Ameriška feministična aktivistka in pisateljica Jo Freeman je pred približno štiridesetimi leti objavila esej o tiraniji skupin brez formalne hierarhije in strukture (The Tyranny of Structurelessness), s katerim je močno razburila številne članice ameriških ženskih gibanj, ki so se prepoznale v njenem pisanju. Oblike združevanja, ki niso priznavale avtoritet in institucij, ampak so zagovarjale sodelovanje enakih med enakimi, so namreč med predstavniki tedanjih ženskih in drugih alternativnih civilnodružbenih gibanj veljale za absolutno vrednoto, saj naj bi že s svojo nehierarhičnostjo pomenile obliko upora proti staremu (»tiranskemu«) družbenemu redu.

Freemanova je opozorila, da je nekritična vera v »dobroto« nehierarhičnih in brezstrukturnih skupin zelo nevarna za prihodnost ženskih gibanj. Strinjala se je, da so bile take oblike organizacije primerne za njihove začetke, saj so imele veliko mobilizacijsko moč. Skupine so bile odprte in se jim je lahko pridružila vsaka članica – ne glede na družbeni status, starost, narodnost in druge dejavnike, ki so omejevali vstop v tradicionalne hierarhične združbe. Ker njihovih skupin niso vodili formalni voditelji in odločanje ni bilo centralizirano, so bila ženska gibanja zelo motivirana, učinkovita in prilagodljiva, zato so s svojim delovanjem najrazličneje opozarjala javnost na problem neenakopravnosti žensk in dosegla precejšnjo družbeno prepoznavnost. Vendar so v teh navidezno nestrukturiranih skupinah kmalu začele nastajati neformalne strukture, sestavljene iz posameznikov in njihovih prijateljskih omrežij, ki so pridobivali vse več vpliva na delovanje skupin.

Ker je bila njihova moč neformalna in prikrita, druge članice niso mogle vplivati na njihove odločitve ali jim nasprotovati, če se z njimi niso strinjale. Ker ni neformalnih voditeljev nihče imenoval, jih ni mogel nihče niti zamenjati, kadar so začeli svojo prikrito moč uporabljati za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov. Številna civilnodružbena gibanja niso niti opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane družbene skupine, predvsem politične stranke in druga interesna združenja, saj se neizkušeni (neformalni) voditelji civilnodružbenih gibanj niso znali ali zmogli upreti tovrstnim sovražnim prevzemom. Drugi pa so ugotovili, da jim je neformalna organiziranost sicer pomagala pri ozaveščanju javnosti in vzbujanju pozornosti, vendar to ni bilo dovolj za doseganje konkretnejših družbenih sprememb. Zato bi si morala ženska gibanja najprej priznati, da brezstrukturne človeške združbe ne obstajajo, in sprevideti, da ideologija brezstrukturnosti zgolj prikriva nevarno razraščanje nevidnega vpliva novih (prikritih) elit. Nato pa v skupine vnesti vsaj osnovno organizacijsko strukturo, ki bi jasno pokazala, kdo odloča, kdo predstavlja skupino in kdo komu odgovarja, saj bodo lahko ženska gibanja le tako soustvarjala bolj odprto in demokratično družbo, za kakršno so si prizadevala že od nastanka, je zapisala Freemanova.

Ideologija brezstrukturnosti, ki jo je opisala Freemanova, pa ni bila značilna le za alternativna civilnodružbena gibanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je okužila še neko drugo področje – mlado panogo osebnega računalništva in informacijskih tehnologij.

Zgodnji ideologi osebnega računalništva in interneta so v mrežni, necentralizirani in (navidezno) brezstrukturni zasnovi interneta videli izjemno priložnost za družbeni napredek. Nehierarhičnost interneta in dostopnost osebnega računalništva sta jim simbolizirali neomejene možnosti posameznika, da se brez posrednikov in drugih formalnosti povezuje z drugimi ljudmi po vsem svetu, z njimi komunicira, trguje, sodeluje pri skupnih projektih, si izmenjuje informacije in objavlja svoje avtorske izdelke. Idejo brezstrukturnosti so utrjevali tudi poznejši avtorji nekaterih velikih knjižnih uspešnic (Clay Shirky, Charles Leadbeater, Chris Anderson …), ki so s spretnim mešanjem marketinščine, ekonomije, sociologije in kmečke pameti poskušali dokazati, da je internet (hkrati) izpolnil stare sanje alternativnih družbenih gibanj in klasičnih ekonomistov ter ustvaril družbo brez avtoritet, hierarhije in strukture, v kateri lahko sodeluje ali trguje vsakdo. Ideja brezstrukturnosti je – podobno kot nekoč v ženskih gibanjih – postala absolutna in nedotakljiva vrednota, ključna sestavina internetne družbe pa »vsakdo«.

Argumenti zagovornikov internetne brezstrukturnosti so se zdeli prepričljivi, saj so jih potrjevali nekateri uspešni projekti, ki so pokazali, kaj vse lahko doseže sproščena »modrost množic«: razvoj odprtokodnih programov, nastanek spletne enciklopedije Wikipedie in »državljanskih« medijev, razmah družabnih omrežij, uspeh internetnih volilnih kampanj in odmevne politične akcije, ki so strmoglavile pokvarjene politike. Vendar so pri tem spregledali, da je imela navidezna brezstrukturnost tudi na teh področjih enake posledice, kot jih je nekoč opisala Freemanova: spodbujala je nastanek neformalnih avtoritet, ki so lahko prikrito vplivale na delovanje spletnih skupnosti. Ideologija brezstrukturnosti pa je poskrbela, da sta njihova dejanska moč in vpliv ostala nevidna.

Redke podrobnejše analize omenjenih spletnih fenomenov so zato potrdile, da brezstrukturne človeške združbe tudi na internetu ne obstajajo. Odprtokodne programe so sicer razvijali nešteti programerji z vsega sveta, a so njihovo delo kljub temu usmerjale neformalne skupine »najbolj zaupanja vrednih« razvijalcev (podobno načelo je veljalo tudi za »urednike« spletnih enciklopedij). Navidezno spontane politične akcije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu so pomembno zaznamovali izkušeni politični aktivisti, opozicijska gibanja in uveljavljene interesne skupine. Nešteti blogi in drugi spletni novičarski kanali so večinoma povzemali tradicionalne medijske blagovne znamke, prinašali le malo izvirnih novic in imeli zelo omejen doseg, zato se informacijski vpliv starih medijskih podjetij ni bistveno zmanjšal. Internetni »vsakdo« pa je bil najpogosteje mlajši, pretežno moški pripadnik srednjega razreda v razvitih predelih sveta.

Obstoj teh neformalnih avtoritet sam po sebi ni bil sporen, vendar se je začelo kmalu uresničevati tudi drugo opozorilo Freemanove: prikrit vpliv je mogoče zelo preprosto uporabiti za škodljivo uveljavljanje lastnih interesov, saj članov (in nečlanov) skupin pred zlorabami ne ščiti nobena formalna varovalka. Velike spletne skupnosti, o katerih so pisali omenjeni avtorji knjižnih uspešnic, so praviloma komercialne (Facebook, MySpace …) in jih ni mogoče enačiti s civilnodružbenimi skupinami, čeprav ima danes veliko civilnodružbenih skupin na komercialnih spletnih omrežjih svoje osebne profile. Poleg tega so spletne brezstrukturne skupine izjemno hvaležna tarča najrazličnejših dobro organiziranih interesnih skupin – političnih strank, lobistov, marketinških agencij in zasebnih podjetij –, ki se zavedajo, da so lahko »nedolžna« alternativna civilnodružbena gibanja zelo dobra krinka za uveljavljanje njihovih političnih in gospodarskih interesov.

Zato je mogoče v večini političnih in oglaševalskih kampanj najti številne spletne strani, skupine in gibanja, ki jih prikrito obvladujejo politične stranke, zasebna podjetja ali najeti specialisti za politično komuniciranje. Google je pogosto financiral internetne pobude, ki so se s peticijami in spletnimi kampanjami zavzemale za »nevtralnost interneta«, ker je to koristilo njegovim poslovnim interesom. Industrija programske opreme je ustanavljala spletne strani, ki so v imenu »malih podjetnikov« ali »programerjev« zagovarjale možnost patentiranja programske opreme. Male skupine povezanih posameznikov lahko močno vplivajo na rezultate spletnih glasovanj, ocene posameznega izdelka v spletni trgovini ali vsebino spletnih forumov. Podobno ranljivi so uredniki manjših spletnih medijev ali blogov, ki zaradi pomanjkanja izkušenj, uredniških meril ali denarja za novinarsko delo nekritično objavljajo nepreverjene govorice in novice o novih izdelkih, ki jih (poceni) širijo lobisti in službe za odnose z javnostjo – kar prepogosto velja tudi za »resne« medije. Take manipulacije pa vse bolj zmanjšujejo zaupanje v svetovni splet in njegove skupnosti ter mu onemogočajo prav tiste zmožnosti, v katere so verjeli internetni ideologi – da lahko pomaga ustvariti bolj odprto in demokratično družbo.

(Sobotna priloga Dela, 8. maj 2010)

S tem odgovorom je povzel ključne sestavine kalifornijske tehnološko-poslovne ideologije, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala delovanje silicijeve doline in sprožila večino novodobnih družbenih tehnofenomenov – od osebnega računalništva do družabnih spletnih omrežij. Vendar pa je že naslednje vprašanje pokazalo, da je postal svet, v katerem morajo delovati današnja tehnološka podjetja, preveč zapleten za tako preprosto filozofijo. Zanimalo nas je namreč, kakšno vlogo je Twitter lani odigral v Iranu, saj so predsedniške volitve spremljali množični protesti, ki so jih mediji zaradi množične uporabe novega komunikacijskega orodja poimenovali kar »revolucija Twitter«.

Junija lani so iranske oblasti razglasile neuradne izide predsedniških volitev in sporočile, da je dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, čeprav so javnomnenjske raziskave napovedovale drugačen rezultat. Musavijevi privrženci se niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom, ampak so Ahmadinedžada obtožili, da je ukradel volitve, in na ulicah zahtevali novo štetje glasov. Ker so hotele oblasti zajeziti njihove proteste tudi z informacijsko blokado – oviranjem tujih novinarjev, zapiranjem komunikacijskih povezav in cenzuro spletnih objav –, je ostal odprt le Twitter, ki med splošno javnostjo (in iranskimi varnostnimi službami) še ni bil tako znan kot Facebook ali YouTube. Zato je nepričakovano postal glavni komunikacijski kanal za usklajevanje iranskih protestnikov in hkrati najpomembnejši vir za pridobivanje informacij o razmerah v Iranu, ki so ga množično povzemali tudi zahodni mediji.

Na prvi pogled se je zdelo, da je iranski dogodek izpolnil pričakovanja tehnoloških utopistov, ki v svetovnem spletu vidijo mogočno orodje za sproščanje človeškega znanja, ustvarjalnosti in demokratičnih potencialov. Zato je bila večinska razlaga iranskih dogodkov skoraj enotna: nova komunikacijska tehnologija je oborožila iransko ljudstvo, da je prebilo informacijsko blokado in opozorilo svet na nedemokratične prakse vladajočega režima. Le redki mediji in komentatorji pa so opozorili, da so navidez »ljudsko« komunikacijsko vstajo še vedno pomembno usmerjali izkušeni politični aktivisti in interesne skupine. Omogočilo pa jo je tudi posredovanje ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta), ki je vodstvo Twitterja prepričalo, naj preložijo nujna vzdrževalna dela, ki bi jih morali izvajati ravno med iranskimi povolitvenimi protesti.

Mladi tehnopodjetniki, ki so se hoteli predvsem zabavati, delati dober posel in s svojimi stvaritvami spreminjati svet na bolje, so se tako nehote znašli v okolju, ki ga niso ne poznali niti razumeli – okolju zunanje politike in mednarodnih odnosov. Na vprašanje, zakaj so kot zasebno podjetje upoštevali »priporočila« ameriškega zunanjega ministrstva, ki ima z Ahmadinedžadom odkrito sovražne odnose in je imelo za podporo protiahmadinedžadovskih protestov zelo dobre razloge, na Twitterju niso imeli prepričljivega odgovora. Pogovore z ameriško vlado so najprej zanikali, a so morali spremeniti zgodbo, ko so neuradni dogovor pozneje priznali na State Departmentu. Predstavniki Twitterja so se zato zatekli v varno razlago, da je tehnologija le nevtralno orodje, ki omogoča tako dobre kot slabe načine uporabe, na katere ne morejo vplivati. Iranske dogodke pa so začeli tudi sami predstavljati kot zgleden primer demokracijskega potenciala novih tehnologij in s tem »izboljševanja sveta« – kar nam je ponovil tudi Stone.

S politiko imajo čedalje več težav tudi na Googlu, saj se morajo zaradi svoje velikosti vse več ukvarjati z vprašanji, na katera niso najbolje pripravljeni: različnimi pogledi nacionalnih držav na pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, problematiko avtorskih pravic in okolji, v katerih kalifornijski poslovni ideali niso samoumevni. Njihove zadrege najbolje povzema odnos s Kitajsko, saj so morali takoj po vstopu na kitajski trg leta 2005 sprejeti kar nekaj kompromisov, ki so bili po mnenju kritikov v hudem nasprotju z njihovo javno zavezanostjo družbeno odgovornemu delovanju. Če so hoteli ustanoviti kitajsko podružnico in si zagotoviti dostop do kitajskega interneta, ki ga omejuje veliki kitajski požarni zid – tehnološko izpopolnjen državni sistem nadzora internetnega prometa –, so morali iz prikazanih zadetkov izločiti vse vsebine in spletne strani, ki so bile sporne za kitajske oblasti. Ko so v začetku letošnjega leta zagrozili, da bodo zaradi internetne cenzure ter nepojasnjenega vdora hekerjev v poštne predale nekaterih oporečnikov zapustili kitajski trg, pa niso povzročili le negodovanja delničarjev zaradi grozeče izgube milijardnega trga, ampak so sprožili tudi odmevne politične odzive.

Na Googlove posredne obtožbe kitajskih oblasti se je najprej odzval ameriški kongres, ki je napovedal preiskavo, s katero naj bi ugotovili, ali je Kitajska zares zlorabila Googlovo poštno storitev Gmail za vohunjenje za domačimi političnimi aktivisti. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa je v svojem januarskem govoru o internetnih svoboščinah opozorila kitajsko vlado, naj resno premisli o posledicah Googlovega umika, primerjala njihovo spletno politiko z berlinskim zidom in pozvala ameriška podjetja, naj se »dejavno uprejo zahtevam tujih vlad po cenzuri in nadzoru«. S svojim govorom je zelo nazorno pokazala, da je internetna industrija tesno prepletena z zunanjo politiko in uveljavljanjem širših geopolitičnih interesov, ter Google opomnila, da je njihov morebitni umik s kitajskega trga – in posledično informacijski dostop do kitajskega »notranjega« interneta – za ZDA preveč pomembno varnostno in strateško vprašanje, da bi lahko o njem enostransko odločala Googlova ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin. Zato je Google hitro omilil prvotne izjave in omejil medijske nastope, pogajanja s kitajsko vlado pa so postala bolj »diplomatska«.

Na vse večja razhajanja med naivno kalifornijsko ideologijo in realnimi družbenimi okoliščinami, v katerih so se znašla internetna podjetja, opozarja tudi novinar New York Timesa John Markoff, ki že skoraj trideset let spremlja razvoj novih informacijskih tehnologij in dogajanje v silicijevi dolini. Markoff je pojasnil, da je bila informacijska industrija zaradi njenega velikega strateškega in gospodarskega pomena od nekdaj močno prepletena s politiko, vojsko in državo. Tehnološka podjetja – predvsem Microsoft – so tudi v preteklosti večkrat pritegnila zanimanje politikov, regulatorjev in borcev za svobodno računalniško programje. Vendar se informacijske tehnologije niso še nikoli tako neposredno dotikale tako velikega števila ljudi, saj so tehnološka podjetja doslej služila predvsem s prodajo orodij – računalnikov, programske opreme in storitev – in ne s trženjem uporabniških podatkov. Za današnja internetna podjetja velja ravno nasprotno, saj pomenijo prav uporabniški osebni podatki njihov glavni in pogosto edini kapital.

Že samo Facebook ima zbranih približno 400 milijonov uporabnikov, ki so mu v osebnih profilih pripravljeni zaupati velik del zasebnega življenja in potrošniških navad, še večjo zbirko si je zgradil Google in nekatera druga spletna podjetja. Kljub temu pa skoraj noben internetni podjetnik vnaprej ne pomisli, kako se bo odzval na telefonske klice State Departmenta, zahteve nacionalne varnostne agencije po dostopu do uporabniških podatkov ali ultimat vlagateljev, da je treba milijone pridobljenih uporabnikov čim prej spremeniti v prihodke, s katerimi si bodo povrnili velike izgube zaradi preteklih tveganj in gospodarske krize. Prav tako skoraj nihče ne opazi dejstva, da se tudi internetni podjetniki praviloma vedno podredijo pritiskom države, varnostnih služb in kapitala – kljub njihovim (načelnim) libertarnim idealom in trdoživemu prepričanju velikega dela javnosti, da veljajo za internetno industrijo drugačna pravila kot za druge gospodarske panoge.

Taki razmisleki v silicijevi dolini kljub številnim podobnim dogodkom praktično ne obstajajo, saj na družbene in politične razsežnosti novih tehnologij opozarja kvečjemu kak tehnološki veteran, ki so ga zaznamovala še hipijevska leta, je povedal Markoff. Vsi drugi le upajo, da se kaka prihodnja »smola« ne bo zgodila prav njim. Ali natančneje – njihovim uporabnikom.

(Sobotna priloga Dela, 13. marec 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. september 2009

Novi izzivi, stare prakse?

Odločna nova komisarka in reforme, ki jih morajo članice vključiti v svoje nacionalne zakonodaje do konca maja 2011, bodo na področje telekomunikacij predvidoma prinesle kar nekaj večjih sprememb. Nove določbe bodo po zagotovilih evropskih funkcionarjev spodbujale naložbe v telekomunikacijsko infrastrukturo, spoštovale načela »nevtralnosti omrežij« in izboljšale ponudbo telekomunikacijskih storitev, med katerimi bodo lahko izbirali evropski potrošniki. Hkrati bo imela evropska komisija po besedah dosedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding v prihodnosti več moči pri »ustvarjanju enotnega evropskega telekomunikacijskega trga«, saj bo sedanjo Evropsko skupino regulatornih organov (ERG) prihodnjo pomlad nadomestil nov skupni organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC).

Ta nadnacionalni telekomunikacijski regulator bo imel precej večja pooblastila od ERG in bo lahko v določenih primerih posegel tudi v odločitve nacionalnih regulatorjev, kar doslej ni bilo mogoče (komisija je smela le komentirati njihove odločitve ali vložiti veto). Nacionalni regulatorji pa bodo smeli za »odpravo najbolj trdovratnih ovir za razvoj konkurence« na telekomunikacijskih trgih od kršiteljev – praviloma velikih nacionalnih telekomov, ki iščejo vedno nove načine za ohranitev prevladujočega tržnega deleža – v skrajnem primeru zahtevati celo »funkcionalno delitev«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik telekomunikacijske infrastrukture in ponudnik maloprodajnih storitev (v slovenskem primeru Telekom Slovenije ne bi smel več tržiti internetnih storitev pod blagovno znamko Siol, prav tako ne telefonije in poslovnih storitev).

Več pravic bodo po zagotovilih komisije imeli tudi evropski potrošniki. Ponudniki telekomunikacijskih storitev bodo morali uporabnikom omogočiti menjavo operaterja in prenos številke v enem delovnem dnevu in jim ponuditi možnost sklepanja naročniškega razmerja za dvanajst mesecev, če bodo uporabniki to zahtevali. Poleg tega bodo morali operaterji uporabnike natančneje obveščati o naročniških storitvah (kaj dobijo v naročniškem paketu, kakšne so obveznosti operaterja, kakšna mora biti kakovost storitve …) in jih seznanjati z vsako kršitvijo, povezano z varovanjem njihovih osebnih podatkov pri operaterju: morebitnimi hekerskimi vdori, izgubo podatkov in nepooblaščenimi prisluhi. Največ medijske pozornosti pa je doživela nova določba o svobodi interneta, po kateri v EU ne bo mogoče preganjati izmenjevalcev filmskih in glasbenih datotek brez »pravičnega in nepristranskega postopka ter učinkovite in pravočasne sodne presoje«, kar so že nakazovali nekateri »protipiratski« ukrepi, ki sta jih v zadnjem letu napovedali Francija in Velika Britanija.

Pirati in njihove pravice

Francoska vlada je namreč sredi lanskega leta napovedala nov zakon o nadzoru interneta (»zakon Hadopi«), ki bi ponudnikom internetnih storitev med drugim naložil tudi preganjanje izmenjevalcev glasbenih in filmskih datotek. Ponudnik internetnih storitev bi moral osumljene uporabnike najprej opozoriti, naj s spornim početjem prenehajo, po dveh neuspešnih opozorilih pa jim (brez sodne odločbe) onemogočiti dostop do interneta in blokirati njihove spletne strani. Zelo podoben pristop – načelo treh udarcev – je nedavno napovedala tudi britanska vlada, ki je v najnovejšem osnutku zakona o digitalni ekonomiji predvidela stroge ukrepe proti domnevnim kršiteljem avtorskih pravic na internetu: blokiranje spletnih naslovov IP, omejevanje pasovne širine, filtriranje internetnega prometa in izklop uporabnikov, ki ne bodo upoštevali prvih dveh opozoril. Zakone, ki bi po načelu treh udarcev brez sodnih odločb preganjali domnevne internetne pirate, pa so v zadnjem letu dni napovedali tudi predstavniki španske in irske vlade.

Omenjene predloge so takoj obsodili varuhi internetnih svoboščin in predstavniki potrošniških združenj, ki so opozorili, da ponudniki internetnih storitev zaradi zahtev glasbene in filmske industrije ne morejo kar tako posegati v zasebnost internetnih uporabnikov in jim brez ustreznega (sodnega) postopka onemogočiti dostopa do svetovnega spleta. Njihove argumente so podprili tudi številni evropski parlamentarci in zahtevali, da je treba v okviru telekomunikacijskih reform nujno poskrbeti tudi za temeljne potrošniške in državljanske pravice prebivalcev EU – vključno s pravico do varovanja zasebnosti.

Čeprav je določba o svobodi interneta zaradi nasprotovanja Francije, Anglije in nekaterih drugih članic skoraj ogrozila sprejetje celotnega reformnega svežnja, je komisarki Redingovi v zadnjem hipu uspelo skleniti kompromis, ki uporabnikom spleta sicer zagotavlja, da jim ponudniki internetnih storitev brez ustreznega postopka ne bodo smeli odklopiti internetne povezave, vendar pa državam tudi ne preprečuje sprejemanja strogih zakonov za nadzor interneta. Prav tako v končno besedilo ni bil vključen predlog, po katerem bi postal dostop do svetovnega spleta ena izmed temeljnih človekovih in državljanskih pravic, kar se bo sredi prihodnjega leta zgodilo na Finskem, kjer bo začela veljati ustavna določba, da mora imeti vsak državljan možnost širokopasovnega dostopa do interneta s hitrostjo najmanj 1Mb/s.

Švedski evropski poslanec Piratske stranke Christian Engström se je strinjal, da ima določba o svobodi interneta veliko pomanjkljivosti, vendar nam je tudi povedal, da ga je »glede na zaskrbljujoče trende v številnih pomembnih članicah EU« že sprejetje kompromisne določbe zelo prijetno presenetilo. »V sprejetem besedilu jasno piše, da države EU ne smejo izvajati nikakršnih ukrepov za omejevanje dostopa do interneta, ki ne bi bili nujni, primerni in v duhu demokratične družbe – sploh pa ne brez ustreznega postopka, ki upošteva načelo nedolžnosti, spoštuje pravice osumljencev do zasebnosti in obtožencem omogoča, da predstavijo tudi svojo plat zgodbe,« je pojasnil Engström.

Piratski poslanec je zato prepričan, da določba o svobodi interneta pošilja evropskim vladam zelo jasno sporočilo: zakoni, kakršen je francoski Hadopi, kršijo evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj posegajo v pravico posameznika do svobodnega prejemanja in razširjanja informacij preko svetovnega spleta – najpomembnejše informacijske infrastrukture v današnjih družbah.

Kompromisne direktive, kompromisno izvajanje

Kljub Engströmovemu optimizmu je postalo zelo kmalu jasno, da si bodo posamezne članice zelo različno razlagale, kaj »v resnici« piše v sprejetem svežnju telekomunikacijskih reform.

Francija je jeseni potrdila nekoliko prenovljeno različico zakona Hadopi, po katerem je pred odklopom uporabnika treba pridobiti sodni odlok, ostale ukrepe pa je pustila nespremenjene (osumljeni uporabnik se med postopkom ne bo mogel zagovarjati, posegi v zasebnost …). Velika Britanija je takoj po sprejemu reformnega svežnja zagotovila, da njen zakon o digitalni ekonomiji ni v nasprotju s sprejetimi telekomunikacijskimi reformami, saj bo za »pravičen in nepristranski postopek« poskrbel kar britanski telekomunikacijski regulator Ofcom, ker kompromisna določba o svobodi interneta pač izrecno ne zahteva sodnega postopka. Njunemu zgledu pa bodo skoraj zagotovo sledile tudi druge evropske države, saj postaja »digitalna ekonomija« (in s tem zaščita avtorskih pravic) vse pomembnejša gospodarska panoga, ki naj bi državam pomagala pri premagovanju gospodarske krize in vsaj navideznem ustvarjanju delovnih mest. Morebitni posegi v zasebnost njihovih prebivalcev v imenu »preganjanja piratstva« in »varovanja intelektualne lastnine« bodo zato postajali politično vse bolj sprejemljivi.

Na različne razlage evropskih dokumentov pa ne opozarjajo le zagovorniki internetnih svoboščin, ampak tudi manjša evropska telekomunikacijska podjetja. Ilsa Godlovitch, predstavnica evropskega združenja za konkurenčnost telekomunikacij ECTA, je poudarila, da veliki nacionalni operaterji še vedno obvladujejo več kot polovico trga širokopasovnega interneta, ta delež pa se v nekaterih državah še povečuje. Poleg tega številne države EU svoje telekome še vedno vidijo kot »nacionalne šampione«, zato je njihova telekomunikacijska politika praviloma bolj naklonjena interesom teh podjetij kot razvoju konkurence. Ta pojav je najbolj izrazit pri širokopasovnih omrežjih nove generacije (NGN), saj je nekaterim velikim nacionalnim telekomunikacijskim operaterjem – denimo nemškemu Deutsche Telekom – uspelo od države in regulatorja začasno izboriti celo »regulatorske počitnice« in si zagotoviti izključno pravico do uporabe optičnih NGN, čeprav je evropska komisija takim izjemam ves čas (uradno) nasprotovala in nedavno prepričala evropsko sodišče, da je nemški primer v nasprotju z evropskim pravnim redom in načeli »omrežne nevtralnosti«.

»Upamo, da možnost funkcionalne delitve ne bo ostala le na papirju, ampak jo bodo evropski regulatorji pripravljeni tudi uporabiti, če bodo ugotovili, da velika telekomunikacijska podjetja zlorabljajo svoj prevladujoči položaj,« nam je povedala Godlovitcheva. Vendar je tudi dodala, da dosedanja praksa ne vzbuja veliko upanja, saj so funkcionalno delitev doslej izvedli le v Veliki Britaniji. Italija, Poljska in Švedska so o tej možnosti razmišljale, a se zanjo niso dokončno odločile, druge države pa niso prišle niti do premisleka.

Godlovitcheva zato meni, da bo reformni sveženj pomenil nov preizkus dejanske neodvisnosti nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev, ki bodo morali med izvrševanjem reform loviti krhko ravnotežje med nacionalnimi interesi držav, ekonomskimi interesi operaterjev in zaščito potrošnikov. Ne le na področju NGN, ampak tudi na trgu brezžičnega interneta, saj bodo postale sproščene radijske frekvence »novo veliko telekomunikacijsko bojišče«, ki bo odločalo, kdo bo v prihodnosti obvladoval pomemben del evropskega trga mobilne telefonije. »Žal pa lahko že danes vidimo, da nekatere države, denimo Nemčija, sprejemajo strategije, ki bodo pri podeljevanju frekvenc naklonjene največjim igralcem,« je sklenila Godlovitcheva.

Slovenija in reforme

Bo lahko morebitne slabosti nacionalnih regulatorjev omilil novoustanovljeni nadnacionalni regulator BEREC?

Vesna Prodnik Pepevnik, izvršna direktorica svetovalnega podjetja Vafer (njegov direktor je Ivica Kranjčevič, prihodnji predsednik uprave Telekoma Slovenije) in svetovalka za področje telekomunikacij, je prepričana, da bo prav BEREC dober pokazatelj, kako uspešne bodo telekomunikacijske reforme v praksi. »Nov evropski regulator ima na papirju dovolj konkretna pooblastila, da lahko postane resen igralec na evropskem telekomunikacijskem trgu in pomaga nacionalnim regulatorjem, da se bodo pri svojem delu lažje upirali morebitnim pritiskom nacionalne politike in delovali bolj proaktivno,« je dejala Prodnikova. Vendar je tudi opozorila, da bodo o njegovi dejanski vlogi odločale podrobnosti: kje bo njegov sedež, kako bo urejeno njegovo financiranje in katere članice si bodo v BEREC kljub načelni enakopravnosti zagotovile pomembnejšo vlogo. Države, ki so evropski reformni sveženj pričakale z jasno telekomunikacijsko strategijo, bodo zato imele pri razdeljevanju novih »telekomunikacijskih kart« veliko prednost. Druge, med njimi Slovenija, pa bodo še bolj zaostale.

Slovenija se je namreč med sprejemanjem evropskih telekomunikacijskih reform namesto s strateškimi vprašanji telekomunikacijske politike in avtorskih pravic ukvarjala z drugačnimi telekomunikacijskimi temami. V podjetju T-2 niso več mogli prikrivati slabih poslovnih rezultatov in dejstva, da so se znašli pred stečajem, velikopotezno polaganje optičnih vlaken pa so opustili tudi pri Telekomu Slovenije. Izpad prihodkov iz mobilnega gostovanja (roaminga), mednarodnih (fiksnih) telefonskih pogovorov in medomrežnega povezovanja ter agresivna cenovna vojna na trgu interneta in mobilne telefonije sta resno načela prihodke Telekoma in njegovih hčerinskih podjetij, novih virov prihodkov (ali vsaj prihrankov), potrebnih za nove naložbe, pa Telekomovi skupini doslej še ni uspelo poiskati. Hkrati je postalo jasno, da je ogrožena tudi prihodnost »digitalne dividende«, saj utegne Slovenija zaradi pritiskov sosednje Italije ostati celo brez zadostnega števila dragocenih frekvenc, ki se bodo sprostile po prehodu na digitalno radiodifuzno oddajanje in so ključne za razvoj brezžičnega širokopasovnega omrežja, s katerim bi operaterji dosegli tudi podeželske predele.

Poleg tega so se dogajale tudi številne kadrovske spremembe. Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je dosegel predčasno razrešitev direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča, ker da je družbi Tušmobil nezakonito podelil frekvence za telefonijo UMTS. Na pomembne položaje so se vrnili nekatere osebe in lobiji, ki so slovenski telekomunikacijski trg (u)krojili že pred leti. Nekdanji direktor Siola Tomaž Berginc je postal predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, nekdanji Mobitelov tehnični direktor Ivica Kranjčevič bo postal predsednik Telekomove uprave, nekdanji direktor APEK Nikolaj Simič pa je prevzel vodenje direktorata za informacijsko družbo, ki je med drugim odgovoren tudi za oblikovanje informacijske strategije in vključevanje telekomunikacijskih reform v slovensko zakonodajo (sedanji predlog dopolnjenega zakona o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v parlamentarni obravnavi, vseh novih reformnih določil še ne vsebuje, zato bo treba do leta 2011 pripraviti novega).

Ti dogodki pa ne opozarjajo le na skoraj popolno nepripravljenost slovenskega telekomunikacijskega trga na tehnološke in gospodarske trende, ki se mu nezadržno bližajo, ampak tudi na dejstvo, da bodo slovensko telekomunikacijsko politiko v prihodnjih letih vodili ljudje, ki so svoje izkušnje nabirali v nekih drugih časih – časih šibkejše evropske komisije, finančno močnega monopolnega Telekoma Slovenije in brezzobega telekomunikacijskega regulatorja.

Related articles by Zemanta

• Tough Confirmation for E.U.’s Ex-Antitrust Chief (nytimes.com)
• Spain warned on filesharing cut-offs (theregister.co.uk)
• EU block to Mandelson’s filesharing laws removed (theregister.co.uk)
• Europeans! Call your MEP to protect Net Neutrality (boingboing.net)
• Italy’s challenge to internet freedom | Manuela Mesco (guardian.co.uk)
• EU kills 3-strikes proposal (yay!) but all is not well (eek!) (boingboing.net)

Velike tiskovne agencije in medijske hiše so se odzvale šele bistveno pozneje, čeprav je letalo predstalo skoraj pred nosom Reutersove stolpnice, je poudaril Mathison in sklenil, da so državljanski novinarji znova dokazali, da lahko premagajo tudi največje tradicionalne medijske orjake.

Pristanek na reki Hudson, ki naj bi prosto po Mathisonu napovedal zaton velikih tiskovnih agencij, je dodobra zaznamoval debate na nedavni zagrebški mednarodni konferenci o vplivih digitalizacije na medijske trge jugovzhodne Evrope, saj je sprožil predvidljive obrambne odzive predstavnikov tradicionalnih medijskih hiš ter navdušene komentarje blogerjev in »čivkačev«. Hkrati pa je tudi nakazal, katerega primera se bomo v prihodnjih letih ali vsaj mesecih naposlušali obiskovalci najrazličnejših marketinških, novomedijskih, e-političnih in drugih konferenc, na katerih nas bodo poskušali nastopajoči prepričati, naj se čim prej lotimo ustreznih novomedijskih strategij, če nočemo, da nas odplavi digitalna revolucija.

Podobni zvezdniški trenutki, kakršnega je na reki Hudson doživel Twitter, so namreč v zadnjih letih postali nepogrešljiva sestavina konferenčnih nastopov in medijskih zapisov o priljubljenih novomedijskih fenomenih. Filipinska »revolucija sms«, ki je leta 2001 spodkopala predsednika Josepha Estrado, je dokazovala obstoj političnega potenciala »pametnih množic«, s katerimi je pozneje zaslovel ameriški spletni prerok Howard Rheingold.

Predsedniška kampanja ameriškega kandidata Howarda Deana iz leta 2004 je postala simbol nove internetne politike, saj je pokazala, da je mogoče kampanjo financirati tudi brez bogatih sponzorjev in korporacij. Južnokorejski spletni časopis OhMyNews je dokazal, da »državljansko novinarstvo« ni le utopistična želja nekaterih spletnih idealistov, blogerski zapis pa je leta 2002 zaradi rasističnih izjav spodnesel vplivnega ameriškega senatorja Trenta Lotta ter opozoril na vse večjo težo novih medijev pri nastanku odmevnih novinarskih zgodb.

Čeprav omenjeni primeri nedvomno opozarjajo na nekatere zanimive spremembe v delovanju medijev in politike, je njihova nekritična uporaba v predavanjih, člankih in knjigah vseeno tvegana, saj večina avtorjev svojega retoričnega učinka noče zmanjšati s priznanjem, da gre večinoma za posamične izjemne dogodke, ki se niso nikoli (in nikjer) več ponovili.

Če so se že ponovili – v nekih drugih okoliščinah -, pa niso bistveno spremenili razmerij moči na medijskih trgih in v politiki, saj so jih največkrat uporabili kar stari nosilci politične in ekonomske moči. Včasih celo kot popolno manipulacijo, ki je zgolj izrabljala spletno demokratičnostno ideologijo za ustvarjanja vtisa politično in ekonomsko nevtralne »državljanskosti«.

Raziskovalec, ki hoče v resnici ugotoviti, kako je digitalizacija vplivala na medijsko pokrajino v neki državi ali regiji, se zato ne sme omejiti le na preštevanje širokopasovnih priključkov, blogov in uporabnikov Twitterja. Prav tako ne na iskanje Mathisonovskih izjemnih primerov novomedijskih zmagoslavij ali na ugotavljanje, koliko uporabnikov interneta išče novice o dnevnih dogodkih na svetovnem spletu.

Dejanske spremembe lahko potrdijo ali ovržejo čisto drugačni podatki: kdo so lastniki tradicionalnih medijev, kolikšen delež medijskega trga zasedajo (glede na doseg, prihodke in medijsko porabo) in kolikšen je njihov vpliv pri sprejemanju nove medijske zakonodaje. Poleg tega je pomembno tudi ugotoviti, koliko novih medijev je zares »novih« tudi v lastniškem in uredniškem smislu – da ne gre le za spletne izdaje obstoječih medijskih igralcev ali njihove hčerinske družbe, ki jih urejajo staromedijski novinarski veterani.

Teh vprašanj pa ni na zagrebški konferenci odpiral skoraj nihče. Še najmanj gostujoči ameriški predavatelji.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija, ilustracija Reuters

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. 10. 2009, Foto Leon Vidic

Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta?

Čeprav je Obama svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi državljani, je bilo v njej le malo naključnega, saj so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi. To nam je potrdil tudi Ben Self, ustanovitelj in partner podjetja Blue State Digital, ki je med kampanjo skrbelo za tehnično podporo, razvilo internetna orodja in pripravilo demokratsko spletno strategijo. Vendar je tudi poudaril, da za uspešno vodenje tako obsežne in dolgotrajne kampanje ne obstaja nikakršen enoten recept, saj je odzive spletnih občinstev nemogoče predvideti vnaprej. Vsaj ne v celoti, je dodal po krajšem premisleku.

David Cameron, vodja britanskih konservativcev, je ta teden napovedal, da bodo kmalu predstavili spletno kampanjo po »Obamovem zgledu«, s katero bodo poskušali prihodnje leto premagati vladajoče laburiste Gordona Browna. Njihovi podporniki bodo lahko na straneh myconservatives.com prispevali denar, organizirali lastne kampanje, prirejali dogodke in srečanja … Ali lahko taka kampanja uspe tudi zunaj ZDA?

Zanimivo bo videti, ali bodo britanski konservativci pri tem uspešnejši od ameriških, saj naši republikanci doslej niso znali izrabiti mobilizacijskih zmožnosti svetovnega spleta (smeh). Sicer pa ne verjamem, da obstaja kaka kulturna posebnost ZDA, zaradi katerih bi bile tovrstne kampanje pri nas uspešnejše kot kje drugje. Seveda ima vsaka družba svoje značilnosti. V ZDA je nekaj običajnega, da se ljudje srečujejo na hišnih zabavah ali cerkvah, da bi se pred volitvami pogovarjajo o političnih kandidatih. V Veliki Britaniji, nasprotno, politične debate pogosto potekajo v pubih. Osnovna pravila, kako zasnovati uspešno kampanjo, pa so povsod enaka: nagovoriti volivce, jih mobilizirati in usmeriti njihovo zagnanost v doseganje konkretnih ciljev. Na tem ni nič specifično ameriškega.

Spletni strategi poskušajo prenesti ameriške izkušnje v svoj prostor, že odkar je predsedniški kandidat Howard Dean leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov«. Zakaj so bili njihovi poskusi večinoma neuspešni, če ni bilo v Deanovi in Obamovi kampanji nič specifično ameriškega?

Morda preveč pozornosti namenjate velikim zgodbam. Če pogledate podrobneje, boste našli številne primere, kjer so politični aktivisti uspešno uporabili svetovni splet za mobilizacijo državljanov. Dober primer je nedavna britanska kampanja Hope not Fear, v kateri se je več kot 90.000 Britancev povezalo v peticiji proti stranki britanskih nacionalistov, ki je v zadnjih letih s svojo ksenofobno retoriko pridobila veliko političnega vpliva in celo sedež v evropskem parlamentu. Svetovali smo jim uporabo podobnih strategij kot v Obamovi kampanji – spletne videe, poštne sezname, družabna omrežja – in iz državljanske pobude, ki se ni strinjala z razmahom nacionalizma, ustvarili enega največjih političnih seznamov v državi.

Zanimanje politikov za Obamovo spletno kampanjo je razumljivo, saj vidijo predvsem rezultate: za pol milijarde dolarjev zbranih prispevkov, medijsko pozornost, zmago nefavoriziranega kandidata … Vendar pogosto spregledajo, da je bil spletni del kampanje le ena izmed njenih sestavin, saj ste bili izjemno dejavni tudi v tradicionalnih medijih in med neelektronskimi volivci.

Uporaba svetovnega spleta je Obamovo kampanjo vsaj v medijih najbolj zaznamovala. Je bila medijsko prenapihnjena? Morda. O Obami in McCainu po toliko mesecih pač ne morete povedati ničesar novega, zato na vse kriplje iščete nove zgodbe. Dogodki, povezani z novimi tehnologijami, so za medije že od nekdaj zanimivi, kar se je potrdilo tudi tokrat. Vendar so bile enako pomembne tudi vse druge dejavnosti – nadzor nad informacijami, nenehni odzivi na dejanja nasprotnikov, izjemno veliko dela na terenu … Bi bil Obama izvoljen tudi brez uporabe svetovnega spleta? Bi uporaba svetovnega spleta lahko omilila slabše delo med volivci? Ne vem. Na to seveda ni mogoče odgovoriti. Vem pa, da vsaj v ZDA ne bo več politične kampanje, v kateri kandidati ne bodo poskušali izrabiti vseh znanih in neznanih možnosti, ki jih ponuja splet. Zakaj bi se odrekli orožju, ki tako očitno deluje?

Večkrat ste povedali, da je za vas tehnologija predvsem usmerjevalec strasti – nekaj, kar lahko strast volivcev usmeri v konkretna politična dejanja. V vašem primeru ste usmerjali strast, ki jo je v podpornikih vzbujal sam kandidat Obama. Če te strasti ne bi bilo, pa bi jo morali nekako ustvariti in vzdrževati sami, ste še zapisali v enem izmed svojih člankov. Gre pri predvolilnih kampanjah res le za usmerjanje strasti?

Kaj bi brez strasti v politiki? Kateri politik bi zdržal dve leti trajajočo kampanjo, če ga ne bi gnala strast? In kateri vrhunski tehnološki ali spletni strokovnjak bi sodeloval v politični kampanji, če ne bi pri svojem delu občutil strasti? Če je ne občutiš, se raje odločiš za dobro plačano delovno mesto v kaki banki ali zavarovalnici!

Že, vendar ta strast po koncu kampanje hitro usahne. Na spletu pa ostanejo le zaprašene spletne strani, nemi blogi in elektronski naslovi, na katere nihče več ne odgovarja …

Priznam, to je večen problem. Še med kampanjo je težko vzdrževati visoko motiviranost kandidatov in njihovih sodelavcev, po kampanji pa to postane še veliko teže – tako za zmagovalce kot za poražence. Za politike bi bilo morda zanimivo opazovati okoljevarstvene in podobne organizacije, ki morajo opozarjati na večne probleme, a vseeno nekako uspejo ohranjati stik s podporniki in pridobiti pozornost javnosti. Dovolj bi bilo že, če bi redno izvajali manjše, konkretne kampanje, s katerimi bi pokazali, da znajo prisluhniti svojim volivcem. Uvesti kak program v šole, poceniti kako cepivo, sprožiti debato o zdravstvenem zavarovanju … Take reči.

Če so kampanje strast, je vladanje bolj podobno ustaljenemu razmerju?

Zanimiva primerjava. Vsakodnevno vladanje lahko postane zelo rutinsko – skrbeti za to, da vlaki pripeljejo pravočasno, da so ulice čiste in da se zgradi nova stanovanjska soseska. Zato pri vodenju države potrebujete vizijo, da ohranite to strast. Podobno kot v razmerju. Če se kot politik zadovoljite z uspešno kampanjo, potem pa odnehate, je podobno, kot če bi svojo nevesto pustili čakati pred oltarjem. Morate narediti korak naprej, morate vedeti, kaj boste počeli po koncu medenih dni, kako se boste spopadli z vsakdanjo rutino. V politiki je zelo podobno: če hočete ohraniti kakovostno razmerje s svojimi volivci, morate z njimi še naprej komunicirati, jih poslušati in upoštevati njihova mnenja.

Sicer se bodo od vas prej ali slej »ločili«?

Ali pa bodo ob vas samo životarili – postali politično pasivni. Vendar nisem pesimist. V politiki je veliko ljudi, ki si takega stika z državljani želijo. Deanova in Obamova kampanja sta pokazali, da jim komunikacijske tehnologije to tudi omogočajo.

V svojih nastopih radi poudarite, da je mogoče spletne izkušnje iz političnih kampanj uporabiti tudi na drugih področjih, denimo pri prodaji izdelkov. Zato svojih storitev ne ponujate le političnim in nevladnim organizacijam, ampak tudi korporacijam. Je med prodajanjem politika, ideje ali izdelka še sploh kakšna razlika?

Metode so res podobne, vendar to ni nujno slabo. Prepričan sem, da je glavni cilj politične kampanje doseči kar največjo angažiranost volivcev. Če na volitve pritegnete pet milijonov državljanov, je to za družbo vsekakor bolje, kot če se vam odzove pol milijona ljudi. Sploh v državah, kjer se spopadajo z nezanimanjem državljanov za politiko in z volilno abstinenco.

Mediji spletne kampanje radi predstavljajo kot gibanja, ki se začnejo spontano, od spodaj navzgor. Ta navidezna spontanost pa lahko prikrije, da se morda v ozadju skrivajo zelo konkretni politični ali gospodarski interesi. Kako pogoste so bile med vašo kampanjo tovrstne zlorabe internetne nedolžnosti?

To tveganje je realno, saj je včasih nemogoče presoditi, ali je kaka spletna vsebina »resnična«. Jo je res objavil običajen državljan ali se za njim skriva nasprotnikov politični štab. Je provokativen spletni video v resnici skriti oglas? Je navidez spontan protest v resnici sprožil nekdo iz ozadja? Vendar se v veliki večini primerov kmalu pokaže, kakšna je resnica. Poleg tega je tveganje preveliko. Če se izkaže, da je pisec spletnega dnevnika v resnici plačani svetovalec, to naročniku povzroči nepopravljivo škodo. S takimi prijemi ne morete dobiti volitev.

Kljub temu lahko določenim političnim stranem prinesejo precejšnje kratkoročne koristi, kar kažejo navidezne demokratične internetne revolucije v Ukrajini, Moldaviji in Iranu, za katere so kritiki prav tako opozarjali, da niso bile tako spontane, kot se je zdelo.

Težko komentiram omenjene dogodke, ker ne poznam podrobnosti. Vem le, da ljudje niso neumni. Zelo hitro ugotovijo, kdaj jim nekdo laže.

Kaj jim pomaga, če to ugotovijo? Tudi Obamo so po zmagi njegovi volivci že nekajkrat opozorili, da je prelomil kako predvolilno obljubo. Obama se je sicer opravičil, a ni spremenil svojih odločitev. Podobno se počutijo tudi državljani, ki jih v kakem projektu e-države povabijo k javni debati, čeprav je jasno, da njihovih predlogov in kritik nimajo namena upoštevati.

Nisem zagovornik teze, da je glavni namen e-države in e-volitev postopno uvajanje neposredne demokracije. Tudi če bodo nekoč vsi državljani priključeni v elektronska komunikacijska omrežja, to še ne pomeni, da bodo pripravljeni odločati o vsaki odločitvi, povezani z vodenjem države. E-država prav tako ne pomeni le nove priložnosti, da premier po svetovnem spletu nagovarja državljane ali občasno odgovori na kako vprašanje. Projekti e-države so pomembni predvsem zato, ker lahko veliko pripomorejo k večji preglednosti delovanja javnih uslužbencev in omogočijo državljanom, da se dejavno vključijo v sooblikovanje določenih politik, če to želijo.

Zagovorniki e-države veliko govorijo o internetnih potencialih – kakšne demokratične potenciale lahko sprosti svetovni splet –, spregledajo pa, da se to v praksi le redko zgodi.

Pogosto so kriva nerealna pričakovanja. Zaradi njih tudi radi spregledamo spremembe, ki niso tako očitne, a so vseeno zelo pomembne. Vzemimo samo dostop do informacij javnega značaja, odpiranje državnih podatkovnih zbirk, objave podatkov, kdo financira volilno kampanjo in koliko prispevkov prejme določen kandidat … Vse to še pred leti ni bilo mogoče. Posledice za politiko pa so precejšnje, saj državljani in mediji redno spremljajo te podatke in vedo, kaj z njimi početi. Še večji vpliv bi imel odprt dostop do podatkov o javnih razpisov, spremljanje porabe proračunskega denarja v realnem času in podobno. Taka preglednost bi tudi največ naredila za krepitev zaupanja v vlado.

Ste se tega načela držali tudi pri zbiranju denarnih prispevkov?

Preglednost je bila ključna. Donatorje smo ves čas obveščali, koliko denarja potrebujemo, koliko smo ga zbrali in za kaj smo ga porabili. Podobne izkušnje imajo tudi uspešne dobrodelne organizacije – največ denarja zberejo tiste, ki najbolj pregledno pokažejo, kaj se dogaja z denarjem. Ljudje radi podprejo konkretne cilje. Če vedo, da darujejo deset dolarjev, s katerimi si bo afriški kmetovalec, predstavljen z imenom in priimkom, kupil petdeset piščancev in začel prodajati jajca na trgu, bodo veliko raje darovali denar kot če bi ga nakazali neki neosebni organizaciji. Take ustanove so danes v težavah. Zelo podobno je v politiki. Kdo bo zaupal denar neki stranki, če ne bo vedel, kaj je s tem v resnici podprl?

Koliko nadzora ste v resnici imeli nad samo kampanjo in obnašanjem spletnih občinstev? Nekateri politiki se bojijo izgube nadzora, zato poskušajo omejevati pretok informacij in se zapirati pred javnostjo. Spet drugi lahko z nepoznavanjem spleta in nepremišljenimi izjavami, ki da niso bile izrečene javno, povzročijo veliko škode.

Ena izmed velikih prednosti spletnih kampanj je, da so vsi podatki sledljivi. Zato smo lahko zelo pozorno spremljali odzive volivcev in preizkusili vsako zamisel, ki se je utrnila strategom kampanje. V praksi gre za zelo preproste stvari. Vzemimo, da želite vsem 13 milijonom registriranih uporabnikom poslati sporočilo po elektronski pošti. Kako boste to storili? Kaj boste napisali v glavo sporočila, da ga bo prebralo kar največ ljudi in ga ne bodo ustavili filtri proti neželeni elektronski pošti? Je za obisk spletne strani bolje objaviti fotografijo Baracka Obame ali le logotipe demokratske stranke in njegove kampanje? Kakšna zahvala donatorju je najbolje sprejeta? Vse to vam zelo hitro pokažejo orodja za statistično obdelavo podatkov. Če jih znate brati, lahko v nekaj urah ugotovite, katera strategija je učinkovitejša. Na te malenkosti smo postali pozorni že med Deanovo kampanjo. Malenkosti, ki lahko na koncu pomenijo nekaj odstotnih točk razlike.

Kaj bi pokazalo tako orodje za statistično obdelavo podatkov, če bi vanj vnesli vsa vprašanja, ki so vam jih zastavili med vašim obiskom v Sloveniji?

Pokazalo bi, da se v Sloveniji ubadate predvsem z dvema vprašanjema (smeh). Prvo je prepričanje, da so ljudje pasivni, da jih politika ne zanima, k javnemu delovanju pa jih je skoraj nemogoče pritegniti. Po pravici povedano – to poslušam, kamor koli pridem.

Razen v ZDA?

Ne več. Pred leti bi bila zgodba podobna, vendar sta Deanova in Obamova kampanja veliko spremenili. Ljudje so dobili občutek, da lahko nekaj spremenijo, če se mobilizirajo. Skratka – z ljudmi ni nič narobe.

Katera pa je druga slovenska zadrega?

Obremenjevanje, da na tako majhnem prostoru učinkovite spletne kampanje niso mogoče.

Se strinjate s to oceno?

Ne nujno. Velikost je zelo relativna. Če je okolje manjše, lahko manj ljudi doseže večje spremembe, le poiskati je treba take ljudi. Poleg tega pa ni treba, da se vsaka kampanja zgodi na nacionalni ravni. Na življenje ljudi največ vplivajo spremembe v najožjem okolju. To pa je povsod po svetu majhno. Res pa se morajo politiki rabe spleta najprej naučiti. Politiki in stranke svetovni splet vse prevečkrat uporabljajo kot sredstvo za širitev neresnic o nasprotnikih, nekakšne podaljške televizije ali način, kako volivcem prikazati svojo lepšo, čeprav zlagano podobo. Pri tem žal zanemarjajo glavno moč interneta – možnost, da z volivci zgradiš in vzdržuješ oseben, iskren odnos.

So iskreni in trajni odnosi, o katerih govorite, na spletu sploh mogoči? Dosedanje izkušnje kažejo, da je svetovni splet učinkovito orodje za organizacijo hipnih, impulzivnih dejanj in protestov, iz katerih pa le redko nastane kaj trajnejšega.

Če želite, da razmerje preživi, morate vanj vlagati. Tudi prijateljev ne kličete enkrat na dve leti, če želite ostati v prijateljskem odnosu. Če bi bili zadovoljni, da smo med kampanjo pridobili 13 milijonov registriranih prejemnikov naše elektronske pošte in bi po zmagi nanje pozabili, bi bilo to podobno, kot če imate na Facebooku na tisoče prijateljev, s katerimi nikoli niti ne spregovorite. Tako obnašanje se v prijateljstvu ne obnese. Prav tako ne v politiki.

Takemu ukrepu so se ameriški telekomunikacijski operaterji zadnjih nekaj let krčevito upirali, zagovarjala pa so jih potrošniška združenja in internetna ali novomedijska podjetja, ki v internetni nevtralnosti vidijo zagotovilo, da bo svetovni splet še naprej ostal demokratičen in odprt prostor, kakršnega so si domnevno zamislili njegovi ustanovitelji.

Kaj sploh pomeni nevtralnost interneta? Ko se je pred dobrimi tremi leti v ZDA prvič razplamtela razprava o prihodnosti odprtega interneta in se je FCC zaradi pritiskov telekomunikacijskih podjetij zadovoljil le z nekaj internetno-nevtralnostnimi priporočili, sem poskusil na spletnem mestu Slo-Tech razložiti problematiko internetne nevtralnosti s hipotetičnim primerom, kako bi se lahko brez ustreznih pravil začela obnašati neelektronska pošta.

Običajna pošta namreč deluje približno takole: napišete pismo, ga opremite z znamko, oddate na pošto in – če je pošiljka oddana do 19. ure – v Sloveniji naslednji dan praviloma prispe do naslovnika. Kadar si ne morete privoščiti enodnevnega čakanja, lahko pismo pošljete tudi po hitri pošti. V tem primeru vam pošta zagotavlja, da bo pošiljka prispela še isti dan ali (zanesljivo) navsezgodaj zjutraj, to nadstandardno skrb za pošiljko pa vam tudi dodatno zaračuna.

Nato se zgodi privatizacija in nekdanjo monopolistično pošto prevzame novo vodstvo. Ker se jim zazdi, da ustvarjajo z običajnimi univerzalnimi poštnimi storitvami premalo dobička, hočejo lastniki spodbuditi rabo dodatnih (dražjih) poštnih storitev z “višjo dodano vrednostjo”. Vendar pa na veliko žalost ugotovijo, da je večini uporabnikov čisto sprejemljivo, če njihova pisma prihajajo prihodnji dan. Tudi kaka manjša zamuda jih ne moti preveč.

Zato se njihov oddelek za trženje dodatnih storitev spomni bistroumnega ukrepa. Običajna pisma začnejo nenadoma prihajati z vse večjo zamudo ali se celo izgubljati, za kar so uradno krive nedoločljive tehnične težave, poštni roparji ali pregost promet na cestah, v resnici pa poštni operater načrtno posega v “promet” pisemske pošiljke ter zavira nepriporočena pisma ali nagaja konkurenčnim kurirjem. Ker postaja kakovost univerzalne storitve vse slabša, se za priporočeno ali hitro pošto odločajo vsi, ki želijo vsaj minimalno zagotovilo, da bo pošiljka sploh prispela na cilj. Ko je pošiljanje navadnega pisma dokončno neuporabno, vsi pošiljajo priporočeno, a le zato, da za nekajkrat dražjo poštnino pismo prispe – naslednji dan.

Kar je nekoč že omogočala navadna univerzalna poštna storitev.

Zagovorniki nevtralnosti interneta opozarjajo na zelo podobne zadrege: ali je treba internetnim in mobilnim operaterjem z zakonom preprečiti obnašanje, kakršnega sem opisal na primeru prebrisane pošte. Ali imajo pravico začeti ovirati običajno (univerzalno) elektronsko pošto, video in voip, ko sami ponudijo svoje komercialne storitve, ker tako pač branijo svoje poslovne interese? Je naloga telekomunikacijskega omrežja zgolj “nevtralno” prenašati informacijske paketke od enega uporabnika do drugega ali sme omrežje prevzeti tudi aktivnejšo vlogo: filtrirati podatkovni promet in ga urejati v interesu lastnika omrežja? Ta vprašanja v ZDA niso samo hipotetična, saj ameriški internetni trg za razliko od evropskega skoraj ni reguliran, zato so si veliki telekomunikacijski operaterji v preteklosti privoščili že kar nekaj spornih posegov v spletni promet: blokiranje internetne telefonije, omejevanje uporabe mobilnih naprav in zaviranje prometa konkurenčnih storitev.

Vendar pa tudi zagovorniki internetne nevtralnosti niso čisto nedolžni. Internetna in novomedijska podjetja (Google, Amazon …) so svoje poslovne modele utemeljili na dejstvu, da je bila uporaba internetne infrastrukture zanje – relativno gledano – praktično zastonj. Telekomunikacijski operaterji so začeli zato opozarjati, da bi morala podjetja, ki na internetu opravljajo komercialne dejavnosti in so veliki obremenjevalci njihove telekomunikacijske infrastrukture (Google, YouTube …) plačevati drugačno internetno tarifo – podobno kot v drugih industrijskih panogah, kjer topilnice aluminija in papirnice plačujejo drugačne račune za vodo in elektriko kot gospodinjstva. Poleg tega so telekomunikacijski operaterji trdili, da država nima pravice posegati v njihovo zasebno lastnino (omrežje) in jim ukazovati, kako jo upravljati, zato bi bila kakršna koli uzakonitev pravil za zagotavljanje nevtralnosti interneta v nasprotju z duhom svobodnega trga.

Da bi se izognili dodatnemu plačilu za telekomunikacijske storitve, so lobisti spletnih podjetij za pritisk na telekomunikacijska podjetja in zakonodajalce spretno izrabili nekatera potrošniška in civilnodružbena gibanja, ki v debatah o nevtralnosti interneta niso prepoznala predvsem spopada različnih poslovnih modelov in interesov, ampak so verjela, da se borijo za ideale svobodnega in demokratičnega interneta. Pri tem so zagovorniki internetne nevtralnosti zahtevo do nevtralnega (svobodnega?) prenosa informacij izenačili kar z demokratično zahtevo po svobodi izražanja, kar jim je zagotovilo naklonjenost spletne javnosti in demokratskega dela ameriške politike.

Čeprav je nekritično izenačevanje svobodnega pretoka nekakšnih neoprijemljivih “informacij” s svobodo izražanja zelo problematično, ker ne razločuje med kvantitativno in kvalitativno (vsebinsko) opredelitvijo informacije (vsaka informacija še ni izražanje, vsako izražanje pa ne nekaj, kar varujejo ustave zahodnih demokracij), pa ameriška debata o nevtralnosti interneta pravilno opozarja, da imajo v dobi elektronskih komunikacij tehnološke spremembe nujno tudi politične razsežnosti. Če želijo telekomunikacijski operaterji nadzorovati spletni promet, morajo vedeti, kakšne informacije nosijo informacijski paketki. Če to vedo, pa te vednosti ne bodo mogli uporabljati le za pozitivno diskriminacijo lastnih storitev, ampak se bodo morali prej ali slej ukloniti tudi drugačnim zahtevam – denimo zahtevam založb, da onemogočijo prenose nelicencirane glasbe in filmov, ali zahtevam državnih organov, da iz prometa odstranijo sporne politične vsebine, kar se dogaja na Kitajskem.

Zato bi bilo za svobodo izražanja bolje, da telekomunikacijska omrežja ostanejo “neumni” prenosniki podatkov. Hkrati pa gospodarski in politični trendi, o katerih sem pisal v eni izmed prejšnjih objav, napovedujejo, da se bo sedanje stanje kmalu spremenilo. Ne glede na trenutno slavje ameriških zagovornikov nevtralnosti interneta.

(So)obljavljeno na portalu E-Demokracija

Vendar tokrat medijev po svetu tokrat niso zaposlovali le nasilni protesti po razglasitvi volilnih izidov, ampak so postali pozorni tudi tudi na komunikacijsko orodje, preko katerega so protestniki poskušali prebiti informacijsko blokado – Twitter.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 20. junija 2009

Revolucije se zgodijo, ko se mediji umaknejo

Moje sošolce brutalno pretepajo, ker se nočejo umakniti z ulice! Jočem, ko pišem tole sporočilo, je neznana iranska študentka, podpisana kot @nihonmama, v četrtek dopoldne zapisala na svojem osebnem profilu na Twitterju, spletnem portalu, na katerem uporabniki s kratkimi sporočili opisujejo svoje vsakdane. Podobnih zapisov je bilo vsako novo minuto na tisoče. »Kako lahko državni mediji trdijo, da se v Iranu ne dogaja nič posebnega, po državi pa protestira na milijone ljudi,« se je spraševal uporabnik @Vote_normal, @fuzzytove pa je opozoril, da so iranske oblasti v zadnjih dneh zaprle večino komunikacijskih kanalov – od svetovnega spleta do mobilne telefonije – in tako poskušale prikriti »resnico o iranskih volitvah« pred svetovno javnostjo.

Kakšna naj bi bila ta resnica? Ko so prejšnji petek uradni viri razglasili prve neuradne rezultate iranskih predsedniških volitev, po katerih naj bi dotedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad z več kot šestdesetimi odstotki glasov premagal svojega opozicijskega tekmeca Huseina Musavija, se Musavijevi privrženci niso hoteli sprijazniti z objavljenim izidom. Ker so javnomnenjske raziskave pred volitvami napovedovale bistveno drugačen rezultat, iz notranjega ministrstva pa so ušle govorice o ponarejanju volilnega izida, so Ahmadinedžada obtožili, da je »ukradel volitve«, se odpravili na ulice in zahtevali novo štetje glasov.

Protestniki so zelo kmalu ugotovili, da jih oblasti ne bodo poskušale ukrotiti le s policijskimi enotami, solzivcem in gumijevkami, ampak tudi s temeljito komunikacijsko in medijsko blokado. Iranski elektronski cenzorji so že pred volitvami poskušali omejevati delovanje opozicije z nadzorom elektronskih komunikacij – elektronske pošte, spletnih forumov in mobilne telefonije. Ko so se začeli nedeljski protesti, pa so poskušali omogočiti tudi dostop do spletnih strani, ki bi uporabnikom ponujale objavljanje informacij o protestih, upočasniti internetne povezave in onemogočiti uporabo kratkih besedilnih sporočil sms. Iranski uporabniki svetovnega spleta tako niso mogli dostopati do svojih uporabniških računov na Facebooku in drugih družabnih spletiščih, objavljati videoposnetkov na YouTubu ali brez strahu pred tajno policijo objaviti zapisov na svojih spletnih dnevnikih (blogih). Poleg tega so oblasti poskrbele, da so kar najbolj otežile delo tujih novinarjev, jim omejile gibanje in prepovedale snemanje protestov ter izključile tuje satelitske kanale. Niso pa pomislile na spletno storitev, ki je (bila) med splošno javnostjo razmeroma neznana – Twitter.

Iranska »kibervojna«

Twitter, ki so ga pred dobrima dvema letoma začeli uporabljati predvsem komunikacijski zasvojenci, da so lahko na 140 znakih svojemu družabnemu omrežju sporočali, kaj v nekem trenutku počnejo, je tako v zahodnih medijih nepričakovano postal največji »junak« iranskih povolilnih dogajanj. Drugače od spletnega Facebooka in YouTuba, ki ju je mogoče razmeroma uspešno omejiti, je Twitter precej »odpornejši«, saj je mogoče prispevke objavljati tudi preko namenskih programov, mobilnih telefonov (sporočil sms) in drugih mobilnih naprav, ki nimajo hitre internetne povezave. Zato je najprej postal eden izmed pomembnejših komunikacijskih kanalov iranskih protestnikov, ki so z njegovo pomočjo snovali in usklajevali svoje akcije, nato pa so njihove zapise v začetku tega tedna opazili tudi zahodni mediji ter jih začeli množično vključevati v poročila o iranski povolilni krizi.

Zanimanje zahodnih medijev za fenomen iranske twit-o-lucije se je v prihodnjih dnevih tako stopnjevalo, da je postala že sama uporaba nove komunikacijske tehnologije velik medijski dogodek. Iranske oblasti so poskušale na različne načine preprečiti uhajanje sporočil o protestih: še bolj so omejile dostop do elektronskih komunikacij, aretirale nekaj komentatorjev, odnašale računalniško opremo in zasule pogovorne kanale s provladnimi ali izmišljenimi sporočili, da bi zmanjšale verodostojnost Twitterjevih zapiskov. Zato so se začeli številni tuji uporabniki Twitterja solidarnostno izdajati za Irance, da bi zmedli državne elektronske cenzorje, internetni aktivisti pa so objavljali spletne strani z nasveti za »informacijsko bojevanje« (kako prikriti identiteto ali preko tujih računalniških strežnikov obiti informacijsko blokado) ter jim posredovati posebne računalniške programe, ki so jih razvili za boj proti internetni cenzuri na Kitajskem. Vloga Twitterja pri iranskih protestih se je zazdela tako pomembna, da je vodstvo Twitterja celo preložilo nujna vzdrževalna dela, napovedana za prejšnji teden, kar naj bi jim po pisanju Washington Posta neuradno priporočili predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva (kar so pri Twitterju pozneje zanikali).

Poleg zahodnih medijev in iranskih oblastnikov pa so se začeli za fenomen Twitter zanimati tudi številni blogerji in medijski komentatorji. Ti so v iranskih dogodkih že prepoznali prihodnost komuniciranja in političnega delovanja (denimo analitik Washington Posta Howard Kurtz) ali novo nezaupnico tradicionalnim medijem, ki naj bi brez prispevkov iranskih omreženih državljanov ostali skoraj brez informacij o dogajanju v Teheranu. Njihovega prepričanja, da se je prejšnji teden v Iranu zgodila pomembna politična, tehnološka in medijska revolucija, niso omajala niti opozorila, da je bil dejanski vpliv Twitterja zaradi omejenosti na mlajšo izobraženo populacijo v Iranu bistveno manjši, kot so mu ga pripisovali zahodni mediji, kritike tradicionalnih medijev pa naj bi letele predvsem na ameriške televizijske mreže (CNN in MSNBC), ki so imele zaradi konca tedna okrnjen informativni program in skoraj niso poročale o iranskih protestih – česar ni bilo mogoče očitati BBC-ju, Al-Jazeeri in številnim drugim medijskim hišam.

Twitter – fenomen trenutka?

Privlačne zgodbe o demokratičnih potencialih novih tehnologij, ki so (največkrat »mladim«) državljanom pomagale organizirano nastopiti proti zlorabi oblasti in z močjo informacij doseči pomembne politične spremembe, so se v zadnjih desetletjih pogosto znašle na naslovnicah svetovnih medijev. Ko so poskušale kitajske oblasti leta 1989 izključile satelitske in druge komunikacijske povezave, da bi tujim medijem omogočale objavo podob pokola na trgu Tiananmen, so se cenzuri izmuznili digitalni posnetki, ki so jih fotoreporterji posneli s predhodniki digitalnih fotoaparatov (Sonyjevimi Mavicami) in poslali preko telefona. Korejski »državljanski novinarji« naj bi leta 2002 s svojimi prispevki v spletnem časopisu OhMyNews odločili predsedniške volitve, milijonska »pametna množica« filipinskih državljanov, ki so jih povezali mobilni telefoni, je leta 2001 domnevno zrušila predsednika Josepha Ejercita Estrado, neznani iraški blogerji, kakršen je bil mladi iraški arhitekt Salam Pax, pa so s svojimi zapisi mimo televizijskih mrež sporočali svetu, kako v resnici poteka ameriška »vojna proti terorizmu«.

Podobno vlogo naj bi nove komunikacijske tehnologije odigrale tudi med »oranžno revolucijo« v Ukrajini leta 2006 in prvo »revolucijo Twitter«, ki se je med letošnjimi aprilskimi parlamentarnimi volitvami zgodila v Moldaviji. Vendar se je doslej še vedno izkazalo, da je šlo za večplastne družbene in politične fenomene, ki jih pozneje ni bilo mogoče ponoviti ali jih pripisati izključno vplivom novih tehnologij. V večini omenjenih primerov so se državljani uprli proti represivnim političnim režimom in s pomočjo novih komunikacijskih tehnologij podprli (opozicijske) politične kandidate, ki niso imeli dostopa do tradicionalnih medijev, ker jih je obvladovala vladajoča stran. Zelo podobno se je zgodilo v Iranu, saj je Ahmadinedžadov režim cenzuriral Musavija na vseh tradicionalnih medijskih kanalih in zaprl dostop do Facebooka, zato je bil svetovni splet za njegove privržence edini prostor, kjer so lahko objavljali svoja mnenja in izvedli vsaj skromno predvolilno kampanjo.

Domen Savič, sourednik portala e.demokracija.si, je zato opozoril, da se moramo tudi v primeru iranske »revolucije Twitter« zavedati, da je Twitter je še vedno samo tehnologija, ki sama po sebi nima neke vnaprej določene funkcije ali namena. »Trenutno se lahko zaradi prenapihnjenega medijskega poročanja marsikomu zdi, da so posamezniki s pomočjo Twitterja v Iranu izvedli totalno revolucijo, brez tehnologije pa to ne bi bilo mogoče,« je pojasnil Savič. Vendar je to le prvi vtis. Ker spletne tehnologije omogočajo hitro izmenjavo in ojačevanje mnenj, lahko hitro ustvarijo občutek, da za njimi stoji veliko število posameznikov. Poleg tega je revolucionarno komunikacijsko odpiranje Irana – ki velja v zahodni javnosti za značilen primer skrajno zaprte islamske družbe – že samo po sebi priložnost za prvorazreden medijski spektakel, ki je še okrepil vtis, da se je v Iranu zgodilo nekaj velikega, je povedal spletni strateg Vuk Ćosić.

Skušnjava medijem prijazne spektakularnosti

Prvorazredno medijsko navdušenje nad »revolucionarnimi« rabami novih tehnologij pa ima tudi nekatere negativne posledice, saj lahko postane medijska prepoznavnost namen in ne sredstvo spletnega aktivizma. V tem primeru se številni aktivistični projekti zlahka izgubijo v »iskanju medijem prijazne spektakularnosti, namesto da bi domiselno izkoristili obstoječ, neverjetno bogat arzenal priložnosti za direktno demokracijo, v kateri teh klasičnih medijev morda niti ne potrebujejo več«, je povedal Ćosić. Podobno nevaren je razmah »klik-demokracije«, kjer se uporabnikom zazdi, da že s svojo (medijsko odmevno) spletno udeležbo razrešujejo konflikte v resničnem, neinternetnem svetu, je prepričan Savič. Pri tem pa pogosto spregledajo, da je lahko njihova velika medijska zmaga zgolj navidezna, kar se je nedavno zgodilo spletnim uporabnikom, ki so ameriškega predsednika Baracka Obamo obtožili prelomljene predvolilne obljube in ga s peticijo pozvali, naj se dane obljube drži. »Obama se je posul s pepelom in se jim opravičil. Avtorji peticije, ki so zanosno slavili zmago spletne angažiranosti, pa so čisto pozabili, da so se zavzeli za spremembo Obamove odločitve in ne zato, da bi od njega dobili opravičilo,« je pojasnil Savič. O tem pa ni poročal skoraj nihče.

Prelomljena predvolilna obljuba predsednika Obame, ki naj bi mu na poti k volilni zmagi največ pomagala prav domiselna in medijsko opevana uporaba novih komunikacijskih tehnologij, zato potrjuje tezo, ki jo je v svoji knjigi Digital Sublime zapisal ameriški politični ekonomist Vincent Mosco. Nove komunikacijske tehnologije postanejo družbeno zanimive šele, ko postanejo tehnološko dolgočasne. Prave družbene spremembe se zato nikoli ne zgodijo tedaj, ko se zdi uporaba neke tehnologije nova in revolucionarna, ampak šele v trenutku, ko postane samoumevna (uporaba spleta za nakupovanje in politično komuniciranje …). Ker pa so vsakdanje tehnologije za spektakla željne medije nezanimive, mediji resničnih družbenih premikov pogosto sploh ne zaznajo. Če ima Mosco prav, se bo tudi resnična iranska revolucija morda šele zgodila – le bistveno manj opazno kot sedanja revolucija Twitter.

***

Nova nezaupnica tradicionalnim medijem?
Ko so se v nedeljo v Teheranu že začenjali prvi večji protesti, so ameriški uporabniki Twitterja na pogovornem kanalu #cnnfail opozorili, da njihove televizijske mreže namesto novic največjega globalnega zunanjepolitičnega dogodka« predvajajo posnetke starih pogovornih oddaj in reportaž, namesto da bi opravljale svojo informativno vlogo. Zaspali so celo na ameriški televizijski mreži CNN, brez katere si v zadnjih dvajsetih letih vojne ali revolucije zahodni medijski porabniki sploh niso znali predstavljati. Vuk Ćosić je prepričan, da je v iranskem primeru mogoče govoriti o nekakšni »kapitulaciji CNN« in drugih televizijskih mrež, ki »kljub satelitom, pedigreju novinarjev in vsej svoji mogočnosti niso zmogle ponuditi gledalcem tako močnega vtisa o nekem spektakularnem dogodku kot Twitter, ki mu je uspelo v resničnem času zgostiti mikrovtise ljudi, ki so dogajanje spremljali v živo«. To samo kaže, da se »industrijski, preddigitalni mediji« premalo zavedajo, da uporabniki niso več brezmejno zvesti njihovim blagovnim znamkam, ampak bodo sami izbrali medije, ki jim želijo zaupati – in ki bodo poleg kakovostne novinarske novice znali dodati tudi dialoški spletni slog, je dodal Ćosić.

Več kot 200.000 sporočil na uro
Spletni analitik Ben Parr je izračunal, da so uporabniki Twitterja v zadnjem tednu vsako uro objavili od 10 do 50.000 zapisov, v katerih so omenjali »Iran«, »Teheran «, »Ahmadinedžad« ali »Musavi«. Število objav je doseglo vrhunec v sredo, ko so uporabniki v eni sami uri oddali kar 221.744 svojih zapisov – domnevno so bili tako prizadevni zaradi strahu, da bo Twitter kmalu postal nedosegljiv zaradi napovedanih vzdrževalnih del. Dejavni so bili tudi uporabniki drugih spletnih kanalov. Parr je ugotovil, da so blogerji objavili tudi do 2.250.000 zapisov o iraških volitvah na dan, uporabniki videoportala YouTube pa so vsak dan objavili po 3000 videoposnetkov demonstracij in doslej prispevali za več kot za 6000 minut filmskega gradiva. Parr je priznal, da so številke impresivne, a je tudi opozoril, da je iranska tematika predstavljala le dober odstotek celotnega Twitterjevega klepetnega prometa – in ni bila dosti večja od, denimo, razprav na temo nove različice Applovega mobilnega telefona Iphone, ki je bil napovedan za prejšnji teden.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. november 2008

Volivce nagovarja kandidat, ne tehnologija

Na prvi pogled se zdi, da so se stare sanje zagovornikov interneta kot gonila »elektronske demokracije« končno uresničile. Obama je svojo kampanjo začel »od spodaj«, med običajnimi ljudmi in ne med elitami demokratske stranke, ki so podpirale njegovo protikandidatko Hillary Clinton. Denarja za kampanjo niso prispevali veliki donatorji – premožni posamezniki in korporacije –, ampak skoraj milijon malih podpornikov; skupaj so zbrali za več kot 600 milijonov dolarjev prispevkov. Mobilizacijska moč interneta je uspešno nagovorila nekatere družbene skupine, ki se volitev praviloma ne udeležujejo (mlade, pripadnike manjšin in subkultur …), in volivce pripravila do tega, da so po več ur potrpežljivo čakali v vrstah na voliščih, preden so lahko oddali svoj glas. Spletna družabna omrežja (Facebook, Twitter, MySpace …) so pomagala ustvariti mogočno (prostovoljno) družbeno gibanje, ki je z organiziranimi akcijami in objavljanjem najrazličnejših vsebin o kampanji (besedil, videoposnetkov …) preglasilo poklicno vojsko medijskih svetovalcev, političnih komentatorjev in mojstrov političnega spina, »ljudska« tehnologija pa je tako prinesla zmago »ljudskega« predsedniškega kandidata.

Tak sklep je sicer vabljiv, a tudi nekoliko zavajajoč, saj precenjuje vlogo tehnologije in njen mobilizacijski učinek. Čeprav je svetovni splet pomemben vir informacij o kampanji, so tradicionalni mediji ostali prevladujoči vir novic in najvplivnejše sredstvo za nagovor volilnega telesa, zato je Obama velik del denarja, nabranega z internetnimi prispevki, porabil za zakup oglasnega prostora na plakatih, časopisnih straneh in televizijskih valovih (za polurni televizijski spot v končnici kampanje je tako Obama odštel skoraj štiri milijone dolarjev). Spletna kampanja je zajela predvsem večja mesta in višje sloje prebivalstva, revnejše Američane in podeželje pa so predsedniški kandidati tudi letos nagovarjali s tradicionalnimi prijemi: javnimi shodi, prostovoljci in oglasi. Relativno veliko internetnih podpornikov z vsega sveta, ki so z Obamo »prijateljevali« na Facebooku (2,5 milijona) in mreži Twitter (120.000), je sicer podrlo dosedanje rekorde, vendar so internetni zavezniki na koncu predstavljali le majhen delež volivcev, saj se je letošnjih volitev udeležilo približno 120 milijonov Američanov. Vtis, da so Obamovo kampanjo spontano vodile množice podpornikov, pa precej pokvari dejstvo, da so nad njo ves čas skrbno bedeli izkušeni politični in spletni strategi (denimo David Axelrod in Chris Hughes), ki niso ničesar prepuščali naključjem in so vanjo po potrebi vključili tudi znana zvezdniška (pevska in igralska) imena.

Sodelovanje spletnih skupnosti

Kako močan je bil v resnici vpliv interneta in novih medijev na letošnjo ameriško predsedniško tekmo in koliko je prispeval k Obamovi zmagi? Barbara Kvas, glavna urednica portala E-demokracija.si, je prepričana, da se je svetovni splet dokončno uveljavil kot nepogrešljiva sestavina političnega komuniciranja. »Hillary Clinton je postala prva kandidatka, ki je svojo predsedniško kampanjo naznanila na spletu, Obama je ob pomoči interneta zbral največ denarja v zgodovini in se odzival na napade nasprotnikov, televizijska mreža CNN pa je skupaj z internetnim servisom YouTube organizirala debato, v kateri so kandidati obeh največjih strank odgovarjali na vprašanja volivcev,« je pojasnila Kvasova. Še pomembnejša je bila vloga spleta pri zagotavljanju vseprisotnosti kandidatov in vzdrževanju predvolilne napetosti, saj je kampanja trajala več kot leto dni. »Tradicionalni mediji ne morejo pokriti vsega, kandidati pa nimajo toliko denarja, da bi si več čas kupovali medijski prostor. Sodelovanje spletnih skupnostih je zato Obami omogočilo nenehno informiranje in vzdrževanje komunikacije z ljudmi po vsej državi,« je povedala Kvasova. Tako je lahko njegov štab vzdrževal pozornost medijev in volivcev, ki je potrebna za uspešno kampanjo. Tradicionalni mediji so redno objavljali novice in posnetke, ki so nastali v spletnih skupnostih, Obama pa je bil nenehno na očeh javnosti, zato si ni mogel privoščiti nobenih napak ali nerodnih besednih zdrsov.

Spletni strateg Vuk Ćosić, ki je zasnoval internetni kampanji slovenskega predsednika Danila Türka in stranke SD, je dodal, da internetno občinstvo v ZDA že predstavlja dovolj veliko kritično maso volivcev, da jo je treba jemati resno. »Politični strategi so doslej verjeli, da na svetovnem spletu živijo in delujejo nekakšni vesoljci. Obamov štab se je, nasprotno, zelo resno poglobil v demografijo in navade uporabnikov spleta, preden jih je pozval k sodelovanju,« je pojasnil Ćosić. Hkrati so se Obamovi svetovalci zavedali, da internet sam po sebi ne prinaša nikakršne konkurenčne prednosti, vendar lahko pomembno prispeva k rezultatu, če je spletna strategija prikrojena določenemu kandidatu in njegovi kampanji. Zato Obamove kampanje ni mogoče nekritično uporabiti kot recepta za prihodnje volilne zmage.

Mrtvilo na slovenskem političnem medmrežju

To so potrdile tudi nedavne slovenske parlamentarne (in predsedniške) volitve; pokazale so, da na obamovsko spletno mobilizacijo pri nas ne moremo računati, čeprav imamo na razpolago enake internetne in novomedijske tehnologije kot v ZDA. Ne le da so slovenski politični sistem, politična kultura in mentaliteta volivcev popolnoma neprimerljivi z ameriško, neprimerljivi so tudi predsedniški kandidati, saj med slovenskimi politiki doslej ni bilo osebe, ki bi znala svojo (morebitno) karizmo preliti tudi v svojo spletno prisotnost, ampak so kandidati takoj po zaključku kampanje zapravili tudi tisto, kar jim je med kampanjo uspelo zgraditi. »Lep negativni primer komuniciranja prek spleta je prikazal slovenski predsednik Türk, ki je po kampanji spletno komponento zreduciral na obvezni minimum, čeprav je bila to med kampanjo ena njegovih močnejših plati. Drugi primer spletne komunikacije brez pravega namena je bil poskus bivšega ministra za razvoj Žige Turka, ki naj bi na blogu Slovenija zbiral relevantna mnenja ljudi o vladnih uspehih, na koncu pa je vse skupaj pustil na hladnem, čeprav so na spletnem mestu jasno podani terminski okviri, znotraj katerih naj bi debata potekala,« je kritična Barbara Kvas. Enako velja tudi za druge predvolilne spletne projekte slovenskih politikov in parlamentarnih strank (denimo bloge), ki so takoj po volitvah – zamrli. »Poraženci za splet niso več motivirani, zmagovalci pa imajo druge opravke,« je mrtvilo komentiral Ćosić.

Za raziskovalce internetnega političnega komuniciranja zato ni zanimiva le Obamova spletna kampanja – ne nazadnje je Joe Trippi, strateg demokratskega predsedniškega kandidata Howarda Deana, že leta 2004 uporabil spletne skupnosti za zbiranje internetnih denarnih »mikroprispevkov« –, ampak tudi to, kako bo Obama uporabljal svetovni splet med mandatom in kaj se bo zgodilo s tesno povezano skupino ljudi, ki so ga podpirali in spremljali prek spleta. Od Obamovih prihodnjih potez bo tako odvisno, ali bo svetovni splet še naprej ostal v vlogi predvolilnega »vojnega orodja« ali pa mu bo uspelo postati tudi učinkovito »mirnodobno« politično orodje, je sklenila Kvasova.

Obama je bil na spletu uspešen, ker je bil tudi tam – Obama. Internet je le podprl njegovo celotno podobo, ki jo je sestavljal tudi jasen odnos do gospodarske krize, neuspešne vojne v Iraku, dolgega obdobja republikanske politike Georgea Busha in dejstvo, da so ga Američani prepoznali kot znanilca sprememb in nove politike. Zato je Obamova internetna kampanja predvsem opozorila na preprosto dejstvo, ki ga strategi in politiki radi pozabljajo – da volivcev ne nagovarja »tehnologija«, ampak kandidati.

»Zatreskana sem v Obamo!« poje privlačna mlada ženska, ki na svojem domačem videoposnetku zasanjano čeblja v telefon, nosi izzivalne majice s predvolilnimi slogani in v bikiniju poplesuje pred veliko fotografijo mladostnega ameriškega predsedniškega kandidata Baracka Obame. Neznano oboževalko, ki jo ameriški mediji poznajo kot »Obamovo dekle« (Obama Girl), si je na spletnem videoportalu Youtube doslej ogledalo že več kot 2,3 milijona obiskovalcev. Posnetka, ki je nastal za zabavo, ni predvidel ali naročil noben mojstrski volilni strateg.

Ameriške predsedniške volitve so za raziskovalce interneta in novih medijev tradicionalno nepogrešljiv dogodek. Domiselne rabe novih tehnologij, ki jih kandidatom priporočajo njihovi svetovalci, namreč pomenijo pravo kristalno kroglo, iz katere je mogoče prerokovati nove oblike političnega marketinga, ki se bodo v prihodnjih letih razširile po vsem svetu. Na predsedniških volitvah leta 2000 so se ameriški predsedniški kandidati prvič predstavili na premišljenih, sodobno oblikovanih spletnih straneh. Leta 2002 so se z internetnimi kampanjami spoznavali nekateri kongresniki in guvernerji. Leta 2004 pa je bil svetovni splet že nepogrešljivi del predsedniške volilne kampanje.

Politiki so nagovorili svoje volivce z vsemi tedanjimi »vročimi« internetnimi novostmi: e-poštnimi seznami, spletnimi dnevniki (blogi), orodji za spletno sodelovanje in prijaznimi rešitvami za učinkovito zbiranje denarnih prispevkov. Skoraj neznani demokratski kandidat Howard Dean, ki je imel pred začetkom kampanje 432 registriranih pristašev in približno 100.000 dolarjev na računu, je s pomočjo interneta pridobil več kot 640.000 podpornikov in z drobnimi internetnimi prispevki (od deset do sto dolarjev) zbral več denarja od vseh ostalih tekmecev. Alternativni viri novic (blogi, različna spletna mesta) so pritegnili prve odstotke rednih obiskovalcev in z razkritji predvolilnih afer dosegli naslovnice tradicionalnih medijev. Pomena internetnih občinstev so se tedaj zavedli tudi najbolj zadrti republikanski kandidati, vajeni dvoranskih nastopov in pošiljanja papirnih letakov po neelektronski pošti.

Predsedniška tekma 2008 bo zato še bistveno bolj internetna. Analitiki ameriškega raziskovalnega zavoda PEW ugotavljajo, da ima vseh 19 predsedniških kandidatov (osem demokratskih in enajst republikanskih) izdelane premišljene e-nastope, ki tudi tokrat upoštevajo (in sooblikujejo) ključne internetne trende. Predsedniški tekmeci izrabljajo svetovni splet za dialog z volivci in ga hkrati ponujajo kot platformo, na kateri se lahko srečujejo njihovi simpatizerji in izvajajo samostojne politične akcije – prireditve, shode in spletne kampanje. Skoraj vsi omogočajo spletno oddajanje denarnih prispevkov (Obama je z internetnimi mikroprispevki zbral tretjino vseh sredstev, doslej skoraj 18 milijonov dolarjev), prepričujejo državljane, naj se udeležijo volitev in se trudijo ustanavljati dejavne spletne skupnosti. Barack Obama tako »prijateljuje« z mladimi uporabniki interneta na družabnih spletiščih (Facebook, Myspace), Hillary Clinton je dejavna v navideznem računalniškem svetu (Second Life), prav vsi pa so že v dosedanjih predizborih ugotovili, kako neverjetno pomembna sestavina kampanje so postali – internetni videoposnetki.

Internetni svetovalci ameriških predsedniških kandidatov so se sicer zavedali, da so videoposnetki na internetu zelo uporabni. Posnetek kandidata je prepričljivejši od še tako dobro napisanega bloga, poleg tega je internetna slika bistveno cenejša od dragih televizijskih spotov. Niso se pa uspeli pripraviti na nepredvidljive videodogodke, kakršen je bil glasbeni spot Obamovega dekleta. Šaljivi posnetek se je izjemno hitro razširil med uporabniki interneta in dosegel tudi tiste, ki komaj vedo, da so prihodnje leto predsedniške volitve, in kdo je Barack Obama. Zaradi »televizičnosti« so ga predvajale vse nacionalne televizijske mreže, zato so ga videli (ali zanj slišali) tudi gledalci, ki interneta ne uporabljajo. Ker ti posnetki ne nastajajo znotraj institucionalnega političnopropagandnega sistema in nimajo vidnega naročnika, je skoraj nemogoče ugotoviti, kdo je avtor posnetka: ga je v resnici zagrešila navihana skupinica študentov, se v ozadju skrivajo škodoželjni politični nasprotniki ali pa ga je skrivoma naročil kar kandidatov volilni štab.

Obama je imel tokrat srečo, saj mu je »njegovo« dekle prineslo kar nekaj pozitivnih točk. Njegovima tekmecema Johnu Edwardsu in Johnu McCainu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Nekajminutni posnetek, na katerem si Edwards potrpežljivo ureja pričesko pred televizijskim nastopom, v ozadju pa igra skladbica »kako sem lep« (I feel pretty), je pošteno pokvaril njegovo javno podobo. Podobno so jo McCainu zagodle nepremišljene šale o bombardiranju Iraka, ki so zaokrožile po spletnih videoportalih in dosegle nacionalne televizijske programe. Njuna grenka izkušnja je prinesla kandidatom zelo dragoceno sporočilo: internetni doseg se je s pohodom videa bistveno povečal, zato se povečujejo tudi škode in koristi, ki jih prinaša internetna izpostavljenost.

Skoraj popoln nadzor nad »spoliranimi« televizijskimi nastopi, ki so ga bili politiki vajeni doslej, na internetu ni več mogoč. V predvolilne kampanje se lahko vključi vsakdo, kar bistveno spremeni tradicionalno delitev na prijatelje (prinašajo koristi) in sovražnike (delajo škodo), saj internetne skupnosti ne delujejo po načelih političnih taborov z jasno določljivimi, pragmatičnimi interesi. Če lahko verjamemo ameriški internetni kristalni krogli, bodo morali politiki po vsem zahodnem svetu čimprej spoznati, da zgolj tradicionalno obvladovanje medijev, nadzor nad vsebino in denar za nakup televizijskih minut ne bodo več mogli zagotoviti želene javne podobe. Zato bodo verjetno sledili zgledu Hillary Clinton, ki je imela na začetku kampanje težave z negativno nastrojenim anonimnim videospotom »Hillary 1984«, a se je pozneje celo sama odločila za nastop v internetni (samo)parodiji, kjer skupaj z možem Billom oponašata znano televizijsko mafijsko družino Sopranovih. Dostojanstveno prenašanje internetne kritike in ironije je namreč postalo pomembna veščina političnega preživetja, saj bodo nespodobni javni odzivi ali celo preganjanje internetnih kritikov v prihodnosti zanesljivo pomenili politični samomor.

Se lahko iz ameriških volitev navdihujejo tudi nadebudna slovenska »Obamova dekleta«? Bojim se, da bodo morala namesto svežih internetnih volilnih trendov previdno spoznavati pretekle prigode dobrega vojaka Švejka, ki jih je pred več kot osemdesetimi leti popisal češki satirik Jaroslav Hašek. Švejk je med drugim povedal tudi zgodbo o gostilničarju, ki ga je tajni agent avstroogrske cesarske policije pobaral, zakaj v gostilni nima obešene cesarjeve slike. Ko mu je gostilničar prostodušno priznal, da jo je »umaknil, ker so po njej srale muhe«, je policist nesrečnika takoj aretiral zaradi žalitve vladarjevega lika in dela. V deželi, kjer veliko pomembnih mest v medijih, gospodarstvu in politiki zasedajo duhovni nasledniki prizadevnih avstroogrskih varuhov vladarjeve podobe, se morata še tako nedolžna javna kritika in ironija obnašati podobno kot v Švejkovih časih – ponikniti v medvrstičju. Tudi na demokratičnem in odprtem internetu.

(Sobotna priloga Dela, 21. julij 2007)

Sprehajal se je med vsebinami, ki jih je ustvarjalo več kot sto milijonov kitajskih uporabnikov interneta, spoznaval internetne oporečnike, ki so se spretno izogibali policiji in opazoval, kako je svobodni novi splet razkrajal partijski monopol nad informacijami.

Kitajska izkušnja je Kristofa tako prevzela, da je prispevek sklenil z napovedjo  neizogibnega konca komunistične partije. Internet je po njegovem mnenju pridobil vlogo psa čuvaja, ki jo imajo v zahodnem svetu množični mediji. Kitajska bo zato doživela usodo Južne Koreje, Čila in Tajske, kjer je bujna gospodarska rast ustvarila izobražen srednji razred, dovzeten za zahodnjaške vrednote: svobodo izražanja, pravico do poštenega sojenja in večstrankarsko demokracijo. Podobno navdušeni so bili številni Kristofovi sodobniki – denimo novinar in publicist Thomas Friedman ter nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton – ki so na svojih potovanjih preštevali neštete šanghajske kiberkavarne in občudovali hiter razmah širokopasovne internetne infrastrukture. Tudi oni so v razvijajočem se kitajskem internetnem ekosistemu videli neizmeren demokratičen potencial.

Je komunistična partija z izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in spodbujanjem odpiranja kiberkavarn res lahkomiselno ustvarila svojega prihodnjega krvnika? Internetne tehnologije, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na zahodu spodbudile globalno povezovanje znanja, sodelovanje običajnih uporabnikov pri nastanku medijskih vsebin in neovirano širjenje tipkane besede, je mogoče enako učinkovito uporabiti tudi za drugačne namene. V govorih kitajskih političnih predstavnikov na mednarodnih telekomunikacijskih konferencah ni težko zaznati neprikrite imperialistične retorike, v kateri ima internet zelo pomembno vlogo. Kitajsko vodstvo se zelo dobro zaveda, da brez sodobne telekomunikacijske infrastrukture ne bodo mogli vzdrževati sedanje dvomestne gospodarske rasti. Milijarda povezanih državljanov pomeni izjemno priložnost za razvoj trgovine, bančništva, izobraževanja in visoke tehnologije. Kitajska telekomunikacijska podjetja so v nekaj letih pridobila na stotine milijonov uporabnikov mobilne telefonije in interneta, zaradi katerih se prebijajo med kapitalsko najmočnejše telekome na svetu, pripravljene na globalno širitev.

Hkrati komunikacijske tehnologije omogočajo postavitev izjemno učinkovitega sistema za nadzor državljanov in izgradnjo zaprtih komunikacijskih omrežij, v katerih ima partija skoraj popoln pregled nad vsebinami, ki se po njih pretakajo. Idealistične članke o dosežkih kitajskih internetnih disidentov zato nadomeščajo drugačne zgodbe. V njih nastopajo globalne tehnološke korporacije (Cisco, EMC, Oracle, IBM), ki za kitajsko policijo postavljajo informacijske sisteme za hitro odkrivanje neželenih spletnih vsebin in upravljanje nadzornih sistemov. Ker Google, Yahoo in Microsoft niso pripravljeni tvegati izgona s kitajskega trga, kitajskim oblastem pomagajo izslediti kiberoporečnike, ki uporabljajo njihove storitve, in v svojih iskalnikih filtrirajo pojme, ki napeljujejo na religijo, neodvisnost Tibeta in Tajske, demokracijo ali človekove pravice. Veliki kitajski »požarni zid« je postal izjemno učinkovit elektronski cenzor, ki mu za vsak primer pomaga še na tisoče človeških parov oči, zadolženih za brisanje neprimernih pojmov z interneta in blokado tujih spletnih strani. Uporabniki kiberkavarn morajo pokazati osebne dokumente in se registrirati, kontrola nad (državnimi) internetnimi priključki pa je skoraj popolna.

Prav tako ni mogoče trditi, da se partija ne zaveda medijskih potencialov svetovnega spleta. Ko so ameriška letala med Natovim bombardiranjem Beograda zadela kitajsko veleposlaništvo in je japonska vlada leta 2005 potrdila zgodovinske učbenike, v katerih so japonske čete med drugo svetovno vojno postavljene v vlogo osvoboditeljev, so se po številnih kitajskih mestih razvnele množične demonstracije. Pozneje se je izkazalo, da so kitajska internetna čustva izdatno podžigali provladni blogerji in administratorji internetnih klepetalnic, ki so podpihovali kitajski nacionalizem in še spodbujali proteste. Njihova dejavnost ni bila naključna, saj kitajske oblasti spretno izrabljajo moč »državljanskih« internetnih medijev za prikrite propagandne akcije, v katerih odvračajo pozornost od domačih težav in spodkopavajo zaupanje v verodostojnost in neodvisnost internetnih piscev.

Kitajski primer zelo nazorno pokaže, da dobrohotni internet, kakršnega smo spoznali na zahodu, ni nekaj univerzalnega, ampak pomeni le eno izmed možnih uporab globalnih komunikacijskih omrežij. Zato bi bilo zmotno trditi, da se kitajska komunistična partija ne zaveda možnosti, ki jih ponuja internet ali jih zatira. Le njeni načini uporabe ne ustrezajo predstavam naivnega ameriškega tehnološkega determinizma, ki še vedno prevladuje v številnih novinarskih, publicističnih in strokovnih prispevkih o internetnih fenomenih.

Mit o brezmejnosti kibersveta

To Idealistično zahodnjaško razumevanje interneta izvira z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, pojasnjujeta ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls the Internet – Illusions of a Borderless World. Takrat so se v ZDA pojavili prvi vplivni raziskovalci internetnih prostranstev (med njimi Julian Dibbel, novinar New Yorkerja in Village Voica ter John Perry Barlow, kolumnist revije Wired in ustanovitelj organizacije Electronic Frontier Fundation), ki so v svojih internetnih potopisih slikali podobe deviškega kibernetsveta, v katerem so naseljenci živeli v miru, brez omejujočih družbenih predpisov in vmešavanja nacionalnih držav. Ti zgodnji avtorji so v razprave o internetu vnesli romantično podobo ameriškega divjega zahoda, hipijevsko hrepenenje po padcu oblastnikov in vizijo post-teritorialne družbene ureditve, saj je nova tehnologija omogočala svobodno izbiro identitet. Ker so se lahko kibernaseljenci ločili od svojih fizičnih teles – spola, starosti in kraja bivanja –, bodo na internetu prvič v zgodovini človeštva nastale popolnoma osvobojene in svobodne skupnosti, ki jih vlade fizičnega sveta ne bodo mogle nadzorovati, je trdil Dibbel.

Avtorji zgodnjih internetnih utopij pa niso mogli predvideti posledic, ki jih je v naslednjih letih prinesla komercializacija interneta. V devetdesetih letih so internet naseljevali inženirji, akademiki in drugi internetniki, ki na svetovnem spletu niso kupovali knjig in rezervirali letalskih vozovnic. Vlade nacionalnih držav interneta še niso videle kot pomembne gospodarske in strateške dobrine, na kateri se bosta razmahnila globalna trgovina in elektronsko bančništvo. Medijska in telekomunikacijska industrija nista slutili, da bo postal internet glavno distribucijsko sredstvo za sliko, zvok, telefonske pogovore, elektronsko pošto in ostale oblike komunikacije. O kiberkriminalu, elektronskih prevarah, pedofiliji, piratstvu, terorističnih organizacijah in državnem velikem bratu so razmišljali le redki pisci znanstvene fantastike, saj tehnologija še ni omogočala odkrivanja lokacije in vsebine komunikacije v realnem času. Lastništva telekomunikacijske infrastrukture in avtorske zaščite računalniškega programja ni problematiziral skoraj nihče, saj so med programerji prevladovali nedobičkarski računalniški inženirji iz akademskih okolij, internet pa bil še nekakšen neškodljiv parazit na telefonskih omrežjih velikih in okornih telekomov.

Razmah elektronskega podjetništva in množičnost uporaba interneta sta temeljito spodkopali Dibblove in Barlowove teze o učinkovitem samoupravljanju kiberskupnosti. Kupec, ki je na svetovnem spletu kupil izdelek, je zahteval varstvo in uveljavitev potrošniških pravic – garancijo in reklamacijo. Trgovci so kmalu spoznali, da veljajo v elektronskem poslovanju zelo podobna pravila kot pri klasični trgovini, saj so lokalni dobavitelji, učinkovita logistika in pravna zaščita poslovanja pomembni tudi na globalnem, navidez brezmejnem trgu. Banke in izdajatelji kreditnih kartic so zaradi vse pogostejših elektronskih goljufij spodbudili razvoj posebnih varnostnih tehnologij, ki so povečale sledljivost uporabnikov elektronskih plačilnih sredstev. Mobilna telefonija in internet sta tradicionalnim telekomom odškrtnila velik del prihodkov iz prenosa govora, zato so morala njihova vodstva poiskati nove načine, kako zaračunavati uporabo »brezplačnih« internetnih storitev. Globalna internetna podjetja pa so dokončno uvidela, da nacionalne države še zdaleč niso tako nemočne pri uveljavljanju svojih nacionalnih interesov kot so predvidevali preroki globalizacije.

Pomena političnih meja niso občutili le predstavniki ameriških nadnacionalk, ki so hotele odpreti svoja predstavništva na Kitajskem. Microsoft in Yahoo sta se morala že nekajkrat ukloniti zahtevam držav evropske skupnosti, ki so presodile, da so njune poslovne prakse v nasprotju z evropskimi zakoni in predpisi. Ko je Microsoft predstavil svoj elektronski potni list (Microsoft Passport), je moral sprejeti strožja evropska pravila o varstvu osebnih podatkov, če ga je hotel uporabljati v Evropi, evropska komisija pa ga je že večkrat kaznovala zaradi protikonkurenčnega obnašanja. Yahoo pa je moral zaradi protestov Francije s svoje spletne dražbe umakniti neonacistične simbole in zbirateljske primerke SS-ovskih uniform, kosov orožja ter spominkov iz koncentracijskih taborišč. Čeprav se je vodstvo Yahooja hkrati sklicevalo na teritorialno neomejenost interneta in dejstvo, da francoski zakoni ne veljajo za ameriško podjetje, so morali po odločbi francoskega sodišča bodisi odstraniti sporne izdelke, ali pa onemogočiti francoskim uporabnikom dostop do tovrstnih dražb. V nasprotnem primeru bi jih doletela zaplemba lokalnih strežnikov na evropskih tleh in visoke kazni za vodstvo Yahoojeve francoske podružnice. Kljub negodovanju nad odločitvijo francoskega sodišča se je Yahoo na koncu uklonil: absolutna svoboda internetnega izražanja, na katero so se sprva sklicevali, je pragmatično popustila argumentom poslovnega interesa.

Primer Francije proti Yahooju je bil prelomen tudi zato, ker je sodišče prvič stavilo na uporabnost tehnoloških rešitev za določanje lokacije internetnih uporabnikov in (teritorialno) omejitev dostopa do spornih vsebin ali storitev. Učinkovite lokacijske tehnologije, ki v obdobju zgodnjih internetnih teoretikov še niso obstajale, so še dodatno razblinile napovedi o popolni ločitvi fizičnega in elektronskega sveta. Povezave med obema svetovoma so namreč še kako trdne. Ponudniki telekomunikacijskih storitev ne obstajajo v nekem abstraktnem kiberprostoru, ampak so konkretne pravne osebe s fizično lastnino, infrastrukturo, lastniki in zaposlenimi. Imetnik kreditne kartice ima odprt račun v določeni banki in plačuje davke določeni državi. Pobeg na tuje strežnike ne pomaga vedno, saj si lahko vse manj držav privošči spore z globalnimi gospodarskimi velesilami in nespoštovanje mednarodne zakonodaje. Kljub dejstvu, da bodo vedno obstajali načini, kako se izogniti geografskim omejitvam in elektronskim ušesom države (strežniki proxy, omrežja tor), pa bo po njih posegal le zanemarljiv delež uporabnikov. Ostali se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da bo tudi internet obvladovalo načelo »dovolj dobrega« nadzora, ki ga države uveljavljajo na drugih področjih življenja in delovanja.

Totalitarni režimi in nacionalne države pa niso edini potencialni nadzorniki interneta. Poslovni interes telekomunikacijskih in medijskih podjetji lahko postane enako mogočen cenzor. Le da je pri svojem dejanju precej bolj prikrit.

Nevtralnost interneta in koncentracija lastništva

V začetku junija 2006 je predstavniški dom ameriškega kongresa odločno zavrnil pobudo zagovornikov internetne nevtralnosti, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj ves internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil so tedaj zatrdili, da bodo začela telekomunikacijska podjetja postopoma ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila rabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, blogerji ne bi mogli več zastonj objavljati svojih besedil, gosto poseljene brezplačne spletne skupnosti (MySpace) in servisi za izmenjavo videoposnetkov (YouTube) pa bi propadle zaradi visokih stroškov prenosa podatkov ali nezanesljivega delovanja.

Načelo internetne nevtralnosti je ena ključnih sestavin, zaradi katere so internetni ideologi verjeli, da sta »svobodnost« in »demokratičnost« vpisani v samo tehnološko bistvo svetovnega spleta. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči povezavo med računalniki, ki uporabljajo univerzalne komunikacijske protokole. Nevtralni internet zato enakovredno obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali piratsko glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest načeloma ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne infrastrukture. Odprtost, ki je omogočala vedno nove načine uporabe interneta, pa ima tudi temno plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri bi bila osebna vozila v bistveno slabšem položaju, so postali zagovorniki internetne nevtralnosti previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to možnost zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voice-over-IP ali voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Kanadski operater Telius je tako leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto, veliki kitajski elektronski cenzorski sistem pa iz internetnega prometa sproti izloča prepovedane vsebine in samodejno odkriva nove kršitelje.

Opustitev načela internetne nevtralnosti bi bilo zelo tvegano, saj zaradi poslovnih povezovanj med telekomunikacijsko in medijsko industrijo nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati. Nadnacionalna medijska podjetja (News Corporation, Sony, Bertelsmann, Viacom, RTL …), ki obvladujejo velik del industrije vsebin (televizijske postaje, glasbene založbe, filmske studie), vstopajo na področje novih medijev in kupujejo uspešne internetne projekte. Iskalniški in oglaševalski velikan Google se ozira po tradicionalnih medijskih podjetjih, telekomunikacijski operaterji pa združujejo kabelska, optična in brezžična omrežja. Čeprav lahko taka podjetja pridobijo skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine ter hkrati obvladujejo še vse oblike dostopa, na posledice tovrstnega lastniškega prepletanja opozarjajo le redki medijski analitiki in nevladna združenja – tudi zato, ker dosedanje študije o posledicah koncentracije medijskega lastništva niso upoštevale vse večje vloge telekomunikacijske industrije in internetnih podjetij na medijski prostor.

Še več. Ker telekomunikacijska podjetja omogočajo razmeroma poceni internetne povezave velikemu delu ameriškega, evropskega in azijskega prebivalstva, lahko internetni uporabniki na svetovnem spletu pridno objavljajo svoje izdelke: videoposnetke, bloge, klepetalnice in druge novomedijske vsebine. Zagovorniki medijske deregulacije, denimo nekdanji direktor ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC Michael Powell, zato vse pogosteje navajajo njihove medijske glasove kot dokaz, da medijska podjetja in države nimajo več nekdanjih monopolov nad vsebinami. Ker naj bi internet sam od sebe prinašal pluralen medijski prostor, regulacija medijskega lastništva in predpisovanje deležev nekomercialnih vsebin ni več potrebno. Vprašanju, ali lahko osamljeni kitajski ali ameriški blogerji tudi v resnici tekmujejo s komunistično partijo ali nacionalno televizijsko mrežo, se zagovorniki deregulacije previdno izognejo. Prav tako idealistični internetni potopisci, kakršna sta Kristof in Friedman.

Internet je v zadnjem desetletju nedvomno postal ena najmočnejših globalizacijskih tehnologij, ki je bistveno olajšala globalen prenos znanja, kapitala, blaga in storitev. Hkrati je, podobno kot pred njim telegraf, telefon, radio in televizija, dramatično povečal hitrost in količino prenosa informacij ter prinesel številne družbene in organizacijske spremembe. Vendar pa – v nasprotju s pričakovanji internetnih teoretikov in globalistov – ni odpravil nacionalne države, izbrisal političnih mej ali bistveno spremenil obstoječih družbenih razmerij. Zato bodo morali prihodnji raziskovalci interneta opustiti zmotne kiberutopistične teze ter se posvetiti konkretnim ekonomskim, pravnim in kulturnim okvirom, v katerih delujejo internetna in druga podjetja. Le tako bomo lahko razumeli, kdo nadzoruje navidezno svobodni internet in kaj to pomeni za njegov prihodnji razvoj.

(Prva objava: Emzin, Maj 2007)

Related articles by Zemanta

• Google’s Tortured History With China (battellemedia.com)
• Week in review: Google slams China censorship (news.cnet.com)