Peter Starič, avtor knjige o atomski bombi
Pred skoraj natanko 65 leti je v puščavi Jornada del Muerto, ki leži v ameriški zvezni državi Nova Mehika, vzniknila prva atomska goba. Ameriški znanstveniki so 16. julija 1945 prvič preizkusili atomsko bombo in pokazali, da novo orožje ne obstaja le v domišljiji jedrskih fizikov.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. avgust 2010, foto Jure Eržen
Jedrska vojna bi bila precej drugačna, po njej ne bi bilo zmagovalcev
Slab mesec dni pozneje, 6. avgusta 1945, so Američani svojo novo bombo odvrgli nad japonskim mestom Hirošimo, 9. avgusta pa še nad Nagasakijem. Umrlo je več kot 150.000 ljudi, Japonska je kapitulirala, druge svetovne vojne je bilo konec, dogodek pa je sprožil veliko oboroževalno tekmo med ZDA in Sovjetsko zvezo, med katero se je nakopičilo toliko jedrskega orožja, da bi lahko večkrat izbrisali vse svetovno prebivalstvo.
Atomske bombe po Hirošimi in Nagasakiju niso več uporabili, saj sta se obe jedrski superisili zavedali, da bi bila tretja svetovna vojna najverjetneje naša zadnja, je povedal Peter Starič, avtor knjige o razvoju atomske bombe in ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku. O tem, ali je bilo na Japonsko v resnici treba vreči atomski bombi, danes zelo težko presojamo, je prepričan Starič, saj se je skoraj nemogoče vživeti v tedanje znanstvenike, politike in generale, ki jih je poenotil strah, da bi atomsko bombo uspelo razviti Adolfu Hitlerju. Te grožnje pa so se še zlasti zavedali tisti, ki so spoznali nacistično miselnost in njene posledice, je sklenil Starič.
Včeraj je minilo 65 let od dneva, ko je Hirošimo uničila atomska bomba. Kaj za vas pomeni ta obletnica? Konec druge svetovne vojne, začetek atomske dobe, opozorilo, česa človeštvo ne sme ponoviti …?
Tistega dogodka ne moremo presojati z današnje perspektive, saj je tako početje preveč špekulativno in večinoma tudi krivično. Poskušajte si predstavljati, kaj vse se je dogajalo takrat. Američani so imeli pri osvajanju japonskih otokov velike izgube, saj se japonski branilci niso vdajali in so se bojevali do zadnjega. Ameriški generali so zaskrbljeno seštevali žrtve, ki bi jih prinesla morebitna invazija na Japonsko. Hkrati pa je najvišje ameriško vodstvo vedelo, da jim je uspelo razviti in preizkusiti atomsko bombo, ki bi lahko zelo hitro končala vojno. Kateri predsednik bi bil pripravljen prevzeti odgovornost za padle ameriške vojake, če bi se pozneje razvedelo, da bi se jim lahko izognili z uporabno novega orožja?
Ali niso tedaj Američani že vedeli, da Japonska razmišlja o vdaji? Japonci so izgubljali vojno na Pacifiku, ameriški bombniki so napadali japonska mesta, država je bila zaradi ameriške pomorske blokade popolnoma izolirana, prvotne ocene žrtev ameriške invazije na Japonsko so bile bistveno nižje od tistih, s katerimi so pozneje upravičevali uporabo atomske bombe …
Že res, ampak nihče ni vedel, kako dolgo bo Japonska še razmišljala o vdaji, saj so ji generali močno nasprotovali. Poleg tega je Japonski napovedala vojno tudi Sovjetska zveza, saj je Rdeča armada – ki je postala največja vojska v Evropi – že prodirala v Azijo in napredovala proti obalam Tihega oceana. Zato atomski bombi nista bili usmerjeni samo proti Japonski, temveč sta pomenili tudi zelo zgovorno opozorilo Sovjetski zvezi, da jim Američani ne bodo prepustili nadzora nad tistim delom sveta. To je bil za Sovjetsko zvezo velik udarec, saj nekateri poznejši avtorji pišejo, kako zelo je Stalina razjezila novica o ameriški bombi, ki lahko uniči vse mesto.
Japonska je bila torej v vsakem primeru obsojena na atomsko bombo?
Ali smem odgovoriti z anekdoto? Američani so začeli razvijati atomsko bombo predvsem zato, ker so se bali, da jo bo razvila nacistična Nemčija, na kar je ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta leta 1939 v znanem pismu opozoril Albert Einstein. Zato so zavezniki v drugi polovici druge svetovne vojne sprožili posebno operacijo ALSOS, s katero so hoteli odkriti kar največ nemških jedrskih skrivnosti in pozneje preprečiti, da bi nemški strokovnjaki prišli v roke Sovjetom. Ko se je vojna v Evropi že bližala koncu, so zavezniki iz dokumentacij nemškega instituta v Strasbourgu ugotovili, da so močno precenjevali nemški razvoj, zato ni bilo realne nevarnosti, da bi nacisti izdelali bombo. Ko je za to izvedel eden izmed sodelujočih v operaciji ALSOS, holandski emigrant in fizik Samuel Goudsmit, je svojega vojaškega poveljnika zadovoljno vprašal, ali ni imenitno, da Nemcem ne bo uspelo izdelati bombe, saj »zdaj tudi nam ne bo treba uporabiti naše«. Polkovnik Boris Pash, ki je vodil operacijo, pa mu je le odvrnil: »Sam, če bomo bombo naredili pred koncem vojne, potem jo bomo tudi uporabili.«
Je Nemčijo pred bombo rešila pravočasna kapitulacija – dva meseca pred prvim ameriškim jedrskim poskusom v Jornadi del Muerto?
Če bi Američanom uspelo izdelati bombo pred koncem vojne v Evropi, bi jo zagotovo vrgli tudi na Nemčijo – najverjetneje na Berlin. Težko reči, za katero mesto bi se dejansko odločili, saj so večino nemških mest zavezniška bombardiranja že tako uničila, da ne bi mogli oceniti učinka atomske bombe. To pa je bil za vodjo tajnega razvoja atomske bombe, generala Leslieja Richarda Grovesa, pomemben podatek, zato so tudi Hirošimi prizanesli s klasičnim bombardiranjem.
Da bi lahko bolje ocenili učinek bombe?
Seveda. Generala Grovesa je zelo zanimalo, za kakšno orožje so porabili dve milijardi tedanjih dolarjev. Poskus v Jornadi del Muerto je pokazal, da bo po eksploziji take bombe mesto velikosti Hirošime praktično uničeno, vendar je bila to le ocena. Za drugo tarčo pa si je Groves izbral dvomilijonski Kjoto, ki je bil zaradi velikosti in lege idealen za preizkus druge, močnejše atomske bombe. Vendar je njegove namene preprečil državni sekretar Henry Stimson, ki je vedel, da je Kjoto najpomembnejše kulturno in intelektualno središče Japonske. Verjetno se je zavedal, da bi Američane zaradi takega dejanja marsikdo obtožil barbarstva.
Zakaj pa so morali vreči tudi drugo bombo? Ali ne bi bila že ena bomba dovolj močno sporočilo Japoncem in Sovjetski zvezi? Verjetno tega niso storili le zaradi radovednosti, katera bomba je boljša …
General Groves je kot vojak vedel, da morajo vreči dve bombi – čim hitreje drugo za drugo. Če bi vrgli samo eno, bi lahko nasprotnik mislil, da jih nimajo več. Če vržeš dve, pa ustvariš ravno nasproten vtis – da jih imaš dovolj, saj ne bi tako nepremišljeno porabil vse zaloge. No, kljub vsem debatam o upravičenosti bombardiranja Hirošime in Nagasakija je treba povedati, da ni šlo samo za preizkušanje novega orožja in grožnjo Sovjetski zvezi, ampak tudi za kaznovanje japonskih dejanj med okupacijo Kitajske. Obe bombi skupaj sta pobili manj ljudi, kot so jih na primer januarja 1937 pomorili japonski vojaki po osvojitvi kitajskega mesta Nanking. Japonska vojska je namreč na grozovit način pobila več kot 300.000 njegovih prebivalcev, za kar se Japonci še niso opravičili.
Zakaj Nemcem ni uspelo razviti atomske bombe, če se je zdela nacistična atomska grožnja tako velika, da je bil pripravljen celo miroljubni Einstein podpreti njen razvoj v Ameriki?
Nemška industrija ni imela tako idealnih razmer za delo kot ameriška, saj na ameriških tleh ni bilo vojne, zato je lahko celoten industrijski sektor deloval s polno paro. Znanstveniki so se lahko v okviru projekta Manhattan – kot se je imenoval tajni program razvoja atomske bombe – v celoti posvetili svojemu cilju. V Nemčiji je bilo drugače, saj so zavezniške sile ves čas napadale nemške tovarne in obrate, ki so bili potrebni za razvoj bombe. Poleg tega se Hitler ni zavedal, kako pomemben je postal tehnološki razvoj za prihodnost vojskovanja.
Ni pomislil, kaj bo v drugi polovici vojne pomenil radar za njegove podmornice, računalnik za razbijanje komunikacijskih šifer in superbombniki za nemška mesta?
Hitler ni imel ustrezne izobrazbe ali vsaj širine, da bi razumel znanstveno in raziskovalno delo. Ni upošteval, da je treba razviti še marsikaj drugega, preden boš imel konkretno orožje, ki ga lahko uporabiš v bitki. Nekako je bil podoben današnjim načrtovalcem slovenske raziskovalne strategije, ki od znanosti pričakujejo le hitre in uporabne rezultate, s katerim bodo pomagali gospodarstvu. (nasmešek)
V svoji knjigi pišete, da so nekateri vplivni znanstveniki, ki so s svojimi odkritji omogočili razvoj bombe – denimo Leo Szilard in Niels Bohr – romali od Poncija do Pilata, da bi preprečili njeno uporabo, vendar politiki in generali niso hoteli poslušati njihovih argumentov. Je sploh kdo razmišljal o poznejših posledicah atomskega orožja in oboroževalni tekmi, ki je sledila po vojni?
Bohr je poskušal dopovedati britanskemu premierju Winstonu Churchillu, kakšen bo svet po vojni, če bodo uporabili atomsko bombo, a je Churchill zelo hitro in celo grobo prekinil pogovor. Za Churchilla je bila atomska bomba le nekoliko večja bomba, ki ne bo spremenila vojne in vojskovanja. Glede povojnih problemov pa je povedal, da ne vidi nič takega, česar ne bi mogel »pozneje urediti s prijateljem Rooseveltom«. Zelo podobno se je odzval general Groves, ki je imel Szilarda zaradi nasprotovanja vojaški uporabi bombe celo za nemškega vohuna – čeprav je bil nemški Jud, ki je pobegnil pred nacizmom. Groves je pokazal, da ni znal razločevati med nestrinjanjem in nelojalnostjo. Žal ni bil edini, saj je imel zelo velike težave tudi Julius Robert Oppenheimer, znanstveni vodja projekta Manhattan, ki je po vojni zaradi etičnih razlogov nasprotoval razvoju vodikove bombe. Oppenheimerju so namreč leta 1954 vzeli vse funkcije na komisiji za atomsko energijo in zasegli večino njegovih zapisov, ker da zaradi dokazov o osnovnih defektih v njegovem značaju ni bil več upravičen do zaupanja vlade.
In vendar se je Churchill motil. Atomska bomba ni bila le malo večja bomba, temveč je zelo spremenila naš pogled na vojno.
Res je. Poznejši razvoj bistveno močnejše vodikove atomske bombe je pokazal, da je to orožje, s katerim lahko uničiš sovražnika že s tem, da ti jo po nesreči raznese doma (nasmešek). Mimogrede, ali veste, koliko mase se je spremenilo v energijo, ki je uničila Hirošimo in Nagasaki? Pomagate pa si lahko z Einsteinovo formulo E = mc2 in podatkom, da se je imela hirošimska bomba 12,5 kilotone, nagasakijevska pa 22,5 kilotone.
Hm, masa je enaka energiji ulomljeno s hitrostjo svetlobe na kvadrat. Ker je hitrost svetlobe na kvadrat neznansko velika številka, mora biti masa kljub zelo veliki količini sproščene energije zelo majhna …
Res zelo majhna. Nad Hirošimo se je spremenilo v energijo 0,583 grama urana 235, nad Nagasakijem pa 1,059 grama plutonija 239. Za večino ljudi je čisto nepredstavljivo, kaj lahko povzroči ta hitrost svetlobe na kvadrat. Zato ni čudno, da Einsteina v njegovem času ni skoraj nihče razumel, saj je trdil stvari, ki so bile popolnoma v nasprotju z vsem, kar se nam je zdelo normalno. Da čas pri velikih hitrostih teče počasneje ali da se lahko masa tudi poveča. Nepredstavljivo. Tudi generali so imeli z razumevanjem atomske bombe sprva velike težave. Če si vajen klasičnega eksploziva, velikih bomb, torpedov in topovskih granat, si težko predstavljaš, da je lahko Nagasaki uničila taka kroglica plutonija (iz torbe vzame model plutonijeve sredice nagasakijevske atomske bombe).
Zato si tudi težko predstavljamo, kakšna uničevalna moč jedrskega orožja se je nakopičila med hladno vojno.
Tega orožja se je med oboroževalno tekmo nakopičilo toliko, da bi bila tretja svetovna vojna verjetno zadnja. Po javno dostopnih podatkih sem izračunal, koliko eksploziva TNT pride na prebivalca, če seštejem ves jedrski arzenal. No, da ne bom govoril na pamet (vzame kalkulator in začne računati) … Leta 2011 bo na Zemlji predvidoma živelo sedem milijard prebivalcev. Jedrske države imajo približno 11.000 bojnih glav. Če vsako v povprečju ocenimo na sto kiloton – ene so večje, druge manjše –, potem ugotovimo, da pride na vsakega prebivalca po 157 kilogramov TNT. Tudi stokrat manj bi bilo dovolj, da pobijete skoraj vse, kar leze in gre po našem planetu – tudi če upoštevate, da bi bil velik del tega eksploziva namenjen rušenju stavb. Poleg trenutnega učinka eksplozije pa bi sledila še jedrska zima, zaradi katere ne bi mogli dolgo vzgajati nobenih pridelkov, in seveda dolgotrajni učinki radioaktivnega sevanja. Jedrska vojna bi bila precej drugačna od prejšnjih vojn, saj po njej ne bi bilo zmagovalcev. Morda tudi zato ni bilo tretje svetovne vojne.
So programi za zmanjševanje jedrske oborožitve med jedrskimi velesilami le nekakšna optimalizacija prevelikih zalog? Tudi če se število konic zmanjša na polovico, ostane čisto dovolj eksploziva na prebivalca za jedrsko uničenje.
Na programe zmanjševanja jedrske oborožitve, kakršna sta START in SALT, lahko gledate tudi tako. Jedrske države so ugotovile, da nima nobenega smisla ohranjati tako velikega jedrskega arzenala, saj ga je čisto preveč, vzdrževanje in varovanje pa staneta zelo veliko denarja, ki bi ga vlade raje porabile za kaj pametnejšega. Strinjam pa se, da bo tudi po dogovorjenem zmanjšanju jedrske oborožitve še vedno ostalo več kot dovolj uničevalne moči.
Doslej je bilo posnetih veliko akcijskih filmov, v katerem je nastopala atomska bomba. Zelo pogost je naslednji zaplet: glavni negativec poskuša uničiti svet tako, da bi sprožil vojno med jedrskima supersilama. Zato hoče, denimo, Američane prepričati, da so atomsko bombo prvi uporabili Rusi ali obratno. Je tak scenarij verjeten?
To na srečo ni tako preprosto, saj sta se obe jedrski supersili zavedali takega scenarija in sta v postopke, kako sprožiti jedrsko orožje, vgradili veliko varovalk. Danes obstaja veliko možnosti, kako po eksploziji ugotoviti, od kod je prišla bomba, saj vsaka jedrska eksplozija pusti nekakšen prstni odtis – kako je bila bomba izdelana, po kakšnem postopku, v kakšnem reaktorju je nastal plutonij, ki so ga uporabili za bombo … Zato je mogoče precej natančno ugotoviti njen izvor. Vprašanje pa je, ali bi se znala katera koli oblast po eksploziji atomske bombe odzvati tako premišljeno – najprej ugotoviti pravega storilca in šele nato razmišljati o povračilnih ukrepih.
Kakšna je danes realna jedrska nevarnost, če izključimo tretjo svetovno vojno – nesreča, terorizem …?
Sam se najbolj bojim terorizma, saj dvomim, da bi upala katera koli država zares uporabiti atomsko orožje. Vzemimo Severno Korejo. Ali so sposobni razviti jedrsko orožje? Skoraj zagotovo. Prav tako Iranci, saj so že njihove današnje jedrske kapacitete daleč večje od tega, kar potrebuje katera koli država za civilno rabo. Iranska oblast ima predviden prostor za namestitev 50.000 centrifug, v katerih lahko očistijo dovolj urana 235, da ga bo dovolj za eno implozijsko bombo, kakršna je padla na Hirošimo. Za potrebe hirošimske bombe so namreč izdelali 42 kilogramov 88-odstotno obogatenega urana, uporabili pa so ga okrog 32 kilogramov. Danes bi za podobno bombo potrebovali še precej manj materiala, ker je tehnologija izdelave precej učinkovitejša. Severna Koreja in Iran bosta zato bombo prej ali slej imela. Nisem pa prepričan, ali bi, denimo, Kitajci dovolili, da kak severnokorejski Kim Džong Il vrže bombo na Američane in sproži jedrski spopad v njihovi regiji. To jim niti najmanj ne koristi.
Komu bolj koristijo grožnje z jedrskim orožjem – Severni Koreji in Iranu, ker si tako poskušata okrepiti težo pred domačo in mednarodno javnostjo, ali Američanom, ki z jedrsko grožnjo upravičujejo vojno proti terorizmu in druge vojaške posege?
Ne verjamem, da si kdor koli zares želi, da bi imela Iran in Severna Koreja jedrsko orožje. Sicer zelo dvomim, da bi bilo severnokorejsko ali iransko vodstvo pripravljeno neposredno začeti jedrski spopad, vendar bi lahko izrabili teroristične skupine ali verske fanatike, da namesto njih opravijo umazano delo. Skratka, teroristom bi lahko pomagali, da pridejo do atomske bombe. Tak scenarij danes Američane najbolj skrbi.
Ali ne bi bilo za morebitne teroriste lažje ukrasti nekdanje sovjetsko jedrsko orožje kot čakati, da ga razvijeta Iran ali Severna Koreja?
Ta nevarnost je realna, saj nekdanje države Sovjetske zveze po padcu skupne države niso najbolje pazile na svoje jedrsko orožje. Ko je poskušal ruski general Aleksander Lebed – tedaj obrambni svetovalec predsednika Borisa Jelcina – sredi devetdesetih let izdelati seznam vsega ruskega jedrskega orožja, je ugotovil, da jim manjka 84 od 133 tako imenovanih jedrskih kovčkov. Ti kovčki so nekakšne prenosne atomske bombe, približno šestkrat šibkejši od hirošimske, ki pa lahko kljub vsemu kar dobro počijo. Podatki o pomanjkljivem varovanju ruskega jedrskega arzenala, o katerem piše tudi zanimiva knjiga One Point Safe, me najbolj skrbijo, saj nočem pomisliti, kaj bi lahko s tako bombo počela kaka teroristična skupina ali verski skrajneži.
Razvoj atomske bombe je stal dve milijardi tedanjih dolarjev, kar je v današnjem denarju skoraj nepredstavljiva vsota. Poleg tega so v drugi svetovni vojni razvili še radar, elektronski računalnik in reaktivni motor. Hladna vojna je imela podoben učinek, saj so tedaj znanstveniki z vojaškim denarjem razvili različne tehnologije, ki jih danes uporabljamo v civilni sferi – med drugim osebne računalnike in internet. So danes tako veliki znanstveni projekti sploh še mogoči?
Upoštevati morate še razvoj in proizvodnjo medcelinskega bombnika – super leteče trdnjave B-29 –, ki je atomsko bombo ponesel nad japonski mesti. Ta je do konca vojne stala tri milijarde dolarjev – več kot sama atomska bomba. Težko rečem, kaj bi danes mobiliziralo toliko znanja in denarja, saj je nemogoče ponoviti tedanje zgodovinske okoliščine. Najprej potrebujete veliko idejo, kakršna je bila vojna proti nacizmu, ki je prepričala tudi številne zaprisežene pacifistične jedrske fizike, da je atomska bomba manjše zlo od nacistične prevlade v Evropi. Nato potrebujete politično voljo, da se tako velik projekt uresniči, nazadnje pa še osebo, ki je sposobna voditi tak projekt. Tak je bil general Groves: energičen, samozavesten in popolnoma predan svojemu cilju. Groves je bil vojak, ki je moral izpolniti ukaz: razviti atomsko bombo. Predvsem pa je bil človek, ki se ni ustrašil tveganja. Samo predstavljajte si, kako zahtevna je bila njegova naloga. Odgovoren je bil za nekaj, kar je dotlej obstajalo samo v teoriji. Na voljo je imel zelo malo časa, saj so bili vsi prepričani, da so Nemci že skoraj razvili svojo atomsko bombo. Stroški so bili izjemno visoki in nepredvidljivi, rezultat pa skrajno negotov. Če bi jedrski poskus v Jornadi del Muerto spodletel, bi bil to verjetno konec Grovesove kariere. Ampak to je bila Amerika. V Sovjetski zvezi so znanstvenike motivirali drugače.
Kako?
Ko so Sovjeti 29. avgusta 1949 preizkusili svojo prvo atomsko bombo, ki je bila sicer skoraj popolna kopija ameriške, je na preizkus prišel tudi vodja sovjetske varnostno-obveščevalne službe NKVD Lavrentij Berija, ki je bil odgovoren za projekt – nekakšen sovjetski general Groves. Berija je na poskus prinesel seznam, katere znanstvenike bo dal nemudoma postreliti in zapreti, če bomba ne bi delovala. Ker je počilo, pa je isti seznam uporabil za nagrade in odlikovanja (nasmešek). Znanstveniki so vedeli, da v tedanji Sovjetski zvezi ni bilo priložnosti za popravni izpit. Nikogar ni zanimalo, da bi bilo pobijanje znanstvenikov čista neumnost, saj bi njihovi nasledniki potrebovali več let, preden bi si spet pridobili potrebne izkušnje.
V svojem prispevku o vlogi Alberta Einsteina pri nastanku atomske bombe ste zapisali, da so po bombardiranju Hirošime in Nagasakija sprejeli njegove teorije vsi, razen najbolj zakrknjenih marksistov. Kaj ima marksizem z relativnostno teorijo?
Danes si težko predstavljate, kako srdito so tedaj marksisti nasprotovali Einsteinovi relativnostni teoriji, ker je zanikala njihovo prepričanje, da je materija neuničljiva (nasmešek).
Je bila relativnostna teorija za marksizem podobno krivoverna, kot je bilo za katoliško cerkev nesprejemljivo Kopernikovo in Galileijevo spoznanje, da Zemlja ni središče vesolja?
Zelo podobno. Razlaga, po kateri je bila Zemlja središče vesolja, je bila za cerkvene kroge izjemno pomembna, saj so tudi na njej utemeljevali svojo posvetno oblast. Podobno dogmo o neuničljivosti materije je tedaj potreboval tudi marksizem, zato je bilo po vojni zelo zanimivo opazovati zadrego uradnih razlagalcev marksizma, ko so videli, da atomska bomba deluje v praksi. Spominjam se tudi sestanka, ko nam je politični komisar sporočil novico, da so Američani izdelali atomsko bombo. Zelo nerodno je pojasnjeval, da jo bodo zdaj začeli razvijati tudi Sovjeti, pri tem pa si bodo pomagali s celotnim jezerom težke vode, ki da so ga odkrili nekje na severozahodu Sovjetske zveze ter prehiteli Američane, ki morajo to vodo pridelovati po kapljicah. Seveda je bil to čisti nesmisel, ampak taki so bili časi. Atomska bomba pa je imela kljub tem začetnim zadregam nekaj pozitivnih posledic za slovensko znanost.
Ustanovitev Inštituta Jožefa Stefana?
Da. Jugoslovanska oblast je po vojni ustanovila tri inštitute – Borisa Kidriča v Vinči, Ruđerja Boškovića v Zagrebu in Jožefa Stefana v Ljubljani –, ki naj bi se ukvarjali z jedrsko fiziko in na koncu razvili atomsko bombo. Navdušenje je bilo veliko, denar je kar letel skupaj, naši znanstveniki so dobivali sredstva in tehnologijo iz ZDA … Seveda smo vedeli, da iz vsega tega ne bo nič. Tako kot »Schrammel« kvartet ne more odigrati fantastične simfonije Hectorja Berlioza, naši mali instituti niso mogli razviti atomske bombe. Ampak denar za znanost je vseeno bil. Vprašanje je, ali so ga znanstveniki dobro porabili, instituti pa so ostali, kar je bilo zagotovo koristno.
Ko so Einsteina prosili, naj napiše sporočilo prihodnjim rodovom, je povedal naslednje: »Dragi poznejši svet. Če ne boš boljši, pametnejši in pravičnejši, kot smo bili mi, naj te vzame hudič!« Sveta za zdaj kljub jedrskemu orožju še ni vzel hudič. Smo imeli ljudje srečo ali smo v tem času postali tudi vsaj malo pametnejši?
Verjetno smo imeli več sreče kot pameti, čeprav verjamem, da je prav atomska bomba doslej preprečevala tretjo svetovno vojno. Zapis pa še vedno velja.
***
Inženir elektronike dr. Peter Starič je bil med drugo svetovno vojno pol leta v italijanski internaciji. Ko se je vrnil iz taborišča, je imel 41 kilogramov, zato je zaradi zdravstvenih težav študij elektronike končal šele po šestnajstih letih. Med letoma 1967 in 1970 je delal v ameriškem Tektronixu, pozneje pa je sodeloval z Inštitutom Jožefa Stefana in Elektroinštitutom Milana Vidmarja. Med zbiranjem gradiva za knjigo o atomski bombi, ki je izšla pred tremi leti pri založbi Didakta, je obiskal tudi Los Alamos, kjer je nastajala atomska bomba in kjer so delali ljudje, ki so jo razvili.