Kolegici – prav tako tudi učiteljici angleščine – sta imeli podobne težave. Dijaki so obdani z angleškim jezikom že skoraj od rojstva, saj angleščina ne prevladuje le v medijskih vsebinah in zabavni glasbi, temveč tudi na svetovnem spletu in v računalniških igrah. Angleščine so vajeni s počitnic in poletnih šol v tujini, razumejo večino besedil in se znajo tekoče sporazumevati. Učitelji zato v razredih vse teže ohranjajo učiteljsko avtoriteto in upravičujejo svojo vlogo posredovalcev znanja – sploh tisti, ki so se svoje angleščine naučili pred desetletji.

Učiteljske kolegice so imele za delo s »prepametnimi« dijaki zelo različne predloge. Daleč najučinkovitejša motivacijska metoda je bila grožnja z maturo, ki je postala glavni in pogosto edini argument, zakaj je treba predelati določeno besedišče ali se naučiti neke slovnične strukture. Med alternativnimi oblikami discipliniranja pa se je znašlo še sestavljanje kontrolnih nalog, v katerih ne manjkajo redke besede in eksotične jezikovne zanke, ki bi jih prepoznali kvečjemu študenti angleškega jezika – pač zato, da bi dijake vzgojno opomnili, kako omejeno je v resnici njihovo znanje.

Čeprav naključnega pogovora treh srednješolskih učiteljic angleščine ni mogoče posplošiti na celoten učiteljski poklic, njihova razmišljanja opozarjajo na zelo nenavaden odnos do znanja, ki ga je mogoče srečati v vseh plasteh slovenske družbe. Ugotovitev, da dijaki poznajo veliko besed in se v tujem jeziku sporazumevajo brez večjih težav, ni nekaj pozitivnega. Nasprotno. Novo znanje izziva ustaljene delovne metode in tradicionalno učiteljsko avtoriteto ter se sprašuje o smiselnosti vsebin iz maturitetnega kataloga, zato je treba dijake z načrtnim iskanjem neznanja čim prej postaviti na trda srednješolska tla. Po drugi strani pa je lahko predstava o dobrem znanju angleščine med današnjimi dijaki, ki nekatere učitelje navdaja z občutkom ogroženosti ali celo odvečnosti, močno pretirana.

Kompetentna raba jezika ne pomeni le praktičnega sporazumevanja, ampak vsebuje tudi druge pomembne veščine, ki jih ni mogoče pobrati s televizije, svetovnega spleta in počitniških klepetov s tujimi sovrstniki. Spoznavanje slovnice zahteva veliko sistematičnega učenja in vaje, prav tako pridobivanje bralnih strategij, zmožnost pisnega izražanja ali občutek za družbene in kulturne jezikovne odtenke. Prepričanje mladih uporabnikov angleščine, da se je mogoče tudi brez omenjenih veščin »vse zmenit«, v praksi pogosto zdrži. Vendar se za njihovo uporabniško samozadostnostjo praviloma skriva zelo pomanjkljivo znanje, ki se ga mladi govorci niti ne zavedajo. Prav tako ne sistem, v katerem se šolajo.

Odnos šolstva do angleščine je namreč zelo podoben odnosu družbe do nekega drugega področja, ki je z angleščino skoraj neločljivo povezano – z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami. Tudi raba novih elektronskih orodij velja za nekakšno naravno veščino mladih uporabnikov, ki si ne znajo več predstavljati sveta brez mobilnih telefonov, facebooka in wikipedie. Njihovo lahkotno sprejemanje novih tehnologij vzbuja tako spoštovanje kot strah. Nekritično jim pripisujemo skoraj neverjetne sposobnosti pridobivanja informacij in ustvarjalne rabe digitalnih vsebin, kar nas bo po mnenju nekaterih vplivnih evropolitikov že v prihodnjih generacijah popeljalo v »družbo znanja« in »kreativne ekonomije«. Po drugi strani pa jih pokroviteljsko obravnavamo kot pasivna in nemočna bitja, ki jih je treba obvarovati pred nevarnostmi spletnih prostranstev, denimo nasilnimi računalniškimi igrami, spletnim kriminalom in spolnostjo.

Obe skrajnosti – moralna panika in neupravičeno visoka pričakovanja – zato še vedno zaznamujeta večino debat o mladih uporabnikih tehnologij, čeprav dosedanje raziskave njihovih navad ne ponujajo tako preprostih sklepov. Mladi uporabniki niso tako nemočni, kot se bojijo njihovi varuhi, saj znajo dobro prepoznavati spletne prevare in nenavadno obnašanje na družabnih omrežjih. Nasilne računalniške igre ne spodbujajo nujno nasilnega obnašanja mladih igričarjev, saj večina ljudi zmore ločevati med igro in resničnostjo ter ohraniti nadzor nad agresivnostjo. Internetne dejavnosti lahko povzročajo zasvojenost, vendar sta tako zasvojenost kot nasilje kompleksna pojava, ki nista odvisna predvsem od novih tehnologij, temveč sta neločljivo povezana z družbenim ozadjem in psihološkimi lastnostmi vsakega posameznika.

Enako neutemeljeno je prepričanje, da sta uporaba googla pri pisanju seminarskih nalog in preživljanje prostega časa na facebooku kompetentna raba novih tehnologij. Varuhi zasebnosti opozarjajo, da mladi lahkomiselno objavljajo skoraj vse svoje zasebne podatke na komercialnih družabnih omrežjih, saj niti ne pomislijo, da je praktično vse, kar objavijo, javno dostopno – za zmerom. Raziskava britanske nacionalne knjižnice, ki je pred dvema letoma ugotavljala bralne navade »generacije google«, je pokazala, da so mladi sicer spretnejši pri uporabi elektronskih orodij, vendar imajo velike težave pri vrednotenju in razumevanju pridobljenih informacij. Njihovo iskanje se večinoma ustavi na prvi strani googlovih zadetkov, kjer prevladujejo gesla iz wikipedie in naključni blogerski zapisi, zato se le redko potrudijo pribrskati do strokovnih člankov in drugega gradiva, ki ga googlovi iskalni algoritmi spregledajo.

Podobno zgovorno je pritoževanje številnih delodajalcev, da v množici študentov računalništva in informatike vse teže najdejo dobre programerje, ki bi znali samostojno reševati zahtevne probleme in zasnovati zanesljive računalniške programe, saj programiranje zahteva poglobljeno poznavanje programskih jezikov in njihove uporabe. Te globine pa mladi programerji kljub vešči uporabi novih tehnologij ne pridobijo, ker na svetovnem spletu najdejo dovolj že napisanih programskih vrstic, da lahko s kopiranjem in lepljenjem sestavijo programe, ki »dovolj dobro« delujejo. Táko dovolj dobro programiranje je podobno znanju angleščine, s katerim se je mogoče »vse zmenit«. V praksi sicer omogoča določene rezultate, hkrati pa prikriva zmes neznanja in samozadostnosti, zaradi katere mladi pogosto niso več sposobni izpolnjevati meril, ki jih zahtevata resno raziskovalno delo in študij. Ali se zavedati vsaj delčka družbenih, političnih in ekonomskih razsežnosti novih tehnologij: elektronskega nadzora, komercializacije zasebne komunikacije in izrabljanja njihovega neplačanega dela za ustvarjanje milijardnih dolarskih prihodkov.

Načrtovalcev izobraževalnega sistema in učiteljev zato ne bi smelo skrbeti predvsem vprašanje, kako dijake in študente z iskanjem neznanja disciplinirati k pridnemu opravljanju izpitov ali maturitetnim pripravam. Prav tako se nima smisla prepuščati malodušju, da jezikovno in tehnološko razgledani mladini ni mogoče ponuditi ničesar koristnega. Mladi v današnjem kompleksnem in spremenljivem svetu potrebujejo več učiteljske pozornosti in usmerjanja kot kadarkoli, saj sami ne morejo realno ovrednotiti svojega znanja ali kritično pogledati na stvari, ki se jim zdijo tako samoumevne kot angleščina in nove tehnologije. Vendar bi se morali učitelji najprej odreči vlogam posredovalcev starega znanja in maturitetnih trenerjev, saj neživljenjski učni programi in poučevanje v imenu nekega formalnega preverjanja znanja še krepijo občutke mladih, da je učenje zanje nekoristno ali celo nesmiselno. Namesto tega bi morali učitelji postati mentorji, ki znajo prepoznavati in spodbujati sposobnosti učencev, jih opozarjati na njihove morebitne pomanjkljivosti ter jim pokazati, kako se znajti v navideznem informacijskem preobilju.

Vprašanje je le, ali si lahko učitelji v sedanjem šolskem sistemu sploh privoščijo mentorsko delo. Tudi če bi hoteli.

(Sobotna priloga Dela, 4. september 2010)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. julij 2010, foto Uroš Hočevar

Razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte narediti zanimive

Medijsko odmevni mladinski protesti zato ne sprožijo le običajne mešanice zgražanja, sočustvovanja in moralne panike, temveč razburkajo tudi področje mladinske politike. Politiki, državni sekretarji in evropski uradniki začnejo iskati vzroke za nemire, pregledovati statistične podatke o nezaposlenosti mladih, preštevati tiste, ki prekinejo šolanje, ter izračunavati, koliko škode bo nezaposlena in nemotivirana mladina v prihodnjih desetletjih povzročila nacionalnemu gospodarstvu. Nato se lotijo naročanja raziskav, ki bi jim povedale, zakaj mladi podaljšujejo študij, bivajo pri starših in se ne zanimajo za politiko, poleg tega pa še predlagale hitre in praktične ukrepe za reševanje »mladinskega problema«.

Taki pristopi so praviloma neuspešni, ker mladino obravnavajo kot težavo ali – v zadnjem času – kot neizrabljen človeški vir. Vendar politični odločevalci pri tem pozabljajo, da mladi niso nekakšna enotna statistična kategorija, ampak zelo raznolika skupina posameznikov, ki se poskušajo v družbi znajti, kot najbolje znajo in zmorejo, je povedal raziskovalec mladine Andreas Walther z univerze v Tübingenu. Preživetvene strategije, motivi in življenjske odločitve mladih pa so zelo odvisni od okolja, v katerem živijo, zato nobena, še tako obsežna vseevropska raziskava mladine ne more podati univerzalnega recepta, kako zasnovati uspešno mladinsko politiko. Lahko nas kvečjemu opomni, kako kompleksen družben problem poskušamo razumeti in kako varljivo je mlade presojati po svoji podobi, je dodal Walther.

V zadnjih letih ste bili vključeni v večino največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine. Ali lahko iz njih sklepate, kako evropske ustanove, ki plačujejo te projekte, razumejo mladinsko politiko?

To je mogoče videti že iz razpisov, ki jih pripravljajo nacionalne in evropske ustanove. Mlade najpogosteje obravnavajo kot del trga delovne sile – včasih kot problem, drugič kot priložnost, odvisno od trenutne politične retorike. Pred leti smo se ukvarjali predvsem z odpravljanjem gospodarske škode in stroškov, ki jo državi povzroča brezposelnost mladih, danes pa razmišljamo, kako z motiviranjem, spremembami izobraževalnega sistema in boljšim upravljanjem človeških virov izrabiti človeški kapital, ki se skriva v mladih, da bi pospešili gospodarsko rast (nasmešek). Vsi ti projekti so zelo instrumentalni. Njihov glavni namen je priskrbeti podatke, s katerimi bi lahko politiki in evropski uradniki utemeljili svoje gospodarske, socialne in izobraževalne politike.

In ustvarili vtis, da ne gre za politične, temveč za strokovne odločitve?

Če politika domnevno temelji na znanstvenih dejstvih, se prikrije njen status politike in s tem potreba po družbenem konsenzu. Vzemiva konkreten primer. V Nemčiji je pred leti veliko razburjenja povzročila novica, da so se naši dijaki uvrstili zelo nizko na primerjalni lestvici Pisa, s katero je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ugotavljala njihovo »pripravljenost na prihodnje izzive«. Nemške politike ni zbodla le slaba uvrstitev – in s tem klofuta nemškemu izobraževalnemu sistemu –, ampak tudi opozorilo OECD, da dodatnih dvajset točk na Pisi v prihodnjih dvajsetih letih pomeni za 200 milijard dolarjev več prihodka v nemški ekonomiji in na desettisoče ustvarjenih delovnih mest. Številke govorim na pamet, ampak tak je bil glavni argument, zaradi katerega je Nemčija svoje izobraževalne reforme skoraj v celoti podredila enemu samemu cilju: izboljšati uvrstitev nemških dijakov na Pisi.

Čeprav je s tem izobraževalni sistem postal le sredstvo za doseganje čim boljših rezultatov na neki primerjalni lestvici?

Oziroma za doseganje izobraževalnih standardov, ki jih predpisuje ta lestvica, čeprav ni bilo skoraj nobene širše debate, kakšni so zares ti standardi in kakšne izobraževalne cilje poskušajo doseči. Nikakor ne trdim, da bi se morali mladi učiti iste vsebine in po enakih metodah kot pred dvajsetimi leti, a je vseeno zgovorno, da se nemški družbi ni zdelo potrebno pogovoriti, kakšni naj bodo cilji izobraževalnega procesa in kakšna naj bo nova vloga učiteljev in učencev, ampak je preprosto popustila pritiskom domnevnih ekonomskih argumentov.

Domnevnih?

Domnevnih zato, ker so pisci teh reform pri izbiri ekonomskih argumentov premalo kritični. Ti dokumenti nastajajo nekako takole: mlajši državni ali evropski uradnik, ki mora čim hitreje pripraviti določeno strategijo, povpraša inštitute in druge raziskovalne ustanove, ali poznajo »kako raziskavo«, ki bi analizirala gospodarske posledice nedokončane izobrazbe – mladih, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne dokončajo šolanja ali so izločeni iz izobraževalnega sistema. Raziskovalci malo pomislijo in mu – zgolj informativno – pošljejo povezavo na neko ameriško raziskavo, ki je izračunala, da bo vsak mladostnik, ki ne bo zaključil šolanja, potencialno obremenil državo za več kot pol milijona dolarjev – ker da je večja verjetnost, da bo postal kriminalec, kar bo zahtevalo več policije na ulicah, večje stroške zapora in rehabilitacije … Že v naslednjem koraku pa se lahko zgodi, da postane ta študija uraden del nemške ali celo evropske izobraževalne strategije, čeprav je morda v našem prostoru čisto neuporabna. Poleg tega ni jasno, kaj nam rezultati take študije sploh povedo. Bomo poskušali otroke za vsako ceno obdržati v šolah, da nam ne bo treba nekoč plačati tega pol milijona dolarjev? Malo karikiram, vendar veliko strategij in politik dejansko nastane tako.

Zakaj so postale številke tako pomembne tudi na področjih, ki nekoč niso bila tako očitno izpostavljena ekonomskim izračunom – izobraževanja, kulture, zdravstva …?

Zato, ker je treba nekako prepričati finančne ministre, naj tem področjem namenijo več proračunskega denarja (nasmešek). Taka strategija pa je dvorezna. Izobraževanje, denimo, bo morda res dobilo več proračunskega denarja, vendar se bo hkrati okrepila tudi teža vprašljivih ekonomskih argumentov.

Se niste na to dvorezno strategijo prilagodili tudi raziskovalci? V enem največjih evropskih mladinskih raziskovalnih projektov Goete, pri katerem sodelujete tudi sami, boste poskušal ugotoviti, kako lahko evropski izobraževalni sistemi pripomorejo h gradnji »družbe znanja« – kar je značilna ekonomistična politična puhlica.

Raziskovalci smo v precej nehvaležnem položaju. Ves čas moramo iskati načine, kako priti do denarja, da bomo sploh lahko kaj raziskovali, hkrati pa poskušamo znotraj teh ozkih okvirov ohraniti nekaj raziskovalne kritičnosti in oblikovati naše projekte tako, da ne bomo zgolj pridobivali podatkov, s katerimi bodo naročniki znanstveno utemeljevali svoje gospodarske, izobraževalne in socialne politike. Ko spoznaš pravila igre, ugotoviš, da teh možnosti na srečo niti ni tako malo. Zato je mogoče z nekaj spretnosti v večino projektov vključiti tudi kvalitativne raziskave, ki poskušajo ugotoviti, kako zares živijo mladi, kako se spoprijemajo z izzivi in kaj ob tem razmišljajo.Sploh pri vseevropskih projektih.

Čeprav veljajo evropski projekti za izjemno birokratske?

Evropski projekti ponujajo bistveno več raziskovalnih možnosti, kot se morda zdi ob branju njihovih zapletenih razpisnih dokumentacij. V Nemčiji lahko večinoma prijavim le projekte, pri katerih že vnaprej vem, kakšni morajo biti rezultati, saj znajo moji ocenjevalci le tako ugotoviti, ali je bil projekt »uspešen«. Hkrati imam za nemške projekte vedno občutek, da so namenjeni predvsem reprodukciji nemške znanstvene skupnosti, ki odloča, kaj je prava znanost in kdo si bo razdelil nacionalne raziskovalne projekte. Na ravni EU je veliko težje izvajati tak nadzor, saj birokracija v evroorganih ni tako homogena kot tista v nacionalnih državah. Evrokrati so namreč zelo nenavadna zmes skrajnega neoliberalizma, iskrene socialno-demokratske miselnosti in želje po reševanju sveta (nasmešek).

Kako se v sistemu, kakršnega opisujete, izognete cinizmu?

Razlogov za cinizem res ne manjka. Če pomislim, kako je treba oblikovati projekte, da pridobijo raziskovalni denar, kdo jih bo ocenjeval in kakšni bodo njihovi dejanski učinki, se je težko izogniti ciničnim razmišljanjem o našem početju. Naše možnosti, da bi kot raziskovalci vplivali na mladinsko politiko, so izjemno omejene. V praksi smo lahko zadovoljni že s tem, da se naše ugotovitve znajdejo v kakem strateškem dokumentu – čeprav v napačnem kontekstu in brez posebne možnosti, da bi jih kdo upošteval. Vendar se cinizmu za zdaj uspešno upiram, saj doživljam pri delu tudi veliko malih zmag. Morda se sliši nenavadno, ampak zame je velik užitek, ko razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte kljub vsem omejitvam preoblikovati v nekaj zanimivega, kar bo morda pritegnilo zagnane raziskovalce iz vse Evrope, pomagalo mlademu raziskovalcu, da se uveljavi, in me naučilo nekaj novega o življenju evropske mladine. Čeprav sem zelo kritičen do motivov in načinov, kako politika financira in uporablja mladinske raziskave, še vedno verjamem, da je brez teh raziskav nemogoče oblikovati uspešno mladinsko politiko.

Kaj je za vas uspešna mladinska politika?

Moja osebna definicija je zelo preprosta: politika, ki mladim pomaga, da lahko sami odločajo o svojem življenju. To pomeni marsikaj: dostop do izobraževanja, možnosti osamosvajanja od staršev, opravljanje izbranega poklica, izražanje osebnih stališč, možnost dejanskega vplivanja na politiko in družbo …

Se kaka evropska država približa temu idealu?

Ko smo z inštitutom Iris primerjali mladinske socialne politike po državah EU, sicer nismo našli takega popolnega ideala, vendar smo ugotovili, da so mu nekatere države bistveno bližje od drugih. Zanimalo nas je, kako članice EU skrbijo za socialno varnost mladih, kako spodbujajo njihovo izobraževanje in zaposlovanje, s kakšnimi ukrepi rešujejo njihove socialne težave, kakšna je vloga družine in podobno. V grobem lahko države razdelimo na pet skupin. V prvi je skandinavska skupina, v drugi Velika Britanija in Irska, v tretji celinske države, v četrti mediteranske, v peti pa postsocialistične države, med katere smo uvrstili tudi Slovenijo. Če zelo poenostavim, je bilo na koncu lepo razvidno, da se mladinske, socialne in izobraževalne politike razlikujejo predvsem po tem, kakšen odnos imajo države in njene institucije do posameznika.

Posameznika kot državljana?

Da, prav državljanstvo je kategorija, pri kateri nastane največ razlik. V skandinavskih družbah posameznik ne služi državi, ampak je država skupnost vseh posameznikov – državljanov. Država zato ni ločena od državljana in mu ni nadrejena, ampak mu mora omogočiti aktivno državljanstvo, kar pomeni možnost izbire in sredstva, s katerimi bo uresničil svoje izbire. Ker tudi njihove institucije izhajajo iz posameznika, so se pripravljene odzivati na njegove spremenjene potrebe in s tem na spremembe v izobraževanju, trgu dela in drugod.

Na celini je ravno nasprotno – posameznik velja za nekakšnega podanika države.

Nemčija je znana po paternalističnem pristopu do državljanov. V celotnem sistemu je še vedno prisotna Bismarckova zapuščina iz devetnajstega stoletja in vprašanje, kako organizirati družbo ob pomoči države in njenih institucij. Od državljana se zato pričakuje precej pasivna vloga – izpolnjevanje dolžnosti, ne pa sooblikovanje družbe. Odnos države do posameznika seveda vpliva tudi na odnos posameznika do države, saj v Nemčiji ljudje pričakujejo, da bo država zanje urejala stvari – jim iskala zaposlitev ali poskrbela za manjkajoča znanja –, v nordijskih državah pa so prepričani, da jim mora država predvsem ponuditi priložnosti, da to storijo sami.

Podobno kot v Veliki Britaniji?

V Veliki Britaniji in na Irskem prav tako zagovarjajo avtonomnega posameznika, vendar to ni več državljan v skandinavskem smislu, ampak podjetnik, ki deluje na prostem trgu. Zato ima država do njega precej manj odgovornosti kot v skandinavskih deželah in posamezniku ne ponuja skoraj nikakršnih spodbud ali pomoči. Tudi mladost velja le za začasno življenjsko fazo, ki se mora čim prej zaključiti z ekonomsko neodvisnostjo, zato Velika Britanija in Irska spodbujata čim hitrejše zaposlovanje ter načrtno omejujeta socialno podporo in druge ukrepe, ki domnevno odlagajo zaposlovanje. Mladinsko politiko v drugih dveh skupinah držav pa zelo dobro povzame izjava mlade Italijanke, ki je povedala, da se mladi počutijo same. Če imaš družino in prijatelje, še nekako gre. Če jih nimaš, pa si prepuščen samemu sebi in ne moreš računati na nikogar, še najmanj na državo …

Raziskovalci mladine v postsocialističnih deželah pogosto opozarjajo, da so njihove države zaradi pomanjkanja denarja in politične volje že zdavnaj opustile konkretno mladinsko politiko ter se omejile na izboljševanje statističnih kazalcev. Med žrtvami takega pristopa je visoko šolstvo, saj države z nekritičnim ustanavljanjem fakultet in povečevanjem vpisa odlagajo problem brezposelnosti mladih in hkrati dvigajo formalno stopnjo izobrazbe, s čimer se lahko vlade celo pohvalijo.

Poznam taka opozorila, vendar sem do njih nekoliko zadržan. Na tem svetu je veliko slabših okolij za mlade, kot so fakultete, poleg tega je študentski status družbeno sprejemljiv, pozitiven in dobro vpliva na samopodobo. Kaj je bolje povedati prijateljem? Da študiraš ali da opravljaš tretjerazredno delo, ker nisi imel druge izbire? To niso nepomembna vprašanja, čeprav jih ni mogoče zajeti z ekonomskimi analizami ali odpraviti s pogostim očitkom, da so mladi danes pač nemotivirani. Da niso motivirani, da bi sprejeli vsako delovno mesto, ki se pojavi na trgu dela – ne glede na to, kaj so študirali in kaj jih zanima? Da niso motivirani, ko že razpošljejo sto prošenj za delo ali delovno prakso, a ne dobijo niti odgovora? Pogosto pozabljamo, da morajo imeti vse naše odločitve neko smiselno mesto v naših osebnih biografijah. Če se odločimo za študij jezika, ker želimo postali gimnazijski učitelji, ne moremo biti navdušeni nad slabo plačanim prevajanjem kakih uporabniških navodil. Če že sprejmemo tako delo, pa bomo verjetno hoteli verjeti, da je le začasno – ovinek na naši poti ali način, kako bomo zaslužili denar za najemnino.

Kaj se zgodi, ko mladi ugotovijo, da taka dela niso le začasna, ampak boljše možnosti s svojo izobrazbo preprosto ne bodo imeli?

V debatah o mladih vedno znova srečujem dve močno zakoreninjeni stališči. Po prvem so ubogi mladi ljudje pasivne žrtve neprijaznih družbenih sprememb, po drugem pa oportunisti, ki izbirajo najudobnejše možnosti – podaljševanje študija, prejemanje nadomestil za brezposelnost ali življenje pri starših. Prvi pogled je pokroviteljski in podcenjevalen, drugi pa moralističen. Kaj pomeni, da mladi raje izberejo študij kot tretjerazredno delo? Da raje študirajo, kot delajo? Da se odločajo za udobje? Ali da je izobrazba zanje vrednota? Poskusimo se vživeti v njihovo kožo. Po eni strani vedo, da je izobrazba še vedno pomembna za njihovo prihodnost in poklicni uspeh, po drugi pa jim izkušnje kažejo, da jim ne zagotavlja službe in družbenega statusa. To pomeni, da se bodo izobraževanja verjetno lotili zelo oportunistično: poskusili bodo kar najhitreje ali najlažje doštudirati, hkrati pa se bodo ves čas ozirali tudi po drugih priložnostih.

Zakaj mladim tako zamerimo tak oportunizem, ki je morda le racionalen odziv na okoliščine, v katerih so se znašli?

Ta zamera ima globoke korenine, saj izvira iz prepričanja, da so prav mladi nosilci pozitivnih družbenih sprememb – kar je zapuščina revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar je kakršna koli zamera zelo krivična, saj so prav mladi najprej občutili, da jim vrednote teh revolucionarnih let – izobrazba, družbeni aktivizem in odgovornost – ne bodo prinesle nobene varnosti. Zato so začeli živeti predvsem v sedanjosti, hedonizem pa je postal njihova prevladujoča življenjska filozofija. To nikakor ne pomeni, da si mladi več ne predstavljajo boljšega sveta. Le velikega načrta nimajo več: kaj bi morali storiti, da bi se spremenilo nekaj, zaradi česar bomo vsi živeli bolje. V tak načrt danes skoraj nihče več ne verjame, zato morajo biti politični protesti predvsem zabavni, odprti, brez pravil ali pripadnosti, saj se lahko že jutri pojavi nova agenda, nova zabava, nova priložnost za druženje.

Kar ne velja le v politiki ali iskanju zaposlitve, ampak tudi v njihovih zasebnih življenjih.

Seveda. Če je prihodnost negotova, se ni pametno preveč navezati na eno osebo, službo ali idejo. Kaj pa, če bom že jutri dobil boljšo priložnost ali ugotovil, da so na svetu tudi pomembnejše stvari od globalnega segrevanja? Odrasli in tradicionalne inštitucije tako razmišljanje razumejo kot nezanesljivost, pomanjkanje predanosti, neresnost ali egoizem. Sam menim, da je to za mlade danes skoraj edino možno racionalno obnašanje – če zmoremo razumeti, da vidijo svet bistveno drugače od nas. To sicer ne pomeni, da njihovo filozofijo odobravam, ne morem pa je tako zlahka obsojati.

Institucije bi si verjetno želele predvidljivejše prihodnosti in pridnejše mladine. Vendar – ali ni prav hedonističen, nevezan in neskončno prilagodljiv posameznik tisti idealni delavec postindustrijskega kapitalizma, kakršnega si lahko današnji zagovorniki gospodarske rasti in družbe znanja samo želijo?

Ta pomislek je verjetno utemeljen (nasmešek). Države v zadnjem desetletju tudi same zmanjšujejo pomen svojih institucij, saj prelagajo vse več odgovornosti na svoje državljane. Pri tem jim lahko postane mladostno »hedonistično« življenje v sedanjosti nepričakovan zaveznik. Iz pogovorov z mladimi lahko vidimo, da si danes pogosto zastavljajo zelo smiselno vprašanje: zakaj bi sploh odrasel, če je to dolgočasno. Ali ni veliko bolj zanimivo ostati nevezan, prilagodljiv in početi vsakič nekaj novega? S tem pridobi negotovost bistveno prijaznejši obraz. Človeški vir, ki se sam ponuja na trgu, vlaga v dodatno izobraževanje in je pripravljen s konkurenčnimi človeškimi viri nenehno tekmovati za delo, je idealna delovna sila za današnje delodajalce. Kdor ponotranji tako razlago sveta, se ne vidi več kot žrtev nepravičnega političnega in gospodarskega sistema. S tem pa izgine tudi želja po protestiranju ali spreminjanju družbe.

***

Andreas Walther na univerzi v Tübingenu predava socialno pedagogiko. Kot raziskovalec ali projektni vodja je sodeloval pri večini največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine (Goete, UP2YOUTH, Fate …). Zanimajo pa ga življenjski prehodi mladih, njihovo javno (ne)delovanje in evropska mladinska politika, o kateri je prejšnji teden spregovoril na mednarodni poletni šoli Mladi kot dejavniki družbenih sprememb na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  20. marec 2010

Komu bo (od)bila desettisočletna ura

Hillisovo desettisočletno uro je navdihnil občutek, da je s prihodnostjo nekaj narobe. Ko je bil otrok, se je zdela prihodnost neznansko oddaljena – nekje za obzorjem sedanjega tisočletja. O njej so pisali znanstvenofantastični romani, z njo so se ukvarjali politiki in sanjači, ljudje pa so čutili, da se nahajajo na strmi premici neskončnega napredka, ki se je iz dolgih stoletij nenehnih vojn vzpenjala proti resnično razsvetljenemu obdobju demokracije, tehnološkega razvoja in potrošniškega izobilja. Nato se je začela prihodnost vse bolj približevati. »Vsako leto sem bil starejši, ideja prihodnosti pa je obstala natanko tam, kjer je bila, ko sem bil otrok – na prelomu tisočletja«, je povedal Hillis.

Velike politične zgodbe so se iztekale, saj je vse več ljudi spoznalo, da kapitalistične demokracije ne pomenijo konca zgodovine in hkrati ne ponujajo njenega logičnega nadaljevanja. Razvoj znanosti in globalizacija sta še okrepila stare probleme človeštva namesto da bi jih reševala. Zavest o preteklem je izginjala, a je ni več nadomeščal pogled v oddaljeno prihodnost, ker so vse naše misli in dejanja zaposlovale le kratkoročne mikroprihodnosti – odplačilo naslednjega kredita, četrtletni poslovni rezultati in načrtovanje letošnjega dopusta. Hillsu se je zdelo, da smo dosegli obzorje sedanjega tisočletja, vendar smo za njim namesto nove prihodnosti uzrli le praznino dolge in negotove sedanjosti. Razmišljanje o prihodnosti in načrtovanju prihodnjega stoletja je zato postalo nesmiselno, saj nismo več verjeli, da lahko tudi sami vplivamo na svojo prihodnost ali prihodnosti naših civilizacij.

Hillis je upal, da ga bo načrtovanje desettisočletne ure iztrgalo iz sedanjostne apatije, saj bo moral razmišljati v čisto drugačnih časovnih kategorijah. Poznavanje preteklosti mu bo pomagalo izbrati materiale, ki bodo preživeli tako dolgo dobo – deset tisočletij so obstali najstarejši ostanki lončarstva, ki velja za nekakšen začetek razvoja človeške tehnologije –, pa tudi usodo, ki so jo doživeli tehnološki spomeniki starih civilizacij. Domneval je, da bo moral uro postaviti v puščavi ali visokogorju, kjer so uničujoči vplivi temperaturnih razlik in erozije najmanjši, zgraditi pa iz velikih sestavnih delov brez posebne vrednosti, ki ne bodo zamikali roparjev. Vedel je, da nove civilizacije pogosto uničujejo simbole preteklih civilizacij, zato bo moral uro najverjetneje skriti pred pogledi prihodnjih človeških prebivalcev, ki bi jo utegnili častiti, sovražiti ali preprosto razstaviti in uporabiti za kaj bolj koristnega.

Inženirski izzivi desettisočletne ure so se vse bolj umikali razmišljanjem o družbi in ljudeh, zato je začela zamisel povezovati zelo različne prebivalce silicijeve doline in okolice San Francisca. Inženirji so razmišljali o viru energije, ki bi poganjal Hillsovo uro, poslovneži so iskali poslovni model, ki bi jo finančno vzdrževal, umetniki in akademiki pa so se spraševali, kakšna organizacija bi jo lahko postavila in ohranjala. Zato je leta 01996 nastala neprofitna fondacija Long Now (The Long Now Foundation), ki je financirala prva dva prototipa, zbrala več milijonov dolarjev začetnega kapitala in odkupila dve lokaciji, na katerih bodo nekoč postavili dokončani Hillsovi uri. Hkrati pa so začeli podpirati tudi druge projekte za spodbujanje dolgoročnega razmišljanja – iskanje jezika, ki bo preživelo prihodnja tisočletja, razvoj trajnostnega računalništva in shranjevanja podatkov ter razmišljanje o novih načinih vodenja človeških skupnosti.

»Spoznali smo namreč, da brez dolgoročnega razmišljanja ljudje ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice,« je povedal predsednik fondacije Long Now Alexander Rose. Svet bo tedaj še vedno obstajal in verjetno tudi naša desettisočletna ura. Vendar bo to drugačen svet. Svet brez nas, je resno dodal Rose.

Svet brez nas

»Pred petimi leti sem potrkal pri svojem tedanjem uredniku in mu omenil, da imam malce drugačno zamisel za novinarski članek,« je ameriški novinar in publicist Alan Weisman povedal občinstvu, ki se je konec februarja zbralo v gledališču Herbst sredi San Francisca. »Novinarji največkrat pišemo o sedanjosti in se včasih dotaknemo tudi preteklosti. Mene pa je zanimalo, ali je mogoče na novinarski način pisati o nečem, kar se še ni zgodilo. Tako je nastal daljši prispevek Zemlja brez ljudi, ki sem ga pozneje razširil v knjigo Svet brez nas, v kateri sem se vprašal, kakšen bi bil svet, če bi človeštvo nenadoma – izginilo,« je pojasnil Weisman.

Weismana ni zanimalo, kaj se bo (hipotetično) zgodilo človeštvu – ga bo odpravila bolezen, jedrska vojna, zastrupitev planeta ali morebiten drugi odrešenikov prihod –, ampak je poskušal ugotoviti, kako bi se na naše izginotje odzvala druga živa bitja in kakšna bi postala naša sedanja življenjska okolja. Zato je poiskal predele sveta, ki so jih ljudje zaradi spleta zgodovinskih in drugih okoliščin prepustili naravi (prastari poljski pragozd, okolica Černobila, zaminirano območje med severno in južno Korejo …) in popisoval, kakšne življenjske oblike so v nekaj desetletjih poselile zapuščena človeška prebivališča. Pogovarjal se je s številnimi arhitekti, gradbeniki, urbanisti, biologi, strojniki ter vzdrževalci prometne in komunalne infrastrukture, ki so mu pomagali sestaviti poglavje o usodi New Yorka – velikanskega mesta, ki bi ga brez nenehnega človeškega vzdrževanja že v nekaj desetletjih preplavila voda in prerasel gozd. Spoznaval je lastnosti gradbenih materialov, moč naravnih dejavnikov (predvsem vode) in zmožnosti narave, da se prilagodi tudi najbolj negativnim posledicam človekovega obstoja: plastiki, radioaktivnemu onesnaženju in visokim koncentracijam nakopičenih toplogrednih plinov. Vsa svoja spoznanja pa je v prvi izdaji knjige sklenil z optimistično ugotovitvijo, da nam za življenje na Zemlji verjetno ni treba bati.

Starih ekosistemov ni mogoče na silo ohraniti ali jih spraviti v muzej. Dinozavri so bili skoraj sto tisoč let najbolje prilagojena življenjska oblika, a so kljub temu izginili, ko so se življenjske okoliščine spremenile, je pojasnil Weisman. V zemeljski zgodovini sta že nekajkrat izumrli po dve tretjini tedanjih vrst, a so jih vedno nadomestile druge. Če ne bo več izpustov toplogrednih plinov (razen požarov), bodo rastline verjetno že v dobrem stoletju spet vzpostavile nekdanje atmosfersko razmerje. Večji problem je plastika, ker so polimeri skoraj večni in se jih tudi z razpadom ne moremo znebiti, a se bodo prej ali slej pojavili mikroorganizmi, ki jih bodo znali presnoviti, je prepričan Weisman. Največjo nevarnost za preživetje živih organizmov zato pomeni približno 440 vodno hlajenih jedrskih reaktorjev po vsem svetu, saj bi se njihove sredice brez hlajenja stalile in povzročile nepredstavljivo okoljsko katastrofo. Vendar pa nekatere sesalske vrste, ki živijo v okolici černobilskega reaktorja, že kažejo prve znake prilagoditve na nove okoliščine, saj so začele hitreje spolno dozorevati, kar pospešuje njihov razmnoževalni ciklus in povečuje možnost, da bi se nekoč skotil mladič, ki bo znal preživeti v radioaktivnem okolju.

Bo v tem novem svetu, ki ga nekateri ilustratorji Weismanove knjige prikazujejo skoraj kot izgubljeni rajski vrt, še prostor tudi za človeka? Ob tem vprašanju se je Weisman zamislil in priznal, da se je hotel tej napovedi v knjigi izogniti, saj se je zbal »politizacije«, ki spremlja okoljsko problematiko. »Za dve veliki religiji je misel na svet brez nas nepredstavljiva, saj verjamejo, da je bil svet ustvarjen za ljudi, zato brez njih nima nobenega smisla. Konservativci zelo resno jemljejo božje navodilo – pojdite in se množite – zato je aktivno omejevanje rasti prebivalstva v nasprotju z njihovim pogledom na svet. Prav tako je treba razumeti, da je ideologija nenehne gospodarske rasti dolgoročno pogubna za naše preživetje, čeprav odgovornosti za spremembe in s tem izgubo dosedanjega načina življenja ne upata prevzeti ne politična levica ne desnica,« je prepričan Weisman. Brez bistvenega zmanjšanja števila človeškega prebivalstva, zelene revolucije in dolgoročnega razmišljanja pa ljudje skoraj zagotovo ne bomo dočakali naslednjega prihoda Hillsove kukavice, je Weisman potrdil Zanderjevo napoved.

So bistveno zmanjšanje števila človeškega prebivalstva, zelena revolucija ter prevlada dolgoročnega razmišljanja v izobraževanju in politiki sploh verjetni?

Hitra sedanjost

Hitri vlak, ki povezuje San Francisco s silicijevo dolino, se zdi na prvi pogled zelo primerno okolje za opazovanje prihodnosti. Uslužbenci največjih tehnoloških podjetij, stanfordski študenti, internetni poslovneži in mladi raziskovalci so zatopljeni vsak v svojo najnovejšo elektronsko napravo, njihovi pogovori (po telefonih) pa razkrivajo drobce iz njihovih zasebnih življenj, raziskovalnih projektov in poslovnih zamisli, ki bodo morda že v prihodnjih letih preoblikovale internetno pokrajino. Če so stereotipne predstave o silicijevi dolini upravičene, se na tem vlaku srečujejo visoka izobrazba, odprti pogledi na svet, obilje tveganega kapitala in ustvarjalni posamezniki. Iz take zmesi pa bi po preprostih evolucionističnih načelih skorajda morale vznikniti Weismanovske zamisli in pobude, ki lahko pomagajo človeštvu doživeti prvo oglašanje tisočletne kukavice.

»Naj vas ta prvi vtis ne zavede,« je odkimal Paul Saffo, dolgoletni napovedovalec prihodnosti in gostujoči profesor na Stanfordu. »Čeprav ostaja Kalifornija eno največjih svetovnih gospodarstev in silicijeva dolina še vedno uspe pritegniti nadarjene posameznike iz vsega sveta, je naša prihodnost v resnici zelo negotova, saj smo vse naše sisteme prignali do skrajnosti – gospodarstvo, šolstvo in politiko,« je prepričan Saffo.

V teh sistemih ni ostalo nobene rezerve več. Zaradi kratkovidnega zmanjševanja javnega financiranja visokega šolstva so postale kalifornijske univerze izjemno odvisne od zasebnega denarja, zato lahko vse manj časa in profesorjev namenijo raziskavam, ki nimajo kratkoročnega komercialnega učinka. Za zasebna podjetja, ki take raziskave financirajo, veljajo enaki tržni pritiski, prav tako za finančne vlagatelje, ki zaradi gospodarske krize skoraj ne upajo več financirati zanimivih ali dolgoročno obetavnih projektov. Visoke šolnine povečujejo psihološke obremenitve študentov, ki imajo vse višje povprečne ocene, a hkrati vse manj časa za pridobivanje dragocenih življenjskih izkušenj ali igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših tehnoloških zamisli. Podobnim pravilom sledi tudi javni sektor, saj zaradi nenehnega zmanjševanja stroškov bolnišnice v San Franciscu nimajo ne prostora ne osebja, ki bi poskrbelo za prebivalce, če bi mesto doleti kak močnejši potres – kar je le vprašanje časa, je dejal Saffo.

To »odpravljanje rezerve« še vedno velja za vrednoto, saj ga večina vidi predvsem kot način za izboljšanje učinkovitosti, je pojasnil Saffo. Vendar pri tem radi pozabimo na negativne plati take učinkovitosti. Naša gospodarstva so postala tako občutljiva in medsebojno prepletena, da lahko zaradi potresa v Čilu in posledično višje cene bakra na frankfurtski borzi čez noč propade kalifornijsko podjetje. Do politikov imamo enaka pričakovanja kot do menedžerjev, ki ne izpolnijo poslovnega načrta, zato jih že po enem letu vladanja razglašamo za katastrofo, če niso izpolnili naših nerealističnih pričakovanj, njihove tekmece pa spodbujamo k še večjim in bolj nemogočim populističnim obljubam, v katerih ni prostora za prihodnost. Poleg tega ima občutek občutljive globalne prepletenosti danes ravno nasproten psihološki vpliv kot so ga imeli sredi preteklega stoletja prvi posnetki Zemlje iz vesolja.

»Če so nas posnetki Zemlje tedaj povezali v zavesti, da vsi skupaj živimo na mali modri kroglici sredi vesolja, se danes ljudje spet zatekajo v skrajne lokalizme – vase, v družine ali najožje življenjsko okolje. V ZDA imamo vse več senatorjev, ki ponosno razglašajo, da niso še nikoli zapustili domovine. Ker nagovarjajo veliko večino Američanov, ki niso bili še nikoli v tujini, taki politiki pridobivajo vse več politične moči, njihova nevednost pa postaja vrlina,« je bil kritičen Saffo. Zato ljudje porabljajo vso svojo energijo za vse manj pomembne lokalne in osebne razprtije, na koncu pa so preveč izčrpani, da bi zmogli razmišljati o skupni prihodnosti in globalnih izzivih, je dodal.

Med odplačevanjem naslednjega kredita, izpolnjevanjem četrtletnih poslovnih rezultatov in načrtovanjem letošnjega dopusta pač ni časa za razmišljanje o naši globalni soodvisnosti. Še manj za spraševanje, katere življenjske oblike bodo čez nekaj stoletij poseljevale ostanke naše civilizacije in opazovale nenavaden spomenik, ki zatiktaka enkrat na leto, se premakne vsako stoletje in z zvoki neke ptice naznanja prihod novega tisočletja.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 9. januar 2010, foto Jure Eržen

Iskanje orodja, s katerim bomo izluščili modrost množic

Ko uporabnik računalniškega družabnega omrežja Facebook slovesno potrdi svojega tisočega elektronskega prijatelja in se prepusti kratkemu trenutku zadovoljstva, preden začne zbirati novo stotino elektronskih stikov, niti ne pomisli, da njegovo ravnanje ves čas skrbno spremljajo analitiki računalniških omrežij. Ti poskušajo iz njegovega obnašanja med drugim ugotoviti, koliko stabilnih stikov zmore vzdrževati posameznik v omrežju in kako števec prijateljev vpliva na njegove mrežitvene navade, pa tudi razumeti, kako lahko njegovo obnašanje uporabimo za izboljševanje gospodarstva in družbe.

Če pridobimo dovolj podatkov in znamo uporabiti današnja računska orodja, je mogoče z analizo omrežij uspešno analizirati številna področja človeškega delovanja, je povedal devetindvajsetletni računalniški strokovnjak Jure Leskovec, ki na kalifornijski univerzi Stanford raziskuje velika računalniška, informacijska in družbena omrežja. Ugotoviti znamo, kam je treba namestiti senzorje v vodovodnem omrežju, da pravočasno zaznamo zastrupitev vodnih virov. Določimo lahko, komu moramo prišepniti govorico, da bo dosegla kar največji učinek, ali pokazati, kdo ima največ vpliva na medijskem ali političnem trgu. Naučili smo se izračunati, kam postaviti oglas, da bo dosegel kar največ potencialnih kupcev, in predvideti, kateri člani omrežja bodo med sabo prijatelji ali sovražniki. Le prihodnosti trenutno še ne znamo napovedati, je priznal. Zato si je prav to področje izbral za svoj največji raziskovalni izziv.

Pričakovanje, da je mogoče s številkami razložiti družbo ali celo napovedovati prihodnost, že stoletja zaposluje politike, igralce na srečo, ekonomiste, vojskovodje in znanstvenike. Zdaj ste na to področje z analizo elektronskih omrežij vstopili še računalnikarji. Zakaj? Ker se je v zadnjih dvajsetih letih toliko družbe preselilo v elektronske svetove?

Ko opazuješ dovolj velik vzorec ljudi, ugotoviš, da se začnejo človeške družbene mreže obnašati v skladu z določenimi splošnimi pravili, čeprav ima vsak posameznik svojo osebnost in identiteto. Če si izposodim primer iz fizike: ljudi je mogoče včasih modelirati zelo podobno kot pline (nasmešek). Na področju analize omrežij se namreč stikajo tri znanosti: fizika, družbene vede in računalništvo. Fiziki na omrežja gledajo kot na kompleksne sisteme in poskušajo ugotoviti, ali je iz obnašanja enega delca ali manjšega sistema mogoče razumeti ali celo napovedati obnašanja večjih fizikalnih in bioloških sistemov. Podobno razmišljajo tudi družboslovci, ki raziskujejo odnose med posamezniki in večjimi družbenimi sistemi. Računalnikarji smo poskušali z analizami omrežij sprva odgovoriti predvsem na tehnična vprašanja – kako pohitriti prenos podatkov prek računalniških mrež, ustaviti širjenje računalniških virusov in podobno. Z razmahom interneta in razvojem elektronskih družabnih omrežij pa se je družba dejansko začela seliti na naš teren, saj so se naše tehnologije in storitve razširile v vse pore življenja več milijard posameznikov.

Ti posamezniki pa ustvarjajo neskončne količine podatkov …

… ki jih je mogoče zelo natančno meriti, jim slediti, jih zbirati in analizirati. Poleg tega ti podatki niso zgolj pasivne številke, ampak nam povedo veliko o aktivnem obnašanju uporabnikov. Z analizo blogov, uporabe spletnih medijev in družabnih omrežij izvemo, kaj ljudi zanima, kaj iščejo, o čem pišejo, s čim se izražajo, kdo komunicira s kom, kakšni so njihovi odnosi in na kakšna sporočila se odzivajo. Ti podatki omogočajo zelo natančne posnetke njihovega posamičnega delovanja, kažejo pa tudi, kako ta posamična dejanja vplivajo na širše omrežje.

Primerjava je privlačna: ljudje kot posamezne molekule, ki oblikujejo »plin« – družbo z določenimi lastnostmi. Pa je res tako preprosto?

Analize, ki jih znamo danes izdelati analitiki omrežij, so vsekakor bistveno bolj površinske od tistih, ki jih izvajajo sociologi, antropologi ali psihologi. Tudi zato so družboslovci do takega pristopa še nekoliko zadržani, saj jih zanimajo predvsem posamezniki kot taki in ne kot nekakšna abstraktna mrežna vozlišča, povezave in uporabniške šifre. Vendar se tudi zavedajo, da lahko z analizo omrežij raziskujejo stvari, ki prej niso bile mogoče, saj so bile klasične družboslovne raziskave omejene z razmeroma majhnimi vzorci – nekaj sto do morda tisoč ljudi. Take raziskave nam povedo marsikaj o delovanju manjših človeških omrežij, vendar teh pravil ni mogoče preprosto posplošiti na večja omrežja. Ko omrežje doseže določeno velikost, se začne obnašati bistveno drugače kot prej. To pa lahko ugotovimo šele, ko analiziramo omrežja, v katerih je povezanih na milijone uporabnikov.

Katere nove ugotovitve je prinesla analiza velikih omrežij?

Lahko smo, denimo, potrdili ali ovrgli nekatere stare teorije. Pred dobrim letom smo na 250 milijonih uporabnikov Microsoftovega omrežja MSN ugotovili, da Milgramova in Traversova teza o »šestih stopnjah ločenosti«, po kateri vsakega poljubnega človeka na planetu do drugega loči v povprečju le šest stiskov rok oziroma poznanstev, dejansko drži, saj so bili uporabniki omrežja med sabo v povprečju oddaljeni le za nekaj več kot šest povezav. Prav tako smo potrdili tezo britanskega antropologa Robina Dunbarja, ki je na podlagi povprečnih velikosti skupin, v katerih živijo posamezne sesalske vrste, in velikosti njihovih možganskih neokorteksov postavil hipotezo, da ljudje lahko sklenemo in vzdržujemo do približno 150 stikov, preden dosežemo svojo kognitivno mejo. Naše analize so pokazale, da je prav 150 povezav tista vrednost, pri katerem se začnejo mreže drugače obnašati, kar pa se vidi šele na zelo velikih vzorcih.

Kljub temu imajo nekateri uporabniki Facebooka in drugih družabnih omrežij tudi po tisoč »prijateljev« in več …

To načenja zelo zanimivo raziskovalno vprašanje. Po nekaterih teorijah so se naši možgani prilagodili na dejstvo, da smo velik del svoje evolucije preživeli v skupnostih, ki so imele v povprečju po 150 pripadnikov, zato večjih skupnosti pač nismo sposobni trajno ohranjati. Po drugi strani pa je mogoče, da so nam elektronska orodja omogočila vzdrževanje bistveno večjega števila stabilnih povezav. Ne vem, saj so Facebook in druga orodja z nami še premalo časa, da bi lahko spremljali evolucijske spremembe. Prav tako je še neodgovorjeno vprašanje, kako izmeriti vplive tisočih elektronskih prijateljev na dejansko družabno življenje posameznika.

Katera stara prepričanja pa so analize velikih omrežij ovrgle?

Izvedeli smo marsikaj novega o tem, kako ljudje ustvarjamo pozitivne in negativne povezave, komu zaupamo ali kako izbiramo naše prijatelje in sovražnike. Trije ljudje so lahko povezani različno (ozre se po mizi, poišče papirnati prtiček in začne skicirati trikotnike s povezavami). Ena mogoča razlaga človeških povezav je razmeroma preprosta: prijatelj mojega prijatelja je tudi moj prijatelj, sovražnik mojega prijatelja je moj sovražnik, sovražnik mojega sovražnika pa je tudi moj sovražnik. Vendar se je izkazalo, da ljudje na internetu ustvarjajo povezave drugače. Pozitivne povezave ustvarjajo do ljudi, ki imajo višji status ali ugled, medtem ko negativne povezave ustvarjajo do tistih, ki imajo nižji status od njih samih. Še bolj presenetljivo pa je, da je mogoče le iz lokalne strukture omrežja v več kot 90 odstotkih primerov pravilno napovedati, ali je določena povezava pozitivna ali negativna.

Na podobne modele stavita tudi zavarovalniška in igralniška dejavnost – 90 odstotkov ljudi naj bi se v 90 odstotkih primerov obnašalo 90-odstotno predvidljivo.

Tako nekako. Če vem, v kakšnih odnosih so si posamezni stiki – kar lahko precej natančno izluščimo iz pridobljenih podatkov –, lahko z veliko gotovostjo napovem, kakšnega predznaka bodo nove povezave v omrežju in kako bodo določena dejanja vplivala na delovanje omrežja. Najbolj zanimivo pa je to, da se ta napoved ne spreminja ne glede na tip omrežja. Ljudje se začnejo v velikih omrežjih obnašati predvidljivo, ne glede na to, ali so ta omrežja javna ali anonimna, zasebna ali komercialna … Zato lahko modele iz enega omrežja natančno uporabim v drugih omrežjih. Tudi zato se trenutno veliko ljudi ukvarja z analizo zelo različnih omrežij, saj je mogoče zelo podobno modelirati marsikaj – kje in komu pokazati oglas, da bo imel kar največ učinka in prodal največ izdelkov, komu posredovati govorico, da se bo najhitreje razširila …

Teh uporab je neskončno dosti – od znanstvenih do takih, ki ustvarjajo dolarje. Trenutno se dogovarjamo o analizi poslovnega družabnega omrežja LinkedIn, v katerem je zbranih več kot 30 milijonov visokokvalificiranih delavcev in ponuja odličen vpogled v trg dela v ZDA. Za vsakega člana omrežja vemo, kakšna je njegova zaposlitvena pot in kje dela, zato bi lahko z analizo omrežja na ogromnem vzorcu natančno proučevali, kako se je na ameriškem trgu dela odrazila gospodarska kriza, kdo je izgubljal delo, katere panoge so zaposlovale in kakšna je bila smer teh zaposlitvenih migracij. Na neki točki bi bilo morda mogoče celo napovedovati, kdo bo verjetno izgubil službo in kdo razmišlja o menjavi, čeprav se tega sam še niti ne zaveda.

Analiza omrežij lahko danes zelo natančno opiše, kakšne so lastnosti teh mrež, kako dolge so povezave med uporabniki, kako se širijo, kje so ključna vozlišča, katerih tipov povezav je največ in kakšne povezave bodo najverjetneje nastale v določenih okoliščinah. Kakšne pa so omejitve te metode? Česa nam analiza omrežij ne pove?

Analitiki omrežij smo trenutno predvsem opazovalci, ki znamo razmeroma dobro opisati preteklo dogajanje. Sam pa priznam, da me bolj zanima, kako aktivno oblikovati prihodnost. Zato bi se zelo rad lotil družbenih poskusov na ljudeh, denimo izgradil dva vzporedna virtualna svetova in ugotavljal, kako se ljudje obnašajo v njih in kako na to obnašanje vplivajo razlike, ki bi bile vgrajene v ta dva sistema. Industrija se s tovrstnimi poskusi ukvarja že veliko let. Amazoni, googli in druga spletna podjetja redno preizkušajo, kako uporabniki sprejmejo določeno spremembo – ali kupijo več knjig, če je gumb za dokončanje nakupa postavljen višje ali nižje na strani …

… ali števec prijateljev na Facebooku vpliva na to, da se bodo uporabniki bolj pridno mrežili, ker jim več prijateljev dviguje status …

Vsekakor. Facebook se trudi, da bi uporabniki pri njih preživeli kar največ časa, zato uporabljajo različne prijeme, kako jih obdržati – dodajajo števec prijateljev, možnosti komentiranja, klepeta, pošiljanja darilc in podobno. Ta orodja niso naključna. Enemu milijonu uporabnikov pokažeš števec prijateljev, drugemu milijonu ga skriješ, nato pa analiziraš razlike in ugotoviš, kaj bolj ustreza tvoji strategiji in poslovnim interesom. Te analize so izjemno natančne, saj nekateri ponudniki preizkušajo skoraj vse – od barve določenih gumbov do pisav. Vendar so to že podrobnosti. Mene bolj mika pravi socialni inženiring – kako in ali je možno ustvariti ter kontrolirano vzgajati spletno skupnost v določeno smer. Ali je možno postaviti sistem, da se bo skupnost razvijala tako, kot hočem, in ne naključno. Ljudi kot posameznikov verjetno nikoli ne bomo mogli modelirati. Mislim pa, da lahko precej modeliramo družbo kot celoto.

Ali ni to nevarna želja? Ljudje si včasih predstavljajo, da je mogoče socialni inženiring uporabljati za »sistemsko« urejanje družbe, kar se je v preteklosti že nekajkrat slabo končalo …

Mene zanima, kako zasnovati orodja, s katerimi bomo ljudem pomagali in znali nevsiljivo izluščiti neko pasivno globalno znanje, modrost množic, ne pa to, kako nadzorovati ljudi, jim slediti, brati pošto in kukati v spalnice. Prepričan sem, da je mogoče z boljšim razumevanjem omrežij izgraditi marsikaj dobrega. To me žene in motivira.

In upravičuje tudi prijeme, s katerimi bi kot prihodnji družbeni inženir poskušali vplivati na posameznike, da sledijo vašemu cilju?

Moram se popraviti, če je tako zvenelo, ampak moč družbenega inženiringa nikakor ni neskončna. Seveda obstajajo načini, kako spodbujati določeno uporabniško ali potrošniško obnašanje, vendar so zelo omejeni. Poleg tega raziskave omrežij jasno kažejo, da sistema in posameznika ni mogoče obravnavati kot dveh ločenih enot, saj vsak posameznik s svojimi dejanji vpliva na dejanja drugih okoli sebe in soustvarja celoten sistem. Predvsem pa nikoli ne moremo predvideti rojstva izjemnih posameznikov, ki bodo nepredvidljivo radikalno spremenili obstoječe sisteme in pravila. Izjemnih dogodkov verjetno nikoli ne bo mogoče napovedati, sprožiti ali preprečiti.

Za večjo natančnost svojih prihodnjih raziskav boste potrebovali dostop do vse več podatkov o uporabnikih, kar bo na neki točki nujno začelo posegati v njihovo zasebnost. Hkrati se bodo povečevale zahteve držav in komercialnih naročnikov po natančnih analizah obnašanja državljanov, potrošniških navad in podobno. Kako se bi kot raziskovalec odzvali na take ponudbe in projekte?

Podatke in orodja, s katerimi delamo, bi načeloma lahko zlorabili. Tega se zelo dobro zavedam, a lahko le ponovim, da me kot znanstvenika to ne zanima in da pri svojem delu zelo pazim, da ne posegam v zasebnost uporabnikov. Prav tako nimam nobene želje po preganjanju teroristov, čeprav jih tajne službe iščejo tudi z mrežno analizo elektronskih komunikacij. Računalnikarji smo pogosto v nehvaležni vlogi, saj smo se zaradi naših orodij znašli v prvih bojnih vrstah. Meje možnega pomikamo naprej in se med prvimi srečujemo z dilemami, kaj se na spletu sme in ne sme početi, katere podatke o uporabnikih shranjevati in kako jih obdelovati. Zelo dobro se zavedamo, kako veliko moč ima Google, ki mu z vsakim iskanjem ali elektronskim pismom povemo, kaj počnemo in kaj nas zanima. Prav tako pa smo se naučili, da gre pri posegih v zasebnost pogosto za predvsem psihološko vprašanje, kaj se nam zdi v nekem obdobju sprejemljivo in kaj ne. Davčna uprava pozna naše finance bolje od nas, banke nas izjemno podrobno preverijo, preden nam odobrijo kredite, a smo se na to navadili. Na internetu se ta pravila šele oblikujejo.

V svojem raziskovanju se precej ukvarjate tudi z raziskovanjem širjenja informacij v omrežjih. Med drugim ste ugotavljali, kako in kdaj so se izjave ameriških politikov med predsedniško kampanjo pojavljale v medijih in blogosferi, analizirali poročanje ameriških medijev o gospodarski krizi … Kaj so vam te analize povedale o razmerjih moči v ameriških medijih in politiki?

Poteki novičarskih ciklov so raziskovalce zanimali že od nekdaj, a jim je bilo izjemno težko slediti in jih izmeriti. Če analiziramo pot informacij po elektronskih kanalih – internetu, blogih, spletnih medijih ali Twittru –, pa lahko natančno zabeležimo, kaj in kdaj je nekdo zapisal, kdo je to prebral in kdo povzel. Ker znamo zajeti na milijone različnih virov informacij, si lahko ustvarimo kar dobro sliko, kaj se prebivalstvo pogovarja, katere fraze in ključne besede uporablja in katere informacije se razširjajo. To je zlasti zanimivo v politiki – kako se širi informacija med pripadniki različnih strankarskih in svetovnonazorskih prepričanj, kako se spreminja in v kakšnem kontekstu jo določeni igralci uporabljajo. S temi podatki pa je že mogoče kar nazorno pokazati, kdo so glavni prožilci in razširjevalci informacij, ter iz sopojavljanja fraz ugotoviti, kdo koga povzema in s kom je kdo povezan.

Mogoče se sliši presenetljivo, ampak načeloma bi lahko zelo podoben pristop uporabili tudi za preučevanje delovanja možganov, kjer lahko merimo aktivnost posameznih nevronov, manj pa vemo, kakšne so povezave med njimi. Če bi ugotovili, da se dva nevrona praviloma prožita drug za drugim, to morda pomeni, da sta povezana. Področij, na katerih je mogoče uporabiti analize omrežij, je res nešteto …

Je mogoče napovedati tudi, katero izjavo politika bodo mediji verjetneje povzeli in kakšen volilni slogan bo prepričal volivce?

Taka vprašanja so se seveda pojavljala, saj so do nas po objavi rezultatov prihajali tudi politični strategi in predstavniki medijev, vendar bi bilo napovedovanje uspešnih volilnih sloganov na podlagi naših izračunov trenutno bolj fantastika. Znamo pa odgovoriti na vprašanje, kako se bo najverjetneje širila informacija, ki bo objavljena v New York Timesu – koliko ogledov in drugih objav bo sprožila, koliko in kateri blogi jo bodo povzeli. Prav tako smo ugotovili, da blogi večinoma z dveinpolurnim zamikom povzemajo objave tradicionalnih medijev, da informacije o politiki najhitreje objavljajo specializirani politični blogi in da blogosfera sproži le 3–5 odstotkov medijskih zgodb, kar pomeni, da je moč alternativnih medijev pogosto precenjena.

Ugotovili smo tudi, da v medijih močno prevladujejo novice iz uradnih virov in velikih podjetij, ki večinoma določajo, kako mediji poročajo o gospodarski krizi. Zato so, na primer, članki o posledicah krize za izobraževanje, socialo in zdravstvo v veliki manjšini. Takih zgodb je bilo le za dva odstotka. Te raziskave pa so navdihnile še en projekt, saj smo začeli skupaj z novinarji razvijati orodje, ki bi jim pomagalo pri raziskovalnem novinarskem delu.

Orodje za iskanje in analizo povezav med osebami in podjetji?

Nekaj takega. Raziskovalno novinarstvo je nekakšno iskanje šivanke v ogromnem kupu sena – iskanje pomembne informacije ali povezave v nepregledni količini podatkov. S podobnimi orodji, kakršna uporabljamo pri naših analizah omrežij, je mogoče analizirati velike količine podatkov in povezati neštete drobce informacij v večjo sliko. Te programe je mogoče nastaviti tako, da iščejo in opozarjajo na poslovne transakcije ali povezave, ki so najverjetneje sumljive in jih je treba preiskati. Naloga novinarjev pa je, da osmislijo te ujete povezave.

Ste morda potrdili tezo ameriškega profesorja Cassa Sunsteina, avtorja knjige Democracy 2.0, da se na spletu vse bolj združujejo enako misleči – da demokratske časopise povzemajo demokratski blogerji, republikanski republikanske, med njimi pa skoraj ni povezav?

Tega sicer nismo ugotavljali, vendar so se s podobnim vprašanjem precej ukvarjali drugi raziskovalci omrežij. Znano je, da zapiranje v komunikacijske mehurčke ni najboljši recept za uspeh, saj so tisti, ki so bolje povezani z drugimi omrežji, praviloma uspešnejši, ker imajo dostop do bistveno večje količine različnih informacij.

Razvejana omrežja so verjetno tudi robustnejša od zaprtih omrežnih mehurčkov?

Nedvomno. Tisti, ki se zapirajo v lastna omrežja, postanejo postopoma izolirani in nimajo dostopa do informacij iz drugih predelov omrežja. Ugotavljanje ranljivosti omrežij je še eno pomembno področje uporabe omrežnih analiz, saj nam omogoča iskanje pomembnih vozlišč, prek katerih potekajo ključne povezave. Če bi onesposobil deset ključnih internetnih strežnikov, bi onemogočil velik del omrežja, če onesposobiš deset milijonov naključnih računalnikov, pa verjetno ne boš povzročil posebne škode. To ne velja le za telekomunikacijsko infrastrukturo, ampak tudi za družabna omrežja. Ko smo izvajali poskuse na omrežjih, smo ugotovili, da lahko iz človeškega socialnega omrežja izbrišemo vse ljudi z več kot petdesetimi povezavami, pa se povezljivost v omrežju ne bo posebej spremenila.

Vas v prihodnjih letih mika pridobiti tudi kaka nova znanja, ki jih trenutno pogrešate?

Zelo me zanima biologija, ki postaja zelo računska. Analizo omrežij že kar intenzivno uporabljajo tudi na področju genetike in nevroloških znanosti. Tam vidim številne priložnosti, čeprav se zavedam, da mi teh področij ne poznamo dovolj dobro, a je tudi to mogoče nadoknaditi z interdisciplinarnim raziskovanjem. Prav tako si želim znati več matematike, a bo to verjetno ostala pobožna želja.

Z osemindvajsetimi leti ste postali profesor na elitni ameriški univerzi Stanford, izbrali pa so vas izmed več kot tristo kandidatov. Kako pomembno je bilo dejstvo, da ste se ukvarjali s tako vročim področjem, kot je analiza računalniških omrežij, ki univerzi omogoča pridobivanje številnih raziskovalnih projektov, znanstvenih objav in obetavnih študentov?

Pravo raziskovalno področje je bilo zagotovo zelo pomembno, a pomeni le del celotne zgodbe. Ko sem po doktoratu začel pisati prijave za službe, sem o tem dosti razmišljal, saj sem v prijavah hotel pokazati, da ima moja dosedanja raziskovalna in študijska pot neki globalni smisel – da vem, kaj počnem in kaj hočem. Tedaj sem spoznal, da je bila ta moja pot v resnici precej logična. Začela se je že v osnovni šoli, ko sem se nekako sam od sebe navdušil nad programiranjem. Nadaljevala se je na gimnaziji z različnimi raziskovalnimi nalogami in projekti. Še v srednji šoli sem začel zahajati na Inštitut Jožefa Stefana in sodelovati z imenitnimi mladimi raziskovalci. To vez do inštituta še vedno z veseljem ohranjam. Takrat sem tudi prvič potrkal na vrata profesorja Soline na fakulteti za računalništvo; ta si je vzel veliko časa in me mentoriral.

Po diplomi na fakulteti za računalništvo v Ljubljani je sledila odločitev za doktorski študij v Ameriki in številni projekti na področju analize omrežij. Čez leto sem pridno študiral, poletja pa sem skoraj obvezno preživel v industriji. Vse te izkušnje so mi pomagale opraviti razgovor za delo, ki je imel na Stanfordu obliko predavanja, v katerem sem moral prepričati profesorski zbor, da sem zrel raziskovalec, ki razume svoje področje. Pri tem so mi zelo veliko pomagale praktične izkušnje, ki sem jih pridobil po raziskovalnih laboratorijih v tujini.

So bili raziskovalni laboratoriji odprti tudi za tako mlade raziskovalce?

V Sloveniji imamo zelo dober sistem državnih tekmovanj iz računalništva za srednje šole. V zlatih časih programerskega podjetja Hermes Softlab so zmagovalce teh tekmovanj na pobudo gospoda Rudija Brica poslali za dva meseca na prakso v raziskovalni laboratorij Hewlett-Packarda v ZDA. Sam sem šel dvakrat, v tretjem letniku, ker sem zmagal, in v četrtem, ko se na tekmovanju nisem dobro odrezal, a so me Američani sami povabili. Ta primer tudi kaže, koliko dobrega lahko naredi že letalska vozovnica v Ameriko in tisoč dolarjev za življenjske stroške, saj je večina tedanjih udeležencev Hermesovih delovnih praks danes zelo uspešna. Skoraj vsi so doktorirali, pripravljajo doktorate ali pa so ustanovili podjetja, s katerimi so uspešni tudi v tujini. Poleg tega nam je ta prva izkušnja Amerike vsem odprla oči, kakšne možnosti so pred nami. Sam pa sem od tedaj vsake poletne počitnice preživel v tujini v kakem raziskovalnem laboratoriju, na fakulteti ali v podjetju. Potem je vse postalo lažje. Iz ene priložnosti se pojavi druga, tvoj življenjepis se debeli, naučiš se vztrajnosti, prevzemanja pobud, pridobiš samozavest …

Prav s pobudami in samozavestjo imamo Slovenci največ težav, saj se vidi, da nekako nismo vajeni spodbujati odličnosti, izjemnosti in štrlenja iz povprečja. Nadarjenim dijakom in študentom so sicer namenjene Zoisove štipendije, a niso dovolj selektivne. Poleg Zoisovih štipendij bi morale obstajati še kake druge javne ali zasebne štipendije, ki bi bile zares izbrane in tudi dovolj bogate, da bi vrhunskim študentom omogočile kako študijsko leto ali delovno prakso v tujini. Azijci se tega lotevajo zelo sistematično. Izberejo najboljše kandidate, jih pošljejo študirat v tujino, da pridobijo kar največ znanja, in se jih potrudijo pritegniti nazaj. Mi tega še ne znamo.

Kako se spodbujanja odličnosti lotevajo na Stanfordu?

Vse temelji na odprtosti in lastni raziskovalni pobudi. Začne se že pri izbiri kandidatov, saj se profesorski zbor zelo svobodno odloči, kateri kandidat jih prepriča. Tam ne poznajo raznih pravilnikov in točkovnikov, ki jih v Sloveniji tako radi uporabljamo. Ko si sprejet, ugotoviš, da je hierarhija zelo mehka, saj imajo docenti, izredni profesorji in redni profesorji skoraj enake dolžnosti in odgovornosti. Klasičnih kateder nimamo, vsak profesor je praktično svoj laboratorij in se povezuje z drugimi profesorji pri projektih – ali pa tudi ne. Ni nekih napisanih pravil, pokažejo ti pisarno in tajnico, nato se moraš znajti sam. Tudi ko sem prve mesece poskušal ugotoviti, kakšno je sploh moje mesto na fakulteti, sem izvedel le, naj delam, kar sam hočem, kar mislim, da je dobro. Po eni strani je to imenitno, po drugi pa moraš res zelo dobro premisliti, kaj želiš početi, da bo na koncu čim več.

Ta svoboda je verjetno varljiva, saj je treba prej ali slej pokazati rezultate …

Ta svoboda je super, a se v njej skriva zelo veliko odgovornosti. Čez sedem let bodo na fakulteti odločali, ali mi bodo ponudili redno profesuro ter s tem stalno zaposlitev ali pa se bom moral posloviti. Kaj bo odločalo? Ne vem, saj nimamo nobenih vnaprej določenih formalnih meril. Ni točk v Cobissu ali česa podobnega. Po sedmih letih bodo na fakulteti pač presodili moje celotno delo, kjer bodo ocenili moje raziskovalne dosežke, pedagoško delo, uspehe mojih študentov … In upam, da bo to dovolj. Če ne bo, že zdaj vem, da se bom lahko jezil le nase. Druga velika razlika je, da smo profesorji plačani samo devet mesecev, kolikor traja študijsko leto, tri mesece pa si moramo financirati sami. Če nimaš zunanjih raziskovalnih projektov in denarja za svojo plačo, moraš pač na počitnice. Ta ukrep spodbuja profesorje, da so raziskovalno aktivni. Hkrati pa tudi pomeni, da profesorji ne morejo še enaindvajsetič odpredavati tistega, kar predavajo že dvajset let, in kljub temu zaslužiti polne plače.

Zaposleni na slovenskih fakultetah pogosto potarnajo, da imajo preveč pedagoških obremenitev, zato jim trpi raziskovalno delo. Kako vi usklajujete pedagoške in raziskovalne obveznosti?

Učim precej manj od svojih kolegov v Sloveniji, a je tudi naš študijski sistem precej drugačen od slovenskega. Na Stanfordu imamo približno 6000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov, Univerza v Ljubljani pa ima 60.000 dodiplomskih in 6000 podiplomskih študentov. Kaj nam to pove? Da se v Sloveniji mogoče še ne vemo, kaj hočemo doseči z visokim šolstvom. Naj bo to podaljšana srednja šola ali sistem, ki naj bi pomagal ustvarjati presežke? Hočemo diplomirati kar največ ljudi ali izvajati dobre raziskave? Verjetno hočemo oboje, vendar sedanji sistem financiranja visokega šolstva temu ni naklonjen. Na fakulteti pa je treba tudi razločiti, kje se konča srednja šola in začne študij. Za prehod iz srednje šole na Stanfordu poskrbijo profesorji učitelji, ki ne raziskujejo, ampak so predvsem pedagogi in skoraj v celoti prevzamejo prvi dve leti dodiplomskega študija. Mene kot profesorja raziskovalca čaka kvečjemu kak predmet v četrtem letniku dodiplomskega študija, sicer pa se ukvarjam skoraj izključno z doktorskimi študenti.

Se ta razlika odraža tudi na študentih?

Težko primerjam, ker nisem imel skoraj nobenih izkušenj s slovenskimi študenti. Moji dosedanji študenti so vsi brez izjeme zelo delavni. Z njimi ni nobenih težav, ni treba razmišljati, kako bi jih motiviral. Naredijo, kar predlagaš, mnogokrat še veliko več, preštudirajo veliko dodatne literature in povedo, če jih kaj zmoti pri tvojem pristopu.

Je ta motiviranost povezana tudi z dejstvom, da je Stanford izjemno selektivna univerza?

Tudi, vendar že kmalu ugotoviš, da kljub strogi selekciji nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo izbrani posamezniki obnesli med študijem. Med študenti se hitro vzpostavi hierarhija, najbolj uspešni imajo zelo različna družbena, nacionalna in raziskovalna ozadja, predvsem pa je zanje značilno, da po nečem izstopajo. Ko sem bil že sprejet, sem izvedel, da jih je tudi pri meni prepričalo, da se je moje raziskovalno delo precej razlikovalo od raziskovalnega dela mojega mentorja. Poleg tega pa tudi moja zgodba kaže, da lahko nekdo iz eksotične srednjeevropske države v štirih letih doktorira in dobi službo na Stanfordu, čeprav ne bi prej nikoli pomislil, da je kaj takega sploh mogoče (nasmešek). Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo. Saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega.

To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere. Vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti. Sam pa povsod po svetu in doma spoznavaš sodržavljane, ki se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, o katerih nihče nič ne izve …

Facebook je domnevno nastal zato, ker so bili njegovi ustanovitelji nori na azijska dekleta in so hoteli ustvariti računalniško omrežje, na katerem bi imeli dostop do njihovih fotografij. Azijska dekleta pa so menda zelo vabljiva tudi za samske Slovence, ki zaidejo v Silicijevo dolino in okolico. Veste kaj o tem pojavu?

Res je, kar nekaj Slovencev se je poročilo z Azijkami, ko so prišli v Kalifornijo. Urbanih legend o azijskih dekletih ne manjka. Nekateri pravijo, da so azijska dekleta uresničitev sanjske ženske, vedno prijazne in brezhibno urejene, ki ti izpolnijo vsako željo, še preden sploh pomisliš nanjo. Sam še nimam teh izkušenj (smeh).

Related articles by Zemanta

• Study Measures the Chatter of the News Cycle (nytimes.com)
• Another Perspective on How “News” “Diffuses”: The Francisville 4 from Inside the Newsroom (journalismschool.wordpress.com)
• Tracking the Life and Death of News (usnews.com)

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 14. novembra 2009

Diplomirati z ukradeno diplomo

Tako strogo »protiplagiatorsko« politiko so britanske fakultete uvedle zaradi prepleta različnih družbenih in tehnoloških dejavnikov. Klasične ustne in pisne izpite – odgovarjanje na vprašanja v predavalnici ali kabinetu – so skoraj v celoti nadomestile izpitne naloge, ki jih študenti pripravljajo sami in jih oddajo do predpisanega izpitnega roka. Skrajševanje študija je povečalo intenzivnost študijskega dela, saj so morali študenti v krajšem času napisati več nalog. Vse močnejša komercializacija visokega šolstva in vsakoletno dvigovanje šolnin so stopnjevali psihološke pritiske na študente, ki si niso mogli privoščiti neuspeha, saj so morali za šolnino in bivanje v univerzitetnem mestu plačevati tudi po več deset tisoč evrov na leto. Hkrati so se angleške in ameriške fakultete trudile pritegniti čim več mednarodnih študentov (ki plačujejo najvišje šolnine), ti pa so na šole poleg denarja in talentov včasih prinesli tudi drugačne študijske navade in bolj sproščen odnos do intelektualne lastnine.

Tem spremembam sta se pridružila še globalizacija angleškega jezika in razvoj komunikacijskih tehnologij. Iznajdljivejši študenti so hitro ugotovili, da so na podobna izpitna vprašanja odgovarjali že njihovi kolegi iz drugih letnikov in fakultet – ne nujno britanskih, ampak tudi ameriških, avstralskih, kanadskih, indijskih in vseh drugih, kjer je postala angleščina uraden akademski jezik. Zato so si poskušali z »izposojami« teh nalog nekoliko olajšati študijsko tlako, saj so vedeli, da njihovi univerzitetni profesorji – ki pogosto ne sodijo med najbolj tehnološko razgledano skupino prebivalstva – take goljufije skoraj zagotovo ne bodo odkrili. Mlajšim študentom, ki so se z informacijskimi tehnologijami spoznali že v osnovni šoli, je postala uporaba internetnih vsebin tako samoumevna, da se niso niti zavedali, da je lahko z nekritično uporabo Googla, Wikipedie ali tujega avtorskega dela sploh kaj narobe. Profesorji pa se z novimi študentskimi izpitnimi strategijami niso imeli časa ukvarjati, saj so imeli preveč lastnih težav. Po eni strani so morali pritegniti čim več študentov na svoje študijske programe, ker je to od njih zahteval fakultetni delodajalec, po drugi pa izvajati čim bolj kakovostno raziskovalno in pedagoško delo, kar je postalo zaradi množičnosti študija vse težje.

Strah pred internetom kot poslovna priložnost

Študentsko prepisovanje in plagiatorstvo sta zato postali tudi tržno zanimivi. Na svetovnem spletu so se najprej razširile amaterske strani za izmenjevanje študijskih zapiskov, literarnih povzetkov, formul, računalniških programov in izpitov, kjer so študenti brezplačno delili svoje izdelke s spletno javnostjo in si jih prav tako brezplačno tudi izposojali. Nekomercialnim stranem so sledile prve plačljive storitve, ki so včasih prerasle v prave globalne agencije za izdelavo izpitov, diplom in magisterijev po naročilu. Ker so postajale te agencije zaradi želje po hitrem zaslužku vse bolj površne, so študentom prodale na desetine enakih ali izjemno podobnih nalog, kar so profesorji med prebiranjem izpitov hitro opazili. Ko so začeli o problemu plagiatorstva poročati množični mediji, pa so se na zaskrbljenost fakultet odzvali tudi ponudniki najrazličnejših tehnoloških storitev za odkrivanje plagiatorstva.

Čeprav je danes na trgu kar nekaj izdelkov za preganjanje plagiatorstva (Moss, DOC Cop, Copyfind …), je strah pred domnevno prepisovalno pandemijo najbolje izrabil John M. Barrie, ustanovitelj in predsednik uprave podjetja iParadigms, ki ponuja eno najbolj razširjenih protiplagiatorskih storitev Turnitin. Barrieju je uspelo prepričati fakultete, da za uspešno preganjanje študentskih prestopnikov ni dovolj le zmogljiv spletni iskalnik, ki bi opozarjal na nepravilno rabo spletnih virov, ampak tudi obsežna podatkovna zbirka, v kateri so shranjeni vsi študentski pisni izdelki. V nekaj letih so začele Barriejevo storitev uporabljati vse britanske fakultete in večina srednjih šol, sledile pa so jim tudi druge izobraževalne ustanove po vsem svetu. Do danes se je sistemu pridružilo več kot 8500 šol in fakultet v 109 državah, ker pa je uporaba storitve na večini uporabnic obvezna, se Turnitinova podatkovna zbirka po nekaterih ocenah vsak dan napolni s 40.000 novimi študentskimi izdelki in vsebuje že več kot sto milijonov vnosov.

Velika Turnitinova zbirka podatkov in vse večji Barriejev vpliv na preverjanje znanja v visokem šolstvu pa sta začela vzbujati pomisleke, da je postalo zdravilo za preganjanje plagiatorstva nevarnejše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo. Študenti so se pritoževali, da imajo zaradi obveznega preverjanja nalog s Turnitinom občutek, da so vnaprej osumljeni plagiatorstva in morajo ob vsaki oddaji izpita dokazovati svojo nedolžnost, kar je v hudem nasprotju s kulturo zaupanja, ki jo uradno zagovarjajo njihovi profesorji. Nekateri preizkusi so pokazali, da so tovrstna orodja v praksi precej nezanesljiva, zato bi morali profesorji uporabljati več različnih protiplagiatorskih orodij, preden bi se lahko vsaj približno zanesli na njihove diagnoze. V ZDA so kalifornijski srednješolci neuspešno tožili Turnitin, saj so trdili, da iParadigms kot komercialno podjetje uporablja njihova avtorska dela za ustvarjanje dobička, zato bi morali biti upravičeni do določenega nadomestila (Barrie je doslej zmagal v vseh tožbah, ki so ga obtoževale zlorabe avtorskih del ali posega v pravico do zasebnosti). Drugi kritiki pa so opozarjali, da so se začele fakultete nekritično zanašati na tehnološke rešitve, namesto da bi se zavedale, da je plagiatorstvo večplasten problem, ki ga ni mogoče reševati zgolj s preganjanjem in izključevanjem kršiteljev.

Nekaznovane kraje tujega dela

Kljub omenjenim dilemam so se za preizkus in uvedbo Turnitina letos odločile tudi nekatere članice ljubljanske univerze: Fakulteta za družbene vede (FDV), Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta in Fakulteta za upravo. Če bodo z rezultati zadovoljne in se bo storitev uspešno spopadla s slovenščino, bo postalo preverjanje pisnih nalog s Turnitinom obvezno za vse študente (fakultete bodo v zbirko najprej vnesle vse stare izdelke študentov, ki jih imajo shranjene v elektronski obliki). Pobudniki projekta pa upajo, da jim bo uspelo s programom odkriti vsaj nekatere najhujše prekrškarje – tiste, ki so ukradli tujo nalogo ali jo kupili prek spleta – in prisiliti študente, da se študijskih obveznosti ne bi več lotevali tako lahkomiselno.

Kako velik problem je plagiatorstvo na slovenskih fakultetah? Prodekanja za študentske zadeve Monika Kalin Golob, ki na FDV skrbi za uvajanje Turnitina, nam je povedala, da so vodstvo Univerze v Ljubljani že pred dvema letoma pozvali, naj pripravi strategijo uvajanja sistemov za preprečevanje plagiatorstva, saj so začeli plagiatorstvo opažati že med študenti nižjih letnikov. »Včasih nas presenetijo študenti, ki se podpišejo pod tujo seminarsko nalogo in so pri tem tako nerodni, da pozabijo celo spremeniti spol, če jo je, denimo, napisala študentka,« je dejala profesorica Kalin Golobova, vendar so tako očitni primeri razmeroma redki. Med najpogostejšimi grehi so uporaba gradiv, ki jih je študent našel na svetovnem spletu (in ni navedel vira), ter prirejanje tujih diplomskih in seminarskih nalog, kar profesorji težko odkrijejo – sploh če morajo pregledati tudi po več sto študentskih izdelkov, kar postaja zaradi vse večje množičnosti družboslovnih študijev skoraj pravilo. Na FDV tako vsako leto obravnavajo približno deset tovrstnih »disciplinskih primerov«, še precej več pa jih ostane nekaznovanih.

Čeprav se je Kalin Golobova strinjala, da študenti včasih ne goljufajo nalašč, ampak preprosto ne znajo pravilno uporabljati spletnih gradiv, je tudi poudarila, da se v večini primerov ne morejo sklicevati na nevednost, saj jih na fakulteti redno seznanjajo s pravili akademskega pisanja. Večji problem je prepričanje, da je prepisovanje ali celo kraja tujega avtorskega dela le manjši prekršek ali celo dokaz študentove iznajdljivosti, je prepričana Kalin Golobova. Ker se Univerza v Ljubljani s problemom plagiatorstva ni ukvarjala, njene članice težko kaznujejo plagiatorske prekrške, najhujše sankcije – začasne izključitve – pa skoraj ne morejo izreči niti pri najbolj očitnih goljufijah. Vendar na področju plagiatorstva ne zaostajajo le pravilniki ljubljanske univerze in njenih članic, ampak tudi sodna praksa. »Neka naša študentka je ugotovila, da ji je študent z druge fakultete ukradel celotno diplomsko nalogo. Ker jo je že uspešno zagovarjal, ni mogla ničesar storiti. Ostala ji je le možnost civilne tožbe, kar je smešno,« je povedala Kalin Golobova.

Da študentje ne plagirajo le zaradi nevednosti, sta opozorila tudi profesor Robi Kroflič in asistentka Vida Vončina z oddelka za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vončinova je pojasnila, da je nepoznavanje pravilne uporabe in navajanja virov po njenih izkušnjah le redko razlog za plagiatorstvo. »Prej bi rekla, da študenti v teh pravilih ne vidijo pravega smisla. Lepljenja delčkov, ki jih je zapisal nekdo drug, ne razumejo kot zlonamernega ali etično spornega dejanja, saj je odnos do avtorstva danes tako v praksi kot teoriji še v tranziciji,« meni Vončinova. Tudi zato, ker profesorji študentom verjetno jasneje ne razložijo, da je uporaba idej drugih dovoljena, celo zaželena, a le ob doslednem navajanju avtorstva ideje. »Premalo jih opozarjamo, da pomembni avtorji celo ob ideji, ki so jo razvili sami na podlagi pogovora z akademskim kolegom, to v besedilu zapišejo in se kolegu zahvalijo za kritično pripombo,« je dodal Kroflič.

Vendar pa študentom ne manjka le zavedanje, da je akademska poštenost ena izmed najpomembnejših sestavin akademske kulture, ampak je vprašanje plagiatorstva povezano tudi z osebnim osmišljevanjem študija, je pripomnila Vončinova. Študenti namreč občutijo, da se značaj univerz v zadnjih letih spreminja – vse bolj postajajo podobne »tovarnam« za proizvodnjo formalno izobraženih kadrov –, njihove diplome pa jim po koncu študijske poti pogosto ne zagotavljajo niti najosnovnejših pogojev za prehod v samostojno življenje: dela in zaposlitve.

Tehnologija kot blažilka družbenih problemov

Je uvajanje storitev za preganjanje plagiatorstva sploh smiselno, če ujetih kršiteljev ni mogoče ustrezno kaznovati, študentom pa se zdi spoštovanje akademske poštenosti le nepotreben napor, ki jim bo podaljšal pot do nekoristne diplome? Si bodo profesorji sploh mogli prizadevati za dvigovanje akademskih meril, če jih bolonjski sistem celo sili k zniževanju zahtevnosti in kriterijev, ker je financiranje programov – in s tem njihove plače – odvisno od vpisa študentov in števila izdanih diplom?

Monika Kalin Golob se je strinjala, da je razmah plagiatorstva tudi v Sloveniji – podobno kot v Veliki Britaniji – predvsem odsev razmer v visokem šolstvu. »Fakultete smo postale ustanove, ki študentom zagotavljajo status, s katerim pridobijo pravice do subvencionirane prehrane, neobdavčenega dela prek študentskega servisa in zdravstvenega zavarovanja. S podaljševanjem študentskega statusa državi rešujemo problematiko nezaposljivosti mladih, saj bomo lahko po novem bolonjskem sistemu zanje skrbeli kar devet let,« je pojasnila. Profesorji so zato postali predvsem podeljevalci študentskega statusa ali ovira do tega statusa, namesto da bi se ukvarjali z raziskovalnim in pedagoškim delom. Hkrati se številni profesorji in asistenti ne upajo več zameriti študentom z vztrajanjem pri strožjih ocenjevalnih merilih, ker se bojijo, da bodo ostali brez študentov ali da zaradi njihove negativne ocene ne bodo mogli napredovati (podaljšati habilitacije). Vse to pa so idealne razmere za razmah plagiatorstva in padanje akademskih standardov, je bila kritična Kalin Golobova.

Uporaba vedno novih »najsodobnejših« tehnoloških rešitev je postala v zadnjih desetih letih zelo priljubljen in politično sprejemljiv način za reševanje kompleksnih družbenih problemov, kar kaže tudi vse večja priljubljenost orodij za elektronsko preganjanje plagiatorstva po svetu. Stroga protiplagiatorska pravila morda pomagajo vzdrževati akademske standarde v britanskem visokošolskem sistemu in ohranjati vrednost visokošolske izobrazbe, vendar hkrati z ničimer ne zmanjšajo obremenjenosti študentov in profesorjev zaradi vse močnejše komercializacije visokega šolstva. Prav tako ne omilijo dejstva, da si lahko študij zaradi visokih šolnin privošči vse manj ljudi, kar še povečuje izobrazbeno, socialno in razredno razslojenost prebivalstva.

Zelo podobno velja tudi za Slovenijo. Turnitinu in podobnim storitvam bo morda celo uspelo izkoreniniti nekatere najbolj sporne plagiatorske prakse in študentom sporočiti, da se bodo morali za izpite in diplome tudi na družboslovnih fakultetah potruditi bolj kot doslej. Vendar bi bil njihov uspeh le simboličen, saj s takimi kozmetičnimi izboljšavami nekaterih najhujših visokošolskih anomalij kmalu ne bo več mogoče utišati vse glasnejših kritik, da država nima dovolj denarja za financiranje kakovostnega visokega šolstva. Kaj šele ustrezne visokošolske politike.

Related articles by Zemanta

• Students Settle With TurnItIn In Copyright Case (yro.slashdot.org)
• Chris Anderson’s Mistake: Common or Careless? (mediabistro.com)
• Can Web-based plagiarism detection beat a Google search? (arstechnica.com)

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 12. september 2009, foto Matej Družnik

“Če je cilj reforme dvig kakovosti študija, smo se je zelo nerodno lotili”

Nekatere slovenske fakultete bodo letos prvič vpisale študente v drugo stopnjo »bolonjskega« študija – na bolonjske magisterije in doktorate. Večina drugih se je bolonjske reforme visokošolskega študija lotila precej bolj zadržano in bodo letos (morda) vpisale šele prve dodiplomske študente. Tako prve kot druge pa ugotavljajo, da mesec dni pred začetkom študija ne vedo niti tega, kako bodo financirale izvajanje novih programov, saj je država bolonjsko reformo sicer zapovedala, a se pred uvedbo ni ukvarjala s številnimi problemi, ki že več let pestijo slovensko visoko šolstvo.

Pretekle vlade, ki so bile odgovorne za uvajanje bolonjske reforme, namreč niso uredile odnosa med državo in univerzami, niso opredelile razmerij med univerzami in njihovimi članicami, niso poskušale premostiti vse globljega prepada med naravoslovjem in družboslovjem, predvsem pa niso prilagodile sistema financiranja visokega šolstva, da bi tako radikalno prenovo sploh omogočal. Fakultete, ki so se odločile prenoviti študijske programe, razpisati nove smeri in tvegati s hitrim uvajanjem reforme, so zato hitro ugotovile, da je bolonjski študij zanje bistveno dražji od predbolonjskega, saj so njegovi zagovorniki obljubili več študijskih programov, raziskovalno delo, povezovanje s prakso, pouk v manjših skupinah in več mednarodnega sodelovanja. Ker pa se je delež denarja, ki ga je država namenjala visokemu šolstvu, v zadnjih letih realno zmanjševal, so morale številne fakultete med uvajanjem reforme dodatno obremeniti svoje zaposlene, ker niso imele denarja za zaposlovanje novih asistentov, raziskovalcev in profesorjev.

Zaradi povečanih pedagoških obremenitev in spremenjenih habilitacijskih meril so zaposleni na fakultetah (predvsem družboslovnih in humanističnih) vse teže dosegali zahtevane strokovne objave in pridobivali raziskovalne projekte, kar je še poslabšalo finančno stanje njihovih matičnih fakultet. Te so bile zato prisiljene povečevati število vpisanih študentov, da bi od države pridobile več denarja, kar je še bolj stopnjevalo pedagoške obremenitve na zaposlene ter fakultete spodbudilo k nižanju vpisnih in študijskih meril – celo na magistrskem in doktorskem študiju, na kar je nedavno v Dnevnikovem Objektivu opozoril profesor Anton Kramberger. Ti dogodki niso prizadeli le številnih študentov, ki še danes ne vedo, kakšna bo usoda programov, na katere so se vpisali, ampak tudi mlade zaposlene na fakultetah, saj postaja zanje akademska kariera vse manj privlačna poklicna izbira.

Anton Grizold, dekan ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV), se omenjenih težav zelo dobro zaveda, saj so se na FDV bolonjske reforme lotili med prvimi, zato jim je uspelo do danes dobro spoznati njene finančne in kadrovske posledice. Poleg tega so FDV prizadela tudi habilitacijska in raziskovalno-projektna merila, ki naj bi bila bistveno prijaznejša do naravoslovnih in tehničnih raziskovalcev, ter novoustanovljene javne in zasebne visokošolske ustanove, ki so ponudile nekatere podobne študijske programe. Kljub temu Grizold raje govori o »izzivih« kot o »problemih«, v njegovo previdno govorico pa le redko uide jasna kritika ali konkretnejši predlog, kako izboljšati razmere v slovenskem visokem šolstvu.

Na FDV ste bolonjsko reformo v nasprotju z večino drugih članic ljubljanske univerze vzeli zelo zares. Uvajati ste jo začeli med prvimi, pripravili ste veliko novih študijskih programov in prenovili stare, vpisali prve študente … Kljub temu pa ste lani v tedniku Mag opozorili, da bo moral novi visokošolski minister Gregor Golobič nujno rešiti »ključni strateški problem razvoja visokošolskega študija v Sloveniji, ki je nastal kot posledica uvedbe bolonjske reforme«. Kakšen ključen strateški problem ste imeli v mislih?

Največji problem je nastal, ker se na reformo nismo ustrezno pripravili in se je nismo primerno lotili. Pri pripravi bolonjske reforme ni bilo jasnega dogovora med državo in univerzo, kako reformo sploh izvajati. Manjkal je časovni in finančni okvir, zato smo bile fakultete pri prenovi in uvajanju novih študijskih programov prepuščene same sebi. FDV je ena izmed prvih članic Univerze v Ljubljani, ki je začela izvajati resno bolonjsko reformo, zato se nam je uspelo do danes marsikaj naučiti. Ker smo sproti pridobivali mnenja študentov in izvajalcev, pa smo nekatere stvari, ki so se izkazale na nedosledne in nedodelane, tudi popravili.

Denimo?

Ponavljanje snovi pri različnih predmetih, preveliko obremenjenost študentov pri posameznih predmetih, razdrobljenost predmetov … Vendar pa moram poudariti, da je bolonjska reforma prinesla tudi marsikaj dobrega. Prisilila nas je, da aktualiziramo predmete in učne snovi, kar je bilo prej skoraj nemogoče, ker si takoj trčil ob avtonomijo profesorjev. Uvedli smo aktivnejše oblike dela v predavalnice, povezali učno snov s prakso, se povezali z drugimi fakultetami in spodbudili mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev.

Kako pa ste rešili finančne in organizacijske zagate? Na FDV ste vzporedno izvajali tako bolonjski kot predbolonjski študij, zaposleni so morali opravljati vse več pedagoškega dela, materialni stroški so narasli, dodanega denarja in ljudi ni bilo …

Izvajati tako radikalno reformo, kot je prenova programov študija, in se hkrati boriti za finančno preživetje … (daljši premislek), to je neobičajna situacija, ki poraja veliko problemov in izzivov.

Kakšnih?

Ker država ni ustrezno uredila financiranja bolonjskega študija, se kot fakulteta srečujemo z različnimi oblikami finančnih minusov, saj smo morali v neki fazi vzporedno izvajati stare programe in uvajati nove, pri tem pa še motivirati profesorje in asistente, naj potrpijo, dokler se zadeve ne umirijo. Če je cilj reforme v resnici dvig kakovosti študija in izboljšanje ravni znanja, kar je za dvomilijonsko skupnost nujno, smo se je zelo nerodno lotili.

Ali se tega niste zavedali že pred uvajanjem reforme? Fakultete, ki so z uvajanjem bolonjskega študija počakale, danes nimajo tako hudih finančnih in kadrovskih težav.

Kolikor vem, ima ljubljanska univerza še veliko upravičenih zahtevkov do ministrstva za visoko šolstvo, saj so ji bila dodatna sredstva z uredbami obljubljena že pred leti, a jih ministrstvo doslej še ni izplačalo. Na ta denar smo fakultete pri načrtovanju bolonjskega študija zagotovo vsaj potihem računale. Ker pa tega denarja kljub prizadevanjem rektorata in rektorice prof. dr. Andreje Kocijančič nismo dobili, je danes stanje takšno, kakršno je. Kot dekan te nejasnosti zelo občutim, saj še danes ne vem, kako se bo financiral podiplomski bolonjski študij, v katerega se letos vpisujejo študenti. V takih razmerah je skoraj nemogoče načrtovati tekoče študijsko leto, med študenti se povečujeta negotovost in slaba volja, nekateri pedagoški delavci, na katerih temelji fakulteta, pa so se znašli v hudih osebnih stiskah.

Ker ne vedo, ali bodo v prihodnjem študijskem letu sploh obdržali službo?

V javnosti še vedno prevladuje vtis, da zaposleni na fakultetah živimo zelo udobno življenje z varno, skoraj nedotakljivo službo, prilagodljivimi urniki, dobro plačo in nizkimi delovnimi obremenitvami. Vse to že dolgo ne drži več. Plače univerzitetnih učiteljev so se v zadnjih letih realno zmanjševale, pogodbe o zaposlitvi se mlajšim podaljšujejo za največ pet let, poleg tega so visokošolski delavci verjetno edini, ki iz leta v leto ne vedo, ali bo njihova plača stoodstotna, saj je to odvisno od izvajanja študijskih programov, vpisa študentov in nepredvidljive delitve denarja znotraj univerze ali fakultete. Hkrati se njihovo delo vse bolj birokratizira, slovenski družboslovci pa smo preobremenjeni tudi kot raziskovalci, saj moramo poleg pedagoškega opravljati še znanstvenoraziskovalno delo in svoje rezultate tudi objavljati.

Veliko v primerjavi s kom? Med pedagoškim, raziskovalnim, projektnim in birokratskim delom morajo krmariti tudi vaši tuji akademski kolegi.

Seveda tudi naši tuji kolegi veliko delajo, vendar je vsaj v državnih univerzah zelo natančno določeno, koliko pedagoškega in koliko raziskovalnega dela morajo opraviti. Ker morajo raziskovalci običajno objaviti po en članek na leto ali dve, se lahko posvetijo raziskovalnemu delu. Ker imajo čas opraviti kakovostne raziskave, so njihovi članki zanimivi tudi za ugledne tuje revije, ki jih pri nas tako radi poudarjamo. Naši raziskovalci pa morajo objavljati množično, saj je v Sloveniji še vedno zakoreninjena logika, da je količina pomembnejša od kakovosti. Številni tuji kolegi in kolegice se čudijo, ko vidijo, da imamo v Sloveniji družboslovci tudi po več kot deset strokovnih objav na leto. V to smo prisiljeni, ker so taka merila. Brez objav pač ni raziskovalnih programov in projektov, brez projektov ne moreš pridobiti mladih raziskovalcev, hkrati si brez projektov tudi ustavljen v svojem strokovnem razvoju, zaradi česar posredno trpi razvoj stroke v nekem okolju.

Slovenski družboslovci in humanisti se pogosto pritožujete, da so merila za objavljanje strokovnih člankov prilagojena naravoslovnim in tehničnim raziskovalcem, za družboslovje in humanistiko pa so »prisilna in nesmiselna«, kot je v Mladini nedavno zapisal profesor Jože Vogrinc. Kaj je narobe s sedanjimi merili?

Že ko se je začelo pred dvajsetimi leti govoriti, da bi morali postati znanstveni indeksi citiranosti, kakršna sta denimo SCI in SSCI, najpomembnejše merilo kakovosti raziskovalnega dela, sem opozarjal, da teh objav ni mogoče idealizirati ali jih jemati za edino merilo. Kljub temu so začeli določeni posamezniki, ki so bili odgovorni za pripravo habilitacijskih in projektnih standardov, bolj ali manj na svojo roko postavljali pravila, ki so se jim zdela primerna. Nekateri so se sklicevali na vzdrževanje visokih akademskih meril, drugim so ti modeli ustrezali, ker so bili prilagojeni njihovemu lastnemu raziskovalnemu delu. Tudi tokrat pa ni bilo tehtnega premisleka na ravni države ter vseh vpletenih univerz in fakultet, kaj želijo s temi merili sploh doseči.

Ali drži, da na FDV trenutno ni nikogar, ki bi lahko kandidiral za temeljne in aplikativne projekte, ki jih razpisuje javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ker vaši raziskovalci in profesorji ne izpolnjujejo njihovih pogojev?

Ne drži. Na FDV imamo več mednarodno priznanih pedagogov in znanstvenikov. Vendar pa je vse to je del enakega temeljnega problema neusklajenosti med državo, univerzo in njenimi fakultetnimi članicami, s katero se še vedno nihče resno ne ukvarja. Naj navedem primer: citiranost kot merilo za pridobivanje raziskovalnih projektov ARRS, zgolj citati v 1. skupini revij, ki so citirani v 1. skupini revij Web of Science. Takšno merilo je omejeno in strogo. Direktor agencije Franci Demšar je temeljito proučil prakse v svetu in postavil svoja pravila, merila in vse drugo. S tem samo po sebi ni nič narobe, vendar so to odločitve, ki ne morejo biti odvisne od ene osebe ali ustanove, ampak bi morala biti država tista, ki bi pripravila strategije in načrte, kakšne cilje naj bi pravila ARRS sploh pomagala dosegati. Sicer se bomo naravoslovci, družboslovci in humanisti nenaravoslovci še naprej brezplodno prerekali, kaj je ‘prava znanost’, kako meriti kakovost znanstvenega dela in kdo je za družbo pomembnejši. Merila pa bodo ostala odvisna od vsakokratnih razmerij moči na univerzi, ministrstvu in drugih ustanovah.

Je prepad med naravoslovjem in nenaravoslovjem še vedno tako globok, da onemogoča enoten nastop univerz do države, čeprav bi to dolgoročno koristilo vsem članicam? Vladam namreč taka neenotnost univerze ustreza, saj povečuje njeno odvisnost od aktualne vladajoče politike.

Rivalstvo med naravoslovjem in družboslovjem je verjetno večno. Vseeno pa menim, da bi moralo prej ali slej postati vsakomur jasno, da je današnja družba – tudi slovenska – neznansko zapletena. Nobena posamična stroka nima znanj in odgovorov, ki so potrebni za prihodnji razvoj družbe, zato je treba začeti probleme reševati celostno. Vzemimo samo globalno gospodarsko krizo. Zakaj smo prišli do vrelišča? Zaradi partikularnih interesov, saj je bilo vodenje gospodarstva in finančnega sistema prepuščeno ekonomistom in finančnikom neoliberalne usmerjenosti vplivnih nosilcev. Ti so verjeli, da družbo žene izključno pohlep in želja po vse večjem dobičku, druge družbene dejavnike pa so zanemarjali.

Sociologi in filozofi pa so jim vnašali podatke in kuhali kave, ker pač niso dobili drugega dela?

Tako nekako (smeh). Najlaže je reči, da imamo preveč družboslovcev in humanistov, kar je počel prejšnji visokošolski minister dr. Jure Zupan. Teže pa je priznati, da država že dolgo ne ve, kaj z družboslovci in humanisti sploh početi. Zato mladi diplomanti pogosto nimajo priložnosti uporabiti pridobljenega znanja, saj zanje praktično ni primernih delovnih mest. S tem seveda ne mislim na nižja administrativna dela, ki bi jih lahko opravljal skoraj vsak, ki zna brati in uporabljati računalnik, ampak na položaje, ki bi imeli znotraj državne uprave ali podjetja določen vpliv.

To pomanjkanje zaposlitvenih možnosti verjetno povečuje tudi stisko mladih, zaposlenih na univerzi, ki ste jo omenili na začetku pogovora. V tujini bi lahko nove priložnosti poiskali v javnih in zasebnih raziskovalnih ustanovah, gospodarstvu, »think-tankih« in še kje. Pri nas pa zunaj univerze svojega znanja tako rekoč ne morejo uporabljati, kaj šele nadgrajevati.

Kar je tragično. Imamo celo vrsto izoblikovanih profesorjev in sposobnih mladih ljudi, ki zaradi finančne, vodstvene, delovne in karierne nejasnosti, s katerimi se srečujejo na fakultetah, razmišljajo o drugih poklicnih poteh. Pogosto se zdi edina možnost odhod v tujino, kar je izjemno nevarno za prihodnost univerze, za Slovenijo pa velik razvojni problem. Vse to potrjuje tisto, na kar v zadnjem času glasno opozarjata dr. France Bučar in pisatelj Boris Pahor, ki jasno povesta, da nimamo državotvorne tradicije. Politični razred, ki se še vedno oblikuje, je razklan in razdeljen, zato ne premore jasne vizije razvoja države. Pomanjkanje vizije razvoja visokega šolstva je očitno del te zgodbe.

K negativni javni podobi družboslovja in humanistike je precej prispevalo tudi prepričanje, da je na teh področjih bistveno laže priti do formalne izobrazbe kot v naravoslovnih ali tehničnih vedah. Tudi fakultete, ki slovijo po množični proizvodnji diplomantov, praviloma ponujajo nenaravoslovne programe.

Za našo fakulteto jamčim, da vpisujemo kakovostne dijake. Skrivanje za zlahka pridobljenimi diplomami ne bo več dolgo mogoče; velikih podjetij ali državnih ustanov, kjer je bila papirnata formalna izobrazba pomembnejša od dejanskih sposobnosti posameznika, je vse manj. Resnična kakovost izobrazbe bo zato vse pomembnejša – sploh v okoljih, kjer bo veliko mednarodnega sodelovanja. Podobno velja za fakultete, saj bodo preživele le tiste, ki bodo znale ponuditi kakovostno izobrazbo.

Ste prepričani, da se bo kakovost univerzitetne izobrazbe povečevala? Neurejeno financiranje in težave pri pridobivanju raziskovalnih projektov vas silijo k povečevanju vpisa, saj vam država namenja denar glede na število študentov. Večje število študentov pomeni več študentov na zaposlenega, kar praviloma poslabša kakovost pouka. Hkrati so fakultete že prisiljene zniževati vpisna in študijska merila, ker je študentov za vse stare in novoustanovljene univerze preprosto premalo. To se ne zdi ravno recept za večjo kakovost.

Seveda je velika ovira, če moram predavati več kot sto študentom, ki se gnetejo v premajhnem prostoru. Vendar pa vseeno verjamem, da je s prizadevnim pedagoškim delom mogoče vzdrževati in povečevati kakovost poučevanja in pomagati študentom, da od predmeta in študija nasploh kar največ odnesejo.

Verjetno res. Ampak ste tudi sami priznali, da v sedanjih razmerah vse teže prepričujete svoje zaposlene, naj še malo potrpijo, da se razmere uredijo. Občutek učiteljskega poslanstva je mogočen, ne pa tudi vsemogočen.

Se strinjam, zato iskreno upam, da bodo na ministrstvu za visoko šolstvo znali sestaviti skupino ljudi, ki bo pripravila akcijski načrt in se lotila vsaj nekaterih problemov, o katerih sva govorila. Predvsem financiranja, saj sem prepričan, da bi presekan gordijski vozel financiranja visokega šolstva največ pripomogel h kakovostnemu izvajanju reformiranih študijskih programov.

Je to realno pričakovanje ali zgolj želja?

Jesen je pred nami, študijsko leto se bo začelo, zato take ukrepe ministrstva želim in pričakujem.

Na pozno osamosvajanje mladih lahko poleg socioekonomskih dejavnikov pomembno vpliva tudi tradicija, kar lepo kaže primer Slovenije, je povedal Roberts. Čeprav je bila njena tranzicija precej manj burna kot v drugih postsocialističnih državah in so bili gospodarski kazalniki dobri, mladi Slovenci ostajajo doma (pri starših) skoraj tako dolgo kot Italijani in Ciprčani bistveno dlje od povprečja EU.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 21. februar 2009, foto Lenart J. Kučić

Nekoč smo odrasli v enem dnevu, danes potrebujemo za to deset let

Čeprav je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel z raziskavami britanske delavske mladine in velja za enega pomembnejših evropskih strokovnjakov na področju »mladinskih študij«, profesor Ken Roberts tega slovesa ne mara preveč. Poudarja, da je v resnici zelo tradicionalen sociolog, ki hoče predvsem razumeti delovanje sodobnih družb. »Zato me ne zanima, kakšno glasbo poslušajo mladi, s kakšnimi odtenki si barvajo lase in kaj počno za računalniki, ampak si zastavljam dolgočasnejša vprašanja: kdaj se zaposlijo, kdaj se odselijo od doma in kdaj si ustvarijo družine. Mislim, da mi ti podatki kar dobro pomagajo razumeti družbo, v kateri živimo,« pojasni.

Taka »dolgočasna vprašanja« si je Roberts zastavil tudi, ko je začel pred leti proučevati ekonomske in družbene posledice, ki jih je povzročila sprememba družbenega sistema v postsocialističnih državah srednje in jugovzhodne Evrope. Njegove ugotovitve niso bile spodbudne. Za zgodbami o uspešnem prehodu v tržno gospodarstvo in statističnimi prikazi gospodarske rasti se je skrivalo čedalje večje razslojevanje prebivalstva, razvojni prepad med glavnimi mesti in drugimi regijami, visoka brezposelnost mladih, razmah sive ekonomije, iskanje dela v tujini ter umik v zavetje družine in najožjih prijateljev. Ti trendi so skrb zbujajoči, je prepričan Roberts, saj je za družbo dolgoročno uničujoče, če se velik delež mladih ne more zaposliti, se osamosvojiti, plačevati davkov, si ustvariti družine ali se vključiti v javno življenje. Kljub temu pa se politiki teh vprašanj nočejo dotikati – ne na »tranzicijskem« vzhodu ne na »razvitem« zahodu.

Zakaj britanski sociolog pomisli, da mu utegne proučevanje postsocialistične mladine pomagati razumeti družbo, v kateri živi?

Na to vprašanje sem moral neštetokrat odgovoriti, ko sem iskal denar za svoje raziskave (smeh). Moje osnovno izhodišče je bilo, da je britanski družbeni sistem že dolgo nespremenjen in zelo dobro raziskan, zato bi na svojem področju težko ugotovil kaj novega. Po vzhodni Evropi pa se je v začetku devetdesetih let zgodilo nekaj vznemirljivega – radikalna zamenjava družbenega sistema. Kot sociologa me je zanimalo, kako lahko taka sprememba vpliva na življenje mladih: kako spremeni stare vzorce prehoda iz otroštva v odraslost, kako se na razlike odzivajo pripadniki različnih družbenih razredov ter kakšne so gospodarske, družbene in politične posledice teh sprememb. Odločil sem se omejiti na nekatere ključne življenjske prehode – selitev iz starševskega doma, iskanje službe in lastnega bivališča, civilnodružbeno dejavnost ter odločanje za otroke. Veliko časa smo porabili za zbiranje primerljivih podatkov, saj je bilo to področje skoraj neraziskano. Potem pa smo že kmalu ugotovili nekatere enotne vzorce.

Čeprav so imele vzhodnoevropske države zelo različne tipe komunizmov in socializmov, kulturo, nacionalno zgodovino …?

Seveda se postsocialistične države med sabo zelo razlikujejo, vendar je imela menjava družbenega sistema pri vseh zelo podoben potek. Propadel je velik del industrije, javni sektor je ostal brez denarja, države je zajela politična in gospodarska nestabilnost … Pred padcem komunizma so mladi živeli v sistemu, ki je omogočal razmeroma predvidljive življenjske prehode. Vedeli so, da bodo najverjetneje vključeni v izobraževalni proces, ki mu bo sledila služba do upokojitve. Socialna varnost je bila bolj ali manj zagotovljena, ljudje so si lahko privoščili domovanja, brezposelnost in revščina uradno nista obstajali …

… po padcu komunizma pa so mladi postali ena najranljivejših družbenih skupin?

Da. Ko se je v devetdesetih letih začela tranzicija, je veliko delovnih mest, za katere se je izobraževala prejšnja generacija, preprosto izginilo. Sploh v manjših mestih, kjer je propadla večina tovarn, ki so jih v preteklosti ustanovili predvsem zaradi pospeševanja industrializacije in ustvarjanja delavskega razreda. Zelo hitro se je začel spreminjati izobraževalni sistem. Univerze so izgubile velik del državnih sredstev, čedalje več je bilo plačljivih študijskih programov, nastale so prve zasebne univerze. Naenkrat ni bilo več jasno, katera izobrazba – če sploh! – jim bo koristila na trgu dela. Vse je postalo negotovo in tej negotovosti so se začeli prilagajati tudi mladi.

Kako?

Izoblikovali so različne strategije, ki so jim nekako omogočile preživetje: vračanje na podeželje, delo v sivi ekonomiji, začasno delo v tujini in sobivanje v večgeneracijskih družinah – predvsem pri starših ali celo starih starših. Vse to je precej spremenilo življenjske vzorce mladih in njihovo odraščanje. Vpliv staršev na življenje odraslih otrok se je zaradi njihove materialne odvisnosti zelo povečal, položaj žensk, ki so v ekonomskem smislu marsikje postale izrazito šibkejši spol, pa se je poslabšal, kar je okrepilo tradicionalne družbene vloge. Podobne spremembe življenjskih vzorcev se vsaj od začetka osemdesetih let dogajajo tudi na zahodu: odlaganje življenjskih prehodov, negotove zaposlitve, pozno osamosvajanje mladih …

Po vaših opisih se zdi, da je vzhod pač postal nekoliko slabša različica zahoda – tržno gospodarstvo brez gospodarske in politične tradicije.

Morda je bilo to moje največje razočaranje – da je tranzicija za vzhodne politike in tudi prebivalce pomenila le prizadevanje, da bi čim prej postali podobni zahodu.

Razočaranje?

Prepričani smo bili, da bodo po padcu komunizma mladi postali dejavnejši v civilnodružbenih gibanjih, se vključevali v javno življenje, da bodo politično aktivnejši, saj bodo imeli možnost izbire in bodo hoteli sodelovati pri razvoju svoje domovine. Vendar se je zgodilo prav nasprotno. Mladi so se umaknili iz javnosti v zasebnost. Zaprli so se med svoje družine in najožje prijatelje in vsak zase poskusili preživeti. Za sistemske probleme – brezposelnost, korupcijo, nizke plače – so tako poiskali individualne rešitve namesto kolektivnih.

Oziroma političnih?

Ali vsaj civilnodružbenih rešitev. Mladi niso oblikovali lastne politike, ampak so se zgolj vključili v politično kasto in postali del obstoječih političnih struktur. Javno delovanje je pomenilo delovanje v politični stranki ali podmladku te stranke. Tisti redki posamezniki, ki jih je politika zanimala, so si lahko ustvarili strme politične kariere, saj je bilo na političnem vrhu po umiku nekdanjih partijcev dovolj prostora. Poleg tega se je politika profesionalizirala. Odločitve, ali bodo prevzeli mesto državnega sekretarja na domačem gospodarskem ministrstvu ali bodo raje postali asistent kakega evropskega poslanca, so postale zgolj karierne. Vse to je seveda povečalo prepad med politiko in državljani ter stopnjevalo ciničen odnos mladih do javnega delovanja.

Kljub temu v svojih člankih omenjate, da se mladi vzhodnjaki od svojih zahodnih vrstnikov najbolj razlikujejo po izrazito optimističnem pogledu na prihodnost – ne glede na slabe življenjske razmere.

Ta optimizem postsocialistične mladine in njihovo potrpežljivo čakanje boljšega jutri sicer res ugotavljajo številne raziskave, a ga morate pravilno ovrednotiti. Za vzhodnjaško mladino je »boljša prihodnost« pomenila že to, da bi postali bolj podobni zahodu. Zahodnjaška mladina take boljše prihodnosti ne pričakuje, zato tudi nima razlogov za optimizem. Poleg tega je vzhodnjaški optimizem izrazito oseben. Mladi so prepričani, da boljša prihodnost čaka predvsem njih same, za svoje države pa ne vidijo posebne perspektive.

Kako dolgo lahko zdrži tak optimizem? Se ne bodo mladi, ki so preživeli tranzicijo, prej ali slej zavedeli, da so stari več kot trideset let, nezaposleni, nesamostojni in da se jim boljša prihodnost v njihovih sedanjostih preprosto ne dogaja – ne glede na uradno gospodarsko rast, vključevanje v EU in gospodarske reforme, s katerimi so se postavljali njihovi politiki?

To se ne bo zgodilo, dokler bodo verjeli, da so še vedno v tranziciji. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko bodo spoznali, da je tranzicija končana in so že dosegli tisto končno točko, do katere bi se stanje moralo izboljšati, a se ni.

Ali to pomeni, da je postala zavest o nenehni življenjski tranziciji nekakšen novodobni opij za ljudstvo, ki mladim pomaga potrpežljivo prenašati dejstvo, da jih je politika prepustila usodi?

Morda res … Edina politična vizija zadnjih desetletij je bila, da je treba poskrbeti za gospodarsko rast, ki bo rešila vsa družbena vprašanja. V resnici je bilo to pričakovanje prazno, saj statistična gospodarska rast velikemu delu prebivalstva ni prinašala nobenih koristi. To dejstvo vsi politiki zanikajo, kar je razumljivo. Noben politik si ne upa priznati, da se je tranzicija končala že sredi devetdesetih let in da današnje razmere morda odražajo realno stanje, ki se ne bo izboljšalo, ker se preprosto ne more. Vzhod je tako nastavil ogledalo zahodu. S tem, da je postal nekakšna slabša kopija zahoda, nas je opomnil, da tudi zahod nima prav nobene vizije, kako rešiti lastne probleme. Zato ni čudno, da si politiki – ne le vzhodni! – zatiskajo oči pred ugotovitvami raziskav življenjskih prehodov pri mladih, ki na to najočitneje opozarjajo.

Je to eden izmed razlogov, da države skoraj ne financirajo mladinskih študij, na kar že dolgo opozarjajo tudi slovenski raziskovalci? Zadnja reprezentativna mladinska raziskava je bila pri nas izvedena leta 2000.

Ne bom ugibal o razlogih. Dejstvo pa je, da se evropske države čedalje manj ukvarjajo z mladimi in mladinskimi politikami. Visoko šolstvo in vrtci so vedno bolj prepuščeni zasebnemu sektorju, prav tako preživljanje prostega časa. Države posredujejo le takrat, ko poskušajo poskrbeti za »problematične« skupine mladih – mladoletne prestopnike, uživalce mamil … S težavami običajne mladine pa se ne ukvarjajo.

Je to presenetljivo? Saj se z običajno mladino praviloma ne ukvarja nihče – dokler ne postane problem in se ne znajde na ulicah, kar se je nedavno zgodilo v Franciji in Grčiji.

Mladina je medijsko zanimiva le, kadar postane problem. To ni nič novega, saj so mediji mlade že od nekdaj radi uporabili za dviganje moralnega preplaha – zaradi mladostniškega kriminala, spolnosti, popivanja, motenj hranjenja, obsedenosti z videzom, odtujenosti, njihovega domnevnega vedenja na svetovnem spletu … Negativni demografski trendi in naraščajoča brezposelnost med mladimi pač niso novica. Zanju vemo že vsaj dvajset let in ju jemljemo kot nekaj samoumevnega. Delno smo za tako stanje krivi tudi sociologi sami, ker smo se profesionalizirali in zaprli v akademske okvire. Včasih je bilo običajno, da so se akademiki kot javni intelektualci osebno angažirali pri pomembnih družbenih temah. Danes to skoraj ne velja več.

Prav tako pogosto je prikazovanje mladih v vlogi uporabnikov sodobnih tehnologij in novih medijev, aktivnih potrošnikov, nosilcev družbe znanja … Ali niste tudi sociologi včasih premalo kritični do domnevnih trendov, ki jih izumlja oglaševalska industrija, ko poskuša ustvariti vedno nove potrošniške skupine, saj jih pogosto jemljete kot dejstvo in jim posvečate »resne« raziskave?

Komercializacija mladinskih raziskav je kompleksna tema. Britanski zagovorniki liberalizacije akademskega raziskovanja, ki jih tako v laburističnih kot v konservativnih vladah ni manjkalo, so zmanjševali državna sredstva za mladinske raziskave tudi zato, ker so trdili, da je zasebni sektor pripravljen financirati »uporabne« sociološke raziskave. To je imelo najmanj dve posledici. Ker komercialnega naročnika ne zanima, kdaj mladi zajtrkujejo, ampak katero znamko kosmičev jedo, so tovrstne raziskave nujno podrejene ugotavljanju njihovih potrošniških navad, ne pa analizi širših družbenih trendov. Hkrati je postalo čedalje težje pridobiti raziskovalni denar za nekomercialne mladinske raziskave, kar je sprožilo inflacijo raziskovanja mladinskih kultur in vrednot – kaj cenijo pri prijateljih, kako se oblačijo, kaj jim je v življenju pomembno in podobno. Take etnografske raziskave so sicer čisto zanimive in jih lahko za majhen denar izvajajo podiplomski študenti, ampak nisem prepričan, da nam lahko kaj bistvenega povedo.

Do raziskovanja mladinskih želja in vrednot ste zelo zadržani, čeprav se s tem področjem zelo intenzivno ukvarjajo nekateri vaši znani sociološki kolegi, denimo Ronald Inglehart. Zakaj?

Cinična definicija vrednot pravi, da so vrednote tisto, kar vam ljudje povedo v anketah, kadar jih ravno vprašate (smeh). Kaj nam v resnici pove ugotovitev, da 97 odstotkov prebivalcev verjame v demokracijo? Ali da se 67 odstotkov državljanov opredeli za katolike? Vrednote so zame relevantne, če je mogoče ugotoviti neposredno povezavo med njimi in konkretnimi življenjskimi poteki. V praksi je to izjemno težko. Veren in neveren par ima lahko enako število otrok, primerljivo izobrazbo in službo, živi v isti soseski, pošilja otroke v isto glasbeno šolo … Religija je pogosto le še ena izmed izbir življenjskega sloga, podobno kot vegetarijanstvo ali izbira nogometnega moštva, za katero boste navijali. Vplivi vrednot na življenjske poteke so po mojih dosedanjih izkušnjah mnogo manjši, kot si mislimo. Pomembnejše je, kaj ljudje verjamejo, da se jim v določenih okoliščinah splača, kaj počne večina in katere vzorce so videli v svojih družinah.

Že, ampak verjetno ni mogoče prav vseh sprememb življenjskih potekov pripisati zgolj ekonomskim dejavnikom, na katere ste se omejili pri raziskovanju tranzicijske mladine. Če ugotovite, da si večina mladih želi redno službo, stalno partnersko zvezo, dva otroka, družinsko hišo v predmestju, ima to verjetno določen vpliv na njihove življenjske odločitve.

Vrednote in socioekonomski dejavniki so zelo tesno prepleteni. Vzemimo, da ste ženska, ki se odloči za otroke v zgodnjih dvajsetih letih. Kaj to pomeni za vas? Da ste se najverjetneje morali odreči študiju, zato boste nižje izobraženi in boste imeli manj možnosti na trgu dela. Ali, nasprotno, da se odločite za nadaljevanje študija. Kaj se zgodi v tem primeru? Ker je visokošolski študij marsikje na zahodu plačljiv, boste morali za študij najverjetneje vzeti kredit. Ko boste končali študij, boste stari blizu trideset let, brez službe in zadolženi. Na tej točki se verjetno ne boste odločali za otroke, saj si boste verjetno želeli prej zagotoviti vsaj minimalno socialno varnost – poplačati študijske dolgove, dobiti redno službo in postati neodvisni od morebitnega partnerja. Vse to lahko traja še nekaj let. Če ima ženska prvega otroka pri petintridesetih letih, pa ste lahko skoraj prepričani, da ne bo imela treh. Vse to so objektivna dejstva, na katera vaše izražene vrednote v praksi bolj malo vplivajo.

Zakaj ostajajo te vrednote skoraj nespremenjene – čeprav so lahko v resničnem življenju neuresničljive?

Raziskave vrednot postsocialistične mladine so pričakovano pokazale, da nihče noče biti delavec ali kmet. Vsi sanjajo o službi belih ovratnikov. Mladi bodo poskušali v sveti srednji razred napredovati sami ali pa bodo te sanje prenesli na svoje potomce. Alternativne ideologije za zdaj preprosto ni. Niti na zahodu.

Menite, da bodo otroci, ki bodo rojeni »tranzicijskim« staršem, še vedno sanjali enake sanje? Demografi jim namreč napovedujejo, da bodo zelo verjetno doživeli ločitev, da bodo ostali edinci …, kar niso ravno ideali srednjega razreda.

Morda lahko odgovor najdemo v generaciji otrok, ki je bila na zahodu rojena v devetdesetih letih in bo kmalu vstopila v izobraževalni proces, trg dela in življenjske prehode. To je prva generacija, ki se je rodila staršem, ki so se že pred poroko večinoma zavedali, da se lahko tudi ločijo, izbiro partnerja pa so namesto tradiciji in ekonomskim dejavnikom podredili ljubezni in ujemanju. Morda bodo začele ženske odlagati kariero in najprej uresničiti želje po materinstvu. Ali pa se bo zgodilo ravno nasprotno in se bo ta generacija še previdneje odločala za razmerja in otroke, če jih bodo zaradi bremen lastne izkušnje sploh hoteli imeti.

Bo ta generacija res tako drugačna? Navsezadnje se večina parov še vedno poroči, njihove zveze trajajo do smrti prvega zakonca, večina otrok pa odraste z obema biološkima staršema …?

Imate prav, ni tako preprosto. V sodobnih družbah vzporedno poteka nešteto različnih procesov. Po eni strani poskušajo raziskovalci mladih uporabnikov tehnologij pokazati, da postajamo svetlobno hitra, omrežena, postmoderna globalna družba. Po drugi strani pa postajamo neznansko počasni. Včasih je mlad človek v enem samem dnevu zapustil dom svojih staršev, se poročil, vselil v novo domovanje, izgubil nedolžnost in zaplodil otroka. V štiriindvajsetih urah je odrasel in pustil mladost za sabo. Danes pa lahko za vse te življenjske prehode porabi tudi deset let, če se zanje sploh odloči (smeh). Vse to bo imelo številne predvidljive in nepredvidljive posledice na prihodnost naših družb. Ampak kot sem že povedal – ta vprašanja na žalost zanimajo le nas akademike in kakega oglaševalca …

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 15. marec, 2008

Svet se ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov

»Mar mislijo, da sem prepisovala?« je med solzami izdavila londonska študentka Vivianne, ki jo je na seznamu z izpitnimi rezultati prejšnji teden namesto ocene pričakal le prazen okvirček. »Saj sem res uporabila kar nekaj internetnih virov, ampak sem prepričana, da sem jih tudi navedla,« je razlagala sošolkama, ki sta jo poskušali potolažiti, čeprav sta se zavedali, da se je njuna študijska sopotnica najverjetneje znašla v velikih težavah.

Neocenjena naloga na britanskih univerzah pogosto pomeni, da je ocenjevalec na izpitu odkril dele besedila, pri katerih študent ni ustrezno navedel vira, iz katerega se je navdihoval. Ocenjevalci lahko domnevno prepisovanje opazijo sami ali pa si pomagajo s posebnim računalniškim programom za analizo besedil (denimo turnitin), ki posamezne izpite primerja z obsežno meduniverzitetno podatkovno zbirko, v kateri so pretekle izpitne naloge, večina študijske literature ter iskalnik po najpogostejših internetnih virih – wikipedii, blogih in drugih internetnih straneh. Kazni za prepisovalni prestopek so hude. Če bo Vivianne uspelo prepričati komisijo, da je bilo prepisovanje nenamerno, jo v najboljšem primeru čakata ponavljanje izpita in formalni opomin, ki ji bo v prihodnosti zaprl kar nekaj elitnejših študijskih vrat. Če se bo izkazalo, da je prepisovala namenoma, pa ji grozita izključitev s fakultete in negativno mnenje oddelka, zaradi katerega se lahko celo poslovi od svoje študijske poti.

Britanske univerze, ki imajo glede prepisovanja že tradicionalno stroga merila, so prepisovalni režim v zadnjih letih še dodatno zaostrile. Raziskava delovne skupine za preprečevanje prepisovanja (Plagiarism Advisory Service) je leta 2004 pokazala, da skoraj četrtina študentov v svojih nalogah uporablja necitirane internetne vire, ker jim to pomaga hitreje opraviti študijske obveznosti. Profesorji so se pritoževali nad vse slabšo kakovostjo izpitnih, diplomskih in celo podiplomskih del. Dela so postajala podobna lepljenkam, sestavljenim iz nedoločljivih internetnih virov. Sledila je poplava podobnih izpitnih nalog, ki jih je bilo mogoče za približno 1500 evrov naročiti pri posebnih internetnih agencijah, in ugotovitev univerzitetnih knjižnic, da študenti izrabljajo združene knjižnične zbirke za iskanje nalog, ki so jih na podobno temo oddali njihovi predhodniki na drugih britanskih šolah. Gostujoči profesorji so opozorili, da tovrstna informacijska študentska izmenjava že bistveno presega nacionalne okvire, saj so začeli študenti »svoje« izpitne zamisli iskati tudi po univerzah v drugih angleško govorečih državah – predvsem v Kanadi, ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji. Na podobne kršitve pa so začeli opozarjati tudi na britanskih srednjih šolah, saj naj bi po ugotovitvah britanskega učiteljskega združenja (Association of Teachers and Lecturers) kar tretjina vseh pisnih izdelkov vsebovala »ukradene« internetne vsebine.

Ker je postalo popravljanje in ocenjevanje izpitov vse težje, so začele britanske univerze in srednje šole sprejemati posebno prepisovalno politiko in uvajati različne ukrepe, s katerimi so poskušale omejiti ta pojav. Prvi korak je bila zahteva po obveznem oddajanju izpitov v elektronski obliki, primerni za rutinsko računalniško pregledovanje nalog. Študenti so morali začeti ob začetku študijskega leta podpisovati izjave, da bodo spoštovali načela akademske poštenosti, univerze pa so poskrbele za dodatne tečaje »akademskega pisanja«, da se ne bi mogel nihče izgovarjati na nevednost – niti tuji študenti, ki morda doma niso bili vajeni tako strogega režima. Konkretnih podatkov o izključitvah zaradi prepisovanja univerze ne razkrivajo. Neuradno pa je mogoče izvedeti, da skoraj v vsaki generaciji zasačijo »več kakor enega« študenta.

Miti o »informacijski generaciji«

Čeprav naj bi omenjeni ukrepi uspešno odvračali študente od prepisovanja, se je težko znebiti vtisa, da se univerze lotevajo problema na napačnem koncu: pri posledicah namesto pri vzrokih.

Ko šole razmišljajo o novih ukrepih, s katerimi bi obvarovale dragocene akademske standarde, se pri svojih odločitvah pogosto zanašajo na medijske in oglaševalske podobe, ki prikazujejo mlade uporabnike novih tehnologij kot nekakšne digitalne tehnoodvisne domorodce, ki imajo naravno sposobnost preživetja med neizmerno množico informacijskih virov. Ta generacija naj bi bila kvalitativno drugačna od vseh tistih, ki so se rodile pred začetkom devetdesetih let. Imela naj bi nove poglede, vrednote in ambicije, njene eklektične komunikacijske navade in odnos do avtorskega dela pa naj bi prinesle nove oblike pismenosti, ki bodo nezadržno spremenile odnos do informacij, medijev in strokovne literature. Te podobe so postale tako močne, da počasi pridobivajo naravo samoizpolnjujoče se prerokbe: ker vsi verjamejo, da se morajo mediji, univerze in raziskovalna sfera za vsako ceno »prilagoditi navadam mladih uporabnikov interneta«, se to tudi v resnici dogaja. Čeprav so lahko te spremembe utemeljene na popolnoma napačnih domnevah, saj o dejanskih informacijskih navadah »informacijske generacije« – mladih, ki se sveta pred internetom ne spomnijo več – zelo malo vemo.

Predstavniki britanske narodne knjižnice in združenja JISC so namreč pred nekaj tedni predstavili obsežno študijo, v kateri so poskušali ugotoviti, ali domnevne revolucionarne navade informacijske generacije v resnici zahtevajo pripravo dolgoročnih strategij razvoja klasičnih in univerzitetnih knjižnic, če bodo hotele svojo nekdanjo izobraževalno vlogo ohraniti tudi v »digitalni dobi«. Raziskovalci so ugotovili, da velika večina dijakov in študentov začne (in pogosto konča) svoje raziskovalno delo na internetu ter se zadovolji z zadetki internetnih iskalnikov. Opozorili so, da poznavanje računalniških veščin zlahka prikrije dejstvo, da številni mladi iskalci na internetu v resnici opravljajo izjemno preproste operacije – osnovno iskanje, urejanje besedil in občasno objavljanje svojih zapisov –, precej slabše pa se obnesejo pri uporabi in razumevanju teh informacij. Poleg tega so jim analize pokazale, da se zdi mladim iskalcem podatkov najbolj pomembna oblika podane informacije (priljubljene so kratke in razumljive definicije), ne pa relevantnost vira, kjer je informacija.

To spoznanje pomaga razumeti, zakaj študenti kljub »računalniškim veščinam« skoraj ne uporabljajo digitalnih zbirk elektronskih knjig in strokovnih člankov, v katere so univerzitetne knjižnice v zadnjih letih vložile veliko dela in denarja. Mladi se knjigam in knjižnicam (običajnim ali elektronskim) ne izogibajo zato, ker bi se premalo prilagajale njihovim informacijskim navadam, ampak zato, ker za njihove trenutne »informacijske potrebe« (denimo opravljanje izpitov) pogosto sploh niso potrebne. Internetno iskanje, kjer iskalniki svetujejo uporabne delce informacij, je postalo nadomestek za branje – ne glede na obliko, v kateri so besedila zapisana –, uporaba takih besedilnih fragmentov pa se je izkazala za dovolj učinkovito strategijo, s katero je mogoče opraviti večino študijskih obveznosti brez poglobljenega in zamudnega dela. Usoda knjižnic in akademskih standardov tako ni odvisna od tega, kako uspešno se bodo približevale navadam informacijske generacije, ampak predvsem od informacijskih potreb, ki jih bo ta generacija sploh imela. Bodo svetovni splet še naprej lahko uporabljali zgolj kot sredstvo za hitro opravljanje izpitov ali pa ga bodo morali začeti dojemati kot zgolj enega izmed številnih raziskovalnih orodij, potrebnih za uspešno soočenje s študijskimi izzivi?

Univerza Google

Manuel Castells, eden najvplivnejših teoretikov »omrežene družbe« na svetu, je pred dobrim desetletjem zapisal, da so tehnologije predvsem ojačevalci družbenih trendov, ki so globoko zakoreninjeni v posameznikih, organizacijah in družbenih sistemih – tudi univerzah. Zato Viviannino domnevno prepisovanje ni le posledica njene lenobe, nevednosti ali kvarnega vpliva svetovnega spleta, njeno kaznovanje pa ne more postati rešitev za domnevno ogrožene akademske standarde.

Tara Brabazon, avstralska profesorica medijskih študij na univerzi v Brightonu, ki se je v svojem odmevnem januarskem predavanju o »univerzi Google« dotaknila tudi problema padajočih akademskih standardov med študenti, je prepričana, da preganjanje in kaznovanje prepisovalcev ne more odpraviti bistva problema – informacijske podrazvitosti, ki ne zna slediti tehnološki prerazvitosti. »Google je kot beli kruh za možgane. Hitro te nasiti, njegova prehrambna vrednost pa je nizka,« je razložila poslušalcem. Podobno velja za druge internetne iskalnike, wikipedio in bloge, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksna vprašanja, uporabniki pa se ne zavedajo, da takih odgovorov ni, je nadaljevala. Vendar to ne pomeni, da je za prepisovalno epidemijo kriv internet, šole ali posamezni grešni študenti. Problem je – podobno kakor pri nezdravi prehrani – večplasten.

Izpostavljanje hitri podatkovni prehrani ne pomeni nujno, da študenti namenoma živijo nezdravo akademsko življenje. Slabe informacijske prehranjevalne navade je mogoče prepoznati tudi kot odziv na spremenjen način študija, na zmanjševanje knjižničnih proračunov, odpuščanje knjižničarjev in na nekritično vero v izobraževalno moč novih tehnologij, ki informacijsko preobilje prepogosto enači z znanjem. »S preganjanjem rabe interneta med študijem, kaznovanjem prepisovalcev, širjenjem moralne panike ali zgražanjem nad slabo kakovostjo velikega dela internetnih vsebin, ki da jih preplavljajo amaterski izdelki, ne bomo spremenili ničesar,« je zatrdila Brabazonova. Namesto tega bi se morali učitelji in profesorji zavedati, da so študenti ob prihodu na univerzo v resnici informacijsko nepismeni. Kljub navideznemu obvladovanju novih tehnologij.

Brabazonova je zato prepričana, da bi morali študente najprej seznaniti z osnovami akademskega dela, namesto da razmišljamo, kako se »jim približati« in se »spustiti na njihovo raven dela z internetom«. Po predavanju je novinarjem povedala, da svojim študentom prvega letnika ne dovoljuje uporabe internetnih virov pri izdelavi izpitnih nalog, ampak jih namesto tega uči dela s klasičnimi akademskimi besedili in od njih zahteva poglobljeno branje predpisanega gradiva, argumentacijo ter dosledno navajanje uporabljenih citatov in povzetkov. Ko se študenti naučijo zahtevanih veščin, jim poskuša razložiti, kako internet sploh deluje, kako nastajajo zapisi na blogih in wikipedii, kako internetni iskalniki razvrščajo iskane zadetke in kakšnih informacij na internetu ni mogoče najti s preprostim vpisom iskalnih pojmov v Googlovo iskalniško okno. »Saj študenti niso neumni ali zlonamerni. Le redki goljufajo nalašč. Večina prepisovalcev to počne iz nevednosti, ker jim ni nihče povedal, kako se pravilno uporablja internetne vire in zakaj se nanje ne smejo nekritično zanašati. Če jim uspem dopovedati, da se svet ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov, sem že veliko dosegla, saj bodo to popotnico ohranili tudi v višjih letnikih,« je prepričano dodala Tara Brabazon.

Kljub velikemu številu obiskovalcev njenega predavanja, med katerimi ni manjkalo knjižničarjev, profesorjev in predstavnikov univerz, pa je le malo verjetno, da se bodo britanske izobraževalne ustanove kmalu odločile za predlagano rešitev prepisovalnega problema. Stereotipne predstave o tehnološko napredni mladini, ki da se bo v prihodnjih letih začela vpisovati na fakultete in zahtevati nove oblike akademskega dela, ostajajo med odločevalci po vsem svetu še preveč trdno zakoreninjene.

Zaradi retoričnih spretnosti in občutka za javno nastopanje je med državljani še danes znan po vzdevku Kannuški Kennedy (po domačem kraju). Dvanajst let je vodil desnosredinsko politično stranko Suomen Keskusta, ki je ena izmed treh največjih finskih strank, do leta 2003 je bil tudi poslanec.

Leta 2000 ga je na predsedniških volitvah premagala poznejša finska predsednica Tarja Halonen. Danes vodi Sitro, finski nacionalni sklad za raziskave in razvoj.

Prva objava: Delo FT, 4. december 2006, foto EPA

Finski svet za znanost in tehnologijo vodi predsednik vlade

Lahko se srečata danes zvečer, je povedala tiskovna predstavnica gospoda Eska Aha, nekdanjega finskega premierja, ki zdaj vodi nacionalni sklad za raziskave in razvoj (Sitra). Ti helsinški večeri, ki se konec novembra začnejo že malo po 15. uri in trajajo do poznega dopoldneva, vedno znova presenetijo tuje obiskovalce. »Pogosto me vprašajo, kako je lahko dežela polletnega somraka tako uspešna v inovativnosti, konkurenčnosti in znanju,« pove Aho in pojasni, da so za finski znanstveni in gospodarski razcvet zaslužni predvsem trije dejavniki: izobraževanje, izobraževanje in – izobraževanje.

Je tako velik pomen izobraževanja tradicionalno vpisan v finsko družbo? Menda finski luteranski škofi že v 18. stoletju niso dovolili poroke, če ženin in nevesta nista znala brati svetega pisma.

Da, izobrazba je na Finskem že tradicionalno velika vrednota, saj jo vsi sloji prebivalstva dojemajo kot najboljšo naložbo v prihodnost in sredstvo, s katerim je mogoče družbeno napredovati. Zelo pomemben je tudi ugled učiteljskega poklica. Izobraževalni poklici so na Finskem izjemno cenjeni, zato si tudi najboljši mladi študenti in profesionalci želijo postati učitelji.

Kako vam je uspelo ohraniti ugled učiteljskega poklica? V večini evropskih držav je ravno obratno: učitelji so izgubili nekdanji ugled, zato se prepogosto zgodi negativna selekcija in v šolah pristane veliko tistih, ki jim je spodletelo na drugih področjih.

Verjetno je najboljši odgovor, da nismo zapravili tradicionalnega odnosa do izobrazbe – kljub temu da se je tudi pri nas v šolah marsikaj spremenilo: številne reforme, delovne razmere, didaktične metode, učna snov … Učitelj je tisti, ki ti pomaga do znanja, to pa je dragoceno za tvojo prihodnost. Tega se zavedajo starši in otroci.

Kakovostno osnovno šolstvo je kljub vsemu šele podlaga za prihodnjo družbo znanja. Kako ga nadgrajujete?

Druga skrivnost finskega uspeha je odločitev, da se kot družba usmerimo v raziskovanje in razvoj. Prepričani smo, da pomenijo napredne tehnologije in storitve prihodnost naše družbe in gospodarstva.

Je tudi ta odločitev dozorela spontano – kot logično nadaljevanje tradicije spoštovanja znanja?

Vse pa ni bilo tako preprosto! V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je Finska zašla v hudo gospodarsko krizo, ki jo je še poslabšal razpad Sovjetske zveze, kamor smo izvozili skoraj za dve tretjini vsega blaga. Takrat nismo imeli izbire, ampak smo se morali lotiti zelo radikalnih reform in obsežne liberalizacije trga, predvsem bančništva, telekomunikacij in energetike. Hkrati smo se odločili, da javnega denarja ne bomo uporabili za pomoč obstoječim industrijam, ampak ga bomo namenili za razvoj povsem novih panog.

Kako ste dosegli politično soglasje za tako radikalne odločitve?

Težko. Najpomembnejša obljuba, ki jo od politikov pričakujejo volivci, je varnost – pogosto izenačena z ohranitvijo obstoječega stanja. Telekomunikacije se pred petnajstimi leti niso zdele tako samoumevne in »seksi« kot danes, prav tako nismo mogli biti prepričani, da bo liberalizacija telekomunikacij in električne energije spodbudila toliko novih storitev in vlaganja v razvoj. Tveganje je bilo veliko, reforme pa ne bi bile mogoče brez soglasja vseh političnih strank.

Neprijetne reforme je verjetno laže izvesti, če je kriza dovolj huda. Pa so krize primeren trenutek za sprejemanje strateških odločitev ali je tveganje preveliko?

Na srečo smo politično odločitev za vlaganje v razvoj sprejeli že prej. Leta 1982 je posebni parlamentarni odbor predstavil študijo, v kateri so člani ugotovili, da Finska potrebuje dolgoročno politiko vlaganja v znanost, tehnologijo in razvoj. Tedaj smo se odločili v desetih letih podvojiti raziskovalne naložbe, kar nam je do začetka devetdesetih let tudi uspelo.

Ste morali zaradi večjega vlaganja v razvoj varčevati na drugih področjih?

Ne, saj je bila gospodarska rast tedaj dovolj velika, da smo si lahko privoščili ta vlaganja.

Tudi med recesijo?

Varčevali smo povsod drugod, vlaganja v tehnologijo in razvoj pa smo poskušali še povečevati.

So to usmeritev podpirale vse vlade ali so se pojavili kaki očitki, da država preveč zapravlja za razvoj?

Nikoli. Vlaganje v razvoj je ostala politična odločitev, ki so jo doslej dosledno podpirale vse vladne koalicije in politične stranke. Leta 1999 smo tako presegli tri odstotke BDP, letos pa se je vlada odločila, da bo do leta 2010 še povečala ta vlaganja – na štiri odstotke BDP.

So tako dosledno razvojno politiko spodbujali tudi nacionalni šampioni, predvsem Nokia, ki jim je ustrezala zmes tržnega okolja in izobražene delovne sile?

Hkrati z odločitvijo za povečanje vlaganja v razvoj smo reformirali tudi razvojne ustanove. Leta 1995 smo ustanovili svet za znanost in tehnologijo, ki ga neposredno vodi predsednik vlade, v njem pa sedijo predstavniki industrije, politike in akademske sfere. Ti so enakovredno zastopani, zato strategije znanstvenega sveta upoštevajo vse razvojne dejavnike – družbene, strokovne in finančne.

Kako je urejen nadzor nad porabo tega denarja? Državam pogosto manjkajo jasna merila za podeljevanje denarja, še bolj pa mehanizmi, s katerimi bi znali oceniti uspešnost svojih vlaganj.

Državne razvojne ustanove podpirajo projekte, ki jim je uspelo pridobiti zasebna sredstva. Šele ko zasebna podjetja že vložijo svoj denar v projekte, smemo pomagati tudi mi. Denar je v tem primeru najboljši svetovalec – če so s projektom pripravljeni tvegati zasebniki, lahko država upravičeno domneva, da je nekdo že dobro premislil o naložbi. Podobno velja za univerze, ki iz konkurenčnih zasebnih virov pridobijo že več kot polovico vsega raziskovalnega denarja. To pa pomeni, da morajo univerze zelo dobro sestaviti raziskovalne projekte in ponuditi pravo razmerje med bazičnimi in uporabnimi raziskavami. Mislim, da je tako financiranje ena izmed ključnih sestavin finskega uspeha, ki bi ga morali resneje upoštevati tudi v drugih državah EU.

Lahko ocenite, ali v vašem skladu delujete po načelu šibrovke – veliko projektov prejme majhne pomoči –, ali ostrostrelske puške: veliko denarja izbranim projektom?

Na Finskem financiranje temelji na zelo podrobno izdelanih razvojnih programih, zato ni možnosti za samovoljno ali celo naključno odločanje za projekte. Na evropski ravni se mora prej ali slej zgoditi podobno. Upam, da bo EU uspelo določiti svoje prioritete in se odločiti, kam vlagati razvojna sredstva.

Včasih se podeljevalci sredstev ne želijo zameriti določenim ustanovam, ki bi ostale brez denarja, ali prevzeti odgovornosti za izbiro konkretnih projektov.

Če bomo raziskovalni denar brez jasnih smernic razpršili na preveč različnih področij, bo naša učinkovitost izjemno slaba.

Čeprav so se države EU v okviru lizbonske strategije obvezale, da bodo za raziskave in razvoj v prihodnosti namenile tri odstotke BDP, še vedno slišimo, da je razvojnega denarja premalo. Je bila njihova zaveza preskromna?

Delež BDP, ki ga Evropa namenja razvoju, ni glavni problem, saj je tega denarja razmeroma veliko. Evropsko skupnost pestijo druge težave. Številne članice razumejo te tri odstotke BDP kot cilj, namesto da ga obravnavale le kot enega izmed pokazateljev razvojne politike. Bolj kot doseganje določenega odstotka BDP je pomembno, ali se vlaganje v razvoj dolgoročno povečuje, pa tudi, ali je državi uspelo ustvariti trg za inovativne izdelke in storitve. Dokler ni povpraševanja po tovrstnih izdelkih, država s svojimi vlaganji ne doseže pravega učinka, saj ne vključi zasebnega kapitala. Na žalost je oblikovanje trga inovacij v Evropi zelo težavno.

Zakaj?

Evropejci se na splošno preveč zanašamo na nadzor, regulacijo. Ne verjamemo v delovanje trga, saj smo prepričani, da ogroža načela solidarnosti. Ampak če želite dejansko ustvariti ponudbo in povpraševanje po inovacijah, morate sprejeti nekatera pravila trga, predvsem tekmovalnost in liberalizacijo. V inovacijski ekonomiji mora postati osebna pobuda zaželena, ne samo nujna, zato jo je treba načrtno spodbujati, čeprav to ni ravno v skladu z evropsko tradicijo.

V nekaterih finskih osnovnih šolah se otroci učijo, kako izdelati poslovni načrt in ustanoviti podjetje. Je to finski poskus spreminjanja evropske nepodjetniške tradicije?

Živimo v okolju, ki od nas zahteva prilagajanje globalni konkurenci. Mislim, da lahko zelo kakovostno osnovno šolstvo – ki so ga deležni vsi, in ne le elite – največ pripomore k tej prilagodljivosti.

Vaša ekspertna skupina je v letošnjem poročilu o evropski inovativnosti izpostavila zdravstvo, farmacevtiko, energetiko, okoljske tehnologije, promet, logistiko, varnost in digitalne vsebine kot glavne evropske razvojne izzive. Nacionalne vlade in večja podjetja imajo lahko drugačne prioritete.

Morda, a to ne pomeni, da EU ni treba določiti jasnih razvojnih smernic. Šele ko bodo ti cilji jasni, se jim lahko začnejo članice prilagajati in o njih polemizirati. Upam pa, da države tega ne bodo dojemale kot poskus vmešavanja organov EU, ampak kot smiselne strateške odločitve. Vzemiva samo logistiko in transport. Še evropski železniški sistemi med sabo niso združljivi, kaj šele kaj drugega! Zato so potrebne jasne politične zaveze, kakršna je bila odločitev za oblikovanje enotnega notranjega trga. Podobno soglasje bi morali doseči na področju znanosti in raziskav.

Med ključne evropske probleme po vašem spada tudi premajhna mobilnost raziskovalcev, raziskovalnega denarja in tehnoloških pobud. Včasih se zdi, da evropske države zagovarjajo mobilnost s figo v žepu, saj se bojijo odtoka najboljših kadrov in pritoka tistih, ki jih ne marajo preveč.

Evropa je še vedno precej bolj nacionalistična, kot smo pripravljeni priznati. Čeprav se mobilnost povečuje in je pretok raziskovalcev med državami in univerzami precejšen, se večina želi vrniti v domače okolje. Ta evropska posebnost tudi pomeni, da mobilnost možganov dolgoročno ne bi smela biti grožnja posameznim državam. Nasprotno: manjša bo evropska mobilnost, več sposobnih mladih Evropejcev se bo odločalo za odhod v ZDA. Od tam pa se le redko vrnejo.

Redkeje, kot če jih študij popelje v kako evropsko državo?

Da, saj jih tam pričakajo zelo dobre univerze in odlična raziskovalna središča. Predvsem pa tam že obstaja zrel trg inovacij. Če ste raziskovalec, ki se želi preizkusiti tudi na trgu inovativnih izdelkov in storitev, boste le težko našli boljše razmere kot v ZDA. To je za Evropo pomembna strateška pomanjkljivost.

Nekateri ministri za znanost in visoko šolstvo poskušajo spodbuditi tehnološki razvoj s povečevanjem vpisa na naravoslovne in tehniške fakultete – pogosto na račun družboslovja in humanistike. Je preobilje družboslovcev res tako resen zaviralec inovacij?

Nikakor ne, saj raziskave in razvoja ne moremo omejiti samo na naravoslovne in tehnične vede. Številni veliki izzivi sploh niso tehnološke narave – tehnologijo je navsezadnje mogoče kupiti na trgu. Pomembneje je vedeti, kako tehnologijo uporabiti v praksi in kako uskladiti tehnološke reforme z družbenimi. Vedno imate opravka z ljudmi, zato tudi tehnološki razvoj ni namenjen samemu sebi, ampak izboljševanju kakovosti življenja. Če zanemarite človeški vidik, vam projekti ne morejo uspeti. Lep primer je zdravstvo, kjer nove tehnologije omogočajo nove diagnostične metode in organizacijo dela, ampak so se reformisti nekaterih projektov lotili tako tehnološko, da jih zdravniki in pacienti niso sprejeli. Zelo podobno se je godilo storitvam e-države.

Med načini, kako ustvariti trg inovacij, navajate tudi reformo javnega naročanja. Kaj bi morala po vašem – poleg cene – upoštevati država pri svojih nakupih?

Mehanizmi javnega naročanja potrebujejo spremembe. Če hoče država dejavneje spodbujati inovacijski trg, mora tudi sama postati pomemben kupec inovativnih rešitev. Tradicionalno javno naročanje se preveč omejuje z izbiro najcenejših izdelkov in storitev. Najcenejše ponudbe so praviloma tradicionalne, konservativne in sploh … Ne najboljše.

Kje lahko postavimo mejo med spodbujanjem inovativnosti in državnim subvencioniranjem podjetij, na kar so evropski komisarji nadvse občutljivi?
(Krajši premislek.) Države se v praksi lahko izognejo tem omejitvam.

Bi podobno stališče zagovarjali tudi kot politik? Verjetno lahko v vlogi direktorja javnega razvojnega sklada nastopate precej odločneje, ker vam ni treba razmišljati o novi izvolitvi in koalicijskem usklajevanju.

Seveda lahko kot predsednik javnega inovacijskega sklada precej laže govorim o inovacijskih strategijah. Politiki so zelo odvisni od javne podpore, zato je v sedanjem svetu zelo težko izdelati, kaj šele udejaniti strategije, ki zahtevajo dva ali celo tri mandate. Če pa nam te kratkovidnosti ne bo uspelo preseči niti na ravni EU, nas ne čaka prav svetla prihodnost.

Kako preseči to prekletstvo enega mandata?

Evropa potrebuje vodstvo, ki bo sposobno razmišljati širše od mandatov posameznih nacionalnih vlad. To vodstvo mora znati oceniti, kakšen je realen položaj Evrope v svetu, saj prebivalcem ne sme vzbujati zmotnih pričakovanj. Če se bodo sedanji razvojni trendi nadaljevali, bo Evropa postala največji globalni poraženec, saj nima pravih adutov. Kitajska postaja vse močnejša proizvodna sila, ki nas je začela dohitevati tudi pri razvoju. Indija veliko vlaga v izobraževanje, nekateri manj razviti predeli sveta pa imajo zdravo demografsko strukturo. Če smo do sredine osemdesetih let verjeli, da pomeni preveč številčno prebivalstvo nižjo kakovost življenja in nerazvitost, velja danes ravno nasprotno. Ker se je izboljšal pretok znanja, pomeni veliko število prebivalcev neverjeten potencial človeškega kapitala. Prebivalstvo je zato spet postalo vrednota.