Ker o samem sporazumu nisem izvedel ničesar, sem po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zaprosil za vpogled v dosje ACTA, ki ga hranijo na gospodarskem ministrstvu (besedilo sporazuma, zapisniki pogajanj, morebitne analize gospodarskih in pravnih vplivov …).

Državni sekretar na ministrstvu Andrej Piano je na zahtevo odgovoril:

»V zvezi z vašo prošnjo z vašo prošnjo za vpogled v dosje ACTA vam sporočam, da je večina dokumentov v tem dosjeju označena z oznako CONFIDENTAL, RESTREINT ali LIMITE. Ti dokumenti se morejo posredovati javnosti saj tako določa informativna opomba generalnega sekretariata Sveta Evropske unije iz leta 2006. Vse slovenske depeše, ki tudi vključujejo razprave v zvezi z ACTO pa so označene pod zaupno. Ker ta gradiva ne sodijo v katalog informacij javnega značaj Vam jih žal ne morem posredovati.«

Zelo podoben odgovor so v začetku meseca prejeli tudi aktivisti FFII, ki so zahtevali, da morajo biti pogajanja o tako pomembnem sporazumu transparentna, saj dosedanja skrivnostnost nasprotuje vsem načelom demokratičnosti in evropskega parlamentarizma.

Kljub temu so z ministrstva poslali tri dokumente, ki ponujajo nekaj vpogleda v ACTA in razloge, zakaj slovenska država sporazum podpira:

• predlog sklepa Sveta EU o podpisu ACTA med Evropsko unijo in njenimi državami članicami (v slovenščini in angleščini), v katerem je tudi predlog (besedilo) sporazuma
• sklep slovenske vlade o podpori
• »prečiščeno« spremljevalno gradivo, v katerem so razlogi za slovensko podporo

V spremljevalem gradivu je med drugim zapisano, da Slovenija podpira sporazum brez pridržkov. Avtorji obrazložitve so ocenili, da sporazum ne bo prinesel nobenih sprememb za pravni red (»Sporazum je namenjen izključno uveljavljanju pravic zato ne posega v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine.«). Prav tako ne bo obremenil javne uprave, okolja in proračuna. Sloveniji bo kvečjemu koristil, saj bo »omogočal večjo učinkovitost v boju proti ponarejanju«.

Iz gradiv je razvidno, da Slovenija ni izdelala nobenih lastnih ocen in učinkov sporazuma ACTA. Prav tako ni obravnavala pomislekov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma, ali problematizirala tajnosti pogajanj.

Članice EU to možnost imajo, kar je nedavno pokazal nizozemski parlament. Poslanci so sklenili, da ACTA ne bodo podprli, dokler vsa pogajalska besedila ne bodo javno objavljena. Vprašanje, ali bodo podobno transparentnost zahtevali tudi slovenski poslanci, je seveda retorično.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. novembra 2011

Aktivizem najvidnejšega predstavnika wikileaks Juliana Assangea ni bil združljiv s pravili, po katerih deluje medijska panoga. Njegove osebnostne lastnosti so ga oddaljile od nekdanjih sodelavcev in simpatizerjev, ki so po ločitvi ustanovili nove wiki poskuse ali o wikileaks napisali knjige. Številni medijski napadi in nerodne izjave so močno omajali zaupanje javnosti v organizacijo, ki je zagovarjala osvobajanje podatkov, da bi državljani laže nadzirali politiko in kapital. Kljub temu je wikileaks z razkritjem diplomatskih depeš trajno zaznamoval vse udeležence zgodbe: medije, politike, diplomate in običajne uporabnike interneta.

Kakšna je ob prvi obletnici zapuščina wikileaks?

Leto wikileaks

Čeprav je wikileaks v preteklih letih večkrat poskrbela za odmevna razkritja – mučenje zapornikov v Guantanamu, seznam članov britanske skrajne nacionalistične stranke BNP, pisma guvernerke Aljaske Sarah Palin, dopisovanje klimatologov, ki so domnevno pretiravali z grožnjo okoljskega segrevanja –, jim je šele sodelovanje s tradicionalnimi mediji na primeru ameriških diplomatskih dopisov prineslo globalno prepoznavnost.

Wikileaks je prve diplomatske depeše objavila sredi februarja – osebne profile islandskih poslancev, kot so jih videli na ameriškem veleposlaništvu –, vendar so jih zasenčila druga razkritja. Petega aprila so televizijske mreže prikazale iraški posnetek ameriškega vojaškega helikopterja, iz katerega so vojaki streljali na novinarje in civiliste. 26. julija se je na spletu znašlo 91.000 zaupnih vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu. Oktobra je sledilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških zapisov o iraški vojni med letoma 2004 in 2009, nato se je konec novembra začelo tudi postopno objavljanje poročil, ki so jih med letoma 1966 in 2010 sestavili ameriški diplomati.

Wikileaks je do januarja 2011 skupaj s časopisi objavila nekaj več kot 2000 od skupaj 251.287 depeš. Vsi preostali dokumenti so bili razkriti septembra letos, ko je novinar Guardiana David Leigh v knjigi o wikileaks objavil geslo za celotno zaklenjeno zbirko, zato jo je začasno odprl tudi wikileaks (dokler jim ni zmanjkalo denarja). Vendar dokončno razkritje ni pritegnilo toliko medijske pozornosti kot prva razkritja.

Zapisi o Afganistanu in Iraku so potrdili, da je število civilnih žrtev daleč večje od uradnih ocen, in razkrili neštete primere napadov na civilne cilje, sodelovanje Američanov pri mučenjih in izvensodnih pobojih in nenačelne pakte z lokalnimi milicami. Diplomatski zapiski so pokazali manj diplomatsko plat ameriških veleposlanikov, ki so v poročila zapisali marsikatero preveč odkritosrčno analizo stanja v gostiteljski državi ali komentar o lokalnih politikih (»neodločnost« nemške kanclerke Angele Merkel, »nastopaštvo« francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja …). Potrdili so večino domnev o naravi ameriške zunanje politike (interesih na Bližnjem vzhodu …) in njene prepletenosti z domačimi nadnacionalkami. V njih so se znašli tudi nekateri slovenski politiki – Janez Janša, Dimitrij Rupel in Zoran Janković – ter domače politične teme: Patria, nastavljanje urednikov v medijih, izbira pogajalcev pri arbitraži s Hrvaško in pošiljanje slovenskih vojakov v Irak.

Zadrega ameriške diplomacije je bila velika. Prav tako prepričanje, da je treba krivce za to sramoto čim prej poiskati in kaznovati.

Preganjanje krivcev

Prvi odzivi ZDA so bili pričakovani: zapreti odtekanje informacij in doseči umik spornih vsebin s svetovnega spleta.
Zaostrili so varnostno politiko in radikalno zmanjšali število ljudi, ki so lahko z računalnikov presnemavali podatke (do depeš je lahko prej dostopalo skoraj tri milijone uradnikov). Njihovi predstavniki so prepričevali diplomatske sogovornike, da je wikileaks teroristična organizacija, ki je ne sme gostiti nobena spodobna država. Amazon in Apple sta umaknila vsebine in aplikacije wikileaks s strežnikov in spletnih trgovin. Kartična podjetja (Visa, Mastercard …) in drugi ponudniki elektronskih plačil (Paypal) pa uporabnikom niso dovolili pošiljanja donacij za vzdrževanje strežnikov in pravno pomoč.

Vlade po vsem svetu so bile zaradi strahu pred podobnim incidentom pripravljene podpreti zakone in sporazume, ki so obljubljali strožji nadzor interneta in pregon kršiteljev brez sodne odredbe. Hkrati so postajale ohlapnejše tudi definicije, kaj sodi med »vohunjenje«, »terorizem« ali »piratstvo«. Julian Assange se je zato vse teže izogibal aretaciji. Decembra lani se je vdal britanski policiji in se do danes poskuša izogniti izročitvi švedskim sodiščem, ki ga želijo zaslišati zaradi domnevnega posilstva (zagovarja se iz hišnega pripora).

Manj sreče je imel ameriški vojak Bradley Manning, ki so ga aretirali v Iraku maja lani. Obtožili so ga, da je na računalnik prenesel zaupne podatke in jih izročil wikileaks. Nato so ga zaprli v virginijsko mornariško oporišče Quantico, kjer je bil po navedbah organizacije Amnesty International brez uradnega zaslišanja izpostavljen zelo krutim razmeram (samici, različnim oblikam psihološkega mučenja …).

Ameriških oblasti niso omehčali niti pritiski domače javnosti in pravnih strokovnjakov, da je njihovo obravnavanje vojaka Manninga nečloveško in neustavno. Še manj posluha so imeli za argumente, da je Manning morda ravnal kot »žvižgač« (whistleblower) – državljan, ki je hotel z razkritjem dokumentov le opozoriti na nepravilnosti, ki se sistematično dogajajo v Iraku, Afganistanu in drugih delih sveta.

Vzpon »podatkovnega novinarstva«

Množično razkrivanje zaupnih dokumentov je presenetilo tudi tradicionalne medije. Zaradi vse bolj nizkega zaupanja javnosti v medije, politiko in druge institucije je začel Assange pridobivati podobo nekakšnega odrešenika, ki je osvobodil informacije, zaklenjene v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Novinarji in medijske hiše so se morali zagovarjati pred očitki, da mora anonimna spletna skupnost opravljati delo, ki ga sami niso več sposobni: pridobivati skrite informacije, razkrivati zakulisno delovanje mednarodne politike in si prizadevati za transparentnejše vodenje države. Časopisi, ki so sodelovali z wikileaks, pa so spoznali, da nimajo ljudi, ki bi znali osmisliti stotisoče razkritih dokumentov.

Novinarji, programerji in oblikovalci, ki imajo smisel za številke, so postali v medijskih ustanovah vse bolj iskani. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so se britanski mediji v zadnjih letih zelo zanimali za študente, ki so v zaključnih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Nekateri mediji, zlasti britanski Guardian, so začeli v ideji podatkovne odprtosti in transparentne družbe iskati svoje novo poslanstvo. Na vzpon »podatkovnega novinarstva« so se odzvali tudi finančni vlagatelji in organizacije, ki podpirajo novinarsko delo, saj so med letošnjimi prejemniki štipendij in zagonskega kapitala prevladovale zamisli, ki so obljubljale osmišljanje informacijskih tokov in povezovanje podatkovnih zbirk.

Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri Guardianu, in David Donald, analitik washingtonskega centra za javno integriteto, sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala, da se je novinarsko poročanje po wikileaks nekoliko spremenilo. Iskanje in prikazovanje podatkov je postala pogostejša sestavina novinarskih prispevkov, prav tako iskanje podatkovnih zgodb. Vendar so bile te spremembe pogosto le površinske (več tiskanih in spletnih infografik), saj je ostala uredniška politika nespremenjena. Mediji niso vlagali v izobraževanje novinarjev ali krepili »podatkovnih« redakcij, uresničila so se tudi svarila, da izpostavljenost informacijam še ne pomeni boljšega razumevanja zapletenih družbenih problemov in ne prinaša sprememb.

Prva obletnica objave ameriških diplomatskih depeš prinaša zelo malo spodbudnih sporočil. »Vsem dobro znano« delovanje diplomacije je ostalo nespremenjeno in še bolj skrivnostno. Julian Assange in Bradley Manning sta v zaporu. Ameriški vojaki ostajajo v Iraku in Afganistanu, administracija Baracka Obame ni zaprla zapora v Guantanamu. V ZDA in EU nastajajo zakoni, zaradi katerih bo internet precej bolj zaprt, kot je bil tisti, ki je omogočil fenomen wikileaks. Mobilizacijska sposobnost wiki naslednikov pa bo zaradi medijske zasičenosti in okrnjenega ugleda predhodnice bistveno manjša – ne glede na razkrite informacije.

Primer wikileaks zato predvsem nakazuje, kaj čaka prihodnje zagovornike transparentnejše države in svobode govora. Trd boj za pravice, ki se še danes zdijo samoumevne.

V zadnjem prispevku za Sobotno prilogo sem na kratko predstavil glavne značilnosti zakona SOPA in sporazuma ACTA. Ker je med pogajalci tudi EU, me je zanimalo, kakšno stališče ima do ACTA slovenska država in kaj o njej menijo slovenski evroposlanci.

Do zaključka redakcije se je odzvala večina poslancev. Iz kabineta Lojzeta Peterleta so odgovorili z nekajdnevno zamudo, na vprašanja že drugič ni odgovarjal Jelko Kacin. Poslanci z besedilom in problematiko večinoma niso bili seznanjeni, zato se bodo do ACTA opredelili pred glasovanjem, verjetno pa bodo glasovali usklajeno s poslanskimi skupinami.

Zaradi nazornosti objavljam celotne odgovore.

Od poslancev sem hotel izvedeti:

1. Je parlamentu (in parlamentarcem) že znano končno besedilo ACTA? Ste z njim seznanjeni vi osebno?
2. Kakšno je vaše stališče do sporazuma ACTA? Ga podpirate? Mu nasprotujete? Se do njega ne opredeljujete? Predlagate spremembe, da bi bil sprejemljivejši? Kakšno je stališče vaše poslanske skupine?
3. Ali ste vi ali vaša poslanska skupina sodelovali pri nastajanju deklaracije WD 12 o ACTA iz leta 2010? Ste jo podprli? Ji nasprotovali? Se niste opredeljevali?
4. Kako boste glasovali, ko bo parlament znova odločal o sporazumu ACTA?

Milan Zver je v telefonskem pogovoru povedal, da se z ACTA doslej ni ukvarjal in se bo pri glasovanju prilagodil strankarskim kolegom. Na vprašanje, kako bo glasovala stranka, pa je dejal, da so pri vprašanjih intelektualne lastnine načeloma zagovorniki strožjega preganjanja piratstva, ker povzroča gospodarsko škodo in uničuje delovna mesta.

Mojca Kleva je zapisala, da je besedilo sporazuma ACTA trenutno še v rokah Evropske komisije, kjer čaka na odobritev s strani Sveta Evropske unije, preden bo lahko o sporazumu odločal v Evropski parlament. Prepričana je, da bo sporazum v prihodnjih mesecih postal ena izmed perečih tem v Evropskem parlamentu, saj je parlamentarce v preteklosti že zmotila netransparentnost, s katero se je pripravljala ACTA.

»Pomembno je, da zagotovimo, da sporazum ACTA ne bo vplival na varovanje pravice do zasebnosti, npr. pri pregledu osebnih stvari in prtljage potnikov na mejah, pri pregledu datotek na računalniku, ki so namenjene osebni uporabi, nenazadnje pri svobodi obveščanja in izražanja prek interneta. To je hkrati tudi stališče moje poslanske skupine.

Glede na to, da sem delo evropske poslanke začela opravljati šele maja 2011, pisne deklaracije o sporazumu ACTA nisem podpisala, sta pa bila dva izmed pobudnikov pisne deklaracije tudi predstavnika poslanske skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Strinjam se z vsebino pisne deklaracije, saj menim, da je bilo potrebno opozoriti na pomanjkljivosti takratnega sporazuma. Pisna deklaracija se je zavzela za to, da ponudniki dostopa do interneta ne bi bili odgovorni za podatke, ki se pretakajo po njihovih omrežjih, opozorila je na na problem harmonizacije evropske zakonodaje o avtorskih pravicah ter na omejitve svobode izražanja.

Evropske poslanke in poslanci moramo sporazum najprej podrobno preučiti preden podamo kakršnokoli odločitev. Držali se bomo zastavljenih smernic in načel, pomembno pa je, da izvajanje sporazuma ACTA ne bo imelo učinka na temeljne pravice in varstvo podatkov ter na dosedanja prizadevanja Evropske unije za uskladitev ukrepov uveljavljanja pravic intelektualne lastnine.«

Tanja Fajon je povedala, da s končnim besedilom ni seznanjena. Do besedila se v tem trenutku ne more dokončno opredeliti, saj ji manjkajo nekatera ključna mnenja (prav tako poslanski skupini). Delno pa je svoje stališče pojasnila že s podpisom pisne izjave (5)WD 12 (pdf), s katero je 377 evropskih poslancev od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka.

»S&D poslanci horizontalne delovne skupine (odbori LIBE, JURI, IMCO) in zainteresirani poslanci so se na rednem mesečnem sestanku o intelektualnih pravicah (8. novembra letos) sicer dotaknili tudi ACTE in največjih zagat v zvezi s tem sporazumom, vendar pa bo ACTA glavna točka na dnevnem redu 6. decembra. Takrat bodo razpravljali o pravnem mnenju, ki ga bo o ACTI na prošnjo INTA izdelala pravna služba EP (pravni temelji za sprejetje sporazuma; skladnost z acquis ipd).

Kljub temu da, kot rečeno, pravna služba pripravlja mnenje, bo tudi LIBE kot odgovorni odbor za varovanje pravic državljanov, človekovih pravic in temeljnih pravic na ozemlju Unije na pobudo skupine Zelenih (pobuda je bila podana konec oktobra) pripravil svoje mnenje.

Mnenje pristojnega odbora, ali je ACTA sporazum, skladen z acquis in ali ščiti temeljne pravice, bo v razpravi o ACTI izjemno koristno in pomembno. Kot kompetenten odbor bo LIBE dodatno osvetlil razpravo in pomembno vplival na odločanje parlamenta.

O glasovanju se bom odločila glede na besedilo sporazuma ter izsledke odbora in politične skupine, upoštevajoč tudi opozorila in mnenja civilne družbe in organizacij.«

Ivo Vajgl je pojasnil, da je v Evropskem parlamentu za sporazum ACTA pristojen odbor INTA ( za mednarodno trgovino). Besedilo sporazuma je po njemu dostopnih informacijah že v Evropskem parlamentu, interni postopki na pristojnem odboru že tečejo, vendar mora Svet EU podpis sporazuma formalno še odobriti, zato se bo dokončna potrditev v Evropskem parlamentu najverjetneje zgodila šele prihodnje leto.

»Politična skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo – ALDE, katere član sem, je aktivno vključena v obravnavo tega vprašanja, sodelovala je tudi pri nastajanju omenjene deklaracije WD 12 in si prizadevala za transparentnost pogajanj o sporazumu ter od Evropske komisije zahtevala celovite ocene vseh posledic oz. vplivov sporazuma tudi z vidika človekovih pravic.

ALDE sicer sprejetje sporazuma v načelu podpira, prizadevamo si za zagotovitev potrebnih standardov proti ponarejanju v vseh sodelujočih državah. Sporazum bo pomemben za celo vrsto različnih področij, kjer prihaja do ponarejanja – področje ponarejenih zdravil, denimo, po razpoložljivih podatkih predstavlja skoraj 10 odstotkov svetovne trgovine – tovrstna ponarejena in posledično zdravju nevarna zdravila so navadno namenjena v najrevnejše države sveta. To je zgolj eden izmed vidikov problematičnosti ponarejanja.«

Romana Jordan Cizelj je odgovorila, da dosje ACTA sodi na področje odbora za državljanjske pravice in svoboščine (LIBE), a sama ni članica tega odbora.

»Praktikantka iz moje pisarne se je podrobno pozanimala o ACTI in prišla do zaključka, da pristojni odbor še ne obravnava te teme. Poslanska skupina Evropskih ljudskih strank (ELS) se še ni opredelila glede mnenja o ACTI. Med avtorji pisne deklaracije z naslovom ‘Pisna deklaracija o premajhni preglednosti postopka, povezanega s trgovinskim sporazumom proti ponarejanju (ACTA), in morebitni sporni vsebini’ je tudi članica ELS, Zuzana Roithova.

Resolucija je bila popodpisanapisana s strani poslancev ELS. Sama sporazuma nisem podpisala, ker sem bila na bolniški. Z omenjeno vsebino se bom podrobno seznanila, ko bo tema prišla na dnevni red za obravnavo pred glavnim plenarnim zasedanjem.«

Asistent Lojzeta Peterleta je odpisal, da je novo različico ACTA Evropska komisija že objavila, besedilo pa bo dokončno obdelano na odboru za mednarodno trgovino, pri katerem Peterle ne sodeluje.

»Poslanska skupina Evropske Ljudske Stranke (ELS) je podprla Acto in verjame da mednarodni sporazum proti ponarejanju blaga, je zaščitni ščit za evropsko industrijo. Tako je bilo tudi objavljeno v poročilu poslanke Gallo in v sporočilu za javnost Evropskega Parlamenta, takoj za tem ko je Evropski Parlament sprejel Acto v letu 2010. Lansko leto je gospod Peterle podprl deklaracijo WD 12. Za končno odločitev glede novega sporazume Acta, bo pa še počakal na debato nove v odborih.«

Prav tako so tiskano izdajo zamudili na gospodarskem ministrstvu, ki je pristojno za pogajanja in stališča, povezana z ACTA.

Na ministrstvo sem naslovil naslednja vprašanja:

1. Kakšno je Slovensko stališče do sporazuma ACTA – ga podpira, ima kake zadržke?
2. Kdaj boste seznanjeni s končnim besedilom?
3. Kako je nastajalo slovensko mnenje o sporazumu? Kdo vse je sodeloval, s katerimi ministrstvi in organizacijami je usklajeno?
4. Je bila izdelana kaka analiza posledic in koristi sporazuma na Slovenijo? Gospodarskih, pravnih, zakonodajnih?

V ponedeljek so mi odgovorili (pdf), da Slovenija podpira podpis omenjenega trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju. To stališče je bilo potrjeno na seji Vlade RS in na Odboru za zadeve Evropske Unije Državnega zbora RS.

Povedali so tudi, da so bile države pogajalke ves čas seznanjene z aktualnim besedilom. Zatrdili so, da so slovenski predstavniki med pogajanji podpirali sklenitev sporazuma, »pri čemer so, tako kot vse druge članice EU, zagovarjali mnenje, da dogovorjene obveznosti ne smejo iti prek dosežene ravni EU acguisa.«

Zadnjemu vprašanju – o morebitnih analizah posledic in koristi sporazuma na Slovenijo – so se na ministrstvu izognili. Iz neuradnih pogovorov z nekaterimi poznavalci področja intelektualne lastnine pa je mogoče sklepati, da ni bila opravljena nikakršna analiza posledic ACTA. Prav tako med pogajanji niso obravnavali kritičnih argumentov, na katere opozarjajo nasprotniki sporazuma.

Related articles

• EU Parliment To Vote On ACTA Soon; Take Action Now (tech.slashdot.org)
• Europeans: EU to vote on ACTA, get informed and involved! (boingboing.net)
• ACTA Faces Criticism at WTO and in the United States (donttradeourlivesaway.wordpress.com)

Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.

V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.

Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.

Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.

Amerika proti piratom

Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.

Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.

Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.

Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.

Zapovedana skrivnostnost

Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.

Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.

Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.

Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.

Slovenija spet pasivna

Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).

Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.

Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.

»Zakaj novinarji ne marajo številk?« je eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo zagovorniki podatkovnega novinarstva, odprte države in transparentne vlade. Številke namreč pomagajo prepoznavati vzorce v navidezno naključnih dogodkih in ugotavljati, kdaj so domnevno povezani dogodki v resnici naključni. Če se naučimo uporabljati vsaj osnovne matematične in statistične analize, lahko pozorneje beremo uradne statistike in hitreje opazimo, kaj nam hoče država prikriti. Številkasta razgledanost je najboljša preventiva proti »slabi znanosti«, marketinškim zavajanjem in napačnim posploševanjem, zaradi katerih mediji kronično izgubljajo verodostojnost. In vendar novinarji številkam večinoma nočejo priznati statusa zaveznic.

Vedenjski in eksperimentalni ekonomisti bi verjetno povedali, da so novinarji pač ljudje, ljudje pa že kot vrsta nismo najbolje prilagojeni na družbo, v kateri vse bolj vladajo številke. Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znamo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti, a so se zmotili, pojasnjujejo avtorji, kot je slovenski matematik in ekonomist Aljaž Ule. Ljudem na tisoče let ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Zato se večinoma ne odločajo razumsko, temveč le sledijo naučenim pravilom, posnemajo obnašanje nekoga drugega ali se preprosto »prepustijo občutku« – kar spretno izkoriščajo igralništvo, zavarovalništvo, bančništvo, trgovina, oglaševanje in druge gospodarske panoge, ki so se specializirale za izrabljanje naših evolucijskih pomanjkljivosti, je dejal Ule.

Ali je novinarska številčna slepota potemtakem le negativna stranska posledica starih evolucijskih vzorcev? Nikakor, je prepričan kritični znanstveni kolumnist Ben Goldacre. V svoji knjigi o slabi znanosti (prevedena je tudi v Slovenščino) je večkrat zapisal, da ljudje niso naravno prikrajšani za številske gene, ampak se lahko najpomembnejših številskih veščin naučimo skoraj vsi, če smo le deležni ustreznega številskega in metodološkega urjenja. Vendar v medijih takih urjenj ni, prav tako jih novinarji večinoma niso opravili med šolanjem. Zato medijski delavci (zlasti uredniki, bi pripomnil Goldacre) pogosto nimajo niti osnovnega občutka za količine, razmerja in deleže, ki bi jim pomagal zaznati najbolj očitne napake − kaj šele spregledati bolj prefinjene metodološke napake in manipulacije.

Ideologi podatkovnega novinarstva so prepričani, da so vse omenjene ovire rešljive, če bi mediji spoznali, da si lahko z izobraževanjem novinarjev in najemanjem številskih strokovnjakov (analitikov, programerjev in drugih »numeratijev«, o katerih piše ameriški novinar Stephen Baker) pripravljajo boljše zgodbe, z njimi prehitevajo tekmece in temeljiteje opravljajo delo varuhov demokracije. Vendar pri tem pozabljajo na naravo medijske industrije in nelagodje, ki ga v družbenih sistemih zbuja ideja transparence.

Komercialna medijska industrija ima z javnim interesom približno toliko skupnega kot farmacevtska panoga z javnim zdravjem in hipokratovo prisego. Tržno usmerjena medijska podjetja imajo za spodbujanje kakovostnejših vsebin in negovanje demokracije (namesto senzacionalizma) prav tako malo finančnih motivov kot farmacevti za razvoj zdravil, ki jih potrebujejo revni prebivalci podsaharske Afrike (namesto nove viagre). Javni mediji, ki bi morali odpravljati posledice omenjenega informacijskega primanjkljaja, so večinoma ponotranjili ideologijo komercialne medijske industrije ali podlegli politični retoriki, ki od njih pričakuje »državotvornost«. Hkrati je vprašanje, zakaj mediji »ne marajo številk«, tesno prepleteno tudi z dejstvom, da mediji že po svoji naravi niso alternativa, ki bi zahtevala družbene spremembe.

Vloga medijev je ravno nasprotna, saj večinoma ohranjajo trenutno stanje v družbi, vzdržujejo ustaljeno razmerje moči, opravljajo vlogo ideoloških aparatov države (oblasti) in utrjujejo kulturno hegemonijo, na kar so opozorili številni kritični družbeni teoretiki (Louis Althusser, Antonio Gramsci, frankfurtska šola …). Ideja transparence pa ne posega le v dosedanje novinarsko delo, temveč pomeni zahtevo po radikalno drugačni organizaciji družbe – denimo utopiji, kakršno je leta 1624 opisal angleški filozof, znanstvenik in državnik Francis Bacon v knjigi Nova Atlantida.

Baconova Atlantida velja za enega prvih opisov »družbe znanja«, v kateri vladajo znanstveniki in razum, kjer sta znanje in raziskovalni duh največji vrlini, ljudje pa so zavezani skupnemu dobremu. Javne funkcije zasedajo posamezniki, ki jim skupnost priznava avtoriteto (in integriteto) zaradi njihovih sposobnosti in osebnostne trdnosti. Zato je lahko v baconovski utopiji moč argumenta dokončno prevladala nad argumentom moči, ki temelji na sili, zavajanju in netransparentnosti – dejavnikih, ki upravljajo večino realnih človeških družb. Zato od države in medijev ni mogoče pričakovati resnih prizadevanj za uresničitev baconovskih ali drugih utopij − kljub supervizorjem, interaktivnim infografikam in strategijam, ki obljubljajo večji pomen znanja in odprtejšo javno upravo.

Na srečo novinarsko delo ni omejeno samo na komercialno medijsko industrijo. Kolumnistični zdravnik Ben Goldacre in okoljski aktivist George Monbiot kažeta, kako veliko občinstvo lahko danes nagovori vztrajen posameznik z občutkom za številke in posluhom za družbene probleme. Simon Rogers na podatkovnem blogu vsak dan prikazuje, kaj vse lahko iz javno dostopnih podatkov izlušči majhna ekipa zanesenjakov, če le premore dovolj znanja in motivacije. Če se bodo hoteli poklicni novinarji kdaj pridružiti njihovemu zgledu, je pot zelo jasna. Vprašanje je le, ali jo še lahko najdejo v svojih medijskih podjetjih.

Oldham je s filmom opozoril na pojav »astroturfinga« – ustanavljanja navideznih civilnodružbenih skupin in državljanskih pobud, ki so jih za svoje gospodarske in politične naročnike ustanovile specializirane marketinške agencije. Predstavil je tehnike prikritega internetnega delovanja, s katerimi je mogoče vplivati na googlove iskalne zadetke in ocene knjig ali filmov v spletnih prodajalnah. Opisal je spletne strategije, kako s peščico plačancev ustvariti navidezno množično gibanje, ki politike obstreljuje z zaskrbljenimi pismi, glasuje na spletnih anketah in napada kritične medijske prispevke. Predvsem pa je pokazal, da so se tradicionalne interesne skupine (politika, korporacije, lobisti, oglaševalci …) zelo dobro prilagodile anonimnosti, ki jo omogoča elektronsko komuniciranje.

Med pisanjem prispevka o skritih internetnih vojnah, sem se prejšnji mesec srečal z več kot dvajsetimi sogovorniki – upravljalci spletnih forumov, oglaševalci, predstavniki za stike z javnostjo, direktorji in poznavalci svetovnega spleta. Vsi so mi (anonimno) potrdili, da primerov astroturfinga tudi v Sloveniji ne manjka, čeprav je precej manj napredno kot v ZDA. Male agencije, ki večinoma izginejo prej kot v enem letu, strankam obljubljajo pozitivno ali negativno komentiranje člankov in izdelkov. Na tehnoloških forumih so zelo dejavni anonimni predstavniki trgovcev, telekomunikacijskih operaterjev in ponudnikov storitev. Veliko političnih komentarjev pod novinarskimi članki napišejo posamezniki, ki z različnimi vzdevki nastopajo na večini medijskih strani. Priljubljeno pa je tudi »gašenje požarov« na forumih (posredovanje, če se pojavi preveč negativnih komentarjev ob podražitvi mobilne telefonije in podobno) ali »upravljanje s spletno podobo«, kar je drugo ime za čiščenje negativnih vsebin s svetovnega spleta ali najemanje spletnih »gasilcev«.

Po objavi članka sem prejel kar nekaj vprašanj, ali je astroturfing pri nas sploh mogoče omejiti. Nekatere upravitelje forumov in medijskih strani je zanimalo, ali smejo objaviti nekakšno elektronsko sramotilno tablo podjetij in posameznikov (številk IP), ki v anonimnih komentarjih obračunavajo s političnimi in tržnimi tekmeci. Nekaj bralcev pa se je vprašalo, zakaj oglaševalska panoga sama ne omeji astroturfinga, saj internetne manipulacije zmanjšujejo zaupanje uporabnikov v svetovni splet in onemogočajo razvoj novih oglaševalskih modelov. Hkrati so odmevne zlorabe za oglaševalce škodljive tudi zato, ker lahko hitro prinesejo strožjo regulacijo spleta, če bi jo zaradi moralne panike zahtevala kaka močnejša politična stranka.

Ti pomisleki se zdijo v Sloveniji precej hipotetični. Moji oglaševalski sogovorniki astroturfinga niso preveč zagreto kritizirali, prav tako se niso spraševali o njegovih negativnih posledicah (če odmislim negodovanje nad nelojalno konkurenco, ki da ponuja tovrstne storitve). Zadržani so bili tudi na oglaševalski zbornici (SOZ), saj mi je direktorica projektov na SOZ Ana Predovič povedala, da prenovljeni slovenski oglaševalski kodeks (pdf) iz leta 2009 (SOK) še ne zajema problematike spletne gverile, čeprav se »zavedajo, da se tržno komuniciranje na spletu izjemno hitro razvija«. Zatrdila je, da se bo »tržno komunikacijska industrija zagotovo odzvala, ko in če bo prepoznala nova področja, ki bi jih bilo potrebno urediti s samoregulativo«, vendar je tudi dodala, da se slovenski in evropski oglaševalci trenutno ukvarjajo z drugimi vprašanji – varovanjem osebnih podatkov in pravice do zasebnosti.

Varovanje osebnih podatkov in varstvo zasebnosti pa sta tudi glavna razloga, zakaj spletnih manipulacij na forumih in medijskih straneh ni mogoče preprosto razkriti na javnih elektronskih sramotilnih tablah.

Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič in raziskovalka Jelena Burnik sta pojasnila, da veljavna zakonodaja varuje tudi zasebnost morebitnih astroturferjev (celoten odgovor dobite tukaj). Zato je mogoče stramotilno tablo ali črni seznam sestaviti le v primerih, ko je bila ta možnost jasno predstavljena v splošnih pogojih uporabe in so se člani foruma s tako politiko strinjali. Vendar se to zelo redko zgodi, saj upravljavci forumov in medijskih strani večinoma nočejo zbirati uporabniških osebnih podatkov – imen in priimkov, uporabniških imen in gesel ter naslovov elektronske pošte -, ki bi bili potrebni za tovrstna razkritja. Zavedajo se, da bi na ta način postali upravljavci osebnih podatkov, kar bi jim prineslo veliko dodatnih skrbi in pravnih zagat. Hkrati pa vedo, da bi obvezna registracija in stroga pravila uporabe precej zmanjšala njihov spletni promet (oglaševalski denar), zato se za take korake ne odločajo.

Anonimni slovenski množični komentatorji in astroturferji tako ostajajo – varni.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,12. marec 2011

Stategija: astroturfing

Oldhama je zanimalo, ali je vse bolj množično gibanje čajank v resnici nastalo kot spontan odziv ameriških državljanov na brezposelnost, revščino in »levičarsko« delovanje Obamove administracije, saj so se na svetovnem spletu že kmalu pojavila opozorila, da čajanke financirata energetska in zavarovalniška industrija, ki bi ju Obamova zdravstvena in okoljska reforma najbolj prizadeli. Zato je pod krinko naivnega avstralskega študenta križaril po ZDA, spremljal njihova srečanja, se udeleževal izobraževalnih tečajev in pridno pisal blog, v katerem je navdušeno opisoval izpovedi običajnih čajankarjev, ki da se pogumno borijo proti uvajanju socializma v svobodno ameriško družbo. Tako je počasi pridobival zaupanje vplivnejših članov in se udeleževal vseh pomembnejših zborovanj, dokler mu ni na nekem srečanju uspelo posneti znanega ameriškega konzervativnega milijarderja Davida Kocha, ki se je pohvalil, kakšno neverjetno gibanje je pomagal ustvariti s svojimi dolarskimi milijoni (Koch je prej večkrat javno zanikal vse namige, da je povezan s čajankami).

Oldham se je nato umaknil in zbrane podatke uredil v dokumentarni film (Astro)turf Wars (2010), v katerem je podrobno prikazal tehnike, s katerimi je mogoče ustvariti in upravljati umetna državljanska in civilnodružbena gibanja. Pokazal je, kako so ameriške naftne korporacije, zdravstvene zavarovalnice in libertarna združenja spretno izrabili nezadovoljstvo številnih Američanov zaradi gospodarske krize ter ga ob pomoči medijev in domoljubne retorike usmerili proti Obami. Sestavil je zapleteno »hobotnico« povezanih civilnodružbenih gibanj in »neodvisnih« državljanskih pobud, ki so jih v resnici ustanovile specializirane lobistične in marketinške agencije. Opisal je spletne strategije, kako s peščico plačancev ustvariti navidezno množično gibanje, ki v imenu zaskrbljenih državljanov piše protestna pisma kongresnikom, glasuje na spletnih anketah in napada kritične medijske prispevke. Predvsem pa je opozoril, kako dobro so se tradicionalne interesne skupine – politika, korporacije, lobisti in oglaševalska industrija – prilagodile novim pravilom ekonomske in politične propagande, ki jih omogoča (anonimno) elektronsko komuniciranje.

Programi namesto ljudi

Ustanavljanje navideznih civilnodružbenih skupin in državljanskih pobud, ki je v angleško govorečih okoljih znano kot »astroturfing«, se ni začelo šele s pojavom svetovnega spleta. Za začetnico velja ameriška tobačna industrija, ki je imela od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja vse več težav s svojo javno podobo. Kritičnih protikadilskih prispevkov niso več mogli utišati z grožnjami, tožbami in umiki oglaševalskega denarja. Politiki se niso več javno razkazovali z direktorji tobačnih podjetij ali se hvalili s tobačnimi prispevki za financiranje njihovih volilnih kampanj. Kupci niso več verjeli zagotovilom proizvajalcev cigaret, da njihov izdelek ni škodljiv, strožja pravila oglaševanja tobačnih izdelkov pa so onemogočila neposredno nagovarjanje potrošnikov.

Ker tobačna industrija ni več mogla nastopati v svojem imenu, so začeli razvijati nove oglaševalske in lobistične prijeme. Politikov niso nagovarjali ali financirali osebno, temveč so ustanavljali slamnate organizacije, ki so to počele namesto njih. Sledili sta naročanje znanstvenih študij, ki so dvomile o »nesporno dokazljivi« škodljivosti kajenja, in plačevanje zdravnikov, ki so bili pripravljeni v medijih in na strokovnih srečanjih predstavljati rezultate tobačnih raziskav. Ker pa so mediji ob pomoči nekaterih tobačnih skesancev kmalu razkrili mehanizme prirejanja raziskav in financiranja raziskovalnih ustanov, se je tobačna industrija umaknila še nekoliko globlje med »običajne državljane«. Posebne agencije so začele ustanavljati ali sponzorirati različna civilnodružbena gibanja, ki so vede ali nevede zagovarjala interese tobačne industrije: nasprotovala protikadilski zakonodaji v imenu svobodne izbire, svarila pred zmanjšanjem ameriške gospodarske konkurenčnosti in strašila pred regulacijo, ki da le omejuje svobodno podjetništvo in širi nevarno komunistično (»protiameriško«) miselnost.

Podobne strategije so v zadnjih desetletjih prevzele tudi druge panoge, ki zaradi zakonodaje ali negativne javne podobe svojih interesov niso več mogle uveljavljati odkrito – predvsem farmacevtska in naftna industrija (energetika). To zgodovinsko zapuščino v svojih raziskavah dokazujejo kritični avtorji, kakršna sta britanski okoljski aktivist George Monbiot (avtor knjige Vroče) in ameriška zdravnica Marcia Angell (v slovenščino je prevedena njena Resnica o farmacevtskih podjetjih), ki so natančno opisali nekdanje »tobačne« prijeme, s katerimi je mogoče danes izumljati nove bolezni, da bi povečali prodajo zdravil, ali širiti dvome o globalnem segrevanju. Prikrite propagandne strategije pa niso omejene samo na gospodarstvo, saj angažirani politični blogerji redno razkrivajo načine, kako je mogoče uporabiti internetna orodja za napade na politične nasprotnike in vplivanje na javno mnenje.

S prikritimi spletnimi strategijami imajo največ izkušenj ameriški konzervativci, za najbolj odkrito uporabnico spletne propagande pa velja kitajska vlada, za katero dela vojska najetih spletnih agentov, ki dušijo debate na spletnih forumih, napadajo oporečniške pisce in skrbijo za provladne komentarje na straneh spletnih medijev. Vendar tudi kitajski provladni spletni plačanci, znani kot »stranka petdesetih centov« (kolikor domnevno znaša plačilo za vsak objavljen komentar), ne pomenijo več najbolj napredne oblike spletnega političnega bojevanja, saj so na straneh ameriške liberalne spletne skupnosti Daily Kos sredi februarja objavili dokumente, ki kažejo, da vlogo človeških aktivistov počasi prevzemajo računalniški programi.

Nekatera podjetja in ameriške vladne službe že uporabljajo posebne programe za upravljanje spletnih identitet, ki znajo ustvariti množico virtualnih oseb in za vsako izdelati veljavna imena, elektronske naslove, spletne strani in osebne profile na družabnih omrežjih. Virtualne osebe imajo veliko prednosti, saj so bistveno cenejše in vodljivejše od človeških aktivistov, računalniški programi pa zmorejo brez strahu pred nedoslednostmi ali razcepljeno osebnostjo sočasno upravljati skoraj neomejeno število identitet. George Monbiot je zato na svojem blogu večkrat opozoril, da bodo lahko vplivni posamezniki odslej že z majhnimi vložki ustvarili navidezna množična spletna gibanja, ki bodo spodkopala zaupanje v svetovni splet in pokopala pričakovanja, da lahko spletne skupnosti kdaj postanejo prostor za odprto in demokratično debato.

Od anonimnih forumov do facebooka

So podobne gverilske internetne strategije navzoče tudi v Sloveniji? Mediji so doslej poročali predvsem o manipulacijah pri glasovanju na spletnih anketah (Dela, Večera, Žurnala …), ki so se dogajale med lokalnimi in parlamentarnimi volilnimi kampanjami (napad na Žurnalovo anketo je prišel s spletne domene stranke SDS, ki je bila osumljena tudi drugih podobnih glasovalnih akcij). Primer časopisnih brezplačnikov je opozoril na problematiko anonimnih, politično motiviranih avtorjev, ki so se podpisovali pod »novinarske« prispevke. Farmacevtska podjetja so začela poleg »izobraževanja« zdravnikov skrbeti tudi za sponzorirane spletne zdravstvene forume in združenja bolnikov, drugih večjih primerov »astroturfinga« pa v Sloveniji mediji niso zaznali. Politične stranke morebitnih prikritih spletnih strategij ne razkrivajo, marketinške agencije tovrstnih storitev uradno ne ponujajo, oglaševalsko razsodišče pa doslej še ni prejelo pritožbe, ki bi se nanašala na mejne novomedijske oglaševalske prijeme.

Neuradno je stanje nekoliko drugačno. Sogovorniki iz večjih slovenskih oglaševalskih agencij (Pristopa, Spema …) so nam priznali, da so v preteklosti za nekatere stranke izvajali tudi »upravljanje s spletno podobo in spletnimi skupnostmi«. To upravljanje je vključevalo odstranjevanje negativnih informacij s svetovnega spleta, objavljanje pozitivnih vsebin in najemanje študentov, ki so spremljali dogajanje na spletu ter se po potrebi vključevali v komentiranje in »gašenje« neprijetnih debat (najem takega študenta stane od 300 do 500 evrov na mesec). Več sogovornikov iz gospodarstva je potrdilo, da so jim nekatere manjše spletne marketinške agencije ponujale pozitivno ali negativno komentiranje medijskih prispevkov, napade na konkurente, glasovanje na spletnih anketah, prilagajanje rezultatov googlovih zadetkov in preprodajanje podpornikov na facebooku (en prijatelj stane približno en evro). Upravitelji spletnih strani slovenskih medijev in večjih spletnih forumov so povedali, da veliko agresivnih političnih komentarjev napiše peščica avtorjev, ki se podpisujejo z različnimi (izmišljenimi) imeni, precej razširjeni pa so tudi poskusi prikritega oglaševanja storitev in pisanje pozitivnih ali negativnih ocen izdelkov na straneh spletnih trgovin (vsi sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali med pripravo prispevka, so hoteli ostati neimenovani, op. p.).

Prav spletni forumi so bili prostor, kjer so se današnji spletni svetovalci največ naučili o delovanju svetovnega spleta in moči, ki jo prinaša anonimnost, je pojasnil sogovornik, ki je bil pred leti eden izmed administratorjev nekdanjega spletnega foruma Mobisux, posvečenega mobilni telefoniji. V debatah so poleg običajnih uporabnikov anonimno sodelovali tudi ljudje, ki so bili zaposleni pri mobilnih operaterjih, ponudnikih internetnih storitev in alternativnih telekomunikacijskih operaterjih. Ti so sprva predvsem hvalili lastne storitve in napadali konkurenčne, pozneje pa se je dogajalo tudi namerno sprožanje govoric in razkrivanje poslovnih načrtov konkurenčnih operaterjev, saj so začeli forume spremljati tudi novinarji in namige vključevati v svoje prispevke.

Vendar to obdobje ni trajalo dolgo, saj je Slovenija premajhna za tovrstne poskuse upravljanja z informacijami. »Dejavnejši uporabniki in administratorji smo zelo kmalu vedeli, kdo je kdo: kdo je simobilovec, kdo mobitelovec in kdo novinar pri določenem mediju. Govoricam in hvaljenju določenih izdelkov so nasedli samo neizkušeni obiskovalci, ki niso poznali pravil,« se je namuznil nekdanji forumaš, ki je danes zaposlen pri večjem ponudniku telekomunikacijskih storitev. Poleg tega so začeli prostočasno pisanje zaposlenih na forumu omejevati njihovi predstavniki za stike z javnostjo, ki niso hoteli tvegati nenadzorovanega širjenja informacij in morebitnih forumskih vojn, ki bi povzročile škodo vsem vpletenim. Zato so zanimivejše debate počasi utihnile, forumi pa so postali predvsem prostor za reševanje uporabniških težav in debate, kateri izdelek je boljši.

»Marketinške dejavnosti so se danes večinoma preselile na twitter in facebook, kjer so pravila komuniciranja drugačna, saj uporabniki niso več anonimni, ampak so pripravljeni nastopati s pravimi imeni in priimki,« je prepričan sogovornik. Upravljanja neanonimnih spletnih skupnosti pa se slovenska podjetja in agencije šele učijo.

Širjenje nezaupanja in apatije

Vsi naši viri so pri opisovanju prikritih spletnih strategij dosledno uporabljali preteklik, saj da so se iz »preteklih poskusov in napak naučili«, da so morebitna razkritja plačanih komentatorjev in sponzoriranih blogerjev preveč tvegana, saj prinašajo več škode kot koristi. Zagotovili so nam, da jih danes ponujajo samo še manjši iskalci priložnosti, ki poskušajo strankam prodati nekaj, kar v praksi ne prinaša pozitivnih učinkov. Poleg tega so zatrjevali, da je sistematično manipuliranje s spletnimi skupnostmi in civilno družbo, kakršnega opisuje Oldhamov film, v Sloveniji skoraj nemogoče, ker večina politike in gospodarstva razmišlja predvsem o kampanjskih projektih s kratkoročnimi učinki, ki jih je mogoče uresničiti v štiriletnih mandatih. Prav tako se jim ni zdelo verjetno, da bi v Sloveniji že kdo razmišljal o nakupu programske opreme za upravljanje spletnih skupnosti, o kakršnih je poročal Daily Kos.

Vendar to še ne pomeni, da so prikrite spletne manipulacije, kakršne v Sloveniji domnevno ponujajo samo manjši iskalci priložnosti, čisto nedolžne. Sogovorniki priznavajo, da se spletnih trikov dejansko zavedajo le specialisti – oglaševalci, informatiki, upravitelji omrežij in naprednejši uporabniki svetovnega spleta. Velika večina spletnih uporabnikov namreč nima ustreznega znanja in dostopa do informacij, ki bi jim pokazale, da se na avtomobilskem forumu nevede pogovarjajo s prodajalcem avtomobilov, da je neko knjigo pozitivno ocenil kar njen izdajatelj ali da so stotine jeznih političnih komentarjev v resnici nastale na računalnikih neke politične stranke. Tega dejstva se oglaševalci, prodajalci in politiki zelo dobro zavedajo, zato je skoraj nemogoče verjeti zagotovilom marketinških agencij, da se bodo njihovi naročniki odrekli višjemu volilnemu rezultatu in višjim dobičkom samo zato, ker je izrabljanje lahkovernih potrošnikov in volivcev pač »dolgoročno škodljivo« za njihov ugled.

Prikrite spletne strategije imajo zelo jasne cilje. Podjetja in njihovi lastniki hočejo preprečiti spremembe, ki škodujejo njihovim poslovnim interesom (uvedbi strožje zakonodaje, večji obdavčitvi dobičkov …). Trgovcem ustrezajo družbene okoliščine, v katerih poskušajo ljudje svoje težave in občutek nezadovoljstva reševati s potrošniškim obnašanjem. Širjenje nezaupanja v medije, stroko in civilne državljanske pobude pa koristi političnim gibanjem, ki obljubljajo, da lahko iz brezvladja edina ustvarijo red. Vprašanje, katerim interesom služijo navidezno spontana spletna in civilnodružbena gibanja, zato ni zanimivo samo za ameriške notranjepolitične analitike. Metode organizatorjev ameriških čajank lahko že nekaj časa v živo spremljamo tudi v Sloveniji.

***

Je prijatelj na facebooku tajni agent?

Nekatera slovenska podjetja zelo načrtno spremljajo dogajanja na spletnih forumih in družabnih omrežjih, ker upajo, da jim lahko poznavanje uporabniškega obnašanja pomaga oblikovati in preizkusiti nove izdelke in storitve ter pravočasno preprečiti morebitno negativno publiciteto. Hkrati so spletne skupnosti zanimiv vir podatkov za policijo in obveščevalne službe, ki z zmogljivimi analitskimi orodji spremljajo debate in merijo, kakšno je razpoloženje v neki družbi. Ali to pomeni, da je lahko med sogovorniki na forumih ali prijatelji na facebooku tudi kak policijski preiskovalec ali tajni agent? Le izjemoma, so zagotovili na slovenski policiji in obveščevalno-varnostni agenciji (Sovi). Policija lahko na svetovnem spletu spremlja in pridobiva dokaze le na podlagi sumov kaznivih dejanj, pri čemer se »metode in taktike policije prilagajajo posameznemu primeru« (prikrito sme delovati z dovoljenjem sodišča). Na Sovi pa si s svetovnim spletom pomagajo predvsem pri »spremljanju ciljnih skupin, ki predstavljajo potencialno nevarnost za nacionalno varnost Republike Slovenije in kjer obstaja povezava s tujino«, so sporočili iz vladnega urada za informiranje.

“Friziranje” googlovih zadettkov

Ali je mogoče vplivati na google, kakšne iskalne zadetke naj prikaže in katere iskalne nize naj predlaga, ko vanj vpišemo določena imena in pojme? Med slovenskimi poznavalci svetovnega spleta se je nedavno razvila debata, ali je povezovanje imen premiera Boruta Pahorja in notranje ministrice Katarine Kresal s kokainom in mamili, ki jih iskalcem predlaga google, naključno, ali so ga googlu podtaknili njuni politični nasprotniki. Možna sta oba odgovora, saj je na googlove iskalne zadetke in predloge v resnici mogoče vplivati, če vanj premišljeno in sistematično vpisujemo določene iskalne nize (ponavadi s posebnimi računalniškimi programi). Po drugi strani pa za tako prirejanje zadetkov potrebujemo veliko znanja, saj so googlovi inženirji dodobra izpopolnili sisteme za zaznavanje iskalniških prevar, ker se morajo nenehno braniti pred specializiranimi podjetji, ki strankam obljubljajo izboljšanje njihove spletne podobe ali nagajanje tekmecem. Za google zato velja enako kot za vse druge spletne storitve – večinoma so zanesljive, ni pa jim mogoče brezpogojno zaupati.

Če bi se iranska revolucija zgodila danes, bi jo mediji namesto »islamska« verjetno poimenovali kar »kasetna« – podobno kot se je pred dvema letoma zgodilo z iransko in moldavsko »revolucijo twitter«. Poimenovanje prelomnih družbenih in političnih dogodkov po internetnih tehnologijah je namreč v zadnjih desetih letih postalo skoraj samoumevno. Filipinskega predsednika Estrado je leta 2001 odnesla »revolucija sms«. Predsedniške volitve v južni koreji leta 2002 je odločila »blogerska revolucija«. Ameriški predsednik Barack Obama je 2008 zmagal v »internetni volilni kampanji«, severnoafriške režime pa letos z istoimenskimi revolucijami ruši »generacija facebook«, ki je domnevno odgovorna tudi za nedavne proteste na Hrvaškem.

Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku februarja zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem (iz njune analize sem si sposodil uvodni primer s kasetami). Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi – predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda –, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov.

Nove komunikacijske tehnologije sicer lahko postanejo pomembno orodje za širjenje idej in organizacijo političnih gibanj, kadar jih stari politični režimi ne nadzorujejo tako temeljito kot tradicionalnih (centraliziranih) medijskih in komunikacijskih sistemov. Prav tako lahko pomagajo spletati decentralizirane (mrežne) oblike povezovanja, ki jih ne omejujejo meje nacionalnih držav. Vendar se revolucije se ne zgodijo zato, ker se je na facebooku zbralo 60.000 podpornikov neke skupine, ideje ali pobude, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic – ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.

Razplamtijo se šele tedaj, ko se v nekem okolju dovolj dolgo slabšajo življenjske razmere, da revščine ne občutijo samo nižji sloji, temveč tudi delavski in srednji družbeni razred. Poleg padanja življenjskega standarda pa se mora hkrati stopnjevati tudi nezadovoljstvo zaradi politične, gospodarske, socialne in kulturne nestabilnosti ter spoznanje, da na tradicionalne, pogosto režimske medije, ni mogoče računati. V takih okoliščinah ni več bistveno, kakšna orodja imajo protestniki na voljo, saj lahko revolucionarne plamene zaneti katera koli komunikacijska iskra – kasete, mobilniki ali nožno raznašanje natisnjenih letakov.

Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki in na Hrvaškem pa ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje. Za precenjevanje vpliva interneta je kriva tudi internetna ideologija in pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire.

Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko …), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, ki zelo dobro vedo, kaj želijo od njih slišati zahodni novinarji.

To, kar želijo slišati zahodni novinarji, pa je povezano s predstavami, ki jih o novih tehnologijah zadnji dve desetletji pridno širijo vplivni spletni ideologi. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.

Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov zato pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost, posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma in zmanjševanje medijskega pluralizma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Predvsem pa poudarjanje internetnosti nedavnih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči.

Poleg vsega naštetega pa je vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče.

Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska …). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.

Na take podrobnosti pa lahko opozorijo kvečjemu izkušeni analitiki in dopisniki, ki dobro poznajo okolja, o katerih poročajo, zato družbe ne poskušajo razlagati s spletnimi fenomeni. Ljudje, ki jih zaradi dolgoletnega krčenja dopisniških mrež, komercializacije in prevladujoče internetne ideologije v medijih praktično – ni.

»Ali je bila to internetna revolucija?« je novinar ameriške televizijske mreže CNN Ivan Watson pred dvema tednoma vprašal egiptovskega spletnega aktivista Waela Ghonima, ko ga je tajna policija izpustila po enajstih dneh zasliševanja. Vsekakor, je pritrdil sogovornik. Če hočete osvoboditi ljudi, jim morate omogočiti dostop do svetovnega spleta. Tako lahko mladi prisluhnejo nepristranskim medijem, izvedo resnico o državi, v kateri živijo, in spoznajo zunanji svet. Internet nam je omogočil komunikacijo, povezovanje in sodelovanje. »Zato je zame egiptovska revolucija predvsem internetna revolucija, revolucija 2.0,« je odločno zatrdil Ghonim.

Medijski prispevki, kakršnega sta pripravila Watson in Ghonim, so v zadnjem desetletju postali nepogrešljivi spremljevalci »internetnih revolucij« – blogerske revolucije v Južni Koreji leta 2002, revolucije twitter v Moldaviji in Iranu leta 2009 ter lanske internetne revolucije v Tuniziji. Njihovo sporočilo je enotno: zaradi interneta in spletnih družabnih omrežij je danes bistveno lažje mobilizirati ljudstvo in se znebiti tiranskih vladarjev. Ker je internet že po svoji naravi svoboden in odprt medij, ga avtoritarni režimi ne morejo nadzirati tako temeljito kot tradicionalne medije. Osvoboditeljski potenciali interneta pa bodo prej ali slej odpravili nedemokratične režime po vsem svetu, saj se (mladi) uporabniki interneta vse bolj zavedajo zunanjega sveta, zato bodo tudi v svojih državah zahtevali svobodo izražanja, politični pluralizem in boljše življenjske razmere.

Je res tako preprosto? Marko Papic in Sean Noonan, ki sta za svetovalno družbo Stratfor pripravila analizo uporabe interneta med egiptovskimi protesti, sta v začetku meseca zapisala, da je bila vloga komunikacijskih tehnologij v dosedanjih internetnih revolucijah v resnici bistveno manjša, kot se je zdelo med samim dogajanjem. Podobno velja tudi za Egipt, kjer predstave o množičnem mobilizacijskem potencialu komunikacijskih tehnologij razblini že nekaj preprostih številk. Mobilno telefonijo v državi uporablja dobrih 40 odstotkov prebivalstva. Dostop do interneta ima približno 15 odstotkov ljudi – predvsem študentov in urbanih pripadnikov višjega srednjega razreda –, osebni računalnik pa najdemo le v majhnem odstotku egiptovskih gospodinjstev. Milijonski protivladni protesti zato ne bi bili mogoči brez truda terenskih aktivistov, ki so mobilizirali prebivalce revnejših mestnih predelov, sta prepričana Papic in Noonan. Prav tako se revolucije ne morejo zgoditi brez dolgotrajnega nezadovoljstva velike večine prebivalstva zaradi slabih življenjskih razmer, saj se po elektronskem in fizičnem svetu vsak dan zvrsti na tisoče večjih in manjših protestov, ki nimajo nikakršnih vidnejših posledic – ne glede na ideje in pobude, ki jih zagovarjajo, ali tehnologije, prek katerih se širijo.

Predstav o internetnosti nedavnih revolucij v severni Afriki ne krepi le slabo poznavanje dejanskih političnih, socialnih in gospodarskih razmer v državah, kjer so se zgodile internetne vstaje, temveč tudi pretirano zanašanje zahodnih medijev na lokalne spletne vire. Odvisnost od vsebin, ki se širijo prek blogov, twitterja in družabnih omrežij, je posledica nenehnega klestenja stroškov, zaradi katerega je v zadnjih dvajsetih letih velika večina »globalnih« medijev in tiskovnih agencij ukinila afriška dopisništva. Redki dopisniki morajo pokrivati vse večja območja (Bližnji vzhod, severno Afriko …), zato težko ohranjajo pregled nad razmerami v posameznih državah. Neizkušeni ali pomanjkljivo pripravljeni poročevalci, ki jih medijske hiše priložnostno pošljejo na »krizna območja«, pa svoje sogovornike praviloma iščejo na svetovnem spletu, kjer najdejo predvsem moške pripadnike izobražene, angleško govoreče manjšine, med katero sodi tudi Vael Gonim – slučajno tudi vodja marketinga za Bližnji vzhod in severno Afriko pri spletnem velikanu Googlu.

Gonimovo službovanje pri Googlu sicer ne pomeni, da njegov aktivizem ni iskren ali da je nezasluženo postal eden izmed glavnih obrazov revolucije, ki dolgo ni imela vidnejšega javnega govornika. Vprašanje pa je, ali je mogoče stališča poklicnega prodajalca internetne ideologije in pripadnika zelo specifične družbene manjšine tako zlahka posplošiti na večino tistih, ki so na ulicah Kaira zahtevali Mubarakov odstop. Prav tako je težko določiti, koga je v intervjujih za ameriško televizijo sploh nagovarjal Gonim – egiptovske protestnike ali zahodne opazovalce dogajanja –, saj so že kritiki moldavske in iranske revolucije twitter opozarjali, da spletna komunikacija ni bila namenjena predvsem domači javnosti, ampak so jo spletni aktivisti izrabljali zlasti za doseganje učinka pri tujih medijih. Zato so jim domači komentatorji upravičeno očitali nereprezentativnost ali celo netransparentnost, saj so se za navidezno spontanostjo spletnih gibanj pogosto skrivale dobro organizirane opozicijske politične skupine ali predstavniki nadnacionalnih interesnih in verskih združenj.

Kljub številnim kritičnim pomislekom pa vsaka nova internetna revolucija pokaže, da nasprotna dejstva in pretekle analize prav nič ne zmanjšajo moči internetne mitologije. Podobe iranskih, moldavskih, tunizijskih in egiptovskih internetnih revolucionarjev, ki z močjo tipkovnic, mobilnih telefonov in ulice rušijo domače diktatorje, ostajajo izjemno privlačne za zahodne medije in njihova občinstva.

Razlogov za to privlačnost je več. Poudarjanje internetnosti arabskih protestov pomaga spregledati prave družbene in politične razloge za revolucijo, v katerih bi se lahko nevarno prepoznali tudi številni prebivalci zahodnih demokracij: brezposelnost, revščino in občutek nemoči. Medijsko odmevni »uspehi« internetnih aktivistov pomagajo krepiti naivno prepričanje zahodnih ideologov tehnodružbenega napredka, da bodo nove tehnologije odpravile nekatere največje zagate sodobnih družb: krizo predstavniške demokracije, naraščajočo družbeno neenakost in posledice zahodnjaškega (neo)kolonializma. Hkrati mladi arabski internetniki obujajo nostalgične spomine pri marsikaterem zahodnem politiku, profesorju, komentatorju in intelektualcu, ki je doživel študentske revolucije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in enako zagretost že dolgo pogreša pri pasivni domači mladini. Izobraženi, v razumljivem jeziku govoreči obrazi pa pri zahodnih gledalcih vzbujajo dober občutek, da tudi v tujih kulturah obstajajo čisto normalni ljudje, s katerimi se je mogoče pogovarjati, z njimi poslovati ali pri njih preživeti prijetne počitnice. Kar je veljalo tudi za zahodu prijazne diktatorje, proti katerim so se uprli Egipčani in Tunizijci.

Vzdrževanje pozitivnih internetnih mitov pa je pomembno tudi zato, ker nazorni medijski prikazi demokratične moči novih tehnologij odvrnejo misli od spoznanja, da take internetne revolucije na zahodu in v tehnološko razvitih azijskih družbah morda kmalu ne bodo več mogoče. Komercialni interesi, strah pred terorizmom in razmah zaprtih internetnih skupnosti so komunikacijskim tehnologijam odvzeli večino revolucionarnega potenciala in jih ponekod že spremenili v učinkovito orodje družbenega nadzora (Singapur, Kitajska …). Zgražanje nad egiptovskimi oblastmi, ki so za dva dneva izključile internetne povezave, ne bo nikoli doletelo ameriških zakonodajalcev, ki proučujejo pravne možnosti za uzakonitev glavnega internetnega stikala, s katerim bodo lahko v »nujnih primerih« ugasnili svetovni splet. Svarila protiglobalističnih aktivistov in kitajskih političnih oporečnikov, da se morajo zaradi vse močnejšega nadzora praktično odreči elektronskim komunikacijam, če hočejo izmenjevati kritične ideje ali pripraviti proteste, pa kažejo, da bodo morali tudi prihodnji revolucionarji zelo dobro poznati veščine in strategije, ki so jih razvili njihovi predinternetni predhodniki.

Ne le tistih, kako spraviti ljudi na ulice. Ta korak ostaja razmeroma preprost. Pravi izzivi nastopijo, ko medijski del revolucije mine in je treba znova postaviti družbo. Ne samo na facebooku.

(Sobotna priloga Dela, 19. februar 2011)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 31. decembra 2010

Mojzes enaindvajsetega stoletja?

Švedski informatik Max se je spominjal, kako so pred leti postavljali prvi bunker, v katerem so bili spravljeni strežniki wikileaks. Navzoče je zabaval z anekdotami o Assangeevi obsedenosti s filmskim tajnim agentom Jamesom Bondom, zaradi katere v bunkerju, varnim pred jedrskim napadom, ni smel manjkati niti akvarij z mesojedimi ribami, kakršne je gojil eden izmed znanih bondovskih negativcev. Nemški dekleti sta se spraševali, ali se bodo računalniški hekerji in poslovneži znali upreti oboževalskim skušnjavkam, ki so doslej prežale na glasbene in filmske zvezdnike. Preostali pa so prispevali vsak svoj biografski drobec o skrivnostnem Avstralcu, ki so ga prebrali ali slišali v zadnjih tednih. Da je osivel med bojem za skrbništvo nad sinom. Da zaradi bohemskih staršev ni dvakrat prestopil vrat iste šole, zato se je umaknil za tipke osebnega računalnika. Da ga je policija že v najstniških letih zalotila z ukradenimi gesli za dostop do računalnikov ameriškega Pentagona …

Življenjska zgodba Juliana Assangea je za bralce najmanj tako zanimiva kot zapiski ameriških diplomatov, ki so sproščeno opisovali osebnostne lastnosti evropskih in drugih svetovnih voditeljev – nastopaštvo francoskega premiera Nicolasa Sarkozyja, cagavost nemške kanclerke Angele Merkel in nezanesljivost italijanskega premiera Silvia Berlusconija. Njegov lik pa je dovolj večplasten, da lahko poosebi nekatere največje strahove in pričakovanja današnje družbe.

Za del javnosti, razočarane nad politiko, mediji in uradnimi religijami, je postal Assange nekakšen informacijski odrešenik, ki je osvobodil ujete informacije, da bi ljudem pomagal priti do prave Resnice, ki se skriva v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Prizadetim državam (zlasti ZDA) predstavlja anarhista, ki z zahtevo po popolni transparentnosti spodkopava stoletne diplomatske prakse, ogroža nacionalno varnost in onemogoča vladanje. Novinarje in medijske hiše pa je soočil z neprijetnimi vprašanji, na katera kljub številnim preteklim opozorilom niso bili pripravljeni: zakaj je bilo treba čakati na wikileaks, da je nekdo javno razgalil »vsem dobro znano« zakulisje mednarodnih odnosov? Ali mediji sploh še znajo pridobiti informacije, ki jim jih ne priskrbijo anonimni informatorji, lobisti in predstavniki za odnose z javnostjo? So sposobni te informacije tudi analizirati in razumeti ali jih znajo zgolj povzemati, analizo pa nadomestiti z mnenji in moraliziranjem?

Vendar predstavlja njegovo osebno življenje le manjši del fenomena wikileaks, ki je postal eden najodmevnejših medijskih dogodkov letošnjega leta. Izbruh wikileaks se ne bi mogel zgoditi, če ne bi obstajale velike zbirke podatkov, ki jih je mogoče z nekaj kliki presneti na prenosni disk in jih razširiti po vsem svetu ob pomoči decentraliziranega interneta. Njihova razkritja ne bi postala tako odmevni medijski dogodki brez globoke krize medijske industrije, saj se veliki svetovni časopisi še pred nekaj leti ne bi hoteli skupinsko dogovarjati z neko alternativno spletno skupnostjo in pod njenimi pogoji objavljati neekskluzivnih zgodb. Prav tako pomembno je tudi je prepričanje javnosti, da so tradicionalni informacijski viri tako tesno prepleteni s politiko in kapitalom, da jim lahko verodostojne informacije prinesejo kvečjemu tisti, ki niso del industrije uradnih resnic.

Razburjenje, ki ga je letos povzročila skupnost wikileaks z objavo ameriških diplomatskih zapiskov, razkritjem ozadja iraške in afganistanske vojne ter helikopterskim posnetkom, na katerem je vidno, kako ameriški vojaki v Bagdadu streljajo na civiliste, je tako le napoved, kakšne dileme v prihodnjem desetletju čakajo politiko, medije in državljane. Zahteve prizadetih držav, da je treba za vsako ceno preprečiti objavljanje zaupnih dokumentov, pa kažejo, kako problematična je zanje ideja osvobajanja informacij, ki jo zagovarja Assange.

Moč informacije

Spraševanje, kaj vse se skriva v več kot 250.000 diplomatskih depešah in drugih zaupnih dokumentih, ki jih je Assangeu domnevno posredoval ameriški vojak Bradley Manning, je sicer vznemirljivo, vendar odvrne pozornost od neke druge, na prvi pogled samoumevne ugotovitve – da taka zbirka dokumentov sploh obstaja.

Velike podatkovne zbirke so verjetno ena najpomembnejših, a hkrati najmanj očitnih pridobitev digitalne dobe. Vlade, korporacije in varnostne službe so prepričane, da jim lahko ustrezna obdelava podatkov o prebivalstvu, proizvodnih procesih, potrošniških navadah in ekonomskih odločitvah pomaga predvideti politične nemire, povečati dobičke, prihraniti proračunski denar, preprečevati teroristične napade in oceniti prihodnja zavarovalniška tveganja. Njihova pričakovanja krepi naraščajoča procesorska moč računalnikov, s katero je mogoče v realnem času obdelovati nekoč nepredstavljive količine podatkov, ki jih beležijo elektronske komunikacijske naprave, nadzorne kamere, najrazličnejši čitalci in spletna družabna omrežja. Za analizo teh podatkov pa zaposlujejo specialiste računske analize in podatkovnega rudarjenja, med kakršne sodi tudi Assange. A s pomembno razliko: Assange je v svojih javnih nastopih dosledno zagovarjal prepričanje računalniških hekerjev, da informacija ne sme postati zasebna lastnina, temveč mora ostati »svobodna«.

Assange se je kot vrhunski računalniški strokovnjak zelo dobro zavedal, kako veliko moč skrivajo obsežne podatkovne zbirke, ki jih zbirajo države in zasebna podjetja. Bistvo četrtmilijonske diplomatske anonimke namreč ni v posamičnih zapisih, ampak v zmožnosti sistematičnega analiziranja celote. Iz digitaliziranih depeš je mogoče ugotoviti, katere medije spremljajo diplomati in s katerimi mnenjskimi voditelji (politiki, komentatorji, akademiki …) se sestajajo. Ključne besede in fraze kažejo, kakšna navodila prejemajo od svojih central in kakšne so diplomatske prioritete v posameznih državah. Spreten analitik, ki bi depeše križal z drugimi javno dostopnimi ali zaupnimi zbirkami podatkov – poročili tajnih služb, medijskimi zapisi in analizami raziskovalnih ustanov –, pa lahko razkrije številna omrežja in mehanizme delovanja svetovne diplomacije, ki jih dosedanje analize na manjših vzorcih niso zaznale.

Strah držav pred wikileaks je zato razumljiv. Informacije, ki jih je doslej smelo analizirati le ameriško zunanje ministrstvo in druge državne službe, so postale javno dostopne. Ko (in če) bodo objavljeni vsi zaupni dokumenti, jih bodo lahko proučevali študenti, raziskovalci in vsi drugi, ki poznajo metode podatkovne analize. Prav podatkovna analiza osvobojenih informacij pa bo po Assangeevem prepričanju postala temelj »znanstvenega novinarstva«, ki bo v prihodnosti pomagalo javnosti, da elektronske podatke uporabi kot orožje za nadzor politike in kapitala. To idejo potrjuje tudi simbolična odločitev urednikov wikileaks, da bodo dokumente delili z domnevno najkakovostnejšimi svetovnimi mediji, ki še vedno podpirajo »pravo« novinarstvo (Guardianom, Spieglom, New York Timesom, Le Mondom …). Vendar je vera v znanstveno novinarstvo in razsvetljenski potencial osvobojenih informacij, o katerem razmišljajo hekerji, verjetno preveč optimistična.

Konec skrivnosti?

Znanstveno novinarstvo ima kot raziskovalna metoda nekaj pomembnih omejitev. Prepričanje, da je mogoče človeško družbo opisati s številkami in jo pojasniti z naprednimi matematičnimi algoritmi, če imamo na voljo dovolj podatkov, ni značilno le za hekerje in politične tehnokrate. V zahodni miselnosti ima že dolgo zgodovino, saj ga je med drugimi zagovarjal nemški matematik in filozof Gottfried Wilhelm Leibniz, ki je v začetku osemnajstega stoletja med iskanjem racionalne (matematične) razlage sveta in vesolja utemeljil dvojiški številčni sistem, ki ga uporabljajo današnji elektronski računalniki. In vendar danes kljub številnim analizam velikih podatkovnih zbirk in družabnih omrežij vidimo, da izmerjenih statističnih vzorcev ni mogoče preprosto prevesti v kvalitativne razlage sveta in družbe. Zato gola izpostavljenost informacijam še ne pomeni razumevanja, za razlago teh informacij pa je potrebno zelo specialistično znanje, ki ga »modrost množic«, o kateri radi pišejo internetni ideologi, večinoma ne premore.

Poleg tega je naivno tudi prepričanje, da je nedostopnost informacij edini razlog, zaradi katerega mediji ne opravljajo svojega poslanstva. Spletne strani, na katerih aktivisti, raziskovalci in novinarji objavljajo neprijetne resnice o tobačni, naftni, farmacevtski, finančni in trgovski industriji, obstajajo več kot deset let. Ameriški Project Censored že od leta 1976 zbira in izdaja pomembne novinarske zgodbe, ki so jih veliki mediji spregledali. Britanska nevladna organizacija Statewatch pa je doslej objavila že več kot 24.000 člankov in dokumentov, ki kažejo, kako močan je vpliv lobistov na delovanje evropskih institucij in koliko represivne zakonodaje je potihem sprejela EU. Vse omenjene informacije so bile javno dostopne tudi pred medijskim odkritjem skupnosti wikileaks, a so le izjemoma pritegnile pozornost medijskih hiš in aktivnih državljanov, na katere računajo zagovorniki svobodnih informacij.

Wikirazkritja zato sicer lahko postanejo odmevna medijska zgodba, ne bodo pa bistveno spremenila delovanja medijske industrije, na kar je verjetno računal Assange. Prav tako ni nujno, da je wikileaks napovedal začetek obdobja večje informacijske odprtosti, kar upajo njegovi privrženci, saj lahko zlahka postane tudi nekakšen informacijski enajsti september, ki bo še pospešil trende zapiranja interneta, na katere opozarjajo kritični raziskovalci informacijske družbe (Jonathan Zittrain, Tim Wu …). Za države in zasebna podjetja, ki v informacijah iščejo moč in dobiček, je hekerska zahteva po svobodnih (neprivatiziranih) informacijah absolutno nesprejemljiva. Prav tako za medijsko industrijo, ki je prepričana, da je prav odprti internet povzročil krizo, v kateri se je znašla. Zato bodo imele ideje, ki jih javno zagovarja Assange, v prihodnjih letih zelo malo vplivnih zagovornikov. Ne glede na njegovo usodo in usodo skupnosti wikileaks.