropsko unijo in njenimi državami članicami (v slovenščini in angleščini), v katerem je tudi predlog (besedilo) sporazuma
• sklep slovenske vlade o podpori
• »prečiščeno« spremljevalno gradivo, v katerem so razlogi za slovensko podporo

V spremljevalem gradivu je med drugim zapisano, da Slovenija podpira sporazum brez pridržkov. Avtorji obrazložitve so ocenili, da sporazum ne bo prinesel nobenih sprememb za pravni red (»Sporazum je namenjen izključno uveljavljanju pravic zato ne posega v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine.«). Prav tako ne bo obremenil javne uprave, okolja in proračuna. Sloveniji bo kvečjemu koristil, saj bo »omogočal večjo učinkovitost v boju proti ponarejanju«.

Iz gradiv je razvidno, da Slovenija ni izdelala nobenih lastnih ocen in učinkov sporazuma ACTA. Prav tako ni obravnavala pomislekov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma, ali problematizirala tajnosti pogajanj.

Članice EU to možnost imajo, kar je nedavno pokazal nizozemski parlament. Poslanci so sklenili, da ACTA ne bodo podprli, dokler vsa pogajalska besedila ne bodo javno objavljena. Vprašanje, ali bodo podobno transparentnost zahtevali tudi slovenski poslanci, je seveda retorično.

V zadnjem prispevku za Sobotno prilogo sem na kratko predstavil glavne značilnosti zakona SOPA in sporazuma ACTA. Ker je med pogajalci tudi EU, me je zanimalo, kakšno stališče ima do ACTA slovenska država in kaj o njej menijo slovenski evroposlanci.

Do zaključka redakcije se je odzvala večina poslancev. Iz kabineta Lojzeta Peterleta so odgovorili z nekajdnevno zamudo, na vprašanja že drugič ni odgovarjal Jelko Kacin. Poslanci z besedilom in problematiko večinoma niso bili seznanjeni, zato se bodo do ACTA opredelili pred glasovanjem, verjetno pa bodo glasovali usklajeno s poslanskimi skupinami.

Zaradi nazornosti objavljam celotne odgovore.

Od poslancev sem hotel izvedeti:

1. Je parlamentu (in parlamentarcem) že znano končno besedilo ACTA? Ste z njim seznanjeni vi osebno?
2. Kakšno je vaše stališče do sporazuma ACTA? Ga podpirate? Mu nasprotujete? Se do njega ne opredeljujete? Predlagate spremembe, da bi bil sprejemljivejši? Kakšno je stališče vaše poslanske skupine?
3. Ali ste vi ali vaša poslanska skupina sodelovali pri nastajanju deklaracije WD 12 o ACTA iz leta 2010? Ste jo podprli? Ji nasprotovali? Se niste opredeljevali?
4. Kako boste glasovali, ko bo parlament znova odločal o sporazumu ACTA?

Milan Zver je v telefonskem pogovoru povedal, da se z ACTA doslej ni ukvarjal in se bo pri glasovanju prilagodil strankarskim kolegom. Na vprašanje, kako bo glasovala stranka, pa je dejal, da so pri vprašanjih intelektualne lastnine načeloma zagovorniki strožjega preganjanja piratstva, ker povzroča gospodarsko škodo in uničuje delovna mesta.

Mojca Kleva je zapisala, da je besedilo sporazuma ACTA trenutno še v rokah Evropske komisije, kjer čaka na odobritev s strani Sveta Evropske unije, preden bo lahko o sporazumu odločal v Evropski parlament. Prepričana je, da bo sporazum v prihodnjih mesecih postal ena izmed perečih tem v Evropskem parlamentu, saj je parlamentarce v preteklosti že zmotila netransparentnost, s katero se je pripravljala ACTA.

»Pomembno je, da zagotovimo, da sporazum ACTA ne bo vplival na varovanje pravice do zasebnosti, npr. pri pregledu osebnih stvari in prtljage potnikov na mejah, pri pregledu datotek na računalniku, ki so namenjene osebni uporabi, nenazadnje pri svobodi obveščanja in izražanja prek interneta. To je hkrati tudi stališče moje poslanske skupine.

Glede na to, da sem delo evropske poslanke začela opravljati šele maja 2011, pisne deklaracije o sporazumu ACTA nisem podpisala, sta pa bila dva izmed pobudnikov pisne deklaracije tudi predstavnika poslanske skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Strinjam se z vsebino pisne deklaracije, saj menim, da je bilo potrebno opozoriti na pomanjkljivosti takratnega sporazuma. Pisna deklaracija se je zavzela za to, da ponudniki dostopa do interneta ne bi bili odgovorni za podatke, ki se pretakajo po njihovih omrežjih, opozorila je na na problem harmonizacije evropske zakonodaje o avtorskih pravicah ter na omejitve svobode izražanja.

Evropske poslanke in poslanci moramo sporazum najprej podrobno preučiti preden podamo kakršnokoli odločitev. Držali se bomo zastavljenih smernic in načel, pomembno pa je, da izvajanje sporazuma ACTA ne bo imelo učinka na temeljne pravice in varstvo podatkov ter na dosedanja prizadevanja Evropske unije za uskladitev ukrepov uveljavljanja pravic intelektualne lastnine.«

Tanja Fajon je povedala, da s končnim besedilom ni seznanjena. Do besedila se v tem trenutku ne more dokončno opredeliti, saj ji manjkajo nekatera ključna mnenja (prav tako poslanski skupini). Delno pa je svoje stališče pojasnila že s podpisom pisne izjave (5)WD 12 (pdf), s katero je 377 evropskih poslancev od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka.

»S&D poslanci horizontalne delovne skupine (odbori LIBE, JURI, IMCO) in zainteresirani poslanci so se na rednem mesečnem sestanku o intelektualnih pravicah (8. novembra letos) sicer dotaknili tudi ACTE in največjih zagat v zvezi s tem sporazumom, vendar pa bo ACTA glavna točka na dnevnem redu 6. decembra. Takrat bodo razpravljali o pravnem mnenju, ki ga bo o ACTI na prošnjo INTA izdelala pravna služba EP (pravni temelji za sprejetje sporazuma; skladnost z acquis ipd).

Kljub temu da, kot rečeno, pravna služba pripravlja mnenje, bo tudi LIBE kot odgovorni odbor za varovanje pravic državljanov, človekovih pravic in temeljnih pravic na ozemlju Unije na pobudo skupine Zelenih (pobuda je bila podana konec oktobra) pripravil svoje mnenje.

Mnenje pristojnega odbora, ali je ACTA sporazum, skladen z acquis in ali ščiti temeljne pravice, bo v razpravi o ACTI izjemno koristno in pomembno. Kot kompetenten odbor bo LIBE dodatno osvetlil razpravo in pomembno vplival na odločanje parlamenta.

O glasovanju se bom odločila glede na besedilo sporazuma ter izsledke odbora in politične skupine, upoštevajoč tudi opozorila in mnenja civilne družbe in organizacij.«

Ivo Vajgl je pojasnil, da je v Evropskem parlamentu za sporazum ACTA pristojen odbor INTA ( za mednarodno trgovino). Besedilo sporazuma je po njemu dostopnih informacijah že v Evropskem parlamentu, interni postopki na pristojnem odboru že tečejo, vendar mora Svet EU podpis sporazuma formalno še odobriti, zato se bo dokončna potrditev v Evropskem parlamentu najverjetneje zgodila šele prihodnje leto.

»Politična skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo – ALDE, katere član sem, je aktivno vključena v obravnavo tega vprašanja, sodelovala je tudi pri nastajanju omenjene deklaracije WD 12 in si prizadevala za transparentnost pogajanj o sporazumu ter od Evropske komisije zahtevala celovite ocene vseh posledic oz. vplivov sporazuma tudi z vidika človekovih pravic.

ALDE sicer sprejetje sporazuma v načelu podpira, prizadevamo si za zagotovitev potrebnih standardov proti ponarejanju v vseh sodelujočih državah. Sporazum bo pomemben za celo vrsto različnih področij, kjer prihaja do ponarejanja – področje ponarejenih zdravil, denimo, po razpoložljivih podatkih predstavlja skoraj 10 odstotkov svetovne trgovine – tovrstna ponarejena in posledično zdravju nevarna zdravila so navadno namenjena v najrevnejše države sveta. To je zgolj eden izmed vidikov problematičnosti ponarejanja.«

Romana Jordan Cizelj je odgovorila, da dosje ACTA sodi na področje odbora za državljanjske pravice in svoboščine (LIBE), a sama ni članica tega odbora.

»Praktikantka iz moje pisarne se je podrobno pozanimala o ACTI in prišla do zaključka, da pristojni odbor še ne obravnava te teme. Poslanska skupina Evropskih ljudskih strank (ELS) se še ni opredelila glede mnenja o ACTI. Med avtorji pisne deklaracije z naslovom ‘Pisna deklaracija o premajhni preglednosti postopka, povezanega s trgovinskim sporazumom proti ponarejanju (ACTA), in morebitni sporni vsebini’ je tudi članica ELS, Zuzana Roithova.

Resolucija je bila popodpisanapisana s strani poslancev ELS. Sama sporazuma nisem podpisala, ker sem bila na bolniški. Z omenjeno vsebino se bom podrobno seznanila, ko bo tema prišla na dnevni red za obravnavo pred glavnim plenarnim zasedanjem.«

Asistent Lojzeta Peterleta je odpisal, da je novo različico ACTA Evropska komisija že objavila, besedilo pa bo dokončno obdelano na odboru za mednarodno trgovino, pri katerem Peterle ne sodeluje.

»Poslanska skupina Evropske Ljudske Stranke (ELS) je podprla Acto in verjame da mednarodni sporazum proti ponarejanju blaga, je zaščitni ščit za evropsko industrijo. Tako je bilo tudi objavljeno v poročilu poslanke Gallo in v sporočilu za javnost Evropskega Parlamenta, takoj za tem ko je Evropski Parlament sprejel Acto v letu 2010. Lansko leto je gospod Peterle podprl deklaracijo WD 12. Za končno odločitev glede novega sporazume Acta, bo pa še počakal na debato nove v odborih.«

Prav tako so tiskano izdajo zamudili na gospodarskem ministrstvu, ki je pristojno za pogajanja in stališča, povezana z ACTA.

Na ministrstvo sem naslovil naslednja vprašanja:

1. Kakšno je Slovensko stališče do sporazuma ACTA – ga podpira, ima kake zadržke?
2. Kdaj boste seznanjeni s končnim besedilom?
3. Kako je nastajalo slovensko mnenje o sporazumu? Kdo vse je sodeloval, s katerimi ministrstvi in organizacijami je usklajeno?
4. Je bila izdelana kaka analiza posledic in koristi sporazuma na Slovenijo? Gospodarskih, pravnih, zakonodajnih?

V ponedeljek so mi odgovorili (pdf), da Slovenija podpira podpis omenjenega trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju. To stališče je bilo potrjeno na seji Vlade RS in na Odboru za zadeve Evropske Unije Državnega zbora RS.

Povedali so tudi, da so bile države pogajalke ves čas seznanjene z aktualnim besedilom. Zatrdili so, da so slovenski predstavniki med pogajanji podpirali sklenitev sporazuma, »pri čemer so, tako kot vse druge članice EU, zagovarjali mnenje, da dogovorjene obveznosti ne smejo iti prek dosežene ravni EU acguisa.«

Zadnjemu vprašanju – o morebitnih analizah posledic in koristi sporazuma na Slovenijo – so se na ministrstvu izognili. Iz neuradnih pogovorov z nekaterimi poznavalci področja intelektualne lastnine pa je mogoče sklepati, da ni bila opravljena nikakršna analiza posledic ACTA. Prav tako med pogajanji niso obravnavali kritičnih argumentov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma.

Related articles

• EU Parliment To Vote On ACTA Soon; Take Action Now (tech.slashdot.org)
• Europeans: EU to vote on ACTA, get informed and involved! (boingboing.net)
• ACTA Faces Criticism at WTO and in the United States (donttradeourlivesaway.wordpress.com)

Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.

V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.

Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.

Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.

Amerika proti piratom

Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.

Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.

Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.

Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.

Zapovedana skrivnostnost

Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.

Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.

Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.

Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.

Slovenija spet pasivna

Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).

Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.

Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.

Zgradba mita je preprosta. Genialni posameznik (motiv božanskega navdiha), ki se v večinski družbi ne (z)najde (motiv neprilagojenca), ima na začetku le veliko idejo, v katero brezmejno verjame (motiv skromnih začetkov), in neskončno odločenost, da jo bo uresničil, čeprav se zdi njegovi okolici nemogoča (motiv nerazumljenosti). Pot do uspeha je dolga in polna bolečih padcev (motiv neuničljivega povratnika). Junaka preganjajo notranji demoni in prekanjeni tekmeci (motiv velikega nasprotnika), a ga na koncu pričaka zaslužena nagrada: ugled, priznanje, bogastvo, slava ali nesmrtnost (motiv zmagovalca).

Za mitskega Steva Jobsa, ki zajame večino naštetih motivov, lahko danes določimo kvečjemu pozitiven ali negativen predznak. Ga bomo videli kot vizionarskega izumitelja prihodnosti, ki si je z delom, genialnimi prebliski in uporu proti uniformnosti monopolnih računalniških orjakov (Microsofta in IBM) zaslužil slavo in bogastvo? Ali morda kot brezobzirnega ljudomrznega egoista, ki je najprej izrabil tuje ideje, nato pa z marketinškimi in psihološkimi triki ustvaril sekto zasvojencev ter jim prodajal precenjene potrošniške naprave, ki jih je v krutih delovnih razmerah sestavljala otroška delovna sila? Vprašanje, kateri mit je bolj resničen, je seveda nesmiselno.

Mit ni nikoli resničen ali neresničen, je v knjigi o digitalnih mitologijah The Digital Sublime zapisal kanadski politični ekonomist Vincent Mosco. Njegova naloga je drugačna. Kompleksen in pogosto naključen preplet dogodkov mora razložiti v obliki idealizirane, navdihujoče in »logične« zgodbe, ki je ideološko sprejemljiva za čas in prostor, v katerem učinkuje. Mitska zgodba ni vrednostno nevtralna, saj jasno razlikuje med dobrimi in slabimi liki ter njihovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Mit osamljenega genija zato priporoča individualizem (celo egoizem) nasproti družbenemu. Zaznamuje boj izjemnega posameznika proti povprečnosti. Zagovarja zasebno lastnino v svetu idej in napredek prikazuje kot tekmo, v kateri zvezdniški zmagovalci poberejo vse. Hkrati odvrača pozornost od razlag ustvarjalnega procesa, ki niso združljive z ideologijo kreativne ekonomije – komercialne uporabe intelektualne lastnine.

Taka razlaga ustvarjalnega procesa je pomanjkljiva in zavajajoča. Zgodovinarji znanosti opozarjajo, da velika odkritja niso nikoli nastajala v praznem prostoru. Veliki izumitelji (inovatorji, umetniki, znanstveniki …) so zelo dobro poznali delo svojih predhodnikov. Spremljali so razvoj področij, na katerih so delovali in se povezovali s kolegi. Njihove kariere so bile odvisne od učiteljev in mentorjev, ki so prepoznali njihovo nadarjenost in jim ponudili prve priložnosti. Njihov (ne)uspeh so sooblikovala različna naključja – bolezni, zakonski partnerji, družbeni razred, dostop do znanja, izbira sodelavcev in okolje, v katerem so delovali.

Velika večina bazičnih raziskav, na katerih temeljijo »uporabne« iznajdbe, je nastala v akademskem okolju, ki ga je vzdrževal javni denar. Vroča in hladna vojna sta pomagali uresničiti nepredstavljivo mobilizacijo znanstvenikov, časa in proračuna, ki so razvili atomsko bombo in internet. Pomembne tehnološke inovacije, ki jih uradno pripisujemo enemu genialnemu posamezniku, so v enakih zgodovinskih obdobjih razvijali različni izumitelji (telegraf, telefon, televizija …). V vsakem trenutku so v laboratorijih in garažah nastajale neštete konkurenčne zamisli, njihove usode pa ni odločala samo njihova inovativnost ali tehnična odličnost, temveč so pri njihovem razmahu ali zatonu sodelovali nevidni dogodki, zakoni, politiki, vlagatelji, regulatorji, šefi razvojnih oddelkov in uporabniki, ki v mitskih zgodbah nimajo vidnejših vlog.

Mit o samotnem geniju ne izkrivlja le podobe ustvarjalnega procesa, ampak tudi podobo ustvarjalca. Dober teden po smrti Steva Jobsa so redki specializirani tehnomediji objavili novico, da je umrl Dennis Ritchie. Sedemdesetletni človek brez posebnosti je bil popolno nasprotje znanega applovca. Po izobrazbi je bil matematik. Ni imel podjetniških nagnjenj in ni ustanovil nobenega velikega podjetja. Nagrade je sprejemal skoraj sramežljivo, saj je vedno trdil, da je zgolj opravljal svoje delo in pri tem izboljšal kako malenkost. Med njegove »malenkostne izboljšave« sodijo programski jezik C in operacijski jezik unix (skupaj s sodelavcem Kenom Thompsonom), na katerih temelji Jobsov jabolčni imperij, velika večina današnjega računalništva in skoraj celoten svetovni splet. Z jezikovnimi pravili ni določil le oblike sporazumevanja med ljudmi in stroji, ampak je utemeljil tudi večino velikih informacijskih idej, ki se danes zdijo samoumevne: filozofijo odprte kode, skupinskega razvoja programske opreme in spletnega sodelovanja.

Vprašanje, kdo je bil pomembnejši za razvoj računalništva, je enako nesmiselno kot prepiranje o resničnosti jobsovskega mita. Steve Jobs je zasluženo postal lik, ki ga povezujemo z revolucijami v svetu visoke tehnologije. Dennis Ritchie pa opominja, da človeške ustvarjalnosti ne ženejo samo filozofija, motivi in vrednote, ki jih širi mitologija samotnih genijev. Samo spregledati (jo) je treba.

Related articles

• RIP: Dennis Ritchie, Creator of Unix and C (geeks.thedailywh.at)
• Dennis Ritchie: the other man inside your iPhone (guardian.co.uk)
• What Can We Learn From Dennis Ritchie? (techcrunch.com)

Z omenjeno besedno zvezo so kritiki med drugim opisovali sprejemanje protiteroristične zakonodaje po enajstem septembru, ki je močno posegla v državljanske svoboščine ter povečala pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Redki »nedomoljubni« kongresniki so opozarjali, da je mogoče tako radikalne ukrepe sprejemati samo v kriznih časih, ko so ljudje dovolj prestrašeni, da so se v imenu domovinske varnosti pripravljeni odreči številnim pravicam. Vendar pri tem pozabljajo, da bodo vsi krizni ukrepi veljali tudi pozneje, saj se jim ne bo odrekla nobena prihodnja vlada. Prej nasprotno. Če že veljajo strogi zakoni, je precej bolj verjetno, da jih bodo vladajoči še zaostrili ali jih razširili na dejanja, ki prej niso bila kazniva. Zato se zdrsi v prepade totalitarizmov vedno začnejo s padcem na spolzkem pobočju.

Javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ) ter o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se je prejšnji četrtek zgodila v Državnem zboru, je pokazala, da se po nevarno spolzkem pobočju znova sprehajajo tudi slovenski zakonodajalci. Med številnimi spremembami obeh zakonov sta se znašla tudi dva predloga, ki ki bosta precej zaostrila protipiratski boj in povečala pooblastila policije za dostop do elektronskih komunikacijskih podatkov.

Junija je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega KZ, ki predvideva odločnejše preganjanje spletnih piratov. Po novem predlogu bo zakonodajalec iz 148. člena zakonika izbrisal besedno zvezo »z namenom prodaje«, kar pomeni, da bi lahko preganjali vsakogar, ki bi si prenesel za vsaj 5000 evrov piratskih programov, glasbe in/ali filmov. Za vse, ki bi si na ta način »pridobili večjo premoženjsko korist«, bi bila zagrožena zaporna kazen do treh let. Hkrati je vlada predlagala tudi dopolnitve 149. b člena ZKP, po katerem bi policija lahko zahtevala dostop do podatkov, ki jih zabeleži »elektronska komunikacijska oprema«, kamor uvrščamo tudi bazne postaje.

Kje se skrivajo spolzke strmine? Sprememba KZ, ki kaznivost izmenjave datotek razširja na vse uporabnike spleta, ne pomeni le pravne podlage za učinkovitejše preganjanje kršiteljev avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kar trdijo predlagatelji, založniki in druge interesne skupine. Pomeni tudi začetek precej nevarnejšega trenda, saj je izmenjevanje datotek (skoraj) nemogoče preganjati brez nadzorovanja spletnega prometa – aktivnega spremljanja, kaj počnejo uporabniki na svetovnem spletu in kakšne vsebine prenašajo. To kaže francoski primer, saj je vlada zaradi močnih pritiskov lobističnih skupin in predsednika Nicholasa Sarkozyja sprejela zakon Hadopi, ki predvideva kaznovanje kršiteljev po načelu treh udarcev (opozorilo, odklop internetne povezave …), za izvajanje pa je določila kar ponudnike internetnih storitev, ki kaznovalno vlogo izvršujejo brez sodne odredbe.

Spremembe ZKP so še bolj problematične, ker se je največji zdrs zgodil že leta 2006, ko je evropska komisija sprejela direktivo (pdf) o obveznem hranjenju podatkov o elektronskih komunikacijah za vse državljane EU – kljub dejstvu, da velika večina Evropejcev nikoli ne bo obtožena ničesar kaznivega. Tudi tedaj so kritiki opozarjali, da bo direktiva ustvarila velike zbirke uporabniških podatkov, zaradi katerih bo skoraj nemogoče krotiti nadzorne apetite policije, varnostnih agencij, tajnih služb in lastnikov avtorskih pravic, ki dostopa do podatkov ne bodo zahtevali le za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala, ampak postopoma tudi za lov na izmenjevalce datotek, pedofile, različne aktiviste in razširjevalce spornih političnih vsebin. Kako neustavljivo je lahko tako drsenje, lepo kažejo četrtkove besede (mp3) visokega predstavnika pravosodnega ministrstva Petra Pavlina, za katerega je policijska zahteva po dostopu do baznih postaj in s tem množičnega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih le učinkovitejša izraba podatkov, ki jih je predpisala že evropska direktiva, zato dodatni posegi v uporabniško zasebnost ne prinašajo ničesar novega.

Zahteve policije, tajnih služb in lastnikov avtorskih vsebin so pričakovane, saj njihovi predstavniki zastopajo interese določenih družbenih skupin. Vendar bi morali imeti njihovi interesi tudi enakovredne protiuteži, ki bi opozarjale na morebitno nesorazmernost nadzorovalnih ukrepov, njihovo neučinkovitost ali celo morebitno neustavnost, a se to ni zgodilo. Na četrtkovi predstavitvi je najbolj zmotila samoumevnost, s katero so zakonodajalci sprejemali diktate evropskih direktiv in avtorskih interesnih skupin ter jih prevajali v zakone, ki bodo verjetno že kmalu veljali za vse državljane Slovenije. V državnem zboru razen redkih izjem (predstavnika informacijskega pooblaščenca in odvetnice zveze potrošnikov) ni bilo mogoče slišati nobene resne kritike predlaganih zakonskih sprememb ali namigov, da se nekatere države že zavedajo, da so s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov naredile napako.

Nemško zvezno ustavno sodišče je lani odločilo, da je podatkovna evrodirektiva neustavna. Za vzpon nemške in švedske piratske stranke je bilo ključno sodelovanje pri množičnih demonstracijah proti sprejemu direktive, saj so volivcem pokazali, da niso le stranka računalnikarjev in internetnih zastonjkarjev, ampak opozarjajo na bistveno pomembnejša vprašanja in svoboščine. Evropske civilnodružbene skupine so prejšnji teden pripravile javni poziv o neustreznosti direktive, veliko problematičnega gradiva so razkrila tudi poročila o skrivnostni pripravi nedavno podpisanega mednarodnega sporazuma o varovanju intelektualne lastnine ACTA, ki prav tako razkrivajo želje interesnih skupin po dostopu do uporabniških podatkov in zunajsodnem kaznovanju kršiteljev. A teh pomislekov v državnem zboru nismo slišali.

Z nekritičnim sprejetjem evropske direktive so slovenski zakonodajalci že zagrešili prvi nepopravljiv zdrs, zaradi katerega bodo varuhi zasebnosti in državljanskih svoboščin precej teže branili posameznike pred elektronskim nadzorom. Z nepremišljenim popravkom protipiratskega člena vlada napoveduje, da bo kmalu zdrsnila še drugič.

Kakšne so te spremembe?

Nov KZ in ZKP so najbolj sistematično spremljali na Slo-Techu, zato prilagam nekaj povezav …

• Spremembe kazenskega zakonika na obzorju
• Orwell se je motil oz. Slovenija 2011
• Ministrstvo za pravosodje: Komu boste verjeli? Nam ali svojim lažnivim očem?
• Državo zanima, ali si želite več varnosti na račun svobode

… in dodajam še kratko poročilo, kaj se je dogajalo v državnem zboru. Ker se hočem izogniti napačnemu povzemanju, pripenjam kar zvočne izseke.

Protipiratstvo:

Pravosodni minister Aleš Zalar je povedal, da določilo »z namenom prodaje« ni bilo usklajeno z zakonodajo, zato je povzročalo težave pri kazenskem pregonu ter varovanju avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Dodal je še, da se je omenjeno določilo v slovensko zakonodajo najverjetneje prikradlo zaradi neustreznega prevoda iz angleščine (»in commercial scale«), kar pomeni, da je bila piratska varovalka v dosedanjem KZ v resnici nekakšen nesporazum (mp3).

(Nekaj zanimivega branja na to temo je prispeval tudi wikileaks.)

Odvetnica Zveze potrošnikov Slovenije Živa Drol Novak je vztrajala, da pomeni predlagana rešitev nesorazmeren ukrep, ki vsakega potrošnika obravnava kot potencialnega kriminalca. Namesto tega bi morala država raje spodbujati legalno ponudbo digitalnih vsebin, ki je najboljša preventiva proti piratstvu, kar interesne skupine založnikov namenoma preslišijo (mp3).

Zelo podobno stališče je zagovarjal tudi poslanec SDS Branko Grims, ki je med drugim razložil, kako mladina danes uporablja računalnike (mp3).

Državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Boštjan Škrlec pa je ob zaključku predstavitve pojasnil, da je večina kritik usmerjena proti sami ureditvi področja avtorskih pravic in intelektualne lastnine, s katerim se pripravljavci KZ ne morejo ukvarjati (mp3).

Policijska pooblastila:

Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič je opozoril, da bo lahko policija od operaterjev mobilne telefonije po novem zahtevala podatke vsega prometa, ki ga je zabeležila bazna postaja – ne le prometa določenih osumljenih uporabnikov. To pomeni, da bi ob vsaki taki zahtevi pridobili osebne podatke številnih nedolžnih državljanov, ki so se v nekem trenutku nahajali na območju določene bazne postaje (protest, rop banke …), in jih shranila za deset let, kar je po mnenju pooblaščenca neučinkovit, nesorazmeren in problematičen ukrep.

Predstavniki policije in ministrstev na kritike niso odgovarjali, temveč so le zagotavljali, da policija zakonske spremembe ne bo uporabljala za množično pridobivanje osebnih podatkov o državljanih.

Tatjana Bobnar je zagotovila, da policija ne bo izvajala množičnega »phisinga«, in da ne nasprotujejo nadzoru, ki bi preprečeval njihove zlorabe (mp3).

Najbolj izviren je bil Peter Pavlin s pravosodnega ministrstva, ki je razvil tezo, da so pomisleki o zbiranju komunikacijskih podatkov nedolžnih državljanov padli že z evropsko direktivo, po kateri se v EU shranjujejo vse elektronske komunikacije, čeprav je več kot 99 odstotkov Evropejcev verjetno nedolžnih. Zato je dostop do podatkov baznih postaj – malenkost (mp3).

Velikih protestov proti novim policijskim pooblastilom in obvezni hrambi podatkov, kakršne smo lahko pred tremi leti spremljali v Nemčiji, pred slovenskim parlamentom tudi tokrat ni bilo.

Odgovor je skrit v francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju. Politiku, ki ga javnost pozna predvsem po zvezdniškem življenjskem slogu, populizmu in koleričnih izbruhih – lastnostih, ki sicer močno zaznamujejo njegovo predsednikovanje, vendar tudi prikrivajo bistveno pomembnejši talent: občutek, kdaj sme izreči prepovedano, a kljub temu politično preživeti.

Sarkozyjeve besede in dejanja se lahko sprva zdijo nezaslišani, vendar kmalu postanejo normalne sestavine evropskega političnega besednjaka in nacionalnih politik. Zato se v njegovih nastopih vedno skriva marsikaj preroškega.

Sarkozyjeva politika do afriških priseljencev – nenavadna zmes fundamentalističnega republikanizma, nacionalizma in tradicionalnega strahu pred tujim – je naznanila hude težave politično korektnega multikulturalizma, ki je kmalu »odpovedal« še v Nemčiji in na Nizozemskem. Izgon Romov je potrdil, da bodo države EU v najboljšem primeru medlo obsodile njegovo kratenje človekovih pravic, ker se predobro zavedajo tlenja domačih večetničnih žerjavic. Podobno tudi zahteva po globalni regulaciji svetovnega spleta, s katero je Sarkozy v torek neuradno odprl letošnje srečanje skupine G8, ni izzvenela kot provokacija, temveč je v vlogi francoskega predsednika le izrekel tisto, kar drugi politiki, mediji, založniki, telekomunikacijska podjetja in nekateri ponudniki elektronskih storitev že dolgo šepetajo: na internetu je treba »narediti red«.

Ta želja je med omenjenimi družbenimi skupinami navzoča že od samih začetkov svetovnega spleta, ki je z odprto zasnovo, nepredvidljivostjo in globalnim dosegom močno posegel v njihove ustaljene načine poslovanja ter precej spremenil razmerja moči na trgu informacij. Vendar so se morali interesi tradicionalnih informacijskih panog v zadnjih dveh desetletjih začasno umakniti zahtevam ideologije »informacijske družbe«, ki je stavila na čim hitrejšo gradnjo telekomunikacijske infrastrukture, spodbujanje uporabe računalnikov in neomejen razvoj spletnih storitev. Čeprav tudi v tem času ni manjkalo kritičnih pogledov na nekatere stranske učinke brezmejne internetne svobode – od piratstva do širjenja sovražnega govora –, je bil njihov doseg razmeroma omejen, saj so zagovorniki informacijske družbe idejo svobodnega interneta zelo uspešno povezali z nekaterimi nedotakljivimi pojmi: demokracijo, globalizacijo in svobodnim trgom.

Sarkozyjev nastop zato pomeni radikalen prelom z idejo, da je brezmejno svoboden internet sam po sebi nekaj demokratičnega. Nasprotno. Vera, da bo svobodni (demokratični) internet pomagal ustvariti svobodno (demokratično) družbo, se je umaknila čisto drugačnemu prepričanju – da je treba v ta brezmejno svoboden svet šele pripeljati zakone, moralo in splošna pravila demokratičnih družb, če ga želimo zares demokratizirati. Zato moramo na svetovnem spletu uvesti vsaj osnovna (globalna) pravila, ki bodo preprečila nekatere najhujše internetne grehe – še zlasti krajo intelektualne lastnine in poseganje v zasebnost.

Zahteva francoskega predsednika, da je treba tudi na internetu spoštovati določena pravila, se zdi na prvi pogled čisto utemeljena. Vendar se je treba za boljše razumevanje Sarkozyjevega nastopa najprej vprašati, kaj zanj pomeni »narediti red« na internetu. Vprašanje ni hipotetično, saj je svoje poglede na delovanje interneta v zadnjih letih zelo jasno udejanil v domači državi – podobno kot razumevanje multikulturalizma.

Francoski in drugi medijski kritiki že dolgo opozarjajo, da Sarkozyjeva vladavina verjetno ne bi bila mogoča brez izjemno močne medijske podpore, ki jo zagotavlja njegovo tesno prijateljstvo z najpomembnejšimi francoskimi medijskimi lastniki. Med njegova največja zaveznika sodita milijarder Martin Bouygues, lastnik najbolj gledane francoske televizije TF1, in medijski mogotec Arnaud Lagardère, ki obvladuje največjega knjižnega, časopisnega in revijalnega založnika Hachette. Njihove povezave niso samo zasebne, ampak jih sestavljajo tudi številne politične usluge, saj je Sarkozy pri spreminjanju francoske medijske zakonodaje zelo očitno zastopal interese komercialnih medijev in hkrati krepil svoj politični vpliv nad francoskim medijskim prostorom. Medijske reforme, ki jih je vlada sprejela februarja 2009, so mu omogočile neposredno imenovanje direktorjev javne televizije. Prepoved oglaševanja na javnih televizijah je okrepila položaj komercialnih televizij in povečala odvisnost javnega servisa od državnega denarja. Programi za subvencioniranje tiskanih medijev, od katerih so francoski časopisi vse bolj odvisni, pa so omogočili večje pritiske na časopise, ki so kritizirali njegovo delo – kar je po medijski reformi najbolj občutil dnevnik Monde.

Ko je Sarkozy pripravljal prenovljeno internetno zakonodajo, so se njegovim medijskim znancem pridružili še glasbeni in filmski založniki, ki jih je v predsednikov svet pripeljala nova zvezdniška soproga Carla Bruni – znana pevka in igralka. Nova internetna zakonodaja, znana pod kratico HADOPI, je zato dosledno izpolnila želje tradicionalnih medijskih panog. Posebna agencija Trident Media Guard (TMG) je začela spremljati internetni promet in brez sodnega naloga preganjati uporabnike, ki so si po svetovnem spletu izmenjevali datoteke. Zagrožene so bile visoke kazni in trajni odklopi internetne povezave za najbolj vztrajne kršitelje. Zagovornike internetnih svoboščin so utišali z uradnimi poročili o manjši stopnji piratstva in višjih prihodkih »ustvarjalnega sektorja«, ki so jih zadovoljno prebirali tudi predstavniki britanske in španske vlade, kjer razmišljajo o podobnih ukrepih. Številne napake TMG, pritožbe oškodovanih uporabnikov in izračuni o znatnih podražitvah spletnega dostopa pa so se le redko znašli v francoskih medijih. Ne le zaradi Sarkozyjevega osebnega vpliva, ampak tudi zato, ker medijskim panogam ustreza večji nadzor svetovnega spleta, ker računajo, da se bodo tako znebile nekaterih najmočnejših tekmecev (zlasti Googla) in lažje prisilile uporabnike, naj plačujejo za njihove vsebine.

Sarkozyjevi pozivi, da je treba demokratizirati svetovni splet, so zato zelo podobni zagotovilom, da hoče s prepovedjo burk v francoskih šolah pomagati priseljencem pri vključevanju v francosko demokratično družbo. V obeh primerih želi zgolj – narediti red.

***

• Rojen leta 1955 kot Nicolas Paul Stéphane Sarközy de Nagy-Bocsa.
• Njegov oče je bil Madžar, mama grško-judovska Francozinja.
• Pravnik, ki je hotel postati novinar. Diploma se mu je izmuznila zaradi slabega znanja angleščine.
• Preden je bil leta 2007 izvoljen za predsednika, je opravljal številne politične funkcije. Med drugim je bil župan mesta Neuilly-sur-Seine, predsednik desnosredinske stranke UMP in minister za notranje zadeve.
• Kritiki ga radi primerjajo z dvema znanima osebama. Trpel naj bi za »napoleonovskim kompleksom«, s populizmom in grobimi posegi v medije pa je poskrbel za »berlusconizacijo Francije«.
• Ko bo Sarkozyjev še nerojeni najmlajši otrok začel čez nekaj let odkrivati internet, bo moral paziti, da ne bo pomotoma prenesel tudi kake glasbene datoteke. Po očetovem zakonu mu bo grozila do triletna zaporna kazen in položnica za 300.000 evrov.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 24. decembra 2009

Veliki brat in njegovi pogoji

Vendar pa ugotovitev, da se je prvo desetletje novega zahodnega tisočletja začelo in končalo s krizo ter zahtevami po bolj »urejenem« internetu, še ne pomeni, da se je čas obrnil nazaj na začetek tisočletja. Tehnološka, telekomunikacijska in internetna podjetja danes poslujejo v precej drugačnih okoliščinah, saj se je na tehnološkem, ekonomskem in družbenem področju marsikaj spremenilo.

Informacijske in komunikacijske tehnologije, ki so bile v začetku tisočletja še razmeroma malo razširjene, so postale po večini zahodnega sveta in velikem delu Azije splošno dostopne. Širokopasovne internetne povezave, hitra brezžična omrežja, osebne komunikacijske naprave (mali prenosniki, pametni mobilniki …) ter različni prenosni snemalniki in predvajalniki zvoka in slike so ustvarili podlago, na kateri so se lahko tudi v praksi razvile množične spletne storitve in skupnosti. Elektronska pošta in spletno iskanje nista bila več omejena na osebne računalnike, ampak sta se preselila na splet in zaslone zmogljivih mobilnikov. Zmogljivim iskalnikom (predvsem Googlu) je uspelo popisati skoraj celoten svetovni splet in ga v različnih svetovnih jezikih približati še tako nerodnemu uporabniku. Na stotine milijonov potrošnikov je začelo na spletu iskati poceni letalske vozovnice in nakupovati v spletnih trgovinah. Običajni uporabniki pa so začeli javno objavljati svoje zapise ter razširjati najrazličnejše aktualne zgodbe in posnetke, zato poročanje o naravnih nesrečah in političnih prevratih ni bila več izključna pravica tradicionalnih množičnih medijev.

Poleg tega je razmah množičnih spletnih skupnosti, ki sta jih pred petimi leti napovedala ameriški omrežji MySpace in Facebook, bistveno spremenil odnos do zasebnosti, saj so začeli ljudje na družabnih omrežjih sproščeno objavljati tudi najbolj zasebne podrobnosti iz svojih življenj in jih – vede ali nevede – deliti s celotno spletno javnostjo, trgovci in oglaševalci. Hkrati so newyorški, londonski in madridski teroristični napadi omogočili številnim državam, da so v imenu globalne vojne proti terorizmu sprejele nekatere zakone, ki zaradi hudih posegov v zasebnost državljanov prej ne bi bili politično sprejemljivi. Države so tako pridobile pravico sistematično zbirati podatke o elektronskih dejavnostih državljanov – telefonskih pogovorih, elektronskem dopisovanju, lokacijah in prebiranju spletnih strani, uporabniški podatki pa so postali dragocena komercialna in varnostna dobrina.

Kult amaterjev

Pričakovanje vsesplošne razširjenosti informacijske infrastrukture je obudilo še eno vplivno tehnološko utopijo: če bodo vsi ljudje med sabo povezani preko komunikacijskih tehnologij, bo v tem omrežju zbrano vse znanje tega sveta.

V zadnjih desetih letih se je na trenutke zazdelo, da se lahko ta utopija celo uresniči, saj je na spletu vzniknilo nekaj izjemno uspešnih projektov, ki so izrabljali kolektivno inteligenco milijonov posameznih uporabnikov spleta. Odprta spletna enciklopedija Wikipedia je dokazala, da lahko kakovostna enciklopedija nastane tudi brez prispevkov uveljavljenih znanstvenih avtoritet in skrbne uredniške politike. Nešteti računalniški programerji so v prostem času dopolnjevali odprtokodne programe in ustvarili alternative komercialnim računalniškim izdelkom, denimo operacijske sisteme za osebne računalnike (različne distribucije Linuxa), pisarniške programe (OpenOffice) in spletni brskalnik Firefox, ki je po dolgih letih nekoliko zmanjšal monopolno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja. Spletne strani, na katerih so uporabniki ocenjevali filme, izdelke in storitve, so začele načenjati avtoriteto umetnostnih kritikov in revij za preizkušanje potrošniških izdelkov, nizki distribucijski stroški pa so omogočili nastanek novih medijskih poskusov (denimo korejskega časopisa OhMyNews), ki so temeljili na prispevkih običajnih državljanov – »državljanskih novinarjev«.

Vendar se tudi nove spletne skupnosti in podjetja niso mogli dolgo izmikati pravilom, ki veljajo v fizičnem svetu. Spletni amaterji zato v praksi največkrat niso postali enakopravni prebivalci globalne družbe znanja, kot so napovedovali številni vplivni spletni ideologi (Nicholas Negroponte, Howard Rheingold …), ampak neplačana delovna sila, ki s svojim prostovoljnim delom (objavljanjem avtorskih vsebin, zbiranjem stikov …) ustvarja prihodke dejanskim lastnikom elektronskih skupnosti.

Spletni trgovci so tako ugotovili, da javno objavljeni uporabniški komentarji povečujejo zaupanje kupcev (tudi če so negativni) in zmanjšajo oglaševalske izdatke. Oglaševalci so v spletnih družabnih omrežjih prepoznali velike fokusne skupine uporabnikov, ki prostovoljno objavljajo dragocene podatke o svojih okusih, potrošniških navadah in željah. Medijske hiše pa so izračunale, da lahko z vsebinami, ki jih brezplačno ustvarjajo njihovi gledalci – od domačih videoposnetkov do udeležbe v resničnostnih oddajah –, ohranjajo visoke gledanosti, a hkrati bistveno znižajo produkcijske stroške.

Zapiranje interneta?

Omenjeni model komercialnega izkoriščanja neplačanega dela in pozornosti spletnih uporabnikov je bil razmeroma preprost: ponuditi privlačno in brezplačno storitev, pridobiti na milijone uporabnikov in jih »prodati« oglaševalcem. Vendar pa so medijska, založniška in druga podjetja med trenutno gospodarsko krizo dokončno ugotovila, da jim tak oglaševalski model niti na globalnem trgu ne omogoča preživetja, zato bodo morala uporabnike prepričati (ali prisiliti), naj začnejo plačevati za nekoč (navidezno) brezplačne vsebine in storitve. Lastniki spletnih skupnosti, ki bodo vztrajale pri oglaševalskem modelu, pa se bodo znašli pod vse večjimi pritiski, kako uporabniške podatke spremeniti v denar.

Internetni podjetniki in založniki so se začeli zato znova ozirati proti preizkušenim poslovnim modelom, ki so jih uporabila nekatera najuspešnejša visokotehnološka podjetja. Apple je s predvajalniki Ipod, telefonom Iphone, glasbeno trgovino Itunes in prodajalno programov za njegove mobilne naprave App Store ustvaril enotno (zaprto) platformo, ki jo lahko v celoti nadzoruje. Za podobno strategijo se je odločil tudi največji spletni knjigarnar Amazon, ki poskuša z elektronskim bralnikom Kindle prav tako ustvariti zaprto tehnološko-prodajno platformo, na kateri bo lahko sam določal pogoje, kdo (in kako) bo smel prodajati, kupovati in uporabljati digitalne knjige. Zelo verjetno pa jima bodo kmalu sledili tudi drugi ponudniki digitalnih vsebin, ki bodo dovolj močni, da si bodo lahko zagotovili nadzor nad produkcijo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov.

Novice, ki zadnje tedne spremljajo prehod v novo desetletje, potrjujejo te napovedi. Vodstvo Facebooka je nedavno poskušalo z nepregledno spremembo zasebnostnih nastavitev na sporen način doseči, da bi uporabniki svoje osebne strani razkrili celotnemu spletu, in ne le izbranim prijateljem kot doslej, ker želijo pritegniti več spletnega obiska in s tem oglasnih prihodkov. Anglija in Francija sta predstavili strogo »protipiratsko« zakonodajo, ki po mnenju kritikov grobo krši državljansko pravico do zasebnosti, medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal zaračunavanje časopisnih vsebin.
Elektronske naprave, ki bodo v prihodnjih letih nagovarjale potrošnike, bodo zato verjetno imele še več procesorske moči, več pomnilnika, tanjše zaslone, lepšo obliko in številne izvirne nove zmogljivosti. A le na površini, saj bo vsaka generacija teh naprav bolj zaprta in jo bo mogoče uporabljati le pod natančno določenimi pogoji. Pogoji, na katere končni uporabniki ne bodo imeli skoraj nikakršnega vpliva.

***

Kronologija desetletja

2000

• V ZDA se zgodi največja poslovna združitev v zgodovini: 162 milijard dolarjev vredna poroka ameriških družb AOL in Time Warner. Združitvi sledita zaton »nove ekonomije« in pok tehnoloških borznih balonov.
• Napster, spletna storitev za izmenjavo datotek, postane največji sovražnik glasbene industrije.
• Google začne tržiti oglase, vezane na ključne besede (AdSense).
• Bill Gates zapusti mesto predsednika uprave Microsofta in ustanovi dobrodelno fundacijo Billa in Melinde Gates.
• Internet zamaje filipinski računalniški virus iIoveyou in povzroči za več kot 5 milijard dolarjev škode
• 405 The Movie postane prvi film, ki za distribucijski kanal izrabi svetovni splet.

2001

• Apple predstavi glasbeni predvajalnik Ipod.
• Napad na newyorška dvojčka Ameriki prinese tudi enega najstrožjih zakonov za nadzor interneta, ameriški Patriot Act.
• Microsoft se poslovi od Windowsov 95 in predstavi operacijski sistem Windows XP. Tehnologija NT prevlada na osebnih računalnikih.
• Google pridobi patent za svoj iskalni algoritem PageRank.
• Zlomu internetnih podjetij se pridružijo težave telekomunikacijskih operaterjev, ki so morali za licence 3G samo v Evropi odšteti skoraj 200 milijard evrov.
• Jimmy Wales ustanovi odprto spletno enciklopedijo Wikipedio, ki v nekaj letih postane največja enciklopedija na svetu s številnimi izdajami v nacionalnih jezikih.

2002

• Glasbeni in filmski založniki dokončno onemogočijo Napster, kmalu ga nasledijo Kazaa in druge podobne decentralizirane storitve za izmenjavo datotek.
• Ameriški senator Trent Lott odstopi zaradi zapisa v spletnem dnevniku (blogu), dogodek pa sproži prvi val navdušenja nad potenciali »državljanskega novinarstva«.
• Google predstavi storitev Google News, ki na enem mestu zbere več kot 4000 novičarskih virov.
• Kanadska družba Research in Motion ponudi prvi model mobilnega telefona (in platforme) BlackBerry, s katerim je postala elektronska pošta nujen sestavni del poslovnega mobilnika.
• Združita se ameriški računalniški podjetji Compaq in Hewlett-Packard – največja združitev v tehnološkem sektorju v zgodovini.
• Z bankrotom ameriškega telekomunikacijskega velikana WorldComa se zaključi prva velika kriza nove (internetne) ekonomije.

2003

• Apple odpre glasbeno trgovino Itunes. Do konca leta prodajo 25 milijonov skladb.
• Estonski programerji Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn zasnujejo Skype, program, ki omogoča brezplačno telefoniranje prek interneta.
• Pojav spletnega družabnega omrežje MySpace nakaže, v katero smer se bo v prihodnjih letih razvijala internetna ekonomija.
• Ameriški predsedniški kandidat Howard Dean med svojo kampanjo prvič uporabi svetovni splet kot orodje za zbiranje denarja.
• Mobilnike uporablja prva milijarda Zemljanov. Mobilna telefonija je stara šele 12 let.
• AOL in Time Warner se ločita po dveh letih poroke.

2004

• Google z javno prodajo delnic zbere 1,67 milijarde dolarjev, hkrati napove spletno poštno storitev Gmail in predstavi projekt digitalizacije knjig Google Books.
• Mark Zuckerberg na harvardskem študentskem kampusu zažene družabno omrežje Facebook.
• Applova glasbena trgovina Itunes doseže Evropo.
• Evropska komisija kaznuje Microsoft s 497 milijoni evrov kazni zaradi zlorabe monopola na trgu operacijskih sistemov. Prva večja kazen za Microsoft.
• Združenje Mozilla predstavi prvo različico odprtokodnega spletnega brskalnika Firefox, ki je do danes dosegel 25-odstotni tržni delež med brskalniki.
• Izdelovalec programske opreme Oracle za 10,3 milijarde dolarjev prevzame konkurenčni PeopleSoft – ena izmed največjih združitev na področju poslovne programske opreme.

2005

• Apple na Ipodih podpre predvajanje videa. V prvih 19 dneh prodajo prvi milijon videovsebin, glasbena trgovina Itunes proda več kot pol milijarde skladb.
• Steve Chen, Chad Hurley in Jawed Karim izumijo YouTube, spletno storitev za izmenjavo videoposnetkov.
• V osebnih računalnikih se pojavijo prvi večjedrni mikroprocesorji.
• Medijski mogotec Rupert Murdoch za 580 milijonov dolarjev prevzame družabno omrežje MySpace.
• IBM proda svoj računalniški oddelek kitajskemu podjetju Lenovo za 1,75 milijarde dolarjev.
• Evropski parlament zavrne direktivo, ki bi omogočala patentiranje računalniških programov v EU.

2006

• Nicholas Negroponte obljubi prenosnik za 150 dolarjev, namenjen otrokom v manj razvitih predelih sveta, in predstavi pobudo One Laptop Per Child.
• Sony predstavi prvi elektronski bralnik, ki namesto zaslona uporablja »elektronsko črnilo«.
• Google za 1,65 milijarde dolarjev prevzame YouTube, spletno dražbeno podjetje Ebay pa kupi Skype za 2,6 milijarde dolarjev
• Bill Gates se odloči, da se bo v celoti posvetil delu za fundacijo Billa in Melinde Gates, zato pusti službo pri Microsoftu.
• Američan Jack Dorsey ponudi novo »mikroblogersko« spletno storitev – Twitter.
• Britanska vlada na svojih spletnih straneh vpelje možnost elektronskih peticij, ameriški demokratski kandidat John Edwards pa je svojo kandidaturo prvič objavil mimo tradicionalnih medijev.

2007

• Ameriški telekomunikacijski operater AT&T začne ekskluzivno prodajati Applov Iphone.
• Googlov Gmail postane javno dostopna spletna poštna storitev, ki jo do sredine leta 2009 redno uporablja že več kot 150 milijonov ljudi.
• Microsoftov operacijski sistem Windows XP dobi naslednika Windows Visto, nekateri veliki izdelovalci računalnikov (Dell, Lenovo) pa so ponudili prenosnike z odprtokodnimi operacijskimi sistemi (Linux).
• Nintendova igralna konzola Wii od igralcev ne zahteva le pritiskanja tipk, ampak omogoči igranje računalniških iger s celim telesom.
• New York Times predstavi spletni bralnik, ki omogoča listanje celotnega časopisa.
• Švedska postane prva država, ki v virtualnem svetu odpre svoje veleposlaništvo, Estonija pa med državnozborskimi volitvami kot prva država omogoči tudi glasovanje prek spleta (E-volitve).

2008

• Spletna knjigarna Amazon začne prodajati Kindle, bralnik elektronskih knjig in prodajno platformo.
• Apple odpre AppStore, spletno prodajalno programov za telefon Iphone.
• V ZDA začne delovati spletna »kabelska televizija« Hulu, ki jo prvič podprejo velike televizijske mreže.
• Mobilnike uporablja že več kot štiri milijarde Zemljanov.
• Google predstavi Android, odprtokodni operacijski sistem za mobilne naprave, in spletni iskalnik Chrome. V prevajalsko orodje Google Translate prvič vključi tudi slovenščino.
• Predsedniški kandidat Barack Obama prek Twitterja ekskluzivno objavi ime svojega prihodnjega podpredsednika Joeja Bidna.

2009

• Internet je star štirideset let. Uporablja ga prva milijarda Zemljanov.
• Facebook postane najbolj priljubljeno družabno omrežje na svetu, uporablja ga več kot 350 milijonov ljudi.
• Microsoft začne prodajati nov operacijski sistem Windows 7 in predstavi svoj spletni iskalnik Bing, Google pa napove razvoj spletnega operacijskega sistema Chrome OS.
• Rupert Murdoch napove, da bo za vsebine njegovih časopisov po novem treba plačevati, in najavi umik iz Googlove storitve Google News.
• Ustanovitelji švedske »piratske« spletne strani Pirate Bay so obsojeni na zaporne in denarne kazni.
• V Urugvaju vsem osnovnošolcem v državi razdelijo brezplačne prenosnike kot del globalnega načrta One Laptop Per Child.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. novembra 2009

Diplomirati z ukradeno diplomo

Tako strogo »protiplagiatorsko« politiko so britanske fakultete uvedle zaradi prepleta različnih družbenih in tehnoloških dejavnikov. Klasične ustne in pisne izpite – odgovarjanje na vprašanja v predavalnici ali kabinetu – so skoraj v celoti nadomestile izpitne naloge, ki jih študenti pripravljajo sami in jih oddajo do predpisanega izpitnega roka. Skrajševanje študija je povečalo intenzivnost študijskega dela, saj so morali študenti v krajšem času napisati več nalog. Vse močnejša komercializacija visokega šolstva in vsakoletno dvigovanje šolnin so stopnjevali psihološke pritiske na študente, ki si niso mogli privoščiti neuspeha, saj so morali za šolnino in bivanje v univerzitetnem mestu plačevati tudi po več deset tisoč evrov na leto. Hkrati so se angleške in ameriške fakultete trudile pritegniti čim več mednarodnih študentov (ki plačujejo najvišje šolnine), ti pa so na šole poleg denarja in talentov včasih prinesli tudi drugačne študijske navade in bolj sproščen odnos do intelektualne lastnine.

Tem spremembam sta se pridružila še globalizacija angleškega jezika in razvoj komunikacijskih tehnologij. Iznajdljivejši študenti so hitro ugotovili, da so na podobna izpitna vprašanja odgovarjali že njihovi kolegi iz drugih letnikov in fakultet – ne nujno britanskih, ampak tudi ameriških, avstralskih, kanadskih, indijskih in vseh drugih, kjer je postala angleščina uraden akademski jezik. Zato so si poskušali z »izposojami« teh nalog nekoliko olajšati študijsko tlako, saj so vedeli, da njihovi univerzitetni profesorji – ki pogosto ne sodijo med najbolj tehnološko razgledano skupino prebivalstva – take goljufije skoraj zagotovo ne bodo odkrili. Mlajšim študentom, ki so se z informacijskimi tehnologijami spoznali že v osnovni šoli, je postala uporaba internetnih vsebin tako samoumevna, da se niso niti zavedali, da je lahko z nekritično uporabo Googla, Wikipedie ali tujega avtorskega dela sploh kaj narobe. Profesorji pa se z novimi študentskimi izpitnimi strategijami niso imeli časa ukvarjati, saj so imeli preveč lastnih težav. Po eni strani so morali pritegniti čim več študentov na svoje študijske programe, ker je to od njih zahteval fakultetni delodajalec, po drugi pa izvajati čim bolj kakovostno raziskovalno in pedagoško delo, kar je postalo zaradi množičnosti študija vse težje.

Strah pred internetom kot poslovna priložnost

Študentsko prepisovanje in plagiatorstvo sta zato postali tudi tržno zanimivi. Na svetovnem spletu so se najprej razširile amaterske strani za izmenjevanje študijskih zapiskov, literarnih povzetkov, formul, računalniških programov in izpitov, kjer so študenti brezplačno delili svoje izdelke s spletno javnostjo in si jih prav tako brezplačno tudi izposojali. Nekomercialnim stranem so sledile prve plačljive storitve, ki so včasih prerasle v prave globalne agencije za izdelavo izpitov, diplom in magisterijev po naročilu. Ker so postajale te agencije zaradi želje po hitrem zaslužku vse bolj površne, so študentom prodale na desetine enakih ali izjemno podobnih nalog, kar so profesorji med prebiranjem izpitov hitro opazili. Ko so začeli o problemu plagiatorstva poročati množični mediji, pa so se na zaskrbljenost fakultet odzvali tudi ponudniki najrazličnejših tehnoloških storitev za odkrivanje plagiatorstva.

Čeprav je danes na trgu kar nekaj izdelkov za preganjanje plagiatorstva (Moss, DOC Cop, Copyfind …), je strah pred domnevno prepisovalno pandemijo najbolje izrabil John M. Barrie, ustanovitelj in predsednik uprave podjetja iParadigms, ki ponuja eno najbolj razširjenih protiplagiatorskih storitev Turnitin. Barrieju je uspelo prepričati fakultete, da za uspešno preganjanje študentskih prestopnikov ni dovolj le zmogljiv spletni iskalnik, ki bi opozarjal na nepravilno rabo spletnih virov, ampak tudi obsežna podatkovna zbirka, v kateri so shranjeni vsi študentski pisni izdelki. V nekaj letih so začele Barriejevo storitev uporabljati vse britanske fakultete in večina srednjih šol, sledile pa so jim tudi druge izobraževalne ustanove po vsem svetu. Do danes se je sistemu pridružilo več kot 8500 šol in fakultet v 109 državah, ker pa je uporaba storitve na večini uporabnic obvezna, se Turnitinova podatkovna zbirka po nekaterih ocenah vsak dan napolni s 40.000 novimi študentskimi izdelki in vsebuje že več kot sto milijonov vnosov.

Velika Turnitinova zbirka podatkov in vse večji Barriejev vpliv na preverjanje znanja v visokem šolstvu pa sta začela vzbujati pomisleke, da je postalo zdravilo za preganjanje plagiatorstva nevarnejše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo. Študenti so se pritoževali, da imajo zaradi obveznega preverjanja nalog s Turnitinom občutek, da so vnaprej osumljeni plagiatorstva in morajo ob vsaki oddaji izpita dokazovati svojo nedolžnost, kar je v hudem nasprotju s kulturo zaupanja, ki jo uradno zagovarjajo njihovi profesorji. Nekateri preizkusi so pokazali, da so tovrstna orodja v praksi precej nezanesljiva, zato bi morali profesorji uporabljati več različnih protiplagiatorskih orodij, preden bi se lahko vsaj približno zanesli na njihove diagnoze. V ZDA so kalifornijski srednješolci neuspešno tožili Turnitin, saj so trdili, da iParadigms kot komercialno podjetje uporablja njihova avtorska dela za ustvarjanje dobička, zato bi morali biti upravičeni do določenega nadomestila (Barrie je doslej zmagal v vseh tožbah, ki so ga obtoževale zlorabe avtorskih del ali posega v pravico do zasebnosti). Drugi kritiki pa so opozarjali, da so se začele fakultete nekritično zanašati na tehnološke rešitve, namesto da bi se zavedale, da je plagiatorstvo večplasten problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj s preganjanjem in izključevanjem kršiteljev.

Nekaznovane kraje tujega dela

Kljub omenjenim dilemam so se za preizkus in uvedbo Turnitina letos odločile tudi nekatere članice ljubljanske univerze: Fakulteta za družbene vede (FDV), Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta in Fakulteta za upravo. Če bodo z rezultati zadovoljne in se bo storitev uspešno spopadla s slovenščino, bo postalo preverjanje pisnih nalog s Turnitinom obvezno za vse študente (fakultete bodo v zbirko najprej vnesle vse stare izdelke študentov, ki jih imajo shranjene v elektronski obliki). Pobudniki projekta pa upajo, da jim bo uspelo s programom odkriti vsaj nekatere najhujše prekrškarje – tiste, ki so ukradli tujo nalogo ali jo kupili prek spleta – in prisiliti študente, da se študijskih obveznosti ne bi več lotevali tako lahkomiselno.

Kako velik problem je plagiatorstvo na slovenskih fakultetah? Prodekanja za študentske zadeve Monika Kalin Golob, ki na FDV skrbi za uvajanje Turnitina, nam je povedala, da so vodstvo Univerze v Ljubljani že pred dvema letoma pozvali, naj pripravi strategijo uvajanja sistemov za preprečevanje plagiatorstva, saj so začeli plagiatorstvo opažati že med študenti nižjih letnikov. »Včasih nas presenetijo študenti, ki se podpišejo pod tujo seminarsko nalogo in so pri tem tako nerodni, da pozabijo celo spremeniti spol, če jo je, denimo, napisala študentka,« je dejala profesorica Kalin Golobova, vendar so tako očitni primeri razmeroma redki. Med najpogostejšimi grehi so uporaba gradiv, ki jih je študent našel na svetovnem spletu (in ni navedel vira), ter prirejanje tujih diplomskih in seminarskih nalog, kar profesorji težko odkrijejo – sploh če morajo pregledati tudi po več sto študentskih izdelkov, kar postaja zaradi vse večje množičnosti družboslovnih študijev skoraj pravilo. Na FDV tako vsako leto obravnavajo približno deset tovrstnih »disciplinskih primerov«, še precej več pa jih ostane nekaznovanih.

Čeprav se je Kalin Golobova strinjala, da študenti včasih ne goljufajo nalašč, ampak preprosto ne znajo pravilno uporabljati spletnih gradiv, je tudi poudarila, da se v večini primerov ne morejo sklicevati na nevednost, saj jih na fakulteti redno seznanjajo s pravili akademskega pisanja. Večji problem je prepričanje, da je prepisovanje ali celo kraja tujega avtorskega dela le manjši prekršek ali celo dokaz študentove iznajdljivosti, je prepričana Kalin Golobova. Ker se Univerza v Ljubljani s problemom plagiatorstva ni ukvarjala, njene članice težko kaznujejo plagiatorske prekrške, najhujše sankcije – začasne izključitve – pa skoraj ne morejo izreči niti pri najbolj očitnih goljufijah. Vendar na področju plagiatorstva ne zaostajajo le pravilniki ljubljanske univerze in njenih članic, ampak tudi sodna praksa. »Neka naša študentka je ugotovila, da ji je študent z druge fakultete ukradel celotno diplomsko nalogo. Ker jo je že uspešno zagovarjal, ni mogla ničesar storiti. Ostala ji je le možnost civilne tožbe, kar je smešno,« je povedala Kalin Golobova.

Da študentje ne plagirajo le zaradi nevednosti, sta opozorila tudi profesor Robi Kroflič in asistentka Vida Vončina z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vončinova je pojasnila, da je nepoznavanje pravilne uporabe in navajanja virov po njenih izkušnjah le redko razlog za plagiatorstvo. »Prej bi rekla, da študenti v teh pravilih ne vidijo pravega smisla. Lepljenja delčkov, ki jih je zapisal nekdo drug, ne razumejo kot zlonamernega ali etično spornega dejanja, saj je odnos do avtorstva danes tako v praksi kot teoriji še v tranziciji,« meni Vončinova. Tudi zato, ker profesorji študentom verjetno jasneje ne razložijo, da je uporaba idej drugih dovoljena, celo zaželena, a le ob doslednem navajanju avtorstva ideje. »Premalo jih opozarjamo, da pomembni avtorji celo ob ideji, ki so jo razvili sami na podlagi pogovora z akademskim kolegom, to v besedilu zapišejo in se kolegu zahvalijo za kritično pripombo,« je dodal Kroflič.

Vendar pa študentom ne manjka le zavedanje, da je akademska poštenost ena izmed najpomembnejših sestavin akademske kulture, ampak je vprašanje plagiatorstva povezano tudi z osebnim osmišljevanjem študija, je pripomnila Vončinova. Študenti namreč občutijo, da se značaj univerz v zadnjih letih spreminja – vse bolj postajajo podobne »tovarnam« za proizvodnjo formalno izobraženih kadrov –, njihove diplome pa jim po koncu študijske poti pogosto ne zagotavljajo niti najosnovnejših pogojev za prehod v samostojno življenje: dela in zaposlitve.

Tehnologija kot blažilka družbenih problemov

Je uvajanje storitev za preganjanje plagiatorstva sploh smiselno, če ujetih kršiteljev ni mogoče ustrezno kaznovati, študentom pa se zdi spoštovanje akademske poštenosti le nepotreben napor, ki jim bo podaljšal pot do nekoristne diplome? Si bodo profesorji sploh mogli prizadevati za dvigovanje akademskih meril, če jih bolonjski sistem celo sili k zniževanju zahtevnosti in kriterijev, ker je financiranje programov – in s tem njihove plače – odvisno od vpisa študentov in števila izdanih diplom?

Monika Kalin Golob se je strinjala, da je razmah plagiatorstva tudi v Sloveniji – podobno kot v Veliki Britaniji – predvsem odsev razmer v visokem šolstvu. »Fakultete smo postale ustanove, ki študentom zagotavljajo status, s katerim pridobijo pravice do subvencionirane prehrane, neobdavčenega dela prek študentskega servisa in zdravstvenega zavarovanja. S podaljševanjem študentskega statusa državi rešujemo problematiko nezaposljivosti mladih, saj bomo lahko po novem bolonjskem sistemu zanje skrbeli kar devet let,« je pojasnila. Profesorji so zato postali predvsem podeljevalci študentskega statusa ali ovira do tega statusa, namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim in pedagoškim delom. Hkrati se številni profesorji in asistenti ne upajo več zameriti študentom z vztrajanjem pri strožjih ocenjevalnih merilih, ker se bojijo, da bodo ostali brez študentov ali da zaradi njihove negativne ocene ne bodo mogli napredovati (podaljšati habilitacije). Vse to pa so idealne razmere za razmah plagiatorstva in padanje akademskih standardov, je bila kritična Kalin Golobova.

Uporaba vedno novih »najsodobnejših« tehnoloških rešitev je postala v zadnjih desetih letih zelo priljubljen in politično sprejemljiv način za reševanje kompleksnih družbenih problemov, kar kaže tudi vse večja priljubljenost orodij za elektronsko preganjanje plagiatorstva po svetu. Stroga protiplagiatorska pravila morda pomagajo vzdrževati akademske standarde v britanskem visokošolskem sistemu in ohranjati vrednost visokošolske izobrazbe, vendar hkrati z ničimer ne zmanjšajo obremenjenosti študentov in profesorjev zaradi vse močnejše komercializacije visokega šolstva. Prav tako ne omilijo dejstva, da si lahko študij zaradi visokih šolnin privošči vse manj ljudi, kar še povečuje izobrazbeno, socialno in razredno razslojenost prebivalstva.

Zelo podobno velja tudi za Slovenijo. Turnitinu in podobnim storitvam bo morda celo uspelo izkoreniniti nekatere najbolj sporne plagiatorske prakse in študentom sporočiti, da se bodo morali za izpite in diplome tudi na družboslovnih fakultetah potruditi bolj kot doslej. Vendar bi bil njihov uspeh le simboličen, saj s takimi kozmetičnimi izboljšavami nekaterih najhujših visokošolskih anomalij kmalu ne bo več mogoče utišati vse glasnejših kritik, da država nima dovolj denarja za financiranje kakovostnega visokega šolstva. Kaj šele ustrezne visokošolske politike.

Related articles by Zemanta

• Students Settle With TurnItIn In Copyright Case (yro.slashdot.org)
• Chris Anderson’s Mistake: Common or Careless? (mediabistro.com)
• Can Web-based plagiarism detection beat a Google search? (arstechnica.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 1. avgusta 2009

Ipod ali Kindle – spalnica, v katero brez dovoljenja ni vstopa

Z uvodnim primerom je novinar nemškega tednika Spiegel Christian Stöker zelo nazorno opisal nerodnost, ki jo je prejšnji teden zagrešila največja ameriška spletna knjigarna Amazon. Amazonov prodajni oddelek je ugotovil, da so nekaterim uporabnikom elektronskega bralnika Kindle med drugim prodali tudi dve knjigi, za kateri niso imeli urejenih ustreznih prodajnih (avtorskih) pravic: Živalsko farmo in 1984 britanskega pisatelja Georgea Orwella. Ker jim je pravni oddelek potrdil, da morajo knjigi umakniti iz prodaje, so amazonovci njihovo navodilo vzeli dobesedno in iz vseh bralnikov Kindle – ki ga razvijajo in prodajajo pri Amazonu – brez vednosti uporabnikov pobrisali sporni knjigi.

Amazonova poteza je med kupci obeh Orwellovih knjig sprožila zelo burne odzive. Čeprav jim je Amazon vrnil denar na njihov Kindlov elektronski račun, so uporabniki Kindla skrivni izbris občutili kot nedopusten poseg v zasebnost in uporabniške pravice, saj niso razumeli, kako jim lahko nekdo kar tako vzame izdelek, ki so ga legalno kupili. Njihovo nezadovoljstvo je poskušal potolažiti ustanovitelj in predsednik uprave Amazona Jeff Bezos, ki se je prizadetim kupcem opravičil in priznal, da je bila njihova odločitev »neumna«, »nepremišljena« in »v popolnem neskladju z Amazonovimi načeli«. Vendar pa niti njegovo javno opravičilo ni moglo omiliti številnih komentarjev, ki so v izbrisu Orwellovega 1984 prepoznali vrhunsko, skoraj literarno ironijo. Znani kritični roman o totalitaristični družbi, ki jo obvladuje vedno prisotni in vsevidni »Veliki brat«, je namreč sam postal žrtev nekakšnega novodobnega elektronskega velikega brata, ki prek elektronskih komunikacijskih naprav pridobiva vse več vpogleda v naše nakupne navade, življenjske sloge in zasebne prostore.

Kljub tej orwellovski ironiji pa primer Kindle načenja tudi nekatera vprašanja, ki lahko močno vplivajo na načine, kako bodo uporabniki v prihodnosti kupovali elektronske knjige in druge digitalne vsebine. Je Amazon upravičeno izbrisal Orwellovi knjigi? Je imel pravico vstopiti v uporabniške elektronske bralnike in vanje poseči brez njihove vednosti ali soglasja? Kakšne bodo posledice, če se izkaže, da je ravnal nezakonito? Se uporabniki elektronskih komunikacijskih naprav sploh zavedajo, s kakšnimi tehnologijami imajo opravka?

Kaj »kupimo« z nakupom elektronske knjige

Ker Amazon ni imel pravice do prodaje spornih knjig, jih je upravičeno umaknil s svojih elektronskih bralnikov. Zato je zgroženost uporabnikov, ki jim je Amazon pobrisal njihove legalno kupljene elektronske knjige, sicer razumljiva, ne pa nujno pravno utemeljena, je pojasnil pravnik Jaka Repanšek, ki se ukvarja s pravom medijev in informacijskih tehnologij.

Vprašanje pa je, ali ni Amazon pri uveljavljanju avtorskopravne zakonodaje trčil v zakone, ki varujejo zasebnost prizadetih kupcev. Papirna knjiga, ki jo kupimo v knjigarni, primemo v roke, podarimo ali prodamo naprej, nam zaradi svoje materialnosti daje nekakšen varljiv občutek lastništva, čeprav smo v resnici le lastniki fizičnega nosilca, ne pa tudi vsebine. Nad kupljeno knjigo zato nismo v resnici pridobili skoraj nikakršnih pravic, je opozoril Repanšek, ampak smo postali le nekakšni »najemniki«. Lahko jo uporabljamo za zasebno uporabo (beremo) in fotokopiramo za zasebne namene, omejitve uporabe pa so zapisane v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. Pri elektronskih knjigah je zelo podobno, le da spoštovanja licenčnih pravil uporabe ne uveljavlja samo zakonodaja, ampak si lastniki pravic pomagajo tudi s tehnologijami za upravljanje digitalnih pravic (Digital Rights Management ali DRM), ki uporabniku preprečujejo, da bi digitalno vsebino (knjigo, film, skladbo …) nezakonito razmnoževal (kopiral), prenašal ali jo prodal naprej.

Če bi se podoben primer zgodil s papirnato knjigo – da bi knjigarnar izgubil pravico do prodaje nekega naslova, kar se v praksi ne zgodi tako redko –, bi moral knjigo prav tako umakniti s spletnega kataloga ali knjižnih polic, vendar ne bi hodil po domovih in pobiral knjig od kupcev, ker bi bilo to praktično neizvedljivo. Pri elektronski distribuciji pa je to precej laže, saj prodajalec (Amazon) natanko ve, kdo vse je kupil določeno knjigo. Zato lahko uveljavi prepoved prodaje tudi »na daljavo« in izbriše sporno delo, če je uporabnika jasno opozoril na to možnost v splošnih pogojih nakupa elektronske knjige in uporabe elektronskega bralnika. V tem primeru lahko domnevamo, da Amazonov izbris dveh »piratskih« Orwellovih knjig avtorskopravno ni bil sporen, ampak le nekoliko neroden, saj Amazon kot trgovec ne bi smel jeziti svojih kupcev s skritimi posegi v njihove bralnike, če hoče obdržati njihovo zaupanje, je pojasnil Repanšek. Tehnologija DRM naj bi po tej razlagi podjetju Amazon in lastniku (materialne) avtorske pravice le omogočila, da je dosledno uveljavil avtorskopravno zakonodajo, kar prej zaradi tehnoloških omejitev ni bilo mogoče, je za New York Times povedal profesor prava na čikaški univerzi Randal C. Picker.

Vendar to še ne pomeni, da je Amazon ravnal pravilno, saj primer Kindla načenja tudi nekatera druga, ne le avtorskopravna vprašanja, je poudaril Repanšek. Elektronski bralniki, kakršen je Kindle, svojim uporabnikom ne omogočajo le prebiranja elektronskih knjig, ampak med drugim ponujajo tudi podčrtovanje besedila, pisanje opomb in izdelavo lastnih zapiskov. Ko je Amazon izbrisal obe Orwellovi knjigi, ni izbrisal le besedila knjig, ampak tudi vse zapiske, ki so jih bralci dodali med prebiranjem obeh del. To pa ne pomeni le kršenja avtorskih pravic prizadetih kupcev – opombe in zapiski imajo lahko za bralca določeno čustveno ali celo materialno vrednost –, ampak najverjetneje tudi sporen poseg v njihovo zasebnost.

Poleg tega je Amazon storil še eno veliko napako, je povedal pravnik Jurij Žurej, ki se prav tako ukvarja s pravom medijev in telekomunikacij. Tudi če bi imel Amazon pravico izbrisati sporni knjigi, tega v nobenem primeru ne bi smel storiti na skrivaj, ampak bi moral sam ali prek pristojnega državnega organa vsakega uporabnika obvestiti, da mora »vrniti« nekaj, kar je pridobil in česar ne bi smel pridobiti. »Tako kot se knjigarnar ne sme ponoči priplaziti v vaše stanovanje in vam odnesti knjige, čeprav ima do tega avtorskopravno pravico, tega ne sme storiti elektronski knjigarnar na vašem osebnem elektronskem bralniku. Računalnik, mobilni telefon, predvajalnik Ipod ali bralnik Kindle so takšne zasebne spalnice, v katere brez vašega dovoljenja ali sodne odločbe nihče ne sme vstopiti. Razen če niste tega nekomu odobrili vnaprej,« je dodal Žurej.

Nesprejemljivi poseg v zasebnost?

Kaj pa, če so uporabniki Amazonovega Kindla s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vnaprej dovolili Amazonu, da brez njihove vednosti ali soglasja posegajo v zasebne elektronske prostore, brišejo knjige in pridobivajo podatke o njihovih navadah ter jih preprodajajo drugim trgovcem, oglaševalcem in varnostnim organom? Se je mogoče s sprejetjem teh pogojev celo odreči pravici do zasebnosti?

»Zasebnosti posamezniku ni mogoče vzeti na podlagi nekih splošnih pogojev poslovanja, v katerih piše, da z uporabo njegove naprave izgubiš pravico do zasebnosti,« je pojasnil Žurej. Vendar kupci elektronskih naprav s sprejetjem splošnih pogojev uporabe vseeno dovoljujejo zelo krute posege v njihove osebnostne pravice. Na področju avtomobilizma bi bilo nepojmljivo, če bi z izdelovalcem ob nakupu avtomobila podpisali pogodbo, s katero bi dovolili njegovemu serviserju, da lahko kadar koli vstopi v vašo garažo, vam po lastni presoji odpelje avto na servis in zaračuna storitev, mimogrede pa vam v kabino brez vaše vednosti namesti še kamero, ki bi snemala, s kom se družite, kaj jeste in kaj kupujete, ker lahko te podatke proda najboljšemu ponudniku ali uporabi vašo fotografijo v oglasni kampanji.

Pri novih tehnologijah pa se dogaja ravno to, saj so mobilne naprave, družabna omrežja (Facebook) in elektronski bralniki idealne platforme za pridobivanje dragocenih osebnih in potrošniških podatkov, nad katerimi nimate kot uporabnik skoraj nikakršnega nadzora, je posvaril Žurej. Ker pa hočejo ljudje uporabljati natanko določen model trendovskega mobilnega telefona, pošiljati navidez brezplačno elektronsko pošto, uveljavljati popuste pri svojem trgovcu in kupovati elektronske knjige, pač sprejmejo sporne pogoje uporabe, se odrečejo znatnemu delu pravice do zasebnosti in upajo, da jih ponudnik v prihodnosti ne bo preveč zlorabljal. Če na to tveganje sploh pomislijo.

A tudi če pomislijo, je veliko vprašanje, ali uporabniki elektronskih naprav in storitev sploh dovolj razumejo splošne pogoje poslovanja, da bi se pri sprejetju teh pogojev »informirano odločili«, kar je po mnenju urada informacijskega pooblaščenca prvi pogoj za njihovo veljavno privolitev.

Jaka Repanšek je prepričan, da se niti najbolj ozaveščeni potrošniki ne zavedajo več vseh načinov, kako ponudniki večfunkcijskih elektronskih naprav in spletnih storitev pridobivajo njihove osebne podatke, manipulirajo z osebnimi uporabniškimi profili in posegajo v njihovo zasebnost. »Sodobna večfunkcijska naprava, kakršna je pameten mobilni telefon, s katerim je mogoče telefonirati, fotografirati, prebirati elektronsko pošto, kupovati glasbo in plačevati račune, se je zažrla v toliko por vsakdanjega življenja, da uporabnik ne zmore spremljati, katere podatke ta naprava shranjuje, obdeluje in posreduje,« je pojasnil Repanšek. Zato bi morali med ponudnike naprav in uporabnike začeti vstopati regulatorji in zaščititi uporabnike pred škodljivimi pogoji uporabe, je povedal Repanšek. Vendar je hkrati opozoril, da tudi regulatorji ne bi imeli lahkega dela, saj imajo ponudniki elektronskih naprav in storitev v razvojnih oddelkih zaposlenih na tisoče tehnikov, psihologov, ekonomistov, marketinških strokovnjakov in pravnikov, ki proučujejo pravne in poslovne vidike novih storitev, predvidevajo možnosti morebitnih tožb in skrbijo, da ostajajo njihovi delodajalci vsaj deset korakov pred potrošniki, varni pred sodišči, regulatorji, informacijskimi pooblaščenci in kritično javnostjo.

Zato je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kak prizadeti kupec vložil tožbo proti Amazonu in poskusil dokazati, da je veliki spletni knjigarnar z izbrisom nedopustno posegel v njegovo zasebnost. Ne le, da bi bila tožba zaradi zahtevnega dokazovanja spornosti splošnih pogojev poslovanja izjemno strokovno zahtevna in nepredvidljiva. Tožnik, ki ga je Amazon domnevno oškodoval za približno deset dolarjev, kolikor je stala izbrisana knjiga, bi moral biti pripravljen plačati visoke procesne stroške, saj bi mu odvetniki že samo za pripravo tožbe proti velikemu Amazonu zaračunali nekaj deset tisoč dolarjev. Morebitna zmaga pa bi mu zaradi nizke materialne škode najverjetneje prinesla predvsem moralno zadoščenje, saj je le malo verjetno, da bi se sodišče zaradi posega v zasebnost odločilo za uporabo kaznovalne funkcije odškodninskega prava in Amazonu naložilo plačilo visoke odškodnine.

Zlorabe elektronskih naprav

Primer Kindle pa ne opozarja le na omenjena avtorskopravna in zasebnostna vprašanja. Harvardski profesor internetnega prava Jonathan L. Zittrain, avtor knjige The Future of Internet – and How to Stop It, nam je že pred dvema letoma povedal, da pojav elektronskih naprav in storitev, ki jih v celoti obvladuje njihov ponudnik (denimo Kindle), ne ogroža le prihodnosti sedanjega odprtega interneta, ampak tudi naše civilne svoboščine. Med pisanjem knjige je namreč ugotovil, da vse manj elektronskih naprav deluje na način samostojnega osebnega računalnika, na katerega je lahko uporabnik poljubno nameščal programe, spreminjal nastavitve, menjal sestavne dele in njegovo funkcionalnost prilagajal lastnim potrebam. Nasprotno. Ponudniki se vse bolj trudijo ohraniti čim več nadzora nad delovanjem elektronskih naprav in uporabniku preprečiti, da bi jih uporabljal na načine, ki bi ogrožali njihove poslovne interese: bral brezplačne knjige, poslušal svojo glasbo, nanj nalagal lastne programe in podobno.

Za povečevanje nadzora so začeli uporabljati številne trike – širiti strah pred virusi in spletnimi nepridipravi (zato mora računalnik samodejno prenašati varnostne popravke), groziti z izgubo garancije ob še tako majhnem uporabniškem posegu in uporabnike privabljati s spletnimi storitvami, ki za delovanje sploh ne bodo več potrebovale klasičnega osebnega računalnika. Zittrain je zatrdil, da se poslovni modeli ponudnikov digitalnih vsebin pomikajo od prodaje posameznih izdelkov ali licenc (knjig, operacijskih sistemov) k prodaji naročniških razmerij, pri katerih uporabniki ne bodo več »lastniki« fizičnih nosilcev in naprav, ampak zgolj njihovi najemniki. Zaradi najemniškega razmerja bodo uporabniki laže sprejemali samovoljne posege ponudnika naprave – ker ne bodo imeli vtisa, da posega v njihovo zasebno lastnino – in se postopoma odvajali starega načina, pri katerem so imeli svoje podatke pri sebi, naj gre za kopije osebnih elektronskih sporočil ali knjige na domači polici.

To bo imelo najmanj tri posledice, je prepričan Zittrain. Uporabniki bodo postopoma postali pasivni in popolnoma odvisni od ponudnikov, delovanje ponudnikov pa javno sprejemljivo. Veliki izdelovalci naprav se bodo povezovali z imetniki vsebin (založbami, filmskimi studii …) ter začeli izrabljati svoje zaprte sisteme za krepitev tržnega položaja in oviranje konkurence, za nadzorovane elektronske naprave pa se bodo začele poleg zasebnih podjetij vse bolj zanimati tudi oblasti, ki jih bodo poskušale – po orwellovsko – uporabiti za nadzor svojih državljanov.

Zittrainove strahove je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj tovrstnih poskusov. Zittrain je v svoji knjigi omenil poskus ameriške zvezne policije FBI, da bi v avtomobilske navigacijske sisteme vgradili sistem, ki bi jim omogočil oddaljeni vklop mikrofona navigacijske naprave, s katerim bi lahko prisluškovali pogovorom v avtomobilih (daljinski vklop mikrofona omogočajo tudi mobilni telefoni). Spletna stran The Register in revija Wired sta nedavno poročali, da je telekomunikacijski ponudnik Etisalat v Združenih arabskih emiratih po navodilih tajnih služb približno 145.000 uporabnikom telefonov BlackBerry skrivaj namestil vohunski program za prestrezanje kratkih sporočil in elektronske pošte (program je izdala programerska napaka, zaradi katere so začeli telefoni nezmerno prazniti baterije, zato so ga morali umakniti). Kitajsko ministrstvo za gospodarstvo in informacijsko tehnologijo pa je v začetku poletja napovedalo uredbo, po kateri bi morali izdelovalci računalnikov od začetka julija v vsak nov računalnik namestiti sistem za »preprečevanje pornografije in zaščito mladoletnikov«, prek katerega bi lahko oblasti v resnici cenzurirale »moteče« politične vsebine. Pozneje so uvajanje uredbe nekoliko prestavili, a ne zaradi mednarodnih pritiskov ali nasprotovanja »družbeno odgovornih« izdelovalcev računalnikov (Acer, Dell, HP, Lenovo …), ki so se z uredbo tiho strinjali, ampak zato, ker program ni dobro deloval, v skladiščih pa je trgovcem ostalo še preveč neprodanih škatel.

Bezosovega opravičila zaradi »neumnega« izbrisa dveh Orwellovih knjig z elektronskih bralnikov Kindle zato ni mogoče videti kot moralne zmage uporabnikov nad velikim Amazonom, ampak predvsem kot napoved, da bodo ponudniki elektronskih vsebin na zaprtih elektronskih bralnikih in predvajalnikih postali nekoliko previdnejši. Poslovnih strategij, o katerih piše Zittrain, pa ne bodo opustili.

Related articles by Zemanta

• Amazon recalls (and embodies) Orwell’s ’1984′ (news.cnet.com)
• KindleGate Blows Up In Amazon’s Face (geardiary.com)
• Amazon Reminds Us – We Don’t Own Ebook Content (jkontherun.com)